Za poduk in kratek oas. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovoc.) (Dalje.) Da bi cesar Friderik mogel izpolniti Bekensloeru dano obljubo, nagovoril je solnograškega nadškofa Bernarda pl. Rohra, da se je 1. 1478. nadškofiji v prid Bekensloeru odpovedal. Ali že početkom 1479. I. je Bernard preklical svojo odpoved, kar je cesarja tako razkačilo, da mu je takoj vzel vsa nadškolijska posestva na Koroškem in Štajarskem. Bernard se je nato podal h kralju Matjažu ter mu je kot solnograški nadškof s pogodbo od dne 17. novembra 1479 izročil mesta, trge in gradove, katere je na Koroškem in Štajarskem posedal. Vsled tega je poslal kralj Matjaž še koncem tistega leta Janeza Haugwitz-a s precejšnjo trumo na Štajarsko, ki se je polastila Ormoža, Ptuja, Brežic, Hevnice, Lipnice in še nekaterih drugih solnograških posestev1). Za ') Krones, Gesch. Oesterr., II., 466 in Muchar, Gesch. Steierra., VIII., 105—130. kralja Matjaža, ki je imel ob novem letu na Štajarsko priti, priredili so decembra dve biši na Ptuju ter mu za stražo pustili 700 mož.1) Takoj po novem letu je dospel kralj z drugimi vojnimi četami, katere so se pod vodstvom Petra Gare, Štefana Zapolje, Viljema Tettauer-ja, Jakoba Sekelja, Paniska in drugih kmalu kot pogubonosna povodenj razlile po Štajarskem, Koroškem in Avstrijskem ter plenile in požigale prav po turški navadi. Nobeno, še tako utrjeno mesto, se ni ubranilo madjarski sili; padla je Radgona, za njo Furstenfeld, Maribor itd. Tudi gradovi, še tako močni, so se brezuspešno upirali. Borl je 1. 1481. Viljem Tettauer vzel z naskokom ter ga porušil2). Isto usoda je 1. 1487. zadela tudi Negovo. Jernej Pernečki je sicer grad hrabro branil ter s pomočjo vojvode Albrehta Saksonskega in Reinprehta Reihenburškega odbil prvi ogerski napad, a koncem istega leta moral se je vendar-le udati.3) Borl je kralj Matjaž dne 8. nov. 1482 za 400 ogerskih goldinarjev zastavil Viljemu Tettauer-ju v priznanje njegov zaslug, a dne 30. nov. 1488 ga je dobil Jakob Sekelj.4) Negovo je kralj izročil grofu Juriju Zagorskemu, ki mu je za njo dal Krapino. Ker se je kralj Matjaž z glavno armado podal na Avstrijsko, kjer si je 1. 1485. osvojil celo Dunaj, postavil je za glavarja čez Radgono in Ptuj svojega sorodnika Jakoba Sekelja. Dasi je bil ta ljudomil in do podložnikov zelo usmiljenega srca, vendar ni mogel zabraniti, da bi češki, hrvaški in madjarski plačanci kralja Matjaža ne bili po naših krajih divje razgrajali ter na svojo roko plenili, kar je tudi domačine več ali manj popačilo. Po neprestanih bojih z inostranci in po večkratnih domačih krvavih prepirih so namreč ljudje iste dobe celo podivjali. Ni jih ganila še tolika beda. Brez vsakega sočutja so lovili žene in otroke ter nje vlekli seboj, da bi od sorodnikov izsilili kako odkupnino. Zažigati vasi, je bila ogerskim četam prava radost, kajti tega so se bili v turških bojih navadili. O grozovitostih, katere so Madjari na Avstrijskem in Štajarskem doprinašali, tožijo vsi istodobni zgodovinarji. A če hočemo biti resnični, moramo tudi priznati, da cesarski vojaki niso bili nič boljši. Izgledi mikajo k posnemanju in kam lažje je podivjati se, nego potem vspeti se k višji stopinji omike. Že to nam razjasni nekoliko ostudno surovost takratnih vojakov, a bili so še drugi uzroki, ki so pripomogli k toliki divjosti. Vsaka stranka je v službo jemala tudi tuje plačance, katerim je bila le za to, da bi v kratkem obogateli in bi se po končanem boju mogli v domovino vrnili z bogatim plenom. In taki plačanci niso prizanašali ne prijateljem, ne sovražnikom in z drzno grozovitostjo so uničevali, česar niso mogli vzeti seboj. Dežela, v kateri so se bojevali, ni bila njih domovina, nego je sliSala knezu, ki jih je bil najel. Gesar je vsprejemal v službo češke in moravske vojake, ki so bi.H enako grozoviti, kakor Madjari. A tudi Madjari so imeli Gehe in Hrvate v svojih armadah in tako medsebojno klanje je umorilo vsak človeški čul. Pa tudi domačine je dolgotranja vojska večkrat primorala k jednaki grozovitosti. Kmet, vsega oropan, je s strahom in obupnostjo gledal požgano hišo in poteptana polja ; — glad ali tudi obup ga je prisilil, da je tudi on slopil v službo, večkrat še celo pri Madjarih. Zgubiti ni imel ničesar, pridobiti pa morebiti vendar-le nekaj. Tako se je surovost širila vedno dalje in nesrečne ') Beitriige z. Kunde steicrra. Gesch., VII., 40 v opombi. *) Mucbar, 1. c, 122. *) Beitrage z. K. steienn. Geseb., VII., 50 in Mucbar, 1. c. 153. 4) Pettenegg, Die Urkunden d. Deutsch-Ordens-Centralarchives, I., 576 in 581. dežele, v katerih se je razlegal bojni hrup, so se pogreznile v morje neizrekljivega gorja. Kralja Maljaža narodne pesmi sicer opevajo kot >uzor< junaštva, a zgodovina nam ga, zlasti v njegovih poznejših letih kaže kot jako brezozirnega, sebičnega in zapravljivega, in z mirno vestjo lahko trdimo, da je njegova doba bila za slov. Štajar jedna izmed najžalostnejših. Celih 10 let in 7 mesecev je stokala naša domovina pod kruto oblastjo okolih Madjarov, kajti še le po smrti kralja Matjaža, dne 4. aprila 14901) so se pričela pogajanja, vsled katerih so koncem leta 1490. zapustili slednji Madjari deželo — žalibog oropano, opustošeno in podivjano. (Dalje prih.) Smešnica. Bolnik vpraša zdravnika: »Ali se to res zgodi, da včasih bolnik ozdravi, ako se močno prestraši?« — Zdravnik: »Včasih se to res zgodi.« — Bolnik: »Povejte mi torej račun, gospod zdravnik, morda potem koj ozdravim!«