SREDNJE ŠOLE IN VIŠJI ŠTUDIJI NA SLOVENSKEM OZEMLJU DO LETA 1918 jo2e ciperle Izhodišče zgodovinskega razvoja višjega šolstva — v nasprotju s srednjim — pred- stavljajo temeljne značilnosti srednjeveških univerz, ki so nastale v Italiji Ln Zahodni Evropi v 12. stoletju, v Srednji Evropi pa po ustanovitvi praške univerze leta 1348. Ni pa nepomembno za našo temo tudi nemško luteranstvo; kajti če gledamo orga- nizacijo protestantskih univerz v celoti, mo- remo govoriti o analogiji z novo organizacijo katoliškega šolstva, katerega nosilci so bili jezuiti in ki so zasnovali začetke višjega šol- stva tudi na slovenskih tleh.' Na slovenskem ozemlju so v srednjem ve- ku kljub nepismenosti ogromne večine pre- bivalstva obstajale šole (stolne — večinoma zunaj slovenskega etničnega ozemlja, — sa- mostanske, župnijske in mestne šole). Po nji- hovem značaju jih moremo po skopih frag- mentarnih virih in analogiji s položajem dru- god deliti v latinske in nemške šole; prve so posredovale predvsem branje in pisanje v la- tinščini in vsaj nekatere tudi nekoliko več znanja latinščine; druge — nemške šole —, ki so obstajale pri nas večinoma v mestih, pa so poučevale branje in pisanje v nemškem jeziku; skoraj neverjetno pa je, da učitelji in učenci ne bi uporabljali pri ustnem pouku tudi slovenščine. Vendar nas razlike med te- ma dvema tipoma šol ne smejo zavesti k mnenju, da so bile latinske šole tedaj in po- zneje nekake gimnazije, kar se je v naši znanstveni literaturi, ki obravnava ta vpra- šanja, že nekajkrat pojavilo.^ Srednji vek izraza gimnazije (pri nas se pojavlja v virih šele v drugi polovici 16. stoletja, vendar vse- binsko ni jasen), kakor seveda šol tega tipa ne pozna. Univerz, ki poleg omenjenih ele- mentarnih šol edine eksistirajo v tej dobi, pa Slovenci nismo poznali. To pa seveda ne po- meni, da nismo imeli tedaj ljudi s poklici, za katere je bila potrebna univerzitetna izo- brazba (višja cerkvena hierarhija je verjetno študirala na tujih univerzah, medtem ko ve- čina duhovščine ni nikdar študirala na kaki filozofski ali teološki fakulteti; na prelomu 138 ; kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 med 15. in 16. stoletjem so se v slovenskih poikrajinah ix>javili prvi juristi, v 16. stoletju pa tudi doktorji medicine).» Moremo trditi, čeprav je naše znanje o tem še fragmentarno, da smo bili Slovenci v življenju univerz v srednjem veku in v dobi humanizma ven- darle udeleženi (študentje in magistri iz na- ših dežel na italijanskih in nemških univer- zah v 15. in 16. stoletju, veliko število pro- fesorjev iz slovenskih poikrajin na dunajski univerzi v 15. stoletju).'* V dobi reformacije so za obravnavano te- mo osnovnega pomena protestantske stanov- ske šole, ki so obstajale v Ljubljani, Celovcu in v Gradcu.' Temeljni motiv za njihovo ustanovitev je bil spremenjen odnos plem- stva do šole. Na Slovenskem je bila v sred- njem veku veliika večina plemstva nepisme- na; v 16. stoletju pa je začelo plemstvo spo- znavati, da more šolanje omogočiti njihovim sinovom nove eksistenčne možnosti. Seveda je pri ustanavljanju teh šol igrala odločilno vlogo tudi želja luteranske cerkve, ki je ho- tela preko njih širiti svoj nauk in vzgajati svojo duhovščino. V Ljubljani je pričela de- lovati leta 1563, v Celovcu vsaj že leta 1553, v Gradcu pa nekaj desetletij prej. Za prvi dve ali tri desetletja obstoja teh šol moremo reči, da njihov nivo ni bil bistveno večji od nivoja že prej in tedaj obstoječih latinskih šol. Nazivi schola provincialis, schola pro- cerum, landschafteschule in adeliche schule pomenijo, da so te šole ustanovili in vzdrže- vali deželni stanovi, pa tudi to, da so se v njih v prvi vrsti šolali otroci plemiče v; med tem ko so se v drugih — tudi že protestant- skih — šolali otroci meščanov in pač tudi kmetov. Nato je prišlo do reform, ki so ra- ven teh šol močno dvignile (v Gradcu z uč- nim redom, ki ga je leta 1574 sestavil Chy- teus«, v Celovcu s šolskim redom leta 157S,' v Ljubljani pa s Frischilinovim učnim na- črtom leta 1584*). Po teh programih sta obe naši stanovsiki šoli (v Ljubljani in Celovcu) postali petrazredni in je le-ta približno ustre- zal programu protestantskih gimnazij v Nemčiji. Zato moremo trditi, da so te šole v poznejši fazi svojega razvoja dajale izo- brazbo, kakršna je bila pogoj za vpis na uni- verzo v času humanizma ter da je reforma- cija ustvarila prve gimnazije na slovenskih tleh, čeprav se v virih te šole nikdar ne ome- njajo kot gimnazije. V vsebinskem pogledu ustreza program teh šol v celoti temeljnemu načelu fevdalne di- daktike; namreč, da se naj na gimnazijah poučujejo jeziki, na univerzi pa stroke. Pre- vladoval je pouk jezikov — latinščine, v viš- jih razredih tudi grščine, v Ljubljani pa tudi nemščine, ker se je le-te morala večina di- jakov v nasprotju od krajev nemškega jezika šele naučiti; poseben predmet je bil verouk (katekizem), pa tudi glasba (zaradi cerkve- nega petja); od matematike so se poučevali le elementi — pač zaradi sinov trgovcev in obrtnikov. Slovenščina je na tej šoli, tj. na šoli, Iki je pripravljala svoje učence na aka- demski poklic, imela določeno vlogo, čeprav izredno omejeno. Toda z vidika takratnega jezikovnega stanja na Slovenskem je upra- vičena zaključna misel dr. Franceta Kidriča: »Glavno ni, ali se je upoštevala slovenščina v višjem protestanskem šolstvu med Slovenci v višji ali manjši meri, glavno je, da se je sploh začela v šoli upoštevati.Za pouk slovenskega jezika (branja), učenja katekiz- ma in poučevanja petja so uporabljali na ljubljanski gimnaziji dve začetnici (Kateki- zem Sebastijana Krelja in Elementale Laba- cense cum Nomenclatura trium linguarurn latinae, germanicae et sclavonicae), Brenzov katekizem v Trubarjevi nemško-slovenski prireditvi iz leta 1567 ter razücne pesmarice. To so torej prvi slovenski oziroma slovensko- nemški gimnazijski učni teksti. V zvezi s to vlogo slovenščine na prvih gimnazijah na slovenskih tleh je vredno omeniti, da slo- venski protestantje niso osporavali nemščini na Slovenskem položaja jezika višjih social- nih razredov in njihove kulture, kakor tudi v Nemčiji luteranstvo ob vsem poudarjanju prevoda biblije za nemški knjižni jezik ni prav nič osporavalo načela, da naj ostane la- tinščina jezik gimnazij in univerz. Nobena protestantska stanovska šola na slovenskem etničnem ozemlju pa ni prerasla gimnazijske stopnje, pač pa je imel četrti razred deželne šole v Gradcu po letu 1574 značaj visolkošolskega pouka.*" Ob koncu 16. stoletja sta z zmago protire- f ormaci j e (z zaprtjem protestantskih šol in izgonom njihovih učiteljev) propadli tudi prvi gimnaziji na slovenskih tleh. Izgubljeni vpliv katoliške cerkve na ljudi, ki sta ga ji bila krepko omajala humanizem in reformacije, si je le-ta poskušala na ideo- loškem področju povrniti po tridentinskem koncilu z jezuiti kot borbeno avantgardo ka- toUške protireformacije. Znano je, da so se jezuiti pri svojem šol- skem delu načelno omejevali na srednje in višje šolstvo (filozofsko in teološko fakulte- to), elementarno šolstvo so prepuščali dru- gim. Tudi v habsburških dednih deželah, ka- mor so prišli že leta 1551 (na Dunaj), so si pridobili skoraj monopolni položaj nad gim- nazijskimi in visokošolskimi študiji. Na naših tleh so začeli ustanavljati gimnazijske raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 139! rede v Ljubljani leta 1597, v Celovcu leta 1604, v Gorici in Trstu leta 1620 in v Mari- robu leta 1758.Edina nejezuitska gimnazi- ja je bila frančiškanska v Novem mestu, ustanovljena leta 1746'^ in župnijska šola v Rušah pri Mariboru (1645—1758)'', ki je ime- la vsekakor značaj gimnazije, a je prenehala obstajati, ko je bila leta 1758" ustanovljena v Mariboru jezuitska gimnazija. Omeniti je treba še šolo v beneškem Kopru, ki je dobila leta 1699 značaj gimnazije in je bila od leta 1708 v rokah piaristov.'^ Poskusi za ustano- vitev jezuitske gimnazije v Celju leta 1726 in v Idriji 1716 niso uspeli. Popolna jezuitska gimnazija (studia inte- riora), urejena na osnovi njihove ratio stu- diorum iz leta 1599, ki je bila strogo obvezna za vse jezuitske šole, je obsegala pet stopenj pouka — tri gramatikaine in dve humanitet- ni; pri čemer so včasih prvo stopnjo delili na dva razreda, s tem so dobili šest razredov. Glavni cilj jezuitskih študij je bil pouk la- tinščine in deloma grščine; pri gramatilkal- nem pouku naj bi se dijaki naučili latinščine, pri humanistiki pa naj bi izoblikovali spo- sobnost aktivnega obvladanja latinskega je- zika v govoru in pisavi. Ves ta pouk je prevevala verska vzgoja, kar je seveda omo- gočilo, da verouk na jezuitskih gimnazijah ni bil potreben kot poseben predmet. Kon- centracija pouka na en sam predmet pa je dala možnost uvedbe sistema razrednih uči- teljev, ki vodijo ves pouk v svojem razredu. Vsi drugi predmeti kot npr. modemi jeziki vključno z nemščino, zgodovina, geografija, matematika in naravoslovje se niso pouče- vali ali so se iz njih omenjale le posamez- nosti. Učni jezik je bil latinščina; uporaba drugih jezikov, tudi nemščine, pa je bila pre-, povedana. Na začetku pouka so se jezuiti morali nekoliko posluževati živega jezika; pri nas So pri tem uporabljali nemščino, pač spričo dejstva, da jezuitske študije zahtevajo že določeno predizobrazbo. Slovenščina je imela za jezuite glede na pomen, ki so ji ga prisodui protestanti, prizvok krivoverstva; ni znano, da bi se je kdaj posluževali pri svo- jem pouku v šoli. V nasprotju z drugimi prejšnjimi in teda- njimi šolami, kjer se je plačevala šolnina, pa je bil na jezuitskih šolah pouk brezplačen. Jezuiti so si namreč znali pridobiti mate- rialna sredstva za organizacijo svojih študij, kakor tudi za vzdrževanje dijaških domov — seminarjev, ki obstoje pri vsakem jezuitskem kolegiju, iz drugih virov. Tako je število dijakov jezuitskih gimnazij vse do prvih de- setletij 18. stoletja stalno naraščalo (v Ljub- ljani je bilo dijakov preko 500, največ nad 900; v Celovcu okrog 500, največ nad 700). Po- datki o socialnem izvoru dijakov, ki jih je včasih moč najti v jezuitskih virih, kažejo, da je število plemiških sinov variiralo od ene petine do ene tretjine ali celo polovice; ostali so bili sinovi meščanov in kmetov.'* Glede odnosa jezuitov do visokega šol- stva je bilo že omenjeno, da je predmet njihovega zanimanja filozofska in teološka fakulteta; pravna in medicinska fakulteta ne spadata v program njihovega dela. V sestav filozofskega študija, ki je trajal tri leta, so spadali po študijskem redu sledeči predmeti ali kurzi: logika, fizika z matematiko in geo- grafijo ter metafizika in moralna filozofija (etika). Glavna vsebina pouka je bila shola- stična filozofija na podlagi Aristotela in To- Samostansko poslopje piarl- stov v Kopru, kjer je bila nastanjena gimnazija 140 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 maža Akvinskega. Teološki študij, ki je trajal štiri leta, pa je obsegal sholastično teologijo po Tomažu Akvinskem, razlago biblije stare in nove zaveze, predavala pa se je še hebre- ščina, moralna teologija ali kazuistika in cer- kvena zgodovina.'^ V mestih, kjer so že pred prihodom jezui- tov obstajale univerze, sta bili jezuitom iz- ročeni teološka in filozofska fakulteta. Zunaj njihovega vpliva pa sta ostali pravna in me- dicinska fakulteta (združeni v eno univerzo) — npr. na Dunaju in v Pragi. V mestih pa kjer, prej ni bilo univerz in kjer so bili je- zuitski kolegiji pozneje s privilegiji vladar- jev in papežev povzdignjeni v univerzo (vlključno s pravico podeljevanja akademskih stopenj), so nastale čiste jezuitske univerze, ki obstoje večinoma v vsej jezuitski dobi sa- mo iz filozofske in teološke fakultete. Je- zuiti so se tu borili proti pridružitvi pravne in medicinske fakultete, ki bi bile zunaj nji- hovega vpliva — npr. v Olomoucu, v Gradcu ter v določeni meri tudi v Zagrebu. Tu je sicer jezuitski kolegij dobil privilegij vla- darja, s katerim mu je le-ta podelil pravice, ki jih imajo jezuitske univerze drugod po Evropi, vključno s pravico podeljevanja aka- demskih stopenj; toda zagrebškim jezuitom ni uspelo dobiti za ta, vsekakor najpomemb- nejši del njihovega privilegija, potrditev svo- jih predpostavljenih, prav tako pa tudi niso dosegli papeževe potrditve; taiko je ta del njihovega privilegija ostal le na papirju.'' Za razumevanje nastanka višjega šolstva na Slovenskem pa je izredno pomembna tret- je varianta odnosa jezuitov do višjih šol; pri tej so se filozofski in včasih tudi teološki kur- zi tesno naslonili na gimnazijo; tako so se tudi številni jezuitsiki kolegiji spremenili v polovične ali celo popolne univerze. Imena za take jezuitske šole niso ustaljena, v virih se govori o akademski gimnaziji, gymnasium ilustre, akademiji, v južni Nemčiji pa se je razširil izraz licej. To so torej nekatere visoke ali višje šole, ki pa niso nikdar dobile pri- vilegijev, s katerimi bi bile povzdignjene v univerze in na katerih se tudi niso nikdar podeljevale akademske stopnje." Ze v prvi polovici 17. stoletja so jezuiti na Slovenskem (v Celovcu, Gorici in Ljubljani) začeli predavati v svojih kolegijih kazuistiko (moralno teologijo) ter nekoliko kasneje tudi kanonsko pravo; trije letniki filoziofskega štu- dija (logika, fizika, in metafizika z matema- tiko) pa so se ustanavljali v Celovcu in Go- rici postopoma od srede 17. stoletja dalje, v Ljubljani pa na isti način od začetka 18. sto- letja. Kakšen je formalno-pravni značaj jezuit- skih študij pri nas? Vsekakor so v tem času obstajale v Ljub- ljani, Celovcu in Gorici višje študije, ki so se po pojmovanju tedanje dobe razlikovale od gimnazijskih; torej ne gre za nikakršne višje gimnazije. Moremo trditi, da je vsebina filo- zofskih študij pri nas ustrezala vsebini tega študija na tedanjih filozofskih jezuitskih in protestantsikih fakultetah. To pa ne velja za predavanja iz moralne teologije in kanonske- prava; čeprav oba ta dva kurza po pojmova- nju jezuitov samih spadata med višje štu- dije. Moralna teologija in kanonsko pravo sta prav tisto, kar so duhovniki v praksi naj- bolj potrebovali; osnovna predmeta na te- danjih teoloških fakultetah pa sta bila sho- lastična teologija in razlaga biblije s hebrej- ščino. Lahko torej imenujemo teološki študij pri nas za nekalk skrajšan kurz za potrebe prakse. V tem je bila razlika med Ljubljano in Gradcem (s popolno teološko fakulteto); razvoj v Zagrebu pa je bil do srede 18. sto- letja (do nastanka novih teoloških stolic) po- doben slovenskemu. Kljub vsem prizadeva- njem ne razpolagamo z nobenimi dokazi, da bi se na Slovenskem v okviru jezuitskih štu- dij podeljevali akademski naslovi. Res, da obstoje teze, tudi tiskane, v Gorici, Celovcu, pa tudi v Ljubljani, toda le-te in njih ob- rambo je treba razumeti kot sestavni del jezuitskega študijskega sistema, ki je ljubil deklamacije ter vzgajal smisel za javno na- stopanje, ne pa v zvezi s pridobivanjem aka- demskih stopenj. Jezuiti so torej ustvarili pri nas višje štu- dije, na katerih se pa niso podeljevali aka- demski naslovi, ker je bil za to potreben po- seben privilegij, ki ga pa jezuiti nikjer pri nas niso prejeli in ki je po mnenju Fr. Paul- sena, znanega zgodovinarja (filozofa) nemške- ga visokega šolstva, predstavljal edino ostro mejo med študiji in pravimi univerzami.^" Za bodoče juriste in zdravnike, pripadnike poklicev, ki so se tudi pri nas vse bolj po- javljali, je bila s tem določena pot preko je- zuitske gimnazije, filozofskega študija, nato pa je sledil študij na tujih univerzah. Tudi nivo izobrazbe duhovnikov pri nas je v protireformacijski dobi precej narasel v primerjavi s srednjim vekom. Tridentinski koncU je sicer sklenil, da mwajo škofje v vseh škofijah ustanoviti seminarje, in sicer kot šole in kot konvikte za pouk in vzgojo dečkov, ki vzbujajo nado, da bodo postali du- hovniki. Vendar pri nas v glavnem vso je- zuitsko dobo ti škofijski seminarji kot šole ne obstoje; vse to je stvar jezuitov. Tako so bodoči duhovniki morali sedaj študirati na KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 141 Lističi iz J. G. Dolničarja (1655—1719), člana Akademije operozov, ki vsebuje koncept prave univerze jezuitske- ga tipa (okrog leta 1704) jezuitski gimnaziji ter poslušati kazuistiko in kanonsko pravo; na slovenskem Štajerskem se v tem času že pojavijo župniki doktorji teologije, kar je razlagati s tem, da je bil do ustanovitve jezuitske gimnazije v Mariboru ta del slovenskega ozemlja po gimnaziji na- vezan nai Gradec, tu pa je obstajala tudi je- zuitska univerza. Poleg jezuitskih šol so ob- stajale še šole drugih redov (benediktincev, avguštincev in zlasti frančiškanov), ki pa so bile le interne šole za vzgojo njihovega last- nega naraščaja; monopol javnih šol so imeli izključno jezuiti.-* V 18. stoletju pa je jezuitsko šolstvo, ki se vse do 16. sitoletja skoraj ni spremenilo, po- stalo močno okorelo; njihov vzgojni in učni ustroj je vse bolj zaostajal za potrebami svo- jega časa (zanemarjanje naravoslovnih ved, tehnike ter živih jezikov). Ker od samega jezuitskega reda ni bilo pričakovati sprememb, je avstrijska državna oblast, ki se preje več kot eno stoletje ni vmešavala v jezuitski šolski sistem, posegla sredi 18. stoletja tudi v to šolstvo (ustanovi- tev dvome študijske komisije leta 1760, ki so ji bile podrejene tudi jezuitske šole). Na gimnazijah se je začela sedaj poleg latinščine vse bolj upoštevati tudi materinščina (pri nas seveda nemščina) ter grščina, uvaja pa se tudi nekaj zgodovine, geografije, aritmetike in fizike, kjer se odklanja Aristotel in po- udarja eksperiment. Tudi reforma filozofskega študija je po- menila zgolj modifikacijo starega reda v smi- slu novih zahtev; tako v Ljubljani kot v Ce- lovcu in Gorici obstoje tri stolice — za splošno in specialno (eksperimentalno) fiziko, matematiko in za filozofijo (logiko in meta- fiziko); ponekod se je verjetno predavala še zgodovina, naravoslovje pa se ne omenja. Na teoloških študijah (s kanonskim pravom in kazuistiko) se pa vse do ukinitve jezuit- skega reda ni zgodilo nič bistvenega. Seveda so bile vse te reforme, ki so bile izvedene pod pritiskom države, vse prej kot demokratične; število dijakov srednjih in vi- sokih šol sedaj zaradi zahtev državnih ob- lasti po omejitvi števila revnih dijakov, ki so jim doslej jezuiti kljub vsemu vendarle omogočili študij, sedaj rapidno pada. Študij srednjih in višjih šolah je postal izrazit socialni privilegij, beraški študentje so začeli izginjati. Stari sistem z latinščino kot učnim jezikom (ob zanemarjanju živih jezikov) pa je bil vendarle bolj nevtralen kakor novi, ki je uvajal na Slovenskem živi nemški jezik kot učni jezik in ki je za nastajajočo nacio- nalno skupnost Slovencev prinašal nove ne- varnosti.^- 142 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Ukinitev jezuitskega reda leta 1773, čeprav ni bila nefpričakovana, je povzročila avstrij- državi precejšnje težave, pač spričo doteda- njega monopolnega položaja tega reda nad gimnazijskimi in visokošolskimi študiji. Os- novne značilnost nove ureditve, ki je bila sedaj uvedena, so ostale v veljavi do marčne revolucije leta 1848, seveda z izjemo raz- dobja Napoleonovih Ilirskih provinc (1809— 1813). Monopol jezuitskega reda je sedaj nado- mestil monopol države, ki je prevzela vse važnejše šole v svojo upravo. Za nekdanje jezuitske nižje študije se je sedaj uveljavil kot edini izraz gimnazija, za njihove višje študije pa licej. Reforma vsebine gimnazij- skega pouka se nadaljuje v smeri, ki so jo za- čeli pod pritiskom države po letu 1764 že jezuiti; kot poseben predmet se je uvedlo se- daj le naravoslovje, toda latinščina je ostala primarni predmet. Moremo trditi, da v vse- binskem pogledu gimnazije vse do leta 1848 omahujejo med konceptom latinske šole, to- rej šole, ki naj uči predvsem latinščino, in konceptom šole, 'ki naj daje splošno izobraz- bo na osnovi pouka vrste različnih predme- tov (med njimi tudi latinščine). Nemščina se je v tem času poleg latinščine začela vse bolj uveljavljalti kot učni jezik; slovenščina se je ob koncu 18. stoletja in v začetku 19. stoletja pojavila le kot neobvezen predmet na mari- borski gimnaziji. Mariborskemu mestnemu župniku in gimnazijskemu direktorju dr. A. Kavčiču je uspelo pridobiti avstrijsko vlado za svojo genialno zamisel državnih sloven- skih štipendij iz verskega fonda za maribor- ske gimnazijce; kot pogoj za podelitev teh štipendij pa je postavil uspešno opravljeni izpit iz slovenskega jezika. Izpiti so se oprav- ljali dvakrat v obdobju od leta 1794 do 1802, slovenske štipendije so se podeljevale enajst let. Ta vloga slovenščine na mariborski gim- naziji predstavlja seveda v zgodovini naših gimnazij v tem času izjemen pojav in je za- radi tega njen pomen še toliko večji (budi- tev narodne zavesti med slovenskimi dijaki v Mariboru). Tudi najpomembnejši gimnaziji pri nas (v Ljubljani in Celovcu) je po razpustitvi je- zuitskega reda takoj prevzela država; novo- meška gimnazija je ostala v rokah franči- škanov, leta 1792 pa je prišla v njihove roke tudi tržaška; gimnazijo v Kopru so še nadalje upravljali piaristi, ki so leta 1780 prevzeli za naslednjih trideset let (1780—1810) tudi gimnazijo v Gorici. Gimnazijat v Mariboru je bila leta 1773 razpuščena, toda že čez dve leti obnovljena v rokah piaristov. Sicer pa so na vseh naših gimnazijah še nadalje pouče- vali exjezuiti in drugi redovniki pa tudi po- svetni duhovniki, prvi profesorji laiki so se pojavili šele okrog leta 1790.^'' Filozofski študij (v Ljubljani in Celovcu, v Gorici pa so bili v začetku osemdesetih let višji študiji ukinjeni) je prevzela država; štu- dij je trajal dve leti in obstajal še nadalje iz že omenjenih treh stolic (filozofije, mate- matike in fizike), leta 1805 pa so se tem pri- družile še tri nove stolice — za grško filo- logijo, za svetovno zgodovino in versko zna- nost. V organizacijskem pogledu je bil študij formiran kot posebna enota v okviru licej a. Absolventi naših filozofskih študij so mogli nadaljevati z drugim študijem le na liceju, torej samo s teološkim; kdor pa je hotel štu- dirati pravo, medicino ali teologijo na uni- verzi, je moral prej dokončati še tretje leto filozofije, ki je obstajalo praviloma le na uni- verzah. Tudi teološki študij v Ljubljani in Celov- cu je bil formiran kot posebna enota v okvi- ru licej a. Hkrati pa se je pri nas začela po letu 1774 izvajati Rautenstrauchova reforma teološkega šudija v Avstriji, ki je v glavnih obrisih ostala v veljavi vse do konca habs- burške monarhije. Teološki študij je obsegal pri nas sedaj štiri stolice — poleg moralne teologije, ki se je razširila še s patristiko (cerkveni očetje prvih stoletij), pastoralko (praktično delo duhovnikov) in zgodovino cerkvene literature ter cerkvenega prava s cerkveno zgodovino sta se mu pridružili Se dve novi stolici, tj. za dogmatiko in herme- nevtiko (razlaga biblije) z orientalskimi je- ziki (predvsem hebrejščino). Za vpis na te- ologijo pa se je odslej zahtevala tudi pri nas . dokončana filozofija. Po ukinitvi generalnih seminarjev Jožefa II. leta 1970, ki so bili kot čiste državne ustanove namenjeni za vzgojo in izobrazbo duhovščine (za slovenske dežele v Gradcu), so bili v Ljubljani in Celovcu, leta 1818 pa tudi v Gorici obnovljeni teološki študiji kot sestavni deli licej a. Pomemben, a kratkotrajen prelom v opi- sanem stanju gimnazijskega in višjega šol- stva pomeni obdobje Napoleonovih Ilirskih provinc (1809—1813). Ilirske province so bi- le ustanovljene z Napoleonovim dekretom in ne s sklepom senata, kar je dajalo njihove- mu odnosu do Francije poseben položaj. Tu niso veljali vsi francoski zakoni pa tudi nji- hovo šolstvO' ni bilo sestavni del Napoleono- ve »univerze«.^' V šolskem letu 1809/10 je ostal v veljavi še stari avstrijski šolski sistem. Šele Mar- montova odredba (arreté) 4. julija 1810 je določUa mrežo šol v Ilirskih provincah. Za KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 143^ slovensko ozemlje je ta ukaz določal osem gimnazij (v Ljubljani, Kranju, Novem me- stu, Postojni, Idriji, Trstu, Gorici in v Kop- ru), Iki so kljub drugačnemu imenu ustre- zale francoskim sekundarnim šolam ter ko- legijem in nekako nižjim razredom avstrij- skih gimnazij ter pet licejev (v Ljubljani, Trstu, Beljaku, Gorici in v Kopru); le-ti so bili po svojem programu nekaka kombinacija višjih razredov prejšnjih gimnazij in prejš- njih filozofskih in teoloških študij. Ljubljan- ski licej pa naj bi se organiziral kot central- na šola. Teorija francoske jezikovne šolsike politi- ke je pomenila prelom s preteklostjo. Po tej odredbi naj bi se namreč na osnovnih šolali in gimnazijah poučevalo v deželnem jeziku (la langue du pays); na licejih in centralnih šolah pa v francoščini ali italijanščini, lahko pa tudi v latinščini. Jezikovna praksa je v glavnem tem določilom tudi ustrezala. Res je, da je slovenizacijo gimnazije oviralo po- manjkanje profesorjev, ki bi bili sposobni poučevati slovensko, kolebanje francosikih oblasti, naj kot deželni jezik pri nas uvedejo slovenščino in ilirščino, in končno seveda pomanjkanje slovenskih učbenikov, kljub pri- zadevanjem V. Vodnika, da tako rekoč čez noč sestavi vsaj najnujnejše. Toda z novo ureditvijo (z ukazom o šol- stvu dne 12. novembra 1811), ki naj bi šol- stvo čim bolj približala francoskemu in ga predvsem pocenila, sta bili gimnaziji v Kra- nju in Idriji ukinjeni; v Postojni, Gorici, Trstu, Kopru in Novem mestu pa so jih za- menjali kolegiji, tj. nižje gimnazije. Licej v Ljubljani, ki je bil v šolskem letu 1810/11 kot že rečeno organiziran kot centralna šola, a kot licej v pravem smislu v tem šolskem letu ni obstajal in je morala te funkcije opravljati zelo razširjena gimnazija, se je se- daj organiziral kot pravi licej (višja gimna- zija) s petimi razredi; drugi liceji v Trstu, Gorici in Kopru pa so bili ukinjeni. V notranjo organizacijo in vsebino sred- nješolskega pouka Francozi niso vnesli bist- venih sprememb razen uvedbe živega jezika (francoščine) kot obveznega predmeta. Pri starem so vztrajali tudi z načinom pouka. O kakem didaktičnem preusmerjanju profe- sorjev ni sledu; za njihovo izobrazbo Fran- cozi niso prav nič ökrbeli. Nimamo nikakršnih dokazov, da bi hoteli Francozi pri nas iz politične preračunljivo- sti kakorkoli zoževati socialno strukturo di- jakov in študentov. Res je sicer, da so vsa tri šolska leta pobirali šolnino na vseh šolah, pač spričo finančnih težav, s katerimi se je ves čas obstoja Ilirskih provinc otepalo pri nas francosko šolstvo. Vendar je bila naloga teh šolnin povsem drugačna kot v Avstriji; služila je kot ekonomski ukrep, ki naj po- maga vzdrževati gimnazije in gimnazijske profesorje in ne kot na avstrijskih gimnazi- jah in licejih, kjer so predstavljale sredstvo politike, ki je hotela »politično nesposob- nim«, tj. revnim dijalkom preprečiti uspo- sabljanje za akademske poklice. Francozi so pri nas pripravUi tudi širokopotezen načrt za večjo ekonomsko dostopnost študij, kakr- šnega v Avstriji ni bilo nikoli. Mesta oziro- ma občine naj bi iz svojih sredstev določila cele ali polovične vzdrževalnine za svoje go- jence v konviktih pri učnih zavodih, kjer bi. Poslopje jezuitske gimnazije v Mariboru iz leta 1758 144 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 dijaki dobivali stanovanje in popolno oskr- bo. Priprave za zgraditev takšnih konviktov so bile v polnem teku, npr. v Ljubljani pre- zidava drugega nadstropja v starem licej- skem poslopju. Najvažnejša pridobitev francoske šolske reforme pa je bila ustanovitev centralne šo- le (écoles centrales) v Ljubljani — tj. prave univerze. Glavni nagib za ta ukrep je bil preprečiti, da bi naraščaj za akademske po- klice ne odhajal študirat v Avstrijo. Statut francoske univerze v Ljubljani, pravilnik o organizaciji in disciplini centralnih šol iz 1. avgusta 1810, je razlikoval filozofsko, teo- loško, medicinsko, pravno in tehnično fakul- teto. Primerjava s stanjem v prejšnji dobi nam pokaže, da je bil filozofski študij neko- liko skrajšan in razbit, teološki pa skrajšan S štirih na tri leta; zato pa so bile na novo uvedene medicinske, farmacevtske, pravne in celo tehnične študije. Centralna šola je s tem imenom obstajala samo eno leto; no- vembra 1811 je bila preimenovana v akade- mijo, ki ji je stal na čelu upravnik in ne več rektor. Seveda je bila ta akademija zgolj vi- soka šola in je ne smemo enačiti z akade- mijo v tedanji Franciji, ki predstavlja celot- no šolstva na določenem ozemlju. Učni jezik je bila na tej šoli, podobno kot na višjih sred- njih šolah, seveda francoščina oziroma ita- lijanščina in le pod pritiskom razmer latin- ščina. Proti koncu dobiva vse večji pomen tudi nemščina. Niti ilirščina, še manj sloven- ščina nista mogli služiti že v tem času kot jezik, ki bi odpiral pot do znanosti in umet- nosti. Sele položaj, iki ga je dobila slovenšči- na v osnovni in nižji srednji šoli bi utegnil v doglednem času, seveda, če začeti razvoj ne bi bil prekinjen, ustvariti pogoje ter upravičiti zahtevo po uvedbi tega jezika tu- di v višje srednje in visoke šole. Francoska univerza v Ljubljani zaradi svojega kratkega obstoja ni mogla podelje- vati svojim študentom diplom, z izjemo teo- logije; kljub temu pa je zapustila pomemb- ne klice za bodočnost.^' Kot protiutež pravicam slovenskega jezika pod Francozi, so avstrijske oblasti dovolile ustanovitev stolice slovenskega jezika na fi- lozofskem študiju graškega liceja. Predlog za ustanovitev te stolice je dal J. Primic — njen prvi učitelj. Ustanovitev te stolice pa so podprli tudi nekateri znani Gradčani. Le- ti so svojo podporo utemeljevali z argumenti kot npr. da je dvema petinama štajerskih prebivalcev materinščina slovenščina; da du- hovnik in uradnik, ki služi med Slovenci, mora znati njihov jezik, češ da bi na ta na- čin nehal tudi pritok duhovnikov in uradni- kov s Kranjskega; slovenščina je zanemarjen jezik in zaradi tega so tudi štajerski Sloven- ci v razvoju zaostali; pa tudi s trditvijo, da bi prav slovenska stolica bila sredstvo za širjenje nemščine, češ, kdor hoče Slovence učiti nemščine, mora znati slovensko.^* Akcija za ustanovitev filozofskega študija v Mariboru leta 1811 pa ni uspela. Ze leta 1808 je bila ustanovljena gimnazija v Celju. Za njeno ustanovitev se je potegovala lavan- tinska duhovščina. Kleru je bilo mnogo do tega, da z gimnazijo dobi ustanovo, ki bo dajala slovenski duhovniški naraščaj, kajti na vsem področju lavantinske škofije ni bilo nobene srednje šole. Bila pa je tudi želja sa- mih Celjanov kakor tudi širokega celjskega zaledja, da mesto dobi gimnazijo.^' Spričevalo gimnazije v Go- rici iz leta 1796 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 145 Po avstrijski reokupaciji je bil zopet uve- den stari avstrijski sistem tako glede uredit- ve šol kakor tudi glede predmetov in učnega jezika. Gimnazijska reforma iz let 1818 do 1819 pomeni v zgodovini naših gimnazij od- ločno nazadovanje. Popolne gimnazije so si- cer postale vse šestrazredne; odpravi pa se pouk naravoslovja in omeji pouk matemati- ke ter razširi pouk latinščine in grščine. Slo- venščina ne igra nobene vloge.'" V Ljubljani je bil po odhodu Francozov takoj obnovljen filozofski, teološki in medi- kokirurški študij v okviru liceja v starem obsegu. Predlogi, da bi se ljubljanski licej razširil s tretjim letnikom filozofije in s štu- dijem prava — s tem bi dobili absolventi filozofije možnost, da se neposredno vpišejo na druge fakultete univerz, ljubljanski licej pa bi se po vsebini pouka izenačil z Grad- cem, kjer je bil tedaj tudi samo licej; uni- verza obstoji šele od leta 1827 in jo sestav- ljajo filozofska, pravna in teološka fakulteta — so bili odklonjeni; pač pa deluje tu od leta 1817 stolica za slovenski jezik.^* V Go- rici obstoji od leta 1818 dveletni filozofski študij za Primorsko pa tudi teološki študij in semenišče za vse primorske škofije. V Trstu od leta 1817 deluje trgcvsko-navtična akademija. V Celovcu pa vso predmarčno dobo obstaja licej iz dvoletnega filozofskega študija in štiriletnega teološkega študija, s katerim je bilo povezano semenišče za krško in lavantinsko škofijo; medikokirurški študij je bil tu leta 1829 ukinjen. V Celovcu in Go- rici stolic za slovenski jezik ni bilo, v celov- škem semenišču je imel le Slomšek tečaje slovenskega jezika.^"^ Kot že rečeno, so imele te stolice za režim povsem praktične nalogo: koristijo naj bodočim uradnikom in duhov- nikom, ki bodo prišli v stik s slovenskim ljudstvom. Z reformo filozofskega študija leta 1824 je postal ta študij tako na licejih kot na fakul- tetah dveleten. S tem se filozofski študij pri nas vsaj legalno ni več razlikoval od tega študija na katerikoli avstrijski univerzi. Če- prav je bila vsebina tega študija tudi pri nas na izredno nizki ravni, je vendarle emc- gočal absolventem naših filozofij direkten prehod na druge fakultete univerz. Revolucija leta 1848 je postavila na dnev- ni red tudi veliko zaostalost obstoječega avstrijskega srednjega in visokega šolstva v predmarčni dcbi. Osnutelk temeljnih načel javnega pouka v Avstriji (Exner, Benitz, Thun) je ukinil dvoletne filozofske študije, oziroma jih je prenesel z licejev na gimna- zijo, ki je tako postala osemrazredna sploš- no-izobraževalna šola, ki daje predizobrazbo za študij na kaiterikoli visoki šoli. Na uni- verzah pa so bile organizirane drugim fakul- tetam enakopravne filozofske fakultete (ob- segajo tudi matematično-prirodoslovne pred- mete). Z ukinitvijo licejev se je seveda drastično povečala razlika med univerzitetnimi sredi- šči, katerih število je bilo močno omejeno (npr. težave pri organizaciji dunajske filo- zofske fakultete), in gimnazijskimi središči. Vprašanje, kje naj bo gimnazija in kje uni- verza, je postalo posebno pri Slovencih emi- nentno nacionalno vprašanje. V mnogonacic- nalni avstrijski državi pomeni leto 1848 namreč začetek odprte politične krize drža- ve zaradi nacionalnih vprašanj. Vprašanja srednjega in visokega šolstva — predvsem vprašanje učnega jezika teh šel — so posta- la sestavni del nacionalnih problemov; po- vezanost slovenskega nacionalnega vpraša- nja z vprašanjem srednjih in višjih šol pri nas je po- letu 1848 postala povsem jasna.-" Vse gimnazije na Slovenskem, z izjemo gimnazije v Št. Pavlu na Koroškem, so v na- slednjih lelih postale csemrazredne (v Ma- riboru, Celju, Kopru, Trstu, Ljubljani, Ce- lovcu in v Gorici). Hkrati se je na njih uva- jal tudi nov predmetnik. Primerjava med tem predmetnikom in predmetnikom iz predmarčne dobe nam pokaže temeljitost te gimnazijske reforme. Število tedenskih ur se je v primeru s prejšnjo gimnazijo (šestraz- redno) skoraj podvojilo; delež latinščine pa je temeljito nazadoval. Predmetnik vsebuje tri nove učne predmete: materinščino, pri- rodepis s fiziko in filozofsko prcpedevtiko. Na porazdelitev in način peuka prirodopisne in fizikalne snovi je močno vplivala dvojna naloga nižje gimnazije, ki naj bi pripravlja- la dijake za višjo gimnazijo in višjo realko; dajala pa naj bi jim tudi splošno izobrazbo za uspešnejše delovanje v poklicnem in jav- nem življenju. Način pouka je bil v nižji gimnaziji bolj praktičen in nazoren, v višjih gimnazijskih razredih pa naj bi že s pomoč- jo matematike utemeljeval naravoslovne za- konitosti. Znameniti 17. člen gimnazijskega osnutka je določal, da je vsak deželni jezik lahko uč- ni jezik na gimnazijah. Pri izbiri učnega je- zika pa naj bi se predvsem upoštevale po- trebe prebivalstva, ki je pri učnem zavodu udeleŽEno. Toda možnosti, ki jih je dopuščal gimnazijsk osnutek, so se zdele njegovim so- dobnikom na Slovenskem tako nedosegljive, Ga ni bilo nikogar, ki bi se boril za njihovo dosledno uresničitev. Tega ni zakrivila samo njihova še ne dovolj razvita nacionalna za- vest, temveč predvsem staro naziranje, da je 146 î KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Spričevalo Matije Copa iz obče pedagogilte glavni cilj gimnazijskega pouka usposablja- nje latinskih govornikov, ki pa ga ne bi bilo mogoče doseči, če bi bil jezik preprostega ljudstva na tej šoli učni jezik. Toda tega tudi vladajoči nemški krogi (vključno s prosvetnim ministrom Thunom) nikdar niso nameravali. Slovenščina ni bila priznana kot mcuterinščina slovenskih dija- kov, ampak le kot drugi deželni jezik. Tako je z nazadovanjem latinščine pridobila na pomenu v gimnazijah na Slovenskem nem- ščina, ne pa slovenščina. Le-ta je postala le fakultativni učni predmet za Slovence na vseh gimnazijah pri nas, z izjemo koprske; učni jezik je postala na vseh naših gimna- zijah nemščina (italijanščina). To stanje se v sledečih petdesetih letih v glavnem ni spremenilo. Priznati pa moramo, da v letu 1848 in še nekaj časa pozneje objektivni po- goji za uvedbo slovenskih gimnazij (gimna- zij s slovenskim učnim jezikom) še niso bili ali niso biU v celoti ustvarjeni in sicer tako glede učnega osebja kakor tudi glede učnih knjig in stopnje razvitosti slovenščine kot znanstvenega jezika.'^ Leto 1848 pa je razvnelo med Slovenci tu- di živo željo in zahtevo po lastni imiverzi v Ljubljani. Ideja je izšla iz vrst študentov in profesorjev ljubljanskega liceja. Ustanovlje- ni naj bi bili dve novi stolici, tj. preobliko- vanje medilkokirurškega študija v medicin- sko fakulteto' in ustanovitev nove pravne stolice. Toda že avgusta 1848 je bil ukinjen filozofski študij, kmalu nato pa tudi medi- kokirurški; naslednje leto je bil licej v Ljub- ljani odpravljen. Akcija za ustanovitev me- dicinske in pravne fakultete pa se je kljub temu nadaljevala. Oktobra 1848 je vlada v spremenjenem političnem položaju dovolila ustanovitev stolic v slovensikem jeziku za ci- vilno in kazensko pravo — torej za stroki, ki sta bili za praktičnega jurista in za pre- vajanje zakonov najbolj potrebni. A po zma- gi reakcije so bila slovenska juridična pre- davanja prenesena iz Ljubljane na graško univerzo; leta 1854 pa jih je vlada ukinila. Tako smo Slovenci izgubili višje šolstvo (ukinjena sta bila tudi liceja v Celovcu in Gorici). Odtlej je bUo mogoče na domačih tleh študirati le bogoslovje. Z ukinitvijo li- cej ev so se namreč teološki študiji osamo- svojili in skupaj s škofijskimi seminarji pri- šli pod vodstvo škofov (v Ljubljani, Celovcu in v Gorici; nekoliko pozneje pa so bili usta- novljeni v Mariboru in Trstu). Ker so pri- pravljali slušatelje za delo med ljudstvom, niso mogli pri pouku pogrešati slovenščine, zlasti ne pri pouku o dušnem pastirstvu, ki je neposredno usposabljal za prakso.^^ Na gimnazijah torej do leta 1848 sloven- ščina sploh ni obstajala, zato je upravičena trditev, da je bil že velik napredek, da je sedaj postala vsaj učni predmet. A z njenim največjim dotedanjim napredkom se je bra- ti pričela njena podrejena vloga na tej šoli, ki jo je premagovala vse do leta 1918. Po zmagi reakcije in z začetkom uvajanja urad- ne politike germanizacije, politike, katere cilj je bil v bistvu isti kot v času Jožefa II.: nemški jezik naj služi za vez med raz- ličnimi deh monarhije, je režim 9. decembra 1854 izdal odlok, s katerim je izničil dolo- čila gimnazijskega osnutka o materinščini dijakov kot učnem jeziku in vsiljeval nem- ščino kot učni jezik na gimnazijah v nenem- ških pokrajinah. Benitz je utemeljeval ta odlok na ta način, da je treba pri izbiri učnega jezika na gimnazijah upoštevati po- leg nacionalnega vidika (jezik prevladujo- čega števila dijakov) tudi didaktično znanst- veni vidika Po prvem vidiku naj bi imeli vsi deželni jeziki v Avstriji pravico, da posta- nejo gimnazijski učni jezik, drugemu vidiku pa večina ne ustreza, ker še niso toiliko raz- viti, da bi mogli postati »organ gimnazij- skega pouka«. Temu pogoju pa naj bi ustre- zala v Avstriji samo nemški in italijanski jezilk. Tako bi gimnazija, v kateri bi bila nemščina samo učni predmet, ne usposab- ljala dovolj za univerzitetni študij .^^ To sta- lišče je v praksi obveljalo in nasprotniki slovenskega učnega jezika na gimnazijah pa tudi realkah so ga ponavljali do zloma hab- sburške monarhije. Zahteve po slovenizaciji srednjiih šol pa (SO !se nadaljevale. Da bi Slovenci izpodbili ugovor, da slovenski učni jezik na srednjih šolah ni mogoč zaradi po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 147 j manjkanja primernih učnih knjig, argu- ment, ki je bil vsaj do 'konca sedemdesetih let preteklega stoletja vsaj do neke mere upravičen, se je začela akcija za izdelavo ustreznih učbenikov; do leta 1861 so izšla štiri berila (čitanke) za srednješolski pouk slovenščine. Slovensko berilo za prvi gim- nazijski razred in deloma tudi za drugi je pripravil gimnazijski ravnatelj v Ljubljani in kasnejši sekcijsiki načelnik v prosvetnem ministrstvu Kleeman; na njegovo pobudo se je lotu tega dela urednik Novic J. Bleiweis, ki je pripravU berila za tretji in četrti gim- nazijski razred. Izmed slovenskih profesor- jev pa sta se v tem prvem obdobju nasta- janja slovenskih učbenikov zavzemala za pripravo gimnazijskih beril le Fr. Miklošič in Iv. Macun. Nato pa so začeli izhajati uč- beniki za verouk, prirodopis, zgodovino, la- tinščino, fiziko in matematiko. Večino teh je izdala Slovenska matica; aprila 1850 je bil namreč ukinjen monopol za tiskanje in izdajanje gimnazijskih učbenikov, ki ga je imela do takrat cjkr. šolska založba na Du- naju, s čimer so tudi učbeniki za gimnazije postali predmet knjigotrštva; zasebni knji- garnarji pa se niso zanimali za tisk in izdajo slovenskih učbenikov, dokler niso bile do- voljene slovenske vzporednice na posamez- nih nižjih gimnazijah. Slovenska matica si je s tem nedvomno pridobila izjemne zaslu- ge v boju za uveljavitev slovenščine kot učnega jezika.^^ Po zrušitvi Bachovega absolutizma kot posledice avstrijsikega poraza v Italiji je Franc Jožef »svojim narodom« obljubil »ča- su primerne zboljšave v upravi in zakono- daji«; avstrijski dvor se je skušal s pomočjo jezikovnih in upravnih reform izogniti po- litičnim, zahteve po njih pa so postajale vse glasnejše. Znameniti cesarjev ukaz o učnem jeziku na gimnazijah z 8. avgusta 1859 je dopuščal, da tisti, ki skrbijo za do- ločeno gimnazijo ali za nameščanje učitelj- skega osebja, sami odločajo, s kakšnimi di- daktičnimi sredstvi naj pripeljejo dijake do obvladanja neimščine. Gimnazije so sedaj lahko dosegle svojo nemško jezikovno na- logo tudi kako drugače, brez nemščine kot učnega jezika. Cilj je torej ostal isti, sred- stva pa bi se lahko spremenila. Slovenci so ta cesarjev ukaz sprejeli z neverjetno ra- dostjo in navdušenjem. A veselje je bilo preranol Režim je bil spričo izgubljene voj- ne pripravljen popuščati in tudi je popu- ščal jezikovnim zahtevam močnih historič- nih narodov monarhije (odstopanje od dote- danjih /prednostnih pravic nemščine v gim- naziji), nikakor pa ne malemu, z nemštvom prepojenemu slovenskemu narodu; tako gimnazije pri nas o tem odloku uradno sploh niso bile obveščene. Pri tem je ostalo kljub 19. členu decembrske ustave iz leta 1867, ki je ostala v glavnih okvirih v ve- ljavi do razsula monarhije in ki je zago- tavljala enakopravnost deželnih jezikov v šoli ter prepovedovala, da bi bil kdorkoli prisiljen učiti se drugega deželnega jezika. Sicer pa so bile na Slovenskem v šestde- setih letih preteklega stoletja ustanovljene tri nove gimnazije (v Beljaku, Kranju in Ptuju); slovenščina pa je napredovala samo kot učni predmet. Oblasti niso več vztra- jale na nesmiselni zahtevi, da se slovenščina za slovenske dijake poučuje le v nemščini, kakor se je slovenščina na skoraj vseh na- ših gimnazijah poučevala do leta 1859. To- rej nam je to prelomno razdobje prineslo pouk slovenščine v slovenskem jeziku (na gimnazijah) ter slovenščino kot obligatni predmet za slovenske dijake (ocena iz tega predmeta je veljala odslej kakor iz vsake- ga drugega ter je vplivala na možnost pre- hajanja v višji razred). Prva gimnazija s slovenskim učnim jezi- kom je postala s cesarjevim ukazom 20. sep- tembra 1870 nižja realna gimnazija v Kra- nju; nemščina je bila učni predmet, dijaki so morali poznati strokovne izraze tudi vseh drugih predmetov v nemščini. Vlada jo je že leta 1878 ukinila. Ko pa je bila sredi devetdesetih let dokončno obnovljena, je bi- la organizirana seveda po utrakvističnem principu. V času Taaffeja (1879—1893), ko smo Slo- venci v Avstriji vsekakor največ dosegli, so gimnazije na Kranjskem postale utrakvi- stične (nekateri predmeti so se poučevali v slovenskem, drugi v nemškem jeziku) z iz- jemo gimnazije z nemškim učnim jezikom v Kočevju, ki je bila ustanovljena leta 1871. Na Spodnjem Štajerskem sta gimnaziji v Mariboru in nekoliko kasneje v Celju dobili slovenske paralelke k nižjim razredom, tu so se predmeti kot verouk, slovenščina, la- tinščina, matematika, geografija in naravo- slovje poučevali v slovenščini, ostali pred- meti pa v nemškem jeziku; na gimnaziji v Ptuju in na I. državni v Gradcu je ostala slovenščina ves čas le obvezni učni predmet za slovenske dijake. Na goriški in državni, tržaški gimnaziji je ostala slovenščina le obvezni učni predmet za slovenske dijake v vseh razredih. Prizadevanja za ustanovi- tev slovenskih in italijanskih paralelk na nižjih razredih gimnazije v Gorici v tem času še niso uspela.^® Tudi na koroških gim- nazijah (v Celovcu, Beljaku in v Št. Pavlu) 148 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 se položaj slovenščine v primeri s prejšnjo dobo ni spremenil; bila je le obvezni učni predmet za slovenske dijake, a poučevala se je v treh ali štirih kurzih (ne kot raz- redni predmet), ki so se jih, seveda neob- vezno, udeleževali tudi nemški dijaki. Kot realno pridobitev v tem času moremo sma- trati tudi nameščanje slovenskih okrajnih šolskih nadzcrnikov, slovenskih gimnazij- skih direktorjev ter vračanje srednješolskih profesorjev, ki so doslej poučevali v vseh delih monarhije, samo doma ne. Seveda so bile vse te pridobitve v času Taaffejevega režima rezultat bojev, zahtev, vrste inter- pelacij in intervencij (predvsem slovenskih državno- in deželno-zborskih poslancev), pa tudi materialnih žrtev slovenskih občin. Ka- ko silovit je bil odpor proti slovenizaciji gimnazij na Slovensikem, nam lepo kaže dejstvo, da je ob vprašanju slovenskih pa- ralelk na gimnaziji v Celju leta 1895 padla Windischgrätzova vlada.^' Opisano stanje gimnazij na Slovenskem se na*o do leta 1908 ni spremenilo. Zadnja avstrijska gimnazijska reforma pa je omo- gočila postopno uvajanje slovenščine kot učnega jezika v višje razrede utrakvističnih gimnazij na Kranjskem. Slovenščina je na teh postala v določeni mori enakopravna tudi pri maturitetnih izpitih. Položaj slo- venščine na izvenkranjskih gimnazijah pa se s to reformo razen ene izjeme ni spre- menil. Tik pred prvo svetovno vojno smo namreč Slovenci dobili edino popolno slo- vensko državno gimnazijo v Gorici, ki je nastala z razdelitvijo prejšnje gimnazije na italijanski, slovenski in nemški zavod. Od leta 1905 pa je eksistirala v Šentvidu pri Ljubljani sicer zasebna — a povsem slo- venska — škofijska gimnazija. , V okvir srednjih splošnoiziobraževalnih šol spadajo tudi realke in dekliški liceji. Realke, katerih organizacijo je v podrob- nosti določal že omenjeni osnutek organi- zacij gimnazij in realk iz leta 1848, so na Slovenskem obstajale — seveda najprej kot nižje, ki so nato v šestdesetih letih pretek- lega stoletja prerasle v popolne — v Ce- lovcu, Ljubljani, Idriji, Gorici, Trstu in v Mariboru. Tudi na realkah je bila nemščina učni jezik, slovenščina pa učni predmet. Od- stopanja od tega načela so bila zelo redka, saj niti slovenščine niso dosledno poučevali v slovenskem jeziku. Edina utrakvistična realka je delovala v Idriji. Te šole so uspo- sabljale absolvente za poklice v gospodar- stvu ter omogočile nadaljnje šolanje na vi- sokih tehniških šolah (tehniških inštitutih)."" Odlok prosvetnega ministra Hartila iz le- ta 1900 je pobudil nastanek dekliških lice- jev tudi pri nas, in sicer v Ljubljani, Ce- lovcu, Gorici in Trstu. To so bile šestraz- redne srednje dekliške šole, namenjene predvsem deklicam višjih in srednjih sta- nov, na katerih naj bi le-te pridobile višjo splošno izobrazbo in znanje, s čimer bi se utrdil njihov položaj v družbi ter se jim od- prla pot do samostojnega poklica."' Prizadevanja za slovensko univerzo so po letu 1848 zamrla za dvajset let. V šestdesetih letih, ko se je začelo zopet oživljati ustavno življenje, posebno po letu 1867, je univerzi- tetno vprašanje postalo na slovenskem ozemlju zopet aktualno. Položaj Slovencev je bil težak. V tem času, ko so od močnej- ših narodov Poljaki dosegli polonizacijo že obstoječih univerz v Krakovu in Lvovu, Če- hi pa so se borili za utrakvizacijo praške univerze, so se Slovenci morali boriti za no- vo univerzo. Kljub temu se je o tem vpra-. Licejsko poslopje v Ljub- ljani KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 149 I šanju razpravljalo skoraj na vseh taborih, na dijaških shodih, v kranjskem deželnem zboru in v parlamentu. Na velikih zborih in na shodih, kjer je šlo za načelna vprašanja in perspektivo za bodočnost, se je zahtevala slovenska univerza, kakor se je zahtevala Zedinjena Slovenija, drugod — predvsem v državnem zboru, kjer je šlo za konkretne predloge — pa se je zahtevala samo pravna fakulteta ali samo pravna akademija po hr- vaškem zgledu.''2 Nasprotniki in vlada so seveda argumentirali z že opisanimi mo- menti, ki so bili posledica historične zapo- stavljenosti Slovencev ter prezirali tedanje napore Slovencev, da bi premagali to zapo- stavljenost. Poskus ustanovitve slovenskih paralelnih stolic za predmete justicialnega prava (tj. za predmete, ki so jih juristi naj- bolj potrebovali) na graški pravni fakulteti ni uspel. Le-ta je namreč storila vse, da bi preprečila izvedbo vladnega sklepa. Tudi v času Taaffeja (1879—1893), ko so Cehi do- segli delitev praške univerze na nemško in češko, položaj glede tega vprašanja ni bil lažji. V tem času je kranjski deželni zbor sprejel leta 1890 resolucijo za slovensko pravno akademijo, predlog pa je bil tedaj že neumesten in seveda ni bil uresničen. Prav tako je propadel tudi predlog v par- lamentu leta 1891, da bi se za nekatere predmete na graški pravni fakulteti uvedle paralelne slovenske stolice. Ob tedanji na- cionalistični atmosferi na graški univerzi pa je bil ta koncept neuresničljiv. Badenijeva kriza leta 1897 je pomenila polom avstrijskega parlamentarizma. Par- lament odslej zaradi zaostrenih nacionalnih nasprotij ni bil več zmožen za delo. Pri ra- stočem valu nemškega nacionalizma so imeli velik delež tudi študentje in profesorji nem- ško-avstrijskih univerz, kar so močno ob- čutili tudi nenemški študentje teh univerz. Taiko je v tem času vprašanje slovenske univerze znova postalo aktualno in ta aktu- alnost odslej do prve svetovne vojne ni več prenehala. Leta 1898 se je v kranjskem de- želnem zboru izkristalizirala zahteva po slo- venski raniverzi s trOmi fakultetami (filo- zofsko, pravno in teološko). Misel o pravni akademiji se skoraj ne ponavlja več. Vlada je seveda vse te zahteve odklanjala kot pre- rane. Politične zaveznike v tem vprašanju so Slovenci našli pri Hrvatih in Srbih v Dal- maciji in Istri ter pri Cehih (povezovanje zahtev po slovenski univerzi z zahtevo po drugi češki univerzi v Brnu), medtem ko so bila pri Slovencih glede solidarnosti z itali- jansko zahtevo po univerzi v Trstu mnenja deljena. V borbi za slovensko univerzo pa ne gre gledati samo ipolitične borbe. Perspektiva slovenske univerze v prihodnosti je namreč spodbujala k delu slovenske znanstvenike vseh strok, slovensko strokovno in znanst- veno literaturo. Predvsem pomembna je bi- la generacija mladih znanstvenikov, ki se začne pojavljati ob prelomu stoletja in ki se je šolala, oziroma nekateri od njih že tudi habilitirali na tujih univerzah. Prav ta ge- neracija je zagotovila uspešno delo nove slovenske univerze ;po njeni ustanovitvi leto dni po nastanku jugoslovanske državne skupnosti. V stari Avstro-Ogrski političnih pogojev za to ni bilo nikdar.^3 OPOMBE 1. Fr. Paulsen, Geschichte des gelehrten Unter- richts an den deutschen Schulen und Universi- täten vom Ausgang des Mittelalters bis zur Ge- genwart, 2. izd., I—II. Leipzig 1896—97; P. Barth, Die Geschichte der Erziehung in soziologischer und geistesgeschichtlicher Beleuchtung, 5. izd., Leipzig 1925; dr. T. Ziegler, Die Geschichte der Pädagogik mit besonderer Rücksicht auf das höhere Unterrichsitwesen, III. izd., München 1909; K. Günter, F. Hof man. G. Hohen- dorf, H. König, H. Lundershausen, H. Schuf- fenhauer, Geschichte der Erziehung, Berlin 1960; dr. F. Zwitter, Višje šolstvo na Slo- venskem do leta 1918, Petdeset let slovenske uni- verze v Ljubljani (1919—1969), Ljubljana 1969, str. 13—15. — 2. I. Vrhovec, Der schwäbische Chronist Burghardt Zink und eine interresante Schule zu Reifnitz in Unterkrain, Mitteilungen des Musealvereins für Krain 1910, str. 1. — 3. Fr. Zwitter, D.d., str. 16; Fr. Kidrič, Zgodovina slo- venskega slovstva, Ljubljana 1929—1938; Fr. Kidrič, Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede, V—VI, Ljubljana 1930, str. 53; J. Gruden, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku, Katoliški obzornik VI, 1902. — 4. Prim, glavna dejstva v Zgodovini narodov Jugoslavije, II, Ljubljana 1959 in v tam navedeni literaturi; G. Erleger, Die Matrikel d. Univ. Leipzig, I—II, Leipzig 1895—1909; H. Her- menlik, Die Matrikeln d. Univ. Tübingen, Stutt- gard 1906; Album Academiae Vitebergensis I (1502—1560), Leipzig 1841, II (1561—1602), Halle 1894. A. Ožinger, Studenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku (1365 do 1518), Kronika 23, 1975, str. 149—153. — 5. Li- teratura za protestantske stanovske šole je pre- cej obsežna; prim. dr. V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I, Ljublja- na 1963 in Pedagoško delo protestantov na Slo- venskem v 16. stol., Ljubljana 1952; Fr. Kidrič, Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563—1598, Časopis za slovenski jezik, književnOiSt in zgodovino IV, ter v teh delih na- vedena podrobnejša literatura. — 6. R. Peinlich, 150 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Zur Geschichte des Gymnasiums zu Graz, Jahres- bericht des k. k. Ober-Gymnasiums zu Graz 1866, Str. 3; J. Loserth, Die protestantischen Schulen der Steiermark im 16. Jahrhundert, Monumenta Germaniae Pedagogica 55, 1916, str. 31—34. — 7. N. Lebinger, Die Reformation und Gegenrefor- mation in Klagenfurt, XVII, Programm des k. k. Gymnasiums zu Klagenfurt, 1867, str. 33; R. Lat- zel, Zur Geschichte d. Gymn in Klagenfurt, XLII, Progr. d. Staatsgymn. zu Klagenfurt 1891—92, Str. 11. — 8. J. Nečasek, Geschichte d. Gymn zu Laibach I, Programm und Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, 1859. — 9. Fr. Kid- rič Zgodovina, str. 139. — 10. R. Peinlich, o. d., str. 3. — 11. F. Zwitter, o. d., str. 19—20; V. Schmidt, Zgodovina I, str. 119. — 12. M. Dodič, Dvestopetindvajset let novomeške gimnazije (1746—1971), 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, str. 7. — 13. Hofrichter, Chronik der Pfarre Maria-Rest, Marburg 1872, str. 27—28. — 14. Matjašič, Gesch. d. Marburger Gymn., Izvest- ja mariborske gimnazije 1858, str. 92. — 15. Fr. Mayer, L. i. r. gimnasio superiore di Capodistria, Anno scoi. 1900—1901, Capodistria 1901. — 16. Prim. B. Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, I—IV, Freiburg im Breisgau 1907—1928 in zgodovina nekaterih gim- nazij, npr. J. Nečasek, o. d.; Fr. Dolinar, Das Je- suitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleter- je 1597—1704, str. 26—55, Rom 1975 (še ne objav- ljena disertacija); N. Lebinger, o. d.; J. Sedivy, Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje, 1966—1967; H. BraumüUer, Kärntens Bemühungen um eine Landesuniversität, Carinthia I, 1957, str. 147; F. Spesot, Primordi, incremento e sviluppo delle istituzioni gesuitiche di Gorizia (1615—1773), Stu- dii Goriziani III, 1925; I. Levato, I gesuiti a Go- rizia, Studii Goriziani XXV—XXVI, 1959; G. Cer- vani, Note sulla storia del Collegio dei Gesuiti a Trieste, Italia del Risorgimento e mondo danu- bianco-balcanico, 1958; B. Benussi, L'Istria nei suoi due milleni di storia, 1924. — 17. Fr. Paul- sen, o. d., str. 413, 414, in 418. — 18. Dëjiny Uni- versity v Brné, Brno 1969; F. Krones, Geschichte der Karl-Franzens-Universität in Graz 1886; M. Vanino, Povijest filozofske i teologij sive na- stave u Isusovačkoj akademiji u Zagrebu 1663—1773, Hrvatska bogoslovna akademija 14, Zagreb 1930; N. Klaič, O postanku zagrebačkog sveučilišta, Zagreb 1969. — 19. F. Zwitter, o. d., str. 21—22. — 20. J. Polec, B. Se- nekovič, Vseučiliški zbornik, Ljubljana 1902; J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. Zgodovina sloven- ske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 1—229; B. Reisp, Višje šole na sloven- skem ozemlju v 17. in 18. stol., Kronika X, Ljubljana 1962; Menzel, Geschichte d. k. k. Gymnasiums zu Görz, Izvestja goriške gimnazije 1856, str. 7—8, 16. — 21. M. Smolik, Teologija in Slovenci, Zbornik razprav teološke fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 378. — 22. F. Zwit- ter, o. d., str. 31. — 23. J. Sedivy, Prvi izpiti iz slovenščine na mariborski gimnaziji, Jezik in slovstvo, 1963, str. 200—202; J. Sedivy, Posledice in pomen mariborskih slovenskih štipendij. Je- zik in slovstvo, 1964, str. 266—269. — 24. J. Ci- perle, Reforma Gratiana Marxa in gimnazije na Slovenskem, Ob 200-letnici Splošne šolske na- redbe 1774—1805, Ljubljana 1974, str. 29—37. — 25. Prim. H. Zschokke, Die theologischen Studien und Anstalten der katolischen Kirche in Öster- reich, 1894. — 26. L. Hahn, Das Unterrichts- Wesen in Frankreich, Breslau 1848, str. 117—132. — 27. J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 21 do 51; V. Schmidt, Zgodovina II, str. 55—109; Fr. Kidrič, Zgodovina, str. 506—511; J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Ljubljana 1929, str. 40—42; Gestrin — Melik, Slovenska zgodo- vina (1792—1818), Ljubljana 1966, str. 31—32. — 28. I. Macun, Stolica slovenskega jezika na gra- škem liceju. Kres I (1881), str. 297, 347; Fr. Kid- rič, Dobrovsky in slovenski preporod njegove do- be, Ljubljana 1930, str. 106. — 29. J. Mlinar, 150 let celjske gimnazije. Celjski zbornik, 1958, str. 5—61. — 30. Fr. Ilešič, Gimnazijske študije v do- bi našega preporoda. Pedagoški letopis, VIII, Ljubljana 1907, str. 97—112. — 31. Fr. Kidrič, Ustanovitev slovenske stolnice v Ljubljani, Ljubljanski zvon 1934, str. 208—15, 300—7, 374 do 382. — 32. I. Grafenauer, Stolica za slovenski jezik na ljubljanskem liceju in Slomškovi tečaji v celovškem semenišču. Zgodovinski časopis, 1958—1959, XII—XIII, str. 272—282. — 33. F. Zwitter, o. d., str. 45. — 34. V. Schmidt, Zgodovina III, str. 83—84, 123—144; Iv. Pri- jatelj, Slovenska kulturnopolitična in slov- stvena zgodovina (1848—1895), I, Ljubljana 1955, str. 84. — 35. H. Zschokke, o- d., str. 775—786; M. Smolik o. d., str. 377—378; Spomenica ob sedemdesetletnici lavantinskega bogoslovnega učillšča v Mariboru, Maribor 1929; A. Fekonja, Slovenščina v semeniščih. Dom in svet, XV, 1902, str. 488—491; R. Klinec, Zgodo- vina goriške nadškofije (1751—1951), Gorica 1951, str. 134—135. — 36. Zeitschrift für österrei- chische Gymnasien, 1855, str. 134—135. — 37. Fr. Ostanek, Šolske knjige. Slovenska matica 1864—1964, Ljubljana 1964, str. 399 do 428. — 38. A. Ipavec, K ustanovitvi sloven- ske gimnazije v Gorici, Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici v šolskem letu 1913/14, str. 2—9. — 39. I. Prijatelj, o. d.. V, Ljubljana 1966, str. 24—162. — 40. Letna poročila realk 1850—1918; A. Aškerc, Slovenska nižja realka v Idriji, Ljubljanski zvon, 1902, str. 792. — 41. T. Hojan, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Razstavni katalog Slo- venskega šolskega muzeja, Ljubljana 1970, str. 26—27; R. Mole, O mestni dekliški šoli v Ljub- ljani, Kronika, 1957, str. 47—48. — 42. Fr. Zwit- ter, o. d., str. 47. — 43. J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 56—142; F. Zwitter o. d., str. 49.