OTROKIN MLADOSTNIK V STISKI
Za spremembe ne bo potreben le denar
V poncdcljek, 17. oktobra je bila na pobudo predsedstva mestne konference SZDL Ljubljana v Cankarjevem domu sekcijska razprava z delovnim naslovom »Otrok in mladostnik v stiski«. Očitno je, da je bila tematika za marsikoga silno zanimiva, saj so obiskovalci okroglo dvo-rano napolnili do zadnjega kotička. Prišli so, da bi kaj novega izvedeli, da bi kaj povedali o svojih izkušnjah, o svojeni dehi ali pa — in to naj bi bil pravzaprav cilj sekcije — da bi kaj spremenili: starši, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problematiko razvoja naših otrok. Razpravo je vodil dr. Ludvik Hor-vat, predsednik republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.
Zanimive podatke je natresla Dora Gobec s Pedagoškega inštituta pri Uni-verzi Edvarda Kardelja. Iz raznih razi-skav, anket in tudi strokovnih knjig je navedla, kaj vse se v naši družbi dogaja z otrokom: od tega, da narašča število socialno ogroženih družin (kar seveda v mnogočem prizadene otroke), do dvomljive brezplačnosti našega osnovne-ga šolstva, zdravstvenih in psihičnih te-žav otrok, ki jih šola nenoimalno obre-menjuje in ki dela po načelih enotnosti ter vztrajno zavrača vse novosti. pred-vsem individualno delo z otrokom. Pove-dala je, da skoraj tretjina osnovnošolcev pri nas obiskuje dopolnilni pouk, kar torej pomeni, da so ob enakih sposobno-stih in poprečno normalnem razvoju otrok pri nas verjetno šole tiste, ki so neuspešne. Dokler individualnost otroka ne bo postala cilj socialistične družbe, ta ne bo humana, bo torej ostajala brez ustvarjalnih ljudi in se zaradi tega ne bo mogla razvijati.
Brane Slivar je predstavil raziskavo o izostajanju učencev v srednji šoli, ki so jo naredili na Zavodu SR Slovenije za šolstvo in v Svetovalnem centru za otro-ke, mladostnike in starše. Izostajanje so definirali kot manifestacijo učenčeve sti-ske. Nato pa so se lotili vzrokov zanjo. Eden je motivacija za pouk, drugi je zdravstveno stanje, na katero spet vpli-vajo najrazličnejše stvari. Ugotavljajo, da je šola sama dostikrat neposreden vzrok za izostajanje, ker s svojo formalno organizacijo, storilno usmerjenostjo, s si-stemom ukrepanja, pravili in prepoved-mi ter neustreznimi prostorskimi mož-nostmi sili učenca v izostajanje.
Nastja Škopec, predstavnica mladine je na vse to povedala, da bi morali avtorji omenjene raziskave najbrž upoštevati tu-di poskus, ki ga je napravila psihologinja Nada Paj na Srednji šoli tiska in papirja. Tam so namreč za čas poskusa uvedni nekakšno »neobvezno obiskovanje« po-uka. Učenci, ki so manjkali, se niso opra-vičevali in za to niso dobivali neopraviče-nih ur. Izkazalo se je, da je v tem času
število izostankov močno padlo. Nastja Škopec je menila, da ni dovolj, da šola učitelju zagotovi toliko in toliko ur na teden, ki jih mora opraviti. Učitelj naj bi se tudi potrudil, da s kakovostnim delom pritegne učenca, da ga bo poslušal in da mu ne bo ušel iz razreda. Predlagala je, da bi podoben poskus naredili na treh šolah in potem »sešteli« učinek (ter ukre-pali).
Marja Strojin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše je pove-dala, da je največ njihovih »stalnih strank« starih med 7 in 10 let (okrog 43 odstotkov) in tudi od 11 do 14 let (okrog 25 odstotkov). Pripeljejo jih starši ali pa jih pošlje šola. Že pri vzrokih, ki jih za obisk navedejo starši in šola, se kažejo bistvene razlike med dojemanjem doga-janja v otrokovi notranjosti. V šolah opa-zijo le padanje učnega uspeha ali težave pri učenju, moteče vedenje ali pa govor-ne težave, skratka le na prvi pogled opazne probleme, ki so zgolj posledica drugih. Te pa opazijo starši: čustvene tnotnje, strah, dostikrat že kar eksistenč-ni strah, tesnoba, motnje pri spanju, hu-da zaskrbljenost, agresivnost in podob-no. Se posebej prisoten je ravno strah. Tega otroci večinoma na ven sploh ne pokažejo, zakopan je globoko v njih in pomeni nezaupanje vase, v svoje sposob-nosti.
Sola otroke občutno preobremenjuje. Marja Strojin je menila, da so tudi neka-tere metode poučevanja dobesedno sla-boumne. Na primer, je opozorila, pisni preizkusi znanja v prvem in v drugem razredu osnovne šole. Najbrž smo edina dežela, ki dovoljuje pisno preverjanje ne-pismene populacije. Povedala je tudi, da se v nekaterih razvitih državah otroci učijo pisati in brati postopoma skoraj tri leta. Pri nas se pogostoma na šolah doga-ja pravi »pedagoški kriminal«, pa še raz-ne vrste primitivnosti, ko učitelji šolarje silijo v prezgodnje abstrakcije, ki jih zgolj zmedejo, vzbudijo v njih zaskrbljenost, ker jih pač ne morejo dojeti in podobno.
Razpravljalci na sekciji so spregovorili tudi o trpinčenem otroku, oglasili pa so se tudi »trpinčeni učitelji«, o težavah rav-nateljev in z ravnatelji, o pravicah otrok, zapisanih v deklaraciji organizacije zdru-ženih narodov, ki pa nikogar ne zavezu-jejo (pa menda v kratkem bodo zavezo-vale vse podpisnice te deklaracije) - vse povedano bodo na predsedstvu mestne konference uporabili kot podlago za ne-katere kratkoročne in dolgoročne ukre-pe, za spremembe torej, ki naj bi se jih lotili takoj pri tistih stvareh, pri katerih ni potreben denar, le dobra volja. Vse-binska sekcija je bila nekakšno naravno nadaljevanje bolj banalnih pogovorov pred leti, ko so srednješolci najprej zah-tevali prostor. Zdaj hočejo v tem prosto-ru tudi kvalitetno delo.