S MISION ES CATOIICAS
J D Y E N S E N A D A TODAS LAS N A CIO N E S!”
PALABRAS DEL SANTO PADRE AL EMBAJADOR DE KENIA
Al salurio que el Excmo. Sr. Don Ben E(lward Mwangi dirigio al Papa, Juan Pablo II reapondio pronunciando en ingles el discurso que ofrecemos traduoldo al espanoi.
Senor Embajador:
Mi visita pastoral a Kenia de hace pocos anos me dio la oportunidad de experimentar la calurosa hospitalidad del pueblo de Kenia, pueblo muy prometedor, poseedov orgulloso de un conjunto de cualidades humanas que le distinguen y le dotan de un gran caracter.
Las garantias democraticas de la Constitucion de vuestva nacion in-cluyen libertad de conciencia y culto para todos los ciudadanos y residentes. Es ta proteccion constitucional de la practica libre de la religion expresa una actitud de respeto de los valores espirituales, valores hondamente enraizados en ol corazon de vuestra gente. Impliea aceptacion de la verdad sobre el hom-bre, de su dignidad y destino eterno. Es asimismo reconocimiento de la va-liosa contribucion que aportan los vei’daderos creyentes en Dios al futuro de vuestro pais.
Le agradezco su bondadosa alusion a la importante aportacion prestada por la Tglcsia catolica en Kenia a io largo de tantos aiios. Ciertamentc es tarea de la Iglesia trabajar por el bi en y armonia de todos los ciudadanos.
Miro con esperanza a la celebracion del 43" Congreso Eucaristico Internacional de 1985 en Nairobi. Le doy las gracias como a representante del Gobierno y pueblo de Kenia por haber prometido apoyo y cooperacion a fin de que este importante acontecimiento de la Iglesia africana y, claro esta, de la Iglesia universal, logre sus objeti vos y traiga muchos beneficios espirituales a los que en el participen.
Senor Embajador: La Santa Sede desea colaborar con el Gobierno de Kenia y sumarse segun el modo propio de su mision a todos los esfuerzos que promuevan el autentico desarrollo humano. Con su intensa labor por impulsar la mutua comprension de los pueblos y naciones, la Santa Sede desea favorecer la causa del recto progreso de čada persona sin discrimi-nacion de raza, color o čredo, y favorecer las condiciones que hagan ocupar a Kenia su lugar adecuado en la Comunidad de las naciones.
Para usted pidio a Dios que le ayude en su alta mision de trabajar por arraigar continuamente la comprension y amistad entre la Santa Sede y la Republica de Kenia. Siempre contara usted con mi plena disposicion, y la de los organismos de la Santa Sede, a prestarle toda clase de cooperacion posible por parte nuestra, a fin de que usted desempehe sus deberes eficaz-mente. Para el pueblo de Kenia imploro especiales bendiciones de Dios.
Naslovna stran: Razširjena cerkev sv. Kizita v Lusoki, Zambija. V ospredju na levi p. Podgrajšek, zraven sodelavcev.
MISIJONSKI JUTRI IN CERKEV
2e take besede so se slišale: misijonskega dela je konec. Razloge navajajo različne: apostolskega dela je povsod dovolj, tuji misijonarji niso zmožni prilagoditve drugim kulturnim narodom, nevarnost je, da se ne presaja evangelij, ampak evropska kultura, končno pa gre za duše, ki so povsod.
Kaj je misijonsko delo in kje je misijonsko delo, se mnenja razhajajo. Nekateri gredo tako daleč, da trdijo: ni bistvene razlike med Parizom in Tokio, ne med Buenos Airesom in Kalkuto. Povsod je družba razkristja-njena. Saj so nekrščeni otroci in zdaj že mladostniki v Ljubljani in prene-katerih evropskih in ameriških mestih.
Kje je torej misijonska pokrajina? Mnogi, zlasti Severna Amerika smatra za misijonsko pokrajino vso Južno Ameriko. Zato je število njihovih misijonarjev razmeroma veliko. V Jugoslaviji je zmeda celo v tem, da so nekateri duhovniki in še posebno sestre, ki delujejo v Južni Ameriki, šteti med misijonarje, drugi pa ne, čeprav so na istem kraju in opravljajo isto delo.
Vse kaže, da je Cerkev v svojem vodstvu ostala na starih pojmovanjih, ki očividno niso stara, saj je zakonik veljaven komaj dobro leto.
Tam je rečeno zelo kratko in preprosto: misijonska dejavnost v °žjem pomenu je dejavnost, s katero se Cerkev vsadi med narode in skupnosti, pri katerih še ni zakoreninjena.
Torej gre za Cerkev, ki je v narodih še ni ali ni zakoreninjena. Vsa evropska in ameriška kultura je krščanska, čeprav je razkrisltja-njenje vedno večje. Južna Amerika je celo statistično najbolj katoliška dežela na svetu. Japonske, kitajske, indijske, muslimanske in črnske kulture se evangelij ni dotaknil niti v toliki meri, da bi mogli globalno reči, da je jedro misijonskega dela opravljeno. Cerkev niti ni presajena, če Pa je recimo v črnski Afriki kje presajena, ni zakoreninjena. Ne sme nas Premotiti, da so v nekaterih državah katoličani močni. Mlada Cerkev sama vendar še ne more živeti in daleč je od dosege tistega cilja, o katerem se danes ravno pri misijonskem delu toliko govori: ni dosežena inkulturacija.
Zato Cerkev nujno skuša mobilizirati vse sile, da se to presajanje Cerkve in vraščanje v dosedaj nekrščanske kulture nadaljuje. Razumljivo, da je pred Cerkvijo težko vprašanje: razkristjanjenje nekdaj cvetočih krščanskih narodov. Prav tako boleče je vprašanje zedinjenja kristjanov. A zaradi teh problemov ne izgubi iz vida prvobitno nalogo, da skuša hiti pričujoča, in to učinkovito pričujoča med vsemi narodi. Zato so koncilski očetje zapisali: vsa Cerkev je misijonarska. Od papeža do zadnjega vernika, vsi nosimo na sebi to odgovornost, da Cerkev gre med narode,
ki j; še ne poznajo, kjer še ni zakoreninjena. To ni šport nekaterih, to je odgovorna naloga vseh.
To gledanje odločilno posega v prihodnost misijonskega dela. Treba je samo prebrati poglavje: Misijonska dejavnost Cerkve v novem cerkvenem zakoniku. Predpisi od 781 do 792 govore o dejavnosti Cerkve na misijonskem področju. Vsa dosedanja izkustva so na kratko vdelana v to poglavje. Ne le naloga kot taka, tudi način, vprašanje pokristjanjenja kulture in nevnašanje tuje kulture v misijonske dežele, delo misijonarjev: škofijskih duhovnikov, zlasti redovnikov pa prav tako laičnih misijonarjev, gradnja mladih Cerkva, vse to je zajeto. Cerkev je spregovorila. Vprašanje je, če se bomo mi odzvali.
Ce nalogo premišljujemo statistično, potem je položaj obupen. Ko se je novodobno misijonsko delo začelo prebujati, je bilo na svetu komaj eno milijardo ljudi (leta 1800). Za leto 2.000, ki pride kmalu, napovedujejo sedem milijard prebivalcev na zemlji. Največji in najhitrejši porast je v Afriki. Cerkev številčno ne raste tako hitro. Zato bo kljub našemu prizadevanju razmak med številom prebivalcev ne vseh kontinentih in med številom katoličanov vedno večji.
K temu moramo šteti zaskrbujoče dejstvo, da je upad misijonarjev iz Evrope In Amerike zelo velik. Če se je zadnja leta število duhovnikov kljub veliki suši v Evropi in Ameriki znatno dvignilo, je to zasluga prav misijonskih dežel in Južne Amerike.
Cerkev .ie realistična. Trenutno je položaj misijonskih narodov težak. Na Kitajsko je nemogoče iti. V Indijo tujih misijonarjev ne sprejmejo. Odprta je Japonska, a na razumljiv način nekam gluha ne za evangelij morda, pač pa za Cerkev. Muslimanski svet je praktično nedostopen. Odprta je Oceanija in najbolj Afrika. Zato so bili klici Cerkve: na pomoč Afriki! V nekaj desetletjih se bo mnogo odločilo.
Ce vzamemo za merilo tisto, kar so tako lepo zapisali na koncilu: Cerkev je vesoljni zakrament, potem moremo gledati na problem prihodnosti z drugačnim pogledom. Ne gre toliko za številke in odstotke. Gre pa za prisotnost Cerkve v svetu.
Danes velja tisto, kar je rekel Kristus apostolom: ne boj se, mala čreda! Gre za to, da smo luč in kvas. A to povsod. Milijarde leta 2000 ne bodo vedele, da živi na svetu Cerkev z veselim oznanilom. Veliki kulturni bloki ne bodo oplemeniteni s Kristusovo resnico, s Kristusovo navzočnostjo. Zgodovina bo morda obsodila naš rod, ker nismo razumeli ,,znamenja časa11.
Pri vseh negativnih pojavih, pri vsem navalu brezboštva In razdejanju, ki ga prinaša rdeča poplava, moramo biti optimisti. Bog deluje tudi tam, kjer se zdi, da je popolnoma odsoten. Kakor nekdaj judovski narod, tudi danes pripravlja misijonske narode z vrednotami njihovih verstev na sprejem Kristusa, k! je tudi zanje obljubljeni Odrešenik.
Zato je Cerkev na daljno roko optimistična, četudi preživlja krize celo sama v sebi. V njej živi Kristus. Toda ta optimizem se opira na dejstvo, da bomo mi vsi imeli močno zavest, da je skrajni čas presaditi Cerkev, kjer je še ni, zakoreniniti Cerkev v velike kulture, v ogromne narodne skupine. Le takrat bo mogla biti tudi tam zakrament, čeprav v številčni manjšini.
Razvidno je iz tega stališča Cerkve, kako plehka je misel: misijonskega dela je konec. Morda se nam bliža čas, ko bo ravno nastopila velika misijonska doba. In če bi nam samo to prinesel koncil, bi bili vredni vsi napori Cerkve.	Franc Sodja CM
Veliki podvig slovenskih lazarisfov tik po drugi svetovni vojni? Kitajski Baragov misijon, ki je pa, žal, trajal le nekaj let. V prvi vrsti ob krajevnem škofu severnoamerikancu in njegovim sodelavcem je še živeči predstojnik tega misijona Franc Jereb, zdaj v Beogradu. Zadaj stoje skoraj sami Slovenci: Janez Kopač, župnik v Torontu, Jožef Časi, tudi v Torontu, severnoamerikanski sobrat, Karel Wolbang, v Kanadi, Jože Pokorn v Ljubljani in Andrej
Prebil v Čileju.
INDIRA JE INDIJA
o. JOŽE CUKALE S.J., Bengalija
Če gre večini državnikov za osebno slavo, Indhiri ni bilo zanjo. Časnikarjem ni bilo lahko prodreti v življenje te velike osebnosti. Samo po enem je stremela, da bi bila njena dežela ostala vredna svojega zgodovinskega poslanstva. Njen veliki sen, da bi Indija ostala edina, sen, ki ga je mladi Indhiri vlil njen ,,guru“ Mahatma Gandhi, je bil zmerom v njej prisoten.
Zadnje čase je v svojih javnih in privatnih izjavah poudarjala: Indija je v mevarnosti. Njeni politični nasprotniki so te besede zlorabljali, češ, da zbira volilne glasove. Ko so jeli padati hindujci pod streli Sik-ekstremistov, je v svoji dalekovidnosti občutila dva nevarna vdora proti neodvisnosti polotoka, Pakistan in Kalistan. Kot diplomat ni nikdar imenovala teh dveh po imenu, a vsi smo vedeli, kaj misli in hoče povedati. Ekstremisti, ki so našli zatočišče in oporo v ZDA in Angliji, imajo dobre zveze s Pakistanom. Amerika se je njeni bojazni posmehovala, Anglija je previdno molčala Ko pa je dvajset strelov upihnilo njeno življenje, so vsi sklonili glave in obstali pred svetom kot krivci neke nezavestne zarote!
Bila je velik državnik. Njeno veličino bo danes težko najti celo med moškimi državniki. Zasenčila je Tacherjevo in na ameriški televiziji je Reagan igral le drugo vijolino, ko sta izmenjavala svoje misli. Pri Indhiri nista bila prav dobro zapisana niti dr. Kissinger niti Nixon. Najbolje se je razumela s predsednikom Kennedijem. Niso ji verjeli, da Rusov ne mara, a jih je potrebovala kot edini protiutež Kitajcem, ki so stegnili svoje prste po severu Indije in danes že cedijo sline po Hongkongu.
Seveda ji vsi zamerimo, zakaj se ni postavila na stran domoljubnih Afganistancev. Njene medle izjave proti sovjetskemu protektoratu v Kabulu so predstavljale madež njeni sicer odprti osebnosti. Ni ji bilo lahko iz začaranega kroga.
Zmerom smo govorili, da Indija potrebuje močno roko, ki naj drži toliko ljudstev, religij in jezikov pod eno streho. Obenem smo ji zamerili neko gotovo držo samodrštva. Počasi pa zavestno je zidala dinastijo sorodstva - Nehru - Gandhi. Strumno je menjavala kabinet svoje vlade., ker je večkrat v šali izrekla resnico vsi ministri in voditelji moje stranke hočejo postati ministrski predsedniki... če bi ne bila večkrat trda v svojih potezah na šahovnici Delhija, bi Kalistan (odcep Pundžabijcev od Indije) postal dejstvo. Svoboda in edinost Indije ne bi ostala več enačba in Indija bi pričela drseti v razsulo.
Pravzaprav je z delom Pundžaba, kjer so strnjeni predeli Sik -dobrih in zavestnih vojakov, ki so rešili Kalkuto pred invazijo Pakistana ter varovali Pundžab za neodvisno Indijo in ki sestavljajo 30 odstotkov indijskega oficirskega kadra, s tem delom Pundžaba, kjer so pričeli Kalistanci svoje delo, pustila predolgo svobodne roke, dokler niso ekstremisti pričeli vlačiti v svoj Vatikan-Amritsar najmo-
dernejšc orožje za svoje separatistične namene. Predsednik Indije in Indhira sta bila na listi tistih, ki morajo pasti. Svarili so jo, naj bo Previdna in naj zamenja svoje gardiste, ki so bili po večini Sik narodnosti. Zaupala jim je, obenem pa večkrat govorila: če padem, padem.
Znala je potrpežljivo čakati. V tem je prekašala svojega očeta Nehruja, od katerega je podedovala svoje državniške sposobnosti. Tudi kadar so jo izigravali in ji na političnih shodih metali polena pod noge, je znala ostati dostojanstveno mirna in dalekovidno čakala na pravi trenutek, že od mladostnih dni je zmerom raje poslušala kot govorila. A ko je prišel njen trenutek, je znala odločiti napad na Amritsar in
na svetišče Sikov, kjer so se utaborili Bindavale in njegovi kriminalci. Ko je bil Taht napaden in zelo okrušen (svetišče Sik-naroda), je završalo med ne-hindujskimi Siks. šest velikih duhovnikov Siks religije se je postavilo na stran upornikov, nekateri med njimi iz strahu pred ekstremisti, drugi ranjeni v svojem religijoznem nastrojenju. Usoda Indhire je bila odločena.
Ko je padla pod streli dveh osebnih stražarjev (po rodu Siks), ki sta bila pripravljala že v tretjič napad nanjo, se je ranjeni tiger Indije prebudil in začel pogrom proti Siks širom Indije. Na stotine in stotine Siks je padlo pod noži in streli. Kdaj bodo zaceljene te rane, to je danes še neplodno ugibanje. Njen sin Radživ je hitro vzel vajeti države v svoje roke in zdi se, da bo držal te vajeti trdo, dokler se duhovi ne izmirijo.
Ko sem bil pred nekaj leti na proslavi otvoritve Klinike za rakove tvorbe in je prišla Indhira, da odpre prostore, kakor je bila že leto prej povabljena na otvoritev prvih stavb Mati Terezija, sem opazoval Indhiro od blizu. Tropa revnih ljudi, ki niso smeli v notranjost zgradb, je ostala daleč v ozadju, da vsaj oddaleč pozdravi svojo gospo. Videl sem jo, kako se je zastrmela vanje in jim pomahala v pozdrav. Indhira se je zavedala, da je Mati revne Indije in njeno srce je bilo pri ljudstvu. škoda, da ni poslušala nasvetov svoje prijateljice M. Terezije, katero je prišla pozdravit vsakokrat, ko se je mudila v Kalkuti. Odobravala je abortus, podpisala sterilizacijo, ker se ji je program rimske Cerkve o omejevanju rojstev zdel prepočasen in nerealističen. Milijoni nerojenih so morali umreti, stotisoči so bili sterilizirani, nekateri proti svoji volji, drugi za nekaj drobiža. . . Sledila je to pot agnostičnemu ne-krščanskemu zapadu. Prejela je svoj ,,nemesis“. . .
Pridobitve Indhire so ogromne. Dežela bo v kratkem imela dovolj Žitaric, da prehrani svojo revščino. Sedemdeset odstotkov nafte krije potrebe industrializirane Indije. Indija je postala pod njenim vodstvom ena vodilnih držav Azije.
Zdi se, da je njena mučeniška smrt jela strnjeno zbirati svoje raztresene množice v eno. Nihče ni pričakoval, da bo njeno ime tako globoko obležalo v srcu Indije. Tudi pri nas smo bili duhovni pastirji klicani na žalne proslave. Na velikem žalnem shodu vseh treh religij - muslimancev, hindujcev in kristjanov -, je bilo tudi meni dano, da zaključim shod z molitvijo za pokojno Indhiro.
Cerkev je hvaležna voditeljici za varstvo. Indija ima na svoji levici Pakistan in na desni Bangladeš. Državna vera obojih je mohamedanska. Pri nas so pa vsa veroizpovedi enake in enako zavarovane. Ko so nekateri hindu-ekstremisti hoteli spremeniti Ustavo in proglasiti hinduizem za državno vero. se je postavila Indhira za ustavo. Cerkev moli za pokoj njene duše in za srečno roko njenega sina Radživa.
,,Indu, Indu“ jo vsak dan kliče njena teta v Delhiju, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da njene nečakinje, ki je bila zmerom tako domača in prijetna osebnost v družini Nehruja, ni več v hiši. Tudi mi jo pogrešamo, kot da nas je zapustila lastna mati.
Naj se spočije v Bogu! In naj njena daritev izprosi Indiji rasti in blagoslova.
spbt eoen - po plačilo h bogu
Piše pokojnikov sobrat o. JOŽE CUKALE S.J., Indija Predragi Lado,
najin prijatelj in veliki misijonski stavbenik, graditelj hiš m božjih poslopij 24. Parganasa, brat Leopold Vidmar je odšel k Bogu v hišo počitka, nocoj ponoči ob dveh. (Nedelja 1S.11.S4.)
Umiral je tri dni in tri noči
Prilagam poročilo za KM.
Prosiva zanj, da bo tudi on prosil za naju in
za KM.
Tvoj užaloščeni Jože iz Bengalije.
Modrooki, močno zgrajeni, z gosto mogočno brado obdarjeni, na katero bi bil sam Mohamed ponosen, naš jezuit brat Leopold je že več kot sedem let trpel za boleznijo na jetrih (cyrrhosis). Njegov zdravnik ]e,.*z^av^> da je Vidmar nekak medicinski čudež in da bi zaradi obo-lelih jeter moral že pred leti dati svetu slovo. Človek je pač čudo stvarstva in brat Vidmar je bil to še posebno. Poznan kot izvrsten gradbenik, mizar in mehanik, ne le v Bengaliji, marveč tudi izven njenih meja, je bila iskana osebnost misijonskega delavca. Planote himalajskega Dardžilinga vedo zanj in nižine Torai pod Jaipalgurjem iln Gajaganga, kjer je gradil samostane, župnijske domove, šole in cerkve. Bil je tudi ponosni zemidar (veleposestnik cerkvenih polj) 'y Bodipurju. kjer mu je bil 'guru-Mojster pater Sedej, s katerim ga ie vezalo globoko prijateljstvo. Oral je polja ob Gangesu s svojim >Vladimirec‘-ruskim traktorjem in učil Bengalce oranja na globoko. Niso mu verjeli in prva leta je žel s svojim traktorjem pičle uspehe. •A tretje in četrto leto je s svojo skoraj trmoglavo naravnostjo prejel zadoščenje. Riževa zemlja je začela dajati svoje obresti. Vidmar je zmagal. Zaoral pa je tudi v srca svojih Bengalcev in kdo izmed kristja-n°v in nekristjanov ga danes ne pozna!
Odtis njegovih pridnih rok in učitelj najrazličnejših obrti, posebno Pa ponosne stavbe po Barrackpurju, Pandua, Raghapurju, Kalijanpurju m zlasti njegova cerkev, ki sta jo zgradila v Kaurapukurju z arhitek-l°m Barnesom, bodo ostale živ spomin slovenskemu misijonskemu ga-raču, ki mu je ime Vidmar. O naši cerkvi se je ob svojem obisku izra-Z|! zagrebški nadškof kardinal dr. Kuharič, da bi bil ponosen, če bi imel v Zagrebu take vrste mini-katedralo.
Po svojem značaju bi ga rad primerjal z svetopisemskim Nata-Paelom. Srca ni imel na jeziku, ampak tam, kjer je moralo biti. Pohvalil je delo, kadar je bilo vredno hvale, in ni štedil s kritiko, ki pa Mkdar ni bila zajedljiva, marveč jo je vsakdo lahko prenesel. Bil je človek, ki mu je bilo belo belo in črno črno in je znal zgrabiti vraga za roge. Pravi Izraelec, v katerem ni bilo zvijače.
Bil je mož, globoko predan Družbi in Cerkvi. Dobro podkovan v teologiji, se je upal pomeriti z marsikaterimi teologi v debatah o po-
koncilskih problemih. Vstajal je zgodaj, navadno ob štirih in opravil svoje meditacije. Po zajtrku pa na delo. Skupaj sva opravljala duhovne vaje v Dhijana Ašramu pr^d mesecem. Bil je že precej oslabel, a ni prosil za primerno dijeto. Vstopil je v mojo sobo in opravil spoved. Ni hotel stola, pokleknil je, slabotni misijonar s svojimi 84 leti na hrbtu, na tla. Bil je odkrit s svojim Bogom in sam s seboj, redovnik, ki nam je bil s svojo gorečnostjo in čistostjo življenja v zgled. Z njim odhaja veliko poglavij slovenskega misijonskega podviga v 24. Par-ganasu. Zahvaljen nebeški Oče za tega misijonskega delavca, slava Tebi, Jezus, za tega, ki Te je posnemal s svojim križem na rami. Brat Leopold, naj te veselje v sv. Duhu osrečuje v Očetovi hiši. Umrl je 18. novembra 1984 v Kalkuti.
Vsi slovenski misijonarji in vsi misijonski sodelavci, ne le njegov sobrat in somisijonar v Indiji, smo za blagopokojnim „žalujoči oslali“. Naša dolžnost je, da molimo za večni pokoj neutrudnega Gospodovega delavca na zemlji.
S ,,Katoliškimi misijoni“ je bil pokojni v stalni povezavi po pismih; ko pa je naš urednik potoval na obisk misijonarjev v Aziji, tudi osebno. Spremljal je popotnika in njegovega spremljevalca br. Ivana Kešpreta SDB v višine Darjeelinga pod Himalajo, da so obiskali delokrog brata Vdovca, ki je bil zadržan v Kalkuti radi zdravljenja. V tistem prelepem gorskem kraju je br. Vidmar tudi sam nekaj let deloval. Na tej poti sta obiskovalca mogla doživeti in občudovati plemeniti blago-pokojnikov značaj. Tudi sicer je bil v času obiskovalčevega zadržanja v Bengaliji vedno popotnikoma v pomoč.
Brat Leopold Vidmar S.J. na mrtvaškem odru.
,>**■
B* L -/ *

IZ SONČNE ZAMBIJE
Pod tem naslovom izdajajo slovenski jezuitski misijonarji v Zambiji glasilo, ki poroča o življenju in delu vseh, ne le jezuitskih misijonarjev v tej deželi, šele zdaj sta nam prišli po dolgem času v roke ■novi dve številki, ki pa nikakor nista novi. Prvo (na fotokopiji manjka čas izdaje) je menda pripravil še p. Jože Grošelj D.J., ko je bil še tam, drugo pa verjetno novi tamkajšnji misijonar o. Lojze Podgrajšek D.J.
Ker so ,,Katoliški misijoni" tudi kronist vsega slovenskega misijonskega dela, že radi zgodovine slovenskega misijonskega dogajanja v Zambiji moramo objaviti tudi vesti iz teh dveh številk, čeprav so morda za koga že zastarele. Za večino bralcev našega lista bo pa zanimivo branje o tem važnem odseku slovenskega misijonskega dela v Afriki:
NOVI NADŠKOF
Naš prejšnji nadškof Emanuel Milingo je bil pred dvema letoma poklican v Rim. Lani avgusta se je odpovedal škofiji in sveti oče ga je imenoval za voditelja dušnopastirstva med zdomci in študenti na tujem, Lusaki pa je določil novega nadškofa v osebi domačina Adriana Munganduja. Njegovo škofovsko ustoličenje je bilo 4. februarja leta 1^84. Slovesnosti so se udeležili vsi zambijski škofije, pa tudi najvišje državno vodstvo: predsednik republike, glavni tajnik stranke in mi-nisterski predsednik s skoraj celotno vlado. Prišli so tudi diplomatski zastopniki mnogih držav. Predsednik republike je ob tej priliki imel lep govor, v katerem se je zahvalil misijonarjem za ogromno delo, ki so ga opravili doslej v tej deželi. ,,Brez vzgoje, ki so nam jo dali misijonarji, tudi naša deželna neodvisnost ne bi bila mogoča", je povdaril med drugim.
NOVI MISIJONAR
Petnajstega januarja 1984 se je vrnil v Zambijo Lojze Podgrajšek b-J. že kot bogoslovec je prebil tod poldrugo leto. Tisti čas je izkoristil za študij jezika in poučevanje v malem semenišču. Letos pa se nam je pridružil kot duhovnik. Za začetek je odhitel v Vzhodno provinco, da si osveži jezikovno znanje, po Veliki noči pa se nam pridruži v Lusaki. Dela bo imel dosti, saj na vseh straneh primanjkuje duhovnikov Zavisi pa seveda od predstojnikov, kam ga bodo poslali.
MLAKARJEVA MAMA
mati Janeza in Kristine, je umrla. Rodila in vzgojila je trinajst otrok, od katerih sta dva duhovnika, Janez D.J. v Zambiji, Martin pa v Nemčiji. Hči Kristina pa je kot laična misijonarka v Lusaki darovala misijonom dvanajst let življenja.
Novica o njeni smrti je prispela v nedeljo, prvega aprila. Janez ni mogel iti na pogreb, ker je prebolel malarijo. V torek smo se zbrali okoli oltarja v Chelstonu in skupaj z Janezom in njegovimi farani no-
molili za svetniško pokojnico. Ob isti uri so njeno truplo položili k počitku v Bohinjski Srednji vasi.
KAJ DELAMO PRI SV. JOŽEFU
Pod tem naslovom poroča minorit p. Ernest Benko o svojem delokrogu na misijonu sv. Jožefa tam na severu Zambije:
Ničesar ne zidamo, ničesar ne obnavljamo, v župniji opravimo samo najpotrebnejše; skoraj vso skrb pa posvečamo fantom, ki se pri nas pripravljajo za redovno življenje. Trenutno jih imamo 20. Bogu smo hvaležni za ta dar duhovnih poklicev. Trudimo se, da bi fantje ne samo ohranili dar vere, ampak da bi tudi z veseljem sprejeli in v polnosti zaživeli duhovni poklic, ki jim je bil podarjen.
Sredi decembra in v začetku januarja smo pripravili duhovne vaje za fante, ki so zaprosili za vstop v naš red. Prijav je bilo veliko, nimamo pa ustreznih prostorov, zato smo povabili samo tiste, ki bodo kmalu izpolnili pogoje za vstop. Duhovne vaje so pripravili in vodili naši bogoslovci. Z besedo in zgledi veselega služenja evangeljskim svetom so utrjevali vero in duhovni poklic v mladih fantih. Vabili so jih, naj prisluhnejo božjemu klicu po zgledu Sv. Frančiška in se odprejo delovanju Svetega Duha. V molitvi in premišljevanju naj posvečujejo svoje življenje. Fantje so z zanimanjem sledili besedam bogoslovcev in nekateri bi najraje kar ostali pri nas.
Da bi tudi med letom ostali povezani z našimi bodočimi kandidati, smo začeli izdajati skromen listič, ki ga pripravijo naši pripravniki. V prvi številki so spregovorili o življenju in dolžnostih v naši hiši priprave.
Avgusta bodo nekateri od naših pripravnikov vstopili v novicijat. Pred tem pa jih čaka še precej trda preizkušnja. Pokazati bodo morali, da so sposobni nekaj časa povsem samostojno skrbeti za gmotne potrebe naše hiše. Večina naših fantov prihaja iz revnih predmestij, kjer ni za mlade skoraj nobene druge dolžnosti kot učenje in žoga. Ko pridejo k nam, se jim je težko prilagoditi strogemu hišnemu redu. Pa tudi opravilom. Pred dnevi mi je eden potožil: ,,Oče, ko sem pred enim mesecem prišel, sem prvič v življenju videl živega zajca. Zdaj pa že zahtevaš, naj jih ne samo nahranim, ampak se celo pogovarjam z njimi. “	_______
V naslednjem objavljamo domala dobesedno vso vsebino 2. številke 16. letnika tega jezuitskega slovenskega lističa v Zambiji, ki se najprej pokloni zavetnici misijonov sv. Tereziji Deteta Jezusa s temile besedami:
OB MISIJONSKI NEDELJI
marsikoga zapeče vest, ko se sprašuje o svojem misijonskem poslanstvu. Sv. Terezija ni šla v misijone. V samoti Karmela je ljubila Boga nad vse ter dnevno darovala svoje trpljenje za duše. Dopisovala si je z misijonarji in molila zanje. Tako je postala zavetnica misijonov. Trosila bo cvetje iz nebes do konca dni.
Iz hvaležnosti je p. Lovro Tomažin posvetil novo cerkev v Chaindi prav Tereziji Deteta Jezusa. Cerkev je bila slovesno blagoslovljena pod
Ob posvečenju razširjene cerkve v Kizito: levo novi lusaški žkof, zraven njega p- Jože Grošelj S.J., zadaj je pa viden tudi o. Lovro Tomažin S.J.
sedanjim župnikom p. Janezom Mlakarjem. On je tudi priredil kratek življenjepis v njeno čast v domačem jeziku.
POSVEČENJE RAZŠIRJENE CERKVE Koncem aprila letos sem se povrnil iz Vzhodne province, kjer sem se učil jezika čijandža. Predstojniki so me takoj dodelili v župnijo Kizito, da bi se uvedel v župnijsko delo in zamenjal p. Jožeta Grošlja. Prvi pogled na cerkev sv. Kizita me je začudil: cerkveni prostor eno samo veliko gradbišče. V cerkvi skupina mladincev z macolami razbija tlak starega svetišča. Zidarji so sila hiteli, žene in matere so izkopavale debele štore okoli cerkve. V stranskem prostoru je slikar dajal obrise vstalemu Jezusu. Dva umetnika sta urno zabadala svoje priprave v mukvin les. Eden je klesal kip sv. Kizita, drugi je izrezoval sveto podobo zadnje večerje. P. Jože je vse skupaj spretno vodil, tako da je bila cerkev pripravljena za posvetitev že 3. julija 1984.
K posvetitvi se je zbralo veliko število ljudi. Navzoči so bili vsi dosedanji župnijski upravitelji sv. Kizita, razen seveda Jožeta Kokalja. Nadškof je v pridigi poudaril, da nova cerkev vabi in izziva vse katoliške družine k duhovni gradnji njihove domače cerkev, kjer molitev in ljubezen spreminjata naravno družino v občestvo božjih otrok.
Dan posvečenja je bil dan zahvale za opravljeno delo in obenem tudi dan slovesa. Jože se je s svojo župnijo zahvaljeval Bogu in sode-
lavcem in se poslavljal. Jožeta verniki ne bodo pozabili, saj so z njim zgradili kar dve veliki cerkvi: v Lilandi in v Kizitu. Na pot so mu dali bakreno mizico z vgraviranim zemljevidom Zambije. Na študijski dopust je poletel 14. julija. V začetku septembra sta z Janezom Mujdrico začela zadnjo jezuitsko preizkušnjo v Spokane-u. Jože, vsi iz Kizita in Lilande ti želimo uspešno leto duhovne poglobitve in da se nam zdrav kmalu vrneš!
Lahko rečem, da sem bil v dveh mesecih gradbene ihte kar dobro uveden v župnijo Dela je veliko. Naš pomočnik, p. Stanislav Novički, je pred posvetitvijo umrl. Sedaj mi ob nedeljah pomaga p. Lovro Tomažin. Poleg poučevanja in pisarniškega dela nadaljujem z urejevanjem učilnic, kanalizacije prostora pred cerkvijo. Pripravljamo se tudi na gradnjo sanitarnih prostorov.
Vesel sem, da sem v Zambiji, ljudje so zelo dobri, prijazni in me imajo iskreno radi.	p Lojze Podgrajšek
POSVETITEV NOVOMAŠNIKOV
Nadškof Adrian Mungandu je posvetil tri rojake v duhovnike: Pavla Šakala, Jurija Mulenga in Rafaela Phiri.
Redka slovesnost se je izvršila v katedrali Marije Vnebovzete, na dan 18. avgusta, 1984. Posvečevalec je vzpodbudil vernike in novo-mašnike s sledečimi besedami: ,.Kakor so pričujoči izvoljenci priče pristne krščanske vere, tako nadaljna zvestoba Kristusu poraja nove poklice sredi med vami.“
Eden od novomašnikov, Rafael Phiri, je iz Kizita. P. Janez Mlakar ga je pred leti poslal v malo semenišče, kjer ga je p. Lojze Podgrajšek učil. 26. 8. 1984. pa sta se oba veselila njegove Nove maše. Kot ministrant ni Rafael verjel reklu: ,,Črnec ne more postati duhovnik." In danes daruje mašo za Cerkev in za svoj narod.
OBISK IZ BOTSWANE
Avgusta meseca, ko so v tem delu sveta semestralne počitnice, nas je razveselil s svojim obiskom mladi profesor Janez Mihevc, sin gospoda Jožeta in Ane Mihevc iz Toronta. Janez ni od tam prišel, ampak iz sosednje Botsvvane, kjer že osem mesecev poučuje na katoliški gimnaziji verouk, angleščino in matematiko. Ni misijonar v striktnem pomenu besede. Daruje pa dve leti svojega dela in življenja tretjemu svetu. Za to ga je navdušil zgled staršev, ki se na župniji Marije Pomagaj zgledno udejstvujejo. Ne manjka jima misijonskega navdušenja. Janez je bil pa srečal tudi mlada zambijska misijonarja Janeza Mujdrico in Lojzeta Podgrajšlca. Z mladim obiskovalcem smo se srečali v Chelstonu na prijetnem večeru. Kramljali smo o Torontu, našem drugem domu, o Botsvvani in njenih problemih ter seveda o Zambiji. Stik je navezan. Ko prihodnje leto obiščemo sestro Zoro, se oglasimo tudi pri Janezu v Mahalapaye. Na svidenje!
ODSOTNI MISIJONARJI
Polovico tele številke Sončne Zambije bi morali pravzaprav napisati tisti zambijski misijonarji, ki so na počitnicah. To so patri: Ja-
Cerkev v Lilandi, ki jo je zgradil o. Jože Grošelj. Spodaj ista cerkev v notranjosti.
nez Mujdrica, Ernest Benko, Miha Drevenšek, Jože Grošelj in Radko Rudež. Zato jim posvetimo tole stran.
Oglasili so se s karticami iz Ljubljane ob priliki obiska pri profesorici Boži Pleničar, kjer se misijonarji radi zaustavimo. Potlej iz Stične, kjer so se s škofom Stankom Leničem spomnili pokojnega msgr. Vilka Fajdiga, misijonskega prijatelja in dobrotnika. ,,Družina" je opisala njegovo delo za cerkev na Slovenskem. To je bilo zanj garanje. Misijonska dejavnost pa je bila zanj hoby. In v nebesih so le hobyji!
V redovnih skupnostih govore o svojem in našem delu. Ni pesimista med njimi. Tako lepo so se vrastli v zambijsko dušo, da težko čakajo vrnitve. P. Benko se je že vrnil k svojim semeniščnikom. P. Rudež piše p. Stanku Rozmanu: ,,Z menoj? Kar ne vem, kam bi s počitnicami...!" A ima vse nedelje zasedene s programi. Okreva po hudi malariji, srce pa ga vleče nazaj.
Patra Jože Grošelj in Miha Drevenšek primerjata svoje gradnje s tistimi doma. Izgrajevati cerkve in cerkvena občestva v rekordnem času ni šala.
Upamo, da se bodo vsi misijonarji vrnili okrepljeni s počitnic. Le Janez MUjdrica in Jože Grošelj bosta za leto dni odsotna. Njun naslov: Leo Martin House - E. 525 Sinto A ve. - Spokanc, 99202 WA, USA.
Nolronjiščinc raziirjene cerkve sv. Kiziia v Lusaki, katere zunanjščino vidimo na naslovni strani te številke.
OKROG mniGOŠKO SmRTI
JANKO SLABE, Matanga
Danes je tri tedne, ko me je mlada soseda prišla prosit zdravila, češ da ima njen mož malarijo. Drugo jutro je prišla mama in rekla, da samo še kašlja. Obakrat sem dal zdravila. Zvečer spet pridejo: ,,Pridi 8a pogledat, kako ja z njim!“ Šel sem. ,,Prenehajte z mojimi zdravili 'n ga peljite k zdravniku, ker to ni ne malarija niti kašelj!“ ,„Bomo. Jutri zjutraj.“ ,,Ne, takoj, da vam slučajno ne bi bilo žal.“ ,,Bomo“, so odgovorili, da so se me otresli.
Po štirih dneh sem nekoga vprašal, kako je z bolnikom. ,„še zme-raj je doma, včasih boljši, včasih slabši.“ Spet sem ga šel pogledat. Videl sem, da je hudo bolan. Sam pri sebi sem razmišljal, kaj naj bi n'-u dal, da bi mu morda le pomagalo. Nič gotovega nisem vedel, saj nisem zdravnik. Samo domače bom s tem prevaral, da ga ne bodo Peljali v bolnico, češ, saj mu je že Mompera dal zdravila. ,,Poslušajte“, sem rekel, „človek ni žival, da bi na njem preskušali zdravila, češ morda mu bo pa le pomagalo. Peljite ga k zdravniku!1*
Po treh dneh sem šel spet na obisk. Bolnik še zmeraj tam, kjer je bil od vsega začetka. Videl sem, da ga k zdravniku ne bodo peljali, če ga še sedaj ne, ko je že čisto opešal. .^Pridite k meni po zdravila!" Namenjen sem bil dati multivitamine z mislijo, da se bo tako organizem nekoliko bolj uspešno sam boril z boleznijo. Niso prišli.
Sinoči je mladi mož umrl. . Vzrok: Prekršek tabuja. Od mene so bolj pričakovali čarobno prisotnost kot pa zdravila.
To je posamezni primer in čeprav ni edini, ga ne smemo posploševati na vse Malgaše.
Danes sem šel za dobro uro v družbo ob mrliču (doby). Znanec, sorodnik umrlega, me je takoj povabil, da grem pogledat pokojnika, sel sem.. Jok je takoj prenehal. Kar nerodno mi je bilo, koliko spoštovanja kažejo do misijonarja. Nekdo mi je pozneje povedal, da vedno Prisluhnejo, če bo novodošli kaj rekel pokojniku v slovo. Več mladih fantov in mož se je zbasalo za menoj v tesno hišo. Tiho, sam zase, sem za pokojnika molil. Vas je namreč še vsa poganska. Ko sem odšel iz hiše, so odšli tudi spremljevalci, jok in smrkanje pa se je nadaljevalo.
Mrliča po smrti prenesejo v rodbinsko hišo (tranon-donaky). Položijo ga na tla, z glavo proti vzhodu. Okrog in okrog njega so žene, ki na tesnem sedijo po tleh. Ob poganih prevladujeta jok in stokanje, °b kristjanih pa krščanske pesmi.
Možaki sedijo v drugi hiši, ki ji rečejo tranon-dahy (moška hiša). Tam ni niti joka niti stoka niti molitve, pač pa živa debata. Premečejo vse novice, študirajo, kaj bi se v vasi dalo napraviti, kateri običaj prilagoditi današnjim razmeram. Pa tudi rešujejo tekoče probleme: vaške spore, sorodstveno razmerje, komu bo mrlič pripadal, v čigavo grobnico ga bodo namreč položili.
Mladina med tem navadno kar na prostem zakolje vola in gostom, ki so prišli od daleč, deli njegovo meso in riž.
Znanec mi je pokazal, kje je tranon-dahy. Dostikrat se ta spreminja, nasprotno od tranon-donaky, ki je vedno ista in v njej nihče ne stanuje. Ta je običajno namreč le navadno stanovanje. Odkazali so mi častni prostor med lonaky (gospodar v klanskem pomenu) ob vzhodni steni. Najprej sem se obotavljal, potem sem se pa le vsedel tja. ,,Prišepnite mi, če se moram komu umakniti!11 Navadno tako delajo, da manjši po časti da prostor višjemu. ,,Da mi kdo ne poreče: ..Prijatelj, pomakni se niže“ tako kot pripoveduje Jezus v Evangeliju". Pa sem kar ostal na svojem mestu, dokler nisem šel domov. Nekdo je pripomnil, da vem,, kaj je smrt, saj sem prišel na doby tudi sedaj, ko sem zelo zaposlen. Imeli smo namreč celodnevni sestanek mladine, a me je med tem časom zamenjal katehist.
Po običajnem pozdravu smo razpravljali o navadah pri nas v Sloveniji in na Madagaskarju. Prišli smo do zaključka, da so v bistvu iste, samo življenjske razmere jih spreminjajo. Gosta povsod postrežemo. Pa se vendarle razlikujemo. V Evropi skuhamo točno za toliko ljudi, kolikor jih bo jedlo, tudi za goste, če vemo, da pridejo. Oni pa zmeraj malo več, tudi za goste, pa če pridejo ali ne. Zakaj ta razlika?
V Evropi so v starih časih morali misliti na zimo (še danes, vendar manj), tukaj pa ne, saj se zmeraj kaj dobi za pod zob. Tudi če ni dobro, je pa le.
Na Madagaskarju so včasih veliko potovali peš po več sto kilo-lometrov daleč, danes se peljejo. Zato so pogosto lahko pričakovali gosta popotnika. Neki tretji osebi so se oddolžili za gostoljubnost, ki so jo bili deležni nekje drugod.
Povedali so mi tudi, da je zvečer skozi vas potoval mrtvi hahay (daubentonia) iz vrste lemurov. Podoben je velikemu mačku z dolgim repom, škoda, da ga še nisem videl, da bi ga lahko bolje opisal. Njegovo pokopališče je v močvirju na severu nekje blizu Ankarane, 70 km od tukaj. Drugi pa pravijo, da v morju vzhodno od Vangaindrana. Prinesli pa so ga z juga, najmanj 20 km od tukaj. Po veri ljudi ta žival prinaša nesrečo kraju, kjer je dalj časa ostala mrtva. Zato se vsakdo potrudi, pa četudi opolnoči, da jo čimprej prenese do najbližje naslednje vasi. Tam samo zavpije: ,,Hahay! Hahay!‘‘ in se vrne. Nosijo ga kot človeškega mrliča, povitega v kos blaga in slamnato preprogo, položenega na mini-nosila.
Nekdo, ki živi 90 km južno od tukaj (Amparihy-Est), je pripovedoval,, da hahay živi v njihovih gozdovih, če ga kdo po nesreči ubije, kar se zlahka zgodi, ker baje žival ne beži, mora za njim opraviti vse pogrebne obrede kot za človekom. Zaklati mora celo vola. V času, ko bi morali človeka pokopati, tudi daubentonio odnesejo v naslednjo vas in od tam naprej, kot sem že opisal.
,.,če bi ga jaz našel, bi ga kar sam zakopal", sem hotel pozabiti praznoverje.
„Kje?"
,,Blizu moje hiše."
,,Čeprav smo svet podarili misijonu, je v tem primeru še zmeraj
naš, spada k vasi. Nikar ne poskušaj kaj takega, da nas ne spraviš v nesrečo!“
„Kaj pa,, če bi ga kljub temu zakopal, a bi se v vasi nič hudega ne zgodilo? “
,,Potem pa bi stoodstotno verovali tvojemu oznanjevanju, še bolj kot takrat, ko so se duše pokojnih preselile na sever!" Pred leti smo namreč z delavci posekali grmovje, ki je bilo tabu, pa so ljudje rekli, da so ponoči slišali, kako so se duhovi preselili nekam na sever. Tega se še danes spominjajo.
Stric umrlega je prišel v hišo in prekinil debato. Bil je že nekoliko okajen. Z njim je prišel sin s steklenico žganja. To je celo pregovor: če imaš s seboj mlajšega od sebe, ti ni treba nositi prtljage, če pa imaš starejšega, ti pa ni treba odgovarjati na zagonetna vprašanja. Tako je storil ta stric. Sin nosi prtljago, on kot starejši pa Prevzame besedo:
,,Prepričan sem bil, da bo moj sin (nečak) z vami pil žganje ob moji smrti. Tako sem jaz mislil. Bog pa je hotel drugače. Zato na vso žalost prinašam lahatry fanarano." Dobesedno pomeni vročo vodo, ki so jo včasih dali najprej onemoglemu popotniku, da je lahko dočakal kuhano hrano. Danes to pomeni nekaj, kar lahko storiš v prvi sili, ob mrliču izraz globokega sožalja, ženska to sožalje izrazi s krožnikom riža in prikuho. Seveda morajo to prinesti čimprej po objavi smrti.
,,Popijmo to steklenico!" Poleg mene sedeči odgovori:
,,Pokojnim se ne zahvaljujemo več, pač pa živim. Mi smo upali, da bomo pili žganje, toda pri tem nismo mislili na tvojo smrt, pač pa s’ želimo,, da bi bila kje obreza!"
Kot vse živo, se tudi Malgaši bojijo umreti. Ob smrti iskreno jokajo, drugi pa le obredno. Besedo „maty“ (umreti), se bojijo izustiti brez potrebe.
Vendar je malgaško življenje prežeto s smrtjo. Ker živim sredi med njimi, se mi zdi, da sem že tudi sam precej obdan z mislijo nanjo, saj velikokrat opisujem smrt in pogrebe. Koliko bolj je šele Malgašem smrt sama po sebi umevna, nekaj vsakdanjega.
Vsemu, kar odpove, rečejo, da je maty, pa naj bo to žival, rast-bna ali stvar. Tudi sonce zvečer umrje. Vsi običaji se vrtijo okrog smrti, kot bi bili vanjo usmerjeni, življenje je v službi smrti. Dostikrat ni denarja za zdravila, za dostojen pogreb pa prodajo tudi zadnji kos zemlje. Vse malgaško življenje zre v smrt. Malgaš je v njej rojen. če pride, jo kljub žalosti sprejme kot nekaj samo po sebi umevnega. Je kot matematična točka sredi spirale življenja, ki se steka vanjo. Ko človek umrje, njegova duša živi naprej. Z drugimi besedami: Okrog m okrog smrti je življenje.
Sobratje misijonarji so mi rekli, da moje trditve nekam čudno zvenijo: Okrog in okrog smrti je življenje. Pozneje sem se o tem pogovarjal z nekim malgaškim študentom. Janko Erjavec pa je poslušal. Vmes se je prijazno smehljal. Pozneje mi je rekel: ,*Prav imaš, kar si napisal. Kako Malgaši pojmujejo smrt, lahko razpravljaš samo v malgaščini. V drugih jezikih pa zgledaš nejasen, naravnost smešen."
IZ OSRČJA AFRIKE
TONE PAČNIK, Lukolela, Zaire
• lo
že dalj časa se pripravljam, da bi vam zopet kaj pisal. Pa saj veste, 1^0 je v misijonih težko za čas. Vsaka minuta je zlata vredna. Ko pa na večer končaš z vsakdanjimi opravili, si tako zmučen, da nimaš dpyolj moči za pisanje pisem.
..tf	NA DOPUST!
"Nti, tokrat imam nekaj časa. V mojem stanovanju stoji pripravljen %Ovček za potovanje. Odhajam na dopust. Toda ladja s katero imam odpluti v Mbandako, še ni prišla. Kdaj bo priplula v Lukolelo, od koder Vam pišem, nič ne vemo. V naših razmerah je podobno čakanje .^vsakdanji kruh“. Treba je pripraviti stvari in mirno čakati, dpklerVne zaslišiš kričanja otrok: UUUooo, uuuooo..., kar je naš dogovorjeni znak, ki naznaja prihod ladje.
Mogoče se zdi čudno, da odhajam na dopust v tem zimskem času. V resnici, povedano, se malo bojim ostrega slovenskega zraka in snega. Na drugi strani se pa vsega tega tudi veselim. Ko sem bil še študent, sem občudoval snežne planjave. Zvabile so me, da sem se s kolegi podal na (Veliki Klek, Materhoren in tudi na Montblanc. Da, to je bila doba študentovstva. A tudi po končani vojni obveznosti, kjer sem bil med alpinisti, so me višine vabile, vedno više in više. Pa sem končno prispel na ekvator,, tu v Lukolelo, kjer ni niti skalnih vrhov niti snega.
Po treh’' letih dopust: srečanje s prijatelji, domačimi, iskanje najpotrebnejšega za življenje in delo v teh misijonskih krajih, srečanje z ljudmi, ki te sprejemajo z veseljem, pa tudi z onimi, ki nimajo pojma o misijonskem delu, srečanje s Slovenijo z zasneženimi polji in gozdovi in prekrasnimi slovenskimi gorskimi vrhovi...! Ne vem, koliko bom sposoben vzpenjanja na hribe in v koliko bo to mogoče, a vsaj kakp manjše skoke v planinske višave si bom privoščil.
Kajne,- kako romantičen opis bližajočega se dopusta. A ni bilo hrepenenje po snegu glavni razlog, da grem na dopust v zimskem času. Bolje rečeno, ni bilo druge možnosti, zaradi pomanjkanja misijonarjev. Na naši postojanki smo trije misijonarji že dobra tri leta. Odgovorni smo za 66.000 duš, ki so pa močno raztresene po naši župniji, tako da pridejo le štirje prebivalci na 1 km-. Tako imamo vasi po 5.000 prebivalcev, pa tudi take z le stotimi. Te vasi pa so velikokrat oddaljene druga od druge po 30 km. Eden od misijonarjev je neprestano na pbti iti obiskuje te ljudi, če gre vse po sreči, jih obišče vse vsaj dvakrat na leto, morda celo trikrat. Drugi misijonar deluje v središču misijona in V'okolici, kjer je vsaj 15.000 duš. V istem času je tudi ekonom in odgovoren za celotno postojanko in njeno delo. V zadnjem času pa
Tone Pačnik ob svoji cerkvi na misijonu v Lukoleli sredi skupine faranov.
župnija postala celo dekanija, s čimer pa še nismo začeli.
Meseca januarja je naš starejši misijonar, ki je bil odgovoren za Pastoralno delo v okolici Lukolele, zbolel in je moral odpotovati v Belgijo. Drugi, ki deluje v notranjosti področja po 50 vaseh, je bil tudi že ves zmučen. Zato so predstojniki tudi njemu odobrili dopust in je spremljal bolnega misijonarja. Tako sem jaz od meseca februarja do oktobra ostal čisto sam na celotni postojanki: dekan, župnik, misijo-bar po okoliških vaseh, ekonom in šc vse drugo.
Holandec se je vrnil, Belgijec pa je še vedno na zdravljenju. Dolbli pa smo v pomoč mladega Poljaka. Tako smo sklenili, da je prišel ^as> ko morem tudi jaz na dopust. Toda naj bi ne ostal doma predolgo, kajti Poljak je še nevešč, Holandec, ki je sicer že 20 let v Zairu, pa be more zapustiti postojanke, da bi obiskoval vasi. Tako zavisi od me-ne, kdaj se vrnem, da bo kdo spet mogel hoditi k njim. Hvala Bogu, da sem imel v zadnjem času moči in možnosti, ko sem bil sicer na Postojanki sam, pa sem vendar obiskal skoraj polovico celotne župnijo. Naše šole so bile v počitnicah zaprte in mi je bilo od te strani to biogoče. Vsako nedeljo popoldne sem se podal na pot in se vrnil v soboto popoldan. S tem sem ci prav za prav sam omogočil odhod na dopust. Ko se je Holandec vrnil, je tudi takoj začel hoditi na deželo *b marsikaj obiskal, tako da je ostalo le malo vasi brez duhovnega obiska.
(Od tu naprej je misijonar pisal pismo že v Evropi, v Belgiji, kjer se je najprej zadržal.)
Ko bo naš Benjamin, poljski misijonar, ,,shodil“, to je, se privadil in se vsaj malo naučil jezika, ga bo naš Holandec pač poslal oznanjevat božjo besedo. Spremljal ga bo katehist. Tako bodo tudi preostale vasi doživele srečanje z duhovnikom, prejele zakramente in zaživele s Cerkvijo. Ko se vrnem, bo pa spet vse steklo normalno.
MOJE OBLETNICE
10 let duhovništva, 7 let misijonskega dela, 35 let starosti, te obletnice so dale povod, da smo jih v Lukoleli obhajali slovesno in s tem dali poudarka duhovništvu, misijonskemu delu. V krogu naših semeniščnikov, njihovih mater in misijonark smo se zbirali ob cerkvenih doživljanjih in družabnem razpoloženju. Na praznik sv. Petra in Pavla smo v župnijski dvorani darovali zvečer zahvalno sveto mašo, naslednji dan pa smo se zbrali k slavnostni večerji. Vse je bilo usmerjeno v duhovniške poklice, da bi bili naši sedmeri bogoslovci in njihove matere vse bolj zavzeti za sveto žrtev. Res je, da smo slavili 10 letnico mojega duhovništva, a naši bogoslovci so vedno znova in znova poslušali besede: lvBodite zvesti, nikar ne omagujte! Duhovništvo je težka, a zelo lepa pot.“ Slovesnost je minila, razšli smo se. Jaz sem ostal poglobljen v deset let mojega duhovništva.
Ni veliko deset let, toda vseeno sem te desetletnice vesel. Deset let je minilo, odkar je na nas v natrpani mariborski stolnici svetniški škof Maksimilijan Držečnik polagal roke in nas posvečal v duhovnike. 16 nas je bilo, obljubili smo Bogu zvestobo in Cerkvi in božjemu ljudstvu tudi. No, danes nas ni več 16, trije so se umaknili. Zato Bogu še posebej hvala, da me je v teh letih vodil po težki in trnjevi, toda lepi poti misijonskega poklica! Prosim Gospoda, da bi me še naprej ohranjeval v svoji službi.
Veliko lepega sem že doživel v Lukoleli, veselim se božjega dela v tem misijonskem kraju. Lepo je biti misijonar in občudovati to mlado Cerkev, ki je polna življenja in mladostne vitalnosti. Toda mladosti ni brez pubertete. Misijonarji veliko pišemo o tej novi Cerkvi, a večkrat prikazujemo le sončno stran. Pa je mogoče tako tudi prav. Osojne strani so sence, ki so tudi potrebne, toda človek se razživi in razveseli ob soncu. . .
No, v teh sedmih letih misijonskega življenja sem bil že trikrat napaden, enkrat celo ranjen. Naš škof Etsov je lani le za las ušel smrti, ko so na njegovo rezidenco dvakrat streljali. In še to naj omenim: V teh sedmih letih je odjadralo v te kraje 15 misijonarjev, jaz Slovenec in 14 Poljakov, in le 8 nas je ostalo, sedem pa se jih je po štirih ali petih letih vrnilo. Ob tej sedemletnici oziroma desetletnici se iz srca zahvaljujem Bogu za moč, ki mi jo daje, vsem mojim sobratom in misijonu, vernikom za sodelovanje in zvestobo in moli-
Misijonar Tone Pačnik (največji) s tovarišem in štirimi bogoslovci misijona, ki so up
afriške Cerkve.
tev. Posebej pa se tudi zahvaljujem vsem bralcem ,,Katoliških misi-jonov“ za duhovno in materialno pomoč! Bog vsem povrni!
ALI SE BOŠ VRNIL?
Seveda nisem mogel pisma končati v Lukoleli in ga nadaljujem v Belgiji. Ladja je priplula in vkrcal sem se. Po enem dnevu vožnje Po reki smo zapluli v gozd, kjer se je ladja ustavila. ,.Prenočili bomo.“ Rahla nevihta nam je onemogočila nadaljno plovbo... V tej ekvatorski vročini je takšna nevihta pravo osvežilo. Toda nemogoče je bilo zatisniti oči. Komarji nam hočejo izsesati zadnjo kapljico krvi. Na srečo sem vzel seboj neke vrste vetrovko, s katero sem si malo zavaroval obraz, noge sem stlači! v vrečo, kamor navadno devljem pribor za čiščenje čevljev. Toda dlani je bilo nemogoče skriti. Celo noč sem se boril s to armado gospodarjev močvirij in tropskih voda.
Hvala Bogu, prebil sem noč in okrog 4 zjutraj sem začul priprave za nadaljno plovbo. Vsi srečni smo bili, ko je ladja ob 5. uri zopet zaplula. Toda moje veselje ni trajalo dolgo. Moj stari neprijatelj se je oglasil: Ledvice! Že dve leti bo tega, kar sem začutil težave z ledvi-eami. Po prvi krizi sem na to spet pozabil, ko pa so se ponovno oglase, so mi dali zdravila in mi dejali: ,,Tvoj dopust je že blizu, takrat oioraš dati ledvice pregledati." Sedaj sem bil torej na ladji in bolečina je bolj in bolj rasla ,,Ali je še daleč do Mbandake?" sem vprašal mimoidočega uslužbenca ladje. ,.Okrog lfi bomo tamkaj." Tedaj je bila ura šele deset dopoldne. Zopet sem se zvil na majhni stolček, vzel 2 aspirina, toda zaman. Stopil sem do kapitana in mu povedal, da me ledvice neznosno bolijo. Mož mi je prinesel zdravilo proti bolečinam: kimal in mi svetoval, naj vzamem dve tableti. Zavlekel sem se do svojega stolčka, se zvil v dve gubi in počasi zaspal. Zbudil sem se
okrog 15. ure, res bolečine so prenehale, le glavobol, omotica in nekje daleč ostanek bolečin v ledvicah.
Hvala Bogu, prišli smo v Mhandako. Tovariši misijonarji so me že pričakovali: veselje ob srečanju, čisto sem pozabil na moje ledvice. Naslednje jutro po maši smo šli po opravkih in dan je kar hitro minil. Obvestili smo misijonarje v Bikoro, da sem v Mbandaki in naj me pridejo naslednje jutro obiskat. Brata Kerševana seveda ni bilo mogoče iti pogledat, kajti Iboko je predaleč. Toda obvestil sem ga, da odhajam na dopust v Bikoro in da sem pričakoval vsaj kako pismo od njega. Res, superior iz Bikora me je prišel drugo jutro obiskat z avtomobilom. Toda to jutro so se bolečine v ledvicah spet prebudile, najprej čisto malo. potem vedno huje, dokler niso tako narasle, da so me odpeljali v bolnico, kjer delujejo kitajski zdravniki. Nekje daleč sem čul klice bolniške sestre. Ko so injekcije nehale delovati, sem se hitro prebudil. Z najhitrejšo avionsko zvezo sem prišel v Leuvens v Belgiji, kjer čakam na izvide radiografskega pregleda.
Čeravno nastopijo v misijonskem življenju včasih velike težave, je pa tudi moč Kristusovih besed: ,,Pojdite in učite vse narode" učinkovita. Moj načrt za bližnjo bodočnost je tale: če in ko se bom pozdravil, bom odšel na dopust v Slovenijo, v mesecu maju pa spet nazaj v Lukolelo, kjer me čakajo moje ovce, moji bogoslovci, moje delo. Prosim pa vse bralce ,,Katoliških misijonov", da me podpirajo z molitvami in materijalno. Cel svet v večji ali manjši meri preživlja gospodarsko krizo, tudi Zaire. Zaradi tega je naše delo še posebno težavno. Mi slovenski misijonarji smo že zaradi naše državne ureditve na slabšem od drugih. Karitas pri nas v domovini ne obstoja, rdeči križ je rdeče povbarvan. Zaradi tega imamo težave s podporo, ki bi nam jo lahko nudila domovina, živimo in delujemo v glavnem s podporo slovenskih dobrotnikov, ki so raztreseni širom sveta. Bratje in sestre, hvala za vsako najmanjšo žrtev, ki nam pomaga zasajati Kristusovo znamenje v teh odročnih krajih. Vsak dan je več kristjanov in sedaj imamo na skrbi še bogoslovce. Ti mladi fantje ne morejo študirati, če jih mi ne podpiramo. Ali bodo vsi postali duhovniki? Verjetno ne. A tudi tisti, ki ne bodo postali duhovniki, bodo formirani za narod. Bodo profesorji ali pa državni funkcionarji.
LAČNI MISIJONAR
Ko sem bil pred 4 leti na dopustu, mi je neki moj tovariš v šali dejal: ,,Lačni misijonar je prišel." Ni mi rekel: ,.Prišel je misijonar, ki prosi za lačne". Rekel sem, da je prijatelj dejal tako v šali. A ta šala karakterizira ljudi, ki misijonskega dela ne razumejo. Mi, misijonarji za nas same potrebujemo zelo malo, le najnujnejše za zdravje. A naše delo ima svoje zahteve, če so ti pogoji dani in je dovolj dobre volje, se vse da organizirati in gre lepo naprej. Mi ,,lačni misijonarji" ne moremo brez pomoči iz zaledja prav ničesar storiti. To misijonsko zaledje ste Vi, dragi prijatelji ..Katoliških misijonov", še enkrat se vam iz srca zahvaljujem!
■ ■ ■
STRMO LETO
Nadaljevanka. Napisal JOŽE CUKALE, Bengalija
Sestra Karmen je prišla iz juga, z misorskih hribov. To se ji pozna v hoji, v stasu in v njeni svetlo žolti polti.
Tod so križarili polki južnoindijskih maharadž, dokler jih ni ukrotil Džingiskan. Preganjani Braminci iz severnih provinc so se zatekli v obmorske nižine južne Goe in se sprostrli po planjavah My-sorja, ah, tako podobnih Frančiškovi deželi med Asisijem in Sieno, Pobarvani z rdečo prstjo, slcalovitimi slopi in razpadlimi gradovi. Med Mangalorjem in Zapadnimi Verigami do čikmagalurja drvi v doline tisoč brzic, ki v deževju narastejo v hudournike in napajajo reko Ka-veri. Nekje v sredini njenega toka je postavil svoj šotor Beda, menih Benediktovega reda. Odtod je še daleč do Velankani v tamulski Lurd, kjer se vode zlijejo v veletok in se predajo na milost in nemilost morju. V teh krajih je rastla redovnica Karmen in to že nekaj pomeni.
Južnozapadna Bengalija! Karmen živi in poučuje v Bengalski šoli.
,,Prekopana s kanali, kjer se vode komaj premikajo, kakor njeni Bengalci", se ljubeznivo obregne Karmen.
Zares so težke in temne vode in ležijo kakor dizelovo olje, če jih sploh ugledaš. Preraščene so z algami in hijacintom.
Sestri Karmen se toži.
Ne po ljudeh, pač pa po pinijah, macesnih in terasah, pokritih s kavnimi nasadi, in po petju, kjer se karnatične melodije tako sladko stapljajo z napevi, ki spominjajo na španske serenade. Tamburc,, vina1 in mandoline z obale sosednje Goe, ji še donijo po ušesih.
Kar žari ji klasični braminski obraz z malček v korenu ukrivljenim nosom. Značilna poteza ljudi, ki so se priselili iz Gudžarata in Šurata.
Med cerkvijo in misijonarjevo hišo sreča Subrota. Mlad bengalski duhovnik s črno brado, prijetno temnega obraza, prebira jutranjik.
,,Poslati bo treba vašega vrtnarja s pismom v Kalkuto." In že vrti kuverto med prsti. Polt zrele melone ji odsvita s čela, sončni žarek se ji igra na licih, obstoji za hip v jamicah in se preseli na roke, ki jih sestra s pismom vred sklene na svojem bujnem torzu. Temne oči se ji nagajivo zožijo, ko obstoji par korakov pred mladim kaplanom, ki se komaj zmeni zanio.
Subroto jo pogleda. Ni čisto gotov, če ga Karmen ne vleče za n°s Danes je prvi april in pri Karmen nikoli ne veš, koliko je ura. Nadaljuje z branjem. Med vrsticami lahko prebereš toliko stvari. Med trenutki molka tudi. . .
,,Sestrica, kar do glavnega se obrni." Uhaja mu na smeh, ko vidi, se ji je nosek malo pobesil, šoukalova vrata so se med tem odprla, m sestra je stopila k patru, ki se je prikazal na vratih.
1 ) vina = bengalska kitara.
,,Moj .bos'- me pošilja s pismom, ki naj ga vaš fant zanese v Kalkuto", je znižala svoj glas za dva tona in pol, v opravičevanje. Njen ,bos‘ je sestra Aparna, ki ima po šoukalovem mnenju srce v glavi, to se pravi, ne čisto tam, kjer bi moralo biti.
,.Karmen, zdajle je poldne in naš Mohan bo potegnil za vrvi, če ne bo pozabil, seveda." Stari se ji nasmehne, ker ga nuna očividno ni razumela.
,.Avtobusi stavkajo. Naše sestre pa potrebujejo prevoz. Nujno potrebujemo koga, da dostavi pismo v provincijalno hišo na Moore Ave."
,,Poslušaj, dragica, našega vrtnarja lahko posodim le ob štirih popoldne."
Tisti ,,posodim" je bil nekoliko zategnjen, celo prišpičen. A Karmen se ni dala ugnati. Gledala je nekam proti nebu in skoraj šepetaj e zbrbljala.
,,Prepozno bo. Provincijalna mati pa gre po kosilu počivat."
»In moj vrtnar?" jo je vljudno ošvrknil, ,,naj izgubi zaradi počitka ljube predstojnice svoj obrok riža?"
Povesila je težke veke, s katerimi je pometala svoje obzorje in razumela, da je zašla v slepo ulico. Pravzaprav jo je ta stari misijonar zmedel. Preveč ga je za njen mali svet. Verjetno je pod svojim lepim čelom pletla nelepo misel, da bi bilo bolje, če bi šoukalova pamet ostala tam, kamor spada. Preveč jo ima tam nekje okrog srca. . . Pravo nasprotje naše Apurne.
,,Čisto se je pobengalil."
Poskusila je popraviti nerodno potezo z nasmehom, pa se ji ni čisto posrečilo. Duhovnik je razumel njeno zadrego in ji pokimal z glavo.
,,Ob štirih. Pa dober tek, Karmen!"
Njen korak ni imel več plesnega ritma in tudi pela ni, kot je bila njena navada. Tam gori na veliki cesti ob kanalu jo je še zmerom čakala sestra Anita, ki je imela na čelu tetoviran temnozeleni križ, simbol rančijskega dekleta. Redovni škapulir čokoladne barve se je čudovito odražal sredi zelenine. Kot droben srebrn slap ji je padal čez valovite prsi srebrni navesek s križem šoukal je bil ponosen na svoje sestre, a čudil se je, da se jih tako malo prime, čeprav je našel živahen odziv, ko jim je zadnjič govoril o krivičnih strukturah, ki tudi samostanom ne prizanašajo. Zapreka so zidovi in zožene vizije človeških odnosov. Naj le počakajo. Srečale se bodo s klanci in krivinami jutrišnjega sveta, čimprej opustijo stare kolovoze in začrtajo nova pota, tem bolje
II.
Mož je pogledal na zapestno uro, pa je ni bilo. Zadnjo noč se mu je le sanjalo, da mu jo je nekdo podaril. Iz žepa na notranji strani talarja je izvlekel staro železničarsko in se razjezil. Predolgo je potegnil. Pač posledica lenive vročine subtropskega pasu, ki zaradi vlažnosti ne dovoljuje pravšnega izhlapevanja kože. Da bi pregnal mrč, ki se mu je vrinil nekam med lobanjo in možgane, ni sedel na kolo,
2)	bos — gospodar.
26
marveč ga je vodil ob sebi. Tako se docela predrami in prične misliti.
Klic starega Goroja, naj se čimprej oglasi pri njem, ga je žulil. Ta nočni čuvaj, katerega palica odmeva preko sedmerih vasi, se komaj onkrat na leto oglasi v župnišču, Njegova beseda je dražja ko žafran.
Le kaj ima za bregom?
šejla je tako iznenada odšla, zato je deda prizadelo? In koga ni Prizadel njen odhod? Hodil je počasi. Preden dospe v Bakešor, bo itak dvakrat prepotil majco in obredno obleko.
Zadržanost v koraku je bila čisto v skladu z njegovimi leti in z predmonsunskim ozračjem, ki napravi življenje počasneje.
Vse je v nekem pričakovanju. Teden dežja spremeni deželo, da jo komaj prepoznaš.
Šejla je že tretja v tem letu, ki je šla isto pot, katere je bilo pobožne šoukalove matere tako strah. . .
,,Oh, kakšen dolgčas hodi po svetu" je imela navadno reči in se zazrla skozi okno Ob takih dogodkih so ji navrele solze na oči, ki so strmele velike in odprte nekam v daljavo. Tudi šoukalu je dolgočasno.
Šoukal ve, kaj bodo zaprosili, ko bo stopil na gorojevo verando m se naslonil na podboje vrat. Naj jih reši strahu, ki preži po vseh kotih hiše. . . :
Njen duh se prikazuje. . .
,,Četrta dimenzija?11, mu je padlo iz ust in pustilo na jeziku okus po pelinu.
Ljudje misijonarju marsikaj prikrijejo, kar njegovemu pomočniku ne morejo. A sluti, kaj se utegne dogajati pod zavesami mango' dreves, za sencami bambusov, kaj se šušlja ob ribnikih v nočeh purnimc -Polne lune -, ko Ganges nabrekne in se kanali napolnijo do roba z rodovitno rumeno vodo. Košate veje kokosovih palm se držijo za roko in kakor da čuvajo zase ljubosumne skrivnosti.
Tega na primer ne ve, da je Bašanti velika prijateljica šejlc, ki se ji prikazuje po dnevi in ponoči, plavajoč med drevesi v dolgem sivem maksi krilu. Največkrat med vejami bodgača,3 4 na vogalu templja božice Kali. Govori ji, kako ljubi Kala. šejla in Kalo sta si prisegla zvestobo do smrti. In če jima bodo ljudje branili, bosta skupaj nekam ušla. . .
,,On mi je svetoval, da se poročiva pred boginjo, če naju ločijo, bova izpila strup. Svetoval mi je, naj prva izpijem. Ko bom mrtva, bo izbral mojo pot. A zdaj trpim, kajti mesec po mojem odhodu si je že drugo izbral. Prevaril me je in zdaj nimam miru..."
Takrat čuti Bašanti, da jo neka nevidna sila drži. Bašanti trepe-c®. Zakriva si oči, a tista sila jo drži kakor v krempljih, da ne more napraviti koraka. Beseda ji zastaja na jeziku, noge se ji šibijo in roke Postajajo ledeno mrzle. Bašanti ne hodi več v šolo. Ne more. Tisti Kalo, ki je sin vaškega bramina, posestnika malega templja boginje Kali, tolaži boginjo, naj prizanaša. . .
,,Prišla bom spet" obljublja šejla. Prikazen še zmerom visi raz
3)	mango = najzvenejši sad Indije - sliči veliki marelici.
4)	mehka bukovina.
veje bodgača. ,,Prikazovala se bom, dokler Kalo ne izpolni, kar je obljubil."
Zato Bašanti ne more spati. Včasih jo morajo vso noč ogrevati z gorko opeko, zavito v cunje, da se od časa do časa umiri in malo zadremlje. šele jutranje sonce jo izmiri, a za nameček ji pušča vročino.
,,'Pravijo, da jo je obsedla tista. . .“ ljudje ne upajo izgovoriti ime samomorilke, kaj veš, če. . .
Misijonarju teh stvari ne pripovedujejo, ker jih ne bi verjel, še ujeziti bi ga utegnilo.
,,On pač ni zrastel med nami. Strahovi, bi oponesel. Vraževerje: otroci so podhranjeni, ne pa obsedeni. Premalo krvi imajo in zaradi anemije jim kri ne kroži, kakor treba. Odtod sanje in vizije in strahovi. Le kakšna obsedenost neki!"
Vaški starešine, med katerimi je tudi nekaj kristjanov, so odločili, da Šoukaiu prikrijejo. Dober človek je, a nikoli ne bo razumel naših tegob.
,,Naj duhovni oče razloži, odkod ima Bašanti tisto oponašanje? Hodi z glavo malček po strani, kakor šejla in tudi njen glas ni več njen. To je glas Šejle. Iz sveta duhov. Treba bo ukrotiti njih moči, a kako?"
Razbijajo si glave pozno v noč, a zmerom zaidejo v neko stranpot, odkoder ni izhoda.
,,Kali mandir! Tukaj ima prste božanska Kali! Treba jo bo potolažiti!"
Kali.
Hindustan je ves neumen nanjo, pa se je boji. Kličejo jo mati, pa ji darujejo otroke. Grozljiva tema, ki pokriva njeno telo, je morda projekcija tistega, kar leži v srcu velikega polotoka? S temno rdečim jezikom, raz katerega kaplja kri, kakor kača zasukane oči, s črno punčico sredi beline spominja na Faustovega Mefisto. Razmršeno nasvalj-kanih las je Kali s svojim železnim tridentom na pohodu skozi mesta in vasi Indije.
Kali.
Tudi izkušenega pastirja, ki čuva Gospodovo čredo, prevzame srh grozljivega, kadar hodi mimo malika.
Poleg templja v Balcešoru ima svojo kolibo gunin. ■ To je vrač Bi-nod, ki zdravi ljudi, kadar jih ugriznejo strupenjače, kobra ali čondro-bora.” Polovica ugriznjenih seveda umrje, nekateri od množine strupov, ki jih vbrizgne kača, mnogoteri od strahu.
Tudi kristjani dero k njemu. Zaklati morajo petelina in kri darovati božici.
,,Včasih pomaga, največkrat pa ne" pravi Mohan, šoukalov kuhar, ki prihaja iz iste vasi.
V direndaju preplaha je vsak nasvet dobrodošel. Tisti, ki najbolj kriči, zmaguje. Kritično stanje treh od šestih ur je odločilno. Prevoz v kalkutsko bolnišnico samo včasih pomaga. Kakšen protistrup naj 5 6
5)	gunin zz zagovarjalec kač.
6)	čondvobora = Russelov modras.
vbrizgnejo bolniku, ki ga pičeno mesto strašno boli; protistrup kobre, Russelovega modrasa ali navadnega gada?
šoukal ima modri kamen, ki ga pritisne na razrezano rano pod Podvezanim udom. Kamen vpija strup kakor pivnik. Dovolj časa, da Prepelješ ranjenca do bližnje bolnišnice. A misijonarjeva hiša je daleč, gunin pa blizu, takorekoč pri roki. Z gunijem hodijo tisočletja skozi vasi.
Vraževerstvo je huda reč. Navade in razvade pa umirajo strašno Počasi. Indijski vrači morajo tudi živeti.
Spočetka je stari delavec v vinogradu mrzil to mazaštvo vse vprek. Pozneje je svoje mnenje omilil, človek počasi dozoreva, če gleda svet z odprtim srcem in očmi. Nekaj stvari je zvedel tudi od svojega bengalskega pomočnika. Stvari, ki leže takorekoč ,,za steno“.
,,Gunin ima neke korenine, katerih moč le on pozna." šoukal je napel ušesa.
,,To je nekak ceh?" Subrotu je bila ta beseda čisto nova, zato mu je stari razložil element srednjeveških cehov. Kaplanu se je odprlo >n takoj sta bila oba na isti valovni dolžini.
,,Prijatelj iz moje vasi, ki je tudi gunin, mi je zaupal nekatere stvari. Stisnil mi je v roke šop koreninic in mi obesil na vrat, uh, živo kobro. Tresel sem se in pot me je oblival."
,,Nič se ne boj, dokler imaš tisti talisman v rokah. Le krepko ga drži."
,,In res, kobra se je lenivo ovijala krog mojega vratu s svojo mrzlo težo, jaz pa sem goreče stiskal tisti šop. Ni važno, če kliče gunin bogove na pomoč. Važno je najti pravo zelišče. Ko se mongus bori s kobro ali čondobora, je večkrat zadet od strupenjač. Po zmagi Pa odbrzi v hosto, da si poišče skrivnostno zel in ostane pri življenju, 'če ga po borbi zapreš v kletko, tudi mongus umrje.
Misijonar se je zamislil.
,,A tudi zlorabe gunijev odpirajo svoje nenasitno žrelo. Na primer, če gunin ni pošten, če ni za svoje delo primerno nagrajen...?"
Molk je obstal med dvema. Le tiktakanje je prebijalo samotne misli.
Če zaori po vasi vpitje in začno groziti guniju, ker je krvno ožilje Pičenega človeka jelo pokati in se mu že kri uliva skozi usta in iz u&es, če začno nad vračem rohneti, češ da bi bolnika lahko rešil, če bi hotel, bo gunin skomizgnil z rameni in se umaknil v svojo kolibo.
,,Kizmet. Kopal!" bo njegov odgovor. In če mu še ne dajo miru, jim bo zagrozil z vsemi besi, ki jih nosi Kali v svojih dvanajstih rokah. To zadostuje.
In ljudje stisnejo svoje glave med ramena, kakor kokoš na noč svojo glavo pod perut...
III.
Lepe deklice niso navadno najbolj nadarjene. In še j la je bilo ljubko dekletce, sila čustveno, raje preveč kot premalo. Znala je ple-zati kakor veverica, malo preveč razvajena. Njena mati je govorila 0 njej, da je z vsemi mažami namazana, pravi tomboj.
Tisti dan, ko je prejela prvo sveto obhajilo, so pripravili bogato zakusko in tudi Šoukal je bil povabljen. Kmalu po čaju je odložila svoje nilon svileno maksi krilo in odšla s svojimi družicami na vrt.
,,Plezat seveda!" je vrgel njen oče roke v zrak.
,,In mango drevo je še polno griž, to jo bo zvijalo jutri" je pripomnila njena teta, ki ji je sešila obleko in ji ni bilo všeč, da je njen angel zletel na vejo.
Beseda je dala besedo in v živahnem pogovoru je njen stric pri-povedal že tretjič tisto anekdoto o plezanju.
„Ko je pred leti mala še j la z ostalimi paglavci drsela z veje na vejo, je mali bratranec zavpil za njo: ,,šejla, ti kažeš hlačke". Bila je že skoraj v vršičku manga. Zardela je pod svojo rjavkasto bakreno kožo, zaripla od jeze.
„Pa še ožgane so" je iz otroške zavisti zavpila druga deklica, ki ni mogla tako visoko. To pa je bilo šejli preveč. Jadrno je splezala z drevesa in priselila donečo focko obema. Joj, kako sta tulila!
Potem pa je mala še j la odvrgla hlačke in se spet zavihtela med
veje.
Smeh se ni tako hitro unesel in celo patra je stresel smeh za par trenutkov. Kadar bo govoril o preprostosti otroških src, bo to kar imenitna prispodoba za pradedne časti, preden je kača začela mešati štrene Bogu.
,,če ne boste kakor otroci, ne boste dobili vstopnic za božje kraljestvo ..."
A zdaj je šejla v šestnajstem letu. Pričela je brsteti v poteze svoje matere.
Rada je imela edino kravico. Dala ji je ime Mala, a njo je najrajši imel telek, s katerim se nista nikdar sporekla.
,,Mala, ne otresaj z repom". Morala ga ji je privezati za stegno, da je pomolzla. Bila je ponosna, ko ji je očka prijazno pokimal, preden je skočil na kolo in se odpeljal v Kalkuto na delo.
Grlo je imela kakopak kakor ustvarjeno za pesem in noge za ples. Imela je še dvojico bratov in sestro. Bila je kot nekak diamant v družinskem prstanu.
Tudi za metulji je strašno rada norela in jih sortirala v škatlje. A zadnje čase je bilo nekaj narobe. Večkrat je strmela zamišljena v Bog ve kaj. Le od časa do časa je s svojim poskokom oponašala ples metuljev. Knjige so v kotu mirno ležale. Komaj se jih je dotaknila.
Kadar so v bližnji mandir7 priigrali godci iz notranjosti šundor-nansa, je slonela kje blizu po ure in ure. Doma je potem prepevala. Radi so prisluhnili njeni liriki, saj je zajela njeno mistiko, da jo je le enkrat slišala. V tistem tempeljčku je bilo veliko paše za oči.
Na primer malik Ganeš z golim trebuščkom, napetim kot balon in dalje v kotu sten lepa božica Durga.
Kalo ji je enkrat celo prinesel stol, pa se je odmaknila. Kaj le porečejo ljudje? A zdelo se ji je imenitno. Kalo se ji je nasmehnil. Imela je občutek, da hodi po oblakih.
7)	mandir = tempelj.
Neke noči, ko ji je luna sijala naravnost v njeno čelo in njene valujoče kodre, je morala sanjati. In v sanjah je prepevala:
,,Ti si Durga, jaz sem Ganeš". . . in sredi sanj se je pričela smejati.
Drugo noč je v sanjah kričala.
,,Joj, Kali me hoče požreti!" Pognala se je z rogoznice na verandi in zdrvela na vrt. Očka se je pognal za njo in privedel mesečnico nazaj.
Zjutraj ji je bilo sila nerodno, ker so ji oponesli, da jo bo treba poslati v Kanke, kjer zdravijo tiste, ki so ,,strapali". . .
',,Ali misliš, da so ji dali zavžiti kakšno mdšanico? Skrbi me." Žena ni očetu Šejle nič odgovorila. Bila je prizadeta in skrbi so jo zaprle v molk.
,,Nikdar ne veš, kaj imajo tisti okrog mandirja za bregom? In Kali je nevarna." Možakar je skušal razplesti pogovor, pa se mu ni posrečilo. Vendar jo je mati zvečer poklicala k sebi.
„Šejla, ne ustavljaj se pri templju. Ti si kristjana. Ne maram, da govoriš s Kalom. Ni dober fant."
Zadela je na občutljivo mesto, šejla je samo kljubovalno stresla s kifštri. To je bil trd odgovor za mater, ki ni bila vajena ugovorov. Pogledala je dekletovega očeta, ki je napenjal ušesa, pa se delal, kakor da ga ne zanima, in prižgal biri\ Tobakov dim se ni meiial z dimom, ki je prihajal iz čulona11 in obvisel na verandi. Prav nič dober obet.
,,Kadar se dekle ustavlja na cesti in govori s fantom, izgubi dobro ime. In dobro ime je več vredno kot zlata verižica na vratu in denar v banki. Tvoj oče je starešina in veljaven mož. Vem, da mu nočeš ukrasti dobrega imena, preveč ga imaš rada in ti si njegov dragulj. Ti menda veš, da tisti braminov sin ni nič prida. Skvaril je dobro ime Laksmi8 9 10 in jo pustil na cedilu. Zato je znorela in danes se potika po vaseh..."
Molk. šejla se ni ganila. Kolikokrat je slišala prepevati ubogo Laksmi pesem, ki jo izdavna prepeva starodavnost bengalskih vasi, ki opeva Sito, ki išče svojega kralja Rama, pa ga ne najde:
Povsod te iščem, Ram te išče moja noč, moj dan za tabo hodi.
Odkar odšel si, s tabo hkrati je zbežal mir, ne morem spati -ami šujte pari na. . .
Na žalost ji zdaj še teta Maši daje potuho. Pravi, da je to prilika, da šejla spreobrne Kala. Tudi Maši je poročila hindujca, ki je danes kristjan.
,,Ki ga nikdar ne najdeš v cerkvi" ji odgovarja žena.
8)	biri zz doma zvite cigarete.
9)	čulon = prenosljiva pečica.
10)	Laksmi = izgovori ,,Loki“.
IV.
Bobni so udarjali vesele koračnice. Trobentači in bambusove piščalke so vodile melodije, da so jih slišale vasi naokrog. V sosedni vasi bo svatba malega strica. To pomeni veliko vaško žegnanje, kamor so vabljene cele vasi na pojedino. Otroci dobijo nekaj prostih dni, kmetje ustavijo svoje delo na polju. Delo po uradih se ustavi, še j la je prijetno vznemirjena.
Stroge vaške postave in določila takrat malo zamižijo, da se lažje mladina sprosti. Svatba bo v petek, a svatje se prično zbirati že v sredo. Tako v svetih Pismih, tako je tu na vzhodu.
,,šejla je včeraj šolo špricala" je zagostolelo iz grla ene sošolk, špricati šolo slišiš samo po vaseh, ki so blizu Kalkute, globlje v krajih oddaljenih vasi ne boš zasledil tega izraza. Tega ni v njih slovarju. O.K.?
Mlada žena je prišla iz hiše, pa je videla le pete in torbo tiste sošolke, ki ji je pritresla to zlo novico. A mati šejle, ki ji je bilo ime Lilimoni, je ni preslišala. Braniti pa mora hčer in čast svoje hiše za vsako ceno. Najboljši poštarji krutih novic so otroci, ki so hodili mimo Lilimoni.
„Dali smo ji na prosto", je pričela žena ovinkariti. ..Pojutrišnjem bo svatba njenega strica."
Pa kopice šolarjev, zlasti odraščajočih, ni prepričala. Eden med njih ji je zabrusil.
,.Videli smo jo na pragu Deb Prošadove hiše govoriti s Kalom."
V	hiši je zagorelo, a najbolj v srcu užaljene Lilimoni. Brž ko so.se šolarji razšli, je zmanjkalo matere, ki je čez par minut privlekla šejlo za lase.
„Kje so tvoje knjige in zvezki?"
Nič odgovora.
Potem je začelo padati po njej. Kajti iz te obsedenke je treba izgnati vraga. Mislila je na svojih šestnajst let, ko so jo zaročili. Tudi ona je morala pozabiti svojo mladost, ki je, kakor vseh bengalskih deklet, sila kratka. Dekleta nihče ne vpraša, hočeš ali nočeš. V hišo svoje tašče moraš. Jaz nisem izbirala po svoji glavi, zakaj naj bi še j la?
V	dekletovi šolski torbi je našla listek. Ker ni znala brati, je nestrpno čakala, da se vrne oče iz mesta.
,,šejla, rad te imam" je bral oni. ,,Po svatbi zbeživa od doma. Naravnost v Kalighat. Moj stric je v templju purohit-svečenik, ki naju bo povezal. In če se nama ne posreči, imava še druga zdravila. Ne izgubi poguma! Kako čudovite besede si mi zadnjič brala iz Svetih Bukev: Močnejša od smrti je ljubezen. Ne pogase jo vode Šeola. . .
Domači so sklenili posvet sorodstva.
Dekle so posadili v sredo, starejši so sklenili krog. Razpuščenih las, ki so se dotikali tal, je čepela šejla sredi med njimi.
,,Povej nam, Šejla. kaj so ti dali piti tam v stojnici pri madirju?" je z važnim glasom vodil razsodišče katehist.
Odkimala je. A občutek zbora, da so ji zavdali, se ni umaknil niti za ped.
,,Zasmodili so njene lase in jih potaknili nekje po vrtu, zato govori v spanju."
,.Gotovo so jo namazali z oljem, v katerega so stresli nosorogov Prah. Proti takemu uroku ni zdravila. Tudi božja pot k Mariji v Bandel ji ne odpomore" so pritrdili šarobali, vaški babici, ki se s Patrom šoukalom nikdar nista mogla prav ujeti. Njej je vraževernost še posebej tičala v kosteh.
..Zatelebanost! Pa še tak otrok. In tisti pob je še povrhu brez zaslužka, če jima Kalov oče ne pripusti dobro zaplato zemlje, bosta °ba hodila od hiše do hiše z rižno skodelico, kakor popotni mendi-kanti."
„Nikoli!“ Brat šureš je poskočil. Bil je najstarejši v družini in takega beseda nekaj velja. To je kot nekak orakel, čeprav še ni štel dvajset let. Ta veljava izhaja iz pradavnosti.
,.Rajši te ubijem, Šejla, razumeš?"
In ona je razumela.
Vsilili ji bodo nekoga, ki ga do smrti ne bo mogla sprejeti, ker Pač ne bo Kalo. Nekdo naj bo za vselej pripet nanjo, ki ne bo nikoli n.ien. Kadar Bengalka ljubi, gredo čustva do konca.
Pred meseci se jima je posrečilo zaiti v kino. Nista videla, kar sta želela. Opeharjena sta bila za predstavo Mrinal Sena in Satadžit Raja Pater Pančali. Vrteli pa so v bližini neki poceni hindi film, ki sta ga le na pol razumela. Igralec se je zmaščeval nad svojo izgubljeno ljubeznijo s strelom v glavo. Nerazsodni filmski direktorji segajo Po kriminalkah, da napolnijo svoje blagajne. Indija je v krizi. Stare vrednote padajo v blato, le Satadžit Raj in Mrinal Sen gradita mostove v novo dobo z bolj solidnim gradivom.
Šejla ve za tisti kanton ob cesti k bazarju, kjer je Kalo zapisal njeno ime s svojo lastno krvjo.
Nevidna meja med njo in domačimi je pričela rasti više in postajala železobeton. Hotela je k svoji teti Maši v Kalkuto, pa so ji od-rekli. Njen ozki svet se je še bolj zožil v prepričanje, da je nihče ne mara. Rad jo ima samo eden...
Včasih je dvignila pogled proti stelaži, kjer je čemela steklenica tonidola. Pa je zmerom odmaknila oči in spodila hudo misel. Krasti j° greh. Najbolj usodna kraja je tista, če kdo ukrade naravnost iz božjih dlani življenje, božji rop, za katerega ni milosti, kot je govoril misijonar pri zadnjem ljudskem misijonu. Te besede ni povsem razumela, a so jo zelo neljubo zadele.
Pričela je sanjariti. O belem dnevu.
Godci iz sedmerih vasi bodo prišli igrat sevdalinke. Ona pa bo obsuta s cvetjem kot nevesta, ležala mrtva sredi verande. Vsi ljudje se bodo čudili. Občudovali jo bodo. Mladi bodo govorili, oj kako korajžno dekle! Večkrat je slišala šepet svojih ljudi, šejla je najlepši otrok v fari in naša najljubša. Starša sta tako in podobno šepetala v Prepričanju, da šejla spi. A šejla že dolgo ni dobro spala.
Neka čudna moč se je v njej nabirala, menda je rasla vanjo tam nekje od templja, odkoder vsak večer odmeva gong in pisk morske školjke, ki odganja duhove. To nalogo ima Kalo. On je bil njena prva misel v ranem jutru in zadnji se je v sanjah od nje poslovil.
Torej bo le res, kar je zvedela na uho od Bašanti? Za Božič pripravljajo njeno zaroko? Njegov oče ima deset hektarov zemlje in sin ima zelo lepo plačo pri Dunlop & Co. Itd. še j la bo postala ugledna in bogata memsahib-gospa na vasi.
Kalova piščalka je žalostno zavijala v noč. Rad te imam, še j la, za vedno moja, je lilo iz školjke. Kresnice so padale ves večer velike kakor zvezde, v travo.
»Zvezde padajo." Ena med njimi se je utrnila in zarisala lok prek neba in padla nekam med drevje.
,,Moja zvezda!" je zastokala še j la, ki je že drugi dan imela hudo vročino in je pričelo v njej goreti. Takrat je šejla zbrala moči in stopila do stelaže s steklenico
»Zdajle moram. Jutri bo Kalo z menoj. Obljubila sem mu.“
»Nocoj moram. Obljubila sem mu."
Poskusila je napraviti križ, kakor je imela navado vselej, kadarkoli je nesla kozarec vode k ustom, pa ni mogla z roko do čela.
Nekaj mrzlega ji je leglo na prša po tistem globokem požirku z ostrim vonjem in osladnim okusom. V želodcu pa je začutila, kot bi požrla žive ogorke. Strah jo je bilo, a pripravljena je bila, da ne skliče nikogar, četudi boli. Ah, kako je greblo vanjo. Stisnila je kolena do brade in se nakremžila. Minute so bile kakor ure in nekak omotični delirij ji je izvil prvi stok iz ust. Dihala je težko in pričela hropsti. Matere, ki je spala tesno ob njej, že ni več prepoznala.
Peklilo jo je, da je zarjula.
»Boli!"
Drug drugega so prebujali. Stopali eden preko drugega. Privili so brljivko, ki jim je varovala noč. Oče, mati in brat šureš so začutili ostri duh, podoben mišjemu strupu, ki jim je udarjal v nosnice. Mati je držala steklenico izpraznjenega fonidola in v grozi padla nezavestna. Oče je zdirjal po zdravnika in nekaj sosedov je že priteklo na krik žene, ki se je prebujala iz vrtoglavice. V naročje so ji položili pol-zavestno šejlo in ji pričeli močiti obraz.
Bilo je blizu polnoči in očetu je uspelo stakniti rikšo in pripeljati vaškega padarja. Z žepno svetiljko je posvetil šejli v očesne beline, nastavil stetoskop na dekličina prša in ugotovil slabo in neredno bitje srca.
Bolečine so šejlo prebudile in šepnila je materi.
»Ali bom umrla, ma?“ Desnico ji je ovila okrog vratu in jih hotela nekaj povedati. Mati jo je razumela, drugi ne. Potem so dekletu omahnile roke in padla je v globoko nezavest. Prevoz v mesto in na kliniko je bil preveč kočljiv.
Ob eni je šejli zastalo srce. Možganske celice so pričele hitro odmirati, da se je truplo takoj shladilo.
Tako je Šejla odšla, šoukal je o teh dogodkih zvedel mnogo kasneje.	(Sledi.)
DRUGIČ K AFRIŠKIM MISIJONARJEM
L.L. C.M.
K LAZARISTU BR. MARCELU KERŠEVANU V ZAIRE
Petem ko me je po priletu iz Botswane od s. Škerlj na letališču pričakala Koširjeva gospa in me odpeljala na njihov dom, sem imel tam čakati od srede «o petka zvečer, ko bi me letalo družbe TAP odpeljalo v Zaire. Ta dva dneva sem maševal v župni cerkvi patrov servitov v Kesingtonu, Koširjevi so mi čez dan in ob večerih dali doživeti nekaj rojakov, ki žive v Johannesburgu, ki so ali prišli v vas ali pa smo jih mi obiskali. V četrtek opoldne je prišel Silvertona p. Albin Kladnik, da se poslovi od mene, preden zapustim Južno Afriko in grem naprej bolj proti severu kontinenta. To je bilo moje zadnje srečanje z dobrim misijonarjem. Ko sva se popoldne drug od drugega poslovila, sva oba vedela, da se poslavljava za zmeraj, on, ker je slutil bližnji konec, jaz ker sem vedel, da me v Južno Afriko ne bo več. Zato je bilo slovo ganljivo. V petek sva z gospo Koširjevo obiskala še več Slovencev m iskala v menjalnicah zairski denar, ki ga pa ni bilo nikjer dobiti; tako hom moral stopiti v deželo le z dolarji. Popoldne sem pripravil prtljago, po večerji se poslovil od Koširjevih, ki so mi v Južni Afriki veliko pomenili in jim bom ostal vedno hvaležen, nakar so me odpeljali na letališče.
Vkrcal sem se v portugalsko letalo, ki je imelo končni cilj Lisbono, v-■nesno postajo pa Kinshaso v Zairu. Na letalu so nam po evropsko postregli, nialo sem podremaval, a tisti dve uri poleta sta hitro minili. Kar naenkrat je bilo treba izstopiti, a teh za Kinshaso nas je bilo le pet. V motni razsvetljavi sem opazoval sila revno letališko poslopje. Ostali potniki so kar hitro nekam poniknili, jaz sem se pa ob pol ene ponoči znašel sam med številnimi črnimi uslužbenci, ki so se kar trgali zame, mi grabili prtljago ln se mi na vse načine ponujali, vse z očividnim namenom, da bi kaj iztisnili od mene. Imel sem občutek, da sem padel v »razbojniško jamo", in •s‘trah me je obšel. Pri nekem okencu pregledajo moj potni list, ki mi ga je eden uslužbencev dobesedno iztrgal iz rok, drugi pograbijo mojo prtljago ,n jo zanesejo h kontroli. Tam črni carinik jemlje iz kovčka in torbe stvar za stvarjo in me v čudni francoščini vprašuje, kaj to, kaj ono. Najbolj je *>il pozoren na številne moje filmčke, že uporabljene in neuporabljene, vzame (‘va v roke in reče, naj mu ju dam; rad sem mu prepustil enega, čeprav sem se tresel za vsakega, ker sem vedel, da jih v Afriki ne morem nadoknaditi 1,1 da mi jih bo zmanjkalo, pa tedaj sem imel samo željo, da bi se rešil te, drznem si zapisati, drhali, ki je prežala na moje dolarje kot hijene. Črnci zanesejo mojo prtljago k izhodu in sem gledal, da mi nič ne izgine. Ko Prestopimo vrata izhoda, se šele začne borba: najmanj deset taksistov se J° v viku in kriku teplo zame, kdo bi me peljal. Končno pride vojak, ki jih z gorjačo pomiri, izbere enega od njih in mi ga določi. Ko sem videl, kako Se tu reveži bore za vsak ficek, so se mi zamislili in sem nosačem dal za VRe »usluge" nekaj dolarjev. Taksist mi spravi prtljago v prtljažnik starega vozila, k šoferju spredaj prisede še eden, jaz sedem zadaj in gremo, potem ko sem mu dopovedal, naj me pelje na »Procure", kakor mi je pisal brat misijonarja, ki ga mislim obiskati in ki je bil tudi sam že desetletja v Zairu,
Karel Kerševan, še zdaj živeči v skupnosti lazaristov na gradu Miren pri Gorici.
Vozili smo se po asfaltirani cesti, ki je bila celo razsvetljena; na obeh straneh ceste so bila revna in zanemarjena naselja. Že bliže mestu šofer ustavi zraven močno razsvetljenega poslopja, pred katerim je pohajalo kakih šest zamork (ob pol dveh ponoči!). Spremljevalec izstopi. Imel sem vtis, da gre za javno hišo. Ena od zamork je čakala ob cesti in prosila šoferja, če sme prisesti, pa je odrekel in pognal naprej. Privozili smo do gotovo kakih 50 m visokega spomenika čudne arhitektonske oblike, neke vrste stolp, kjer se je od ceste z letališča odcepila druga cesta, po kateri smo šele zavili v mesto Kinshaso. Kajpada v noči nisem kaj dosti videl. Po kake tričetrt ure vožnje pridemo v središče mesta z velikimi, modernimi stavbami in blizu tam šofer zavije ob široki reki Zaire (nekdaj Kongo) na dvorišče takozvane misijonske prokure. Pelje do večjega poslopja z verando spredaj in ustavi, češ da smo na cilju. Računa mi 34 dolarjev, a jaz jih v listnici najdem samo 23; verjetno sem komu na letališču v tisti poltemi namesto enega dolarja dal kar deset. Dam šoferju vseh 23 dolarjev, kar je pomenilo tedaj kakih 200 zairov. Možakar bi rad imel kaj več, a brat Karel Kerševan mi je pisal, da vožnja z letališča v mesto stane le 100 zairov; no, jaz sem šoferju dal še enkrat več.
Ura je bila tedaj že dve ponoči. Vse naokrog je bila tema in tihota. Kam naj se obrnem, koga naj pokličem? Pograbim svojo robo in stopim po stopnicah, ki vodijo na verando z vhodom v poslopje. Premišljujem, kako bi koga priklical, pa se iz kota pod oboki verande nekdo oglasi. Pogledam in v soju moje žepne svetilke zagledam postarnega črnca, kako se odkopava izpod odeje, s katero je bil pokrit. Ko črnec opazi, da, sem duhovnik, je takoj na nogah; pograbi moj kovček in me pelje v hišo, kjer na hodniku potrka na vrata neke sobe. Čez čas se prikaže belec, ne preveč začuden in nejevoljen. V svoji slabi francoščini se mu predstavim, proseč ga oproščenja radi pozne ure, pa kar razume, gre v drugo sobo po ključ in mi ga da, rekoč: soba številka 20. črnec me pelje po stopnicah v prvo nadstropje in mi pokaže sobo, ki jo odklenem ter vstopim. Soba prostorna, a silno preprosta. Nasproti vrat je široko okno na prostorno verando, kjer je bila miza. V sobi za vrati je stala postelja z mrežo proti komarjem, s stropa je pa visel velik ventilator. Razložim svoje stvari na omaro ob zidu in hočem h počitku, ves zadovoljen, da sem le prišel na cilj, na misijonsko prokuro v glavnem mestu Zaira, od koder bom skušal obiskati slovenske misijonarje, kajpada v notranjosti dežele. Takoj naslednji dan bo treba iskati možnosti, kako priti bliže bratu Marcelu Kerševanu, pa tudi, kako dobiti vizum za v Togo, ki ga še nisem imel, pa sem mislil iti iz Zaira najprej tja.
Čeprav bo spanja malo, se bo treba zjutraj hitro dvigniti. Tako sem ugotovil, ko sem iskal budilko, a sem z žalostjo opazil, da je nimam; verjetno sem jo pozabil pri Koširjevih v Johannesburgu. Žal mi je bilo ne le zato, ker mi je bila doslej na potovanjih zvesta spremljevalka in me je pridno klicala, ampak tudi zato, ker mi je bila drag spomin na pokojnega brata Naceta. Ležem in dolgo ne morem zaspati radi vročine, ki kljub pozni noči pritiska. Končno trdno zaspim in se po štirih urah spanja zbudim ob pol šestih. Ko se opravim, stopim iz sobe ter naletim na misijonarja, ki zna špansko; ta mi pove, kje bi mogel maševati: Veliko glavno poslopje prokure
*ma dva dela, starejšega in novejšega; v tem novejšem je visoka hišna kapela z oltarjem, kjer somašujejo po flamsko ali francosko, zraven je pa velika dvorana s šestimi oltarji, kjer duhovniki mašujejo vsak zase v kateremkoli jeziku. Ko vstopim v ta prostor, je tam že več maševalcev, a je oltar tudi zame. S pomočjo slovenskega molitvenika „Slavimo Gospoda" in francoskega misala opravim najsvetejšo daritev. Po maši grem po hiši, da se komu prijavim in prosim za pomoč pri mojih iskanjih. V prostoru zraven velike obednice naletim na dva, ki sem ju že v kapeli videl, da sta soma-ševala z nekaterimi drugimi. Eden od njiju je bil ravno superior te misijonske prokure. Bil sem pomanjkljivo obveščen in mislil, da je prokura. stvar naše družbe-lazaristov in sem se temu primerno izražal in obnašal. Pa sta mi kmalu dopovedala, da v Kinshasi sploh ni postojanke naše družbe, da lazaristi delujejo le nekje v notranjosti dežele in da je ta misijonska prokura ustanova misijonarjev belgijske misijonske družbe, kratko Scheut imenovane. Pa me misijonar v mojem razočaranju pomiri, češ, da je tu prostor za vse misijonarje in da mi bodo v mojih problemih pomagali. Grem v nadstropje zmolit brevir in	ob	pol osmih	začujem zvon, ki poziva k zajtrku	v obednico
spodaj. Tam je	že	več ljudi	v velikem prostoru z mizami za	šest, osem
oseb; v prednjem delu je za mizo osebje prokure: oni superior, še drug starejši, bradati misijonar, ki je izgledal ekonom, še drug misijonar, sodelavec superiorja, kot sem pozneje videl, in dve redovnici, ki pomagata v pisarni te nadvse koristne	ustanove. Tudi tisti, ki sem ga ponoči zbudil, je	bil zraven,
'n sem ugotovil,	da	mora biti	družbeni brat. Po prostoru so bili	za mizami
že številni misijonarji, med njimi več črncev, domačih duhovnikov, in dva škofa v talarjih s škofovskimi križci na prsih; tudi drugi črni duhovniki so bili večinoma v duhovniški obleki, dočim je imel od belih duhovnikov le ta ali oni duhovniški spoznavni znak. Superior zmoli kratko molitev pred jedjo, nato vsi sedemo. Ne bom opisoval, s čim so nam postregli, le to naj povem, da je bilo večina stvari kar na mizi in skoraj vse konzervirano, celo mleko. Bilo je pa vsega dovolj.
Sedel sem zraven asketskega misijonarja, ki sem ga videl že v oratoriju pri maševanju, kako je lepo in počasi maševal. Z veseljem ugotovim, da zna nemško. Pove mi, da je karmeličan in deluje v Kamangi, ter da pozna našo Kristusovo sestro Mojco Karničnik, ki deluje v škofiji Kole. Pri isti mizi je bil še en misijonar italijanskega rodu, tako da sem mogel malo govoriti. Pa tudi trije domači duhovniki, ki so bili za isto mizo, so znali italijansko, kajti so vsi trije študirali v Rimu na Urbaniani in dobro poznajo •nons. dr. Jezernika. Eden od njih mi je pripovedoval, da je v državi Zaire le kakih 3(1 domačih duhovnikov, ostali so vsi od drugod došli misijonarji. V razgovoru z misijonarji sem šele prav spoznal značaj te prokure. Tu je Prav za prav več skupnosti iste družbe: ena je ta, ki vodi prokuro, nekak hotel za potujoče misijonarje (le za moške!) in obiskovalce, tudi potovalna agencija, druga je ekonomskega značaja in nabavljalnica, tretja pa župnija svete Ane z veliko cerkvijo, ki sem jo videl kakih 100 m stran na obširnem področju te misijonske postojanke.
Ker sem bil še vedno brez vsakega zairskega denarja, sem pobaral soseda karmeličana, kako bi menjal dolarje. Povedal mi je, na kar so me že preje opozorili, da je uradna menjava daleč pod dejansko vrednostjo in da vsi menjavajo „na črno" in da morem to storiti tudi jaz kar tam na eko-
nomiji. Po zajtrku me je dobri karmeličan spremljal do poslopja, kjer ekonomija uraduje, in tam sem pri mladem misijonarju prodal nekaj dolarjev in italijanskih lir, tako da sem dobil 2.335 zairov, ki so bili pa v bankovcih po 5 zairov, tako da mi je moral misijonar dati star časopis, kamor sem zavil paketiče papirnatega denarja in stvar neopazno zanesel v svojo sobo. Toliko sem menjal, ker sem potreboval denar za nakup letalskega lista v Mbandako, kakih 800 km severno ob reki Zaire, odkoder bi potem skušal prodreti še bolj v notranjost do br. Marcela Kerševara.
V svoji sobi sem ta papirnati „zaklad“ lepo spravil. Skozi okno se je videla široka reka, po kateri so se počasi prepeljavale tovorne ladjice in splavi. Zunaj je vreme deževno, vlažno in vroče ter soparno. Nato stopim v pisarno prokure v pritličju, kjer za veliko podolgovato mizo uradujejo superior in njegov pomočnik, pa uradnica.-sestra, v sobi pa že čaka oziroma ureja svoje stvari več potnikov-misijonarjev. Ko pridem jaz na vrsto, mi superior ponudi sedež in jaz mu po nemško razložim, kaj vse bi rad: govoriti z br. Marcelom, čim prej odpotovati v Mbandako, dobiti vizum za v Togo. Želeli sc mi v vsem ustreči in pomagati. Ker je bil telefon pokvarjen, je sestra sedla v avtomobil in šla pogledat na agencijo, če je še kako mesto na letalu za v Mbandako prosto, da bi odletel že isto popoldne. Dajo mi formular za, iskanje vizuma za Togo, izpolnim ga in oddam fotografije, a ta dokument bi mogel dobiti šele po povratku iz Mbandake, kamor brez potnega lista pač ne morem potovati. Z br. Marcelom se po telefonu ne da govoriti, kajti zveza s tem misijonom je le po misijonskem radiju gotove ure, a misijonarja lazarista, ki je za to skrbel v Kinshasi, ni več tu. Zato to ne pride v poštev in bo treba brez, obvestila na pot. Naj bi se oglasil v pisarni ob pol 11, da zvem, morem že to popoldne na pot naprej ali ne. Kc sem se res tedaj javil v pisarni, so mi povedali, da je letalo vse zasedeno in da bom mogel v Mbandako šele v pondeljek, kar je bilo zame, ki sem bil v stiski s časom (katerega sem v Južni Afriki preveč izgubil), kaj slaba novica, a se je bilo treba s tem sprijazniti. Bom pač moral kaj z mojega potovalnega načrta brisati.. .
Po kosilu sem legel, nato stopil k veletoku, ki vali svoje valove komaj nekaj sto metrov stran od prokure, in opazoval življenje na bregu in tovorne ladje na vodi. Nato sem stopil v središče mesta s stolpnicami. Bila je sobota in sem zvedel, da bo v veliki cerkvi sv. Ane ob 17 sobotna maša, pa sem stopil tudi tja. V cerkvi je bilo največ 100 ljudi, sami belci, le eno črnko sem opazil. Maševal je beli duhovnik. Petje je bilo zborovsko, a enoglasno. Molili so pa lepo.
Zvečer sem šel zgodaj spat in v nedeljo vstal ob šestih. Ob devetih sem šel tipet v cerkev, želeč doživeti pri liturgiji kaj domačinskega. Pa sem bil razočaran. Verniki so bili sicer skoraj večinoma črnci, le nekaj belcev med njimi, tudi celebrant je bil črni duhovnik, vsi številni ministranti črni, zbor prav tako črn, a petje je bilo kot v kaki francoski katedrali: vse latinsko gregorijansko, le nekaj malega je bilo štiriglasnih klasičnih melodij. Vrnem se na prokuro, pišem popotni dnevnik, pregledujem stare revije. Po kosilu izvem, da od tu vozi v Togo samo enkrat tedensko Air Zaire in da odleti ob nedeljah. Tako bi moral spet teden dni čakati, če bi hotel iti tja. Odločil sem se, da grem kar na Slonokoščeno obalo, in če bo pripravno, potem v Tcgo, malo nazaj.
Cerkev sv. Ane na misijonski prokuri v Kinshasi.
V ponedeljek 21. IX. zjutraj zvem v pisarni prokure, da lahko potujem v Abidjan, glavno mesto Slonokoščene obale, v petek zvečer. Odločil sem se da se poslužim te možnosti, ko se vrnem od brata Kerševana. Kupili so mi iiamreč letalski listek za Mbandako, niso mi pa megli preskrbeti vizuma za * ogo, ker so na poslaništvu rekli, da v mojem potnem listu ni več prostora Zanj. To sem tudi jaz vedel, da je potni list poln vizumov, a sem upal, da >ni bodo kljub temu dali vizum na listu, ki bi ga prilepili v potni list, kakor so mi nekje drugje ob drugi priliki tako že naredili. Smola na celi črti. . . ! Sprijaznil sem se z dejstvom, da slovenskih frančiškanov to pot sploh ne bom mogel obiskati, in sem jim pisal, da me, žal, ne bo, vsaj to pot ne.
Ob pol štirih popoldne mi prokura preskrbi avto in črnega šoferja, ki oie odpelje na letališče. Tam je ob belem dnevu vladalo še večje kričanje, Prerivanje in nered, ker je bilo pač več ljudstva, ki se je obnašalo zelo nevzgojeno. Kar smilili so se mi ti ljudje, saj sami radi nereda najbolj trpijo. Moram pa reči, da je bil šofer, ki me je pripeljal, pravo nasprotje z osta-bmi „divjaki“ na letališču: silno uslužen in ljubezniv; vse mi je uredil, celo m> je pomagal v težavi, ker nisem vzel s seboj v Mbandako potrdil o cepljenju proti tropičnim boleznim. Dal sem mu za napitnino 6 zairov in je bil hvaležen. Stopim v nekoliko bolj mirno čakalnico za odlet v Mbandako, v kateri čaka že mnogo črncev, belci pa le trije, gospa in dva fanta. A tudi Ui se je začel nemir, še večji ket drugod, dasi bolj simpatičen. Gospa in Umta so imeli s seboj v velikem posebnem zračnem zaboju gotovo kakih UGO piščancev, ki so čivkali kot za stavo. Beli potniki so na vsak način hoteli te piščance vzeti s seboj na letalo, letalski uslužbenci pa. tega niso
dopustili. In je bilo pregovarjanja sem in tja, prihajali in odhajali so funkcionarji in dopovedovali, a gospa je s fantom vztrajala pri svojem. Ne vem, kako se je stvar končala, ali so piščance vzeli na letalo ali ne, tam jih nisem večl slišal, morda> so jih dali med prtljago. . . Vsekakor mi v čakanju na odlet ni bilo dolgčas.
Čakamo dobro uro in letalo prileti: Boeing 757. Potniki so bili sami črnci, od belih so bili razen mene le ona gospa s fantoma in še neka dama. Vožnja je bila. mirna, le v moji vrsti je bilo precej nemira, kajti na dveh sedežih so sedeli kar štirje otroci. Tik ob meni pa je sedel mlad črnec, s katerim sem malo pokramljal, kajti videl sem, da je bil dober fant, ker je pred jedjo na svoj način molil, tako tudi po njej. (Postregli so nam s kavo in naloženimi kruhki.) Dejal mi je, da študira prvi letnik univerze, da ni kristjan, a da veruje v Boga.
Po dobri uri poleta pristanemo v Mbandaki, kjer je bilo precej sitnosti ob pregledovanju mojega potnega lista. Pred malim letališčem sem našel taksi in ga prosil, naj me pelje k sestram, kakor so me poučili, da bi od tam po radiju obvestil brata Kerševana o mojem prihodu. Najbrže me šofer ni dobro razumel, kajti peljal me je drugam, na tamkajšnjo misijonsko prokuro. Bila je že tema, a sem razločil številna poslopja. Izstopil sem, plačal vožnjo. Iz razsvetljenega poslopja pridejo misijonarji, pač ker so čuli, da se je nekdo pripeljal. Ker so govorili tudi nekaj nemščine, sem jim mogel razložiti, kdo sem in kam bi rad. Ko čujejo, da sem lazarist, se približa eden, kakih 60 let star mož z bradico, in se mi predstavi kot sobrat; tudi on je znal precej nemško, bil je Holandec. Poznal je brata Kerševana, vedel je kajpada za Itipo in Iboko, dočim je bil njegov delokrog v Bolobo, a je tedaj odhajal na počitnice v domovino. Med tem so me povabili k večerji, a jaz sem se poslužil le kave. Ta postojanka je središče misijonarjev, ki naokrog delujejo in ki so iz družbe očetov Srca Jezusovega. Sobrat mi nato pokaže sobo, kjer naj bi prenočil, in ker sem bil utrujen, sem se takoj spravil spat.
A bilo je zelo vroče in sem bolj malo spal, zato sem ob petih zjutraj kar lahko vstal. Na hodniku staknem sobrata in skupaj mašujeva v hišni kapeli, nakar greva k zajtrku, ki nama z njim postreže starejša dama, laična misijonarka, ki je na prckuri nekaka gospodinja in je tam delala še od časov, ko je bil na prokuri njen pokojni brat misijonar. Sobrat me je po zajtrku -bilo je pol sedmih zjutraj - povabil v avtomobil in me je po Avenue Mobutu odpeljal na postojanko usmiljenk, ki imajo v naprej določenih urah radijo-zvezo s posameznimi misijonskimi postajami, kjer so usmiljenke ali lazaristi. Postojanka je v okraju mesta, kjer je bilo prvotno krajevno letališče, in letalska. steza služi za centralno cesto tega okraja, ki se imenuje Air Zaire. Mimo kar lepe cerkve sobrat zavije na desno skozi naselje in pripelje pred skupino pritličnih hiš. Usmiljenke imajo tu provincijalno hišo in novicijat za domačinke. A črne kandidatinje za redovnice niso le iz njihove družbe, ampak je to skupni novicijat za kandidatinje sedmih redovnih družb. Po opravljeni dobi novicijata tukaj potem vsaka kandidatinja še leto dni živi in se pripravlja v hiši njene redovne skupnosti, nakar šele napravi prve zaobljube.
Poveva, da bi rada po radiju govorila z misijonom brata Kerševana. Pride vizitatorica, žena kakih 50 let, Francozinja, zelo uslužna in ljubezniva, in ko čuje, da bi šel rad k br. Marcelu, mi takoj ponudi možnost; Ona ima
Prav danes dopoldne peljati na misijon Itipo črno sestro, pa bo obvestila brata Marcela, naj pride tja in me od tam popelje na svoj misijon Iboko.
Izredna prilika! Izredno naključje! Saj sestra ne potuje vsak dan v tisti konec, ampak le na redko, pa bo potovala prav zdaj, ko se meni mudi do br. Marcela! Kakor sem na potovanjih pogosto doživljal smolo, sem pa bil včasih prijetno presenečen radi srečnih, ugodnih naključij. Sestra je res ob sedmih govorila z, misijonom Iboko in njega misijonarjem ter br. Marcelom, ki sta rekla, da odideta, takoj do misijona Itipo, kamor me bo sestra pripeljala.
Sobrat iz Boloba me odpelje nazaj na prokuro, da vzamem najpotrebnejše in tam počakam sestri, ki da prideta z avtom okrog osme ure. Dejansko sta sestri prišli šele ob devetih, kajti se jima je pokvaril avtomobil, da sta s šoferjem komaj prišli do prokure, kjer bosta pokvarjeni avtomobil Pustili za popravilo; za njima je pa prišla z drugim avtom druga sestra, ki nas je vse skupaj naložila ter nas odpeljala v deželno bolnišnico, kjer usmiljenke tudi delajo. Tam sestre dajo vizitatorici na razpolago močan avto, na katerega so preložili vso prtljago in se tudi mi vsi spravimo, sestra domačinka spredaj s šoferjem, midva z vizitatorico pa. zadaj, in odrinemo. Kar hitro smo zunaj mesta in pot nas vodi po slabi gozdni cesti skozi goščavo pregozda levo in desno. Na jasah ob cesti so črnska naselja, kjer je zemlja suha. A precej poti gre preko močvirne zemlje, kjer je desno m levo od ceste voda. Naletimo na tovornjak, ki je zdrknil s ceste, in zdaj Ka skušajo spraviti nazaj na trdna tla, da bi ljudje, ki so kajpada vsi stopili s tovornjaka skupaj s svojo robo, mogli naprej. Mi nadaljujemo pot. S sestro vizitatorico se morem pogovarjati po nemško. Med drugim mi pove, da je sestra domačinka, ki se je vozila, z nami, prejšnji večer prišla z letalom, očividno z istim kot jaz, in ona jo je čakala na letališču z avtomobilom, pa se v poltemi	nismo opazili, sicer	bi me one	vzele	na vozilo.
Veliko sva	se pogovarjala	o uspešnosti sester	domačink.	Rekla	mi je, da
tiste, ki ostanejo, vztrajajo in so zelo uporabne, dobre sestre. Za primer mi je dala prav sestro, ki se je peljala z nama, češ, da je odlična specialistka babištva. Srečamo še drug tovornjak, na katerem je bilo gotovo čez 60 ljudi z robo kajpada. Tu pač ni železnic ali avtobusov, zato je tovornjak pdino prometno sredstvo. Ob cesti sem pogosto opazil napravljene primitivne odre,	na njih pa košare, polne poljskih	pridelkov,	ki jih	prebivalci
tam puste,	da jih in tudi	nje, ki tam čakajo,	tovornjak	naloži	in odpelje
v mesto za prodajo. Ljudje morajo^ seveda včasih ure in ure dolgo čakati, saj ti tovornjaki nimajo urnika. ..
Naselja ob cesti se vrste in vse je zelo primitivno; imel sem vtis, da Je moralo biti prav tako tudi pred sto leti in več... Tik ob cesti smo videli uekake skupne prostore, zbirališča vaščanov, kjer je bilo povsod precej zlasti mož in fantov, ki so tam posedali in govorili. Navadno je bilo tam tudi ognjišče z ognjem. Otroci, žene in dekleta so ob brnenju avtomobila Pritekale k cesti; otroci so bili domala nagi, ženstvo je bilo pa pogostokrat Pokrito samo od pasu doli. Po večjih vaseh smo videvali tudi preproste zidane kapelice, znak, da je tu krščanstvo že precej razširjeno, bodisi katoliško bodisi protestantsko. A vsaj kaka tretjina prebivalstva, je še poganska. V nekem naselju smo videli skupino kakih 20 ljudi, večinoma žensk, ki so plesali in peli. Sestra me je poučila, da tu slave rojstvo prvorojenca.
Drugje spet smo videli še večjo skupino in še večje slavje: rodila sta se dvojčka! Ljudje se hranijo po teh krajih večinoma z gozdnimi sadeži, z mandijoko in opičjim mesom, tu in tam goje tudi koze. Oblek si ne kupujejo kaj dosti, ker ni denarja, zlasti ker morajo še tisto malo, kar izkupijo včasih za kake pridelke, odšteti državi ob raznih pristojbinah za rojstni list, za poročno potrdilo, za mrliški list in za razne davke, ki tudi tu z njimi ne prizanašajo. Mimogrede sem mogel nekaj sadežev tudi jaz poskusiti; tako je sestra domačinka zagledala ob cesti sladkorni trs in dala ustaviti avto ter ga nekaj odtrgala ter začela žvečiti ter nam ponudila, drugič spet je šofer v neki vasi sam ustavil in kupil od domačinov neki kosmati sadež, iz katerega se izlušči užitno jedro, ki so ga dali tudi meni poskusiti; spomnil sem se, da sem nekaj podobnega užival že v Indiji.
Od naše gozdne ceste se je odcepila druga, o kateri je sestra povedala, da, se po njej pride naravnost v Kinshaso in da se je njega dni po njej dalo potovati, ker je bila oskrbovana, a da je zdaj neprehodna, zanemarjena, zapuščena. Kolonijalna oblast je za prometne žile bolj skrbela. Zato in še iz drugih razlogov si mnogi ljudje žele povratek kolonialne oblasti, ker se domača oblast po desetletjih še ne znajde. V vsaki vasi sta zdaj dve avtoriteti: od oblasti določeni župan in tradicionalni poglavar. Prvi pobira razne pristojbine in že zato ni priljubljen, drugi ima med temi primitivci še vedno veljavo. Med prebivalstvom ni veliko volje za življenje in njega izboljšanje, moški zelo poležavajo in govore. A kdor je priden in se zavzame, more tudi v teh razmerah napredovati. Tako mi je sestra pripovedovala o katoliškem učitelju, ki smo ga srečali, kako si je s prizadevnostjo uredil kar malo plantažo.
Že od daleč smo zagledali ob cesti gručo ljudi, ki so nam mahali v pozdrav. Ko ustavimo, vidimo med njimi sestro usmiljenko. To je nekdanja misijonarka v Vietnamu, ki je zdaj tu potujoča bolničarka, da s svojimi zdravili in nasveti pomaga zlasti ženskemu svetu, pa tudi drugim. Okoli nje je bilo polno ljudi, zlasti deklet, žena in otrok, pa tudi katehist s svojo družino je bil cb njej. ICatehisti so tu prostovoljci, neplačani apostoli, ki so preje morali napraviti posebni tečaj. Če je katehist zelo zavzet, se more v vaški cerkvici od prihoda do prihoda misijonarja hraniti Najsvetejše, on zbira ljudi k skupnim molitvam zjutraj in zvečer, poučuje otroke in odrasle in sploh skrbi za krščansko življenje srenje.
Pred nam' se je odprla široka gozdna jasa in na njej misijon Itipo, še malo naprej pa sestrska postojanka, kamor sta bili namenjeni obe sestri. Pred misijonom nas je že čakal brat Marcel Kerševan in njegov sobrat-duhovnik, ki sta prišla pome. Br. Marcela sem zdaj v življenju prvič videl, saj ko je on odšel v misijone, jaz še nisem bil lazarist, pač pa sva si ves čas dopisovala, čeprav je on v tem zelo redkobeseden. Srečanje je bilo zelo veselo. Sobrat duhovnik je bil Holandec, ki je znal tudi nemško, kajpada pomešano s holandskim jezikom in ga je bilo bolj težko razumeti. Sestri sta se brž poslovili in odšli k svojim, nas je pa brat tega misijona, ki je bil tedaj sam doma, povabil h kosilu, češ, da je že čas tudi za to. Saj res, od Air Zaire pa do sem smo vozili skoro štiri ure, česar kajpada nisem čutil, ker je bilo potovanje nad vse zanimivo, nekaj radi pripovedovanja sestre predstojnice, nekaj pa radi opazovanja in doživljanja na poti.
Med kosilom se je vlila ploha in je nekaj časa kar krepko deževalo,
Misijonski brat Marcel Kerševan CM v Iboko, Zaire.
tyko da smo se bali, če bomo sploh mogli na pot. Pa ker je dež pojenjal, smo se ob dveh popoldne le odpravili preti misijonu Tboko. Z nami sta se na misijonskem džipu peljala tudi dva otroka misijonskega kuharja: štu-dent prvega letnika univerze in pred nedavnim poročena hčerka, ki je bila Roseča. Vožnja je bila bolj prijetna kot dopoldne, ker se je ozračje z dežjem malo ohladilo. Nekje smo morali s poti odstraniti na cesto padlo drevo, ki ga je vihar podrl, in smo v ta namen vsi izstopili, kajti misijonarja sta korala s sekirami, ki jih imajo vedno s seboj, drevo razsekati, da sta ga n,ogla spraviti s poti.
Okrog pol šeste ure se približamo misijonu. Že od daleč zagledam na °<iprtem kraju pred nami misijonska poslopja, še preden pridemo do tja, So ustavimo pred dokaj lepo zidano hišo: dom zelo dobrega katehista, ki •'as z vso svojo številno družino čaka pred hišo, da nas pozdravi. Nato gremo na misijon. Najprej peljemo mimo preprosto zidane, a velike cerkve, kakih
m naprej pa stoji misijonska hiša z verando, za njo pa manjše, bolj 'fvno poslopje starega misijona, to vse na dvignjenem terenu na koncu v'asi. Misijonarja mi odkažeta sobo, kjer bom počival, in tam odložim svoje stvari. Potem me brat Marcel pelje v staro poslopje, kjer mi pokaže svojo
sobo in zraven dve delavnici, polni najrazličnejšega orodja in priprav za popravila. Dolga leta je ta misijonar pred vsem zidal na tem misijonskem področju, zdaj se pa le še bolj ukvarja s sto drobnarijami mehaničnega značaja, čeprav je bolj mož dela kot govorjenja, mi je na mojo prošnjo le povedal to in ono iz svojega misijonskega življenja.
Rojen je bil 1. junija leta 1907 v Trstu. V družini je bilo šest otrok, od katerih je ena sestra, ki je delovala dolga leta kot šolska sestra v Trstu, že umrla, ostali so bili vsaj tedaj, ko sva govorila, še živi. Eden od njegovih bratov, starejši Karel je vstopil tudi k lazaristom in deloval kot tehnični vodja Misijonske tiskarne v Grobljah pri Domžalah, ko sem bil jaz tam kot novinec in ob počitnicah tudi kot bogoslovec; po vojni se je umaknil v Rim, odkoder je odšel tudi on v tedaj še Belgijski Kongo in tam desetletja deloval. Marcel je obiskoval ljudsko šolo pri sv. Jakobu v Trstu, napravil pa tudi 1. razred gimnazije. Nato je moral na delo v nekem lesnem skladišču. Leta 1927 so ga Italijani poklicali k vojakom in je služil v Bologni. Ko je odslužil, sta šla skupaj z bratom Karlom v Ljubljano k lazaristom. Po šestih mesecih sta vstopila v novicijat v Grobljah, kjer je bil Marcel zaposlen v tiskarni in pri ekspediciji. Takrat je bil tamkaj za misijonskega brata tudi Tone Fajfar, ki je kasneje izstopil in kot krščanski socialist sodeloval v Osvobodilni fronti, zdaj pa sodeluje pri jugoslovanski vladi na različnih položajih. Tedaj je vizitatc-r belgijske province lazaristov iskal misijonske brate za Afriko. Tudi brat Marcel se je javil in 6. decembra 1933 je še z drugim slovenskim lazaristovskim bratom Krambergerjem (ki se je po nekaj letih vrnil in tudi umri) odšel v Belgijski Kongo in je bilo torej lansko leto 50 let njegovega delovanja v Afriki. Kot je bilo že omenjeno, je deloval pred vsem kot gradbenik na različnih misijonih: Irebu, Lukolela, Yumbi, Bolobo. Zidal je velike cerkve, sestrske hiše, šole in druge misijonske stavbe. V začetku je moral zidati še povsem primitivno, kot domačini, z blatom in trnjem, potem je pa začel sam žgati opeko in je je v času 20 letnega zidanja nažgal tri milijone. Seveda ni delal vsega sam, ampak z delavci, katerih je imel kdaj tudi 30. Leta 1947 je prišel v Kongo njegov rodni brat in družbeni sobrat Karel. Tako je Marcel mogel iti leta 1948 na oddih v Evrcpo za osem mesecev. Dva meseca je živel v rodnem Trstu, ostali čas pa v Belgiji. Ko se je vrnil, je na misijonu Yumbi začel spet zidati: misijonsko hišo, sestrsko postojanko, šolske prostore. Tam je bil do leta 1955, nakar je šel na misijon Irebu. Med tem je dežela nehala biti kolonijalni Belgijski Kongo in postala neodvisni Zaire, in sicer leta 1960. Zdaj je Marcel že več let na misijonu Iboko, kjer sem ga obiskal.
Soba, v kateri sem šel po večerji počivat, je drugače soba misijonarja, ki je tudi na misijonu Iboko, pa je bil tedaj na dopustu. Počitek je bil odličen, kajti noč je bila prijetno hladna. Vstal sem pa že ob petih zjutraj. Brat je bil tudi že pokoncu. On vsako jutro ob četrt na šest posluša slovensko radijo oddajo iz Washingtona. Ob šestih me je spremil k sestram, da sem tam maševal. Pri maši je bilo šest misijonark, ena sestra domačinka in ena črna pc-stuiantka. Ena od teh sester je zdravnica in vodi državno bolnico v vasi. Maševal sem slovensko s francoskimi spremenljivimi deli. Berilo in spev je brala francoska prednica. Na misijonu te sestre veliko delajo, saj vodijo štirirazredno gimnazijo, gospodinjsko šolo in tudi ljudsko šolo, s sodelovanjem misijonarja, ki je bil tedaj na dopustu. Posebno važen in lep
Sobrat br. Marcela Kerševana, duhovnik, pred misijonskimi poslopji v Iboko.
Bil je zelo deževen, teman dan.
delokrog imajo v bolnici, pa tudi po vaseh obiskujejo bolnike in reveže.
Po maši sva šla z bratom spet nazaj v misijonsko hišo, kjer mi je pripravil zajtrk. Nato sem filmal in fotografiral do 9. ure, ko je že začelo močno Pripekati afriško sonce. Videl sem pa, kako je misijonar-duhovnik odrejal delo črncem: Nekateri so šli pomagat pri zidanju nekega objekta pri sestrah, drugi so šli z dolgimi, posebnimi noži kosit travo, spet drugi kaj drugega. Opazil sem, da je okolica vsega misijona zelo oskrbovana in brat Marcel mi je rekel, da misijonar zelo na to pazi. Obiskal sem župnijsko cerkev, na zunaj ni posebno lepa, znotraj pa silno prostorna kot so sploh vse cerkve v Afriki, kjer katoliška Cerkev neprestano raste. Sonce je vedno bolj pripekalo in počasi so se začeli zbirati črni oblaki. Vesel sem bil ob misli, da se bom naslednji dan že umaknil iz tega vročega kraja in se povrnil v Kinshaso preko Mbandake. Imel sem pa srečo, da je kmalu začelo deževati, kar je omililo vročino, nama z bratcm Marcelom pa olepšalo najino kramljanje tam na verandi misijona. Mož je zelo izobražen in razgledan, se silno točno slovensko izraža, sicer počasi, a z gotovostjo.
Naslednje jutro sem vstal že ob pol štirih, kajti že zgodaj bomo odrinili, ker moramo narediti dolgo pot preko Bikora, da bom tudi to središčno postajo ob velikem jezeru Tumba malo doživel. Ni bilo časa za mašo, kajti °b petih smo' že odšli z I.and Roverjem, ki so nam ga posodile sestre, kajti ko obiskujejo bolnike po slabih poteh, ga potrebujejo. V velikem vozilu nas je bilo precej: spredaj misijonar, zraven brat Karel in jaz, zadaj neki črnec
Superior misijonskega središča Bikoro in brat Marcel skupaj s črno otročadjo pred križem ob jezeru Tumba. Spodaj: pogled nazaj proti cerkvi.
kot spremljevalec, neka žena in dva otročiča, še bolj zadaj pa je bilo naloženo veliko prtljage. Bila je še temna noč, ko smo vozili skozi naselje. Počasi se je začelo daniti. Ob pol osmih smo bili v Itipo, kjer so nam postregli z zajtrkom; žena z otrokoma je tu izstopila. Čez pol ure smo šli spet naprej, in sicer proti Bikoru ob jezeru Tumba, ki ima 70 km dolžine. Tja pridemo ob pol desetih. Misijon je bil v prejšnjih časih sedež škofije, a zdaj je tam le še generalni vikar lazarist, dočim je črnec-škof na prokuri Mbandaki, kjer so mi pokazali njegovo rezidenco. V Bikoro je bilo tedaj skoraj 20 misijonarjev, poleg stalnih še kakih 15 Poljakov in drugih, ki so prišli tja na letne družbene duhovne vaje, pa so se kljub temu zbrali okrog došlih, da smo malo pokramljali. Superior, po rodu Italijan, me je z bratom Marcelom peljal pogledat po misijonu: veliko cerkev, šole, gospodarske objekte itd. Potem smo pa stopili še tik k jezeru, kjer stoji veličasten križ, da se vidi daleč na jezero. Marcel je bil kar vesel, da je prišel spet v Bikoro, kjer je prebil toliko let misijonskega življenja in dela, zdaj ga pa že poldrugo leto ni bilo tam. Kajpada so tudi na tem misijonu usmiljene sestre, ki vodijo razne misijonske ustanove za kulturno in zdravstveno pomoč prebivalstvu. Cerkev je prostorna, glavni oltar krasita dva velikanska slonova okla in tudi na tabernakeljskih vratcih so reliefi iz slonovine, Najsvetejšemu v čast.
Ob 10. uri smo se poslovili od Biltora in ljubeznivih misijonarjev ter odhiteli naprej. Ob pol ene pridemo v Mbandako in gremo najprej na pro-kuro, da vzamem svoje stvari, pred vsem pa radi letalskega listka za povratek v Kinshaso, ki mi ga je med tem poskrbel eden od misijonarjev prokure. Zahvalim se dobrim patrom za gostoljubje, pa me peljejo k sestram usmi-jenkam v Air Zaire. Vse sestre so se zbrale, ko je prišel tako številen obisk sobratov v sv. Vincenciju, prav tako so prišle zraven tudi novinke. Med sestrami me je ena poznala še od mojega obiska v Teheranu v Iranu, kajti bila je tam, ko sem še obiskal sestro Rode. Sestre so nam vsem postregle s kosilom. Po kosilu sem se, utrujen od dolgotrajne avtovožnje, umaknil v sobo sestrskega ravnatelja zraven hišne kapele in si privoščil nekaj spanja. Sredi popoldneva so nam ponudile še kavico, nakar se od sester in novink poslovimo in odpeljejo me na letališče v Mbandako, kjer po poldrugo urni zamudi pristane spet letalo, s katerim sem se nekaj dni preje pripeljal iz Kinshase. Misijonar in brat Marcel pa spremljevalec so počakali do odleta letala, še preje smo se kajpada prisrčno poslovili.
Moj obisk pri bratu Marcelu Kerševanu je bil končan. Niti misliti ni bilo, da bi mogel tedaj obiskati še dva druga slovenska misijonarja v Zairu, saj sem že na potovanju do najbližnjega, brata Marcela, doživel, kako se v tej deželi težko potuje. Obisk škofijskega duhovnika Toneta Pačnika na njegovem misijonu je bil tedaj sploh nemogoč, ker se je misijonar mudil na dopustu v domovini, za obisk Kristusove sestre Mojce Karničnik pa bi bilo potrebno veliko več časa, saj je do nje mogoče priti le tedaj, kadar pelje kako letalo bližnjega protestantskega misijona tja blizu. Kdaj bi ga dočakal ?! Čas za iskanje in čakanje mi je bil skopo odmerjen, zato sem skušal preostale dneve porabiti za obisk misijonarjev, ki bi jih lažje in bolj gotovo dobil,	(Sledi.)
PO MISIJONSKEM SVETU
OCEANIJA, to pomeni 10.000 otokov. Sem štejemo tudi Malazijo in Novo Gvinejo. Vsega je 21 milijonov prebivalcev. Od tega je katoličanov 5 bilijonov in pol. Zelo lep uspeh, če '■ačunamo, da se je na otočju misijonsko delo pričelo 1820. Takrat je Pot v Oceanijo pomenila skoraj leto dni. Danes je na oceanskih otokih 94 •škofov, 5000 duhovnikov, 3000 bratov, 17000 sester, več kot 3000 katehistov. MLADINA v Afriki je delavna in iznajdljiva. Znano je mladinsko gibanje Ksaverijanci. Ko je Mobutu v ^aire prepovedal vse mladinske organizacije razen uradno politično, so Ksaverijanci šteli 100.000 članov. Namesto nje je nastalo novo gibanje Mladina luči. V Kampali v Ugandi, Kljub težkim razmeram dela mladinska organizacija, ki se zavzema pi‘ed-vseni za mladino v stiski. V Nigeriji s° na mnogih mestih prevzeli nočno stražo. V dolgih nočnih urah molijo rožni venec. Ti drobni pojavi pričajo o življenjskosti mladih Cerkva. Kenin, mlada afriška država, ima 17 odstotkov katoličanov, 10 odstotkov Muslimanov, 70 odstotkov animistov M tri odstotke protestantov. Od šestih škofov je pet domačinov. Od duhovnikov je več domačinov kot tujih misijonarjev. Na trgu glavnega mesta Cotonou, ki se imenuje Leninov trg, Sl'edi stoji ne Leninov kip, ampak križ. Socializem svoje vrste.
ISLAM hoče osvojiti Evropo. Nič Manj kot to trdi dopisnik nemškega Usta „Die Furche". Primerja leto ll>83, ko je hotel osvojiti Dunaj kot center islama v Evropi. Danes z naf-1°> denarjem, orožjem, gospodar-stvom, politiko hoče osvajati isto
Evropo. To je imperialistična religija. Tako dopisnik Friedrich Heer.
OTOK TIMOR, nekdaj portugalska kolonija, je postal 27. provinca Indonezije. Indonezijci so jo osvojili s silo. Umiranje, lakota, beg je domačine za polovico prebivalstva zmanjšal. Tudi pomoč od zunaj je ovirana. Časnikarjem je dostop onemogočen. Zato je Timor „pozabljen otok“ in nihče prav ne ve, kaj se na njem dogaja. Pri tem trpi tudi katoliška Cerkev.
H1NDUIST1 se prebujajo. Pri tem igra veliko vlogo nacionalni čut. Biti Indijec pomeni biti hinduist. Zato je uspešna propaganda, da sta katoliška in protestantska vera tuji. V Bombaju so zadnje čase začeli ustanavljati hinduistične organizacije z namenom, da misijonarijo za hinduizem med katoličani in protestanti.
VSAK TRETJI KRISTJAN PREGANJAN. To je ugotovila krščanska svetovna enciklopedija. Točno našteva 605 milijonov kristjanov, ki so zaradi svoje vere na en ali drug način preganjani. V Aziji skoraj ni dežele, kjer ne bi bili kristjani ovirani ali preganjani zaradi svoje vere. Ni samo železna in bambusova zavesa. Tudi med muslimani nastajajo vedno večje napetosti in nestrpnosti.
ZDRAVSTVO JE V JUŽNEM SUDANU katastrofalno. Ni zdravnikov, ni postelj, ni zdravil. Kar jih pride, zaradi vlage in vročine kmalu propadejo. Od 2.200 zdravnikov jih je 1000 v Kartumu. Kljub obveznosti, da vsak novi zdravnik gre na jug na zdravniško prakso, je položaj silno težek. Prometne zveze so revnev
Tako večina prebivalstva ne pride do potrebnih zdravniških sredstev.
V	KUVAJTU je največji islamski muzej organiziral šejk Naser Sabah al-Ahmed, bogat trgovec, ki je pokupil iz raznih muzejev in zbirk najlepše stvari in jih razporedil v novem velikem muzeju.
ZA KITAJSKO sta redno dve oddaji na radijski postaji, ena v Vatikanu, druga v Manili na Filipinih. V Hongkongu je tajništvo, ki posreduje tudi novice iz celine. Verjetno nobena radio postaja nima toliko poslušalcev kot ravno ti dve.
KATEHISTI V AFRIKI opravljajo ogromno delo. Že primerjava veliko pove. Misijonarjev duhovnikov je 17.600, katehistov pa 167.000. Tako je katehizacija Afrikaneev predvsem v njihovih rokah. Saj tudi najbolj poznajo jezik, navade, tradicijo svojih narodov ali plemen.
V	ABESINIJI je bilo pod novo oblastjo zaprtih 300 cerkva. Tiste, ki so odprte, morajo imeti službo božjo čim bolj v jutranjih urah. Otrokom je vstop v cerkev sploh prepovedan. Najbolj sta prizadeti katoliška in evangeličanska skupnost. Domača ortodoksna cerkev je dosti zakoreninjena, da je take odločbe še ne uničujejo.
KRISTJANOV RO LETA 2000 več kot dve milijardi. Tako trdi „Sve-tovna krščanska enciklopedija". Katoličanov naj bi bilo 1.165 milijonov, anglikancev 440 milijonov, pravoslavnih 153 milijonov in drugih krščanskih skupin 258 milijonov.
AFRIKANCI ZA AFRIKANCE, ta misel vedno bolj osvaja in že se ustanavljajo centri, kjer se vzgajajo in od koder pošiljajo misijonarje po afriških državah. Na prvem mestu je Nigerija, ki ima več kot pet milijonov katoličanov. Tudi male države,
kot Burundi, že pošiljajo misijonarje v druge afriške države. Posebno znana je v tej akciji škofija Moshi v Tanzaniji, čeprav je doma potreba velika, saj 400.000 vernikov oskrbuje 120 duhovnikov, so vendar le poslali v afriške misijone že več kot trideset misijonarjev. Ta zgled se ponavlja tudi v drugih misijonskih deželah, celo v takih, kamor tuji misijonarji ne morejo iti. Tako Indija, kamor ni dovoljena naselitev novih misijonarjev, pošilja misijonarje in misijonarke v Afriko in celo v Evropo. Drže se pač navodila misijonskega odloka iz koncila, naj tudi mlade cerkve čim hitreje začno z misijonskim delom. To bo dalo življenje in zagona tudi mladi Cerkvi sami.
V BANGLADEŠU doživi komaj vsak peti otrok starost petih let. Najnižja plača delavca je 85 dolarjev na leto. Pomoč od zunaj ostane navadno v rokah uradnikov. Prej so imeli za najubožnejšo Ruando. Po vsej verjetnosti pa je največja revščina na svetu prav v Bangladešu, kjer z revščino cvete tudi neverjetna korupcija.
TAJSKA ima le 0,5 odstotka katoličanov. Večinoma, to je 93 odstotkov so budisti, muslimanov je 3 do 4 odstotka prebivalstva. Za svoj jubilej je kralj Pumipol poslal vsem katoliškim cerkvam sveto pismo. To naj bi bil dokaz njegove strpnosti in pripravljenosti, da zaščiti vsako veroizpoved. Znano je, da je Pumipol, taj-landski kralj, prepričan in veren budist. Novo je tudi to, da je na budistični univerzi Chulalongkorn tečaj za študij svetega pisma. Tečaj vodi katoliški profesor Banchua. Tega profesorja je odlikoval tajski kralj za proučevanje sporazumevanja budizma in krščanstva.
MARIANHILL je pojem. To je misijonski center v Južni Afriki, ki ga je pred sto leti ustanovil trapist Fr.
Dfanner. Razvil se je v redovno mi-Jonsko družbo, ima danes blizu 450 elanov, dve tretini teh so duhovniki. Predvsem delujejo v Južni Afriki. Tu-■fli v Evropi imajo pet provinc: v Nemčiji, Holandiji, Avstriji, Švici in Španiji. Nove province se ustvarjajo v Kanadi, Braziliji in Papua-Novi Gvineji.
V	Z1MBABWE so škofje s pastoral-
«UD[}si[i3pos ;	nmstd uiou
vlado, ki nalaga bremena ljudem, ne Pa sebi. škofje se sprašujejo, kje so nekdanji učenci katoliških šol. Pridružili so se uspešni manjšini, namesto bi kot zdravniki, učitelji, bolničarke, delali med tistimi, ki so pomoči najbolj potrebni.
PRANČIŠKANKE MARIJINE MISI-SIJONARKE so se razvile v lepo misijonsko družbo. Danes družba šteje devet tisoč članic, ki so iz 68 različnih narodnosti. Delujejo v 882 postojankah po vseh kontinentih. V Afriki so v 18 državah, v Aziji v 19, v Oceaniji v 5, v Latinski Ameriki v 19, v Severni Ameriki v dveh in v Evropi v 17 državah. Družba je bila ustanovljena leta 1877. Geslo družbe je: iti kamorkoli in h komurkoli. Družbo vodi in navdihuje duhovnost sv. Frančiška Asiškega. V
V	JUŽNOAFRIŠKI UNIJI imajo ško-ije težave tudi z nekaterimi katoličani bele rase. Znano je, kako se je Gerkev odločno postavila v boj za Pravice vsakega človeka, ne glede na barvo kože. Ta boj se prav v Južni Afriki zaostruje. Durbanski nadškof Denis Hurley kar odkrito pravi, da se bo položaj še zaostril. In ne Cerkev, ne kristjani katerekoli skupine ne morejo odstopiti od evangeljskega nauka, da smo pred Bogom vsi enaki in nobena rasa nima predpravic. Med najbolj nasprotujočimi je ..Katoliška °brambna liga“, ki ne more sprejeti
stališča škofov. Na letošnjem zborovanju škofov iz Južne Afrike, tudi iz Angole in Mozambika, se morda oglasi tudi papež. A to je do zdaj le upanje.
O LAKOTI pogosto pišejo zlasti misijonski listi. In kljub temu je mnogim vedno kot nekaj novega, ko bero podobne statistike. Zaradi lakote vsak dan umre nad 100.000 ljudi. Zaradi velikega pomanjkanja hrane redno trpi 700 milijonov ljudi. Cela milijarda in pol prebivalcev na zemlji je zdravstveno nezadostno oskrbovana. Celi milijardi in 200 tisočem ljudi primanjkuje vode in najbolj osnovnih higienskih potrebščin. Te številke so navedli letos januarja na zborovanju v Madridu, ki ga je organiziral Katoliški odbor za boj proti lakoti. Kar bogati svet za lajšanje bede nudi revnim deželam celo leto, je komaj toliko, kot potroši za oboroževanje v osemnajstih dneh. Čakati na vlade in državne organe, bi pomenilo: večati število lačnih. Vsaka iniciativa je dobrodošla. Ta kongres je bil poziv predvsem katoličanom vsega sveta.
AFRIKA veliko obeta. Če pomislimo, da sta dve tretjini prebivalcev stari manj kot dvajset let, potem je razumljivo, da bo Črna Afrika leta 2000 štela okoli 800 milijonov prebivalcev. Trenutno jih je 482 milijonov. Ker je Afrika razsežna, saj je trikrat večja kot Evropa, je gostota prebivalcev majhna, komaj 12 ljudi na kvadratni kilometer. Katoličanov je 60 milijonov, pa jih bo leta 2000 lahko blizu 100 milijonov, če ne bo šlo misijonsko delo v zastoj. Že zdaj je čez 450 škofov, od katerih je 310 domačinov. Duhovniki so še vedno večinoma redovniki, vsega je več kot 17.500 duhovnikov, od teh 6.300 domačinov. Redovnic bo pa kmalu 40 tisoč.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
DOMOVINA VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM
Dragi slovenski misijonarji in misijonarke, drage sestre, dragi bratje!
Danes smo slovenski škofje zbrani na svoji seji v Kopru in vam od tu pošiljamo svoje skupno pismo za božič in za novo leto. S svojimi voščili za praznik Kristusovega rojstva in za novo leto 1985 bi radi poudarili svojo povezanost z vami, kakor tudi povezanost vse Cerkve na Slovenskem s slovenskimi misijonarji, duhovniki, redovnimi brati in sestrami in različnimi laičnimi sodelavci povsod po svetu.
Na misijonsko nedeljo smo se vas po naših župnijah, v redovnih skupnostih in v družinah prav posebej spominjali. Misijonska nabirka, ki jo oddamo Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Rimu, je kljub težkim gospodarskim razmeram ostala na isti višini kot lani in ponekod celo narastla in tako znova dokazala, kako zelo naši verniki želijo pomagati misijonom. Pred Bogom so molitve in žrtve še veliko več vredne kot denarna pomoč in samo Bog ve, koliko naši verniki v tem darujejo za vas in za vse misijone.
Nekateri od vas ste bili letos na obisku v domovini in se srečali s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci in tudi s slovenskimi škofi. Drugi boste morda prišli na obisk prihodnje loto' in škofje bomo veseli, če vas bomo mogli tudi osebno pozdraviti.
Ko v Sloveniji od 8. septembra 1984 do 30. junija 1985 obhajamo leto poklicev, še posebej mislimo tudi na misijonske poklice. Bog daj, da bi to leto dalo veliko pobud za še večje zanimanje za misijone in za nove misijonske poklice. Ko bomo v letu 1985 obhajali 1100-letnico smrti sv. Metoda, se bomo hvaležno spominjali vseh misijonarjev, ki so pri nas oznanjali evangelij, in vseh naših misijonarjev, ki danes kjerkoli po svetu ljudem prinašajo Kristusa in pomagajo graditi božje kraljestvo.
Dragi bratje in sestre v misijonskih krajih širom sveta, slovenski škofje vam v imenu vseh duhovnikov, redovnikov in redovnic in vseh vernikov ter v svojem imenu obljubljamo molitev in spomin pri evharistični daritvi in vso drugo podporo po naših najboljših močeh. Za adventni in božični čas in potem za vse novo leto 1985 vam vsem in vsakemu posebej želimo obilo božjega blagoslova, posebnega Marijinega varstva, notranjega veselja, dobrega zdravja in vseh dragih darov za dušo in telo, za vas osebno in za vaše delo. ..
Prisrčno vas pozdravljamo in vas blagoslavljamo.
Koper, 12. novembra 1984.
Na drugi strani tega škofovskega pisma slovenskim misijonarjem je pa še novi medškofijski vodja slovenske misijonske akcije Franc Mikuž podal svoje misli in želje misijonarjem. Njegovo pismo se pa takole glasi:
Predragi slovenski misijonarji in misijonarke!
Bližajo se božični in novoletni prazniki, ki nas še na poseben način povezujejo v eno družino. Razdalje so med nami zelo velike, vendar smo v duhu povezani med seboj kot bratje in sestre. V duhu te medsebojne pove-
zanosti bi vam rad napisal nekaj besed kot sporočilo in voščilo za praznik Gospodovega učlovečenja.
V Cerkvi na Slovenskem letos obhajamo leto poklicev s posebnim poudarkom na poživljanju duhovnih poklicev. Pod tem vidikom smo oblikovali i-udi vso misijonsko animacijo z namenom, da bi med mladimi slovenskimi kristjani poživili zanimanje za misijonske poklice, ki so vedno najlepši sad naše vernosti in tudi najbolj dragoceni dar, ki ga moremo darovati. Z veseljem vam morem poročati, da se je že javilo nekaj laičnih pomočnikov, k* so pripravljeni oditi v misijone za nekaj let. Priporočam vam jih v molitev, da bi misijonski poklic v njih zares dozorel. V tem našem prizadevanju nas z vsemi močmi podpirajo naši slovenski škofje.
Žal, mi vedno primanjkuje časa, da bi se vam večkrat oglasil. Ob tej priliki se vsem, ki ste mi napisali pismo, prisrčno zahvalim za vašo pozornost in naklonjenost. Nekatera pisma so bila tako zanimiva, da smo jih objavili v našem verskem listu Družina. Prosim vas, še pišite o svojem delu in svojih načrtih. Obenem se vam priporočam za fotografije (črnobele), ki hi jih lahko objavili skupaj s pismi. Za fotografije smo vedno v zadregi.
Z nekaterimi od vas sem se osebno srečal, ko ste prišli na oddih domov. Zelo smo bili veseli vašega obiska in smo hvaležni za vse, kar ste dobrega storili. Tistim, ki nameravate priti domov prihodnje leto, sporočam, da bomo nneli srečanje z verniki v mariborski škofiji in sicer pri Novi Štifti blizu Gornjega Grada v nedeljo, 25. avgusta 1985. Svoj dopust načrtujte tako, da se nam boste lahko pridružili pri svetem bogoslužju, ki ga bo vodil škof dr." Franc Kramberger. Hvala vam za luč, ki ste jo prinesli med nas s sončnega vzhoda.
Sporočam pa vam tudi žalostno novico, da je 5. avgusta 1984 v Ljubljani umrl prelat dr. Vilko Fajdiga, veliki prijatelj in dobrotnik vseh misijonarjev in veliki buditelj misijonske zavesti med Slovenci. Pri odprtem grobu sem se od njega poslovil v imenu vas vseh in se mu zahvalil za vsa dobra dela, ki jih je storil v korist misijonov. Nam pa bo ostal svetel zgled, kako je treba delati za poživljanje misijonske zavesti. Priporočam vam ga v molitev. Nekateri poročate, da ste imeli zanj tudi že molitve in sv. mašo. Log vam povrni!
Za bližnje praznike Gospodovega učlovečenja vam želim v imenu vseh sodelavcev obilje notranje sreče, trdnega zdravja in božjega varstva v novem letu 1985.
Prisrčno vas vse pozdravljam!
MISIJONSKI KROŽEK LJUBLJANSKIH BOGOSLOVCEV
Naš urednik je doživel lepo presenečenje, ko je prejel pismo, že drugo, misijonskega krožka slovenskih bogoslovcev v ljubljanskem škofijskem bogoslovju. On sam je bil pred 50 leti član tega krožka, ki ga je tedaj vodil sedalnj!i beograjski nadškof Alojzij Turk; naslednje leto je bil pa on celo voditelj tega krožka, dokler bogoslovja ni zapustil in vstopil k lazaristom Prav radi misijonskega dela. Zato so mu stiki s sedanjim bogoslovskim misijonskim krožkom dragi še na poseben način.
Iz pisma, ki nam ga je poslal bogoslovec Mihelčič Franc (morda predsednik kitržka ali tajnik?), podajamo našim bralcem sledeče o tem, kako
bogoslovci doma doživljajo misijonsko problematiko Cerkve in slovenskega naroda. Pismo je bilo pisano v mesecu novembru:
„Kakor moramo stalno ugotavljati, je za vsakega bogoslovca, ki je član našega krožka in pri njem sodeluje, to njemu v blagoslov. Bogoslovci sodelujejo na primer s pisanjem pisem vsem slovenskim misijonarjem za Božič in Veliko noč. Ker nam navadno misijonarji odgovore, s temi pismenimi stiki poglabljamo spoznavanje njihovega dela v deželah, kjer oznanjajo Kristusa.
Poleg tega pa sodelujemo pri vseh misijonskih prireditvah slovenske Cerkve. Letos smo tako pomagali pri srečanju misijonarjev, ki so na dopustu v Stični 7. avgusta. Tvarino za meditacijo je podal bivši semeniški spiritual Metod Pirih, ki je sedaj generalni vikar v Kopru. Po sami meditaciji smo se pogovarjali z misijonarji, ki so nam povedali marsikaj zanimivega. vsak o svojem delu, o odnosih domačinov do kristjanov, do misijonarjev, tudi, kakšen odnos imajo države napram misijonskemu delu, o nasprotstvu med kristjani in muslimani, kadar živijo v isti državi ali istem teritoriju. .. Tako smo bolj doživljali sam poklic misijonarja. S takimi srečanji se nam ta poklic silno približa.
Zato ni čudno, če se iz našega misijonskega krožka utrgajo novi misijonarji, potem ko bogoslovec postane duhovnik, kakor je bil to primer tovariša Šomen Jožeta, ki je letos odšel v misijone. Ko je bil še bogoslovec, je bil član in leto dni tudi predsednik misijonskega krožka.
Nekateri naši misijonarji, ki so bili letos na dopustu, so marsikaj prispevali k okrepitvi misijonskega duha med našimi ljudmi. To se je videlo še posebej pri velikem obisku raznih misijonskih prireditev. Tako je bilo v Novi Gorici srečanje z misijonarji, kamor so prišli ljudje iz raznih delov Primoiiske. Srečanja se je udeležil tudi apostolski nuncij v Sudanu, škof Moretti, ki je njegova mati Slovenka. Ob tem srečanju je bila organizirana misijonska razstava, ki je še posebej približala delo misijonarjev ljudem. Podobno srečanje je bilo na Misijonsko nedeljo pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Bogoslužje je vodil nadškof A. Šuštar. Po maši pa je imel v domovino nazaj došli bivši zairski misijonar dr. Alojzij Snoj skioptično predavanje o razmerah na misijonu, kjer je deloval. Bolj študijsko je bilo srečanje oziroma študij misijonske problematike na teološki fakulteti, kjer so predavali dr. Drago Ocvirk CM, Lojze Uran in misijonar p. Miha Drevenšek iz Zambije.
V	Sloveniji se je s pobožnostjo na Brezjah začelo “Leto poklicev" z geslom “Ljudje te potrebujejo”. To leto poklicev je pač oseben klic vsakemu posamezniku, klic Jezusa, ki mladega človeka potrebuje za ljudi. Ta klic zadeva tudi nas, bogoslovce.”
KEREČEVO SLAVJE V VERŽEJU
Andrej Majcen SDB
V	Pečerovcih, kjer je bil Kerec leta 1892 rojen in krščen, se je slovenska Cerkev s spominsko ploščo poklonila misijonarju Kerecu.
V	Veržeju, kjer je Kerec začel svoje salezijansko delovanje in ga je tudi s svojo smrtjo zaključil, je pa njegov sobrat Martin Maroša v imenu slovenskih salezijancev priredil slovesnost, ki jo je vodil škof Smej iz Ma-
N|ovi nagrobni spomenik Jožefu Kerecu v Veržeju. Ob njem od leve na desno: župnik Martin Maroša, misijonski referent Franc Mikuž, Kerečev sodelavec Andrej Majcen, škof Smej ob dveh sestrah, ki sta delale pri Kerecu v Čaolungu na Kitajskem.
•ibora. Na to slovesnost sem bil povabljen tudi jaz, ki sem 16 let sodeloval s Kerecem na Kitajskem.
Pripeljal sem se na predvečer. Ob glavni cesti stoji velika, bela stavba, ki nas spominja na velikega dobrotnika Puščen jaka ter predsednika družbe, ki je vodila Marijanišče, na dr. Franca Kovačiča, profesorja in zgodovinarja (katerega kip stoji pred župniščem) ter na škofa Napotnika iz Maribora; Vsi ti so bili na ta ali oni način začetniki tega najvažnejšega duhovno poklicnega središča Prekmurja, ki je dalo od leta 1912 do 1941 (nemška zasedba) okoli 300 duhovniških in misijonskih poklicev, ki so se razkropili Po vsem svetu, da bi oznanjali Evangelij.
Sem je prišel leta 1913 tudi aspirant Joško Kerec, ki je v začetku vojne začel svojo formacijo v novicijatu in modroslovju in tam ostal do 1919 leta, ko je šel na študij teologije.
Salezijanskemu delu v Veržeju je pa že Slomšek pripravil pot, ko je leta 1861 prišel v Veržej in pripravil dekret za povišanje tega dušnopastir-skega središča v samostojno župnijo. V to župnijsko cerkev so po letu 1941 Prenesli tudi kipe Marije Pomočnice, Don Boška in pa sv. Frančiška Šaleškega, svetniki, ki so jih predstavljali, so bili pač glavni oblikovalci duhovniških In redovniških poklicev te veržejske duhovne ustanove.
Na Misijonsko nedeljo leta 3984 je ta cerkev sv. Martina zbrala romarje okoliških far z njih duhovniki in dekanom. Pevci so se pripravili za zborovo Petje. Salezijanski pomočnik Kogovšek je pripravil misijonsko razstavo s
Kcrečevo sliko, s slikami krajev, kjer je deloval, zavod bolnice, gobavskih naselij, ki jih je sezidal, in stvari iz kitajskega življenja.
Popoldne ob 14. uri se je začela škofova maša. Med uvodno zborovo pesmijo so prihajali pred oltar salezijanski bogoslovci s predstojniki z Rakovnika, sledilo pa jim jo kakih 20 duhovnikov, ki so somaševali s pomožnim škofom Smejem, ki je bil osebni prijatelj pokojnega Kereca.
Salezijanec, župnik Martin Matosa, ki je pred desetletji deloval v Južni Ameriki, je vse pozdravil, spominjajoč se zraven Kereca, v katerem je občudoval njegovo ponižnost zadnjih let. V imenu odsotnega inšpektorja Koširja, ki je bil v Rimu, je spregovoril njegov vikar Pozderec. Med mašo je imel homilijo dr. Smej, ki je v njej prikazal težavno pot Kerečevega poklica, ki je trkal na razna vrata, pa so se mu odprla šele ona za zapoznele poklice v Don Boskovih zavodih. Spominjal se ga je kot misijonskega animatorja, poudaril je, da je bilo prav srečanje z dolgobradim Kerecem povod za njegov duhovniški poklic.
Med molitvijo očenaša je pristopil še Kerečev sodelavec na Kitajskem, Andrej Majcen in je odmolil očenaš po kitajsko. In pred končnim blagoslovom je spet pristopil in po kitajsko pozdravil dr. Smeja pa sestri Mihaelo Kous in Konstantinu šarjaš, ki sta delovali v Kerečevi misijonski bolnici v Čaotungu kar 14 let. . . Majcen je povedal med drugim, kako je ob Ke-čevem prihodu na Kitajsko, sedaj blaženi salezijanski mučenec škof Ver-siglia nadel Kerecu tudi kitajsko ime: Ke (vodilo), LEJ (močne), CI (volje), fn res, vodilo Kerečevega življenja in delovanja je bila močna, žilava volja, ki mu je pomagala preko neštetih nevarnosti življenja, tudi pri vodstvu čaotunškega misijona, v katerega je privabil vsaj za nekaj časa tudi slovenske lazariste, italijanske kamilijance, šolske sestre, dr. Janeža in kitajskega zdravnika čanga, ki še sedaj tam deluje, vsakega s svojimi karizmami.
Pred vsem pa se je Majcen zahvalil Kerecu, da je njega naučil ljubiti kitajski jezik in Kitajce, kajti ta ljubezen mu tudi do danes ni usahnila, potem ko je še posebno vzplamtela po vietnamskih misijonskih postojankah, kjer je vzgajal vietnamske domače duhovnike. Pripomnil je še, kako Kerečev spomin ni zamrl in da njegov duh še živi v vseh njegovih kristjanih.
Po končani sveti maši so šli vsi udeleženci na pokopališče. Nebo je sicer rosilo, a ni lilo, ket ob njegovem pogrebu pred desetimi leti. Škof dr. Smej je tam blagoslovil novo lepo nagrobno ploščo z napisom: Tukaj čaka vstajenja Joško Kerec, apostolski administrator v čaotungu; umrl junija 1974. leta.
Misijonar Majcen je potem na razstavi še razlagal to in ono, ko se je pa zvečerilo, je pa kazal in razlagal skioptične slike o Kerečevem in kitajskem misijonu.
Kerec nas je zapustil že pred desetimi leti, a njegov spomin je še živ med tistimi, ki so ga poznali, z njim sodelovali, ga občudovali. Bil je velik mož male postave! Da bi le bilo veliko Kerecev tudi v današnjih časih!
KOROŠKI MISIJONSKI LIST ZA MISIJONSKO NEDELJO 1984
24 strani dvobarvnega tiska te misijonske priloge „Nedelje“, koroškega slovenskega verskega tednika, prinaša bogatijo izvirnega gradiva.
Vodja slovenske koroške misijonske akcije Jože Kopeinig (desno) v družbi z indijskim škofom in njegovim tajnikom, ki so jima koroški Slovenci pomagali v dobi duhovniškega študija.
Uvodnik urednika in voditelja slovenskega misijonskega dela na Koroškem Jožeta Kopeiniga gleda nazaj na dobo 30 let, ko se je na Koroškem zadela akcija v pomoč študiju domačih bogoslovcev, se veseli prve koroške laične misijonarke, ki je odšla za tri leta na Novo Gvinejo, in napoveduje odlične sodelavce tega Misijonskega lista.
Med njimi je pač najodličnejši celovški nadškof dr. Egon Kapellari.. Ubgavljen je tudi slovenski prevod pastirskega pisma avstrijskih škofov za misijonsko nedeljo. Florian Kuntner, nacionalni ravnatelj papeških misijonskih družb Avstrije, piše pospeševalcem pastoralnih poklicev v misijonskih deželah. Maksimilijan Jezernik pozdravlja akcijo za pomoč bogoslovcem iz misijonskih dežel. Sedanji nadškofijski referent za misijone v Sloveniji Franc Mikuž pa objavi članek Misijonsko poslanstvo na nov način, ^osebno pomemben je obširni članek Franca Sodja V premislek ob letošnji misijonski nedelji.
Stran 7 je posebno zanimiva po svoje: Na njej nam Pavel Bernik popisuje, kako se je vse začelo, namreč koroška akcija za vzgojo domače
duhovščine v misijonih; dva bivša podpiranca, zdaj pomembna indijska dušna pastirja pa objavljata svoje misli ob jubileju te akcije.
Naslednja stran je pod naslovom: Spomin nanj še živi posvečena poko jhemu kitajskemu misijonarju Jožefu Kerecu; stran 9 pa objavlja raz-goyor Jožeta Kopeiniga z laično misijonarko Anico Plesnik, ki je v okviru »avstrijske službe v pomoč nerazvitim deželam" odšla za tri leta na Novo Gvinejo, da tam pomaga civilizacijski akciji še nerazvitih narodov.
Nadaljnih devet strani polnijo pisma, fotografije in drugi podatki o novih vzdrževancih ali tistih, ki iščejo dobrotnikov.
Iz lista izvemo, da je Akcija Treh Kraljev pomagala zgraditi dve cerkvi v Lusaki v Zambiji, o čemer poroča o. Jože Grošelj, ki je obe cerkvi zgradil.
Stran 19 objavlja problematičen zapis Monike Kohl o latinski Ameriki in njeni osvoboditvi s pomočjo krščanstva, katerega zaključuje pripomba uredništva, ki se zdi utemeljena.
Zadnja stran objavlja pogovor s predsednikom Dijaške Marijine Kongregacije Modestovega doma v Celovcu o njihovi misijonski tomboli, ki jo letos prireja Kongregacija v novi stavbi Modestovega doma. K tej zadnji strani lepega in bogatega koroškega misijonskega lista za misijonsko nedeljo 1984 naj dodamo kratko poročilo Franca Sodja CM, ki se je prireditev udeležil, ko se je dva meseca mudil na Koroškem na povabilo Jožeta Kopeiniga.
MISIJONSKA TOMBOLA V CELOVCU
V Celovcu na Koroškem so gojenci Doma sv. Metoda, ki je bil novembra blagoslovljen, priredili v sredo, 24. oktobra misijonsko tombolo. Glavni dobitek je bilo motorno kolo. Za to tombolo so veliko darovale posamezne tvrdke, največ pa Dom v Tinjah in Dušnopastirski urad v Celovcu. Obe ti dve ustanovi vodi Jože Kopeinig, znani misijonski in kulturni delavec na Koroškem. Ob tej priliki je na prireditvi spregovoril tudi Franc Sodja CM in je izročil pozdrave Misijonske zveze v Argentini, Misijonskega krožka v Misijonskem zavodu in krožka v Slovenski vasi, prav tako pa tudi Misijonskega krožka \ Torontu. Vse te ustanove prirejajo tombole ali podobne prireditve v prid misijonom.
PRIMORSKA MISIJONSKA NEDELJA 1984
Naj o letošnji misijonski prilogi »Katoliškega glasa" malo več povemo:
Značilno za letošnjo publikacijo je, da je večina člankov izvirna. Takole si slede: Članek misijonarja Pavla Bernika SDB o salezijanskem misijonarju Karlu Mlekužu, ki je umrl v Indiji pred dobrimi 50 leti. Poročila o. Lovra Tomažina S.J. o slovenskih misijonarjih v Zambiji in posebej o njegovem delu tamkaj zadnjih pet let. Članek p. Radkota Rudeža S.J. o duhovnih poklicih v Zambiji. In povzetek pisma misijonarja Ivana Bajca s Slonokoščene obale, članek bivšega misijonarja, zdai teološkega profesorja v LJjubljani, dr. Alojzija Snoja SDB smo sicer že brali objavljen v KM, »Luč za ljudstvo, ki hodi v temi", pa lepo osvetljuje razmere v deželi Zaire, kjer je on deloval preje.
Vsebino bogatijo izvlečki iz zadnje papeževe misijonske poslanice za misijonsko nedeljo, beseda za misijone zelo zavzetega goriškega nadškofa in nekaj člankov splošne misijonske vsebine. Vmes je mnogo vesti Iz misijonskega sveta, prikaz Cerkev in misijoni v številkah, pa veliko fotografij, tudi iz življenja slovenskih misijonarjev.
Najbolj zgovorni so pa podatki na notranjih straneh platnic, kjer se kar natančno poroča o Darovih slovenskih primorskih vernikov v preteklem (1983) letu in o prispevkih za misijonsko nedeljo (DSV) goriške nadškofije v celoti leta 1983. Iz podatkov je razvidno, da je na slovenskem Goriškem in Tržaškem še veliko zavzetosti in požrtvovalnosti za misijone in je le želeti, da bi ta karakteristika našega tamkajšnjega zamejstva ostajala tudi v prihodnje njega kras pred Bogom in pred narodom.
PROSLAVE „MISIJONSKE NEDELJE'1 PO SVETU
V ANGLIJI
Misijonska poverjenica ga. Gabrijela Rehberger sporoča, da so se slovenski rojaki zbrali v nedeljo 4. novembra pri njih v Bedfordu. Kar kakih 79 jih je napolnilo hišo, v kateri je najprej dušni pastir Ludvik Rot daroval sveto mašo, nakar je sledila misijonska tombola in srečelov. Zraven je bilo kajpada poskrbljeno za „jedačo in pijačo". Pri maši so ljudje molili za slovenske misijonarje, pri drugem pa darovali zanje. Tako sta tombola in srečelov prinesla 86.50 liber, dobiček od hrane in pijače je bil 21.79 liber, poleg tega so pa zbrali še 135 liber prostovoljnih prispevkov za Katoliške misijone, poleg letne naročnine za izvode, ki jih prejemajo,
NA TRŽAŠKEM
Od tu imamo poročilo poverjenice Dore Kosovel, ki pri Marijini družbi Via Risorta 3, skrbi za ..Katoliške misijone" v okviru tamkaj delujočega misijonskega krožka Družbe. Takole poroča požrtvovalna sodelavka.
„Dva tedna pred misijonsko nedeljo smo povabili v našo Družbo patra Radka Rudeža iz Zambije, na samo misijonsko nedeljo pa smo imeli med nami misijonarja Pavleta Bernika iz Indije Oba sta nam na zanimiv način prikazala svoje delo in življenje med tamkajšnjim ljudstvom. Nedeljo kasneje smo pa prisostvovali misijonski igri „Moč ljubezni", ki jo je spisala. >n pripravila prof. Dina Slama."
Poleg tega vsebinsko bogatega programa, v katerem so vsi udeleženci pred vsem veliko misijonskega pridobili, so pa tudi misijonarji prejeli veliko gmotne pomoči: Kakor poroča poverjenica, je vstopnina na prireditve in izkupiček srečolova rodilo misijonom 755.000 Lir. Pri Novem sv. Antonu so nabrali za misijone 500.000 Lir, od raznih misijonskih prijateljev so pridobili v isti namen 804.000 Lir, župnija Trebeč je prispevala 106.000 Lir. . . Potem so še posamezne družbenice in drugi darovalci darovali lepe vsote v pomoč vsem slovenskim misijonarjem, za lačne in tudi za nekatere misijonarje še posebej, kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki.
NA GORIŠKEM
Od tu je za ..Katoliške misijone" poslal izvirno poročilo o zadevnih prireditvah vodja tamkajšnjega dela prelat mons. dr. Kazimir Humar, sku-
paj s 4 milijoni Lir prispevkov v razne misijonske namene. Njegovo poročilo dobesedno navajamo:
„Letos smo imeli precej bogato misijonsko „letino“. Med nami sta bila. misijonarja Ivan štanta z Madagaskarja in Radko Rudež iz Zambije. G. štanta je prišel na izreden dopust, da je v domači vasi Mirnu obhajal 25-letnico mašniškega posvečenja, p. Rudež pa je prišel na reden dopust tudi zaradi zdravja. Navzočnost dveh misijonarjev je še bolj poživila zanimanje za misijone. K temu je pripomoglo tudi srečanje s slovenskimi misijonarji v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici prvo nedeljo v septembru. Srečanja se je udeležilo tudi precej ljudi iz Stare Gorice. Toda na žalost nismo mogli dobiti nobenega misijonarja, ki bi bil med nami za samo misijonsko nedeljo, ker so vsi morali že prej odpotovati. Vsled tega smo si pomagali tako, da smo prejšnjo nedeljo povabili v Gorico p. Rudeža, ki je maševal oz. govoril pri vseh glavnih mašah za slovenske vernike v Gorici in pa. pri shodu Mar. družbe. Tako je ustvaril še boljše misijonsko ozračje.
Na misijonsko nedeljo smo se pripravili tudi tako, da smo izdali posebno brošuro ..Misijonska nedelja", ki jo izdajamo vsako leto. Letošnja je bila posebno bogata in polna slik. Brošuro smo potem na misijonsko nedeljo delili vernikom pri slovenskih mašah na Goriškem in Tržaškem. Poslali smo jo tudi slovenskim misijonarjem po svetu. V brošuri so bili primerni članki iz misijonskega življenja in poročila. Objavili smo tudi seznam darov, ki so jih naši verniki prispevali za razne misijonske pobude v preteklem letu. Iz seznama je videti, da so slovenski verniki kar močno radodarni za misijonske potrebe. Poleg brošure smo na mis. nedeljo povsod govorili o misijonskih problemih in nabirali prispevke za papeške misijone. Ljudje so precej darovali, še posebej za slovenske misijonarje. Popoldne je bila v cerkvi sv. Ignacija na Travniku posebna ura molitve za misijone.
Naslednjo nedeljo, zadnjo v oktobru, je bila tradicionalna prireditev za misijone, ki jo vsako leto pripravi misijonski krožek. Vedno je nastop kake dramske skupine in pa srečolov. Tudi letos je bilo tako. Igralci so prišli iz Vogrč na Koroškem in jih je pripravil še vedno neutrudni njihov župnik Vinko Zaletel, ki si ne da miru, čeprav slabo vidi. Ljudje so pa napolnili dvorano Kat. doma in veseli segali po srečkah tako, da jih je na koncu zmanjkalo. Tudi takšne pobude pomagajo širiti in poživljati misijonsko misel.
MISIJONSKA ZNAMKARSKA AKCIJA V ZDA
Na praznik Marijinega vnebovzetja nam je predsednica odseka M ZA v Clevelandu poslala naslednje poročilo o njihovi največji letni prireditvi v pomoč slovenskim misijonarjem in misijonom sploh. Njeno pismo se glasi:
„Pred dobrim mesecem smo imeli misijonski piknik. Bil je prav lepo obiskan. Ljudje so bili zelo darežljivi, kar boste brali v Ameriški domovini.
Ker smo imeli dovoljenje za točenje alkoholnih pijač, nismo smeli imeti nič srečkanja, zato smo le-to preložili na letni sestanek, ki je bil naslednji torek zvečer 10. julija.
Piknik se je pričel s sv. mašo, pod večer pa smo zapeli pete litanije, nakar so se začeli počasi prijatelji misijonov razhajati. Prav tako smo tudi
letni sestanek v torek pričeli z mašo. Tako smo poprosili za potrebne milosti, posebno za luč sv. Duha, da bi vse prav uredil. Na sestanku smo se spomnili tudi 70-letnice Karla VVolbanga, česar je bil zelo vesel.
Priloženo Vam pošiljam dopisnico škofa Barage s podpisi delavcev na pikniku in s sestanka. Bilo nas je kar precej vpreženih. Večinoma so pa Pri nas sodelavci ženskega spola, prav malo moških.
Misijonska misel se pa le vedno širi. Seveda ima vsak kraj svoj način pridobivanja. Teden pred piknikom sem bila v Lemontu in smo se pogovarjali o našem misijonskem delu, kako je v Chicagu, kako v Jolietu in Mihvau-kee. Povsod je malo drugače, a končnega uspeha smo vsi veseli.
V	imenu vseh misijonskih sodelavcev lepo pozdravlja Marica Lavriša".
Tako pismo vnete predsednice.
Iz Ameriške domovine z dne 3. avgusta pa zvemo o denarnem uspehu te prireditve. Navaja se, da je piknik dal čistega 10.155 dolarjev, od česar ■ma iti za akcijo vzdrževanja domačih bogoslovcev posebej zanjo darovanih 3.300 dolarjev, ostalo, 6.855 dolarjev pa gre za slovenske misijonarje.
»Misijonska srečanja in pomenki" pa 11. maja istega leta povedo, da je ta odsek v Clevelandu imel že preje uspelo misijonsko kosilo, pri katerem je bilo čistega 3.893 dolarjev.
Vsekakor: bogata žetev iz nemajhnih žrtev v pomoč ljubljenim slovenskim misijonarjem!
V	Ameriški domovini zasledimo še nekaj poročil od drugih odsekov MZA. Eden od njih je priredil 14. in 15. aprila takozvani Bake Šale, ki je rodil za slovenske misijonarje kakih 1.000 dolarjev. MZA Bridgeport je l>o Telovi procesiji pripravil tudi v misijonski namen kosilo.
RADOSNA VIJEST
V	Sarajevu katoliški Hrvati izdajajo misijonski mesečnik z gornim imenom, ki je zadnje čase svojo zunanjo obliko učinkovito moderniziral. 'l'ako naslovna stran kakor tudi notranja vsebina, vse je predstavljeno tako, da optično privlači. Vsebinsko list ni doživel veliko sprememb.
Naj spet navedemo iz številk 130 in 133 vsaj naslove glavnih sestavkov:
Poziv papeža Janeza Pavla II. k posvetitvi sveta Marijinenu Srcu. Indijec med Indijci, čudo korejske Cerkve. Dajmo sv. pismo v roke vsem! Misli za razmišljanje. Se duhovi maščujejo ? Po petih letih. Skupščina l’MD v Rimu. Preveč zastrupljeni. Pojdimo s papežem na Korejo! Misijonarji so potrebni. Evangelij v vsako družino! Novi misijonar Franc Markič. Peseda dubrovniškega škofa. Ni pitne vide. Itd.
Med članki so pisma misijonarjev in novice iz misijonskih dežel. Objavljene so zahvale za darove, ki so obilni. In drugo.
Priložen je poseben zvešček: Naslovnik misijonarjev, v katerem spet navajajo vse v Južni Ameriki, na primer v Buenos Airesu, delujoče redovnice in duhovnike kot misijonarje, kar je vsekakor velika napaka. Tudi sicer objavlja list ta ali oni sestavek tudi iz Argentine, Brazilje, a. nikakor ne z •nisijonskega področja... Škoda!
AZIJA
TA1VVAN
Iz kraja Peitou se nam je pred meseci oglasil maryknolec FRANCI RE-BOL, se zahvalil za mali dar, sporočil o obisku Stankota Pavlina iz Hongkonga in napovedal svoje potovanje v ZDA in nato v Sveto deželo. Kaže, da se je s tega potovanja že povrnil, kajti nam je že, istotako iz Peitoua, poslal lepa božična voščila z željami za blagoslov v novem letu 1985. Upamo, da nam prihodnjič kaj pove o svojih doživetjih na potovanju.
HONGKONG
Od tu nam je dvakrat pisala s ANICA MIKLAVČIČ, kanosijanka. V prvem pismu se nam zahvaljuje za poslani ji ček, v drugem, z začetka oktobra pa nam med drugim pove tudi tole:
..Pošiljam Vam nekaj slik iz slavja moje 50-letnice redovnega življenja. 14. septembra smo povabile misijonarja Stankota Pavlina v naš zavod. Ob f» zvečer je bila slovesna maša in pridiga o misijonskem križu, kar nam je posredoval ta moj rojak, nato smo pa v obednici imele skupno večerjo, pri kateri je bil tudi on navzoč.
Naslednji dan, 15. septembra je bila pa slovesnost za zunanje ljudi v naši provincialni hiši. Bile smo tri jubilantke in vsaka od nas je smela povabiti tri duhovnike za koncelebra-cijo s škofom vikarjem. Jaz sem kajpada tudi za to slovesnost povabila našega Pavlina in še dva druga gospoda. Pavlin se je spet rad odzval vabilu, a so ga naprosili tudi za pridigo v italijanščini. Vstop v cerkev
je bil zelo slovesen; v prvi vrsti sem jaz nosila gorečo svečo, tam pred oltarjem sem jo dala sestri novinki, in prav tako sta napravili tudi drugi dve jubilantki, z besedami: »Sprejmite ta misijonski ogenj, ki oživlja našo družbo. Ve ga morate imeti, potem ga dajajte naprej njim, ki bodo vstopile za varni." Novinke so goreče sveče zanesle na oltar. Nato sem jaz v imenu vseh treh glasno in razločno ponovila naše zaobljube. Cerkev je bila nabito polna vernikov, ki so malo debelo pogledali, ko je naš Pavlin začel svojo italijansko pridigo s slovenskim stavkom...
Zdaj se tedensko srečam z. g. Pavlinom. On je bil v začetku svojega misijonskega življenja na Japonskem, potem na Kitajskem, in je znal lepo govoriti oba ta dva jezika, ki ju pa zdaj vedno bolj pozablja, zato me je prosil, če lahko pride po enkrat tedensko, da se skušava razgovarjati v enem in drugem jeziku in da si tako znanje obeh obnovi, zlasti japonščino. Tako bo prihajal vsak torek na japonsko in kitajsko konverzacijo."
INDONEZIJA
Iz Bandunga nam je koncem novembra pisala uršulinka s. DEODA-TA HOČEVAR:
»Danes, na praznik Kristusa Kralja, je tudi obletnica ustanovitve našega reda: 25. novembra 1535. leta. Prihodnje leto bomo praznovali družbeno 450-letnico.
11. novembra smo doživeli zelo lepo praznovanje: posvečenje novega škofa msgr. Djajasivvaja. Vršilo se je na našem šolskem telovadišču. Prostor je zelo velik in gre nanj lahko
več tisoč ljudi. Stolnica je premajhna. Pripravili so kot majhno cerkev z oltarjem in prostorom za duhovščino. Ker smo v deževni dobi, so se organizatorji prireditve bali, da bi dež ali sonce oviralo vernike, zato so razpeli nad velikim delom prostora velikanske plastične zaslone. Ker se je v Jakarti ravno končala škofovska konferenca, je prišlo na posvečenje v naše mesto 19 škofov. Glavni Posvečevalec je bil kardinal Damovvu-jono. Dan preje je deževalo, a na. sam dan posvečenja je bil krasen sončni dan. Vse je potekalo zelo lepo in verniki so novega škofa pozdravili z velikim navdušenjem."
TAJSKA
Iz Bangkoka nam je sredi oktobra Pisala s. FRANČIŠKA NOVAK OSU. Zahvaljuje se za poslani ji dar, potem pa poroča:
„Menda se Vam že nekaj pisala o zborovanju azijskih uršulink, ki so Prišle k nam iz Indije, Japonske, Indonezije, Taivvana in Tajske; bilo je °d 2. do 12. oktobra. Pred osmimi leti je bilo prvo podobno zborovanje na Formozi, potem drugo v Indoneziji in zdaj tretje tu v Bangkoku v Satu-pradit v novi provincijalni hiši, nedaleč od naše šole Vasudevi, Kraljica sveta. Pet naših tajskih sester je s pomočjo ameriške misijonarke pripravilo predavanja in aktivnosti. Ker sa-rna pri tem nisem nič sodelovala, ne Vem o poteku še nič podrobnosti, razen da je bila glavna tema „inkul-turacija", kako vskladiti in vključiti krščansko blagovest v azijsko miselnost, duhovnost, kulturo. Tu na Tajskem, kjer je 95 % prebivalstva budistične vere, so se sestre poglobile v tajsko kulturo, ki je tesno povezana z budizmom.
Po zborovanjih sem vse udeleženke Pospremila v kraljevo pagodo in v se eno drugo, lepo in prostrano, ki je
S. Anica Miklavčič prejema sveto obhajilo na dan petdesetletnice svojega redovnega življenja.
pravi budistični muzej. Naslednji dan smo šle 33 km proti jugu na obisk muzeja v naravi. Ima obliko zemlje-vidne karte Tajske in skuša podati zgodovino in zemljepis dežele v miniaturi. Najlepši pa je bil obisk v taborišču beguncev v Phanat Nikhom, kjer jih pripravljajo na odhod v tretjo deželo. Sveti oče je 11. maja obiskal prav to taborišče, kjer živi kakih 20.000 beguncev, malo v primeri s stotisoči na kampučijski meji. A tja je pot dolga in zapletena. In ko smo le dosegle taborišče, nas niti niso hoteli pustiti noter, ker smo bile brez potrebnega dovoljenja od minister-stva obrambe. Končno so mi le dovolili, da grem s sestrami do katoliškega oddelka v taborišču; spremljal nas je prijazen budistični uradnik. Ameriški misijonar iz družbe Maryknoll in en francoski jezuit, ki delujeta
med begunci, sta nas zelo lepo sprejela in nam razkazala versko, misijonsko, pa tudi kulturno delo za te trpine. Na vse načine jim skušata pomagati, učita jih obrti, jezikov in drugega, da si bodo, kamor pridejo, mogli malo lažje pomagati. A ti ljudje imajo pač vsaj upanje na odhod v kako deželo. Stanje onih, ki so še na meji, je mnogo bolj brezupno. V svojo domovino se ne morejo vrniti, tu ne morejo ostati.
Najlepše doživetje teh zadnjih dni je bil pa obisk naše nove generalne prednice-Francozije, ki je bila izvoljena na občnem zboru lanskega leta. Angleško dobro razume in govori, zato je lahko sledila vsem predavanjem. Potem nas je pa v kratkem času, ki ji je še ostal na razpolago, vse obiskala in se pogovorila z nami. Zame je francoska severna provinca naše
Cerkev ,,Kalvarija" v Bangkoku med prenovitvijo; v ospredju s. Frančiška Novak
O.S.U.
družbe zibelka redovnega življenja in mi je zato še posebno draga.
Poklicev imamo zdaj v Rimski Uniji zelo malo, le dve provinci sta izjema: Indonezija in Poljska. Tu na Tajskem se kriza poklicev še posebno čuti: imamo zaenkrat eno samo novinko in dve juvenistki, ki se pripravljata na večne obljube. Po 60 letih prisotnosti 40 sester ni mnogo, zlasti ker se dvajsetovica misijonark pridno stara. Uršulink misijonark ni več od nobene strani, tudi začasnih misijonark ne. Tako moramo pred vsem moliti in delati za domače poklice. Na splošno v deželi glede poklicev ni tako slabo, saj je sveti oče, ko je bil tu, posvetil v duhovnike 23 tajskih bogoslovcev in na Veliki šmaren je 22 bogoslovcev prejelo dia-konat. Tudi sestre na splošno imajo poklice, zlasti za domače kongregacije.
Danes gremo na letne duhovne vaje v Hua Hin. Ko se vrnemo, se bo treba hitro pripraviti na drugi del šolskega leta. Naš župnik mi je povedal, da ima še nekaj novih odraslih učenk za pouk krščanskega nauka, druge že mesece poučujem in jih pripravljam na prejem zakramentov. Toplo priporočam v molitev te dobre pa zelo različne osebe, od silno ubo-žne branjevke, do izobražene matere treh otrok, ki bi rada postala katoličanka, pa prva žena njenega katoliškega moža še živi in je zanjo upanje na krst takorekoč, po človeško rečeno, brezupno. Potem delo na šoli, pomoč učiteljicam pri pouku angleščine, ki jo moram tudi sama še poučevati, tudi kar celi stotini deklet naenkrat, seveda s pomočjo mikrofona, itd.
Danes, ko sklepam tole pismo, je misijonska nedelja in sem v mislih pri vas in še marsikje po svetu: ADVENIAT REGNUM TUUM - Pridi k nam tvoje kraljestvo!"
Pr' šolski prireditvi v ,,Vasudevi": sestri prednici gojenka nadevlje zapestnico, kakor jo je že dala na desno roko naše s. Frančiške Novak O.S.U.
INDIJA
Od tu nam je večkrat zadnje čase pisal o. JOŽE CUKALE S.J., ko nam j n poslal razne sestavke, objavljene deloma že v tej številki, tako o smrti slovenskega sobrata br. Leopolda Vidmarja kot o uboju predsednice indijske vlade Indire Gandhi. V pismu z dne 30. XI. pa še dostavi:
»Ker sem po večini sam in zadnje č'ase precej zdelan, zato ne zameri kratkemu pismu in sprejmi moje pozdrave za Božič vsem prijateljem in dobrotnikom bengalskega misijona in misijonov sploh z zagotovilom, da jih boni položil na božično pateno sredi noči, opolnoči."
Skupno pismo sta nam pisala dva salezijanska brata, br. LUDVIK ZABRET in br. IVAN KEŠPRET, sredi meseca oktobra. Brat Zabret tole piše iz Madrasa:
„Z bratom Kešpretom sva nekaj dni skupaj, ker so me povabili na praznovanje stoletnice salezijanske province Madras. Tudi jaz sem 11 let tukaj garal in pozneje v Goi, ki je takrat še spadala pod to provinco. Leta 1972 je bila ustanovljena provinca Boinbay. Obiskal sem tudi moj nekdanji misijonski delokrog in sem našel vse lepo razvito, tudi posestvo. Ni pa zadosti spremeniti le obličje zemlje, ampak ljudi, za kar pa bo treba še drugih 100 let vsestranskega napredka in spremembe miselnosti. Ko se bom vračal v Nasik, bom pogledal tudi mojo postojanko v Sul-corni, kjer ste me Vi obiskali."
Brat Kešpret je pa zraven pripisal tele vrstice:
„Po dolgem času sva spet skupaj z Ludvikom. V Madrasu praznujemo zlati jubilej naše province. Ker je
bil Ludvik veliko let pri nas, smo ga za slavje povabili. Tu imam veliko dela, posebno v teh dneh. Spomnite se me v molitvi!"
Iz Bombaya nam je za božične praznike voščila s. KONRADINA RESNIK, ki pravi, da se ji zdravje krha, in vošči vsem, ki se zanimajo za misijone, božičnega miru in veselja!
Nekaj več je pisala iz božjepotne-ga kraja Bandel s. TEREZIJA MEDVEŠČEK, Hči Marije Pomočnice, koncem novembra. Pošilja nam več razglednic z bandelsko Marijo in cerkvijo, da jih objavimo skupaj z njenim člankom o razvoju te znamenite krščanske indijske božje poti, kjer zdaj ona živi. Mimogrede pa poroča:
..Misijonar Pavel Bernik na poti
Brat Ivan Kešprel pri vožnji z barčico...
v domovino ni imel časa, da bi se oglasil v Bandelu, a mi je pisal iz Slovenije. Jaz pa še ne vem, kdaj bom kaj mogla tja; doma sem bila nazadnje leta 1981. Hvala Bogu, sem zadosti zdrava, zlasti ker imamo zdaj lepo vreme. Sporočite, prosim, moja božična voščila vsem bralcem KM in misijonskim dobrotnikom. Prilagam Vam tudi mojo sliko v družbi z neko družino. Deklice na moji levi in desni so, upam, bodoči naši misijonski poklici. Bog daj!"
AFRIKA
BURUNDI
Salezijanski duhovnik AVGUST HORVAT nam je pisal z. misijona Rukago dne 13. novembra:
„Bližajo se božični prazniki in Vam želim veliko milosti in božjega blagoslova. Mi tu smo že začeli s predprazničnimi duhovnimi obnovami, letos malo prej, ker sva z Jožetom Mlinaričem ostala sama, kajti najin župnik Brazilec je odšel domov na oddih že v avgustu in se vrne po Božiču.
V zadnjem pismu sem Vam pisal o težavah za naše bivanje tu. Oblast je začela proti Cerkvi močno gonjo. Vse verske sestanke in duhovne obnove so prepovedali in vse križe, naj bodo postavljeni kjer koli, je treba odstraniti. Po nekaterih krajih je bilo res hudo. Na jugu države so iz dveh provinc izgnali vse misijonarje, tudi laične sodelavce. Tedaj smo se bali, da se bo začelo izganjanje tudi v drugih provincah, a se je zdaj malo pomirilo, le duhovne obnove so v nekaterih krajih še prepovedane. Pri nas so jih dovolili, vendar le v popoldanskem času, češ da morajo dopoldne ljudje delati. Ljudje radi prihajajo. Včasih jih le deževje ovira. Zadnje čase je bilo veliko nalivov, ki so poškodovali fižolove nasade, ko je
vse tako lepo obetalo. Preje je bila huda suša, potem pa nalivi, kot jih se nismo doživeli. Počasi se začenja čutiti pomanjkanje. Sicer ni tako velike lakote kot v državah ob Sahari, vendar tudi tu nekateri ljudje stradajo. Pomagamo, kolikor moremo. Se Pa gode čudne stvari. Katoliška po-uioč iz USA je poslala nekaj hrane za najbolj potrebne. Vse župnije so jo dobile v ta namen, a ne smemo jih deliti, ker je oblast prepovedala. A dobrotniki v ZDA terjajo, da to hrano razdeljuje Cerkev, ki bo bolj pravično delila, a oblast bi se rada tega polastila za svoje namene. Zato hrana čaka, ljudje so pa lačni. Kako se bo to rešilo?
Jože Mlinarič neprestano gradi. Na eni od podružnic smo 3. novembra slovesno izročili rabi malo cerkvico, ki bo obenem služila kot dvorana za razne koristne sestanke. K prireditvi je prišel iz škofije generalni ekonom. Ljudje so bili navdušeni, a škoda, da je lilo. Na drugi podružnici Jože končuje gradnjo poslopja za osnovno šolo. Kdaj je pa začel v Yimbi, kjer si tudi Ti bil, graditi še nekaj prostorov za našo katchistovsko šolo. Zdaj je tam v Yimbi cel kompleks zgradb: uova cerkev s stanovanjem za duhovnika, nova osnovna šola, društveni Prostor za dekleta in katehumenat, ki bo zdaj popoln s šestimi razredi. To vse je Jožetovo delo. On je kajpada zato vedno naokrog po fari, do-čim se jaz bolj posvečam pastirova-nju. Tudi našo cerkev smo malo popravili: po sredini smo napravili ce-nientni tlak, preje je bilo položeno kamenje, po katerem se je težko hodilo. Vesela novica je ta, da so Jožetu te dni podaljšali dovoljenje za bivanje v deželi. Za leto dni je miren na svojem mestu.
Pri sestrah v Kiyange je tudi vse v redu. Imele so zadnje mesece v °skrbi nekega lazarista iz ZDA, sta-
Z misijona br. Kešpreta: Pri indijskem plesu.
rejšega človeka, ki je pa zbolel na srcu. Zdravnica, sestra, ki jo imamo v Iiukago, je dajala naši sestri Kavčič nasvete. Bolnik jutri odide v glavno mesto in potem počasi domov v ZDA. Tudi s. Anka Burger je bila nekaj časa tu v Kiyangah, zdaj je pa bolj na jugu dežele nastavljena. Tako smo zdaj v Burundiju že štirje Slovenci, dve usmiljenke in dva salezijanca.
S tiste sostei ske postojanke na področju misijona Mlinariča in Horvata, Kiyange, nam je sredi novembra pisala tudi s. KAVČIČ BOGDANA, ki med drugim tudi tole pove:
„Iz srca se Vam zahvaljujem za pismo, ki ste mi ga poslali v Pariš. Ne vem, kako naj se zahvalim Antonu Iliju za njegov plemenit dar. Če mi pošljete njegov naslov, mu bom pisala. Ko sem bila doma, so bili lju-lje res požrtvovalni za misijone. Vsak
mi je hotel nekaj stisniti v roke in se je na koncu kar precej nabralo. Zdaj s pomočjo teh darov napeljujemo vodo do nekega dispanzerja, pa še na drug hrib. Moj brat mi je nekje staknil posebno črpalko, ki ji pravijo „oven“; ta v gotovih pogojih poganja vodo iz močvirja v višino, brez bencina ali elektrike. Videla sem jo doma na neki kmetiji blizu nas. In tista vdova pravi, da ji ta črpalka potiska vodo v hrib že 76 let! Kako pametni so bili naši predniki, da so izumili kaj takega! Torej, eno tako črpalko sem namestila in če bo dobro delala, mi bo Avgust Horvat, ko gre drugo leto na dopust, še katero prinesel.
Mnogim Pigmejcem in drugim družinam smo tudi pomagali pri zidavi in pred vsem pri kritju njihovih bivališč. Kajpada smo s tem denarjem tudi dajali plačo vsem, ki so pri delu pomagali. Tako so me dobrotniki doma za kako leto že „oborožili“, hvala jim! Sama sebi ne morem verjeti, da sem toliko prejela, ko pa je tudi doma življenje iz dneva v dan dražje.
Največji dar, ki sem ga privedla s seboj z dopusta, je pa s. Anka. Skupaj sva prišli in je bila tu pri nas več kot mesec dni; v vsem delu nam je bila v veliko pomoč. Od oktobra naprej je pa dobila svoj končni delokrog. Poslali so jo v hišo, kjer so sicer same španske sestre, pa so jim predstojniki dodelili eno Francozinjo in našo Anko. Tako bo v prihodnje sestram domačinkam lažje v tisti skupnosti, ker bo pač internacionalna, ne pa španska.
Razmere so pa pri nas včasih kar napete. Veste, da bodo Burundi zapustili vsi lazaristi. Marsikaj jih je doletelo. Župnik je nekoč prišel na neko podružnico in našel na cerkvi pritrjeno podobo državnega predsednika. Sliko je strgal s stene. Seveda je bil malo nepreviden. Nekdo ga je videl in to nesel naprej. Kmalu je
prejel nalog, da mora zapustiti provinco, v kateri deluje, kar je prav za prav isto, kot zapustiti deželo. Njegov sobrat je kmalu potem doživel infarkt; zdravila ga je zdravnica iz Rukaga, ki jo Vi poznate, bil pa je pri nas dva meseca na okrevanju. Sedaj ko mu je malo bolje, bo v torek 20. novembra odpotoval v Francijo, kjer mora še enkrat na vse preglede, preden odpotuje v ZDA. Tretji lazarist je bil med vsem tem na dopustu. Sedaj se je vrnil, a prinesel od predstojnika vest, da morajo ukiniti postojanko, ker provinca nima dovolj poklicev, da bi z osebjem vzdrževala ta misijon.
Sicer pa bomo morda morali iz Burundija vsi misijonarji nekoč odpotovati. Iz ene škofije so že odšli vsi misijonarji in ne ostane noben belec več. V Rukago smo imeli vse do sedaj mir in je upravnik zelo razumevajoč. Ta teden je pa le malo zaropotal, h čemur so ga verjetno drugi pripravili. V podružnico Yimbi je pred tremi dnevi prišel ves pijan opolnoči. Jože je imel cel teden tam duhovne vaje. Ne vem, kako je nekdo upravniku natrobil, da se ponoči tam zbirajo ljudje in da Jože to organizira. Pa ni bilo nič res, kajti ponoči gredo vsi spat. Vendar se je Jože moral sredi noči vrniti na sedež župnije in upravnik občine je vozil tik za. njim. Drugi dan se je moral oglasiti na občini. A tam je bil upravnik čisto drugačen in sta se z Jožetom dolgo razgovarjala lepo v miru, kajti mož je bil vsaj trezen. Tu je treba biti vedno zelo previden in celo, če se človek še tako pazi, se lahko kako ujame. Takšno je naše življenje, bogato in pestro po eni strani, po drugi pa tudi težko in negotovo. Bog pa zna vse obrniti na dobro.
Z veliko hvaležnostjo se o Božiču spominjam vseh dobrotnikov in Vas lepo pozdravljam!“
Jezuit Janez Mlakar iz Lusake v Zambiji gleda na področje Kizito, kjer je dolgo deloval.
Iz misijona Ntita, kamor je nastavljena naša nova misijonarka, u-smiljenka s. ANKA BURGER, se Ham je 20. novembra sama oglasila:
»Danes se Vam oglašam z moje nove postojanke Ntite, kamor sem Pnšla 13. oktobra. Vesela sem, da sem končno polno začela z delom. Delujem v dispanzerju in dela ne manjka. Avgusta in septembra sem bila pri s. Bogdani v Kiyange. Si lahko mislite, da je bilo tam zelo domače. Potem sem obiskala tudi s. Vido Gerkman v sosednji državi Rwanda.
Počasi se vživljam v tukajšnje navade. Tudi jezik mi postaja vedno bolj domač. Za delo z ljudmi je res nujno, da si ga čim preje in čim lailje osvojiš. Upam, da bo tudi pri meni vedno bolje. Mogoče ste ob obisku Burundija potovali tudi tod mimo. Ntita je na zelo lepem področju. Tukaj imamo bolnico, dispanzer in
porodnišnico, zato ne manjka dela. Vesela sem, da morem pomagati ubogim ljudem."
ZAMBIJA
Iz Lusake se nam je oglasil o. LOVRO TOMAŽIN S.J., ki se bo v januarju spominjal, tako pravi, svojih počitnic v Argentini pred letom dni. Poroča tudi, da se je o. Radko Rudež vrnil s počitnic iz Slovenije, in pozdravlja vse misijonske prijatelje.
Iz kraja Chilonga je v oktobru pisala laična misijonarka, bolničarka BARIČA ROUS:
»Novi poljski misijonarji zelo lepo delujejo. Tu so predeli, ki jih moreš doseči le z Land Ro\verjem in to le v suhi dobi. Poljaki so si tako vozilo pridobili in se zdaj vozijo tja. Eden od misijonarjev mi je rekel, da se v neki vasi že dve leti zbirajo domačini, ki bi radi prejeli krst, pa samo
pojejo, ker moliti še ne znajo, niti očenaš ne. Le eden od njih je krščen in ta jih vodi. Misijonar je bil že štirikrat v tistem kraju, da ljudi poučuje, in ko bodo dovolj poučeni, jih bo mogel krstiti. Med njimi ostane vsakokrat cel teden. Od Chilonge je ta vas oddaljena 150 km, a se z Land Roverjem vozi do tja šest do osem ur. Preje smo tja potovali le včasih iz bolnice, da smo cepile otroke proti boleznim, trikrat na leto. Predel, kjer žive ti ljudje, ki bi se radi krstili, je pa velik kot naše Prekmurje. Je še veliko dela v Zambiji... Kar mene zadeva, sem zdrava, le vročina me malo daje."
Že smo poročali našim bralcem, da bo šel misijonar ZDRAVKO KRAVOS po svojem dopustu v domovini misi-jonarit v Zambijo iz Kameruna, kjer je bil preje veliko let. In res nam je po povratku v misijone pisal 19. novembra že z novega misijona v Zambiji v kraju Chassa. Takole poroča:
„Sem že na novem domu v Chassi, ki je kraj blizu države Malawi v vzhodni Zambiji. V domovini sem se mudil kar lep čas, tako da sem ozdravil od domotožja. Ljudje so se kar čudili, da sem bil tako dolgo doma, in ko so me srečavali, so me spraševali: Kaj nisi že šel? Sem mislil, da si že šel. Kdaj pa greš? Vse to na vasi, ki mi dopoveduje, da nisem od tam, da je moj življenjski delokrog drugod. ..
Tukaj bo dela kolikor ga bom hotel. Petsto fantov, vse razrede bo treba duševno počistiti, vse spet naravnati, polomljene veje poravnati, preveč razraščeno obrezati. Potrebnih bo tudi dnevno po petsto smehljajev in bo treba ustnice namazati z mastjo krščanske ljubezni.
Na novem mestu se dobro počutim. Od slovenskih misijonarjev v Zambiji sem že srečal o. Tomažina in v Mpima sem bil, da bi obiskal brata
Rovtarja, pa ga ni bilo doma. V Lu-saki sem kar veliko ogledal. V nedeljo sem bil pri maši pri sv. Ignaciju. Tam sem videl različne ljudi, ki prihajajo v to deželo Zambijo z vseh koncev sveta: Indijce, Japonce, Kitajce, Evropce in domačine. In vse to ljudstvo je ..hvalilo Gospoda", tako da je moje srce kar poskakovalo cd veselja. Tu v našem zavodu je nekaj sobratov skoraj že izgubilo korajžo, pa jim skušam vlivati veselje do dela in življenja sploh, tudi s svojim humorjem. Hvalim Gospoda, da me je pripeljal v Zambijo!"
SLONOKOŠČENA OBALA
Doživeli smo lepo presenečenje, ko se nam je od tam oglasil brat nam znanega misijonarja Ivana Bajca, PAVEL BAJEC, ki je že bil pred kakima dvema letoma v tej deželi na delu, pa se je radi bolezni moral za nekaj časa vrniti v domovino, zdaj je pa, okrepljen, spet prišel nazaj in se nam je 22. oktobra oglasil s prijaznim pismom, ki ga objavljamo dobesedno:
„Po precej dolgem premoru se Vam oglašam z. mojega novega delovnega mesta. Tokrat me je dobri Bog posla! v župnijo Lakota v pomoč dvema italijanskima, misijonarjema.
Najprej bi se Vam rad zahvalil za darove, ki ste mi jih bili že pred časom poslali po mojem bratu Ivanu. Bog naj bogato povrne Vam in vsem dobrotnikom!
Po nekajletni odsotnosti se moram zdaj ponovno vživeti v tukajšnje okolje in navade ljudi. No, pa to ni težko, saj vemo, da je naše delo le skromen prispevek k odrešenju današnjega sveta. To nam daje pogum in moč pri oznanjevanju Kristusa.
Hvala Vam za pošiljanje Vašega misijonskega lista, ki smo ga vsi misijonarji takti'veseli, saj nas med seboj povezuje. Priporočam se Vam, da
ga meni pošiljate na spodnji naslov.
Vsem misijonskim prijateljem se priporočam v molitev, kakor tudi vse tukajšnje naše ljudi!"
togo
V začetku oktobra nam je z misijona Sante pisal frančiškan o. EVGEN KETIŠ. Zahvaljuje se za poslane darove in poroča:
»Končno nas je dež le obiskal in narava zdaj skuša v rasti nadoknaditi zamujeno. Ljudje že najdejo to in ono za pod zob. Zato tudi ni več takega navala pri razdeljevanju živil lačnim v pomoč. Ko se shrambe praznijo, jih čistimo vsake golazni. Zdaj Je pa tudi čas, da nakupimo zalogo za kasnejše potrebe. V ozračju je zdaj Veliko vlage in ljudje svojih pridelkov nimajo kje sušiti, pa jih to sili k prodaji po kakršni koli ceni, kar seveda trgovci izkoristijo. Kako sem jaz vesel, da sem zidal misijon zelo prostoren, kajti morem sušiti zrnje pod streho, na suhem. Pošiljka denarja je torej prišla v pravem času, da bom mogel zdaj nakupiti potrebno za reveže in za moj internat.
Ko si bil pri nas na obisku in nam dal nekaj denarja že vnaprej, si mi s tem morda nehote pomagal, da sem dokončno uredil naš internat, ki zdaj lahko sprejme 16 fantov. Trenutno jih imam 14. Zadnji, ki je prišel, je sirota, bil je pri teti, ki je bila poročena, pa jo je mož nekega jutra nagnal, zvečer pa še fanta. Ko sem ga vprašal, kako mu je ime, je pogumno odgovoril: „Aseham”, kar pomeni: Bog me je dal. .. Oba z Milanom se lepo zahvaljujeva za poslano pomoč!"
KENIJA
Tudi salezijanski brat ŠTEFAN BURJA se v svojem pismu novembra, zahvaljuje za poslani mu ček iz kraja Siakago, kakih 160 km od Najro-bija. O njih življenju in delu pa tole
Tu brat Štefan Burja 5DB s črnčkom v naročju; spodaj z mladino pred nogometno
poroča: »Povedal Vam bom, kaj smo naredili z denarjem, ki ste ga poslali. Z manjšim čekom, ki so ga darovali posebej zame in ki je bil za 25 dolarjev, sem kupil Žakelj koruze, ki jo bom porazdelil v manjše vrečice in te bomo razdelili najrevnejšim. Z večjim čekom bomo pa pomagali več kot 450 ljudem, ki prihajajo na misijon
ob petkih, sobotah in nedeljah v mesecu decembru, in sicer na tečaje pred krstom in prvim svetim obhajilom; ker ostanejo pri nas tiste dni, jim je treba dati tudi za jesti, za kar pa ne morejo nič plačati, zlasti v teh težkih časih po suši. Tako vidite, da bo tisti večji ček zelo pomagal pri pouku krščanskega nauka mladim kristjanom, ki bodo prihajali k nam.
Hvala, Bogu, zdaj imamo že mesec dni dež. Ljudje so posejali, kar so si še prihranili žita. Narava je vsa drugačna, vse zeleno, vode povsod dovolj. . . A manjka sonca in so ljudje že zaskrbljeni, kako bo fižol in drugo uspevalo, če bo preveč vode in nič sončne luči in toplote. To je v Afriki: včasih strašna suša, včasih pa preveč moče.
Naše sestre so se že malo navadile tega kraja in jih je pet ter imajo veliko dela, ki jim pa ne gre vedno tako dobro od rok brez znanja jezika, kar je glavna težava zanje. A bodo tudi one napredovale kakor smo tudi mi.
Pisal sem Vam, da je moj sobrat duhovnik v težavah glede zdravja. Jutri odide v večji kraj Njeri, kjer imajo patri Consolata bolnišnico, pa bo ostal nekaj dni za razne preglede. Kar mene zadeva, sem bil v mesecu oktobru kar dober s pomočjo zdravil, ki so mi pomagala. Bog daj, da bi se zdravstveno utrdil, kajti bi zelo rad čimdalje časa tu deloval."
TANZANIJA
Od tu, iz kraja Iringa, nam je pisal misijonar iz družbe Consolata v začetku novembra, p. EMIL ČUK. Tudi on se zahvaljuje za poslani mu ček. Pravi, da mu ta denarna pomoč ne pomeni le olajšanje gmotnih problemov, ampak da mu je tudi v veliko moralno oporo za vztrajnost v misijonskem delu, ker pač vidi, koliko tudi slovenski dobrotniki z ljubeznijo žr-
tvujejo za misijone, pa so tudi njemu misijonske žrtve lažje.
Poroča, da je na njihovem misijonu umrla dobra misijonarka, ki je prav tisti dan dopolnila 84. leto starosti. V Tanzaniji je delovala nad 40 let, ves čas vzorno, po raznih župnijah in misijonih. Poroča tudi, kako jih je obiskal njihov generalni superior. Ko bo ta po obisku vseh postojank odhajal, bo šel z njim tudi superior tega središča misijonov, kjer živi tudi naš misijonar, pa bo on moral namesto njega skrbeti za postojanko tiste tedne njegove odsotnosti, se pravi do Božiča.
JUŽNOAFRIŠKA UNIJA
Zdaj sta tam samo še dva slovenska misijonarja, odkar je p. Kladnik umrl, poleg štirih misijonark oblatinj. Misijonski brst VALENTIN POZNIČ se nam je kratko oglasil v začetku decembra in je malo potožil, ker ni od nas že lep čas prejel nobenega pisma (kajti se je izgubilo, ker pisali smo mu!):
„Jaz doma v domovini nimam nikogar in ne dobim nobene pošte od kakih sorodnikov in Vi ste edini, ki mi pišete. Za. silo sem še kar zdrav in zadovoljen. Je pa težko pri nas, ker imamo premalo dežja in manjka vode za zalivanje in se nismo rešili suše in nje posledice."
Od sester oblatinj imamo pa pisma prav za prav od vseh. Tako nam je še koncem junija pisala iz kraja Port Nolloth s. ELIZABETA POGORELC:
„Prav kar sem se vrnila iz Matje-skloofa, kjer sem se bila srečala z Vami, ko ste nas prišli obiskat. Tam smo praznovali stoletnico obstoja misijona. Na slovesnost je prišlo veliko misijonarjev: dva škofa, 30 duhovnikov in 50 sester. Škof je pri somaševanju imel lepo pridigo, kjer nas je spominjal, koliko so morali
Lahko so vesele sestre oblcitinje v Južni Afriki, ko imajo toliko naraščajo. Tu jih vidimo, aovinke, v družbi z voditeljico s. Agnes (spredaj, večja) in provincijalno predstojnico.
prvi misijonarji in misijonarke pretrpeti v tistih začetnih časih, a vse so z božjo pomočjo prenesli in vse težave premagali. Ob tej priliki je bila tudi slovesnost zlatega jubileja redovnega življenja treh misijonark, med njimi je bila tudi naša s. Vincencija Novak. To srečanje je bilo nepopisno lepo, žal da je bilo kratko, Saj smo se še isti dan vrnili vsak na svoj misijon,"
Tudi obe rodni in redovni sosestri ALOJZIJA. IN BENIGNA ŠTEH sta se nam oglasili iz. misijona Ceres. Navadno piše v imenu obeh s. Benigna, ki to pot med drugim tudi o temle m poroča:
„Voditeljici novink sem osebno iz ročila Vaše želje in pozdrave. Dala mi je tole priloženo sliko za Vas, ki se zanimate za napredek naše družbe tukaj. Vaš obisk pri nas nam
jc ostal v najlepšem spominu. Moja sestre Terezija Alojzija še vedno veselo dela, jaz sem pa zadnje mesece trpela gripo, ki sem jo s pomočjo zdravil premagala in že spet delam po navadi.
Spet smo obhajali stoletnico ene naših postojank, v Matjeskloofu. Sestra Vincencija Novak se je slovesnosti udeležila, saj je tam skupaj z drugima dvema obhajala tudi petdesetletni družbeni jubilej.
Letošnjo zimo je bilo pri nas v Cerosu neverjetno veliko dežja kot že 30 let ne, v hribih okrog nas je pa zapadel sneg, ki se je cel mesec obdržal. Naše bolehne sestre so s težavo prenašale mraz, no, zdaj je že boljše, hvala Bogu!“
Višala nam je tudi s. VINCENCIJA NOVAK, in sicer v začetku decem-
bra, ki tudi poroča o slavnostih v Matjeskloofu:
„Letos sem kar dvakrat obhajala jubilej mojih zaobljub. Najprej tu v Heirachabis skupaj z enim od misijonarjev, tudi petdesetletnikom v poklicu, drugič pa v Matjeskloofu, kjer sem bila skozi tri leta predstojnica. Za to priliko je prihitela iz Francije naša generalna predstojnica, ki je želela, da jaz z dvema afriškima sestrama ob stoletnici Matjeskloofa ponovim svoje zaobljube. Slavnost je bila zelo lepa, pa saj Vam je gotovo s. Elizabeta Pogorelc, ki je bila tudi navzoča, kaj o vsem napisala.
Jaz sem še vedno zelo zaposlena. Saj naše sestre pešajo in sta samo dve, ki poleg mene še kaj delata. Največ dela nam dajo otroci, ki jih je na misijonu 212. Poleg tega imamo dispanzer, v katerega pride po pomoč dnevno okrog 100 ljudi, ki so večinoma ubogi in nimajo s čim plačati zdravil in pomoči. Naš misijonarje pa zelo izčrpan, posebno radi vročine in suše, saj je že šesto leto, kar ne dežuje.
Ko ste pisali o svojem obisku pri nas, ste tudi omenili srečanje s sestro bolničarko, ki je čez dan bila vedno v bolnici v Springboku, pa ste jo doživeli na misijonu v Matjeskloofu tisti večer. Tri tedne po Vašem odhodu je umrla radi pljučnega raka. Kako velika izguba za Matje-skloof! Bila je zelo živahna in dobra."
MADAGASKAR
FRANCE BUH se nam je kratko oglasil, in sicer ne iz Vondroza, ampak iz Fort Dauphina koncem meseca novembra:
»Petek je, ura kaže pol desetih, ob pol ene popoldne pa pridejo z letalom še ostali slovenski misijonarji: Rok Gajšek, Janko Slabe, Klemen Štolcar in upam da tudi Rado Sušnik. Danes
zvečer začnemo petdnevne duhovne vaje.
Čez dobro uro: Prišli so vangain-drančani, vsi razen Slabeta, ki ima menda cement v slabih vrečah in ga mora čim prej porabiti."
Pismu sta pripisala svoje pozdrave Rok Gajšek in Rado Sušnik, ki pravi: »Sedaj imate tamkaj Petra Opeka, ki vam lahko pripoveduje o našem življenju. Trenutno je Slabe sam na vsem vangaindranskem področju. Začenja se deževna doba in z njo začenja tudi vročina pritiskati."
JANKO SLABE je pisal proti koncu meseca oktobra iz Matange med drugim tudi sledeče:
»Komaj sem se razbremenil Ma-nambondra, že je njegova teža ponovno padla name. Janez Puhan se je moral vrniti v Evropo. Na eno uho nič ne sliši. Bog daj, da bi se kmalu pozdravil.
Včeraj sem bil v Manambondro za eno noč, toliko da ne bodo mislili, da nanje ne mislim. 18. novembra imam namreč na svojem misijonu v Matan-gi sprejem katehumenov, prva stopnja krsta. Prišel bo škof. S tem imam dosti priprave. Večina bo iz nove podružnice Nosy-Omby. To so sami mladi, razen dveh zakoncev, ki imata devet odraščajočih otrok. Tja s spremljevalcem hodiva vsak torek popoldne. poučujeva verouk, tam prespiva in se zjutraj vrneva. Tam je tako prijetno vzdušje, da je poučevanje verouka zame počitek in ne delo. Kljub vsemu pa tudi tam ne gre brez težav. Večina od njih je pismena, saj hodijo v gimnazijo skoraj vsi. Delo je zato še toliko lažje, ker so bolj dovzetni za razlago. Sedaj pa jih je pet odšlo drugam v šolo in se je samo eden pozanimal, kako bi drugod nadaljeval študij katekizma. Štirje so v Matangi v šoli in imam zato ob sredah en verouk več, poleg tistega
Dva domačina pred kamnom ,,Abomary‘\ (Glej Slabelovo pisanje!)
v vasi. Kaže pa, da bom lahko pripravil prvega katehista v tej vasi, (la bo čez dve leti začel šestmesečni tečaj. V škofiji imamo namreč ka-tehistovsko šolo, ki traja dve leti, Vsaka dva meseca štirinajst dni. Dejansko je šole torej šest mesecev. Ti i,šolarji" so večinoma kmečki fantje, ki doma kmetujejo.
Ob vsej tej dolgi in široki razlagi sem hotel povedati le to, da bom v Manambondro lahko zahajal bolj pogosto šele po Novem letu.
Še majhno pripombo glede mojih spisov, ki Vam jih pošiljam in jih Pridno objavljate v „Katoliških misijonih": Vse napišem tako kot mi pripovedujejo ljudje. Pri tem je vse Pomešano, resnično in neresnično, ne toliko laž kot vražjevernost. Niti sam dostikrat ne morem presoditi, koliko je v vsem resnice. Vsaj osnova je gotovo resnična. Vsekakor je to nekaj njihovega, večina svetovne literature je le izraz pisateljeve notranjo-
sti, genija njegovega naroda, redko zgodovinsko dokumentirani dogodek. Na primer: O mojem spisu V grobnici bodo lahkoverni vsemu verjeli, nejeverni nič, resnica pa je v sredi.
In razlaga slike s kamnom Abo-mary: Na tem kamnu je v starih časih sedel kralj in opazoval bitke med plemeni v dolini. Rekli bi mu skoraj Knežji piestol, kot onemu pri Gospej Sveti na Koroškem. Ob njem so se razvijali posebni dogodki v vasi. Danes je kamen že skoraj pozabljen. Le v veliki stiski se hodijo k njemu priporočat. Kdor jezika ne razume dovolj, misli, da prosijo kamen, naj jih usliši. V resnici je pa v ozadju prednik, ki je bil na njem sedel, in pa seveda Bog. Kamen je le nekašna personifikacija, blizu krščanskim kipom.
Ni bilo dvoma, da ne bi smel tega kamna slikati, čeprav sem moral z-ustno prošnjo iti do najstarejšega moža, ker vse dosedaj kamna ni še ni-
hče fotografiral in kaj takega niso vajeni. Zato sta možakarja na sliki opravila naslednjo molitev:
„. .ne zameri, če bo Mompera slikal kamen, na katerem si nekoč sedel. Nisi tega vajen. Mompera je tudi vazaha (tujec). Vendar, čeprav je bel, je naš sin. Zato mu ne stori nič žalega, če te slika, celo najboljše naj se mu godi. Če pa pride katerikoli tujec, belec, ki ni naš Mompera, pa je odvisno od tebe. Zanj te pa ne prosimo. Mi te prosimo samo za našega Mompera. To je vse.“ — Na kamen je zlil nekaj vode, v kateri je bilo pet malgaških frankov."
ROK GAJŠEK nam je pa pisal iz Ankarane sredi oktobra, ki nekako poda pregled čez položaj na vangain-dranskem področju:
„Trenutno je med vami Peter Opeka; le poskrbite zanj, da si dobro odpočije in si tako nabere novih moči, ker ga tukaj čaka veliko dela. Trenutno je za vse delo v Vangain-dranu in okolici Rado Sušnik. Tudi z gradnjo nove „katedrale“ nadaljujejo. K sreči so dobili nekaj cementa. Tako so sedaj temelji nove cerkve že postavljeni in sedaj po malem betonirajo stebre. Poleg vsega tega ima Rado na skrbi postojanke okrog Van-gaindrana. Prav danes je škof v Ma-nasoa, kjer so posvetili novi (kamniti) oltar in bo birma in poroka več parov.
Klemen štolcar je z vsem srcem v Ranomeni. Po mojem odhodu v An-karano je še vedno sam. Toda upamo, da nam bo kdo le prišel na pomoč. Nekaj se namreč sliši, da dobimo prihodnje leto dva nova misijonarja. Jankotu Slabetu pa je Matan-ga prišla k srcu, tako da bi se težko ločil od tam.
Jaz sem pa prevzel tukaj v Ankaran! dediščino Jankota Kosmača. Ker več kot leto dni ni bilo tukaj stalnega
duhovnika, se na postojankah močno čuti ta predolgo trajajoča vrzel. Vsepovsod je tako, da je potreben stalen animator, ki ljudi vzpodbuja in »priganja". V teh štirih mesecih, odkar sem tukaj, sem si mogel napraviti približno sliko stanja tega področja. V glavnem sem obiskal vse postojanke po dvakrat ali trikrat. Precej jih je, ki bolj životarijo kot pa živijo. Nekaj pa jih je tudi, kjer kristjani kar lepo gibljejo. Veliko za-visi od katehista, če je s srcem pri delu.
Zelo pogrešam sestre, ki sem jih imel za pomoč v Ranomeni. Od časa do časa se mi obljublja pomoč kake sestre iz Vangaindrana. V začetku decembra bomo imeli sestanek predstavnikov vseh postojank. Pregledali bomo, kako stvari stoje in kaj bi bilo treba predvsem izboljšati.
V tem času spet „trda prede" našim ljudem. Posledica ciklonov in poplav v januarju in marcu. Tudi sicer so naši ljudje premalo zavzeti za predvidevanje in tako so stalno v stiski. Tega problema ni mogoče rešiti v enem dnevu. Večkrat razmišljam, če ne bi kazalo začeti s kakšno mikro realizacijo (v poljedelstvu ali v kaki drugi stvari). Vendar bi bilo pred vsem za kaj takega treba imeti sposobnega, požrtvovalnega človeka, kakega laičnega misijonarja. Ali od Vaše strani moremo pričakovati še kako tako novo moč? Janku Erjavcu se iztekajo zadnji meseci, potem bomo ostali „sami“. Kdo ga bo nadomestil ? Dokler tu stvari tako stoje, da še morejo prihajati na po moč od zunaj, bi bilo dobro to možnost izkoristiti. Še posebno, ker so pri nas še vedno potrebe za tako pomoč zelo velike.
Verjetno Vam je Peter kaj povedal, da sem imel koncem avgusta mali karambol. Bil sem namenjen h Klemenu v Ranomeno. Ko sem bil na
Takole je naslikal današnji misijon Mctanga fant domačin. Desno od cerkve se lepo vidi novi stolp za zvonove, zraven pa lurška votlina. Misijonska hiša, v kateri živi Janko Sabe, je malo bolj spodaj. Fant je pa tudi Slabeta naslikal v ospredju.
potu, 10 km zunaj Vangaindrana, sem se na nekem ovinku „zaril“ v drugo vozilo, avtomobil 404. K sreči je glavni udarec občutil motor, dočim je mene le oplazilo po levi nogi. Ker me je vrglo čez motor, sem nekje Udaril in tako ostal za en zob še bolj škrbast. Hvala Bogu, da ni bilo kaj hujšega. Po mesecu dni sem se že spet spravil na motor. Bo pa treba v prihodnje bolj paziti."
Od usmiljenk imamo pošto od s.
Terezije pavlič, ki deluje kot
prednica v gobavski naselbini bi zu Parafanganc. Od tam nam piše 11. novembra 1984 med drugim sledeče:
„Pri nas smo začeli s šolo za odrasle in otroke, ki nimajo možnosti, da bi se drugje šolali. Poleg tega smo začeli z. mizarstvom za mlade može m fante, da si bodo, ko se vrnejo domov ozdravljeni, mogli narediti
vsaj najnujnejše stvari. Vsak dopoldan delajo na polju eno uro ali dve, popoldne imajo enkrat sli dvakrat tedensko šolo, dvakrat tedensko pa mizarstvo.
Obdelava riževih polj je obvezna, ker nam država daje zdaj samo polovico potrebnega riža, pa tudi podi ažil se je na 200 fr. kilogram. Zdaj so odkrili tudi novi način zdravljenje gobavosti: kombinacija treh zdravil skupaj, s katerim načinom vsak nanovo odkriti gobavec v šestih mesecih ozdravi, najmanj pa v dveh letih. Zato je zamenjava bolnikov v na elbini zelo živahna, kakor da bi bila bolnišnica. Ko bolnik ozdravi, mora domov, kjer nadaljuje zdravljenje le z enim zdravilom.
Vsem misijonskim sodelavcem in dobrotnikom vesel božič in veliko bo-rje e blagoslova v novem letu 1985!"
MISIJONSKI DAROVI
ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
Argentina (v pesih): Marija Pirc, za lačne otroke, 500, in 500 za vse misijonarje; Angela Kovač, 300; prodaja Zaletelovih božičnih kart, 3.100; Štefka Žitnik, v zahvalo Baragu in Gnidovcu, 1.000.
Oz zaključku lista: Misijonska tombola v Argentini je prav lepo uspela. Kljub obupnim gospodarskim razmeram je rodila nekaj nad 4.000 dolarjev! O prireditvi več v prihodnji številki! Zdaj le: v imenu naših misijonarjev, vsem, ki so sodelovali, Bog povrni!
Kanada (v kan. dolarjih): Jožef Kmetič, 500.
Anglija (v ang. funtih): Tombola in srečelov v Bedfordu, 108.29.
Koroška (v avstr, šilingih): za lačne, 103.000. za gobavce, 18.000; za krst pog. otrok, 3.000.
Francija (v fr. frankih): Terezija Balažič, za najpotrebnejši misijon, 250; Marija Maučec, 100.
Z.D.A. (v USA dol.) N. N., Chicago, 50.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za s. Marjeto Mrhar na Madagaskarju: Ana Novak, Toronto, 200 kan. dol. ZA MISIJONE
N.	N., Kanada, 50 kan. del.; Albin Šega, ZDA, 100 USA dol.; v čast raznim svetnikom, A. Beučar, 150 arg. pesov.
V TISK. SKLAD KM
Iz Anglije po Mariji Rehberger, v ang. funtih: J. Grčar, 30; A. Žle, 10; J. Svete, 5; žpk. Ludvik Rot, 17.75; A. Krajnc, 5; J. Saje, 3; P. Selak, 10; J. Kenk, 5; J. Šabec, 20; N. N., 10; M. Klemenčič, 5; M. Fras, 5; N. N., 10.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Stanko šteblaj, Kanada, 200 kan. dolarjev.
ZA LAIČNE MISIJONARJE
Koroška (v avstrijskih šilingih) po Francu Sodju: Johana Jagodic, 1.000, Talar Ana, Pliiberk, 1.000; gospodinje v župnišču, oh priliki duhovnih vaj,
O.	000; Marija Vodenik, Vogrče, 100.
VSEM ZA VSE, TISOČKRAT BOG PLAČAJ 1
NAROČNINA ZA „KATOLIŠKE MISIJONE11 1985:
20 dolarjev USA
oziroma odgovarjajoče v drugih valutah.
Za letalsko pošiljanje
10 dolarjev več.
V Argentini do konca februarja 3.000 pesov,
kasneje prav tako 20 dolarjev po uradni menjavi.
‘KATOLIŠKI MISIJONI" SO splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Coldn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1985 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več. V Argentini do konca februarja 3.000 pesov, kasneje 20 dol. po uradnem kurzu.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina• Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falc6n 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. VVolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne.- 739 Brown’s Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. H1 X 1 W6.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijino družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 1 32, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Množice učenk uršulinske šole v Bangkoku, kjer deluje naša s. Frančiška Novak O.S.U.
Registra de Prop. Inf. Nv 231147 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1 826 Remedios de Escalada (B)
FRANOUEO PAGADO Conces on N" 3143
TARIFA REDUCIDA Concesion N"' 5612