187
Narodne pravlice.
Gorica.
Potujoč po samotnej cesti od Celja v Velenje zapaziš čvetertinko ure popred, preden zagledaš celo krasno rŠalesko doliuo", iz ceste med dvema zelenima gričema lepo grajši-nico „Gorica" (nemški Eckenstein) imenovano. Ne dalječ od tod proti severni strani zagledaš pa tudi na višjem hrib-cu še prostor, kjer je svoje dni „Gorički grada bil. Dende-nešnji le kar majhne razvaline zivajo v oblake in proti sinjemu planu žalostno, znam minljivosti, mole. Polovica teh razvalin je iz desk ponarejena zavolj romantične lepote, kjer se je zidovje že večidel razsulo. Od dalječ pa se ne po-ziia, da je razval iz lesa. Peljal me je une dni pot fje. Rad
bi bil kako pravlice vtem gradu zvedel, al ni ga bilo človeka, da bi mi bil svojo radovednost nasitil, kajti starega ni bilo blizo, mladi pa že nič več ne vedo. Res zadnji čas je že, da se naše narodne pravlice nabirajo !
Ene dni pozneje pridem k nekemu že precej staremu možu. Poprašam ga, kakor že po navadi, če take ljudi vidim: „Ali mi veste kaj povedati od tote stare grajšine, — tako le od kovega „šaca" kaj, ali od ^strašila" itd. „„Da, — mi odgovori — jaz bi Vam veliko povedal, pa se ne spomnim vsega; tako pa le samo nekaj malega povem."44 Vesel sem bil in čisto zadovoljen tudi s trohico. Naj podam toraj sledeče od njega pozvedene pravlice, morebiti bojo marsikte-remu všeč.
1.
Neka ženska, Kerlinka pod Goricoj po imenu, koja še nek živi, je enkrat srabotje za krovce po goričkem zidovji brala; naenkrat zapazi 4 putke pri germovji, koje so po zemlji praskale, in kokotale, kadar so kaj za pozobati našle. Žena jih začne putkati, češ, da bi jih vjela in si doma dobro pečenko napravila. V tem hipu pa vstane hud vihar in jo zapodi izmed razvalin. Crez nekaj časa se vsred nekega vinograda zave, pa na telesu ni bila poškodovana nikjer.
2.
Neki pastir je okoli zidovja ovce pasel. Pride tudi noter v razvalino in zapazi zelenega moža, da je nekaj kopal. Pastir je menil, da je ta mož kak lovec, ga toraj praša, kaj da tu dela. Zelenjak ga serpo pogleda in gerdo proti njemu zine. Fant se vstraši, in verglo ga je tako dalječ, da sam ni vedel, kje  da je.
3.
Neki Jozelj je na Božjega telesa den v razvalini s puško golobov čakal. Bilo mu je že dolgčas; vsede se tedaj na pečino in zadrema. Na to pa pride zeleni mož in ga vseka s drogom po ritniku, da se prebudi. Pošlata se za sedalo in — joj mu! klobaso ošlata! Na to ga pa hud piš po zraku nekam odnese. Ko je to pripovedoval ljudem, mu niso verjeli in so le rekli, da so mu je sanjalo. Pa njegova klobasa je bojda to prigodbo spričovala.
4.
M. Kukušinc, ki mi je vse to povedal, kakor sem zapisal, je še pristavil, da je sam enkrat čuda lepo klet polno strašno velikih sodov s sladkim vinčekom napoljenih in mnogo žakljev z dnarmi nasutih memogredoč vidil; ravno tako tudi drugikrat neki ovčar l
V Velenjskem gradu.                           Vijanski Janko.