Varuh Bonapartovega vrčka
(odlomek iz romana Krtov kralj)
1797
Paroecia Chiauerettensis ali urad ali župnija kobariška. Naj se ve, kdo govori iz teh besed: Jaz, Matija Pičulin, župnik. Drugih poudarjenih benemerenc ali zaslug in titlov pa ne bom našteval, ker sem sramežljiv. In je grdo proti krščanstvu, kakor vsak napuh. Tudi dobrotnik, torej ta, ki je virgiral ali spisal snop pomij, je bil nesrečno zunaj vsakega krščanstva, pol pogan kot sleherni otroček božji. Priložil pa je 30 goldinarjev v usnje-
ni vrečki na konopno zadrgo in z dvojnim vozlom ob konceh — pri priči sem se licenciral ali vrgel roke proč. In vse poslal, v natrtem, neuglednem ce-karju, pod ribami, v koprivah, prek sem dal še ducat grozdov cividina, slavnemu ordinariatu v Gorico.
So mi po istem, vendar praznem cekarju odgovorili, da se v teh dneh, tremendnih ali strašnih, ukvarjajo z ljudmi. Z zvonikom Sv. Ignacija, krogla ga je prestrelila, pušča jim na orgle, skoz obok. In z župnikom v Pevmi, Adamom Nebukadnezarjem Matjacem — naj molčim, zakaj ukvarjajo, čeprav je ta zakaj kosmat kot parkljev rep zvečer pred 6. v grudnu, o Miklavžu. Z norci da se bo, najbrž jeseni, po trgatvi in kot po navadi, Bog.
Hinavske liste so, do zadnjega, vrnili, skrite v skrbno pošiti, črni nunski nogavici. Vrečke ne — da bo pri njih počakala, dokler se Soči voda ne zbistri. Sem brž umel skrivalnico: Dokler ne bo v Evropi kakor prej. So mi čez osem dni dodali, prek neznanca, ustno pismo. Potrkal je opolnoči, na polknico. Mrmral, da je cerkovnik Izidor Pagon. Bolan, čeravno ješčen. Rano, v mraku še, odrinil, sključen: Lešniki v jerbaščku, so jih otroci 30 nabrali. Petnajst jih bo šlo na streho Sv. Ignacija za žeblje, kleparski baker, les, 15 pa v kotel z ričetom za mestne siromake. Tudi to metaforo ali blodnjak sem brž razpihnil: Denar so hitro vrgli, kamor sodi, če naj bo po božje — v blag namen.
Saša Vuga
338
Saša Vuga
Čeprav bi mi po ustnem pismu — mislim, da je bil kaplan. Hribovec. Gotovo Crv po priimku. Dišal je kot fajmoštri šentviškogorski: Suho listje, kokošnjak v dežju, kuha češpelj za zdravilno žganje, okovan molitvenik, ne le enkrat porabljen kot poleno prek betic v cerkvi, proti vraževerstvu, godčestvu, mesenim psalmodijam — čeprav bi mi lahko, ponavljam, kon-cedirali ali v priznanje dali za poštenost, hitrico in za poslušnost, ki v njih ob Soči nimam para, vrečko: Bi z njo nabiral polže. Jih gomazi na Koba-riškem blatu. Mi že iz Brd gredo z otrobovcem in s kislim vinom v slast — pa naj le bo. za duše vseh vojakov v vicah.
Kadar ne vem faranom kaj povedati, jim razložim v latinščini — me brž razumejo. So potlej dobri za približno ducat dni. Kdo bo pa meni na vprašaj: Čemu je potepuh, ki je nasršil čezme sramotilnost, priložil v ofer 30 goldinarjev? Ga je v srce zapeklo? Se je pokesal? Je že ondod — je pa pred smrtjo poskrbel za maše? Kakšno kosmatinovje mu je zaraslo vest, če je svoj greh tako visoko cenil! Kakšen greh — bi se na spovednici les vnel! Bi jaz zagorel kakor mučeniki — kdo bi mu, če bi jaz v ognju konec vzel, odvezo dal? Morda pa se je vmešal drug, neznan? Me opozoril, kakšni ubijalci mojega imena se pretikajo skoz noč povprek, podolgič mimo nas? Primaknil vrečko — 30 goldinarjev! Bi se mu maša brala do vseh svetih v 1825. za tolikšen denar! In še bi strežnikom za božič kupil vsakemu po en rožič in pet cedel.
Je dal denar. Denarja ni pri meni — naj jo berem, mašo, naj mu ne? Ce mu je ne, ga bom pogubil. Greh bo padel name. Nak, ne bo — ravnal sem iz pokorščine! Goldinarje poslal naprej. Bi jutri hitro spisal pismo slavnemu ordinariatu. Jih opomnil: Nevarnost vam grozi, v podobi greha! Počakajte z goldinarji za popravilo, pa čeprav cerkvene strehe. Manj bo škode, če vam bo curljalo skoz zvonik, ko da bi škripali z zobmi do zadnje ure večnosti, nakrčeni kot v kopalni škaf in z vrelim oljem do vratu.
Ni konca vseh dni, ni. Lahko se prizadeti nepričakovano vrne — vrne, če ga ni? V sanjah, meni se mimogrede primeri. Ondi bi mi vse pojasnil, do poslednje pike. Terjal, kar mu gre — zato naj mi ordinariat goldinarje takoj povrne^, Varno bodo spravljeni: V kleti bi iz zida spraskal kamen. S plesnijo zadelal, s pajčevino skrivališče. Cez obesil venec česna ali suhih fig — pa če je drugi dal goldinarje? Napisal prvi grdobijo proti meni? Oboje tretji dal četrtemu in šele ta naprej? Prepad se mi odpira pod peresom. Zmajčki notri bruhajo krvave zublje. Kobarid molči. Za vse sem sam. Čeravno vem: Le velik človek zmore velik greh. Sem jih doslej spovedal za polpeto faro, merjeno po štetju iz 1607., zato z imenom jamčim: Revež in cerkvena miš opeša pri poldragi kuri. Se do starosti kesa. Bolšči v tla, če mora skoz ole-denelo mesečino vzdolž kapelice na gmajni — 30 goldinarjev!
Pa če jih je le vojskin čas, navrhan morebitnih zmed, povezal z butaro papirnatih laži? Torej: Je prvi bežal. Drugi ležal, pod srce zadet. Je tisti prvi šel nazaj: Kaj ti pa je? Odkril pod pazduho ubitega denar — samo denar? Ali, pod levo pazduho, platneno vrečko z gnojnico obrekovanj? Ne
339                                                                                               Varuh Bonapartovega vrčka
vem naprej, ne vem. Hudo je v Kobaridu biti prvi: Krog in krog ni drugih, da bi z dobrim svetom zdirjali na pomagaj. V vojnih dneh pa Bog molči — kot pri Latincih muze.
Pa če se je, ki je pobitemu pretipal žep, zamislil nad pisanjem? Sem se mu, reven pred opravljanjem, zasmilil — ni goldinarjev poslal v tolažbo? Tu pa se misel ostro sčesne v burkeljce: 2e prav, goldinarje, seveda prav. Samo — čigave? Mrlakarja v poteptani, prašni travi kraj poti ali nemara svoje? Pa da bi se mu smilil jaz, ko se še cesar v dandanašnjih dogodivščinah cesarju ne — bo prej kamela blaženih treh kraljev zritnila šivanki skoz uho v nebesa, kot bom preštel dihurju, ki me je osmradil, dlake. Moje roke so, razen palca in sredinca, tinta ju je popackala — te roke so čiste! S stene me prijazno gleda Bog. Bi zagrmelo zunaj, pod kostanji, če bi kaj bilo z menoj narobe — ni.
Zdaj pa poglejmo, dragi verniki, kako sem svoj čas, v ponedeljek, na sv. Bonaventure, doctorja serdphicusa dan, pod Idrskim utonil v Soči. Se opolnoči šele povrnil, bos in šklepetav, iz vic, obogaten s prežlahtnimi spoznanji — ne, bom potlej. Zakaj najprej bi rad povedal levemu razbojniku, ki je z menoj nečistoval po teh papirjih tam: Jaz sem vse prej kakor v opreki z zdajšnjo oblastjo! Jih vsakršno spoštuje, oblasti, Matija Pičulin! So vse, kot vse in na vse čase, od Boga. Kot kuga, lakota, madron. Kakor pomanjkanje soli te dni. Bog pa že ve, čemu nas v Kobaridu kdaj z neslanostjo mehča.
Pomagam, kolikor mi je v nadarjenosti, znanju in močeh, enako Bogu kot oblasti. Zategadelj pa žanjem mir in v drobu ni težav, bilo pa je tako: Prijahajo Francozi, ducat. Kakor za slovo, kot na večerjo — se je pa jutro komaj zazorilo. Spredaj dedec, zgrbljen kot čevljar, kozav. In s črno krpo čez oko: Sužid, kje je Sužid, mi kar iz sedla zakriči. Lasje so mu izpod klobuka silili v telečjih, podrekanih repih. Dober dan, naravnost, pa ostro na levo, mu lepo povem. In če smem vprašati: Zakaj vam je na poti ta prelepa vas, značilna po olupljenih fižolovkah? Vas nič, Bog na križpotju pa! Me znoj oblije. Slutim. Pobledim. Nesrečnik pa naprej, da mu je desni brk plahutal v sapi iz nosnic: Major Pilant ga je na smrt obsodil. Jeknem: Le zakaj? Francoz pa vame, s konja dol: Ne vem, ubogam. Poskakljam, da bi se zbral, sicer v razburjenju jecljam: Mar boste mrtvega ubijali? Francoz zazde-ha, zmigne, da mu je jermenje s samokresom, s sabljo škripnilo: Ne vem, ubogam.
Se ozrem skoz dan, prva lastovka je v prvih dimih vrhu streh oznanjala pomlad, poskusim hudo uro hitro spihati drugam: Gospod vendar, naš Bog je kakor nov! Smo mu o pepelnici trnje posrebrili. Kri prebarvali čez prsni koš. Smo ga z železnimi žeblji pribili — prej je na okleščkih s križa visel, z vrvco privezan, da se ne bi v burjah snel. Kaj govori ta mož, se je Francoz obrnil k enajstniji. Skočil sem. Pristal v nasmeh. Laščina mi je kot curek pri studencu tekla. Znižam glas. Poškilim. Pomežiknem. Pomenljivo — zbodem s prstom, kar se da razločno, v desno smer: Ob Soči, s konji — prej
Saša Vuga
sprehod kot pot! Skoz vonje vrb. Do Volč v škrjančjem petju. Tam je razpotje, s krčmo. S trhlo lipo. Z latnikom. Vrh klanca, tam — doli je pa most. In onkraj, gori, v hišicah, Tolmin. Je Soča tam poleti kot nebo pozimi — sinja, mrzla, tam. Nasproti krčme tam, pod lipo — Bog! Nemaren, da nikdar tako. Ponoči se ga pijanci primejo, ko rigajo. Ga ob sobotah vsako noč in na Gospodov dan pomočijo — vse rože naokrog so povenele, tam. Pesek je pa žolt. Je kdaj že gledal na Tolmin. Zdaj gleda proti Kobaridu. Pravzaprav ne gleda — barva se mu je z oči odluščila. V akaciji krone kosi gnezdijo. Nogo so mu, prst nad kolenom, vrgli lipi v dupljo. Pod lišaj. Na što-rovke. V temo. Tega Boga, gospodje, ustrelite! Za njim bodo le vinske žolne jokale. Dekan tolminski ne.
Pošast si je obesil pipo v usta. Golsnil: Tam, Sužid? In kot macesen iglice pod zimo stresel čezme zarezan, bodljiv nasmeh — pa sem jo tudi jaz že lomil prek ovinkov, za peketom, na skrivaj: Sem kanil pot koristno izrabiti. Si nabrati polžev. Cajnico sem skrival v čajni, ko da grem po gobe. Ko-baridcem bi uplahnil nos. Za luno so, ti moji ljubi pedenj mojstri — ku-halnice rezljajo kot nihče. Kaj je pa dobro, ne vedo. Bi jčvdali, se po komolcu praskali: Boga v rokah drži, pa polže žre — sem jim že sedemkrat razložil, s prižnice, da je navzočnost polžjih hišk okrog župnišča le zaradi vlage: Bi v pušico zagnali več, sem razodel, pa bi do kralja Davida lijak obzidal — nimajo. So reveži. Čeprav koračijo po krčmi ob nedeljah gor, dol. In se drže za prazen frakeljc. Tolčejo po žepu: Mi imamo!
Rebrasti oblaki, ko da z Laškega letijo mrtve smrti, gole, brez rjuh, peščenih ur, umazano rumenkasto obžarjene, so vnemarno drseli skoz mrzlot-ni dan. Sence, sem opazil, so se vlažno zdaljšale. Storila se je Hlasta, kopre-nasta svetloba — kot včasih med procesijami za dež. Se je iz grma zmoto-vilil zajec, mršav — ko da jo v osat pobira, v grič, scefrana rokavica. Šum, ropot, zvonkljanje kravjih zvoncev — nič, pokopališče v vijoličasto žoltem mrču mesečine. Pa čeprav bi tu in na ves glas podčrtal: Ti, aposteljni, že prej imenovana dvanajstnija divjih mož, so se obnašali, kot se spodobi do Boga. Nobeden ga ni opljuval. Ga z uzdo zbičal. Mu s surovostjo časti jemal.
Navfeali so konje v kolobar, ob en povodec — je grmič bil v popju, zapoznel, zakrnel kot vse na Blatu. Pa sem si k obličju vzdignil, med če-penjem, čajno — sicer bi me, nadležno pričo, uganili. S pasjih trav se je zvrnila, izrojena, nebogljena zver, zelenkasta lacerta, kuščar — grd, zaze-van, ko da zdeha. Se mi zleknila k petam. Polžev nič, čeravno se je lansko listje slinasto srebrilo — oni tam, prevezan s krpico, si je spod suknjiča namolzel črno ruto. Jo zavezal Bogu čez oči. Iz torbe poiskal pisanje. Mu, na glas in dolgo, bral. Se s prstom petkrat vrnil prek papirja. Sabljico izdrl, pa — zamahnil. Posmodilo se je kot od strel v otavo. Prasketanje se je strgalo kot nov talar.
Z ostrogami so potlej sunili živalim v bok. Odkopitljali proti Kobaridu, prožni, zguljeni — zato lahko povem: Nobeden ni ustrelil mimo! Kazalec sem kot čep vtaknil v osem lukenj krog srca. Deveta krogla se je
340
341
Varuh Bonapartovega vrčka
zvrtala pod pazduho, zadela križ. Deseta pocefrala gube v cunji na sramoti. Zadnja pa je odlomila Bogu uhelj, štiri trne in dva kodra z las.
Major Pilant, major Pilant, kdo bo pa vas obsodil, ko bo čas? Bog na razpelu sredi Blata ni bil človek! Bom, žal, brez olepšav povedal: Ste si oprtali, major Pilant, nepopravljivo božji rop! Sam Belcebub, v podobi kuščarja, sam poglavar vseh zlih duhov vas je pred mojimi očmi beležil v strgan kolomon. Je že peklenski kvartirmojster Bubo Fajfa na stežaj prezračil kamrico za vas, major Pilant. Čeprav so vaši jezdeci, ponavljam, delali po reglementu, brez najmanjše graje. Nemara ste celo pošteno mislili — se v revoluciji nič ne ve. Ampak enajst zadetkov v Boga je dvaindvajset večnosti v peklu, major Pilant! Se mar zavedate? Še papež vam ne more v pomagaj, da bi v meniškem rašu, klavrni, čakali na usmiljenje v škripavem snegu, kraj skednja, pod gradom, mrkim kljub svetilkam — mimo ste, major Pilant.
Ste vi pridali 30 goldinarjev v to sračje dretje, zbrskano čez moj ugled? Če ste računali na znamenite srebrnike z Oljske gore — ah, major Pilant, no! Tako poceni v Kobaridu pa spet nismo, nak! Pošljite pismo, prosim, kod vam zdaj kosti trohne — če ni predaleč, bom o priliki bezeg na vas zasadil. Vas na znanje z leče dal kot grob Francoza, ki je že hudič — seveda pa le z dovoljenjem slavnega ordinariata v Gorici.
Žalostim se spričo teh besed, ker vsaj na videz tožim čez oblast, ki je prinesla tolikanj prijaznega ljudem sem gor: Topove z zvonkim gromom, kakršnega Kobarid ni slišal. Nov denar, ga niti sam doslej še nisem videl. Kitko zadaj, spredaj pa bakrene gumbe na številko, in svobodo — niste vedeli, da se grešljive šibre tod vrnejo, krvavkaste, naravnost strelcu v srce? Je neki modrijan, plečat, v dokolenkah iz domačih prej, z naramnico na križ, so rekli, da na Trentarskem, užgal po zlatorogu — še dandanes se v nočeh, če se v viharju gaber kolje, trga iz prepada krik. To je le duša, ki bi rada kam, so ji pa vrata krog in krog zaklenjena. Kako šele telo trpi.
Zdaj pa primerjajte, major Pilant, svoj greh z njegovim — zakaj o vas le govorim, o dvanajstniji ne. Ko so na vaš ukaz ubijali Boga, sem kar se da razločno v mislih slišal vzdih: Saj ne vedo, kaj delajo! Vi pa ste vedeli. Zato vas ni bilo: Ste se ustrašili, da bi se krogle, druga zad za drugo, spljus-nile, odbite, v vas! Primerilo bi se, major Pilant, primerilo. Zastonj bezljate in bežite: Bog še ni ustvaril konja, ki ga ne bi mogel, Bog, na pravšnji žvižg ustaviti!
Sicer pa slutim, da ste že globoko tam, od koder nam obilna letina prek polj razda korenja, repe, ohrovta, zato se, dragi verniki, ozrimo na zabuhlo laž o sedmih sodih. Sodi so — očetov, botrov dar za novo mašo. Soda spoštovanega duhovnega predhodnika, naglušnega gospoda Sebastijana Stresa. Tri sem kupil z vašo pomočjo — pa sleherno jesen, ko mi okoli davkarjev pripeljejo iz Brd mokroto, vabil na pečeni kostanj Komaca, Mekinca, Ko-maca in Kurinčiča. Požrtnega Čeboklija pa, ključarja, nosilca težkega ban-dera s sv. Jurijem, vitezom iz Kapadocije, varuhom vojščakov, nepotrpež-
342
Saša Vuga
Ijivim klavcem luskastih nakaz, ki rigajo tu, tam iz žrela smrajast zubelj čez krščanstvo — Štefana Čeboklija nikdar več: Se ga je lani tolikanj nažrl v škodo svetih maš, da smo ga z lestvijo odnesli, kakor utopljenca. Luna je v zlat brokat odevala zidovje Kobaridu. Z žametom mašila luknje v cesti, da je šel korak mehko kot pred oltar — Čebokli je pa prezirljivo smrčal in sramotno klel. In vmes vsakič hrupno rignil za pol keliha spominov na mojo rojstno vas.
Pri Podseljanu smo klonili z duhom. Štefana Čeboklija odložili pred kamnito klop. Mu s coklami glavo podprli, da bi se mu noč ne pretočila v pamet. Se skrivaj, olikano, kakor tatovi v čebelnjak, vrnili v klet — do sive zore smo kot kantorji prepevali. Kurinčič je umetelno po sodu bobnal. Čez jemal s svojim jelenjim glasom. Muziciral na glavnik — in se ob Ko-maca, cerkovnika, pod zvon obesili, da je brnelo kot v binkoštni nedelji, čeprav je bil navaden dan.
Sem si že hlače slekel, škornje snel, ko je popraskalo pri polknici: Gospod, gospod! Sem se ustrašil, hitro vzdignil luč: Je kaj narobe s Štefanom, s Čeboklijem, Komac? Z menoj, z menoj! Zazevnil je pod suhe dlesni, kot od rojstva škrbaste: Le kapljico, le kapljico! Sem vse zaprl, vse zapahnil, mreža v oknu je gosto kovana, ni več pomoči, Komac! S prstom, sčesnjenim kot kačji jezik, je skoz mrežo migal: Lij, lij! Skozi lijak sem mu izlil poliček v golt. Sesal je kakor svinče ses. Obraz so mu zagrinjali pepelasti lasje. Se je oddahnil, ko da bo izdihnil. Pod nebo mlaskal, v zelenkaste in grahaste koprene. Se pokrižal. Si hrbet roke poljubil. Mi pokazal, da ga je poljubil meni. Jo ucvrl skozi rani dan. Izginil v mil oblak prahu, zelenih lističev in žoltih, zvončastih cvetov — kdor rad popije dobro kapljico Gospodu v čast, se nima o poslednji sodbi česa bati.
Ti naj pričajo, ki niso Kobaridu v sprid. Možje dejanj, pokončnosti, pobožnosti. Komac, Kurinčič, Komac in Mekinc, ključar Čebokli navsezadnje, pa čeprav ga nočem sem: Čigav zaklad, in kakšnega, s topnjače L' Orient tišči Matija Pičulin med pajke, k netopirjem, pod obok, v sode — enemu so ped nad pipo vžgali letnico 1605 ob štirih grozdih. Sv. Florijana na kolenih. V viticah pa starodavni rek: Pojdi proč, kdor me ne spoštuješ! Če sem sam"*v srce in Kobarid počiva, vzamem svečo. Grem v klet. Se oberoč prislonim k dogam. Si senca pogreznem v dlani — ko da bi stopil čez očerni prag svojih otroških let. In ne enkrat je potlej v dlani jezerce. Pred vlažnimi očmi pa sklep: Živeti, je ukazal Bog, ko je umiral.. . Ampak — le čemu? In se počasi vrnem, od praznote pijan in po stopnicah gor. V hlad in mrak. Objokan z voskom čez drhtave prste: Ne ukazati, nikar ukazati, moj Bog — prositi bi nas moral!
Ne pri tebi ne pri meni, ki sem le zato ob Soči, da bi ti bil tu, že dolgo ni več reda. Nama vse frči iz rok. Hkrati, kaj vem, daš ukaz: Spoštuj očeta, prvo mater — le kako? Če pa sta figo vredna, kot si nam zaupal, ko si ju nagnal! Skrbim za tvojo čast. Čez Matajur in Kuk, čez Krn lazim, skoz robido v grapah, za ovčkami. Da bi jih tebi zgnal v tamar pred nočjo — vsi
343
Varuh Bonapartovega vrčka
tvoji v cerkvi, s tabo vred, pa vzdigujete oči, zamaknjeno, pod strop, ko da sem piškavo skrbel za streho in bo zdaj zdaj tam skoz puščalo, medtem ko se Matija Pičulin, tresav, nahoden, z rutico iz rjave volne krog vratu, v iz-nošenem, razšitem plašču, sam kot krstni kamen, s prehlajeno sragico pod nosom, sivih vek, sprašuje skoz marogaste strani v misalu, Bog: Čemu vendar si skoraj glžvo zgubil na križpotju za Sužid? Se trgal v trske, trnje trosil kot Komac zobe — ko bi kot pijanec v brenclja silno zamečkal s pestjo v Pi-lantove može, da bi se lilasto zabliskalo čez Kobariško blato. Z dimom pok-nilo v vampih osedlanih konj. V zrak planilo od kopit, nozdfvi, bincljev — ko da so v torbah mleli strelni prah, ne ovsa, Bog. In bi njih vroča črevca poiskala v strelce. Jih zadavila! Jih v kolobar privezala v drevo. Vrh rogo-vile pa, z nogami gor, razbojnika, ki me je prvi, enook, vprašal za Sužid.
Pa če je on, brez enega očesa, strmo videl skozi mojega duha, me ti, Gospod, ki si pod kroglami takrat uho izgubil, Bog, ne slišiš — naj bi kričal? Se pohujšanja bojim. Tudi lepo ni. Bom opravil v psalmih, pa ne Davidovih, če bo sila. Zunaj bodo botre mislile, da molim — in le ti boš vedel, da sem klel. Tako sem, vidiš, sam, da se z nikomer nočem pogovarjati. Greh gor, greh dol, ti me razumeš — pa se moram s tabo. Ni bil greh laži, ko sem v čedni homiliji čez Pilanta, rablja, tvezil le zaradi tvoje večje slave, da pri nas, ob Soči tod, šibre prilete nazaj, krvavkaste in strelcu pod srce?
Me ne poslušaš. Ne poslušaš — se bom že spovedal, ko bo čas! Nocoj se mi pa res ne da. Grdo sem jezen: Terjal sem Napoleonov vrček v taber-nakelj, da bi daroval s to znamenitostjo. Ne s posrebrenim kelihom, obtol-čenim, ko da je rabil pri huzarjih za pretep — nič, molčiš! Pa je posoda, žlahtna, da je ni enake, v židovskih, umazanih rokah. In v Kobaridu skrita bogu za hrbtom. Ko bi ti jaz iz nje, brez pohrkavanja, hozano pel in pil kraj vseh prižganih sveč, pobožno, briški sok čez morebitne jutrišnje gonobe. Prav, naj bo, kjer je, če ni drugačna tvoja volja, prav — pa pozlatar?
Naj spet pošiljam pošto v Čedad, moj Bog? Od Škofje Loke zdaj ne bo glasu — na Kranjskem streljajo. V kočije skačejo. Blagajne iščejo. Vabiti dedca s piskrci različnih barv, z dleti, z obličem, vzvišenega kot peresarji na magistratu, žganja žejnega, da bi te skrpal, ti uho pribil — ali sploh veš, koliko stane danes en sam kronski trn? Če jih vzamem celo krono, na debelo, niso dragi. Posamezen, na drobno pa? Velja šest jajc! Z lepilom, z delom sedem — sitnosti, povsod okoli sitnosti! Pomoč od tebe pa kot sonce na Vincencija dan — saj je, le greje ne.
Z verigami me v Kobaridu devljejo k sramotnemu stebru, ker ti, v Kobaridu, zvesto služim — pa če ne pade las, če se ne zviba list: Se strinjaš s sramotilnim rokopisom? Grenko mi je te dni. Če je tako, bom kakor po navadi glavo sklonil: Ti že veš. Drugače bi bilo drugače. Je že prav, kot si ukazal. Naj mi bo.
Ker sem se tolikanj lepo, po moško, s tabo pogovoril, Bog, bom za današnji dan brevir preskočil. Se spet odpravil k svojim jalovim sledem: Kdo torej je tisti nekakšen Lojz Urbančič? Opisal se je kakor trebušnjak prstenih
344                                                                                                                 Saša Vuga
nog. Prašičkastih nosnic. V strahu, da mu bo nebeško žarkovje lobanjo skre-penilo. Strokovnjak za slamnike, za praznične klobuke. V ustnice pa kakor neocvrt ocvirek. Ce kaj vem, so na otavi, v Gabrščkovem skednju, suhci stresali v noč uši. Pa ti so zjutraj šli, prišli, beguni, da bi spet odšli — le ta je obsedel. In proti meni zložil litanije, kakršnih celo za Bonaparta ni. Kje je s črnilnikom sedel v Kobaridu? Kdo mu je dajal za luč? Če je priznal sijaj moje latinščine, mu jaz, docela aequis oculis, saj niti Bogu nikdar ne dolgu-jem, vračam: Lojz Urbančič je bil dotto e cattivo, zloben in učen. Je bil, je še, je kje — mi kakor klop zastruplja kri!
Ko mi je Gabršček, častit župan počasne pameti, poparjeno prinesel v ponvi liste, v cajnici pa 30 goldinarjev, mi jih na stol položil ko trhlino z gadi, kanil proč, me meril kot umrlega, čez Kobarid se je odbijala polnoč — o svetlem se ni upal sem. Je izjecljal: Pometal je, kot vsak četrtek, izbo za županovanje. In na polici z vratci, v zidu, že pri tleh, med cunjami za v čevlje in za prah, velikonočno butaro in posušeno skorjico slanine, sira, naletel kot na mišje gnezdo. Preletel ga je. Se zaklenil. Otrdel. Še bolj ga je prestrašila nabita vrečka. Kar nemel je, do večera. Če bi kdo potrkal — Gabrščka v pisarni ni.
Ampak Urbančič, Lojz, sem vanj kljuval čez mizo. V soju leščerbe sva se ogledovala kot iz dveh grobov. Mrmral je. Stiskal veke. Se napenjal. Pihal. Vedel od Čeboklija za debelušnega propalega duhovnika, ki je kot angel brenkal v kitarin. Več da gotovo ve Mekinc — ta je kot vedro iz vodnjaka vlekel, spuščal skozi sebe. Sikal. Škripal. Se namrščil. Kriknil. Se splahutano ujel: Ojej! Kdo ne bi vedel zanj. Ko je pricopotal od Blata gor, se je pod njim udiral gnišč. Pihale so bolezenske, vzhodne sape. Vrane so izpod neba vreščale narazen, kot vsaka v smrt — no, no, Mekinc, sem mu položil dlan na laket. No, pomiri se.
Nanosil sem mu kruha, vina, sira. Cimbor in orehov v jedrcih — je plamenel. Čeljust razburjeno potiskal sem, tja. Sedel pomembno kakor sv. Rok med psi: Kdo, sem povedal, tod ni vedel zanj? So mu zdaj rekli Lojz. Brž potlej Luigin. Ko ga je pa birič iskal, je bil gospod Alojzij. V hlačah, nacefranih-krog in krog bedres. V kamižoli, do pasu razparani. S klobukom, da bi v suši z njim napojil hkrati dva vojaška konja. Bos — le o božiču v solnih iz surovih, še krvavih kož.
Ni maral za ljudi — pa ga je kdo povabil kam? Oprtan z vrečo, tolikšno kot slamnica. Globoko vanjo je zatlačil, kar mu je bilo na poti: Kravjak, hruško, miš in mačko iz gnojnične jame, zmrznjeno sinico, krta s ceste, petelinji kljun. Je v kiihalicah, ko je šlo na dež, med hišami pa so raztrgano drvele belkaste megle, potegnil kakor nož govejo kost na štiri luknjice. Igral je po cerkveno, himne in Rodil se bo en lep otrok — takrat v Kobaridu orgel ni bilo. So ženske nos nosile k oknu. Na skrivaj poslušale. Se k zibkam, k piskrom vračale, ojej, polepšane v srce.
Propal duhovnik, bo že res, kot nam je ne enkrat Čebokli poudaril. Bi dodal: Sestrična ali kaj pa nuna v samostanu — ljubica, gospod, prekleto no!
Varuh Bonapartovega vrčka
Zaradi nje, edinole zaradi te, se mu je pod obilno težo strla lestev, ki ga je vzdigovala, klin za klinom, pred Boga. So ga nagnali — do sobote je grdo smrdelo po sodarskem žveplu! Kje so ju odkrili, kdaj, kako — tega natanko še ne vem. V Gorici, pač! In če bi rekel Videm, ali Oglej, ne bi lagal. Preden je v nas med hribi prikorakal, Soča mu je, kot vsem, kazala smer, je po vogalih kostanj pekel. Z grebljico šumel. Si rajši prste grel, kot pa meščanom merice prodajal ob žerjavici — a tista nuna? Se je nakašljala, ojej, nakašljala v jesenskih jutrih, čistih, čistih kakor prod v ledu, ko vise steklene svečke nizko z vrb in pocingljavajo, kadar se veter poigra kot veverica z vej na vejo — ne, nak! Spodili je pa niso.
Sestram se je, bolna, smilila. Čeprav so vedele o vsakem vse. Kaj vedele — ne vem. So se usmilile. Je na kolenih ribala hodnik. In ko je v vedru s krpo zapazila kri, mehurčasto in svojo, jaz bi jo primerjal z ja-genjčkovo, z zajčjo ne, umrla. So rekli, da se ni pokrižala — je pa zato ležala v križ! Gladko z rokami vsaksebi na rumenkastih, širokih ploščah. Zeblo je. So jo hodili gledat. Spet in spet. V pelerinah. So nazadnje rekli, da je zmrznila. Pobrali vedro, ji prinesli rož. In jo s hodnika, v poznih) urah, sveči sta goreli v dveh rokah, je zvonček zvonil, odložili v grob. Takrat se je, pozimi, s cunjo krog vratu, pod pazduho pa s knjigo za prepevanje, prikazal v Kobaridu Lojz. Ojej, nemaren, posvedran v brado — kakor vsi, ki pridejo sem skoz od kod.
Na kruh sem mu primazal masten cmok iz bovške skute. Se pogreznil v stol — ko da sem tik pred grmom z zajcem: Kje je zdaj, Mekinc, ta Lojz Urbančič? Žvečil je po šegi modrecev. Ti zmorejo veliko moč v pameti, slabejšo v zobeh: So ga nazadnje videli v Gorici. Pred škofijo je, v snegu, kostanj mešal. Vijoličast, razžrt v nos kot pijanci. Prašno bled kot hlebec na loparju pred pečjo — ojej, a veste: Krištof Drole, župnik, pravili so mu gospod Puran, ker je bil čampljasto rdečih lic, zadirčen, Kobaridke je kar po dvoriščih zmerjal. Sam gospod Puran se ga je vsakič ognil — bi ga Lojz, tršat v cerkveni učenosti, kot med paglavci v prah podrl. Pa je zmeraj za-mrmral: Se mi spovedovat mudi! Še kost na luknjice ga ni premagala, da bi k večernicam poklical Lojza kdaj, na kor. Proč, proč, je dlan povzdigoval, rdel. In kot petelin zvit v vrat nosljal v tla.
Sem planil z nog, da se je stol prevrnil. Pred Mekincem stal, kot bo pred nami Bog. Lasje so se mi zmršili v zrak, rumenkast od zahoda zunaj: Kje je danes, kje je zdaj, sem zviškoma zapodil pest v mizo, da se mi je črn puh usul v oči. Mekinc je vstal. Omokal, na hitro žvečil — takšnega me Kobarid ni videl. Me ne bo. Se mi zarezal, ko da je na znanje vzel nekakšen moj pasijon ali teater. Usta scmeril v zajčji kih — so predme cepnile prežvečene drobtine, poki slin. V postani mrak je zadišalo po planinskem siru: Zdaj, ojej, gospod! In danes? Če pa se je Lojz Urbančič 1679. zadnjič sklatil skozi Kobarid! Ni mimo več kot vek? Življenje se obrača v svetlih bliskih, kot postrv. Meni glavo dol, če se mu kje koščica še drži kosti! So ceste v klanec tod. Ljudje prihajajo, radi odhajajo. Zdaj bo najmanj že dvakrat prekopan v zakotju siromakov — pest mu je strmo pokazala do vrat. Puščala je
345
346
Saša Vuga
kri. Zavil sem jo v staro štolo. K oknu stopil — onkraj lip jo je Mekinc pobiral kraj Jerona gor. Večerna zarja mu je v znoj krog čela lepila svetniški sij.
Komu verjeti, če Mekincu ne? Ima spomin kot Mojzesove table. Sedel sem v kot. Umiral v dan, ki je mrlel pod oknom — Lojz Urbančič, Lojz, Matiji Pičulinu vroč kot o Marijinem vnebovzetju sončni žarek: Bridko speče, zagrabiti ga ne moreš! Se mu je gospod Puran tako zameril, da nam je obljubil, župnikom v Kobaridu, maščevanje do devetega kolena dol in čez? Opolnoči se je izluščila, zelenkasta kot grah iz stroka, luna. S tenkim ledom obsijala hiše. Ugasnila stran.
Pa če je res, kar je v žalitvah zabeleženo? Frli mi, mi žvrglja škržat v lobanji, prasketa — naj zlezem v klet? In na kateri sod potrkat? S svečo mižat skozi veho, ali ni namesto brica notri dediščina z Bonapartove top-njače VOrient? Če je pa ni — kako je 1679. Ijojz Urbančič vedel, da bo mojih vinskih sodov sedem? Pisal pa, ko da pisari tod in danes kobariško kroniko! Če se zamislim, če pogledam sem, nazaj in naokrog: Saj je vse res v teh posvaljkanih županovih papirjih. Le da vse premaknjeno najmanj za seženj! Streseno iz vedra na smeti, kuram v brskanje s krempljinami. V veter s točo. Amen vse začne. Konča ga Oče naš.
Vmes pa stoje na glavi vsi svetniki iz kobariške pratike. Do nozdrvi v zemlji. S kurjimi očesi žmerijo v nebo. Na plešo pet jim rosa pada •— zmeda, zmeda, na pomoč! Zlodej ždi v bližini. Lucifer je razposlal svoja črnikasta hlapčeta, da voglarijo skoz to krščansko vas, srepa, mačja v bli-skastih očeh, dehtiva kakor gnojna katedralica, ki jo je davi poštni konj sezidal pred vhodom v cerkev. Bog, Bog! Nič manj seveda moj zavetnik, priproš-njik Matej, apostol in evangelist, sicer carinik dlakocep iz Galileje, ki je nepričakovano v culi svojega srca odkril Gospoda. Se razjokal. Šel za njim — Matija Pičulin je čvrst! Pobožen je. Pokončen je. Ne pred človekom ne pred onim bogom, ki ga ni, ne bo poklekal v ščavje zmišljenih zmešnjav. Se pod akacijami kraj ceste v prsi trkal spričo takihle pisanj. Zavito gledal. Smrkal iz nosnic, nak — če je Napoleon cesarja pregnil, mene vrag ne bo!
Jaz sem Matija Pičulin iz Brd, prekleto, župnik! Žreb usode me je vsadil v Kobarid. Pa bi me kocka, če bi se za pih narobe skotrljala, vrgla Dunaju za škofa — o Ljubljani tu ne kaže zgubljati besed: Piskava je v sapniku od vlage z Barja. Mrazasta pod kučmo iz megle. Tam ded po štirih kobaca iz krčme, trka v kravji zvonec, kakor Bonapartova topnjača VOrient, da bi se v belih hlapih ne zaletel v soseda, ki po štirih kobaca iz druge krčme, trka v kravji zvonec — o, na Dunaju bi Pičulin ne bil pastir pokrpanih ovčic, ampak v črni svili zal gospod. In spovednik debele Marthe Windischgraetz, polkovnice, ki se le s papagaji v posrebrenih kletkah meni, z možem ne, opravljena v turkizno modre hlamudrače turške sužnje — tam je, v piskrčku, fižol. Namaka se. Bom čezenj križ potegnil. Vzel za žlico vode. Škropnil v sever, jug, vzhod. Hudiča pahnil na zahod — v škripanju z zobmi se bo podiral, nadrekan, čez Kobariško blato v noč. Rotitev pa končal v kleti, s starodavnim rekom s soda benjaminca: Pojdi proč, kdor me ne spoštuješ!
347
Varuh Bonapartovega vrčka
To vse sem z eno sapo stisnil za duhovnega sobrata, če bo v prihodnje kdaj, ko se bo zunaj sipal sneg skoz mrak, udobno blažen ob ognjišču, listal v te skrivnostne sramotitve. Ko sem zdaj tako položil svojo bolečino Bogu pred oltar, trezno nadaljujem, kakor po navadi brez najmanjše božje pomoči: Ta Lojz Urbančič, mož globoke občutljivosti in učenosti — rajnkim rad priznavam, saj jim je vse v resnici nič. Še večje domišljije — domišljavosti? Podobni se ob Soči tod v pijanost izgubijo ali v svet. Je taka čega. Jih ne bo nazaj. Nikdar — le včasih kdo pripelje krsto z ropotavimi kostmi. Kakšen Furlan ali Vipavec. Brici ne — je manj usmiljenja v njih potlačenih dušicah. Rad povem, in brez sramu. Sem sam od tam.
V beraču, le na primer, še posebno, če je brez strašilastih novic, in prav posebno, če je brez talenta zanje, redki vidijo človeka — največkrat le kup smradu. Nekoč so enemu prižgali v cunje. Je pri živem tlel. Vekal kakor žejen vol. Poletna luna me je žgala v drob. Je zgorel sredi trt in češenj — so v soboto rekli, da ne on. Le vinski duh, ujet v njegovo rdečo, grintasto, zabuhlo in, priznam, smrdljivo kožo. Še na večer, zdaj, ko si sezujem čevlje, majceno pomolim včasih zanje.
Saj ni bil od nas, Čiv, čiv Kapelica. Priklatil se je, s Kranjskega. Lepo je pel — mu je pa strašna hripavost zlomila vsako pesem v kletev. Spodnje veke, pomnim — ležale so mu nizko, kot odtrgane, obakraj zamečkanega nosu. V krvavih jamah sta dobrotno gledala čez nas, otroke, dva solzava, žilasta, v mehko kuhana klopotca. Čivkal nam je, se čohljal. Po tisti noči je grobar z grabljami Čiv, čiv Kapelico pograbil v vrečo — se je že ponujal skoz vinograd nov berač, Prekleti Krop, da bi odnesel prvega na božjo njivo. Kako se je primerilo s Prekletim Kropom potlej — šel sem, da bi novo mašo bral.
Velika siromaščina koti kamnito podivjanost. Bog že ve, zakaj je prav tako. Oče, bodi tudi v Brdih tvoja volja. Drugače pa živim v Kobaridu zgledno. Ljud je priden, blag, pokoren. Le prehitro mre. Otroci letajo kot srakice v nebo. In ženske zgodaj oskrbe. Naj se nas lakota in zimski mraz usmili. Drugo bi že šlo. Z Napoleonom vred, ki je prijazen mož, kot vsi gospodje generali na Francoskem. Rib je tu, postrvi, lipanov, bi še dodal, preveč. Le mleka malo.
Pa poglejmo, dragi verniki, kot že oznanjeno, kako sem svoj čas, v ponedeljek, na sv. Bonaventure, doctorja serdphicusa dan, pod Idrskim utonil v Soči. Se opolnoči šele povrnil, bos in šklepetav, iz vic, obogaten s pre-žlahtnimi spoznanji — le zakaj v ponedeljek? V nedeljo se ondod ženske nage kopljejo, v tolmunih. Plavajo kot vidre. Kažejo zobe. Da bi ne bil kot Adam gol, sem si na nogah čižme pustil. Culico z oprsnikom, s klobukom in z brevirjem zavozlal v veje, proti kraji. In zabredel, bel v život ko dan, ki je slovo jemal, naravnost s proda — aj, kako hladno mi je zamrgolelo v bedra.
Malo iz predrznosti, še bolj pa od skrivnostne sle: Na mah sem se počutil kot žival! Parkljasta zaradi čižmov — ti so se nagoltali in me trdo tiščali k dnu. Žuželke so, nekakšne minice, brenčale z vrb. Srh me je dajal.
348
Saša Vuga
Sem si nadel pokvečen slamnik. Do ušes — bi mislil kmet, če bi oral kod blizu, me na daleč videl, da sem v Soči jaz? Zajemal sem, mrzličen, prevzet, vodo. Si jo prgiščema s trebuha spuščal, da me je ledeno žgala. Se devetkrat, kar na glas, poklical: Janez, Janez! Si oči zaslanjal. Gledal proti Volarjem nizdol. Kristusa iskal kraj vrb in po sipinah, da bi ga krstil — od mene pa so v rjavkastih potočkih šle skrbi za jutrišnje dogodbe. In pritlični, drobni grehi, kakršnih kot spovednik še na veliko noč ne jemljem v mar. Oj, sem v kolobarcih brodil sem, tja! Delil prijateljske klofutke penam. Ne enkrat, zaprtih ust, šobast, zabrnel v Urbančičev adventni spev Rodil se bo en lep otrok — pa se do lic in kot ponirek jadrno potopil.
Cižmi so se mi nažrli z rečnim gramozom. Bolelo je, ko da čepim na pregljih. Reka mi je, prej prijazna, kazala zobe — obračalo me je kot gnil čeber. Mi pljuskalo do krajevca na slamniku. Se mi med hlipanjem zabijalo kot čep v golt. Oster hlad, ki sta mu v ihto pihala zelenkast strah in sinji mrak, nad vsemi tremi pa je spačenih oči držala črn venček moja izgubljenost, mi je kot z mesarskim nožem rezal ob kosti. Jih drugo zad za drago trgal izpod kurje kože. Ali, kot bi v Gorici rekel oče Baldo, mojster dristlja-stih kapucinad: Polti.
Se ni kobaljal huje pijanec, se ne bo, mimo voglov v Kobaridu, kot sem se ta ponedeljek v strašni Soči jaz — trikrat mi je slamnik vzela. Spet sem ga poveznil. Spet premalo, če bi ga preveč, bi si zaveso scukal čez oči
—  zakaj pod bregom je, v ljubeznivi senčnici iz vrb in senc, nevsakdanje milo gledalo dekle. Pomahala mi je s prebelo roko — bliskalo se je, ko da je vrgla vame kamen. Mahala z obema, nagnjene glave. Celo koleno skrčila, ko da bo skopitljala v ples — prhnil sem za korec moče iz nosnic. Ugriznil v zrak. Zamižal.
Zletel sem v čer. Zastokal. Jecnil: Pa če bo zbežala po pomoč? In bodo z lestvami, z vrvmi pridrli? Z raklastim cepinom za lovljenje hlodov — uganili pa častitega Matijo Pičulina, vlažnega kot utopljena miš? Napravljenega v en sam čižem — drugega mi je v otepanju z usodo Soča snela. Pogrgralo je. Šumelo. Iz vrtincev pljusnilo kot v Brdih, kadar sod oplaknejo. Me je pa, huje kot bobnenje, pljusk, za vrat ukleščil strah: Se bo spodrecala, mi sama prihitela v pomagaj? Je hkrati potlej tretji strah odpahnil prva dva: Povsem na lepem sem odkril, da ne znam, Bric, niti v napajališču ali v škafu plavati.
Sem že zaslišal skoz hrumenje sem cerkveni zbor. Nadangelov srebrni glas, na harfo spremljan, se je vsakič pred refrenom dal na čelo. Drugi so kot jagenjčki na paši blejkali za njim. Spoznal sem: Ura je. Pokrižal sem se v mislih. Se spovedal sebi — komaj sem kesanje jenjal, mi je korenina, pajkasta kot svetopisemska pošast, se je pri dnu, potuhnjeno, prikolobarila, ukradla drugi čižem. Bil sem tam, natanko tam kot Adam, ko ga je Gospod grobo spehal čez prag — docela gol. Zbral sem se, če naj tako povem. Napel pesti. Pa ker mi je odpustil grehe Bog, sem jih na hitro sam sovražnikom
—  je sem prihajal v mar le Lojz Urbančič, drug nihče. Kam naj vendar zbežim pred smrtjo, da bi mi kdo po nemarnem gori ne očital prešuštva?
349
Varuh Bonapartovega vrčka
Spet me je Soča silno prislonila h kamnu — v curkih naokrog so se mi zvezde vžgale. Zbor se je kot slap o svečnici usul skoz alelujo. So drhtele pavke, je mrmral fagot. Je angel držal pesmarico v rokah. Jim z desnim krilom blago dirigiral. Se pri duru tu nagubal, tam z nosičem delikatno kavsnil pevcem, če se je vzdolž mene zleknil mol. Se je prek ram, da so mu vzvalovali kodri, spravljeni kot v zlato mrežico, ozrl čezme v rečno ujmo. Z ostrim pišem svilnatih peres ukazal, naj v pesem brž vstopi klarinet — me je zadideldajcalo v vrtincih kot vrtavko. Zadnjič sem oči odprl, da bi se od rdečih hribov naokrog poslovil kot Matija Pičulin iz Brd, sicer pa župnik v Kobaridu — tiščal sem se štora. Spolzkega. In oberoč. Kot žaba v plohi cveta na lokvšnju. Sočo pil — je ni hotelo biti konec, ni.
Dekle pod bregom, v varstvu vrb, lapuha, senc, je oblačila, spodnja, vrhnja, prav nemirno zgubljalo. Je pa sodila k sramežljivkam, zakaj spodobno mi je kazala hrbet. Mi čudno vmes tudi veselo migala, naj potrpim. Bila je vitka. Na visoko raščena. Bila kot vaba na skiparjenih nogah — oj bi bila v klarisinjah kot medaljon! Z bedresi sem, mlahav, oklepal štor. Približno kot v prejšnjih letih konja škof De Tindaro, ko se je, pijan, kolcav od jerebic, vračal z vizitacije na Tolminskem, pa mu je pod Prapet-nim, v brbotanju s Soče, belec vzkipel, ritnil čez molitev, ki so jo na mulah zadaj kleriki opravljali — oh, je bilo hudo.
Dekle tam prek mi je z dlanmi pošiljalo vse bolj nestrpna znamenja. Mencala je — me ni zamenjala? Se ni zavedela, da se nič kot Matija Pičulin v hudobnih frcanjih, v sivih grgotanjih pen spreminja v dušo — ne, očitno ne. Kot obla skala se ji je, kot pri boginjah v soncu, v dežju znotraj Coroninijevih vrtov v Gorici, marmorno svetlikala poslednja plat. Lasje so ji, čez mero dolgi, voljni, lili s pleč. Kače, kače, sem takrat zakrevkal — reka je obakraj vame, ko da jih iz piskra stresa, spuščala valove, repaste, temnikaste, zvijugane kot gož.
Ko je tam onkraj ona, lepa, tista, prišla zares ob zadnjo cunjico, se ji je čez obraz zarezal zmagoslavski vzdih, nasmeh — ko da bi me vabljiv Francoz s pištolico ustrelil v usta, ta nasmeh. Čeprav ji tudi prej ni šlo na jok. In stekla s proda, prek plitvin, naravnost sem. Ob gležnjih sta ji kakor vodomet škropila pesek, Soča — pa se mar tako ne brizga mladi sneg pod večer konjem v galopu od kopit? Nesrečnici je žalostna svetloba dneva mrla na spodbudnih prsih. Naj priznam: Je na trebuhku pač imela, po navadi Ev v cerkvenih nišah, piko popka. Spodaj pa, povsem proti navadam, niti vrtnice ne figovega perca niti nič. Uzrl sem samo nekakšno temno frančiškansko bradico — in v tem znamenju zastokal v beg.
Prek derečin sem čofotal, kot jelen, če ga skoz močvirje Diana goni. Divje rjul, da bi prekričal mrki šum valov, ki jih je mrak odeval s kotlovi-nasto pozlato. Se ujel ob deblo, trhlo, hrapavo, ki ga je kdaj že in pošev zarilo v tla. Se držal, držal, s trskami oklan po laktih. Soča mi je, v čipkastih zavrelicah in žvižgih, drla v usta. Pa me je odtrgalo — kakor odtrga val morja zanikrno privezan čoln. Hlipnil sem. Ugasnil. Me pri priči več nikoder ni bilo.
350
Saša Vuga
Ampak za koga ne, predragi verniki? Za vas ne. Ne za Kobarid ali Napoleona — za Boga pa. Je najprej bilo, ko da odhajam praznih rok neznano kam. Me tudi ni več davil strah spričo golote — krpa iz volnene preje, topla, belkasta, vse drugačna kot Gospodova na Golgoti, mi je visela prek obskuritet. Navdajala sta me popolnost, mir. Bilo mi je na moč lepo, pobožno. Blaženo. Čeprav sem bil Matija Pičulin kot prej, se mi je videlo, ko da hitim iz svojega telesa ven, docela drug, drugačen ne, vendar ostro pripravljen s komerkoli na spopad, če bi me kanil spet pahniti vame. Bi se tudi reklo — spet v življenje.
Lahko bi kar se da zvesto popisal, do poslednje, vsakršne podrobnosti, ki sem jim tolikanj na naglo priča bil — ne bom. Le izpovem, z dlanjo na križu: Po strašni preizkušnji s Sočo se Matija Pičulin nikdar več ne bo niti bal, še manj ustrašil svoje smrti. Tu, kjer smo, le tu je trnje. Tam ga ni. Zakaj se mrtvi, vprašam, ne naselijo v življenje? Od preveč izkušenj, odgovarjam, z njim. Tam ni ne poneverb ne kraj poštenega imena. Tam ne piska, sem si rekel, Lojz Urbančič v kost na luknjice. Tam ne drhtimo v gromu havbic in oblegovalnih možnarjev. Tam nas ne peče znoj v nočeh, ko se vzdolž Blata podkve krešejo pod konji, ropotajo kremenjače s pleč — dokler nam kdo seveda ne zaupa, da so Bonapartove.
Ah, kaj bi pravil! Bilo pa je tako: Utonil sem, vem6. In se znašel v predoru, sajastem ko dimna luknja v koči. Čudno so mi noge, zapleteno šle. Komaj sem stopical. Pa se je, sam ne vem, od kod — od zadaj, spredaj, od strani, prikazala visoka, sloka, plavolasa, zlasti pa neznana ženska. Z njo se je v temi prižgala žarka luč. Preprosto je gospa spregovorila: Kam? Sem pojecljal: Ne vem. Utonil sem. Pod Idrskim. In v plahosti dodal: Kako vam je, gospa, ime? Odgovorila je: Elizabeta, torej kam? Sem, bojazljiv od pretrpljenega, odvrnil: Kakor je pri rajnkih običaj — v raj. Pokimala je. Pa sva šla.
Krepčilno, tolažilno je bilo. Bi rekel: Razvedrilno, skoraj že zabavno — več in več se je ponujalo obakraj po predoru rož. Vonjivih kot lekarnar ali slaščičar: Madronščic, balzamink in korčkov, mete in medvedjih tac. Elizabeta je čez tren povzela: Kam pa bi v raju najprej rad? Oh, vi povejte, vi, sem namreč, veste, danes prvič tu. Spet je pokimala. Je pa pomislila: Odpraviš se na tako pot, Matija Pičulin, ne da bi vedel, kam? Je že tako. Primerilo se je, gospa. Pod Idrskim. Je z blagim razumevanjem na znanje vzela, šla.
Pohitel sem, da bi se po nerodnem ne dajal v sprid: Kakšno besedico bi pa vendar izmenjal, z Jezuščkom. Potlej z Očetom, ki je vrh nebes. Čisto nazadnje, če se vam ne griva, z rajnkimi rojaki. Ne na koncu z Lenartom Peršoljo, botrom — ta mi je, ko sem v Gorici novo mašo pel, podaril sod z vžgano letnico 1605. S premišljevanjem sv. Florijana na kolenih. In s hrabrilnim rekom, sem ga ne enkrat že v zlodeja zagnal: Pojdi proč, kdor me ne spoštuješ! No, sem vedela, da veš, se je gospa, ponosno skromna v tuniki iz modrega bombaža do sandal, z ovratnikom iz rdečkastih meandrov ali vijug, pohvalno nasmehljala.
351
Varuh Bonapartovega vrčka
Ko sem videl, da lahko še kaj povem, sem hitro vprašal: Ne skrbite vi, gospa Elizabeta, tod za kakšen večni ogenj, kot vestalke svoje dni v Rimu? Ne. Jih ni pri nas, navadnih ognjev iz polen. Celo pri jaslicah, enkrat na leto, se pastirci v snegu, v noči grejejo kraj ognjev iz svetlobnih trsk. Enkrat na leto — mar so leta tod? Elizabeta ni odgovorila: Zakaj na lepem je, med lipo tam in češnjo tu v bogatem cvetju, zmanjkalo predora.
V sinjkastem brezbrežju se je, pred menoj, pohlevnim, vzdignil hrib, odet v mehki gozdni mah. V rebreh ga je, pod vrhom, zapiral kolobar visoke žive meje iz marjetic, smokev, vrtnic in rožlinov, tolikšnih kot pri ulancih sulica. Gospa Elizabeta je stegnila prst. S primernim spoštovanjem rekla: Gori, onkraj — tam je raj. Tod naokrog so vice. Hodi, kakor si prišel. Naj se ti ne mudi. Ker si bil župnik v Kobaridu, veš, kako poteka tod, prešla je na latinščino, ritus moresaue, ustaljeni red in vse, kar zraven gre. Pomahala mi je — sem ji zaklical, ganjen in hvaležen: Molil bom za vas! Se je na pol ozrla. Se nasmehnila: Ah, to zaleže spodaj, tu ne več. Odhajala je, kaj vem, veličastno kakor caplja v srebrasto večerno zarjo — bolj jemala se je proč, negibna, kot pa šla.
Ali sem brž uzrl množice! Sprehajale so se kot o proščenju. Ali na semnju v Čedadu. Se družile v gruče. Dva sta, že na daleč starca, z ozko brado do pasu, balinala. Pod latnikom je tretji starec, v irhovem oprsniku in s plosko plešo v razviharjenih laseh, pisal s kredo po priročni tablici — še zdaj ne vem, je bil le cantor carmina sublimis, pesnik. Ali je beležil zmage desno in poraze levo prvih dveh. Sedel sem od zadoščenj na korenino, sprepleteno kot beneški stol, obraslo z azalejami. Si komaj dlan položil prek dlani — že sem jih opazil: Dostojanstveno so me, v lahkotnem drncu, prihajali pozdravit moji. Približno za četrt vasi sem jih naštel. Ali natanko 26 — nisem vseh poznal, menda. Saj je bil eden, le na primer, v krilcu rimskega centuriona. V kamižoli iz kovinskih lusk. In v čevljih kot usnjene nogavice, do kolen.
Sem pa brez muje brž razločil tri: Gospoda Jožefa Češčiita, zlatomaš-nika. Ta je grozil moji prababici, kdaj že, da se bo živ zazidal, ji je pošto dal, v misijon, če se ne bo med njim in dedom odločila zanj. Otožnega, prosojnega Dominika Četrtiča. Je vse na njem bilo povešeno kot lunin krajec — nos in usta, tenkcene roke, klobuk. Otroci smo mu cimboro v jutranjih meglah otresali. Vreščavo ženo pa o praznikih v dežju in na steljnjaku v pomladanskih plohah sosed. Vedel je za vse. Nič zalega nikdar nikomur prizadel — zato je tu, žalosten, ampak poplačan.
In Vaško Franco, Franco Šinigoj, zariplo, zbito. Klicano Mirakel. Z drenovim glavnikom kot otroške grabljice v laseh — bedela je kraj par z mrličem, z rožami. Vodila rožni venec skoz polnoč. Plačilu vštric potihoma ali v hlipcih, vzdihljajih ali v hripavih in pretresljivih litanijah na pokopališču rajnkega objokovala. Suha pod očmi kakor seno v seniku. Drugi so pa robce trgali iz hlač in si otirali kapljave brke — nak, premalo, da bi jo spustili sem. Očitno je zaleglo drugo: Mleko, v škafu. Mirakel ga je v temi tovorila, poleti in pozimi, bosa, na suknenem svitku, s klancev dol, v Gorico,
352                                                                                                                Saša Vuga
rano. Postajala je pri koritih, skrivšema. Dolivala z lesenim maseljcem studenčnico v škaf, prepričana, da ji nihče v mračini, v beli burji, v švistu trav tega ne šteje v zlo — v dobro, v dobro se ti je prištevalo! Zakaj kovance od vode je do poslednjega znosila v cerkev. Za bogato barvanje podobe sv. Magdalene, karmelitske nune iz rodbine Pazzi, tik nad spoved-nico, z lilijo v roki in z nožico na debeli knjigi, ki je neusmiljeno pritiskala v prah ostudni kači, gada in udava, mršav kuščar pa je prežal s kamna, skrčen in napet za beg. Ah, Franca, Franca, oj, Mirakel božji — pa je kdo, sirota, komu plačal, da bi tebi vzdih zajokal v grob?
Ne vidim Lenarta Peršolje, bratje, botra radodarneža, sem tožil v njih vznemirjeno veselje. Pa strmo navzdol obrnil palec: Da se ni hudo primerilo? In je odtod usodno hitro moral kam drugam? Centurion si je snel čelado. Jo z usnjeno krpo notri krog in krog obrisal. Si jo dal pod pazduho. In naveličan, sivkast v glas, pa z neprikrito ljubosumnostjo zagodrnjal: Peršolja? Tisti v nos kakor otekel čampelj? Z enim zobom spredaj, pa z nobenim zadaj? V laseh na streho, znojno kakor stog v odjugi, ta? Peršolja, Lenart, pač — je zaudarjal po klobasah o kolinah. Smrčal v popoldnevih kot maestral — prvemu je Gabrijel, prvemu oznanil tja gor skoz in za vse čase noter!
Pljusk radosti, Sočini so v primeri z njim le brizgec kapljice, mi je žalil srce. Sem pa strogo premeril kislega vojščaka: Kdo ste, brez zamere, vi, ki sodite, ko čakate na sodbo? Lepite se kot kalin na limanico k mojim so-vaščanom — ne poznam vas. Stotniku se je s priprtih vek vžgal prezir, značilen za utrujence: Ko da bi jaz, še v neslanih sanjah ne, kdaj čul za vas, gospod! Kot o trgatvi slamnik, lagodno, si je poveznil šlem. Roke prekrižal v zapestjih, pod hrbet — bom kar priznal, Matija Pičulin ne laže: Ko da bi grdo zatlelo s kupa cunj, je zasmrdelo na dvoboj!
Nisem se umaknil. Niti za pol palca ne. Čeprav je vzdihoval na boj, da mu je škripalo iz kamižolskih lusk. Meril sem ga z mirnostjo pravičnih — ni prenesel: V sunkih si je, jadrno, pritegnil jermen pod čeljust. Napenjalo se je, bi rekel, kot puščica, ki jo amor potlej kdaj na slepo izstreli skoz pozlačen oblak. Starca sta od balinišča sedla k latniku. Tam je poet na-školjčil dlan v uho — molče so, dolgo in najprej, ko da se bliža čreda krav, po vicah tolkli z desno peto. Zevnili, pa se zadrli, svaljkasti ob ustih, zgu-bani, v furlano, piskasto, raztrgano, ko da spodbujajo s tem neubranim plesnim petjem pretepače vkup.
Čeprav sem se trdno odločil, da se stotniku, poganu, ne vdam, me je ganotje spričo sovaščanov, bledih, zbeganih, zmehčalo. Kriknil sem v hrup od latnika: Ste ga že videli, gospod Češčut, Boga? Obrvi so mu trznile. Utripale — dva hermelinja, spihana repka. Leti po nebu? Stopa kakor mi? Kakšen je videti? Je vrh oblaka, na prestolu? Ali, vrh oblaka, kar na tleh, v zeleni senci? In z nogo, udobno stegnjeno pod zelenikov grm? Starci so kraj latnika utihnili. Udarjali s peto še hip v tla. Jenjali — dva sta balinala, je tretji pisal.
353                                                                                               Varuh Bonapartovega vrčka
Najbrž je blagi zlatomašnik brž uganil v meni vnuka nje, ki se ni svoje dni hotela odločiti zanj — užaljeno je zabrbotnil. Se Četrtiču premaknil za povešena ramena. Levo, desno požvižgljal v zrak, rumenkast od sinic, utripanja cekinčkov in čebel. Se zvegnil v žep. Izdrl star brevir, rdečkasto obrezan. Se s povečevalnim steklom na zrezljan ročaj nagrbil v branje — Jezusčka vendar, Četrtič, ki mu je Herod, v varstvu takihle polkovnikov ko tale tu, krivico prizadel? Dominik je zadrežno poravnal ramena. Jih povesil. Nagnil glavo, nasmehljan, ponižno, v stran. Marijo vsaj, Mirakel? Si jo videla? Si jo, ko je Gospa prišla dopoldne kdaj tja gor marjetice nabirat, smokve v cajnico iz bek? Je Franca žalostno napela lica — bi ustregla, vem. Je pa le brez moči zabolščnila: Imajo notri lepših, večjih, več vrtov, gospod, ko tu — čemu bi lezla sem!
Na mah sem se počutil, spet in kot v penah Soče — sam. Pa ko da krog in krog obliva vice sinjkast mrak. Tihota se je blesketala od čebeljih kril — ko da živalce, vsaka, nosijo obakraj svojega marljivega životka mrvico ledu. Grencinasto me je prestrašilo: Kako smo sami, tesno prek noči in dneva v noč! Na zemlji spodaj, tod. Sami povsod. Prideš v goste, sem, kot se spodobi — mar se nismo kar se da lepo dogovorili, da bo kraj vhoda zunaj čakal sv. Peter? Žametna gospa, nekakšna vzvišena gospa Elizabeta, te pospremi noter: Ko da si prišel spovedovat v plesniv, v odročen nunski samostan! Kaj vem, k Ubogim šolskim sestram v Gorici. Se umakne, tiho kot v predivo sanj — zbral sem se. Pesti napel kot v premetavanju pod Idrskim, ko me je že vrtinčilo sem gor. In ne brez razočaranja, očitnega, mimogrede zmrmral, bolj s prstom kakor z grlom, v sovaščane: Kdo je ta, ki bi se ga zveselil kvečjemu duhovnik Kajfež, rabljem pomočnik? Centurion si je jermen snel z obradka — šlema s kratkih, na krtačo striženih, vrh senc že redkih las pa ne.
Takrat je predme vstal, kot se navadno reče, debel, hruškasto izdelan mož. Ga je bilo več zadaj, spredaj, kot pa gori, doli. V hipu sem začutil, saj ne znam povedati: Se mi že bridka piše! Klecnil sem — črnikast mraz mi je kot mokro gobo tiščal h gležnju. Še sem se zravnal. Po drobu notri so mi pokali mehurčki. Kakor vrh tolmunov, pod jesen, če se skoz ples v vrbah veter pripodi. Neznanec je bil zmučen, nenavzoč v obraz — ko da ga v koži pravzaprav že dolgo ni. Ko da je v sunku moral kam, pa se nam pustil kvečjemu za bled spomin. Če bi mi kdaj v Kobaridu kdo, kdorkoli, rekel za človeški lev, bi hitro pisal slavnemu ordinariatu za nasvet. Preblisnilo me je: Pa če so kod stvari med nebom, nami, ki jih ne poznaš, Matija, ne pomeni, da jih tudi ni.
Gube mu je napihnjenost zvozlala v žolte niti — lica je prenašal kot v ohlapni mrežici. Ga je najbrž pozimi Bog ukazal vzeti: S hlač so mu, scefranih krog in krog, opletali ledeni abranki. Celo po kamižoli, do pasu razklani, se mu je v luči vic svetlikal led. V nogah se je, obutih v vozle krast in žil, težko prestopal, vdano — kot goveji parklji. Je pa zato bil, moram poudariti, izbrano gizdav, prazničen v klobuk: Mu je visok, okrog-
354
Saša Vuga
last, mišje siv, prostoren kakor tabernakelj v moji cerkvi Vnebovzetja blažene device, ležal vodoravno. Nizko. Nad očmi. Mu svaljkal uhlje v tulipa-nova, z rumenimi marogami posuta cvetna Usta. Z vijoličaste pentlje pa mu je bogato brizgal šopek sojinih peresc.
Oči — pa jih je sploh imel? Ko dva pol bela, pol oglena krogca s kredo. Daleč notri, da je še na dnu vodnjaka lunin krajec bliže. Bi povedal več, pa se je kar se da spoštljivo krajevca dotaknil. Ustnice posrkal v usta. Jih nazaj zagnal, prek dlesni, golih kot ledina v listopadu. In vreščavo, vendar tiho vprašal, s palcem proti sitnemu centurionu: A kdo je ta, gospod? Prikimal sem, obokanih obrvi, huje kakor prej pripravljen prav na vse — ko je Četrtič, pikast pod očmi kot kostanj v lupino, zbleketal: Naj se Marcial Agrikola predstavi sam. Saj zna.
Centurion je, od spodaj gor, našobil pol obraza vame. Prezirljivo stokal. Bruhnil: Jaz? Temu drekonji? Jaz nikdar! Tako so, dragi verniki, zakaj Matija Pičulin ne laže, vašega gospoda župnika sprejeli — ne v Tolminu, v vicah! Klecnil sem, spet. Spet mi je črnikast mraz pritisnil gobo h gležnju. Pasji stoki so mi kot o polni luni vreli iz potrtih prsi — kaj naj bi počel? Pahnil sovaščane v grdo luč? Jih prvi dan že prizadel s pretepom, saj bi ne le prah in perje letala, ampak kosti. In ne nazadnje: Bil sem mučeniško gol. Od Soče kar se da izlužen, premikasten. Prek sramote komaj s krpo skrit. Marcial Agrikola, smo slišali, pa ves v trpežnem šlemu. V luskah, v usnju. V krilcu do kolen. Spočito me je, zlodej, meril, ki je v mar jemal samo zunanjščino, spregledal pa Matije Pičulina briškega duha.
Kot z leče sem, čeravno klecav, ihtaste oči zabil v moža pod očarljivo prazničnim klobukom: Čakam, da bi slišal. Kdo je torej ta, ki je Gospodu sunil s sulico skoz pretepena rebra? Grebel sem z nogo, po konjsko, da bi se zravnal. Brcal v sveta tla, da bi pogan ne videl v meni krevlje, ampak prožnost, kakršno premore le macesen v metežu vrh skal — pa si, zgrožen, dlan zapodil prek srca, ki mi je kakor ropotavka za veliko noč razbijalo: Pogan pred vrati v raj? Poplah, poplah! Zvonovi, plat zvona — spet kani hudo našemu Gospodu prizadeti!
Mil, v obilno hruško raščen in mehak, se je neznanec s spoštovanjem krajevca pritaknil. Ustnice zagnal iz ust. Odkimal: Ne, ne. Ne le pred vrati v raj. Tudi v pekel, gospod — odtod je do obeh vhodov pot enakih milj. Pekel je, je pokazal mimo rajskega obroča iz marjetic, smokev, vrtnic in rožlinov, tolikšnih kot pri huzarjih napadalno kopje: Pekel je brž tam zadaj. Spodaj. Za nebesi. Kot smetišče tik za vaško hišo. Vidite, tam prek, zasenčeno nebo? Z mlečnato meglico? Le navidezno srebrikasto v soparicah? Vsak oblak, dolginast kot klobasa, kardinalsko rdeč, je ob konceh, poglejte, sajasto zašpiljen. Tam je torej. Vse je tod še kar razumno urejeno. Konj v nebesih ni -r- le nekaj oslov, za prevažanje nedolžnih otročičev gor in dol do bajerjev med igro zjutraj. Tudi bobnov ne. Topov, na primer, kremenjač in frač — pekel je spodaj le zato, da bi nebesom rabil za osrednje gretje. Kakor hipokavst, bi rekel, v Diomedovi palači v Pompejih: Topli zrak je
355
Varuh Bonapartovega vrčka
puhal od peči v kleteh. Prodiral v stene, v pod. Slavnemu borilcu izpred Troje grel kosti — tod povsod se v vsem, gospod, brž ugane Roka.
Kilavi Dominik se je, zrešetanih lic od kdaj že počenih mozoljev, stisnil pod ramena kakor janjček v trop: Marcial Agrikola naj se predstavi sam. Sem ga že slišal — zna. Neznanec je zavzdihnil. Si roko primaknil k ustom. Izobraženo pokašljal. Tiho zamrmral v Četrtiča: Silentium quaero, no, za vraga! Hip še kašljal, v kašeljcih. Se mi nasmehnil, ko da se opravičuje. Se v Dominika tjavdan oddahnil. Mirno siknil: Simia, če sem ga razumel prav — vse skupaj pa bi se na Kobariškem reklo: Šema, mir mi daj! Nasmeh sem mu z nasmehom plačal. Mu priznal: Ste župnik? Vidim, da obvladate latinščino. Pokrilil je, v zadregi. In oči povesil, skromno: Oh, gospod, neskončno bolje kakor vi, to pa.
Starca sta se z balinišča spet vrnila k latniku — pa nista sedla. Pesnik se je vzdignil, s tablico pod pazduho. V sinjkasti svetlobi vic so mu lasje vihrali kot železne niti. Gledali so me, strmo, vendar ne v strahu ne z veseljem. Vaška Franca, Franca Šinigoj, si je v prste vpletla dolg, rožljav in zlizan rožni venec — ko da je Mirakel, spričo vode v mleku, na verižico pripel birič. Kriknilo je, hrapavo, nakolcano. Vretenca so se mi potresla. Jecnil sem: Kaj bo pa to? Dominik je, kot poteptana trava vdano, z vekami pokazal: Naši ptički. Včasih nam prekrižajo poti.
Z desne so ko trije majceno zapiti kralji pristopicali pahljačast pav s kronico postrani čez oko. Rajska ptica, v rep kot ognjemet. In strog, mogočen krokar: Ta je šel, zapet v svilnata peresa, mrk, ostrogast — kot v nedeljski gvant odeti dacar Giangregorio Globus ob sobotah na živinski trg v Gorici. Šibasti meček je dacarju privzdigoval debeli rob črnikastega plašča. Dvojna peta mu je kot pericam cokle tokotala v tlak — so že bili tam prek. Pav se je ustavljal. Nas premeril. Kriknil. In so šli naprej. Vzdolž brinovja in tavžentrož. Vse manjši, zibavi. Tri vitke glave, plemenite v kljun. Spodobno drug za drugim. Kakor po navadi. Daleč. V tri dni.
Ko je potihnil izgubljeni pavov krik, se je tihota stanjšala do prepere-losti — neznanec pa se je spoštljivo taknil krajevca na svojem, bi še rekel, ne poceni pokrivalu. Sramežljivo pomahljal z ozebkastimi prsti v centuriona. Zardel v dve piki vrhu lic, ko da si je v pečat pritisnil češnjo. Hripavo povzel, čeprav razločno, vendar v šepet: A kdo je ta, gospod? Marcial Agrikola Silicanensis je, stotnik, vidite sami. Seveda vidim — da ne sodi k mojim sovaščanom! Sodi — zidanico si je tja postavil. Sleherno soboto pridrvel v popoldanskem soncu. Spet oddirjal rano v ponedeljkih. Kam, sem s peto na skrivaj pogrebel v tla. Zakaj obšlo me je, da se bo zgodba o centurionu Agrikoli končala pretresljivo zame.
Kam, se je neznanec sitno zganil: Kam! Se zmrščil — videl sem, da ga ne smem motiti. Zmede se. Se mu Ariadnina rdeča nit scefra. S čela se mu je napela žila. Tolkla. Se mu ko deževnik zvirala. In mu zašla pod slavnostni klobuk. Bi se, gospod, menda, vsak brž vprašal: Kam? Se pa do danes ni nihče — kam! Nevarno je v oboroženca drezati z besedo: Kam? Ko
356
Saša Vuga
da bi mu polena metal belcu pod noge. Kam! V miru, v vojni, bello domique, pozna centurion le en kažipot: Skrivnost! Vojak ni Franca, klicana Mirakel, ki so na dvoriščih psi natanko zanjo pod golido z mlekom vedeli vso dolgo pot nizdol v naletavanju snežink skoz mrak vsako jutro do Gorice, nikdar lajali. Vojakov kam je vse do konca nem — ne gluh! Če je Marcial o ponedeljskih zorih oddivjal na črnem konju, luna je bledela v mrzlih sapicah. Če mu je žolti plašč tenko prhutal. Zubljasto udarjal v jutranjo mračino. Zabrnel v vetru kakor prapor v boj. Plul spokojno prek ovinkov dol kot kanjina kreljut. Uplahnil med vinogradi v ravnini vrancu z vročih bokov — je zato, ker mu je prst, enajsti, tisti, ki ga še nikoder ni, nepodkupljivo kazal: Kam!
Pustimo to. Za konec. Ni pomembno. Vam povejmo le: Devet jih je, deklet izbrank, Agrikola dotlej zaklal tam gori v zidanici. Jih v vrt pokopal. Vsaki drugo rožo dal. Devet je' rožnih gred na pomlad zacvetelo krog kamnite mize. Zbujalo z vonjavostjo nemir čebel — žabice in mačehe. Spominčice. Glicinije. Krizanteme in kaj vem, dodajte štiri, bo devet.
Deseta roža pa je nož, ki bi jo predrugačil v rdečo lilijo, britvasto igračo v slonovinastem ročaju, golemu Agrikoli zabila v bok. Dokler ni stekla zadnja merica krvi, ki jo možem marljivo v žilah dela briški sok, je stotnika na postelji razsekala kot — boš, Marcial, zameril, če povem? Hvala
— kot prašička, če ga kupimo in poredimo za prijetne dni. Našteli so devetnajst glavnih in poldrugi ducat stranskih rezov. Vbodov niso vzeli v mar
—  samo poslednjega, ki mu je z njim srce pribila k larom in penštom, v bogkov kot.
Spričo Agrikolove nevsakdanje razmetanosti so jenjali. Priprli prazno krsto. S hitrim slom poklicali Marcialovo soprogo Cvnthio: Štiri dni so zlagali, primerjali. Vsak ud v dveh vodah umivali. Ga na debelo šivali. So ga zložili peti dan — je pa vdova Cvnthia z žalostjo pripomnila, ko so ga spravljali v začasni sarkofag, da je Agrikola v večernem soncu bolj podoben njenemu očetu kot pa sebi. Lapornato rakev so zaprli s svincem. Položili v barve razcvetelih gred — a punca, pravite, vam vidim iz oči?
Je gola, bosa, je krvava, pod Marcialovim rumenim plaščem, spodaj v stegna le z lasmi oblečena, v život enkratna, ko da jo je delal Bog, hodila po stezah vrh Sabotina. Žvečila trpotec in osat v obližke za raztrgana stopala. Ni je vran okrakal, ni modras oklal — zgrabili so jo. V snu. Na dnu kozarske jazbine. Jo zvezali kot cestnega razbojnika. Ji potegnili uzdo krog vratu — je potlej hitro šlo: So jo vso noč dajali sebi, drugim. Jo v Solkanu, zjutraj, dali psom. In kje je zdaj, me je črnikasto zmrazilo z gležnja gor. Neznanec se je sklonil kot iz zibke. Kepasto roko položil ob uho. Me dolgo tuhtal, kot ponarejen denar. Zapraskal kratke prste v slavnostni klobuk — mu je pa laket mrtvoudno padel: V peklu.
Preplah je sovaščanom naokoli rdel od vek. So usta zoževali v ovčja usteca. Jih slinili — ko da se bodo, žalostni, stočili v žalno pesem. Zadaj daleč so mi tik oči goreli v sivkast, razpotegnjen dim prameni s starčeve
357                                                                                               Varuh Bonapartovega vrčka
ploščate pleše. Kakor Mojzes kamnat, strog, je stiskal v dlaneh na prsih tablico z balinarskim seštevkom. Mraz me je trepljal. Me močil z raskavo, volneno rokavico. Noga, desna, je hotela svojo pot. Odšla. Se brž vrnila — če bom padel, me je od slabosti grabil strah. Od pleč do pet obležal v hladni mlaki kraj vasi — do tal premagan, se mu nisem, strašnemu Agrikoli, podal. Ustrelil sem s kazalcem vanj, ki me je meril z visokostno mrdo. Kriknil — daleč tam izza robid v cvetju mi je pav zakričal kot odmev: Ona v pekel, deseta, roža! Ta, Marcial Agrikola, napihnjen od krvi kot klop, pa sem?
Mi ni ušlo: Mirakel je počasi omahnila na kolena. Si nad glavo po-rožljala z rožnim vencem. Jokala — solze so ji kot s kisom risale bridkost v zariplost lic. Neznanec je, začuden, ne, zgrožen zaradi moje primerjave, zvišal glas. Z ogrizenimi nohti grabil vame: Bi jo vi, ki je devetnajstkrat zarezala v Agrikolo, spustili sem? Sem golsnil, pomrmral — spričo vsega pa nisem zmogel več.
Neznanec je razburjeno povzel, zelenkast od bledic in ropotav kot curek v ponvico: Zapeljevalka, vešča je bila! Zastrupljevalka, pa čeprav izdelana kot Venerin koščeni kip! Devetnajst glavnih rezov, ducat stranskih! Vbodov pa tako nihče ni štel — sploh veste, saj ne veste, kdo je bil Marcial Agrikola! Kamor je z legionarji kdaj prijahal, le recimo: V Solkan, so v treh dneh obakraj ceste križi stali. Peti dan so jih oprtali — s kristjani. Šesti dan so jih, s kristjani vred, natrli s smolo. In jih sedmi dan ob cimbalah, trobentah pod nočjo nažgali. Pilo se je. Trgalo v pečene vole. Rajalo — ko se je jutranja meglica razkadila s Soče, ni bilo od križanih in križev niti dima več. Le v grmih se je kdo kobacal, pijan. Iskal sam sebe. Rigal, ko da piškav petelinček poje v zor. In se skoz brinovje nazadnje, pomnim, iz hudobne ljubosumnosti grdo pomočil čez omagan par.
Metalo me je sem, grobo, tja, kot meče utopljenca v čeri. Sem pa nakrčil pest. Iskal, da bi se kam ujel — za bilko. Se zaslišal kot iz ust, ki jih prehva, jih vrtinec golta k dnu: Ste rekli pomnim! Naj pomeni, da ste videli Agrikolo, kot gledam vas?
Neznanec je, spoštljiv, pokimal. Spravil prste v levo dlan — kot šop debelih, kratkih ključev. Mi prijazno, prizadevno, ko da grebe skoz spomin, zakrožil: Oh, ne le v Solkanu. Kamor je Agrikola enkrat prišel, je cesar tam bil do pomladi brez skrbi. Marcial ni štel samo k natančnim žanjcem, ne — slovel je tudi za marljivega paberkovalca: Kjer je on postoril, tam so poljske miši, lačne, hitro šle drugam. Lahko podpričam, ne da bi se hvalil. Je naneslo, večkrat, sive času, po naključju, sive consilio deorum, nemara pa iz božje volje, da sem se ko danes srečal z njim. Ali z njegovimi posledicami. Vzdignil sem klobuk, prav ta. Prijazno mahal. Vijoličasti trak je s pentljo in s peresci zadehtel pod sonce kakor šopek vijolic — Agrikola pa je izdrl meč. Ali trobentarju naročil veličastno tremoliran pisk. Preden je poslednji rep zavil z ovinka, mi je za slovo poslal pozdrav, navadno z gozdnim rogom.
\                    358                                                                                                                              Saša Vuga
Zdim spet kod v grmovju, blažen, nad potjo, primerno skrit, zamišljen v hlebček ovsenjaka — že pri tretjem grižljaju mi zasmrdi po sajah, tlenju. Pri devetem, mi počasi gre, sem slabih zob, ugledam gručo. Slišim dolg, natrgan stok — se ne spotika kraj soteske od Kanala dol procesija starcev, stark? Zatikalo se jim je kakor pijancem. Spredaj cvili deklica, smrkljiva, osmojenih las. Drži za brado deda, zgrbljenega kot ovčarska palica. Ta je roke posodil tarnavim, ožganim babicam — za vsako pest sta se tiščali dve. In vlekle štiri za seboj. In tiste štiri štiri — čedno na pogled, v opletanju poletnih trav, v brenčanju čmrljev, ki so se vdelovali v rože kot, bi rekel, žlahtni kamni v krono.
Bilo je, v milem zraku, gledano s strmine dol, kot čofotanje, gaganje, kot zibanje preplašenih, do sive kože shujšanih gosi — kos kruha odložim v lapuh. S klobukom se zasenčim, da bi jasno videl: Ah, Agrikola, menda! Sem po izdelku brž uganil mojstra — je vsem oči iztaknil, kot iz polžje hišice. Se jim je v črnih črtah kri sesirjala prek lic. Le deklici zavekanki je pustil, se pa ne spominjam, tudi sam ne pomni več, sem ga predvčerajšnjim vprašal, ali desno ali levo, da bi jim rabila v pomagaj.
Betežni starec, ki ga je otrok potegoval, je nosil na hrbet privezan križ. Pohlevno reč: Dve rakli, neolupljeni. Poveslo slame. Tam in tu pa, na konceh, telečja uheljca: Ko dve s sekirico odcesnjeni dlani. Bilo je v letu suše in povodnji 312. Je Soča ropotala od neviht. Naslednje leto pa se je zgodilo, kar se je: Krščanstvo so povišali v državno vero. Zmagalo je v znamenju peklenske vztrajnosti. Marcial Agrikola, žal, ni doživel silnega triumia — od vsega je bil že tu.
Pehalo me je proč. Me trgalo. Volnena rokavica me je kakor mokra pest udarjala. Čeljust sem si podržal, na skrivaj — da ne bi šklepetal. Truden, izgubljen, sem se oziral v sovaščane. Uzrl pa le, da so, trudni, izgubljeni, zrli vame.
Dominik je, povešen, ko da je od rojstva stal pod slapom ali v ška-fastem dežju, skrbno zapel dva srajčna gumba. Se popraskal prek roke. Zardel. Pa se v tihoto zmislil kot iz bridkih sanj: Eni ubijajo, a ne? Drugi umirajo, a ne? Iz njih obojih muk pa tretji grabijo — smo jim, jim bodo venčke spletali. Smo jim, jim bodo lovorove svitke v kodre šivali. Po vsakem koncu, po začetku so enako klavci kot zaklanci mimo. Siromaki so — Mirakel, roženkranc jim kdaj posodi, no. Vaška Franca, Franca Šinigoj je porožljala z molkom. Kot puran, na mah, zardela. Se zadrla, čudno tiho: Ne pomaga, tod jim ne pomaga več!
Marcial Agrikola si je zataknil prst pod kamižolo, ko da ga tesni. Na palcu, na mezincu, prstancu je nosil prstane, debele kot meden kolaček, z rožnatimi kamni — se poslušamo, se ne, me je obšlo. Se slišimo? V resnici govorimo? Mar se nam le zdi, da je tako? Sinjkasta svetloba vic mu je čez uhlje, nos obešala bronene madeže. Lahkotno si je, v sunku, snel čelado. Jo zazibal kakor gobar košek — ni več mislil na spopad z menoj. Odlomil si je vejico, podobno jerebiki. Jo povonjal. Jo zmečkal. Pa jo
359
Varuh Bonapartovega vrčka
zagnal v tri dni tako, da mi je izzivalno padla, kot nekakšna sračja taca, pred noge, podplute, spraskane od skal v Soči — pomrmral sem. Več od mene ni bilo.
Mehčalo me je kot v peščeno žolco, vse od gležnjev gor. S poslednjo ihto sem se, trepetav, obrnil v neznanca: Vi! Ali vi čakate na raj ali pekel? Vdano se je stisnil v revnih cunjah. Se dotaknil krajevca na prazničnem klobuku. Skromno poiskal v tla: Po zasluženju. Bo že on odločil. Mignil sem pod rajski hrib: On — Bog? Na drobno je potresel z glavo, da je šopek črnih, modrih sojinih peresc spreminjasto zamrgolel: Ne, gospod. On — Marcial Agrikola. Ko da bi mi kosti zakuhalo v oglarski kopi: On — Marcial? Agrikolo bo vendar zviškoma štrbunknilo v poslednji kotel! Kam, se je Marcial Agrikola sejmarsko sprenevedasto zamislil: Kam? Krevknil sem: Med padcem že mu bodo zrasle s pleč hudičeve kreljuti! Sramežljivo, v pest, se je neznanec režal: Dolgo pada, če še ni, gospod.
Planil sem — pa se je v pergamentastih dlaneh gospoda Jožefa Češčuta, zlatomašnika, brevir zaprl. Spustil je povečevalno steklo v žep. Zakašljal. Se mi za hrbet primaknil. Požvižgljal v zrak. Odpor premagal, ki ga je v njem budil spomin na mojo babico. Razprl usta — za skrivnost nemara? Se premislil. Cincal. Požvižgljal. Se zvegnil v žep. Izdrl ruto, tolikšno kot prt, na rdečkaste in bele križe — vi, sem se kot ranjen kirasir, ki bo zdaj zdaj izpod kopriv potonil v nič, vi, zagledal v zresnjeno, napihnjeno neznančevo testenost: Vi! Je živel svoje dni Diogen, modrijan iz Sfnope, gorak na Platona, ker mu je ta povedal za ljudi, da smo žival na dveh nogah in brez peres. Pa je z dvorišča sunil grahastega petelinca. Ga do golega oskubil. Ga skoz okno treščil v Platona, ta si je v vedrcu stopala močil: Na, tu imaš svojega človeka! Leščerbo prižgal — in sam začel, vse bolj nagrbljen, zmršen v brado, prašen v štrenaste lase, svetiti v opoldanskem blišču za človekom med ljudmi. O mraku se je, v dve gube od razočaranja, zavlekel v sod, ki mu je rabil za prebivališče. Tam zaspal, ubito, kot splavar — sprašujem, vas: Bi ga našel, vsaj tod, med vami, Diogenes, človeka, z lučjo?
Zlatomašnik je pomrgolel v dlani, ko da ugaša, opečen že, stenj na sveči. Vame mahal z robcem na velike križe, ko da piha, nase jezen, prah v zakristiji s svečnika — Marcial Agrikola pa se je razkoračil v voljnem usnju dokolenk. Me kot s puščicami prebil z očmi. Zakričal z glasom, ostrim od poveljevanj iz sedla: Mislite, pleban, da ste na prižnici, v Kobaridu, krog božiča? Da štrlijo v vas nasmrkani nosovi gluhih stark? Ne ponižujte s praznicami teh razgledanih ljudi! Ne zapeljujte jih v neresnico — kakšen sod, prekleto! Sod v Diogenovih dneh! Je bil Diogen Bric kot vi, da bi se skrival v sod? Na Grškem sod — še v najbolj plehkih sanjah ne! Hribovce plahtajte z Diogenovim sodom! Sebe, s sodom — nas pa ne! Punci, Galci so poznali sod. Drugi so, Latinci, Grki, vino, Diogene in oljčno olje shranjevali v vrče iz prsti, ne v sod! Molčali bi, pa bi vas Vaška Franca, Franca Šinigoj, imela še naprej za filozofa — sod!
O da mi voda v Soči ni do sragice moči izpila — o, bi se centurionu nazaj zabrusil! Sem pa kar se da užaljeno povzel: Knjige nas tako učijo.
Saša Vuga
Koga knjige — vas, ki vas nikoder ni? In ki so jih spisali tisti, ki jih Diogenes celo z laterno ni nikdar našel?
Kraguljčki so se mi srebrili pred očmi. Čeljust mi je betežno v prazno tolkla. Reven sem, bolan, v sovaščane pomomljal: Odgovor terjam! Mislil sem na Diogena. In ali bi s svetilko tod, vsaj tod koga vendarle našel — neznanec je drugače mislil. Stisnil je pokvekaste pete, zažuljene, razpokane. Spoštljivo snel klobuk proti Agrikoli. Se z dvema prstoma pokril nasproti meni: Pač. Na nevsakdanje vprašanje: Kam je v ponedeljek rano oddrvel Marcial. Če se ne motim, sem pristavil: Ni pomembno. In — pustimo to. Kam: Nazaj v službo, v Castrum Silicdnum, v Solkan! Trdnjavi je poveljeval. V soteski. Z legionarji hribovce ustavljal, kadar so in spet od Soče drli v ravan. Naj drugič, zadnjič poudarim: Je grdo, gospod, nevarno je v oboro-ženca drezati z besedo kam\
Oči so se mu zamašile daleč noter — ko da bi jih kdo zabil s kazalcem. Se zaliznile s krmežlji. Z dolge vreče, vržene obakraj, spredaj, zadaj prek ramena, mu je velo po svinjaku, mačkah, kravjakih in crklih kurah, ki jih Soča o povodnji kdaj odsune s kalnih vod na prod, v zatohlost pasjih dni. Stal je, reven, pod klobukom, ganjen in privzdignjen v roke, zagrenjen. Tako bi kraj oltarja stal svetnik — si pa cerkveni knezi niso nikdar, siromašni, mogli privoščiti tolikanj razkošnih pokrival.
Pomislil sem: Kako bo v peklu grenko, če je že v vicah kar se da gorjupo. Se spozabil v stok: O, Bog! Se od slabosti zamajal — Agrikola, z obema palcema čvrsto za pasom, jajčasto izbolščenih oči, se je od spodaj gor našobil vame, s surovostjo, ki je še v Kobaridu ni: Ga ni, pleban, Boga, nak! Če bi kod bil, bi na Koroškem, Kranjskem vladala popolnost, ne pa Bonaparte. Vse je zmeda, smrad. In vse zmešnjava nad prepadom — kdaj se kdo spotakne, kdaj se bomo vsi! Zmešnjava, je neznanec golsnil, smrad, prepad — Marcial pa ga je stišal s krikom: Ah, gospoda, no, končajmo s tem homunkulom, kar bi se, dragi verniki, na Kobariškem reklo: S tem človečkom ali spačkom.
Slišal sem vznemirjen vzdih — najbrž gospoda Jožefa Češčuta. Čakal, v srce zadet, kot čaka plemenita zver pod lovčevim jelenovcem, zašklepetan od bridkih upov, dvomov: Greš prek vrste v raj, če te pogan s kamenjem zatolče sredi vic? In — kdo bo Kobaridcem pošto dal o mojem mučeniškem koncu? Se z močjo, ki nam jo smrt prinese v poslovilni dar, hripavo zaletel nad Marciala — z glasom le, s telesom ne, zakaj dobrotni zlatomašnik me je tiščal za oba komolca: Če ga ni, Boga, kdo ste in kaj, ki todle pravite, da ga nikoder ni?
Agrikola me je debelo gledal. Kot v oblak mušic zamahnil. Stopil pod bezeg, na majceno potrebo — ljubko je opravljal, sključenih kolen, kot srna. Ne da bi se držal česarkoli v krilcu. Strmo, nepremično zrl prek svega. Franca, Franca Šinigoj ali Mirakel pa je, žalostna, skoz rožni venec gledala naravnost v tla.
360
361
Varuh Bonapartovega vrčka
Takrat me je v tilnik in za hip ogrel šepet. Razločil sem preplašenega zlatomašnika Češčuta: Mir, mir! Ne veste, kdo je! Kdo — brezbožen valpet, posvinjan s krvjo do ust. Plesniv grobar! Starčevska bledica je sinjela od zadreg na slamnato nagubanem, kot prepečenem zlatomasnikovem licu: Teh je, takih, dosti! Zmeraj so, povsod! Marcial Agrikola pa — Pihal je. Me držal, ko da k tlom drži zbezljanega, razmahnjenega junca — je težko držati truplo, ki ga Soča o povodnji kdaj odsune s kalnih vod na prod?
Vreščal sem v prijazno žuborenje kraj bezga. Zakaj pošteno sem, do konca, hotel izgoreti, preden bi me hlad zamrznil v molk: Morilec mučeni-kov je! Pošast, krempljinasta, žveplena v gobec! Rabelj rajsko raščenih deklet! Centurion legionar nad pobesnelim tropom sekastih mesarskih psov — ga branite, gospod Češčut? Gospod Češčut, ki ste goreli od nedolžnosti kot mak v ranih rosah sončnih trav? Oj, boste tlako tolkli kraj peklenskih cest! Oj kamenček za kamenčkom. Iz dneva v dan — do večnosti, ki ne bo konec muk, samo postaja, prva, križevega pota, da bi se ozrli, preden bi z oguljenim stoličkom, s kladivcem odrinili naprej, do nove večnosti, iz dneva kamenček v dan za kamenčkom, gospod Češčut! Vzdolž vas v prahu, znoju, v solzah pa bo prijahal on, ki se onega tamle za drevescem božjim. Vam v hrbet zagnal sprhnelo kumaro. Se vam zarezal, kot se zdaj reži: Marcial Agrikola, točaj deviških solz in pomračnik — le iz spodobnosti ga v zgodovinskih svetih knjigah ni! Ded rabljem! Luciferju vnuk!
Od bolečin v prsih sem zasignil v pisk — me je pa zlatomašnik smešno zavrtel. Na pol telebnil. Javknil. Se ujel ob moja mršava ramena. Se pri-kleknil obrne kakor na klečalnik — nisem še doživel hkrati tolikanj različnih lic: Desno je bledo trdelo v divji strah. Se levo naglo, kot od gnilih zob, krvavkasto napihovalo z jezo: Mir, mir, silentium impero, gospod Matija Pičulin! Se vam bo zalomilo do nepopravljivosti! Na tujem ste, nikar na plohih prižnice v Kobaridu — če se bo udrlo vam, se bo usodno nam, ki smo vam po nesreči sovaščani! Mir!
Je tresel vame — mahnil me pa ni. Zavil je stare, kravje, rdečkaste oči sem, tja. Se mi približal k uhlju kot za Judežev poljub: Marcial Agrikola je sv. Martinu stric! Obračajte. Kar obrnite kaj. Obrnjeno nikdar ne bo. Se mu bo sproti obrnilo — je sv. Martinu stric! Od bridkega nesporazuma v zidanici so ga brž, po kosih, poklicali sem. Pisalo se je 312. Odtlej zborujejo. Razpravljajo. Odločajo tam notri gori — odločili se še niso. Je vprašanje, ali se kdaj bodo. Ne primerjajte, gospod, svojih premraženih moči z njegovimi! Ko boste rekli: Bik, bo Zeus. Ko boste rekli: Zeus, bo bik. Gre za vnaprej propal napad. Predvsem pa, prosim: Ne mečite prvih kamnov! Smo krvavi, vsi — eni bolj pod kožo, drugi bolj nad njo! Sv. Martin mu je že dvakrat pol purana in četrt gosi poslal. Čebrič rebule. Lipov med. In s smetano nadevano kostanjevo pogačo. Ne sodite — so sodniki tu: Bodo že ti!
Bolj je govoril, manj sem ga umel. Drhtel od silovite mrzlice: V kaj vendar se tod sprevrže zlatomašnik!  Ta,  Ceščutov Jožef,  me je kot z
Saša Vuga
okleščkom sunilo v srce: Prav ta bi, zamižan, z ustnicami na kolaček, slinastimi, ko da kam žgoli, pol vimasto nabrekel, pol zelenkasto udrt, prav ta prestrašena krastačica bi skoraj, po nerazumljivi nagajivosti usode, skoraj bil moj ded! Obrisal si je z žepnim prtom nos. Vzdignil prst. Zasepetal: Vse razumeti, je beležil sv. Pavel, blaženi anahoret iz Teb ali puščavnik, je kot — odpustiti vse! Premeril sem ga, pihastega, na poldrugo ped: Mogoče. Le da jaz ničesar, tod ničesar ne razumem več, gospod Češčut! In prav zato nisem dolžan odpuščati. Spričo besed, ki ste mi jih kot ljuljčna zrnca sfrcljali skoz uho, se hočem, nočem, moram vprašati: Kdo je pa vas, gospod Češčut, pobral sem noter gor?
S pestjo si je grobo zamašil robec v žep. Obstal. Stal — se mu je čadasto kadilo iz oči. Opazil sem, da je v zapestja moder kot mrlič. In da se v sivkastih pramenih las osipa kot poslednji listi s tepke v vetru na jesen. Sklenil je roke navpik, v cerkvico, vrh prsi — črni nohti so spominjali na strešne bobrovce.
Čez čas pa je mehko povzel, ko da se je oblekel vanj povsem kdo drug: Današnji dan, gospod Matija Pičulin, smo vsi natanko tam, kjer je potrebno tehtati. Nič slišati. Ničesar videti. Najbolj pa nič odpreti ust — popolne starogrške opice. Ali makaki! Sicer vas bo gospod Marcial, ki se nikoli ni strašil točiti kri krščanstvu v večji prid, zato pa je med nami, tu, zaslužnimi, centurion legionar, poveljnik zidane trdnjave v Solkanu, vprašal: Bi vas brez zlobe, zlonamernosti ali podobnih hudobij, gospod Matija Pičulin, v Kobaridu župnik, vprašal, jaz: S čigavo skrivno pomočjo ste sedem sodov v svoji vinski kleti zvrhali z okrvavljenimi francoskimi dukati? Pet čebrov za kislo repo pa s srebrnimi jeruzalemskimi monštrancami? In z medeninastimi relikviariji, polnjenimi z vzorčnimi kostmi vseh aposteljnov, le z lškarijotom ne? S kelihi iz čistega zlata? S križi, grintastimi od rubinov in smaragdov? Tistih 109 kadilnic bom zamolčal — nak, so španske, tolčene iz bakra, vsaka bi zalegla par volov! Ste ključ kleti prinesli gor? Ali je zanesljivo skrit v straniščni deski, na žeblju. Odgovorite, prosim, po premisleku. Čeprav svarim: Ne tvegajte laži!
So me Češčut, Marcial Agrikola, neznanec gledali spokojno. Komaj radovedno. Vsak iz svoje barve — pirhi iz košarice. Vzjecljal sem. Se preplašeno ozrl po ljudeh. Ko da bi bolščal v ploh, razpokan v pripeki: Gube krog in krog po čelih ljubljenih rojakov! Prva guba je skočila k drugi na sosednje čelo. Ta na tretje. Tista na četrto. Sive gube, dolge in globoke — pletle so se, gube, v vrv. Franca, Vaška Franca ali Šinigoj, Mirakel, si je z rožnim vencem potegnila v kožo nad očmi. Kaj pa pomeni vrv, dragi verniki, v pameti razjarjenih ljudi? Posebno Bricev — tam je dosti vej. Ne bom učil: Pomeni smrt!
Naj bi pobegnil? Naj bi — kam? Pa se je v harmonijo vic, podobno žlahtnemu jesenskemu večeru z rjastimi packami odmrlega zahoda v rogo-vilah oljk, hripavo zadri pav: Trojica ptičev se je vračala. Je prvi stopal
362
363
Varuh Bonapartovega vrčka
zadnji, mrki Giangregorio Globus, krokar, sabljast v kljun. Rajska ptica, razgorela v rep kot zapuščen ovčarski kres, me je sumljivo gledala. Je pav prihajal, tog, pomemben, kot baronovka, če si je nataknila brošk, ogrlic, s stekelci pocukranih glavničkov: S kronico postrani je zakričal. Kričal. Privoščljiv. Bucikast v oči. Nemara vame? Ali v Giangregoria Globusa — zakaj ustavili so se v prijaznem klancu, rabljenem z malinovjem. Ko tri ostrogaste, v somrak meglic postavljene, nevarne straže.
Pred hipom še bi mi položni klanec rabil za umik — zdaj pa sem tičal kot v nepokriti krsti. Stisnjen v kolobar naščuvanih, razburjenih pogrebcev: Poškropili bodo z oljčno vejico, me bo odneslo kot od hudournih vod! Od latnika se je, skakav v korak, zamlet v čeljust, vihravo zmršen krog po-loščene lobanje, strgal starec s tablico. Ukazal je, s poltretjim prstom v zraku: Ne ganite se, Matija Pičulin! In me umetelno, v treh hitrih ducatih zacviljenih, skominastih potez, ohranil za spomin.
Je pa resničnosti precej precejal skozi svoje gledanje: Nastopal sem z uhljato kapo. Blago poglobljen v oči. V platneni tuniki na smrt obsojenih. Čez prsi pa se je, obakraj v oofkih, vil napis Doctus Ex Doctrina Asellorum, kar bi se na Kobariškem reklo: Učenjak v oslovski znanosti. Se torej reče: Doktor za oslovske kašlje. Bolj na splošno: Erudit ali izurjenec v boleznih, ki tu, tam napadajo osličke. Bolj preprosto pa: Gospod, učen tako, da ve celo osličkom na pomoč. Se mi je v strašnem sredi vic vendar storilo milo — ni osliček nosil Matere, ker je kočija odpovedala, poprek v Egipt skozi temo, devetkrat huje žlindrasto, kot je omet v črnih kuhinjah? Ni potlej v hlevčku Njega grel, da je neprehlajeno zrasel v čednega moža?
Vse drugo ni bilo zares. Popačeno je kreda šla umetniku čez tablico: Namesto v kolobarju spoštovanih sovašcanov sem zamišljeno slonel v krogu pikastih, rumenkastih, dremavih žab. Na hribu gori ni stal raj v nebeško zableščanih zvezdicah, ampak razvegan čebelnjak, v meglah preletan s pridnostjo bučel. In pod bezeg ni kot pri srni delikatno padala centurionova plohica — star angel varuh, zgrbljen, redkih las, oguljenih in škrbastih kreljuti je z artritičnim kazalcem kazal name. In zasajal solze v tla.
Pa se je daleč, kot za sedmim gričem, navček zamajal. Udarci so se, čudno blizu, zlivali v odmev. Ta pa se je sladko prelival v nežno melodijo Rodil se bo en lep otrok — ostro sem se, prestrašeno, ozrl: Neznanec je igral. Na konjsko ali kravjo kost. Požrešno, ko da jo po volkodlačje srka in obira. Oberoč — ozebkasti, debeli, kratki prsti so mu naglo šli po luknjicah. Se mu zbezljano vračali — ko da bi se radi v katero skrili. Zibal se je v život. Napihnjen pa tako, da so se mu oči pribijale ko dva žeblja ob nos.
Adventni spev se mu je preigral v tolikanj mogočno himno, da so mu s klobuka sojina peresca Molela kot v vetrovnem jutru. Božji srd je, zadnja tromba pogrmevala iz zluknjane kosti. V oblak se je zaril kot bukov ali hrastov križ. Polegel senco daleč tja na vzhod. Na sever, jug — drugega za drugim je vaščane pometalo na kolena. Franca, Vaška Franca, ta je v Brdih že umela vse po svoje, je ožarjeno, zamaknjena kot v razodetje, stala. Stal
364
Saša Vuga
je zlatomašnik, sklonjene glave, ko da si jo bo vtaknil pod zavihek suknjiča. In zarezan je, razkoračen stal Marcial Agrikola, prislonjen na bezeg — zabavan od pesti, ki so udarjale po lastnih prsih.
Pa se je nebeški križ obrisal z nas, na mah, kot z gobo. Se oblak na-drobencljal v ovčice. Se razkropil v dalj, v šir, na pašo — praznični klobuk se je umiril. Kost se je izpulila neznancu iz višnjevkastih, oteklih ustnic. Prazno povisela ob scefrani hlačnici — kako glasno nam je tihota žuborela, vdirala v uho!
Prevzet, sem se priklonil, kot je v navadi pri spodobnih, izobraženih ljudeh, ki zmorejo premagati najprvo sebe, potlej druge. Se pokončen, torej brez sramu, celo naklonjeno zagledal pod neznanceve oči, v močo, ki jo je napor strkljal čez veke. Vprašal, kot vprašamo prijatelja, nikar sovražnika, saj mu tako ali tako z obraza beremo, kaj se mu je razraslo skoz srce: Prav! Centurion, ta Marcial Agrikola, poveljnik bojevitih mož vrh kamnate trdnjave v Solkanu. V redu: Zlatomašnik, ta Češčut, ki se kakor podobica zapre v brevir, če ga je sram. In v tri dni pod zrak žvižglja, ko bi pobožnemu človeku moral s pametnim odgovorom na pomagaj — vi, vi, kdo pa ste vi? Smo sovaščami. Večnost nas bo tesno narazen vklenila v svoj nikdar taljivi led. Pošteno je, če se drug drugemu predstavimo: Kdo torej ste?
Neznanec si je kost zataknil zad za hlačno vrvco, na golo kožo. Se, zadrezno nasmehljan, stisnil v vrat. Skromno poiskal z ogrizenima nohtoma pod krajevec slovesnega, bogatega klobuka, rdečkasto nadahnjen v lica, sramežljiv: Lojz Urbančič.
Pav je kriknil, da se je raztrgalo prek vic. Balinarja sta od vznemirjenosti vrgla prste v latnik. Franca Šinigoj, Mirakel, je na glas zajokala. Se žlebila pod nosom. Solze pila — ptiči so, počasi, drug za drugim šli: Je prvi stopal pav. Je zadnji Giangregorio Globus. Rajska ptica vmes pa je utrujeno ugašala svojo peresno luč — skopneli so.
Spričo strahu, začudenja sem se v presto zvil — se mi je videlo, da se vozlam. Je bil v vicah kdaj neoporečen mož dejan tako na trnje kakor jaz? Naj mar pokleknem? Veknem k sv. Matiji, priprošnjiku, za pomoč? Apostol je, je Galilejec in evangelist — je marsikaj še danes uporabnega na svetlo vrinil našemu gospodu v življenjepis. Drugače bi se razgubilo. Pozabilo — naj mu zakričim, zaslužnemu, kaj tod počenjajo z menoj? Zaman: Sv. Martinu v rokah je meč! Matiji pa le kos papirja. Izsušen črnilnik. In pero — vaščani naokrog so vstajali, nič manj prijazni kakor prej. Si ribali z dlanjo v kolena. Smrkali. Kot kup snega, če se v odjužnem dnevu zlizne s strehe, sem se vase sul. Kdo mi je dal, odkod, moči, da nisem padel, kakor truplo pade?
Kaj se je potlej dogodilo — komaj vem, od vsega ponižan, ves razklan. Bilo pa je tako: Sem stisnil desno, vzdignil levo pest. Zobe pokazal po navadi pretepačev iz Borjane, če se v mesečini srečajo na dnu vasi. In odkorakal kar se da ostro, naravnost — Lojz Urbančič se ni zganil. Niti trepnil ni. Celo bi rekel, da je z razumevanjem jemal na znanje moj naskok.
365
Varuh Bonapartovega vrčka
Mehak, smehljajast — le v nasilnem vetrcu prek osvinjane vreče neusmiljeno smrdljiv. Opletal sem z Mirakelnovim rožnim vencem — kdaj sem ji ga vzel? Da bi kot z bičem česnil v farizejca? Ga iz vic pognal? Ne vem. Kroglice na molku so rožljale. So grdo grozile — Lojz Urbančič pa nikamor stran v beg ali nazaj.
Zato se je primerilo, kot se je moralo: Sem stopil vanj. Sem hitro skozenj šel. Prišel iz njega ven pa ne. Se reče — zadaj se je Lojz Urbančič, pikast v kožo, grintast, od uši razjeden, na stežaj odpiral v teman predor. Če sem spočetka ob straneh uganil ducat šopkov ovenelih rož, zmetanih križem čez strohnele, razmetane krste in odrabljene kamnite rakevce, sem skoro slišal le še kaplje — tleskale so, težke, mastne, v tla. Sem naglo hodil, da bi kam prišel — in bolj sem hodil v volhki nič, bolj je nekakšna pesem rasla v kipenje. Pa se hkrati čudno bolj oddaljevala. Tišala. Kljuvala spet in spet po eni tipki v klavičembalu, najbrž pokvarjenem. Cvrčala kakor stenj v zadregi — dogorela.
Spustil sem se v dir. Veslal s komolci. Čofotal — zakaj čez tla se je za ped nateklo vode, mrzle in nestrpne: Pljuskotala je. Grgrala v grušč. Mi segala že do kolen, vrtinčasta. Mi bila v bedra, da se mi je dih zakuhal v pljučih: Kam naprej? Pogledal sem nazaj — kateri kam je pravi? Pod uho se mi je, tolst kot žaba, vrgel netopir. Se mi je drugi tik pred usti zaobrnil, sfrfotal. Se mi je tretji s krempeljci podrsnil prek lobanje — zamajal sem se. In se mehko, brez krika, stoka, zvrnil. Daleč je in kot po starem piskru tolklo za polnoč.
Sem ležal, nisem? Me je neslo, ni? Se je predor odprl v reko? Reka zožila v predor — preveč vprašanj, da bi polmrtvec trezno kaj dodal.
Najprej sem s prstom v usta dregnil. Krog jezika pobrkljal: Ni ondi novčiča za Harona, brodnika? Sem iskal. Zatipal sleherno škrbino — solda ne. Tesnoba me je stisnila v kovaški primež. Kam nazaj, kako naprej? Bo maral Haron le za vbogajme čez divji Stiks? Zakaj osul se mi je zadnji dvom: Pahnili so me v pekel. Tam onkraj notri čaka name Had — ne bo, ne bo me Haron, ne, prepeljal, še nepokopanega in brez denariča. Ne bo. Naj bi s priložnostno molitvijo Persefoni potrkal na srce: Gospa v kraljestvu senc, krepostna hči Pozejdona, usmilite se Pičulina, župnika — aj, aj, kaj bodo naši rekli? Naj, so mimo: Nimajo krmila drugi tod v pesteh? Bi me Persefona sploh slišala zaradi padcev, grgotanj in žuborenj? Vpiti nočem več. Naj bo, kar je — naj se podre.
Pa Haron, v kapici na trojni štrukelj: Prihaja svojeglavo, po naključju? Ali zvesto po urniku, natančno kot francoska pošta iz Čedada, s postiljon-skim rogom, po večernicah, v Kobarid? Zares od vraga je, če si z lomljivim brodom na akacijev drog upa skoz koprene, pene in mračine sem: Po enega, in rajnkega! Če bi pa le pristal: Me bo privezali, me samo naložil? Ah, saj ga ne bo. Si tam, Matija Pičulin, nepopravljivo, za vso večnost tam — zobe bi držal, gori! Se jim ne zameril. Se po jutranjicah zabalincal kdaj s Češču-tom, zlatomašnikom. Na večer pa k Marcialu sedel, pod bezeg, vlekel na
Saša Vuga
uho, kako je svoje dni kristjane žgal in klal — oj, na streljaj, sem na streljaj že gledal raj v cvetličnih vencih! Mimo je: Do petka me bo, do sobote Stiks trpel. Me po tolmunu kotrljal. Oblival z mrazom — potlej me v mrhovino razdejal. In kdor bo mimo brega plul, bo rekel: Tam pa kup kosti štrli! Štrli, bo Haron zamrmral, in se odrinil v pljusk.
Tema me je pritiskala na veke, iz polsti, debela — nič oguljena ne blesketava kot komolci na rokavih mojih črnih suknjičev. Je vonjala, tema, po vrbah, trudnih od opoldanskih pripek. Po njivah, zavijuganih, tam se v soncu ječmen ziblje. Po nabreklosti malin. Po jablanah, ki jim pri koreninah, v rosni travi prva jabolka gnijo — me je ukradlo v rahel sen, me ni? Na mah se mi je zasvetlikalo pred zamižanimi očmi. Pokimal sem si: Haron gre. Vrh broda mu, na rakli, leščerba brli. Požmeril sem, da bi si ga ogledal, ki sem ga samo iz knjig poznal — pa me je vzdignilo iz plivkanja. Me spet grobo poleglo na hrbet: Čez reko Stiks je, daleč prek čeri, sijala luna! Polna
—  polna kakor cmok iz plemenite gline. Pol neba je še zalivala črnina, vzdolž robov razjedena od zlatih moljev — zvezd. Meglice so se nizko spreletavale. V pramenih mrle.
Drgetal sem, reven. Zmražen v preizkušeno srce. Začuden spričo znanih žvižgov vrh razsrjenih vrtincev. Se oziral prek plitvin v molitvi — šepetale so, muzavo kot otročad kraj jaslic v cerkvi, pri polnočnicah. Je prod obakraj, mrk, rumenkast, bil kot iz goldinarjev. So skale kot broneni Mojzesi, pol jezno, pol preroško, pest metale iz valov.
Privzdignil sem oči, previdno — kopasti Kolovrat? Mrzli vrh tam onkraj? Bog, Bog, sem glavo vznak napel, narobe bolščal: Pač, gručasto pozidano Libušnje! V oknu je gorela luč. In strmo spodaj grič s pokopališčem, ljubeznivi Lovrenc v beli cerkvici, mučenec kakor jaz — le da so njega zavrteli v ognju, na železnem ražnju. Potlej Smast, kot čreda črnih koz na paši. V starodavnih Ladrah hišice na mostovž, steljniki, orehi, trta samorodnica. In gori Krn, okamneli bog, zdaj lep, zdaj hud, nikdar prijazen
— spomnil sem se sebe: Ležal sem. V mivki. Na položnem produ. Kdaj pa kdaj je miren curek pahnil čezenj ducat belouškastih brzic. Zlile so se prek
—  struga se je tod plitvo zajedala. Se tam s hrumenjem drla s kamnov, nagrmadenih v nevaren slap.
Tam bo pa cesta, saj, do Volarij: Sem hodil maševat, ko so Melinca, župnika, lesnikastega v lice kot nezrela kutina, zobje napenjali. Pa še, ko je od žganja bil izpit kot smrt, plesniv, jecljav — ga nismo v Kamnem zemlji dali? Jamo mu je sproti skrival sneg. Še preden so z lopato grob steptali. Ležal sem. V pohlevnem kolobarju so mi družbo delali razklano toporišče. Crknjena kokoš — razpetih kril je kljun tiščala v dno. Čeber, udrt. Za pol vozička vsakršnih polen. In križ z nagrobnika, iz mladih brez. Tik ob kokoši, ta je z zadkom merila v nebo, ko da ponuja jajce luni, se je zibal, pol pogreznjen v mulj, klobuk.
Pobral sem se — sem padel. Se pobral: Tako sem stal, Matija Pičulin, grje kakor Kristus nag in župnik v Kobaridu. Stal kraj pozlačenosti, ki je
366
367
Varuh Bonapartovega vrčka
šumela vzdolž peščin. Stal, kot nisem, kot ne bom. Stal kot kip v mesečini vrh cesarske Tibere — pa jokal kot otrok. Držal sem klobuk v rokah, kot škaf. Pene so mi tožbo srebale. Če me je kdo poslušal — Bog me je. Po-pljuskal sem s klobukom sem, tja, da se je luna v njem zagugala kot sončnica. Z dlanjo vodo narahlo potrepljal, pobožal: Soča, ljuba Soča vendar — mi je stisnilo besedo, joka ne. Sem svojo Sočo nežno, kar se da skrbno v Sočo zlil. Klobuk poveznil. Si kot s palico pomogel s križem prek sipin. Čez prod. Na breg. Pod vrbe gor. Skoz travo. V cestni prah — jabolka so padala. In zvezde, na široko, čez temo. Z obcestnih jablan pa, drobirjasto, gosto, dobrotne sence.
Če se je faranov kobariških Bog usmilil, me poslal nazaj, se Bonaparte ni — sem tri Francoze srečal. Videl jih v noči več. Vse iz pekla: Je prvi stal na straži. Za senikom — notri je smrčalo kakor v drvarnici. Vzdihovalo. Škrtalo z zobmi. Okrog oreha so polegli konji — mule? Sem slabo razločil. Snel sem si klobuk v pozdrav. Ga hitro dal čez sramežljivost. Se nagrbil, da bi mimo zdrsnil. Onega na glas pozdravil, kakor se spodobi: Salve, tibi bene! Vrag pa se mi je sprehodil za hrbet — sem dal klobuk na zadnjo sramežljivost. Rekel, le da bi kaj rekel: Saj drži ta pot v Kobarid? Je molčal, hrust v škornjih in brkat. S krepelom na ramenih. S sabljo, da mu je pisala v prah. Prišel je naokrog — sem hitro dal klobuk čez prednjo sramežljivost. Se mu podobrikal: Saj drži, ni res? Me je še dolgo gledal. Me opuhal s pipo. Pa tjavdan skomignil: Ali le, ali ne — Napoleon je velel: Beri zemljevid in kmeta vprašaj! Se obrnil. Se potuhnil v senco, za senik. Me držal na očeh — sem dal klobuk na zadnjo sramežljivost. Se v korak odnesel. Jo ucvrl — veter je potegnil. Jabolka so padala, ko da mi copotavo kdo sledi.
Pred Ladrami so pekli dva prašička. Dim se je odpiral v temo. Sloneli so v travi, tu in tam ob cesti. Pili. Govorili — silno je dišalo po kolinah. Eden je ob vozu hlebce rezal, na štirico. Drugi je pa s kapo ogenj netil, si mencal v oči: Prav ta me je, hudič, zaznal! Sem hitro dal klobuk čez prednjo sramežljivost. Kanil skoznje, brž, naprej — najbrž so mislili, da se jim, zgrbljen, v nagca preoblečen in na videz le betežen, bliža tat, lakomen na kos pečenega, s hrustljavo skorjico pokritega mesa: Je dvakrat počila pištola. Konji so zahrzali pod latnikom. So se rdečkasti obrazi vzdignili obakraj izpod jablan, cimbor in orehov — dal sem si klobuk na zadnjo sramežljivost. Se pognal nizdol, prek polj in travnikov. Kot zajec urno: Kot za zajcem so grmele kremenjače. Krogle sekale vršičke iz dreves. Kot sive miši, ki bi jih prgiščema in s privoščljivim vreščem smrt zagnala, so grizljale čezme, cvilile — pa še imam noge, sem se prislonil k smreki: Jih še nisem zbosil do kolen?
Za Ladrami — čez Sočo gori se je v Mlinskem luna lila s streh — pa sem peklenščka jaz pregnal: Se je dogajalo ob raklasti ograji. Kraj obcestnega vrtca. Je rosa legala na žametnice, lilije in rožlin. Vojak je na devici travo tlačil, vsaj enkrat bolj nag kot jaz — zarjul je. Škornje zgrabil. Punca
368
Saša Vuga
je pa, mislim, od vsega znorela: Sedla je. Se zibala. Hihitala. In si z gartrozo trebila v zobe.
Zato sem si klobuk poveznil. Šel, zravnan, svojo pošteno pot. Postal na mostu, v sivkastih robeh pod Kobaridom. In v srebrne kodre, počesane prek umirjenih valov, s poslednjo solzo spustil, sam kot slavček, blaženi adventni spev Rodil se bo en lep otrok. Se mi je še mudilo — ni. Ob Soči spodaj se je v mesečino zleknila tihota. Daleč kod je kdaj skoviknil čuk. Zaplahnil, blizu, sovji puh — prišel sem. Kobarid je spal. In psi so spali. Večna luč pa ne. Na golo sem se vrgel, bos, v plašč za črne maše. In Mu, sklonjen sredi hladnih plošč, vzkliknil: Hvala.
Sem torej Bogu dal, kar mu gotovo gre, sicer ne bi ničesar terjal — las ne pade, list se ne zavibne. Mi pa v zadoščenje gre, da sem posmuknil krinko Lojzu gori, svetohlinskemu Urbančiču raz martrniški nos — vemo, kdo je. Čeprav še ne dovolj natančno, kod je: Se bo zvedelo. Kaj smo nazadnje mi, če nam lahko nekdo — vsakdo nesramežljivo razkazuje v palcih, pednjih kalibražo, kot sem ondan med otroki slišal, svojega srca in pameti? Doklej bo gor in dol ob Soči vse tako kalovšč, kot pravijo na Mostu za narobe, premetano, razdejano? Miren nisem, ne, seveda ne.
Naj bi pisanje spravil v skrivnem cekarju, pod ribami, pod jagodami, slavnemu ordinariatu v Gorico? Vozli so — naj se jih lotijo! Najmanj, kar bodo rekli, bo: Da vozli so? Mar nisi tam, Matija Pičulin? Drugače bi bil tu. Ne lovi dne, ko sonce doli gre! Ne jej zastonj marljivim hribovcem od siromašnega ječmenovca — usnjeno vrečko na konopno zadrgo naj vrnejo. In 30 goldinarjev v njej! Pa ne bom jedel, in bom sit. Preskusil sem, kako je tam, kjer ni ne trnja ne tegob. In kjer so si ljudje kot bratu brat — vaščan Češčut, na primer, zlatomašnik. In Marcial Agrikola, morilec v zidani trdnjavi vrh Solkana — ne, moj mir je daleč kakor sodni dan. In skozi noč se mi tu, tam zatrese v iskrah rep na rajski ptici. Kljune pav v krik. Me noter v jutro, črn kot mrlič, negiben, gleda Giangregorio Globus, pozlačen v kljun in z luno pod priprto veko, prežav.
Naj odpošljem pošto ljubeznivemu gospodu Vodniku v Ljubljano? Kranjci redko romamo na oni svet. Je malo Kranjcev, Bricev pa sploh ne, ki so tako na blizu gledali pod raj. In če se komu kdaj posreči — nak, nikar glasu o njem in vsem! Je,- pravijo, manj papeški kot papež — bi objavil? Bi me v brambo vzel pred škofom Kavčičem: Ta bi po hitrem slu na belo dal črnilno pismo slavnemu ordinariatu v Gorico. Škodo bi pa kot navadno jaz trpel. Pa če bi se gospodu Vodniku malenkostno zlagal? Se mu podpisal Lojz Urbančič? Drobna laž, mravljinčkasta celo za spoved-nico. Jutri bom premislil. Po večernicah. Če me spet kdo ne bo poklical k zglavju: V teh poslednjih dneh je, ko da vsakič sebi nosim zadnje olje. Strežniku sem prav grobo ukazal, naj pozabi trojčke v zakristiji. Naj več ne zvoni.
Ah, Lojz, prekleti Lojz Urbančič — vrača se kot krogla, ki se bo vrnila. In s seboj prinesla luknjo meni skoz srce, ta Lojz Urbančič — norci
369
Varuh Bonapartovega vrčka
smo! Od Kobarida gor in čez Predel, po vrsti. Se razglej! Presodi. Mi povej, Matija Pičulin: A ne, da vsi? Še tisti, prav posebno ti, ki včasih mislijo, ali ki včasih mislimo ob njih, da niso! Tolikanj hudo mi je, da več ne vem: Je bil moj čas po utonitvi v Soči neresničen ali je resničen ta? Celo polaganje dlani na benjaminca, na moj sod v kleti ne pomaga. Me razžira: Kdo je pravzaprav bil Lojz Urbančič? Kdo dandanes je? In jutri bo? Vsi med vaščani v vicah bi lahko bili — da bi? Napihnjenec v prazničnem klobuku pravzaprav najmanj. Marcial Agrikola, iztrebljevalec rajsko raščenih deklet, potuhnjenost duha v centurionski gamašni razkoračenosti — ta se mi grdo neustavljivo vrašča v sum.
Dve raklici, ti moji nogi, spraskani, me vezeta z obtolčeno resnico tal. Vse drugo je le dvom, je dvojno tehtanje vsega — Bog pa posluša. Reče nič. Ko bi mi vendar kakšno pošto dal, nevrednemu, prek slavnega ordina-riata v Gorici! Naj le ležem v skale, dol, pod Kobarid, na most, skoz noč in solze Soči pet adventnico Rodil se bo en lep otrok — doklej? Kdo smo, če pa smo vsemu le nič? Se sv. Duh nastopa kot golob — kako naj v prihodnje jaz? Kot Giangregorio Globus, ki me gleda, kamorkoli grem? Je črn, gladek, je krilat. Le zlodej ni, čeprav stopica tri korake spredaj, mrk, strmo zamišljen prek obzorja z luno.
Mimo pa se ropotavo selijo vojske. Poveljniki v mogočnih kučmah, s posrebreno smrtjo v krznu, se pehajo s konj. Zdaj z bičem v pesti. Zdaj z ostrino sablje. Zdaj z napetim petelinom na pištolah kremenjačah — moj klobuk? Natanko tisti. Tam. Na mizici s sadrenim Jezusom pod Oljsko goro, v Getsemanih. Nagote me je branil med kopeljo v Soči. Pred Francozi me obranil, da sem se domov prebil. Je moj klobuk — če pa je moj klobuk bil skvečen slamnik? Moj klobuk na čipkastem prtiču tam, ob Kristusu, visok, okroglast, mišje siv, prostoren kakor tabernakelj v naši cerkvi Vnebovzetja blažene device, moram poudariti brez domišljavosti ali ošabnosti: Izbrano gizdav, slavnosten — čigav je tale moj klobuk? Ne vem, čeravno mu iz vijoličaste pentlje brizga šopek sojinih peresc. Vem kvečjemu, kaj Soča prizadene žlahtnemu duhovniku iz Brd v starožitnem Kobaridu: Ga ubije. V misel ga, v srce, ta moj klobuk.
Sem mar povedal vse? Če sem, ko nisem, Bogu dal, kar je še božjega, pa drugim, kar jim po zaslugi gre, spokojno sklenem, ko sem se na dvojni ključ zaprl proti Lojzu z zluknjano kostjo, Urbančiču s smradljivo vrečo in upihnil luč: Kar je zunaj, naj to noč ostane zunaj. Notri pa tako ali tako ni nič. Le božji blagoslov. Matrike z lepopisnim, obledelim vrezom Paroecia Chiauerettensis, kar bi se približno bralo urad ali župnija kobariška. V kotu stol. In ondi jaz, z rokami na kolenih. In z očmi na tleh — Matija Pičulin v temi. Drugače skromen, pa učen in radoveden vsaj na nove zarje. Bi jih kdaj, rdečkaste, potiho vprašal: Toliko je, če pogledam, zmeraj naokrog povsod krvi. Pa vas potiho vprašam: Kam odteče vsa ta in vsa taka kri? Da ni življenje le krvav kolač? Sesirjen krog, okrog mušice, notri nič? Kdor ve, ta ne pove — raje umre. In jidem guorum subsignavi: Matija
370                                                                                                                              Saša Vuga
Pičulin, pastir pri Vnebovzetju blažene device v Kobaridu. Katerega smo pravzaprav to noč?
PS: Pravkar je pred vrati, zunaj, v mesečini, Giangregorio Globus zamrmral kot papagaj: Vsi smo norci. In si kljun zataknil, po navadi ptičev, pod perut. Me gleda — siva, kot zaklana veka, in smaragd. Globusova črna senca praska s krempljem v okno. Naj odprem? Je zunaj, notri — je povsem vseeno: Je. Samo da bi ga ne bilo v klet, vrh mojih dragocenih sedmih sodov. Ne, ne, posebno ne na tistem, ki so mu nad pipo vžgali letnico 1605 ob štirih grozdih! Sv. Florijana na kolenih. V viticah pa starodavni rek: Pojdi proč, kdor me ne spoštuješ! Ključ je trden. Luna žge. In daleč je do jutra. Naj nas, naj nas, naj nas kdaj vsaj zvon zbudi v smrt. Katerega smo pravzaprav nocoj?