V libijski puščavi. f ¦¦*»-" .-"' • .,, Roman. ¦¦¦•¦ :»,,,/-.<ms-.,. Angleški spisal A. Conan Doyle. ^ 5 •Poglejte!« je dejal tovarišu. »Vojaško spremstvo rmamo danes!« •Videl sem!« «Smešno!« je zaničljivo krilil z rokami Francoz. «Sama komedija, dragi Headingly! Saj pravim, da dervišev nil Sama naročena, plačana komedija! — Čemu pa gredo tile vojaki z nami, dragoman, — he?« se je obrnil k Mansurju. Vsem biti vse in se prilagoditi naziranju vsakega posameznega izmed svojih izletnikov, to je bil Mansurjev poklic. Zato se je najprvo previdno ozrl naokrog, če ga kje ne slišijo Angleži, in ko je videl, da že lezejo na osličke, je dejal: «Seveda je smešno, gospod! — Pa kaj hočete? Vojaki nas morajo spremljati po izrecnem naročilu egiptovske vlade!« Fardet je skomignil z rameni in mrmral nekaj o egiptovski vladi, ki da ni egiptovska, ampak angleška, in je molčal. vi Družba se je spravljala na osličke. V Egiptu mora vsak popotnik hočeš nočeš jezditi. Ne konja sicer, vsekakor pa oslička ali celo kamelo — vsaj tisti, ki misli iti na daljši izlet po puščavi. Zato jezdijo v Egiptu tudi taki, ki še nikdar poprej niso sedeli na hrbtu jezdne živali. In pogled na te uboge žrtve turistovdctga veselja in športa, kadar se zažene osel v svoj drobnonogi skok, pogled na te gugajoče se postave, ki se krčevito oklepajo sedla in so vkljub temu v neprestani nevarnosti, da jih žival kje izgubi. ti strahotni obrazi in plašni kriki, — to je prizor, ki ga menda težko kje drugje vidiš —. Pa med našimi izletniki je bilo tudi par dobrih jezdecev. Belmont je udobno in košato sedel na drobnem belem oslu in mahal s klobukom svoji ženi, ki je stala ob pregraji «Kleopatre«. Cochrane je sedel ravno kakor h kolu privezan, roko je držal nizko, glavo po koncu, pete navzdol — prav po vojaško. Za njim je prihajal malomarni diplomat, prezirno in s povešeninji očmi, kot bi puščava ne bila vredna, da jo pogleda. In za temi «izšolanimi« jezdeci se je poganjal trop začetnikov preko obrežnih skal in gramoza, v najrazlič nejših oblikah slrahu in groze in obupa. In za vsakim jezdecem je tekal zagorel, bosopet pobalin-gonjač in vpil na vse pretege in tolkel ubogo žival po hrbtu, po nogah, kamor je priletelo, in jo priganjal k šc hitrejši naglici. Spodaj ob bregu pa je ležala «Kleopatra« v svežem jutranjem blesku in beli žepni robec gospe Belmontove je mahal zadnje pozdrave izletnikom, izginjajočira za valovitimi peščenimi griči libij&kc puščave, in široki Nil je tiho in sanjavo valil svoje rjave valove v dolgih vijugah po dolini navzdol, — tja kjer so se v meglcni daljavi, pet milj oddaljene, belile na črnikastih skalah zunanje, skrajne utrdbe Wadi Halfe, angleške obmejnc postojanke —. «Ah, — kako krasno!« je vzklikala živahna Sadie, ko je njen osliček ubral nekoliko miraejše korake. «Po- vejte, ali ni to prelepo —? Moj osliček drobi tako srčkano svoje korake ,da je prav zares užitek, sedeti na njem! In moje scdlo je imenitno! — Ali ste že videli kedaj tako lepe naveske in okraske, kakor jih ima moj osliček krog vratu —? Ne smete pozabiti, gospod Stephens, da naredite izvleček VZ oslička! — Ali ni U> pravilna uradna angleščina —?« Stephens je pogledal v mladostno mični živahni obraz, ki je tako šegavo in poredno zrl vanj izpod drob'nega koketnega slamnika, in želel si je, da bi jej mogel odgovoriti in jej povedati z njenimi lastnimi živahniml besedami, kako lepa je in dražestna. Pa plah človek je bil in bal se je bolj ko vsega drugega na svetu, da bi se osmešil pred njo ali pa jo razžalil in s tem uničil prijaleljstvo, ki ju je vezalo. Le skromen smehljaj je izražal njegova čuvstvfc «Zdi se, da ste zelo sre^ni!« je dejal. «Ah —! Kdo bi ne bil srečen v tem suhem, čistem zraku, pod temle krasnim modrim nebom, ko jezdi tako iinenitnega oslička preko mehkega finega peska —! Prav vse irnani, kar potrebujem za svojo srečo!« «Vse —?« «No — vsaj to, kar v tem trenutku potrebujem —.« «Gospodična, vi si še pač vendar nikoli niste izr* kusili, kaj se pravi biti žalosten —?« «Ab '—! Kadar sc ine loti žalost, takrat sem neszrekljivo žalostna. Sedela in jokala sem dneve in dneve, ko sern bila še v zavodu, in tovarišice so bile ka» nore, tako so bile radovedne, zakaj jočein, in tak» krčevito so ugibale, zakaj jim nočem povedati vzrok«. svojc žalosti. Pravi vzrok pa je bil ta, da niti sama niscm vpdeLn, zakaj scm žalostna. — Saj veste kako je,.. Če ieže človeku kakor — lcakor velika črna senca na iušo in če ne veste ne zakaj ne odkod, — pa trpeti morate in žalostni morate biti —. •Ampak prava, resnična nesreča vas še nikdar ni doletela —?« «Ne, gospod Stephens! Tako srečna sem bila vse svoje žrvljenje! In če pogledam nazaj v svoje pretekle dni, morain reči, da še res nisem imela pravega vzroka za žalost.« «Upam, gospodična Sadie, — in Bog daj! — da bi isto mogli reči, ko bodete imcli leta svoje tete —! Ampak zdi sc mi, da me kliče.« «Veste, gospod Stephens«, je vpila gospodična Adams in se nevarno zibala na visokonogem koščenem oslu, «veste, želim da umerite eno mojemu gonjaču, temu frknlinu tule, -- prav pošteno da mu jo date s svojo jezdno palico, ako bo še enkrat udaril mojega osla! — He, dragoman Mansur, vi, povejte temule pobu, da ne dovoliin trpinčiti živali in da se naj sramuje svojega divjaštval — Da, ti mali fantalin, o tebi govorim! Reži se mi in mi kaže svoje bele zobe kakor cigan klobasi! — Kaj mislite gospod Stephens, če bi spletla par volnenih nogavic temule paglavcu bosopetemu, — ali bi jih riosil? Sirota, bos je, Ali ga pač bode pesek in kamenje —! «Ti ljudje ne potrebujejo ne volnenih in ne kakih drugih nogavic v teh vročih krajih, dobra gospodidna Adamsl« se je oglasil polkovnik Cochrane, ki je jezdil pred njo. Navajeni so, da hodijo bosi, in njihova koža na nogah je žuljava in trda kakor slonova. Povrh bi bile nogavice v par dneh raztrgane in kdo bi |im je zakrpal?« «Kaj vse pravite! Torej mislite, da bi ne potrebovali nogavic —? Ampak poglejte tele vojake! Ali ni imenitno, da imaino častno stražo seboj, čeprav trdi gospod Fardet, da se nam ni ničesar bati?« «To je le moje osebno mnenje, gospodična Adams!« je hlastno dejal Fardet. «Morebiti misli gospod polkovnik Cochrane drugače.« «To je le osebno rnnenje gospoda Fardet,« je rekel polkovnik hladno. «Drugačno mnenje pa imajo o potrebi vojaškega spremstva častniki posadke v Wadi Halfa, ki odgovarjajo za varnost meje. — Končno, vsi smo si vsaj v tem edini, da taka «častna straža« naredi • izlet zanimivejši in pokrajino slikovitejšo.« V nepreglednih črtah, drug za drugini so vstajali krog njih peščeni valovi neizmernc puščave, — okamenelo morje, mrtev svet. In čc so prijezdili na vrh peščenega griča, so gkdali v sinji daljavi za scboj gorovje onstran Nila, čudne, raztrgane in razrite vrhove, ki so se izgubljali v vstajajoči sopari reke. — In na vrhovih bližnjih peščenih valov se je zdajpazdaj pojavil vitek vojak v sinjemodrem kroju, naglih korakov je hitel preko grebena s puško v roki. Za trenutek se je očrlavala bojevita poslava oslro na ozadju modrega neba. Nato pa jc zginila v peskoviti globeli in kakih sto korakov v stran se je za hip prikazal drug vojak in  naglo spct izginil —. «Od kod pa jemlje egiptovska vlada tele črnce?« je vprašala Sadie in opazovala zanimivi prizor. «Mislil sem, da bo trcba v tej zadevi kakega pojasnila,« se je oglasil Stephens, ki je bil ves srečen, če je mogel storiti uslugo Amerikanki. «Naredil sem o stvari nekaj izvlečkov v ladijski .aijižnici. Tule imam listek. VZ — iiOČem reci, kar sem bral o čmcin v egiptovski službi. K deseterau sudanskemu polku egiptovske armade spadajo. Doma pa so v deželi Dinka in Šilluk, kakor se imcnujela dva zamorska rodova južno od dežele dervišev, ob izvirku Nila, blizu ra\iiika.« «Kako pa so torej prišli skozi kraje, katere imajo zasedene derviši?« se je ostro oglasil Headingly. «Mislim, da ni bilo posebnih težkoč,« je rekel Fardet in pomenljivo pogledal Ameriltanca. «Kar jih je starejših,« je razlagal polkovnik Cochrane, «so služili v Egiptu že pred vstajo dervišev. Mlajši pa so begunci, ki so ušli iz derviške vojske.« «Mohanieaani, ki zapustijo lastne rojake —?€ se je neverno čudil Headinglv. «In to povrh še v času, ko se bori ves mohamedanski svct gornjega Egipta za vero in svobodo —?« «0, to se zgodi zelo pogosto! Ne mislite, da je ves črni Sudan zadovoljcn s fanatičnimi derviši! Sudanci radi služijo Angležem in ponavljam vam, da so naši najboljši vojaki!« «No, dokler jih ne potrebujemo,« se je oglasila gospodična Adanis, «so prav zanimivi v svojih modrih suknjah in povečavajo slikovitost pokrajine. Pa če bi se kaj pripetilo. bi si res želcla, da bi bili manj slikoviti, pa tcm pogumnejši!« «Glede njehovcga poguma in njihove uporabnosti ste lahko brcz slrahu, gospodična Adams!« je dejal polkovnik. «0 tem vas zagotavljam! Videl sem jib v boju in povem vam, da popolnoma zaupam vanje in  v njiliovo vztrajnostl« •¦JJTfff* (Dalje prihodnjič).