■MtllllllHIllilHMIllUinillllllfllllillimiHHIIIIIHMNI
3oUu*ajte \adio Hjubljana
KI ODDAJA ZA ZAMEJSKE SLOVENCE
VSAKO NEDELJO OB POL DVANAJSTI URI
fll■■■llllll»■llllllllllll■■lllHl«aulllllllllllH«ll■Hla■ll
LETNIK V
DUNAJ, V SOBOTO, 4. XI. 1950
ŠTEV. 83 (345)
Akademski pevski zbor iz Ljubljane je gostoval na Koroškem
Mnogo obiskov nagih bratov iz LR Slovenije in Trsta smo že imeli in vsakokrat smo se težko ločili od svojih gostov. Vedno so nam prinesli svoje najdražje in nas bogato obdarili s pesmijo in drugimi kulturnimi dobrinami, ki so zrasle skrbno negovane na slovenskih tleh.
Tudi pri nagib gostovanjih v LR Sloveniji, Trstu in Gorici smo prežeti z željo, posredovati nagim bratom v domovini in tujini tisto, kar imamo Korogci najbolj dragocenega, nage slovenske običaje, nage pesmi. Ob vseh takih priložnostih in kjer koli smo se znagli, smo globoko občutili trdno vez, ki združuje nas Slovence iz preteklosti v sedanjost in bodočnost v narodno in kulturno enotnost, ki je ne more nihče več razdvojiti.
Nikdar pa nas la zavest skupnosti ge ni tako silno prevzela, kakor v teh preteklih dneh, ko je bil med nami Akademski pevski zbor iz Ljubljane in nas obdaril s čudovito krasoto nage pesmi, zapete iz grl mladih, upapolnih ljudi. Zastrmele so nage vasi, presenečeno je prisluhnilo mesto; tako dovrgenost občutenega petja slišijo ljudje le malokdaj.
Za nas korogke Slovence pa pesem, ki so jo nam peli bratje iz bele Ljubljane, ni pomenila samo kulturni užitek lepote melodije, za nas je bila živ izraz čustva, ki ga goji nag matični narod do svoje žive veje v Korotanu, čustva, ki ne pozna ne meja ne časa, ki podira vse umetno ustvarjene pregrade in gre preko časov, iz veka v vek. Globlje kakor kdaj popred nas je prevevala zavest, da smo sinovi in hčere enega naroda, da nam je vsem enaka duga, da nam vsem bije v prsih isto slovensko srce, ki ljubi in trpi, se raduje in žalosti s srečo in nesrečo nagega naroda. Bolj kakor kdaj popred smo občutili, kako ljubimo svojo pesem,
ki je bila in bo odraz nagega življenja, odmev nagega najglobljega čutenja.
Kakor smo v zgodovini preživljali čase, tako je ubrana v pesmi melodija, tako je vklesano v njeno vsebino veselje, trpljenje in junagtvo. Iz davnih spominov zvonijo iz pesmi zvonovi preteklih dni, tožijo v njih
bolesti minulih časov, trpljenje in radost. Pred nami vstajajo iz poraslih grobov nagi stari dedje in nam govore v opomin besede Župančiča: ,,Bog rod, ki bivag tod, bog v dugi čvrst?“ — Bog ostal zvest izročilu, ki smo ti ga zapustili v pesmi nagib dni? Bog čuval sveto, kar je drago že bilo nam? Bog branil svojo grudo, ostal lastnik očetne zemlje, ki je prepojena z nagim znojem in krvjo? — Tako nam govorijo pesmi, pred notranjimi očmi pa se razgrinja zavesa za zaveso in vsa naga lepa zemlja od juga do severa, od vzhoda do zapada nam razodeva svoja čuda. V majhnih idilah popevk o ljubezni, v starih gegah in
navadah se zrcali življenje na tej zemlji. Dramatična slika Velike puntarije in groznega požara zadnjih let pa nam predoči neprestano borbo ljudstva za pravico, ki mu je nikdar ge niso delili. Veličastna pesem o svobodi in novem poletu pa priča, da je rodila ta borba uspeh. Nežno in občuteno se zlivajo narodne me-
lodije v umetno in borbeno pesem in oblikujejo zaokroženo sliko nage narodne dugevne celote, razdeljene samo po zgodovinskih obdobjih, a enotne v bistvu.
Vso to krasoto, to neizmerno bogastvo nage pesmi so nam prinesli bratje iz Ljubljane. Prinesli so ga k nam na zemljo, kjer je tekla nekdaj zibelka slovenske kulture; prinesli so ga na domača tla. Otrok, ki se razvija v svobodi, je prinesel darilo materi, ki ge vedno čuva ob zibelki, ki ji je hudo prizadela sovražna sila. Težke čase je ob njej že preživela mati, vendar ne klone in ne bo klonila, dokler ji žive sinovi, ki nanjo niso pozabili. Ne čuti se zapugčene, pokoncu drži glavo in vedno upa, da bo tudi ge v svoji domačiji zadobila spoštovanje; spoštovanje soseda, pa tudi spoštovanje sinov in hčera, ki se je sramujejo, ker je revna in jim n<* more dati kruha.
Nagi bratje iz Ljubljane so prišli k nam, da s svojo kulturo, s svojo pesmijo, ki je najgloblji izraz človeškega migljenja in čutenja, pomagajo utirati pot do medsebojnega spoštovanja, ki je pogoj za iskreno in prijateljsko sožitje med ljudmi in med narodi. Brez dvoma so nagli v tem tudi prijazni odmev avstrijskega soseda. Želimo, da bi ostal ta odmev tudi trajnega pomena za nadaljnji razvoj mednarodnega razumevanja; želimo, da bi napočil čas, da bi klical sosed sosedu velike Prešernove besede:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.
(Dalje na 2. strani)
Dr. Aleš Bebler predsednik Varnostnega sveta
Jugoslovanski zastopnik v Varnostnem svetu, dr. Aleg Bebler, bo meseca novembra predsedoval sejam Varnostnega sveta; v oktobru je predsedoval ameriški zastopnik Waren Austin.
------ i
Nov odpor Severokorejcev
Odkar so se čete OZN pred šestimi tedni izkrcale pri Inčonu, niso naletele na večji odpor Severokorejcev in so posamezni oddelki Juž" nokorejcev napredovali do reke Valu, ki je meja med Korejo in Mandžurijo. Zdaj pa poročajo iz glavnega stana Mc Arthurja, da so severnokorejske čete začele v severnovzhod-ni Koreji pri Hamhungu protiofen- . živo in je bilo prodiranje južnoko-rejskih oddelkov in oddelkov. OZN zaustavljeno. Posebno silen odpor nudijo Severokorejci pri mestu On-čong, ki je že večkrat menjal lastnika.
V Indokini napredujejo narodno osvobodilne čete
P*> pni ofcnsrivi indokitajskih narodnoosvobodilnih borcev, so se francoske kolonialne čete morale umakniti in so si ob Rdeči reki ustvarile novo obrambno črto. Po zadnjih poročilih pa so domačini v bližini Laokaja na dveh krajih prekoračili reko in tako na obeh straneh obgli francosko obrambo. Iz francoskih uradnih krogov je že slišati, da bodo trdnjavo Laokaj opustili.
Borbe pa niso samo v severnem delu Indokine, temveč po vsej deželi, kjer se partizanski oddelki borijo proti kolonialnim četam. Tako so partizani napadli francosko kolono 30 km severno glavnega mesta Sai-gon in številne vojake onesposobili za borbo.
Angleški parlament spet pričel z delom
Zadnjega oktobra se je anglegki parlament sestal k prvi seji v novem poslovnem letu. Prvo sejo je slovesno otvoril anglegki kralj, ki je s številnim spremstvom prispel v obnovljeno dvorano. V svojem govoru je kralj Jurij VI. nakazal program vlade v novem poslovnem letu in posebno poudaril dve glavni točki:
1.	stalno opolnomočenje vlade, kontrola nad cenami in proizvodnjo in
2.	podržavljenje industrije pesnega sladkorja.
V imenu opozicije je spregovoril Winston Churchill in naglasil, da opozicija soglaša z zunanjo politiko ter z ukrepi na področju državne obrambe, odločno pa se je zoperstavil predlogu, da bi vlada izvajala stalno kontrolo nad oborožitveno industrijo.
Podaljšanje vojaškega poka v Franciji
Francoska narodna skupščina je odobrila podaljšanje obvezne vojaške službe od sedanjih 12 mesecev na 18 ter odpravila oprostitev vojaške službe, katere je bilo do sedaj deležnih vsako leto 72.000 mladeničev.
%zfivala šflovon&ke fttobvetne zveze
Za nami je prekrasna pevska turneja Akademskega pevskega zbora iz Ljubljane. Koncerti, izpolnjeni z nagimi najlepgimi pesmimi, nam bodo ostali v neminljivem spominu. Priljubljene pesmi, iz srca nam zapete, ne bodo nikdar pozabljene. Bodrile nas bodo v nagi vsakdanji borbi za nage pravice, ostale nam bodo up vsakdanjega življenja. Preko njih in preko nage kulture na splogno bomo tudi nagli pot do naroda soseda, s katerim hočemo živeti v prijaznem sosedstvu, od katerega tudi ne zahtevamo več, kakor spoštovanje in to kar je nage, kar nam po nagib narodnih in človečanskih pravicah pripada.
To misijo je imel pred očmi tudi obisk Akademskega pevskega zbora, želimo, da bi rodilo to plemenito prizadevanje tudi svoje zažeijene sadove, ki bodo v korist in dobrobit obema narodoma na Korogkem.
Iskreno se zahvaljujemo Akademskemu pevskemu zboru, da se je odzval nagemu povabilu in nam priredil gtiri tako izborne ter visokovredne koncerte.
Zahvaljujemo po se tudi vsem Slovenskim prosvetnim društvom, zlasti Slovenskemu prosvetnemu društvu ,,Edinost“ v Pliberku in Slovenskemu prosvetnemu društvu ,,Svoboda" v §t. Janžu, njihovim pripravljalnim odborom in vsem nagim rojakom, ki so s svojo nesebično požrtvovalnostjo omogočili, da smo nagim dragim gostom iz Ljubljane lahko v skromni meri izrazili svojo hvaležnost.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
Akademski pevski zbor je gostoval na Koroškem
Te misli so izrazili tudi vsi govorniki, ki so pozdravljali na prireditvah občinstvo in goste.
V	soboto 28. oktobra zvečer so prišli pevci iz Ljubljane in že so nastopili na večernem koncertu na Bistrici na Zilji. V veliki dvorani pri Nežmanu se je zbralo ljudstvo iz bližnjih in daljnjih vasi, (celo iz Bruce so prišli) da poslušajo petje pevcev, o katerih se je že mnogo govorilo. In niso bili razočarani. Z radostjo so poslušali petjie, ,,Pesem o Zilji“ pa so morali pevci večkrat ponoviti, prav tako so na željo občinstva peli ponovno partizansko: ,,Na oknu glej obrazek bled". V poznem večeru so se vračali ljudje na svoje domove, polni zadovoljstva in hvaležnosti.
Vnedeljo dopoldne je bila do zadnjega prostora zasedena dvorana konzervatorija v Celovcu.
V	treh delih so predvajali pevci svoj program pod vodstvom dirigenta in komponista tov. Radovana Gobca, našega koroškega rojaka iz Šmihela pri Pliberku. V prvem so nastopili z umetnimi, v drugem z borbenimi in v tretjem z narodnimi pesmimi. Ob zaključku pa je zadonela Prešernova Zdravljica: ,,Žive naj vsi narodi11.
V	veliki telovadnici meščanske šole v Pliberku skoro ni bilo prostora, da bi prestopil, tako je bila natrpana s kulture in pesmi željnim ljudstvom. Prav tako tudi v Št. Janžu v Rožu, kjer je bil zadnji koncert turneje pri Tišlerju.
Globoko je doživljalo ljudstvo našo slovensko pesem, ki jo je pel Akademski pevski zbor iz Ljubljane, na vseh prireditvah. Med odrom in dvorano je bila ustvarjena povezava, kot jo je malokdaj opaziti. Ni čuda, bratje so peti bratom in ve/, je šla skozi srca, ki utripajo v enakih utrinkih. Tudi avstrijska publika, kjer koli je bila navzoča, je bila od sile petja vsa prevzeta.
Svojo naklonjenost je izrazilo naše ljudstvo v izredni gostoljubnosti, ki jo je izkazalo priljubljenim pevcem slovenske prestolice. Pogrnjene mize so pričale o ljubezni, ki jo gojijo koroški Slovenci do svojih
bratov iz svobodne Slovenije in na svojih domačijah so sprejeli drage goste kakor lastne sinove in hčere. Upamo, da so se med nami dobro počutili.
Težko nam je bilo slovo, ko so odhajali. Težko so se poslovili tudi oni. Niso šli radi od nas. Zadnji koncert v št. Janžu v Rožu je hi 1 ganljiv poslovilni večer.
Prijetna domačnost je vladala, ko je poklonilo priljubljenim gostom Slovensko prosvetno društvo ,Svoboda “ v št. Janžu lepe šopke iz belih in rdečih nageljnov. V solzah je
bila dvorana, v solzah so stali pred nami tudi pevci, ki jim je izročila Slovenska prosvetna zveza zlat lovorjev venec kot hvaležen spomin na Slovensko Koroško.
In še enkrat je zadonelo po dvorani: ,,žive naj vsi narodi...“ — upapoln pozdrav vsem težkim in prenapolnjenim srcem.
Neizrekljivo bogato so nas obdarovali s svojo pesmijo preljubi gostje iz Ljubljane; mi pa imamo samo še eno skromno besedo, ki izraža vsa naša najgloblja čustva: Iskrena zahvala! Pridite kmalu spet!
3. Kongres jugoslovanskih žena
V Zagrebu je bil tretji kongres Antifašistične fronte žena Jugoslavije, ki so se ga razen več kot tisoč delegatk iz vseh delov Jugoslavije udeležile zastopnice naprednih žena Koroške, Trsta, Anglije, Holandske, Norveške, Indije, kakor tudi zastopnice antifašističnih /ena jugoslovanskih izseljencev v Ameriki. Na svojem dvodnevnem zasedanju so jugoslovanske antifaši-
stične žene razpravljale o vlogi žena pri vzgoji mladine. Med drugim je govorila tudi predseunica centralnega komiteja Antifašistične fronte žena Jugoslavije Vida Tomšič, ki je poudarila vlogo jugoslovanskih žena v borbi za izgradnjo socializma in v borbi za mir v svetu.
Na kongresu je govoril tudi maršal Tito, katerega govor bolno objavili v prihodnji številki.
Brazilske volitve v luči političnih spletk
V Braziliji so bile pred kratkim volitve novega predsednika in je največ glasov dobil Getulio Vargas, mož, ki je pred petnajstimi leti pričel vztrajno kopirati fašistični evropski diktaturi in je znal ob pričetku vojne in o pravem času dobro obrniti jadra v zavezniški pristan. Ob koncu vojne pa so visoki generali vrgli Vargasa m postavili na oblast dosedanjega predsednika IJu-tro. Vargas je bil že trikrat brazilski predsednik, na volitvah pa je zmagal zdaj prvič. Leta 1930 je poslal predsednik kot voditelj zmagovalne Revolutiojunte in je bil potem na volitvah potolčen; leta 1934 ga je izvolila konstituanta in leta 1938 se je postavil z novo ustavo na čelo države s prepričanjem, da pod nje-
govo vlado ne bo prišlo nikoli več do novih volitev, ker je pač dobro vedel, da je v Braziliji stara navada, da stari predsednik po volitvah nikoli ne pride več na svoj stari položaj.
Njegovi nasprotniki trdijo, da je za letošnjo predvolivno propagando prejel podporo od Perona, njegovega soseda. Vargas pa trdi, da so njegovi nasprotniki dobili denar od ZDA, ki se prav po nepoštenih potih znajo boriti za svoj vpliv po vsej Južni Ameriki. Na vsak način pa je res, da je bila Botrova vlada za ZDA pod prevelikim angleškim vplivom, hkrati pa prešibka in premalo odločna nasproti tamkajšnjemu naprednemu gibanju. Vendar pa je verjetno, da pomeni zmaga Vargasa prav
Zamenjava denarja na Poljskem
Poljski Sejni je sklenil zakon, na podlagi katerega bodo v času od 30. oktobra pa do 8. povembra t. 1. zamenjali dosedanji denar z novim, ki ho krit z zlatom. Novi Zloty bo vseboval 0,322.168 grama zlata. Zamenjavo bodo izvedli pri cenah, mezdah in hranilniških vlogah v razmerju 100 starih za 3 nove Zlotyje, pri ostalem denarju pa v razmerju 100 proti 1.
V zunanji trgovini nova zamenjava sicer ne bo povzročila posebnih sprememb, ker je Poljska že doslej trgovala na podlagi dolarja, šter-linga in drugih deviz.
zaradi argentinskega vmešavanja majhno oddaljitev od ZDA.
Posebno zanimivo je vprašanje, kako je mogel priti Vargas ponovno na predsedniški stolček. Na vsak način je najvažnejšo vlogo imela pri tem njegova kalkulacija izkoriščanja nasprotij med njegovimi nasprotniki. če bi bili le-ti bolj odločni in spretni, sploh ne bi bil mogel kandidirati. Podprl pa ga je tudi Adhemar de Barros, ki kot guverner države San Paolo ni mogel kandidirati, ima pa veliko simpatij v deželi. Bržkone je pri tem računal tudi s tem, da bi mogel kandidirati pri prihodnjih volitvah leta 1955. Nadaljnja napaka je bila, da je vladna stranka postavila za svojega kandidata tako nepoznanega moža, kot je bil doslej Christiano Machado. Poleg tega pa se je v volitve vmešala tudi katoliška cerkev z nekakšnim indeksom vseh nezabeljenih ljudi in je s tem dosegla ravno nasprotje.
Nikakor pa ne smemo pričakovali, da bi se po tej novi izvolitvi vsaj deloma izboljšal položaj širokih ljudskih množic, kajti Vargas izhaja kakor vsi drugi voditelji buržoaznih strank iz sloja ljudi, ki imajo v posesti skoraj dve tretjini obdelane zemlje ter po svoje vladajo nad neukimi in nepismenimi množicami polsužnjev. Delavski razred Brazilije je razdvojen in dezorientiran. Večina delavstva je preko agentov iz ministrstva za delo pod neposrednim vodstvom domače buržoazije. Sindikalne svoboščine so le na papirju in cela vrsta ,,voditeljev" vleče delavstvo za nos.
llltlillllillllillHIII!IIUilIIII!lll!8lllllliilllllllll!lllillllllll9lllllllEB9lli:!liailllltll!IBIlltllinilSSSIEiSilBIBIIItlliIflilllllB3&lli[|(3BSBII!ii!iaR!lll!l9llillrlilIII!!l!llli!ICIIIia!IIHIIIIIIIIIIIIIIIIIiailllllllWIII!S8ll!lll!VllllfililiS!!IIHIIIICS!ll{ilil!llllillVIIII
Dragi Slovenski vestnik!
r
Sam ne vem, kam se tedni tako hitro obrnejo. Komaj mine nedelja, že vidiš na koledarju napisano soboto in mesec se zvrsti za mesecem tako naglo, da ga komaj uloviš- Pravijo, da je znak velike zaposlenosti, če človeku tako hitro minevajo ure. Nekaj resnice je že na tem. Pred vojno, ko sem bil brez službe, so mi lezli dnevi kot polž, danes pa bi marsikdo pri nas rad videl, da bi imel dan 50 ur, lin še bi mu ne zmanjkalo dela.
, S tako dolgim uvodom se Ti želim samo opravičiti, ker štiri tedne spet nisem dal glasu od sebe. čas za pisanje bi bil že še našel, a da po pravici povem, te dni nisem mogel. Kadar koli sem se spomnil na Koroško, zlasti okoli 10. oktobra, se mi je stisnilo srce v jezii in žalosti. Jezen sem bil na vse tiste Avstrijce, ki hočejo s proslavljanjem 10. oktobra žaliti slovenski narod in s tem izzivati Jugoslavijo. Naš pregovor pravi, da ne stori nikomur ničesar takega, česar ne želiš, da bi drugi tebi storili. Jaz, na primer, ne razumem, da dolga okupacija Avstrijcev ni odvadila šovinizma in da ne vidijo, da so sami igrača velesil in njihov drobiž. Na svoji lastni koži okušajo, kaj je politika interesnih sfer. Tudi koroški Slovenci so seznanjeni z metodami politike interesnih sfer. Zdravi človeški pameti bi se zdelo, da bi se žetve istih političnih metod če že ne sprijateljile, pa vsaj sporazumele na pametno sožitje in ne težile življenja druga
JUGOSLAVIJE

lllilltllHIUilMUHUUHIII
lllllllllllllllllll
drugi. Žal je takim nazorom zaenkrat še zaprta pot na Koroško. Pa morda ne za dolgo? Kdo ve! Dokler bodo avstrijski ministri in drugi odgovorni ljudje prihajali v Celovec (še pred 100 leti središče slovenske kulture!) poveličevat koroški plebiscit, tako dolgo ne bo na naši strani zaupanja vanje. Naš spomin sega daleč nazaj v zgodovino — ničesar nismo pozabili — in vemo, da so naši avstrijski sosedje Slovencem redko kdaj kaj obljubili, še manj ali nič pa izpolnili. Eno reč pa bi si na vsak način lahko zapomnili, — dovolj nam j,e besed, hočemo dejanj, zahtevamo, da avstrijske oblasti izpolnijo svoje obljube koroškim Slovencem in da jim priznajo vse pravice — njihov jezik v vse urade na slovenskem jezikovnem ozemlju Koroške, uvedba osnovnega šolstva v slovenščini (ukinitev ponemčeval-nic), ustanovitev slovenske srednje šole v Celovcu in slovenskega oddelka na učiteljišču, državna podpora slovenskemu kulturnemu in prosvetnemu življenju! To bi bile glavne stvari, v .podrobnosti ne bom šel z naštevanjem. Na ta način bi lahko avstrijske oblasti dokazalč dobro
voljo, če jo res imajo, hic Rhodus, hic salta! čakamo na vaša dejanja!
Kakor vidiš, dragi Vestnik, me je jeza na plebiscitne proslave privedla do tega, da govorim samo o tem dogodku, čeprav bi moral pisati o novicah iz slovenske republike.
ge sedaj ne morem pozabiti teh proslav. Marsikaj se je pri nas zgodilo medtem, a moje pero se zatika. Mar res nima ničesar povedati? O, pač, srce je polno!
Ko sem te dni romal po slovenski deželi, sem na poti večkrat slišal :
,,Da si le drznejo proslavljati plebiscit!"
Srečal sem v vlaku preprostega človeka — bogve, kaj, je bil njegov' poklic — ki me je sam od sebe zapletel v pogovor o Koroški, čeprav ni vedel, da je zadel na pravega prijatelja lepe Koroške. Bil je neki sin ali nečak padlega koroškega borca iz prve svetovne vojne. Mnogo sva govorila o težki usodi tega dela slovenskega naroda. Možakar je reden čitatelj Slovenskega vestnika. Ko sva se na koncu vsak s svojimi besedami spomnila mile koroške pokrajine in preletela v mislih njena kras-
na jezera, je moj sopotnik vzdihnil z neprikrito bolestjo:
,,Čudne pameti so diplomati, ko priznavajo prvi plebiscit, drugega partizanskega plebiscita pa nočejo spoštovati. Na spoštovanju narodne volje bi morala sloneti politična modrost in morala! In šc kri jim nič ne pomeni, kadar jih nenasitni pohlep sili, da si s koristmi malega naroda polnijo malhe."
Kaj sem mogel drugega kot pritrdili tem obtožujočim besedam na račun velesil?
Poslovila sva se. Neznanec se mi je izgubil v gneči na postaji, kjer sem izstopil. Jaz pa sem bil še kar naprej pod vtisom najinega razgovora iii moja misel j,e še nadalje iskala odgovora na ,,koroško vprašanje".
Pravijo, da je usoda koroških Slovencev sedaj že sklenjena stvar. Učeno, po latinsko, se temu reče — ,,res iudicata". Upajmo, da, verjamemo, da svet ne bo vedno gluh za glas pravice in poštenja. Tudi v najtemnejši uri človek ne sme nikdar izgubiti poguma za življenje, živeti ,mora in delati, da doseže svoj smoter. Tudi stvar koroških Slovencev ni in ne more biti izgubljena. Slovenska Koroška, Jugoslavija Te ne bo pozabila!
Kljub vsem političnim spletkam in računom je Slovenska Koroška — del Slovenije, kos naše zemlje, dragulj našega srca, ki ga ni mogel in ga ne bo mogel nihče odtujiti od matere — domovine.
Lepo Te pozdravlja Tvoj _
FRANCE VIČAN
Bilo je že mračno, ko sva dospeli s Pavlo na Veliko planino. Tik nad nama so se podile sive megle in bur-ja je bila tako močna, da naju je kar pošteno zanašalo. Nekje na obzorju so se videle smreke, sicer pa ni bilo nobenega drevja. Povsod same skale, ruševje in sončna trava.
,,Planjavi in Konju lahko rečeva zbogom!" se je obrnila Pavla. ,,Mrzlo je in tale burja..."
,,Za nameček pa še megle!" sem dodala.
Tesno sva se zavili v suknjič- V planinskem domu sva se založili z razglednicami in jo mahnili med pastirske koče. Krave so bile že za ogradami.
,,Dober večer, Lenčka!" sem pozdravila pastirico, ki je pravkar molzla. ,,Bo kaj s prenočiščem?"
„0, vi ste?" me je spoznala. ,,Prostora nimam. Znanci me obiščejo nocoj!"
S Pavlo sva se spogledali. Kaj neprijetna nama je bila ta novica, čeprav sva se doli na sončni cesti junačili, da nama je vseeno, če spiva pod skalo. Zdaj naju je kar zazeblo ob tej misli. Tale divja burja ne bi bila baš prijetna tovarišica v mrzli noči.
Lenčka naju je rešila iz zadrege. Stopila je na piano in krepko poklicala svojega nečaka.
,,Jernej! Hoj! Jernej!"
Postaven dečko v. eokljah, prikupnega obraza, se je prikazal iz spodnje koče. Malo nezaupljivo naju je pogledal.
,,Ti 1 e dve gospodični vzemi pod strelm!" je dejala Lenčka in pobrala žehtar, poln spenjenega mleka.
V Jernejevi koči sva se kaj hitro udomačili. Na ognjišč« je gorelo. Poleg ognja se je grel velik prsten lonec z mlekom.
,,Ej, Jernejče, mleko si prismodil!" je Pavla vihala nos.
Ozrl se je preko rame na naju, a rekel ni nič-
Zunaj je bilo temno ko v rogu. Burja jo žvižgala preko skal, da je koča kar škripala. Jernej je šel nekajkrat zavriskat. Bili sva navdušeni za njegov vrisk in sva mu čestitali. On pa je zamahnil z roko in sedel k ognju.
Pavla ga je spravila v dobro voljo. Smeh in domislice je kar iz rokava stresala. Saj je bilo na šoli znano, da zna Pavla Hočevarjeva „Več ko’ hrušče peči“- Jernej se je zvijal od smeha. Ko si je na hitro izmislila še posrečeno popevko o pastirčku Jernejčku, je postal že povsem domač. Počastil naju je s tem, da se je izrazil, da takih planink še ni imel pod svojo streho. Vse so bile od sile predrzne in ošabne. Vse so mu preobrnile in govorile, kakor da je on ničla v koči. Povedal je, da je doma iz Tunje, najstarejši sin uglednega gospodarja. Končno se je vendarle polegel smeh in koča se je umirila. Planino je objela mrzla noč...
Zgodaj zjutraj — še zvezde so migljale — naju je zbudilo kravje zvonklanje. Pridružili sva se Jerneju.
,,Kam ženeš?" naju je zanimalo.
,,Tja doli za Gradišče!" je pokazal na skalnat griček, poraščen z ruševjem. ,,Z menoj pojdita! Pokažem vama, kje rasto planike."
Seveda sva takoj sprejeli povabilo. Bili sva silno uslužni. Zganjali sva krave in vlekli trmaste vole za roge naprej. Po polurni hoji smo se ustavili, čreda je poiskala trave, pastir pa je izginil med ruševjem. Nekaj časa smo se klicali, naenkrat pa nisva dobili več odziva.
„Jernej! Hoj, Jernej!" sva kri-
čali navzdol. Pastirja pa od nikoder. Obupani sva sedli med ruševje. Strmeli sva v redke zvezde in zdele so se nama tako mrzle in nepoznane. Molčali sva in se le od časa do časa plaho spogledali.
Mimo je priganjala Lenčka. Nehote sva se potuhnili v ruševje. Bali sva se je srečati. Niti dihati se nisva upali, da naju ne bi zapazila. Zdelo se nama je, da bo takoj vprašala po Jerneju. Kako naj bi povedali, da ga je kar naenkrat zmanjkalo. Bliskovito bi se raznesla ta vest po planini. Videli sva že v duhu, kako kažejo za nama, češ H dve sta krivi!
Preko Kamniškega sedla so se pripodile težke megle in v hipu zavile vso planino. Zopet se je pripo-
Vas Mokrače leži v hribih in od tam še ni šel nihče nikamor in nikoli po svetu. Zato imajo v Mokra-čah navade iz davnih let sem.
Pred leti je prišel skozi vas popolni človek iz doline in je dejal enemu izmed vaščanov, ki je nesel v mlin: ,,Oča, to je čisto odveč breme, da nosite v bisagi žito v enem kotu, kamenje pa v drugem!"
,,A tako?" se je začudil stari mož in povprašal, kako naj naredi.
„1, glejte si no, razdelite tovor žita na poh in vsako polovico stresite na eno stran bisage. Polovico laže boste nosili."
Drugo pot je kmet res tako nare-
dila burja in se zaganjala v naju. Strahoma sva grabili za ruševje in obupno gledali v prepad, ki je zijal pred nama. Zdelo se nama je, da so planine poslale to burjo in meglo, da najn uničita, ker sva v hrepenenju za belimi planikami poslali v gotovo smrt mladega pastirčka.
,,Vida, ubil se je... verjemi... ubil!" je zadrhtela Pavla. Bolesten vzdih se je izvil iz njenega grla in zgrudila se je za skalo.
,,Tudi jaz mislim tako..." so se glasile moje besede kot daljni odmev. Nemo sem sedla k njej. Obema so se lesketale solze v očeh. Ne vem, ali jih je izsilil mraz, ali obup.
Burja je ostro tulila krog naju. Lasje so nama frleli v zraku, v te-
dil, laže je nosil, polovico laže.
,,Le komu si nasedel?" so mu de-iuli sosedje, ko so ugledali to novotarijo. ,,Tvoj oče je nosil žito le na eni strani, tvoj ded prav tako in vsi pred njim, v drugo polovico bisage pa so devali kamenje za ravnotež-
ie*“
Za izdajalca so imeli lega moža ostali Mokračarji in jezni so bili -nanj.
Pa so ostali pri starih navadah in nosili v mlin, kakor od starih časov sem: na eni strani žito, na drugi kamen. Le stari mož «i delal več tako.
Mokračarji so dobili spet priliko, da so se razjezili nanj, ki je silil v
lesu in v duši je bil mraz.
,,Jernej! Jernej!" je divje kriknila Pavla.
,,Morda je že v koči?" sem se nenadoma domislila. ,,Vrnil se je po drugi poti in naju pošteno potegnil za nos."
,,Lopov!" je Pavla že kar verjela. Z novo nado sva tavali skozi meglo. Burja naju je zvesto spremljala. Kako sva se prestrašili, ko sva dobili kočo zaklenjeno, žalostni in obupani sva sedli na prag.
Počasi so se razkadile megle. Burja je zamrla nekje ,v grapah. Zlato sonce je objelo koče. Planinci so se umivali na studencu. Z vrha se je oglasila harmonika in vesela planinska pesem. Vse je vstalo v novo življenje, planina je močneje zadihala. Le mi dve sva klaverno ždeli na pragu in topo gledali v meglo.
,,Vida, se spomniš pravljic?" je Pavla počasi dvignila glavo.
Vprašujoče sem jo pogledala.
,,Če bi zdajle prišla dobrotna vila in me vprašala, kaj si želim..." je zamišljeno dejala Pavla..,,želela bi, da se vrne Jernejče!"
Molčala sem. Izrekla je tudi mojo željo.
Tedaj je nekdo zavriskal. V nama je vzplamtelo. O, dobro sva poznali ta vrisk! Kakor blisk sva šinili na piano in veselo, divjeradostno kriknili:
,,Jernejče! Jernejče!"
Duša nama je bila neskončno lahka in vsa sveža, kakor da se je pravkar prebudila iz težkega, stoletnega sna. Hiteli sva mu naproti in mu vsevprek pripovedovali o svojem strahu in obupu.
,,Goski!" se nama je v obraz zasmejal. ,,Meni se ni ljubilo kričati za prazen nič! Je preneumno! Mislita, da še nikoli nisem bil tam doli? O, mene ne bo tako hitro konec. Tu imata planike za strah!"
Pravično sva si razdelili šopek. Hoteli sva ga zatakniti za klobuk, a sva se v hipu spomnili, da ga nisva nabrali sami. Zato sva ga vtaknili v žep.
,,Za spomin na te strašne ure!" je dejala Pavla.
Vsi trije smo sedli na skalo in polni skrivnostnih občutkov gledali v vzhajajoče sonce. Krog nas je šepetala planinska zemlja svojo večno, neizpeto pesem...
VIDA PEZDIR
iit9HSSii»ii!iiiii!iiiiiaaiin9ii«aiinE;i!fiiiiniiiiaBiiiiiiiniiii
novotarijo. Toneta, svojega sina je zapisal v kmetijsko šolo.
„Križ božji! Spet nori! Fant se bo šel k škricom učit se kmetovanja. Kako naj ga gospoda uči kmetovanja, ko ima opravka le z bukvami..." so se vnemali in togotili hribovci.
Tone pa je bil v šoli priden.
Ko je prišel domov, je prijel kmetovanje v svoje roke. Vaščani, ki so ga od pomladi pa čez poletje prezirljivo zbadali z zaničljivim pridevkom šolani kmet", so na jesen umolknili.
Streharjeve njive so dale najlepši pridelek. Tone je znal pripraviti njive, pravilno je znal gnojiti in obdelovati. Pa tudi semena je izbral taka, da so zagotovila dober pridelek. ’
Na jesen je bilo pri hiši vse veselo.
,,Klakor bi timelj sedem debelih let!" je zadovoljno godrnjal gospodar in trepljal Toneta po ramenih. Take pese, takih buč, krompirja in ostalega niso spravili v kašče nikjer drugje.
,,Tudi naše fante bomo dali v kmetijsko šolo" so pravili na zimo Mokračarji, ko so videli lep uspeh kmetijskega šolanja pri Streharje-vih.
Odslej se je začelo novo, plodnejše življenje na odročnih Mokračah.
iiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiniiiiiitniiiiEiiiiiigiimiiiiiiiiiiisiiiinNiitiifliiiiiiiiBgiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigiiis^iiniiiHiiiniii
Sedem
DEBELIH...
KAKO NARODI JEDO
Preveč dolgočasno bi bilo, če bi imeli vsi narodi in vsa plemena enake običaje, šege in navade. Zato je Stvarnik poskrbel, da se narodi in plemena ločijo že po zunanjosti, to je po barvi kože. Na vasi in celo v mestu ljudje z začudenjem gledajo zamorca, občudujejo vedno se smehljajočega se Kitajca in strmijo jv Indijanca, običajno okrašenega s pisanim okrasnim perjem. In ne samo po barvi, tudi po govorici, po hoji, smehu in joku se razlikujejo ljudje med seboj. Zanimivo pa je tudi kako različni narodi jedo. Bog ne daj, da bi prebivalci naše okrogle zemlje hipoma začeli jesti po našem načinu, saj bi zmanjkalo vilic in žlic.
Evropejec, ki pride v daljne, večkrat še popolnoma neznane kraje, strme opazuje posebne navade in šege. Seveda prav tako ti narodi ne razumejo naših običajev, če nas obiščejo.
Pri neomikanih prirodnih narodih imajo razni običajo pri jedi večkrat tudi verski pomen. Nekateri afriški rodovi imajo navado, da kdor hoče jesti, se od drugih oddalji ali krat-komalo odstrani. §e celo sam abesinski (Abesinija je država v Afriki) cesar jč, kadar ima goste, za zaveso ločen od njih. Za vzrok tej navadi navajajo, da se boje ,,hudega pogleda" gledalcev.
V Orientu jedo ženske in moški ločeno. Turki pijejo zjutraj kavo ali čaj in obenem kadijo pri tem iz či" buka (posebne dolge pipe), če je uradnik, potem sprejme v tem času samo svoje podrejene. Trgovski pogovori so običajno kmalu končani in že imajo poželenje za prihodnji zajtrk, kamor so vsi brez poziva povabljeni, kajti neprimerno, skoro nezaslišano bi bilo v sobi, kjer drugi jedo, ostati kot gledalec. Prav tako smatrajo za nedostojno pri podaljšanem obisku zapustiti hišo brez prigrizka.
Vsak pravoverni mohamedanec začne jesti s soljo in konča s kisom. Če začne s soljo, potem je obvarovan proti sedemdesetim boleznim, in če konča s kisom, potem bo njegovo premoženje stalno naraščalo. Gost mora prvi začeti jesti in zadnji končati.
Glede jedi nas smatrajo Indijci za barbare. Ne poznajo ne vilic, niti žlic. Z rokami zgnetejo iz riža majhne kepice, katere mečejo naravnost v usta. Za krožnike jim služijo razni listi banan. In miza? S tem si ne belijo glave, jedo kar na tleh. Noža Indec ne pozna in ne potrebuje, meso je že prej tako pripravljeno v obliki majhnih kock, da ga lahko zaužije. Indec je tiho in pri tem usmeri svoj obraz proti severu, jugu, vzhodu ali zahodu, pri tem si želi resnico in njeno plačilo, slavo, bogastvo ali dolgo življenje. Kadar pije, se Indlec ne dotakne £&še z ustnicami, temveč jo drži visoko nad glavo in vliva pijačo v široko odprta usta.
Kitajci uporabljajo mesto žlic in vilic posebne jedilne paličice, nazva-ne ,,pomočnik". Paličice so sestavljene iz slonovine, kosti, bambusa ali lesa, z okovjem ali brez njega, večkrat so dolge celo do nog. Uporabljajo se na dva različna načina. V eni roki držijo paličico navadno močno, druga roka pa ostane gibljiva, da lahko z njo nosijo narezane koščke v usta. Z malo vaje postanejo tako spretni, da nosijo v usta celo posamezna riževa zrna. Palčko porabljajo še za to, da zastalo hrano potiskajo v usta, pri tem, pa držijo zdelico tik pred ustmi, zdelica je pri vseh kitajskih jedeh pogrnjena.
Kitajec jč največ trikrat na dan. Najvažnejši jedilni čas je oh treh popoldan. Evropejec težko pogreša krompir. Kitajec ga prav lahko, ker ga tam sploh ni. Meso jedo prav radi, posebna poslastica je za pravega Kitajca oslovsko, pasje in ježevo
meso. Poleg jajc so priljubljene jedi še lastavičja gnezda, bambusove beluše, medvedove tace, plavuti morskega psa, mlado srnino rogovje in končno škorpijoni. Pri jedi pi-jo običajno vino in neko iz prosa dobljeno žganje. Strežejo v malih skodelicah, ki niso večje od orehovih lupin. Po južini pijejo čaj, ki je povsem drugače pripravljen in bolje prija kot pri nas. Za vsakega gosta je pripravljena posebna zdelica s prgiščem čaja, na katerega se vlije vrela voda.
Če smo povabljeni na kitajsko ju« žino, moramo prej dobro proučiti knjigo dostojnega vedenja. Zelo prijazno je od gostitelja, če svojemu gostu poišče naboljše kruhke iz skupne sklede in mu jih s svojo paličico nosi k ustom, Ako gost nima poželenja po jedi, se opraviči: ,,Moj želodec se še ni odprl."
Tudi Japonci imajo pri jedi svojevrstne običaje. Japonski častnik, kateremu prinese jed služabnik, ne začne takoj jesti, marveč najprvo vdtane in se globoko prikloni.
Kdor pride k pravim Mehikancem in hoče jesti, ta ne bo zahteval žlice, vilic in noža, temveč vzame v vsako roko kos tamošnjega prav tenko narezanega kruha. Družina juži-na skupno, manjkajo le mize. žene
Na cesti sem ga srečal. Sonce je zviška usipalo vroče žarKe na njegovo plešasto glavo. Rahlo in varno je stopal, komaj kdaj se jo dotaknil palico prašnih tal.
,,Dober dan, očka!"
Obstal je dober korak od mene in okrenil k meni prazne Očesne dupline.
,,Bog daj, mladi tovariš!"
Neko posebno čustvo mi vzbujajo ljudje, ki so izgubili vid. To čustvo ni čustvo groze, nekaj, kar bi me odvračalo. Nasprotno, čudno, tajin-stveno spoštovanje čutim do njih. Zdi se mi, da nosijo v sebi posebna, skrivnostna spoznanja, ki jih ne ugledajo, človekove telesne oči. Mimo vsega zunanjega zro v globine in širine, katerih ne izmeri nihče drug.
,,Greš daleč, tovariš?"
,,0 ne, tja do Suhorja grem."
Zdelo se mi je, kakor da me vi-
Kdor meni, da živali nimajo razuma se moti. Celo mislili znajo. Ne sicer tako kot ljudje, ali vendar nekatere tako ostro, da se čudimo. Veliko je pri tem naučenega ali, mnogo tudi prirojenega. Katere živali so najbolj nadarjene, o tem so si ljudje različnega mnenja. Prirodopisci pravijo, da so ptice najpametnejše, meščani, da psi in mačke, lovec pa smatra lisico za najbolj nadarjeno.
V nekem živalskem vrtu je neka opica večkrat ukradla čuvaju ključe iz žepa in sama z njimi odprla kletko, ko je čuvaj odšel. To je sicer izredno prebrisano, ali čudno ni. Saj je večkrat gledala, kako čuvaj s ključi odpira kletke, pa ga je le oponašala. Tudi pri psih in mačkah zapazimo večkrat slično prebrisanost.
Večji je bil razum nekega ovčarskega psa, ki je pazil na čredo, medtem ko je pastir ležal v senci iij, spal. Ko je namreč pes zapazil, da se bliža gospodar, je hitro s tacami in lajanjem zbudil pastirja, da bi ga gospodar ne kregal.
Nekoč je na Angleškem zasledovala lisico tropa psov. Mimo pripelje tovorni vlak. Lisica dirja, kar jo
sede na podvrženih nogah na tleh, možje pa počepnejo na pete in morajo biti prvi postreženi. Pri vsej enostavnosti nikoli ne pozabijo na molitev pred jedjo. Takoj pri postavitvi sklede na mizo pravijo: ,,Hvaljen naj bo najsvetejši zakrament", nakar se odgovori: ,,Na veke!" šele nato vošči gospodar gostom dobrodošlico.
Mnoga plemena ne poznajo nika-ke posode, za krožnike jim služijo navadni sveži zeleni listi, na katere polagajo jedila, nanje pa zlijejo kokosovo mleko. Prsti nadomeščajo vilice, jezik pa žlico. V Aziji si nekatera plemena kažejo pri jedi celo hrbte, drugi spet vzamejo svoj delež in izginejo v kot pod kakšen grm, ker se sramujejo jesti pred drugimi ljudmi.
Nekateri narodi sploh ne poznajo naše posode in jedilnega orodja, s tem jih seznanijo šele tam naseljeni posamezni Evropejci. Vsi prirodni narodi se zelo neradi privadijo evropskim običajem. Kar velja pri teh ljudeh za samo ob sebi umevno, bi smatrali pri nas za neolikano in nedostojno. S tem pa še ni rečeno, da vsi belokožci brez izjeme jedo dostojno. Mnogi jedo grše kot največji divjaki in lepo jesti je velika umetnost, kateri ni vsakdo kos.
di; tako točno se je zagledal njegov obraz vame.
Dobrotno se je nasmejal s svojim krhkim glasom.
,,Vidiš ga'- — Suhor, hm! — To ni tako blizu."
Zdaj sem se moral smejati jaz.
,,Veste, očka, nam so pota krajša kot drugim."
S presenetljivo natančnostjo je stopil do kamna ob cesti in sedel nanj.
,,Vem, vem! — Kaj so vam takale pota? Greste kot divji kozli; danes ste pri Metliki, jutri že onkraj Novega mesta in Bog ve kje še! — Imaš kaj tobaka?"
O, to najhujše vseh hudih vprašanj! Kolikokrat ga čujem in vselej moram odgovoriti enako.
,,Žal, očka, nič nimam. — Ne kadim."
Ob takih prilikah uvidevam, da je
nesejo noge. Pridirja do vlaka in skoči na stopnico zadnjega voza ter se reši. To kaže na izredno razvit razum.
Nekje je neka gospa našla mladega kosa. Negovala ga je in na poletje izpustila. V pozni jeseni se je kos vrnil, potrkal na okno in ostal pri gospe čez zimo. To se je ponavljalo več let zaporedoma.
Ptice ne smatramo za razumne živali, štorklje pa za prav neumne. In vendar se je zgodilo tole: Na dimniku nekega mlina sjja gnezdili dve štorklji. Mlinar ju je hotel pregnati. Pa je zakuril ognjišče z dračjem. štorklji sta čez noč zamašili dimnik z vejami in blatom, da bi se obvarovali dima. Torej le niso štorklje tako neumne živali.
Neki potnik dospe v afriško mesto Kairo. Zelo se začudi, ko opazi, da letajo po drevju drobne pastiričke, ki jih v Afriki sicer ni videl. Neki Beduinec mu to pojasni:
„Da, glejte, gospod, v Afriko pride na jesen vse polno 3robnih ptičev, da se tu pogrejejo. Ker pa nimajo denarja, da bi si kupili prevozni listek na parnikih, si izberejo svoj
lahko tudi kajenje komu v dobro. Kdaj pa kdaj moreš osrečiti koga s polovičko. Če pa sam ne vlečeš tistega tankega, belega onega — ?
,,Eh, vidiš, najbolj si srečen! — To ti je pokora, da nas Bog varuj!"
Malce zavzdihne, pa očividno ne prav iz srca.
,,No, pa to se že prenese. So druge, še hujše nadloge, stokrat hujše!"
Že sem pričakoval da bo začel tarnati in mučno mi je bilo. Sočutje, čeprav še tako veliko, mi ne more in ne more iz srca na jezik.
,,Ti si še mlad in iz mesta si najbrž, pa ne vidiš tega, kar vidim jaz, ki sem vzrasel iz te zemlje..."
Bolje se mi je zdelo pustiti njegovi misli prosto pot, kakor pa mu odgovoriti.
„Ne verjameš, da vidim? — O, pa še kako dobro! — Zdajle je pomlad in ljudje imajo dela, da joj! Vsepovsod manjkajo roke, ki bi zgrabile za motiko!"
Naenkrat je njegov obraz resen.
„Ko boš prišel v vas, si poglej tisto hišo zraven znamenja. — Vidiš predlansko pomlad je bilo pri tej hiši troje fantov in gospodar. Osem močnih rok! Veš, kaj to pomeni? — No, pa se je našel sosed, ki jih je spravil na Rab. Gospodar je doli umrl, od fantov pa ni še nobenega nazaj. Menda so jih Nemci odvlekli. Bog zna kam! — Sosed je danes v Ljubljani. Zbal se je kazni in zbežal oa doma."
Oba sva obmolknila. Takšne zgodbe so same ob sebi dovolj zgovorne. Toliko težke resnice je v njih, da jim ni treba nič dodajati.
,,Na dveh gruntih se zdaj vbadajo z delom ženske in otroci. Vmes je pa greh, velik greh!" — Okrenil je svoj obraz vame. — ,,Eh, tako je. tovariši! Veš, jaz hodim mnogo okrog in marsikaj vidim, čeprav sem brez oči. Vidim vasi, ki jih ni več, vidim mlade fante in dekleta in stare ljudi, moške in ženske, ki so izginile. — Samo skozi vrata stopim v hišo in že vem, če so v njej ljudje, ki slabo mislijo, čisto drugače je tam, kjer se dela greh. —-Ampak le verjemi mi, za vsakim grehom gre kazen!"
Visoko vzravnan sedi slepi starec na kamnu kakor prerok iz stare zaveze. Nekam v daljavo, preko mehkih brez, ki jih poljublja veterček, do Kolpe se je zazrlo njegovo čelo.
,,No, pa zbogom, očka!"
Dal mi je svojo zgrbančeno dlan.
,,Zbogom, pa srečno hodi, tovariš!"
Ko sem se okrenil čez nekaj č&' sa nazaj, je spet koračil počasi in varno po prašni cesti.
prostor na hrbtu štorkelj ali drugih velikih ptičev. Pastiričke ne zmorejo poleta čez morje, za to so prešibke. Pa jih večji ptiči vzamejo s seboj. Ptiči še poznajo ljubezen do bližnjega. Alah je velik!"
Najmodrejša žival je slon. Ni le pameten, temveč tudi dobrodušen. Slonic ne bo nikoli napadal. Tudi ne žensk in otrok, ki so mu v domovini naj ljubši tovariši. Trga jim cvetice, nosi otroke na rilcu okrog in jih varuje pred zvermi. Je pa tudi zvit.
V nekem indijskem templju imajo slona. S tem slonom nabira tamkajšnji svečenik milodare. Obesi mu veliko punčico okoli vratu in hodi z njim v mesto. Verniki mu daje radi kak dar. Nekoč pa je odšel svečenik na potovanje. Slon si sam obesi puščico okrog vratu in gre sam v mesto. Tam gre po ulicah in ker so ga ljudje že poznali, nabere kmalu precej denarja v puščico. Ko se mu zdi dovolj, jo mahne proti hišG kjer je neki trgovec prodajal sadje-Sname puščico in jo izprazni pred zasupljenim trgovcem. Nato se lob sadja in ga vsega poje. Ko se naje vseh mogočih dobrot, pobere prazna puščico in se vrne domov, vesel, da se je najedel banan, dateljnov i*1 granatnih jabolk.
IIIItillinilimillBIIIIIII«UIBIIH:UUIIUIIIII«IIIBIIIUIIII!IIBHIIIItllM iNUMailllllllHIIIMHIIIOlliaaHllllllH
Stanc	0 slcftcu, ki ititi
—»IHf—umi—tHII—IISUBB ------------------------------------•—UPI—■Hill—MIlilllllMIlBIIIIIIIIIIIIIII
O živalskem razumu
Sele so z odkritjem spominskih plošč počastile svoje žrtve
Tiho pokriva slovenska prst ob Selški cerkvi trinajst junakov — borcev, ki so 29. aprila 1943 pod fašističnimi rablji nesebično žrtvovali svojo dragoceno kri, ki nam mora biti sveta. Tesno so povezani z nami, z nami živijo iz dneva v dan, ko nadaljujemo njihovo delo in izpolnjujemo njihovo poslednjo voljo.
Lani 6. novembra je bila v Selah mogočna slovesnost. Hvaležno slovensko ljudstvo je odkrilo selskim žrtvam spomenik, ki bo še pozne rodove spominjal na herojsko dobo narodnoosvobodilne borbe. Takrat so tudi prenesli na selsko pokopališče trinajst na Dunaju obglavljenih žrtev. Letos pa so vzidali v spomenik selskim žrtvam ploščo z napisom: „Kot žrtve ste padli v borbi za nas“ in zvezdo s Triglavom.
Nad grobovi trinajstih žrtev so v cerkveni zid vzidali dve spominski plošči z napisi: ,,Položili so dar domu na oltar** in spodaj ,,Naj vam bo lahka slovenska zemlja**, vmes pa slike žrtev, njihova imena, rojstni dan in bivališče.
V nedeljo 29. oktobra 1950 so te spominske plošče slovesno odkrili. Kljub skrajno slabemu vremenu je bila zelo številna udeležba iz vse okolice: Sel, Zgornjega in Srednjega Kota, §ajde in Freibacha. Ljudstvo je s svojo udeležbo pri odkrit1 ju plošč ponovno izkazalo spoštovanje in ljubezen žrtvam fašističnega nasilja.
Gospod župnik Vavti, ki ga je naprosila Zveza bivših partizanov, da bi opravil cerkvene obrede, se je v svojem govoru zahvalil Zvezi, bivših partizanov, ki s takšno vnemo
Lss»«s&< SPZ naznanja o«J
Slovensko prosvetno društvo ,,Peca" vabi na kulturno prireditev z igro ,,.SIN“, ki bo v nedeljo, dne 5. novembra 1950 ob 15. uri v Narodnem domu v Dobrli vesi.
Vsi prijatelji slovenske prosvete prisrčno vabljeni!
skrbi za grobove nepozabnih žrtev. Poudaril je, naj ob spominu na dragocene žrtve pustimo ob strani vse, kar bi nas utegnilo razdvajati in pozabimo vse, kar bi razbijalo našo enotnost. Bodimo, tako je rekel gospod župnik, enotni in ostanimo Slovenci.
Nato je govoril predsednik Zveze bivših partizanov, tovariš Prušnik Karl, ter se je najprej zahvalil gospodu župniku za lepe pomembne besede in nadaljeval: ,,Junaki ne delajo zgodovine, marveč zgodovina dela junake, ljudstva ne ustvarjajo junaki, marveč ljudstvo ustvarja junake in pomika zgodovino naprej. Tudi junake, ki smo jim lani 6. novembra postavili v Selah spomenik in jim danes odkrivamo spominske plošče, je dalo, je ustvarilo slovensko ljudstvo na Koroškem in pomaknilo v svoji težki borbi zgodovino naprej, da mirne vesti in ponosno zremo v preteklost in bodočnost.
Žrtve iz Sel, železne Kaple, Re-
brce, Obirske in Borovelj, ki počivajo na tem pokopališču v slovenskih Selah', je dalo ljudstvo, dalo jih je, kot daje kmet svoji zemlji seme, iz katerega vzklije bogat sad. Koroški Slovenci smo dolžni gojiti to našo dragoceno narodno seme z ljubeznijo, spoštovanjem in zvestobo slovenskemu narodu. Naša mati je rodila to zlato seme, slovenska mati bo tudi tista, ki bo čuvala te žrtve z vzgojo svojih otrok v duhu poštenega in pravičnega slovenstva. Vsi smo dolžni, da ohranimo na Koroškem slovenskega delavca, kmeta, trgovca, obrtnika in izobraženca. Okrog nas je bila in je strnjena in
enotna zarota nasprotnikov. Zaradi tega moramo biti tudi Slovenci enotni v delu za narodne in socialne pravice. Enotni moramo biti v borbi za pravice, ki nam pripadajo. Tako se bomo oddolžili našim žrtvam. če bi se cepili na razne nazore, obstoja nevarnost, da postanemo plen tistih, ki so Ko,teli uresničiti geslo: ,,Karntner sprich deutsch**.
Vsak od nas ima v srcu svojo vest in v glavi svojo pamet. Nimam namena v tem svečanem trenutku nikomur vsiljevati svojih misli. Smatram pa, da se vsi zavedamo, da je enotnost dragocen zaklad zdravega naroda. Zgodovina bo pokazala, če smo vredni živeti na svojih tleh svoje življenje. Delajmo vsak no svoji vesti in razumu, ker tako se bomo našim žrtvam najzvestejše oddolžili in nadaljevali njihovo delo.**
Po končanih obredih in govorih se je ljudstvo razhajalo na svoje domove s sklepom v srcu, da bo uravnalo svoje življenje po zgledu svojih nesmrtnih junakov.
Oddaja Zveze slovenske mladine v celovškem radiu
V vrsti oddaj organizacij avstrij ske mladine je dne 30. oktobra t
acij
okb mladine svo-
1.
imela Zveza slovenske jo četrturno oddajo.
Sekretar Zveze slovenske mladine tov. Kori Perč je v kratkih obrisih nakazal avstrijski mladini delo in stremljenje slovenske mladine na
IIIIMIIMHIIMIIIMIIIinilHIIIMinMIlIMMMIIIMIHNIIIiniianilMIIIinillVIlinilM
Z gradnje smučarske skakalnice v Št. Janžu v Rožu
Koroškem. Navajal je, da se slovenska mladina vidno udejstvuje v kulturno prosvetnem delovanju na naši vasi, tako pri igri, kakor pri pesmi. Posebno živahna je na področju športa, ki je izraz veselja naše mladine, ter krepi duh in telo. V poletnih mesecih je bilo že mnogo nogometnih tekem. Za smučarski šport pa gradi v §t. Janžu veliko smučarsko skakalnico.
Preko poletja je slov. mladina izvedita številne delovne akcije. Pomagala je kmetom pri delu, sodelovala pri izgradnji prosvetnega doma v Žitari vesi, delovna brigada ,,Tatjana“ pa je v vrsti mnogih mednarodnih brigad doprinesla svoj del na gradbišču študentskega naselja v Zagrebu.
Delo Zveze slovenske mladine se očituje v borbi za uveljavljenje slovenskega jezika v šoli, v vzgoji svojih članov, da je treba ljubiti svoj narod in spoštovati vse druge. Osvo^ jiti si to misel, je dejal ob koncu govornik, je dolžnost vseh, kajti le tako bomo dosegli resnični mir, tukaj na Koroškem na dejansko enakopravnost obeh narodov.
Za zaključek oddaje je zapel zbor Smrtnikovih sester ,,Venček narod-nih“ ter ,,V mraku gozda ob tabornem ognjuVladimir Prušnik pa je zaigral na harmoniko ,,Na juriš** ter
,Triglavsko koračnico

VLADIMIR NAZOR:
VO DA
(8. nadaljevanje)
— Vzemi me s seboj, Ive! Svojo prežilko bom zalila. Svoje jagnje napojila.
— Vzemi me s seboj! Vzemi me! -— je nastalo vpitje.
Košče se je močno uprl v vrata Konšiljerovega dvorišča, toda zastonj.
— Kol! Tistega tamle! Sem ga prinesite!
In takoj bi ga bile prinesle, da ni tedaj zagrmel z višine glas.
— Ženske, proč!
Na dvoriščni ograji je stal moški in gledal množico.
Bil je Konšiljerov nadzornik, težak iz Malega sela.
Toda ravno ta človek ni bil sposoben, da bi pomiril vihar, ki se je začel dvigati v prsih žejnih in lačnih žensk, izmučenih ud dolgega čakanja, ki se jih je loteval strah, da ne bodo ničesar dočakale. Kar nič rade ga niso imele, ker je bil za njih tujec; sovražile so ga pa zato, ker je bil zelo oster z ženami iz Velega, če jih je ujel na gospodarjevem posestvu.
— Ti si to, hudoba!
Izprsil se je in znova vpil:
— Umaknite se, ženske!
— Kol! Kol! — se je zopet oglasil Košče, njegovi tovariši na so go že dvignili s tal.
Nadzorniku je potemnel obraz.
—Stoj, č<* ne... bom streljal!
— Hi! Puško si pustil doma... pod posteljo.
Iztegnil je roko; od nekod je privlekel puško.
— llu! liu! — se je razlegel še glasnejši klic.
Kljubovanje in sovraštvo sta bila že razvnela žene. Niti ena se ni ganila. Roke so uprle v boke in z visoko dvignjenimi glavami kričale na nadzornika.
— Nič smodnika ni v nji, kakor ni nič duše v tebi!
— Prazna je, kakor buča na tvojih ramenih!
Nadzornik je dvignil puško in sproži 1 visoko v zrak.
Po vsej dragi je zabobnelo. Iz vseh kotov pristanišča, posebej pa iz uličice pred našo hišo, so stekli ljudje na obrežje. Vsi so jo mahnili naravnost na dvorišča-
— Konšiljerjev nadzornik strelja v ženske! Konšiljerjev nadzornik strelja v ženske! — so zagnali krik Košče in njegovi tovariši.
Moški so začeli pobirati kamenje, in ga — ne da bi koga vprašali, kaj se je prav za prav pripetilo — že od daleč začeli metati na nadzornika.
Umaknil se je za ograjo, toda ogenj je bil že v strehi. Moški so kar naprej metali kamenje, tresli vrata, zamahovali s kolom, da bi udarili
—IJšel nam bo. Obkolite hišo. In kar po njem!
— Voda! Voda! V vodnjaku jo ima. V kuhinji.
Vsi so pritiskali na vrata, samo star berač je stal ob strani. Naslanjal se je na palico, strmel s široko odprtimi, motnimi očmi v nemirno mravljišče in vpil:
,,Njihovo vodo bom spremenil v kri. Mesto dežja bom poslal točo nadnje, živ ogenj nad njihovo deželo “.
Da ni prišel moj oče, bi bili naskočili. Njegovo obnašanje, kretnja, s katero je zadržal prvi udarec kola po vratih, sta pomirila množico.
— Ljudje, — je dejal. — Nadzornik je streljal v. zrak, zato da bi vas malo ostrašil. Če pa je kaj vode notri, potem bo vaša.
— Je. Je.
— Toliko bolje. Kaj ni lepše sprejeti kakor na vzeti? Ali ni tudi laže?
— Tako je! Tako je! Toda ta človek ...
— Ž njim bom lahko. Martin! Martin!
Nadzornik se je zopet prikazal.
— Martin, meni boš odprl.
Nadzornik je gledal množico.
Obotavljal se je. Naenkrat pa je dejal:
— Bom. Toda ta množica...
— Nič oq. skrbi. Mirno bodo tukaj počakali.
— Bomo! Bomo!
In oče je kmalu potem sam stopil na dvorišče.
Ko se je vrnil, je dejal:
— Nadzornik bo odvedel v kuhinjo Iri najstarejše izmed vas, da se sami prepričate, ali ima vode.
Trije so vstopili in odšli z nadzornikom po stopnicah navzgor. Slišati je bilo, kako se odpirajo hišna vrata.
— Tako je prav in pošteno, gospod. Ladje ni. Nič več ne moremo čakati. Pred nočjo moramo biti doma. Zdaj je vse žejno in lačno... bolj kakor prej.
In ženske so zopet tiščale proti vratom, v rokah so nosile svoje posode. Tudi prerivale so se že, v strahu, da zadnje ne bi ostale brez vode. Zdaj so govorile o nadzorniku in njegovi puški le še v smehu in šali. Samo Prerok je nekaj mrmral o ognju, toči in poplavi, svetnica Li-va, ki jo je znova prijelo, pa je grulila ko golobica.
Starci so se vrnili. Dejali so:
— Nič ni. Niti kapljice.
Ženske se niso premaknile. Nikakor se niso hotele odreči zadnjemu upanju. Otožje, žalost in zagrenjenost so se razlile po njihovih obrazih. Nekaj časa so molčale in upira-
Nove cene klavne živine - novo breme za kmečko ljudstvo
Kot posledico zadnjega sporazu-raa o mezdah in cenah — podraže-vanja vseh predmetov — je koroška deželna vlada določila tudi za klavno živino vezane cene in odredila, da bo vsak, ki bi te cene prekoračil, kaznovan po zakonu proti navijanju cen. Za vezane cene bi morali vzeti v tretjem tednu septembra L 1. na Koroškem splošno veljavne cene, dejansko pa je določila cene, ki so nižje od teh. Tako veljajo na Koroškem za klavno živino sedaj naslednje proizvajalne cene (Erzeuger-
preise) : biki	šil.	5.— do	6.30,
voli	šil.	5.— do	6.30,
krave	šib	4.— do	5.50,
telice	šil.	4.50 do	6.—,
teleta	šil.	5.40 do	7.—,
prašiči	šil.	7.— do	10.—,
kmečke zveze tudi njena zahteva, katero je pri razgovorih z deželno vlado in zastopstvi drugih zbornic ter združenju mesarjev odločno zastopala in poudarja, da ni privolila v znižanje cen klavni živini. ,,Navzlic temu" je rečeno v pismu ,,pa je urad za cene brez našega privoljenja razglasil nižje cene, kakor pa so se dejansko plačevale v tretjem tednu meseca septembra, kar je protizakonito". Zahteva Slovenske kmečke zveze — kakor smo že poročali — se je glasila, da se v primeru, če je znižanje cen klavne živine že potrebno, to ne sme zvaliti na rame kmeta, temveč enako razdeliti na eni strani na živinske trgovce in mesarje, na drugi strani pa na ,,ži' vinsko gospodarski fond".
Nič ni treba računati, ali je to mogoče, treba je samo pogledati, kdo se vozi z avtomobili — živinski trgovci in mesarji ali kmetje? Potem je jasno, kdo se je doslej pri živinski kupčiji in prodaji mesa bogatil in kdo je napol zastonj gojil, redil in oskrboval živino.
Svarimo vse, ki mislijo, da v vsakem primeru lahko udarijo po kmetu in ki postavljajo že itak.s stoterimi težavami se boreče male, srednje in gorske kmete v eno vrsto z veleposestniki, ki živijo v blagostanju. Vsaka stvar ima svoje meje. Treba je napraviti konec sedanji praksi, ko se pri bremenih nalaga kmečkemu ljudstvu dvojno breme, pri ugodnostih pa naj se zadovolji z ostanki in odpadki.
Kaj se je zgodilo? Vse, kar kmetje potrebujejo, so uradno podražili, cene klavne živine, ki pomeni naš glavni gospodarski dohodek, pa so uradno znižali. Oblast je ugodila tistim, ki so bili vedno najmanj prizadeti —t- to so živinski trgovci in mesarji — znova pa je udarila po tistih, ki so že s prvim dnem ,,sporazuma" bili najbolj prizadeti — kmečko ljudstvo, ge več — stališča zastopnikov kmetijstva niti ni poslušala, kar jasno sledi iz odgovora, ki ga je Slovenska kmečka zveza prejela od Kmetijske zbornice na poziv in zahtevo, da zastavi vse sile, da cene klavne živine ne bodo znižane. Kmetijska zbornica piše v tem pismu, da je zahteva Slovenske
Najvažnejše o plevelu, ki dela največ škode
Kmetovalec bojuje vse leto hud boj s sovražniki v kraljestvu narave, med katere spadajo plevel, za-jedalke, glivične bolezni in rastlinski škodljivci. Med plevel štejemo na obdelani zemlji vse, kar nismo sejali, pa kljub temu bohotno raste ter škoduje rastlinam, ki smo jih sejali, s tem, da jim jemlje hrano, vodo, prostor in svetlobo.
Posebna skupina rastlinskih škodljivcev so rastlinske zajedalke, med katerimi je najnevarnejša detelj-na predenica. Mesto na detelji-šču ali tudi na travniku, ki ga je napadla predenica, pokosimo, poleg
Kaj je podvrženo vezanim cenam
Zvezna vlada je na novo razglasila zakon, ki določa, kakšno tržno blago je podvrženo uradno določenim cenam (Zakon o uravnavanju cen — Preisregelungsgesetz).
Po tem zakonu je podvrženo uradno določenim cenam naslednje za kmečko ljudstvo važno tržno blago:
Pšenica in rž ter izdelki iz njih; zrnje sončnic in buč, oljne tropine ter zdrob in moka iz njih; klavna ži-vina, teleta, prašiči in konji ter meso od njih; kože od telet, konj in govedi, usnje iz njih ter v tovarni napravljeni čevlji, slanina in prašičja mast, sladkorna pesa, melasa in sladkor; kravje mleko in mlečni izdelki. Nadalje so vezanim cenam podvržene tkanine in izdelki iz njih (razen kravat, dežnikov, Nylon-no-
gavie, pasov in podobnih drobnih izdelkov) ; krožniki, sklede in podstavki iz gline, kamenine in porcelana, žveplenke kakor tudi opeka, cement, strešno in ravno steklo. Uradno je tudi določena še najemnina za kmetijsko in gozdno posest in dele te ter prispevki za električni tok in vodo.
Domača volna, lan, konoplja, jajca in ribe, kakor tudi krinsko žito in krompir niso vezani na uradno določene cene.
Uradne vezane cene določa notranje ministrstvo ali od njega pooblaščene deželne oblasti v sporazumu s pristojnimi stanovskimi in poklicnimi zastopstvi.
Ta zakon izgubi svojo veljavo 30. junija 1951.
lega pa je treba odkositi še 1 m okoli mesta, kjer raste predenica. S predenico pokošeno deteljo ali travo pustimo 1 do 2 dni, da nekoliko ovene, nakar nanjo potrosimo slame ali plev in vse skupaj sežgemo. Čim močnejši je ogenj, tem bolj gotovo bo uničena škodljivka. Takoj v začetku, ko se je predenica pojavila, jo lahko zatremo tudi z 10 odstotno raztopino zelene galice, pozneje pa je treba vzeti 15 do 18 odstotno raztopino. S škropivom zelene galice jo temeljito poškropimo, tako da je vsaka predenica premočena. Za prostor, ki meri v premeru 2 m, je treba porabiti vsaj 10 litrov škropiva. Ako kmalu po škropljenju pade močnejši dež, ki škropivo izpere, je treba škropljenje ponoviti, Predenica se pojavi razen na travah in domači detelji tudi na lanu in lucerni, kjer se pa v teku poletja zatira prav tako kot je zgoraj opisano.
Plevel kot lak (v smislu uvodne označbe) pri poljskih kulturah zatiramo na dva načina, in sicer da plevela sploh ne pustimo do razvoja ali pa ga uničujemo z raznimi sredstvi. Med naravno uničevanje plevela spadata okopavanje in pletev, ki se pa morata po možnosti izvesti ob suhem vremenu, ker drugače plevel ponovno ozeleni in priraste k zemlji. Posebno trdoživa je v tem oziru pirnica, zato jo moramo pri okopavanju dobro otresti od zemlje. §e bolje pa je, če jo globoko podkopljemo oz. pod-orjemo. S tem preprečimo rast njenih podzemnih stebelc in korenin.
Njene korenine namreč brez zraka ne morejo rasti in se zaduše ter polagoma strohne.
Zelo nevaren plevel je osat. Treba ga je zatirati z vso doslednostjo in vztrajnostjo. Napravi silno množino semena; ena sama rastlina do 15.000 semen, ki jih veter raznaša daleč naokoli; poleg tega se vzdržuje in razmnožuje tudi potom svoje korenike v zemlji. Osatova korenina raste nekaj časa navpično navzdol, v ne zelo veliki globini pa se nagne v stran in poganja spet navzgor ter tvori na raznih mestih nove rastline, škoda, ki jo dela osat, je zelo velika, saj jemlje iz zemlje znatne množine rastlinske hrane, s svojo rastjo izpodriva in obsenčuje rastline, poleg tega pa je vsled svojih bodečih listov pri žetvi in vezanju žita v snopje silno neprijeten.
Njive bomo obvarovali pred osatom, če mu ne bomo pustili, da bi na njivi napravil semena. Poleg tega bomo morali uničiti korenine, da iz njih ne bodo poganjale nove rastline. Korenike potegnimo globoko iz zemlje. Osata ne bomo zatrli, če bomo korenike samo plitko iztrgali, kajti na onem mestu, kjer se korenika utrga, nastane več novih popkov, ki poženejo vsak svojo rastlino in namesto ene imamo čez 3 do 4 tedne štiri ali pet novih rastlin. Pet tednov po prvi pletvi osata je pletev treba ponoviti, drugače nam bo osat napravil seme. Osatu razen globokega ruvanja ne moremo do živega. Oranje samo mu nič ne škoduje, ker gre njegova korenika globlje kot pa seže plug v zemljo.
Med žitom pa tudi med deteljo se včasih silno razmnoži kislica (ščavje). V zemlji ima močno, debelo in temno koreniko, iz katere raste 60 do 90 cm visoko steblo, ki nosi na vrhu veje z mnogoštevilnimi cveti. Ljubi vlažno zemljo, zatira se pa na isti način kot osat, namreč s preprečenjem tvorbe semenja in z globokim ruvanjem.
Zelo škodljiva in živini nevarna je sveža prešli en (Rehnohtel-balin), ki povzroča razna obolenja v živalskih prebavilih in škoduje mlečnosti. V množinah tudi lahko povzroči pogin živali. Najraje raste na mokrih tleh. Uničujemo jo z globokim ruvanjem, ker ji'na ta način opeša podzemna korenina. Duši ju pa tudi gosta setev bodisi detelje ali kake druge kulture.
(Se nadaljuje)
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Krunc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1024/4. Za vsebino odgovarja:	Rado Janežič. Tiska
Robitschek & Co., Wien VIII., Hem al.se rg li rt el 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, Postschliefifach 17.
.Tl.rTJT.TUPTJTiJTJUTirUPTJLJTjrVnJVrTJT. JT. TL.m FL.S''! .SnL.T"l±T'L.T',l.>T,lA.T,[	.VI.
le oči v vrata. Potem so se spogledovale med seboj, ko da druga drugo nekaj sprašujejo. In nastal je hrup, ki se je spremenil v vpitje.
Kako je mogoče? Ta vodnjak je velik, streha široka in dolga; žlebovi so dobri; hiša je pa vedno prazna, nihče ne rabi vode. Nekdo .jo je moral popiti ali pa prodati... Zakaj pa nadzornik straži s puško v rokah, in je pripravljen tudi streljati na ljudi? Mogoče je pa voda kje skrita v hiši? V sodih? V kamnici za olje?
— V klet! V klet! — so se oglasili klici, jaz pa sem se spomnil, kako je oče pravil materi, da so se takrat pred leti, ko so ljudje navalili v kleti, začela dogajati divjaštva tudi že pred leti ko je bila suša.
Moj oče je prebledel. Na obrazu sem mu videl, kako se stežka sili, da bi se mirno zadržal.
— V klet! V klet!
Glasovi žena pa so bili zdaj podobni tuljenju. Zopet jim je sovraštvo gorelo v očeh, ko so gledale nadzornika. On pa se je bal zapreti jim pred nosom vrata, ker je slutil, da bi šele potem vse vzplamtelo, samo z mnogo večjim ognjem kakor malo prej. Moj oče je molčal; vedel
je, da ne bo nič pomagalo, če odpre usta, pa ne najde prave, edine besede, ki bi bila na mestu. Povsod je bila sama napetost in pričakovanje, kdo ho prvi skočil, da se začne nekaj velikanskega. Meni se je tisti trenutek zazdelo, da je pošast Suša planila med nas in nam diha v obraze veter jeze in norije. V prsih me je nekaj žgalo, prav kakor vse tiste ljudi, šele takrat si bom oddehnil, se mi je zdelo, ko se bo zgodilo tisto, kar so hoteli tudi ti ljudje...
Toda listi trenutek se je razlegel z nasprotnega obrežja glasen krik, ki nas je vse skupaj zdramil, kakor da je nekdo z bičem švrknil po nas.
— Ladja! Ladja! Za Kargadurjem se kadi.
In ljudje so se v naglem divjem diru pognali proti nasprotnemu obrežju.
8
Trije stebri dima so se dvigali visoko v zrak: dva ob vhodu v zaliv, eden pa na vzpetini nad Kargadur-jem.
Stebri niso bili ravni in mirni. Veter z odprtega morja jih je zana-
šal proti pristanišču, motal jih je v vrtince. Sonce, ki se je spuščalu že proti zahodu, jih je osvetljevalo s skoraj rdečkastim sijem. Gotovo sta paglavca Golijat in Šibe nagrmadila dosti suhega listja in dračja, kajti njuna dva stebra sta bila široka, človek bi mislil, da se bosta dolgo dvigala v višino. Hudo mi je bilo, da nisem bil tam, v njuni družbi, pred odprtim morjem, s katerega prihaja ladja.
— Hitro! Hitro! Kmalu bo noč — Ljudje so hiteli; tekli so tja, kjer je bilo obrežje najvišje in najpriprav-nejše za pristanek ladje.
In zopet so vse posode stale v vrstah tik obrežja. Nemirnejše živali so bile sedaj privezane za sosednja vrata in za železne križe kletnih oken. Ljudje so pozabili na vse težave in jezo. Prerok je obmolknil, gledal je mrko predse; svetnica je hodila okrog kakor mesečna, tiho in molče.
— Hvala Bogu! Hvala Bogu! — so klicale ženske, ki so se tudi sedaj trgale za mesta, kjer bi mogle prej priti do svojega dela vode.
— No sem! Na! — in ovce so se zbirale okrog posode, ko da bo nek-
do la trenutek vanjo nalil vode.
In tista četrt ure čakanja se nam je vsem zdela daljša kakor ves dan, ki smo ga prebili v ozki, pusti luki z žejo v grlu in z lakoto v želodcu ter vdihavali zrak, ki je žgal s krvni-škim soncem.
Razlegel, se je dolg, oster pisk. Na ovinku pred rtom Karg%idur se je prikazala ladja.
Toda ljudje je niso pozdravili z veselim klicanjem. Glasovi razočaranja in nezadovoljstva so rasli iz množice.
— Kakšna ladja pa je to!
— Kaj naj počnemo s tremi če' bri vode, ko nas je toliko ljudi!
— Bracero (jadrnica) bi nam bili poslali!
Ena izmed žensk je privzdignila čebrič in ga treščila ob tla. Nekaj j° je obsedlo —- in skoraj zajokala je, kriče:
— Vrag s teboj! V stekleničk' bom odnesla vodo domov... v ste' klenički.
— Kirie elejson! Kirie elejson-— se je oglasil Prerok, zamolkle, zlovešče glasove je vlekel iz globiu svojega grla.
(Dalje)