281
Književnost.
Mož Simone. „Leposlovna knjižnica". VI.zvezek. Roman. Francoski spisal Champol, preložil V. Levstik, — Str. 304. — Drama in roman —  dve obliki umetniškega   proizvajanja,   ki v njih   pesnik  najlažje pokaže vso stvariteljno moč svojega duha. Saj so največji  pesniki - misleci v teh  dveh umetniških oblikah konkretizirali najtežje, občečloveške probleme, ki se je ž njimi bavil in se še bavi človeški duh. Med dramo in romanom pravzaprav ni bistvenega, notranjega razločka. Da v drami osebe konkretno nastopajo, in da se dejanje odigrava pred gledavčevimi telesnimi očmi, v romanu   pa   le  pred  bravčevimi  dušnimi   očmi,   je zunanji   razloček,   ki na notranji, tehnični sestavi drame   in   romana ničesar  ne   izpremeni.   Drama kakor roman mora podati v začetku snov, problem, vprašanje,   mora   povedati   zakaj  hoče   ravno ta problem  rešiti,  dalj nji   razvoj mora pokazati, katera sredstva   bodo odstranila ovire, oziroma dokazati   neistinitost   nasprotne  teze; dalje moramo videti, kako in s kakšnim uspehom se uporabljajo sredstva , slednjič   zahtevamo končnega izida, rešitve  problema.   Vse to   ni  nič  drugega kot eks-pozicija, konflikt, peripetija, katastrofa, itd. v drami. Ali ni torej vsaka drama in vsak roman po svojem bistvu v umetniški   obliki   izražen   silogizem, logično sklepanje iz  dveh premis,  ki  vodi nujno do nekega gotovega zaključka? In ali potemtakem ne veljajo osnovni zakoni silogističnega sklepanja tudi za dramo in roman ? Od dramatskih pesnikov zahtevajo kritiki to, kar smejo po pravici zahtevati, da   namreč   pesnik   obdela kak važen,   znamenit predmet,   da vzame za   snov   svoji  pesnitvi   kaj splošno človeškega, kaj takega, kar celega človeka z mogočno   silo prevzame; junakova usoda,  njegova tragična krivda mora biti gledavcu simpatična; to pa je le tedaj mogoče,  če najde gledavec ali bravec tudi v sebi  nekaj sorodnega.  Že Aristotel je  zahteval,  da mora drama pri gledavcih vzbuditi svdfiog xai eAeog — sočutje in usmiljenje.  To pa bo pesnik dosegel le, ako vzame za predmet svojemu umotvoru objektivno veljavno idejo ter jo svojemu subjektivnemu čuvstvovanju in naziranju primerno v čutni obliki predoči.  Čimbolj splošno-veljavna,  v naravnih   ali   zgodovinskih  dogodkih utemeljena je objektivna stran in čim spontannejše se umetnikova   lastna individualnost   prikazuje v umotvoru, čim tesneje se torej občečloveško, univerzalno druži v harmonično celoto s posamnim,  subjektivnim,  tem znamenitejši,   tem idealnejši  je  umotvor. Po tem moramo v prvi vrsti soditi umetnika, v tem je njegova vrednost.  Kakšen  pa naj bo roman, novela? Po našem izvajanju veljajo za to vrsto poezije isti zakoni,  kakor za dramo.  Kako pa je v resnici? — Subjektivno stran so naši moderni povzdignili do nepričakovane višine; svojo osebnost izražajo jasno in markantno v svojih proizvodih; zato imenujemo to strujo simbolizem, impresionizem, sentimentalizem itd. Kaj pa s prvo objektivno stranjo? Kakšen je predmet,  snov naših pisateljev? Modernim je vse samo subjektivno, objektivna resnica popolnoma izgine v njihovi indivi-
dualnosti; višjega poleta niso zmožni, za globlja vprašanja nimajo razumevanja. Moderni umetniki — naši izvečine — niso misleci, njihov duh ne prodira do metafizičnih vzrokov, na površju ostajajo in analizirajo, sinteze pa ne poznajo. Ali najdete v Cankarju, ki mu nočemo odrekati čudovito izrazite individualnosti, kak splošno zanimiv predmet, kak globok problem? Ali se vam ne zdi ves Cankar karikatura? In jeli karikatura umetnost? — Zato moramo odobravati, da prinaša šesti zvezek „Leposlovne knjižnice" roman, ki je uničujoča kritika onih novih pesnikov in pisateljev, ki jih imenujemo „moderne". — Champol je najboljši pred-
ŠMRRNA GORA:  STOLP
stavnik rodbinskega romana. Njegovemu delu „Les justes" (1899) je francoska akademija priznala nagrado. V našem romanu je zunanjega dejanja malo, tudi oseb ni veliko. Predmet romanu je psihološki proces v Simonini duši. Dejanje se vrši v njej; razumna, a neizkušena deklica, — nesrečna zaročenka, — ljubljena in vendar kruto varana žena, ki da duška svojim naravnim čuvstvom, ko Riharda pahne od sebe, a si potem te krivde ne more odpustiti, pa se tudi ne sprijazniti z mislijo, da bi ž njim skupaj živela, — sestanek, ki naj bi prinesel njuno ločitev, a napravi v Simoni tak silen preobrat, da vidi v Rihardu samo moža, ki je trpel toliko kot ona, ker je bil ravno tako varan —
36