ACTA H ISTRI AE • i I * 2003 • i prejeto: 2002-04-15 U D K 355.426(497.4-14)" I 9 9 ¡ " VOJNA ZA SLOVENIJO NA FURSKOBISTRIŠKEM Tomo ŠAJN Primorske novice, SI-6000 Koper, Ulica OF 12 e-mail: tomo@prim-nov.si IZVLEČEK V pričujočem prispevku poskušam na konkretnem primeru in osebni izkušnji predstavili vojna dogajanja junija in tudi julija 1991 na območju občine Ilirska Bistrica, Po drugi strani pa bi želel opozoriti na probleme in težave, ki so se poka- zale ob zbiranju gradiva in osebnih pričevanj, ki sem jih pripravljal za objcn>o v knjigi 'Dan prej'. Območje ilirskobistriške občine je bilo predvsem zaradi geografske lege in s tem povezanih dogodkov specifično, zato mu bom v prispevku posvetil nekaj več pozornosti. Ključne besede: vojna za Slovenijo, Slovenija, ilirska Bistrica, JLA, Teritorialna obramba, vojaške akcije, 1991 LA GUERRA PER LA SLOVENIA SUL TERRITORIO DI ILIRSKA BISTRICA SlNTESl Nel seguente contributo cerco di presentare, sull'esempio concreto e sull'espe- rienza persónate, gli avvenimenti di guerra, successi in giugno e anche in luglio clel 1991 sul territorio de! cotnune di Ilirska Bistrica. D'altro canto vorrei richiamare fattenzione sin problemi e sulle difficoltá, sorte nel raccogliere il materiale e le testimonianze personali, che preparavo per la pubbltcazione del libro "11 giorno prima". II territorio del comune di Ilirska Bistrica e s tato strategicamente rilevante soprattutto a causa della posizione geográfico e in seguito agli avvenimenti ad essa collegati, percib nel'inteivento mi occupero piii dettagliatamente di quanto sopra. Parole chiave: guerra per la Slovenja, Slovenia, Ilirska Bistrica, Armata Popolare Slovena, Difesa Territoriale, operazioni militari, 1991 155 ACTA 11 ISTRI AE • !1 • 2003 • i Tomo ŠAJN: VOJN A ZA SLOVENIJO NA 1URSK.OB1STRKKI-M. 155-102 V sredo, 26. junija 1991, je bi! lep sončen dan. Okrog 12 ure sem srečal znanca, ki s e j e vračal iz Ljubljane in v Pivki naletel na tankovsko kolono, ki je povzročila precejšnjo prometno zmedo. V tistih nekoliko napetih dneh premiki jugoslovanske vojske niso bili nič nenavadnega, zato si njegove pripovedi nisem preveč gnal k srcu. Toda čez dobro uro me je v dopisništvo Primorskih novic in Radia Koper poklical nekdo iz avtoprevozniškega podjetja Transport, ki ima sedež nasproti tankovski vojašnici Trnovo, na zahodnem obrobju Ilirske Bistrice. Precej razburjen mi je hitel pripovedovati, da sta iz vojašnice pravkar krenili dve koloni oklopnih vozil, tankov in samohodk. Ena na levo, v smeri proti Ribnici, druga pa na desno, proti središču mesta in naprej po cesti za Podgrad. Ker sta to dve različni smeri, sem se po kratkem premisleku odločil za cesto proti Ribnici, sedel v avto in se s fotografskim aparatom odpravil v lov za oklepniki JA. V kraju Bitnja sem obtičal za kolono osebnih iti tovornih vozil. Miličnikom, ki so urejali promet, sem poskušal dopovedati, da sem novinar in da bi moral dohiteti tanke. Ker pa me niso poznati in ker s seboj nisem imel novinarske izkaznice, sem se odpeljal nazaj v Ilirsko Bistrico. Na občinskem štabu TO so mi povedali, da spremljajo premikanje obeh kolon, vendar ne bodo ukrepali. Povedali so mi tudi, koliko vozil je v vsaki. Oborožen s temi osnovnimi podatki sem se okrog 14.30 prvič oglasil v program Radia Koper, in tako s e j e začela moja, novinarska vojna za Slovenijo, Ko sem se torej pred dobrimi desetimi leti novinarsko "spoprijel" z jugoslovansko armado, nisem niti slutil, da bom kdaj o teh dogodkih pisal prispevke, ki bodo nekoč objavljeni celo v knjigi. Se dosti manj pa sem slutil, da bom o svojih spominih in izkušnjah iz časa vojne za Slovenijo na območju občine Ilirska Bistrica kdaj pri- povedoval udeležencem kakšne mednarodne znanstvene konference. Moj prispevek seveda ni znanstveni referat, opremljen z vsem potrebnim znanstvenim aparatom, saj ne temelji na virih, ampak na novinarskih zapisih in osebnih spominih. Zakaj smo se iz obsežne knjige Dan prej odločili za prikaz dogajanja na Bis- triškem, in ne kje drugje? Predvsem zato, ker je območje ilirskobistriške občine zaradi svoje zemljepisne lege specifično, saj leži nekako na pol poti med Reko in Trstom oziroma državno mejo med Slovenijo (tedaj mednarodnopravno še Jugo- slavijo) in Italijo. Bolj ali manj znano je dejstvo, da je le manjši del slovenskega ozemlja v vojaškem smislu sodi) pod pristojnost Reškega korpusa s sedežem na Reki. Torej, poveljstva, ki je imelo sedež v sosednji republiki oziroma po razglasitvi slovenske neodvisnosti že v sosednji državi. Gre za ozemlje med današnjo sloven- sko-hrvaško državno mejo od Sečovelj prek Čičarije do snežniških gozdov na eni stTarsi ter do slov en sko-italijanske meje med mejnima prehodoma Gorjansko na Krasu in Lazaret v slovenski Istri na drugi strani. Na vsem tem obsežnem ozemlju je bila edina velika vojašnica in garnizija JA v Ilirski Bistrici, v okviru katere je bila tudi tankovska enota. Ob meji z Italijo pa so bile le manjše obmejne vojaške enote, tako imenovani gramcarji. fn če vemo, da je bil cilj JLA izpolniti ukaz tedanjega 1 5 6 ACTA H ISTRI A E • H • 2003 • 1 Tomo ŠAJNr VOJNA ZA SLOVENIJO NA ILIRSKOBJSTRlSKEM. Ii.vit>2 jugoslovanskega zveznega izvršnega sveta in zasesti mednarodne mejne prehode - v našem primeru z Italijo - potem je tudi vojaško neveščemu človeku jasno, kakšen pomen je imela gavruzija JA v ilirski Bistrici. Poveljnik Reškega korpusa, generai- major Marjan Čad, po rodu Slovenec, sicer pa povsem jugoslovansko usmerjen vojaški starešina, je očitno prehitel povelje tedanjega zveznega premiera Anteja Markoviča in se odločil, da s svojimi enotami zasede mejne prehode z Italijo "dan prej", ne pa 27. junija, ko se je - še vedno - uradno začela agresija na Slovenijo. General Čad je ob peti obletnici vojne za Slovenijo v pogovoru, ki ga je za Radio Koper z njim opravil urednik Leon Horvatič, zatrdil, da se je odločil za akcijo dan prej, ker je hotel preprečiti nevšečnosti in morebiten hujši odpor tedanje slovenske TO, Če bi njegove enote krenile proti italijanski meji 27, junija. Ta kratki vložek je bil potreben za razumevanje tedanjih razmer, saj je nesporno dejstvo, da sta v sredo, 26. junija 1991, ob 13.10 krenili iz Ilirske Bistrice proti meji z Italijo dve oklepni koloni JLA, O tem imamo pisno poročilo tedanje U"NZ, danes PU Postojna. To poročilo je gotovo zelo zanesljiv vir, saj so ga sestavljali miličniki in njihovi sodelavci na terenu, V tisti koloni, ki je prek Ribnice, Vremske doline, Divače in Lokve odpeljala proti mejnemu prehodu Lipica, je bilo šest tankov in nekaj malih vojaških tovornjakov, v koloni, ki je odšla prek Podgrada in Kozine na mejni prehod Krvavi Potok, pa sedem tankov in šest raketnih transporterjev z raketnima rampama, vendar brez raket. Zraven je bilo še nekaj drugih bojnih vozil. Prva kolona je bolj ali manj neovirano prevozila ozemlje bistriške občine, drugo pa so poskušali ovirati predvsem s tovornjaki Cestnega podjetja Koper in z nekaterimi delovnimi stroji. Te akcije je že usmerjala milica, vendar je oklepna kolona JA ovire v Podgradu, kjer so, mimogrede povedano, izbruhnile napetosti med pripadniki JA in domačini, kmalu razbila in se napotila proti meji. V sredo, 26. junija, popoldne sta torej dve oklepni koloni JA zapustili območje ilirskobistriške občine in do večera že zasedli nekaj mejnih prehodov z Italijo. Zvečer pa je bila na Hribu svobode v Ilirski Bistrici, tako kot marsikje po Sloveniji, slovesnost ob razglasitvi samostojne slovenske države, tedanji predsednik občinske skupščine Stanislav Prosen pa je posadil lipo, simbol slovenstva. Po prespani noči na 27. junij se je začelo zares, ilirska Bistrica je bila v dopoldanskih urah prometno odrezana od sveta, saj so se na vseh najpomembnejših cestah pojavile zapore, ki so jih opravili predvsem tovornjaki cisterne že omenjenega podjetja Transport, delovni stroji in drugi tovornjaki. Najpomembnejši sta bili bari- kadi na dveh mostovih čez reko Reko, pri vasi Koseze na cesti Ilirska Bistrica-Reka in pri vasi Rečica na cesti proti Podgradu in Kozini. Ovire so bile tudi na drugih izhodih iz mesta, tako d a j e bila gamizija JA odrezana od svojih enot na meji z Italijo in korpusnega poveljstva na Reki. Začela se je psihološka vojna, ki bi se lahko kaj kmalu spremenila v oborožen spopad. Na obvozni cesti, ki pelje prek bistriškega pri- mestnega naselja Žabovica (Podgrajska ulica) in se pri vasi Dolnji Zemori priključi 157 \ c r V Hi S TRIA F. • J i • 2003 * 1 Tom» ŠAJN; VOJNA /.A SLOVENIJO NA ILIRSKO«ISTRIŠKEM. 115-i i 2 magistralni cesti za Reko, je TO postavila avtocistemo z 20.000 litri goriva ter zagrozila oficirjem J A, da jo bo razstrelila, če jo bodo poskušali odstraniti. Iz oči v oči so si stali pripadniki TO. ki j iti je vodil pokojni častnik Jadran Mršnik, in zelo prestrašeni mladeniči v uniformah JA s svojimi poveljniki, ki jih je množica pre- bivalcev tega dela mesta zmerjala in jih podila domov. Po nekaj urah napetosti je JA popustila in se z dvigalom vred vrnila v bližnjo vojašnico. Verjetno z namenom prestrašiti Bistričane, ki so se nenavadno množično zbirali po mestu, je JA na križišče pri Mikozi na južnem izhodu iz mesta postavila tank s posadko. V dopoldanskih urah me je znanec, ki je delal v Rupi čez hrvaško mejo, obvestil, da enote JA odstranjujejo bivalne zabojnike, ki jih je Slovenija postavila na mejni točki pri vasi Jelšane. S terenskim vozilom enega od naključnih sodelavcev (tedaj so bili ljudje neverjetno pripravljeni sodelovati in pomagati) sva se prebila mimo cestne zapore do mejne kontrolne točke, ki so jo miličniki postavili dan prej, 26. junija. Ko sem hotel fotografirati nakladanje zabojnikov na tankovske prikolice, sta priskočila dva pripadnika JA in me z naperjenim orožjem ostro zavrnila. Nič ni pomagala niti rdeča novinarska izkaznica Zveze novinarjev Jugoslavije, s katero sem mahal. Izpod zaščitnih jopičev sem videl njune oficirske čine, Čeladi pa sta imela potisnjeni na oči, verjetno, da ju ne bi prepoznal, saj sta bila očitno iz bistriške vo- jašnice (mimogrede povedano; žal mi je, da nisem fotografiral, ampak priznati moram, da me je bilo strah pred naperjenim orožjem oficirjev JA). Ko je pozneje država Slovenija generalu Čadu dokazovala njegovo izdajalsko dejavnost v času junijske vojne, mu je kot glavni očitek naprtila odtujitev slovenske lastnine (zaboj- nikov na mejni točki Jelšane), ki jo je dal odpeljati na Reko. S tem napetosti v Ilirski Bistrici Še ni bilo konec. Okrog poldneva je enota JA obkolila postajo milice v neposredni bližini vojašnice. Na srečo je prevladal razum in so se vojaki vrnili v vojašnico, ne da bi uporabili orožje. Vojni dogodki na Bistriš- kem pa so dosegli vrhunec 27. junija zvečer, ko s e j e pri vasi Koseze, le slab kilo- meter od Ilirske Bistrice, vnel resen spopad med posebnima enotama TO na eni ter pripadniki JA na drugi strani. Nekakšen uvod v spopad je bil poskus JA, da bi zajela občinski štab TO, ki je bil zbran v občinski hiši. Vojaki so bili razporejeni v bližnjem parku, vendar jih je odkril neki mimoidoči in obvestil Štab, ki s e j e lahko pravočasno umaknil. Pri Kosezah je torej izbruhnil oborožen spopad, ki ga je tedanji poveljnik OŠ TO Mitja Derenčin pojasni! z poskusom zajetja generala Čada, Pozneje se je pokazalo, da je imel Derenčin napačne podatke, saj generala tedaj ni bilo v Ilirski Bistrici. Spopad je bil oster in za marsikaterega od udeležencev huda psihična preizkušnja. Ranjeni so bili na obeh straneh. "Na naš! strani poleg častnika TO De- renčina tudi vojak Robert Dovgan. Nekaj ranjenih je bilo tudi med pripadniki JA, vendar nisem nikoli izvedel natančnih številk. 1 5 8 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 > 1 Tomo ŠAJN: VOJNA ZA SLOVENIJO NA SURSKOHISTRIŠKEM. 135-162 Barikada (Foto: Arhiv Primorskih novic) Barricades (Photo: Primorske novice archives) Vsi opisani dogodki so v vrste JA vnesli velik nemir in živčnost, saj jim je medtem Komunala zaprla vodo, eiektro podjetje pa odklopilo elektriko. Živčnost je bila tolikšna, d a j e vojaška policija po spopadu pri Kosezah skoraj nasilno pripeljala v vojašnico tedanjega predsednika občinske skupščine Staneta Prosena. Poiskali so tudi vodjo eiektro izpostave Romana Koprivo. Po dolgotrajnih pogajanjih so sklenili, da bodo barikade odstranjene, IA pa je obljubila, da ne bo vojaško posredovala in ne bo uresničila groženj o razstrelitvi transformatorske postaje in še nekaterih vitalnih objektov. V poznejših analizah smo lahko ugotovili, da so tedaj trezne glave pre- prečile morebiti celo katastrofo. Poleg predsednika občine Prosena je treba omeniti še tedanjega komandirja bistriške postaje milice Franca Kovača, ki je znal umirjati strasti tudi med svojimi pripadniki, ter ne nazadnje poveljnika garnizije JA pol- kovnika Vlada I-Iodalja, po narodnosti Hrvata. Ta je sicer imel ob sebi tako ime- novane jastrebe, vendar je deloval v prid dogovora. Pozneje so ga naše posebne sku- pine prepeljale na Hrvaško, ker je dezertira! iz JA. Med vojno na Hrvaškem je bil častnik hrvaške vojske. Vse zapisano je pogubno vplivalo na razpoloženje in moralo pripadnikov JA v bistriški in trnovski vojašnici. Kmalu so začeli bež.ati, tudi čez zid, civilni mojstri, od katerih je bilo odvisno delovanje tehničnih naprav. Pozneje se je izkazalo, da so imeli 1 5 9 ACTA HISTRIAE • i] • 2003 • ) Tomo ŠA.iN: VOJNA ZA SLOVENIJO NA iLiRSKOfiISTRI.