France in Julija Romeo: What lady's that which doth enrich the hand of yonder knight? Servingman: / know not, sir. Romeo: O! she doth teach the torches to burn bright. It seems she hangs upon the cheek of night Like a rich jewel in an Ethiop's ear; Beauty too rich for use, for earth too dearf (Romeo and Juliet I, V) »Bila je, pravim, tako ljubka in polna vseh prelesti, da je vsak, ki jo je gledal, začutil čisto in sladko blagost in tega ni mogel izraziti z besedami; in nihče je ni mogel gledati, ne da bi že na začetku zavzdihnil. To in še kaj bolj vznemirljivega je izviralo iz njene kreposti. Zato sem ob mislih na to in ker sem ji hotel spet zapeti njej v slavo (podčrtal L. P.), da bi tako tisto, kar se da s pesmijo izraziti, zvedeli še drugi in ne le oni, ki so jo imeli priložnost videti. . .«, piše Dante v XXVI. poglavju Novega življenja, ko pripoveduje o tistem usodnem trenutku v svojem življenju, ko je pri osemnajstih letih na mostu čez Arno srečal B e a t r i c e . Tako krepostna, plemenita zdi se moja draga, ko se s kom pozdravi, da sred besede jezik mu ustavi in se pred njo povesijo oči. (Prev. C. Zlobec) Tako piše očarani Dante v svojem sonetu iz Novega življenja, v sonetu, ki ga je »lahko razumeti po tistem, kar je bilo prej povedano, tako da ne potrebuje nobene razlage; zato, ne da bi se spuščal vanj,« nadaljuje Dante, »pravim, da je bila ta moja deva polna tolikšne ljubeznivosti, da niso hvalili in slavili samo nje, ampak so zaradi nje slavili tudi veliko drugih« (podčrtal L. P.). Luko Paljetak 1079 1080 Luko Paljetak Zgodba vsake velike usodne ljubezni, usodne vsaj za enega od ljubečih, se začne, kot se zdi, vedno s kakšnim enako usodnim, čeprav na prvi pogled naključnim trenutkom. Za Danteja je bil ta trenutek na mostu prek Arna; v njem je sprožil vso tisto vesoljno ljubezen, »ljubezen, ki poganja sonce in vse zvezde.« Za Petrarka je bil usoden 6. april, veliki petek, ko je leta 1327 v avignonski cerkvi srečal svojo L a v r o : Era'l giorno ch'al Sol si scoloraro Per la pieta del suo Fattore i mi, Quand'i' jui preso, e nom me ne guardai, Che i be' vosfocchi, Donna, mi legaro. (Sonet III) Ta dan, ko žarki sonca so zbledeli videč Gospoda muko neizmerno, gospa, srce ste moje lahkoverno z očmi prelepimi si v plen zajeli. (Prev. A. Capuder) Brez najmanjšega dvoma in popolnoma upravičeno bi mogli in smeli pripisati gornje Dantejeve besede Prešernu. Sicer pa Prešeren pravi v svojem nemškem ciklu Liebesgleichnise (Prispodobe ljubezni): nicht wag' ich meinen Blick emporzuheben (oči ne upam vzdigniti k svetlini). Ne vem čisto natančno, kateri čas in trenutek je bil usoden za njegovo srečanje z Julijo, znano pa je, da je bilo to enkrat leta 1831 (morda tudi nekoliko prej), čeprav ga France v sonetu »Je od veseFga časa teklo leto«, objavljenem šele leta 1846, postavlja v leto 1833., to je v leto, s katero se začenja Julijino obdobje (B. Paternu) in ker nekaj naslednjih nosi ime JULIJA, lahko vsa leta Francetovega več ali manj kratkega življenja razdelimo na leta pred Julijo, leta Julije in leta po Juliji. »Julijana Primic se je rodila ljubljanskemu trgovcu Primicu leta 1816; materino dekliško ime je bilo Hartel; bila je iz zelo bogate in odlične rodbine. Trgovec Primic je umrl, ko je Julija spolnila komaj pet let. Potem jo je vzgajala mati, ki je bila ohola, zelo pobožna in skopa ženska. (. ..) Julija je bila plavolasa. Imela je modre oči, posebno lepo in svetlo polt ter rdeč, rožnat obraz. Bila je majhna in nežna. Njena mati je pogosto zdihovala: ,Ko bi bila Julija vsaj za glavo višja!' Imela je tudi eno ramo nekoliko višjo od druge,« piše Prešernova hči Ernestina Jelovšek (Spomini na Prešerna, Ljubljana 1903). Prešeren postavlja svoje srečanje z Julijo namenoma v leto 1833 (kot tudi namenoma in simbolično izbere ime Trnovo za prizorišče svojega srečanja z njo), da se mu je kakor Petrarku ujelo z velikim tednom, to je na dan 6. aprila (pri Petrarku je to veliki petek, pri Prešernu pa velika . sobota; leta 1833 je bila velika sobota zares 6. aprila) in prav zaradi tega »neprikritega petrarkističnega toposa, ki ga je Prešeren izbral za izpoved svoje že končane ljubezenske izkušnje, je biografsko dokumentaristično branje te pesmi zelo tvegano« (B. Paternu). Sonet je, kakor sklepa Anton Slodnjak (F. Prešeren, Pesnitve in pisma, Ljubljana 1977) »Prešeren napisal po Julijini poroki 28. maja leta 1839, da bi poveličal začetek svoje velike, s tolikšnim življenjskim in umetniškim upanjem zanetene, a že zdavnaj pred 1081 France in Julija to poroko izjalovljene ljubezni. Da je njen začetek v sonetu postavil v leto 1833 in ne v 1831, ko se je že v njem začela blago oglašati, pojasnjujemo s tem, da se je šele tega leta razkril Juliji, ko ji je priobčil Gazele kot ljubezenske poslanice v prilogi Ilirskega lista.« Začetki te ljubezni so potemtakem opazni že v pesmi »Prva ljubezen« (1832), ki je tako po obliki kakor deloma tudi po vsebini zelo blizu pesmi »Slovo od mladosti« in v sebi povezuje dve od Prešernovih štirih poglavitnih tem, povezuje življenjsko izkušnjo in spoznanje z ljubeznijo. Prešeren v prvi kitici govori o svobodi srca, o ljubezenski neodvisnosti in notranji spokojnosti, tako da v drugi dantejevsko uvaja podobo, ko »prišla lepote rajske je devica« v obeh naslednjih pa petrarkovsko prikaže tudi kraj srečanja (na neki očitno množični zabavi) in učinek srečanja, slast nove ljubezni, bol prve ljubezenske puščice (»ki ni dobiti ji nikjer zdravila«, kakor je napisal v tej in v številnih drugih svojih pesmih, največ sonetih), nemir in trpljenje, v zadnji kitici pa ponudi drugim igrivo in šaljivo v opomin in poduk: Kdor mene noče bogat', sam bo zvedel, v nesreče moje reva bo zabredel. O prvi kristalizaciji te ljubezni, če uporabimo Stendhalov termin o »miselnem osvajanju« (Paternu) Julije, pripoveduje tudi s posameznimi svojimi izrazi (na primer vrla roža, ki kaže na dekle iz višjih slojev); o njej pa po svoje govori tudi pesem »Dohtar«, ki zgublja epski značaj in prehaja v liriko, čeprav je napisana v obliki španske asonance, ki se je je mogel Prešeren naučiti od Boscana in Garcilasa, ker ju je Čop imel v svoji knjižnici (J. Kos). Pesem je pravzaprav veder in igriv dialog, ki s svojo sestavo niti-niti-niti-ampak kaže- po eni strani na barok, po drugi strani pa na slovansko antitezo in ljudsko pesništvo, katerega vplivu, zlasti epskemu pesnjenju v desetercih, ki ga je izjemno cenil Kopitar, ki pa ni lastno slovenskemu jezikovnemu izrazu, se je Prešeren odločno in s programatičnim namenom uprl, ko je pisal svoje sonete. »Dohtar« je nastal v Francetovi »metuljniški dobi« (F. Kidrič), torej v času obletavanja od enega do drugega lepega cveta (1828—1832): Dolenčeve Zalike, Krištofbirtove Rezike, Rotarjeve Jerice, Metkine Maričke, Marije Kajetane Khlunove in drugih, ki jih je tu odveč naštevati. Ze je bilo povedano, da so Gazele Prešernovo ljubezensko razodetje Juliji. V prvi gazeli, ko Prešeren, napovedujoč svojo izpoved (»v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel«), povzdigne Julijo zelo visoko, malone do vesoljnega simbola, potem pa jo primerja in ji daje prednost pred vsemi slavnimi pesniškimi ljubeznimi stare in nove dobe: Deliji (Tibul), Korini (Ovid), Cintiji (Properc) in Lavri (Petrarka) ter prav tako kot Petrar-ka »spustil vse vesolje« vanjo ter »napravil iz nje in sebe svoj svet« (de Sanctis, Zgodovina italijanske književnosti) ter nebeško vzvišeno devico preoblikoval v konkretno oholo meščanko, kar se posebno vidi v drugi, četrti in peti gazeli. Z enakim namenom je Prešeren oblikoval tudi sonet, ki se začenja s stihom »Sanjalo se mi je, da v svetem raji« in v njem v obliki sna, uporabljajoč, kakor je bilo to v romantiki pogost primer, krščansko zgodbo kot vsebino, izpovedal duhovito in uspelo ljubko ljubezensko parabolo, samo da bi svoji ljubljeni Primicovi Juliji, takrat že plemeniti Scheuchen- 1082 Luko Paljetak stuel, pohvalil njeno vrednost, kakor da bi imel v mislih navedene Dantejeve besede iz Novega življenja, ko ji je posvetil svoj Sonetni venec, ki je sledil Sonetom ljubezni (1830) kot nekakšnim »ljubezenskim preludijem« (J. Vidmar). S temi soneti odpira Prešeren svojo sonetno fazo in v njih se že kot, denimo, v sonetu »Tak' kakor hrepeni oko čolnarja« razen hrepenenja in ljubezni, ki presega erotiko in postaja usodno nesrečna (Paternu), pojavlja za Prešerna pa tudi za romantično liriko nasploh, značilen motiv »neusmiljene device«, ki se — kakor tudi motiv »sovražne sreče« — kot vodilni motiv vleče skozi vso njegovo liriko. Motiv neusmiljene device se pojavlja tudi v sonetu »Pov'do let starih čudne izročila«, kjer ga Prešeren v tercinah zelo močno podčrtuje, ko uporabi »gotski« motiv pijavke (kakor ga tudi izrazito podčrtuje še v sonetu »Vi, ki vam je ljubezni tiranija«, v katerem se pojem »ljubezni tiranija« prvikrat pojavi pri njem). Isti motiv je opaziti tudi v baladi »Prekop«, ki je napisana v nibelunški kitici. Severa, ženska oseba v njej, v latinščini tudi pomeni strogo in osorno žensko. Prešernologi povezujejo to pesem s Prešernovimi mislimi na samomor. »Dvakrat se je hotel ustreliti, enkrat v Ljubljani, enkrat na Bledu, vendar k sreči se samokres ni hotel sprožiti. V Kranju se je bil že obesil, pa ga je rešila dekle« (Janez Trdina). Ko je izšel Sonetni venec, so pri Primičevih ali Scheuchenstuelovih zavladali osuplost, bes in ogorčenje, pa je France, enako osupel in ogorčen, pohitel s pisanjem sonetov opravičevanja. To je zlasti videti iz soneta »Ni znal molitve žlahtnič trde glave«: de pred, ko ugasnila smrt moč plamena, je 'z srca zrastel venec, ne zameri, ki nosi črke tvojega imena! To je videti tudi iz ostalih sonetov, ki jih tudi imenujejo pesnikov dnevnik in so nastali neposredno po »Sonetnem vencu« (»Sanjalo se mi je, da v svetem raji«, »Velika, Togenburg, bila je mera«, »Bilo je, Mojzes, tebi naročeno«, »Na jasnem nebu mila luna sveti«, »Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje«, »Zgodi se včasih, da mohamedani«, »Oči bile pri nji v deklet so sredi«, »Kadar previdi učenost zdravnika«, »Odprlo bo nebo po sodnem dnevi«). V njih Prešeren kot »umetnik uživa, kot človek pa je nezadovoljen (...) ker bije pod tem lepim, tako zglajenim in čistim površjem žalostno srce (Prešeren omenja srce 112-krat v svojem delu — glej: Peter Scherber, Slovar Prešernovega pesniškega jezika) človeka, ki se hrani z željami in podobami« (de Sanctis). Prešeren se je zares dobesedno »Hranil s podobami«. V sonetu »Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje«, ki ima v akrostihu posvetilo MATEVŽU LANGUSU, je torej vzel ime svojega prijatelja Matevža Langusa (1792—1852), slikarja, ki je okrog leta 1834 slikal Julijin portret, Prešeren pa je neprestano med tem, ko je portret nastajal, po Julijinih odhodih prihajal gledat in občudovat podobo: Ah tak' podobo gledat' me device, Nebeške nje lepote senco, sanje Goljujne, v k'terih komej sled resnice, . 1083 France in Julija V tem precej strnjeno zasnovanem sonetu vzporeja Prešeren svoje hrepenenje s hrepenenjem in sanjarjenjem romarjev, ki odhajajo v vse kraje, naštete v prvi kvartini. V tej ljubezni par distance in v tem po obliki baročnem sonetu je nekaj srednjeveškega kot Rudelova amor de terra lonthana. Sonet je izšel šele v Poezijah dr. F. Prešerna. V zadnji tercini omenjenega soneta, ki ga je Prešeren šele po dokončanem portretu pokazal svojemu prijatelju, mu razkriva razlog za svoje pogoste obiske: Ukaz želj vleče v tvoje domovanje; Srce obupa manj more pušice, Ur krajši tek, tam milši prs zdiKvanje. V času, ko so nastali ti soneti, pesnikov dnevnik, so nastali tudi nemški soneti Prešernovega cikla »Prispodobe ljubezni« (1834). V prvem uporabi preskusen stilni efekt kot tisti, ki — tako (sem srečen) jaz in s tem ustvari uspelo malone impresionistično transparentno podobo hrepenenja, v katerem kot simbol daljnega upanja, vzporejan s končkom zastave z oddaljene ladje, ki jo pričakuje brodolomec na otoku, nonšalantno prevladuje trak z Julijinega klobuka. V drugem sonetu pa se spet pojavlja podoba vzvišene ženske s strahom, ki pesniku ne da, da bi dvignil oči. V njem se prepletajo ljubezen, in strah v že znanem prešernovskem amalgamu. V nemškem sonetu »Zakaj nji, vredni« Prešeren z zelo sarkastičnim tonom v tercinah povezuje dve svoji poglavitni temi, ljubezen do Julije in ljubezen do domovine, hkrati pa ko piše sonet v nemščini, odgovarja svojim ljubljanskim znancem, zakaj poje o Juliji samo v slovenskem jeziku, kakor ostro napada v sonetu »Vi, ki vam je ljubezni tiranija« ljubljanske (malo) meščane in kramarje ter jim pogumno pojasnjuje tudi razlog svojega upornega čeprav neuslišanega petja (neuslišanega celo po njegovem labodjem spevu — Sonetnem vencu) in jim trdno izpove svojo odločitev, da bo v tej »ljubezni tiraniji«, ki mu jo dal »je bog s pušico«, vztrajal kljub Julijini neizprosnosti. Dejstvo, da Julija ni bila ravno neobčutljiva za Prešerna, potrjuje tudi njegova pesem »Sila spomina«, ki jo nekateri pripisujejo njegovemu ponovnemu srečanju z Jerico, čeprav se glede na datum, ko je bila objavljena (29. II. 1843, Julijin rojstni dan pa je bil 16. II.), misli (Slodnjak), da je bila tudi ta pesem namenjena in posvečena Juliji. To nemara nakazujeta stiha: Trdna med nama vzdiguje se stena, 'z brezna globoc'ga do strmih nebes; Stiha nedvomno govorita o nepremostljivi socialni razliki med Prešernom in Julijo, o razliki, ki je tudi bila ena glavnih ovir za uresničenje njegovih zamisli. Po drugi strani pa vsebuje prizvok Prešernovega »suverenega pogleda na žensko« (J. Kos). Zdi se namreč, da si France in Julija nista bila ravno tako tuja, kakor bi bilo to po vsem tem videti, in da sta le (vsaj ona) prikrivala svoje čustvo. »Danes je dokazano, da si Prešeren in Julija v času, ko je on njej pisal pesmi, nista bila čisto neznana in tuja, vendar pa sta svoje pravo čustvo pred drugimi skrivala« (Slodnjak). O tej možnosti govori tudi pismo ene njenih nečakinj z dne 2. XII. 1848. Es existierte auch ein Buchel welches Prešeren meiner Grossmutter auf einem Kasino Bali ihr ubergab mit einer Widmung u. allen Gedichten an sie mit seiner Handschrift. Aber 1084 Luko Paljetak als mein Grossvater nach ihrem Tod nach Graz ubersiedelte, gieng as ver-loren (navaja F. Kidrič, Prešernov album, Ljubljana 1949 str. 299). Balada »Neiztrohnjeno srce« pa je nastala »po Juliji«, v času, ko Prešeren, ki se v njej enači s pesnikom Dobroslavom, ne občuti več gorja, tako pogostega motiva svojega pesnjenja, samo kot ljubezensko bol, kot dar neusmiljenega dekleta, ki se tu pojavlja mimogrede kot že kliširan motiv (Paternu), čeprav v sebi še nosi reminiscence na Julijo. V tej svoji »labodji pesmi« (Vidmar) odpira pesnik svojo novo temo in začenja estetsko človeško izpoved o svojih pogledih na pesništvo, svet, vesoljstvo in položaj pesnika v njem, odpira povsem panteistično in za romantika značilno vizijo sestave vesoljstva, ki ima v središču pesnika, ter tako to baladno pesem, napisano v enakem metrumu kot »Prekop« in v Poezijah objavljeno takoj za njo, pretvarja v stalno miselno parabolo, protagoniste v njej (imenujmo jih tako) — pesnika, oholo dekle in modrega starca (iste, ki se pojavljajo tudi v »Krstu pri Savici«) pa privede na grobišče; to je pravi »gotski«, ghastly ambient za balado, v kateri kakor tudi še v nekaterih pesmih, nastalih v tej zadnji fazi Prešernovega pesnjenja, odkriva svoje nove panteistične poglede. Osrednja podoba balade postaja spet srce, srce pesnika, ki končno vrača naravi vse, kar je od nje dobilo. Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj pred vdihnile v življenju, prejmejo spet'z njega, ak' bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.« Razpldtili srce so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladan, ko vstane drugo sonce, srce tako skopni ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni. " Tako Prešeren vrača soncu »vse, kar dobi od njega« na isti način, kakor je to veliko kasneje zapisal tudi Antun Branko Šimič, ko se je soočil s poslednjimi rečmi in začutil celovito povezanost z njim: Evo me svega svladala težina Ko potege s nategom, jedva pomaknem uda Evo me svega svladala vručina Ohladit bi me mogla samo hladna zemlja. I glas mi usahnu u grlu suhom Nikad ga više neče čuti svojim uhom Zanavijek pustih težini trup i trudne mi ude Usijanim tijelom grijem oko sebe uzduh žestinom jula Bez glasa gorim, u tjeskobi Vračam suncu sve sto od njega dobih. »En pogled, en pozdrav, to je vsa zgodovina te ljubezni«, piše de Sanc-tis za Danteja in Beatrice, enako pa bi mogli reči tudi za Franceta in Julijo, en pogled in (morebiti) en pozdrav in bilo je dovolj; malo za to, kar terja življenje, veliko za to, kar daje poezija. France Prešeren Gazele 1 Moja pjesma to je zdjela tvojega imena, gospoda mog srca vrela, tvojega imena; slovensko]' ču u njoj brači slatki glas ja širit s istoka na zapad, bijela tvojega imena; zlatnim slovima na zdjeli citat če se slava od puka do puka, cijela, tvojega imena; iz nje i tad sjat če svjetlost, kada bude ladja Harontova nas odnijela, tvojega imena. Delije, Korine, Cint'je, i Laure ime nije vrijedno niti dijela tvojega imena. Smijem li, cesto pitah oka dva, ljubit te; tko da odgovor mi da. Iz daljeg, draga, ljubazno me gledaš; kad prodjem digneš nos ohola sva. Ako se k tebi okrenu mi zjene, ne daš se gledat oku koje sja; al ako druge djevojke ja gledam, sakriti ljutnju ne znaš, svijet to zna. Da li me tako ljubiš ili mrziš, ugodit tebi, jadan ne znam ja. 3 Ta istina tužna komu znana nije, da je ljubim, prožeta tek jednim svaka pjesma mi je, da je ljubim. Zna več noč što sluša gorke besane mi uzdisaje, zna to svijetla zora, što se danu smije, da je ljubim. Zna več jutro, zna več podne, zna več mrkli hlad večeri ovu tihu tugu što mi lice bije, da je ljubim. Zidovima moga stana, mirnoj je samoči znano, a ni vrevi grada nista to ne krije, da je ljubim. Zna več ruža što kraj puta, kojim draga ide, raste, zna to več i ptica što nad putom plije, da je ljubim. Zna prag mokri njene kuče, svaki kamen blizu njega. 1085 1086 Luko Paljetak i zna to i staža što se tuda vije, da je ljubim. Zna več svaka stvar, što znati, niti čuti to od mene, ni vjerovat djeva draga mi ne htije, da je ljubim. 4 Znam ja kako kleveču me, draga, žene ti u lice, kažu da u ljubavi mi nema istini ni klice, znam jezike kako bruse i kako na pfste broje uz kavu ti, koje ljubljah i ne ljubljah gospodjice; ali ispovijed čuj moju, reči češ da nedužan sam, da si tome sama kriva, ako u tom jest krivice: Dok još ruža ne procvjeta, ljubičice mi cijenimo, poštujemo drugo cviječe, visibabe, tratinčice. Tko još nikad nije čuo slatke pjesme Filomele, rado slušat žutovoljke, zebe če i druge ptice. Može li se nju medju njih staviti na prvo mjesto, prvu počast joj iskazat, kad nemaju vladarice? Prije djeve lijepe bjehu, al medj njima otkad cvatiš, njihova ljepota sada sakriti se može niče. To pomisli, ne zamjeri, da, otkada sunce spazih, s očiju su se takodjer podigle i meni tmice. 5 S djecom još si igrala se, draga, lani, — leti čas; ljetos osvajaš več srca po Ljubljani, — leti čas. Kud god ideš mladiči te očima sad prate svud, zvijezde sjaj nam sateliti kažu zbrani, — leti čas. Sad je Hanibal kod Kane osvajač taj obraz tvoj, srca naša Rim, uplašen, nesvladani, — leti čas. Sjeti, nadmena se djevo, da je kratak svaki cvijet, da u srpnju staraju več ljeta dani, — leti čas. Smiluj jadnu pjesniku se, što ga zlijedi pogled tvoj, dok ne bude starost mu Makaon rani, — leti čas. Da ljepota Helenina i mnogih pod Trojom smrt ne zaboravlja se, samo pjesma brani, — leti čas. 6 Da 1 če klicu dati sjeme, tko ga sadi, ne zna sam; i tko stablo sadi, da 1 če list dat mladi, ne zna sam. Pod nebeškim svodom nomad trudi se i noč i dan; al prirasta da 1 če biti ili gladi, ne zna sam. Trgovac po svijetu ide, al koristi da 1 če bit, Prešernove Gazele kad za robu u gotovu dinar vadi, ne zna sam. I vojnik kad trube glas ga u topovski zove grom, čim plačene bit če rane, žedj i jadi, ne zna sam. Gle, i pjesnih tih gazela, da 1 ih čitaš ili ne, da 1 ti grije srce hladno ili hladi, ne zna sam. I da 1 znaš, da ti ga žežeš, ti mu pjesmi daješ plam, da 1 če smjet to bar ti otkrit, što da radi, ne zna sam. Svak tko moje pjesme čita drukčije ih sudi; jedan hvali, drugi opet viče: »Sram te budi!« Jedan veli: poj sonete; drugi: poj balade; Pindarove ode trečem više su po čudi. Prijatan če možda biti ovom glas gazela; a onaj če reči: daj za Vodnikom se trudi! Razuzdanim prenevine bit če pjesme moje, tercijalke reči če da piše vrag ih hudi. A ja tebi samoj, draga, svidjet sam se htio, druge i ne pitah što im sve po glavi bludi. Prevedel LUKO PALJETAK 1087