Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga
V. b. b,



O.
kDINSKI LIST
)I ROD
V DVOJNI	JKI ZA APRIL IN MAJ
RAZVESELITE Z NJIM SVOJO DECO!
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
S LOVE n S KI
s**"
LETNIK VIII.
CELOVEC, ČETRTEK, 2. APRIL 1953
ŠTEV. 20 (571)
Kako bo končno z vlado?
Pogajanja med socialistično stranko in OeVP za sestavo nove vlade so bila minulo soboto predpoldne ter v ponedeljek in torek celi dan zelo živahna. Kakor poroča avstrijska poroče-valna služba, je na teh pogajanjih prišlo do neke mere k zbližanju medsebojnih gledišč. Baje gre predvsem za vprašanje razdelitve vladnih sedežev, ker SPOe na osnovi svoje volilne zmage upravičeno zahteva več vpliva v vladi. Kljub nekemu zbližanju pa zlasti OeVP še vedno trmasto naglasa, da ne misli popustiti.
V zvezi s pogajanji je bilo tudi govora o možnih ponovnih volitvah. Socialisti nimajo interesa na tem, da bi prišlo do ponovnih volitev, se jih pa tudi ne bojijo, če bi jih OeVP s svojo politično trmo izsilila, so izjavili nekateri vidni funkcionarji SPOe.
Včeraj je bila na Dunaju strankina konferenca SPOe (to je po kongresu najvišji strankin forum), na kateri je njen predsednik Scharf poročal o stanju pogajanj. Konferenca pa se je
bavila s potrebnim nadaljnjim zadržanjem socialističnih zastopnikov pri medstrankarskih pogajanjih. Prav tako je včeraj bila seja zveznega vodstva OeVP, na katerem je o isti stvari poročal ing. Raab.
Do zaključka redakcije nam nadaljnji razvoj okoli „vladne krize" še ni bil znan. Optimistični avstrijski politični krogi pa so skoraj prepričani, da bodo razgovori med SPOe in OeVP uspešno zaključeni ter da bo nova vlada sestavljena še ta teden.
Deželni zbor preložen zaradi medstrankarskih razgovorov
Tudi na Koroškem medstrankarska pogajanja, ki so se ponovno začela minuli ponedeljek, v torek opoldne še niso bila končana. Zaradi tega se zasedanje deželnega zbora, ki je bilo sklicano za torek popoldne, ni vršilo, ampak je bilo preloženo na še nedoločen čas.
rO melju /V prala p&ndad___
Foto R. Janežič
Veličasten sprejem v Splitu in Beogradu
Britanski tisk o maršalu Titu
V ponedeljek zvečer je „Galeb“, jugoslovanska vojna ladja, ki je vozila maršala Tita na obisk v Veliko Britanijo in nazaj, priplula v splitsko pristanišče. Ljudske množice mesta in okolice, katerim so se pridružili tudi številni državni in politični funkcionar;; iz Beograda in Zagreba, so predsedniku priredile veličasten sprejem.
Maršal Tito se v Splitu ni zadržal, ampak je takoj odpotoval naprej v Beograd, kamor je prispel v torek. Tudi tu so ga ljudske množice z vzkliki in burnim odobravanjem sprejele. Maršal Tito je množici sporočil, da ima nova Jugoslavija v britanskem narodu močnega zaveznika ter dejal, da pa prav zato pismenih pogodb ne potrebuje.
O maršalu Titu je med njegovim obiskom britanski tisk zelo mnogo pisal. V naslednjem prinašamo le nekaj izvlečkov:
„Tribune“: Tito je ena izmed velikih oblikovalnih osebnosti naše dobe. On išče pot naprej v svetu, v katerem mnogo preveč držav, ki so nekoč poznale in uživale svobodo, ubira pot nazaj. Pri narodih in ljudeh ni važno, odkod prihajajo, temveč kam gredo. Obisk maršala Tita predstavlja za nas velik narodni dogodek.
„News Chronicle": Maršal Tito, gost britanske vlade, je ena največjih osebnosti našega časa.
„Times“: Za odločitev Tita, ki je prekinil z
Izvršni odbor DFDL ie zasedal
Celovec, 27. 3. 1953. — Na svoji današnji seji je Izvršni odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva temeljito analiziral volilni rezultat, ki je posebno vidno potrdil, da je naše ljudstvo odobrilo prizadevanje Demokratične fronte za enotnost koroških Slovencev, za povezanost z avstrijskimi demokratičnimi silami v borbi za socialni in gospodarski napredek, za enakopravno in mirno sožitje v deželi, za dobre prijateljske odnose z Jugoslavijo, proti razbijačem slovenske enotnosti, proti nazadnjaškim gosposkim poizkusom okmjevanja socialnih pridobitev in prelaganja gospodarskih, bremen na gospodarsko šibke sloje kmetov, delavcev in nameščencev, proti netilcem nacionalne mržnje in sovražnikom sporazumnega sodelovanja med narodi.
Izvršni odbor Demokratične fronte bo skladno z na volitvah izraženo voljo našega ljudstva pojačal te napore in z utrjevanjem gospodarskih, kulturnih in političnih prizadevanj delal za vsesplošno dobrobit slovenskega ljudstva na Koroškem.
Iz sekretariata DFDL.
Moksvo leta 1948, je bilo potrebno mnogo hrabrosti in veliko bistrosti. Za to odločitvijo so prežale gospodarske težave in možnost vojne. Samo državnik z velikimi izkušnjami in velikim prirojenim patriotizmom svojih držav-ljannjz.se je lahko odločil za takšen korak.
„Evening News“: Mislimo o komunistih kar hočemo — važne može občudujemo in takšen mož je nedvomno maršal Tito: David moderne dobe, ki se je postavil po robu dvema Golija-toma: najprej Hitlerju, za njim še Stalinu.
„DaiIy Herald": Maršal Tito je človek, ki je z uspehom premagal Hitlerja in Stalina. Tito
je človek, katerega bi morali poslušati na Za-padu in na Vzhodu, če bi hoteli na svetu doseči resničen mir.
„Observer“: ... to je maršal Tito, jugoslovanski voditelj, človek, katerega je Churchill pozdravil že med vojno kot „junaškega voditelja". Titova Jugoslavija in Britanija sta skupno v vrstah svobodnega sveta.
„Daily Mirror": Prihodnji rodovi se bodo morda morali v zgodovini učiti datuma, kdaj je predsednik Jugoslavije maršal Tito obiskal Veliko Britanijo.
Koroški Slovenci in nacionalizem
IV.
Neslovenska igra belogardističnih špekulantov
(Nadaljevanje)
V našem razpravljanju razčlenjujemo med drugim pojav slovenskega nacionalističnega šovinizma, hkrati pa trdimo in dokazujemo, da so njegovi nosilci na Koroškem v bistvu močan element germanizacijske protislovenske politike. Ali je dejansko mogoče povezati ti dve, na videz povsem nasprotni trditvi?
Pri ocenjevanju Tischlerjeve druščine moramo ločiti dve strani. Predvsem moramo spoznati vsebino njihove politike, njihovo dejansko vlogo in posledice, ki jih njihova politika nujno mora povzročati. In vse to je izdajalsko, protislovensko in nedemokratično, kar dokazuje vsa njihova praksa, še posebej pa njihov odnos do matičnega naroda in matične države.
Po drugi strani pa lahko neprestano opazujemo obliko, v kateri se protislovenska zarota izvaja. Seveda gre pri obliki le za zunanjost, za politično taktiko, za prevaro nad našim ljudstvom. Tudi nacionalistični šovinizem krčanskih demokratov je samo nekaj zunanjega, je samo vprašanje taktike. In kako dosledni so gospodje v Mohorjevi hiši v svoji taktiki, nam kaže najbolje razvoj v poslednjih treh mesecih.
Ko smo si namreč prizadevali, da ustvarimo pogoje za enoten volilni nastop, ko je ta naša prizadevanja pozdravilo in podprlo vse naše ljudstvo, so poizkušali dokazati, da zaradi svetovno nazorskih vprašanj takšna enotnost ni mogoča. Izdelali so svoj hinavski program obrambe vere, Id je sploh nihče ne ogroža, samo da bi s tem onemogočili skupen nastop in skupen uspeh.
Ko so ugotovili, da jim pripovedke o nevarnosti za vero ne bodo prinesle glasov, so iznašali drugo teorijo. Brez obzira na narodnost in na svetovni nazor so odkrili velike skupne interese južnega dela dežele, ki je zapostavljen, in ki ga lahko reši samo izvolitev fiih-rerja Tischlerja. V sklopu takšnih naukov je bilo seveda potrebno, govoriti o svojem hei-mattreu in karntnertreu značaju, o ganz ein-heimischer poreklu, in o zgodovinskem pomenu vindišarstva.
In ko ni pomagala niti križarska vojska za obrambo vere niti vindišarsko-krščanski lokal-patriotizem, so kar čez noč iznašli nove smernice. Spet so postali Slovenci, hvalijo po malem celo jugoslovansko politiko, da o veri v nadoblast ruskega naroda nad svetom sploh ne govorimo. In seveda, napadajo nemški narod, ga ocenjujejo kot moralno manjvrednega, in tako dajejo hrane nacionalističnemu šovinizmu.
Kdor ne bi poznal bistva tischlerjevske politike na Koroškem, prav gotovo ne bi mogel
Novi momenti v korejskem sporu
Okoli korejskega spora se v zadnjem Sasu porajajo novi, morda pozitivni momenti. Nedavno je sovjetski zunanji minister Molotov ponudil svoje posredovanje za izpust nekaterih civilnih internirancev — Angležev in Francozov, ki so prišli v severnokorejsko ujetništvo v začetku korejskega spopada. Malo pozneje so Severnokorejci in Kitajci sprejeli zavezniški predlog po izmenjavi bolnih in ranjenih vojnih ujetnikov še pred zaključkom premirja in so tozadevne priprave deloma že izvršene in deloma še v polnem teku.	’
Te dni pa je Radio Peking razširil predlog kitajskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra Č u En Laia, v katerem izraža pripravljenost kitajske vlade, v vpraša-
Francoski državniki v ZDA
V	torek minulega tedna so odpotovali v Združene države Amerike francoski državniki z ministrskim predsednikom Rene Mayerjem na čelu. Razgovarjali so se s predsednikom Eisenhowerjcm in zunanjim ministrom Dul-lesom ter vodilnimi ameriškimi gospodarstveniki. Na koncu razgovorov, ki so bili zaključeni minulo soboto, je bil objavljen skupni ame-riško-francoski komunike. Iz njega je razvidno, da je prišlo na razgovorih do soglasnosti v bistvenih vprašanjih, ki zadevajo predvsem vzajemno varnost v Evropi in na Daljnem vzhodu, da pa so še vprašanja, v katerih do popolne soglasnosti ni prišlo.
V	vprašanju Posarja je namreč vlada ZDA mnenja, da le-to ne sme ovirati zgraditve evropske obrambne skupnosti marveč ga je treba rešiti neodvisno od splošnega vprašanja ohranitve miru v Evropi. Francoski predslav-
nju vojnih ujetnikov, ki je predstavljalo v pogajanjih za premirje doslej najveejo oviro, doseči kompromisno rešitev. Po njegovem predlogu naj bi bili repatriirani vsi vojni ujetniki, ki to želijo, oni pa, ki odklanjajo repatriacijo, naj bi bili premeščeni v kako nevtralno državo, da tam počakajo na dokončno odločitev o svoji nadaljnji usodi. Pogajanja o teh vprašanjih naj bi se takoj spet začela.
Ču En Lajev predlog, ki se zelo približuje nekdanjemu indijskemu tozadevnemu predlogu, je bil v torek tudi oficielno predložen Združenim narodom. V zavezniških vojaških in političnih krogih smatrajo, da je novi kitajski predlog sprejemljiva podlaga za nadaljevanje že od lanske jeseni prekinjenih pogajanj o premirju na Koreji.
niki pa so vztrajali na stališču, da Francija ne more odobriti sporazuma o evropski obrambni skupnosti, preden ni rešeno posarsko vprašanje — po možnosti celo v prid Francije. Končno so se francoski in ameriški državniki zedinili vsaj v toliko, da je treba rešiti posarsko vprašanje čimprej in tako, da bo v skladu z obrambno skupnostjo, to se pravi, da mora dobiti Posarje evropski statut.
Amerika bo Franciji še naprej nudila gospodarsko pomoč deloma v dolarski gotovini, deloma pa z naročili za francosko vojno industrijo. Prav tako ji bo nudila vojaško pomoč zlasti glede francoskih vojnih naporov v In-dokini.
Po obisku v ZDA so se francoski državniki podali še v Kanado in se tudi tam razgovarjali o vprašanjih, ki so v skupnem interesu obeh držav.
Usoda evropske obrambne skupnosti še negotova
pojasniti, katera od treh zamisli, s katerimi nas je letos osrečil gospod Tischler, je prava, koga dejansko gospod Tischler predstavlja: ali cerkev, ali slovenstvo, ali pa južni del pokrajine. Kdor pa pozna vsebino in taktiko gospoda Tischlerja, bo pa nujno ugotovil, da niti prvega, niti drugega, in prav tako ne tretjega!
Toda nas zanima drugo vprašanje. Odkrili bi radi le še to, kaj je dejanski namen tisch-lerjevskih omahljivih in nestalnih taktičnih potez. Da pri tem ni šlo za dosego mandata, nam je povsem jasno, saj tudi krščanski demokrati niso tako nerealni, da bi lahko upali na kakršen koli volilni uspeh. Če ocenjujemo vsebino politike Krščansko demokratske stranke, ki predstavlja samo sestavni del splošne germanizacijske politike na Koroškem, moramo nujno priti do zaključka, da je tudi celotna tischlerjevska politična taktika usmerjena v slabitev borbe za enakopravnost koroških Slovencev!
Politične akrobacije, neutemeljena protislovja, razpihovanje nekih umetno ustvarjenih svetovnonazorskih nasprotij, in vzbujanje nacionalističnega šovinizma služijo predvsem enemu namenu. S takšno politiko naj bi postalo naše ljudstvo zmedeno, naj bi izgubilo možnost za trezno preudarjanje in trezno opredeljevanje, naj bi izgubilo kakršno koli perspektivo, zaupanje v uspeh svoje borbe, postalo naj bi do skrajnosti malodušno. Posledica takšnega političnega stanja med koroškimi Slovenci bi bila stalno krčenje naših vrst, stalno odpadanje vseh onih, ki ne bi bili več pripravljeni stati na brezizglednih, že v naprej izgubljenih pozicijah. Tak proces bi predstavljal nekaj podobnega, kar označujejo v nemških vrstah s prirodno asimilacijo, oziroma kar imenuje Vinko Zwitter smrt brez bolečin.
Vzbujanje nacionalističnega šovinizma mora nujno ustvarjati strupeno ozračje medsebojnega nezaupanja, narodne nestrpnosti, stalnih medsebojnih trenj in medsebojnega sovraštva. Ob takšnih medsebojnih spopadih pozabljajo na obeh straneh na dejansko važna vprašanja, kjer potem lahko nemoteno odloča izkoriščevalska gospoda. Ob takšnih šovinističnih tendencah na eni strani se nujno krepe šovinistični elementi tudi na drugi strani, kar nam morda najbolj zgovorno kaže nepričakovani porast glasov Zveze neodvisnih v onih občinah, ki veljajo za krščansko-demokratske trdnjave. In končno ne smemo pozabiti, da ob vseh takšnih trenjih prenaša največji del škode oni, ki je v medsebojnih spopadih šibkejši. Torej, že zopet prirodna asimilacija in postopna smrt brez bolečin!
Nacionalistični šovinizem, ki bi ga radi zanetili in podpihovali gospodje iz Krščanske demokratske stranke, pa ima še drug, poseben namen. Vse bolj se namreč uveljavlja'med našim ljudstvom prepričanje, da moramo radi svojih splošnih, pa tudi radi svojih posebnih narodnostnih interesov stremeti za prijateljstvom z demokratičnimi silami Avstrije, da moramo stremeti za zavezništvom z avstrijskim delovnim ljudstvom. Razpihovanje šovinizma naj bi po zamislih Tischlerjeve klike in njenih gospodarjev preprečilo takšen, povsem nujen in priroden razvoj. Nacionalistični šovinizem naj bi onemogočil politiko prijateljstva z avstrijskimi demokratičnimi silami, osamil naj bi naše ljudstvo, in nam odvzel možnost, da v svoji težki borbi najdemo tudi na nemški strani svojega iskrenega zaveznika!
Te želje so pa tudi vse, kar naj bi po zamisli nosiloev germanizacije dosegla Tischler-jeva druščina. Kajti če bi reakcionarni belogardistični agenturi v Mohorjevi hiši uspelo, da nas loči od celotnega narodnega telesa, da nam oropa pomoč matične države Jugoslavije, da nas pripelje v povsem brezperspektiven položaj, da nam onemogoči uspešno in enotno borbo za enakopravnost, da nas oddvoji od splošne politične in gospodarske borbe v državi, da nas do smrti izmuči v nekoristnih narodnostnih trenjih, da nam onemogoči zavezništvo z demokratičnimi silami, potem bi bili njeni gospodarji z opravljenim delom brez dvoma nad vse zadovoljni. Kajti v tem primeru bi jim bilo potrebno samo še to, da ugotove, da je zaradi belogardističnega izdajstva zago-tavljen tudi poslednji v vrsti pogojev, ki bi bili za naše iztrebljenje potrebni.
(Nadaljevanje in konec v prihodnji številki.)
Zapadnonemški parlament je pred nedavnim odobril tako imenovani bonnski sporazum in pogodbo o zapadnoevropski obrambni skupnosti. Nemškim socialistom, ki obe pogodbi odklanjajo, ni uspelo, da bi ratifikacijo preprečili, ker ima vladna koalicija pač zadostno večino v parlamentu.
S pogodbo o evropski obrambni skupnosti se Zapadna Nemčija obvezuje, da bo postavila na noge vojsko približno pol milijona vojakov kot svoj delež k evropski armadi. Zaenkrat je Zapadna Nemčija edina soudeležena država, ki je to pogodbo ratificirala. Veljati pa bo pogodba začela šele, ko bo ratificirana tudi od parlamentov Francije, Italije, Belgije, Holandije in Luksemburga.
Sicer pa tudi na nemški strani še ni padla dokončna odločitev, ker bo svojo sodbo moralo izreči še ustavno sodišče, pri katerem se bodo nemški socialisti, kakor zelo odločno napovedujejo, pritožili. Nemški socialisti namreč zahtevajo širše obrambno sodelovanje, v katero naj bi bila vključena tudi Velika Britanija in skandinavske države. Nemčija pa, da mora biti enakopravni partner, ki ne bo podrejen nekemu nadnarodnemu poveljstvu evropske armade.
Ratifikacija omenjenih dveh pogodb predstavlja brez dvoma neko prednost Zapadne Nemčije pred Francijo, ki je posebno očividna, če precenimo njen pomen za pravkar zaključeni obisk francoskih državnikov v Ameriki in še bolj za ameriški obisk zapadnonemškega kanclerja Adenauerja ta teden. Dočim so Rene M a y e r, George B i d a u 11 in njuni sprem-
Konec minulega tedna je javnost izvedela iz Moskve, da je prezidij vrhovnega sovjeta sklenil amnestijo za vrsto kriminalnih kaznjencev v Sovjetski zvezi. Črtali bodo vse kazni izpod 5 let zapora, kazni, ki ne predvidevajo odvzema svobode, nadalje vse kazni zaradi prestopkov gospodarskega, upravnega in vojaškega značaja.
Na svobodo bodo izpuščeni tudi sledeči sloji kaznjencev, ne glede na višino kazni: žene z otroci izpod/10 let, noseče žene, vsi mladoletni izpod 18 let ter vsi stari ljudje (ženske nad 50 in moški na 55 let) in ljudje, ki trpijo na neozdravljivih boleznih.
Kazenski postopki, po katerih ni pričako-
Ljudska oblast v novi Jugoslaviji ni zagotovila najširši kulturni razvoj le jugoslovanskim narodom, marveč omogoča in podpira svobodno kulturno izživljanje tudi vsem narodnim manjšinam, ki živijo na jugoslovanskem ozemlju. Prav na kultumo-prosvetnem področju je razlika med razmerami v stari in novi Jugoslaviji tako očitna, da sedanja ureditev enakopravnosti narodnih manjšin lahko služi za vzor tudi drugim državam. Tukaj bi danes na kratko nakazali le kulturni razvoj bolgarske in rusinske narodne manjšine, medtem ko bomo o ostalih narodnostnih skupinah v Jugoslaviji pisali še posebej.
Bolgarska narodna manjšina, ki je naseljena v earibrodskem okraju, v stari Jugoslaviji ni imela niti osnovnih pogojev za kulturni in prosvetni razvoj. Nasprotno, vlada je zaprla celo tistih nekaj obstoječih osnovnih šol z bolgarskim učnim jezikom, medtem ko o srednjih šolah sploh ni bilo govora. Prav tako Bolgari v stari Jugoslaviji tudi niso imeli svojih kulturno-prosvetnih društev, v knjižnicah, ki jih je bilo po’ številu vsega skupaj le pet, pa so izposojali le srbske knjige.
Tako je bilo stanje pred vojno, po osvoboditvi pa se je prosvetno življenje nenavadno razvilo tudi v tem okraju. Največ je k temu doprinesla pravilna ureditev narodnostnega vprašanja, ki je 24 tisočem Bolgarov omogočila najširši razvoj na popolnoma enakopravni podlagi. V tem smislu je urejeno tudi šolsko vprašanje. Za 4500 učencev in dijakov je urejenih 42 osnovnih šol z bolgarskim učnim ježkom, nadalje 1 gimnazija, učiteljišče, šola za učence v gospodarstvu in
ljevalci prišli v Washington praznih rok, kar se tiče razvoja evropske obrambne skupnosti, pa bo imel Adenauer ob svojem obisku, h kateremu se je podal na pot v ZDA včeraj, že v žepu ratificirane pogodbe, ki bodo nedvomno laskale predsedniku ZDA Eisenhovverju.
Čeprav predstavlja ratifikacija neko zmago Adenauerja, pa bo končna usoda evropske obrambne skupnosti le še odvisna od zadržanja francoskega parlamenta in ne nazadnje morda
Nemški kancler Adenauer
tudi še od izida predstoječih volitev v Zapadni Nemčiji, za katere prav na osnovi Adenauerje-ve med nemškim ljudstvom ne preveč popularne politike mnogi prerokujejo socialistični uspeh, če ne celo socialistično zmago.
vati višjih kazni kot 5 let, bodo ukinjeni, vse kazni nad 5 let pa skrčene na polovico. Po-miloščencem bodo vrnili volilno in ostale državljanske pravice.
Iz amnestije izvzeti pa so vsi obsojenci zaradi »kontrarevolucionarnih" zločinov. Prav ta določitev amnestijskega ukaza ga postavlja šele v pravo luč, kajti na ta način bo amnestije dejansko deležen le majhen odstotek vseh onih, ki so v SZ v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Izgleda, da je vsa amnestija le izraz stare prakse, da novi vladar nastopi svoje mesto s pomilostitvami, ali pa celo le ukrep, ki bi naj utrdil majavi ugled Stalinovih dedičev.
stalen gospodinjski tečaj. Veliko število dijakov prejema tudi državne štipendije, živi v internatu in se hrani v menzah.
Skoraj v vsaki vasi so odprli knjižnico in čitalnico, katerih bogate zaloge, ki obsegajo več desetfisoč bolgarskih in srbskih knjig, lahko zadostijo vsakterim potrebam čita-teljev. Poleg tega imajo svoje časopise; nepismenost, ki je bila ravno pri narodnih manjšinah posebno velika, pa uspešno odpravljajo z rednimi tečaji. Da je slika neoviranega kulturnega razvoja bolgarske na-
rodne manjšine še bolj popolna, navedemo tudi dejstvo, da deluje med njimi nad desetino večjih kulturno-umetniških društev, poleg katerih imajo po vaseh še diletantske skupine.
V podobnih razmerah živi tudi rusinska narodna manjšina v Vojvodini, ki šteje le nekaj 20 tisoč članov. Osvoboditev pomeni zanje kulturni in narodni preporod, kajti od leta 1945 dalje se nenehno množi število kul-turnoprosvetnih društev in so pokrajine, kjer ima sleherna vas svoje društvo. In vsako
Spominski dan slovenskih izseljencev
Spet se bliža 14. in 15. april, ko se naši izseljenci — in z njimi vse naše ljudstvo — bolj kakor kdaj koli med letom spominjajo temnih dni leta 1942, ko so podivjani SS-ovci pregnali zavedne slovenske družine z rodne zemlje in jih kakor najhujše zločince tirali v tujino. Že v pregnanstvu so si izseljenci obljubili, da bodo ta dan obhajali vsako leto kot spominski dan na prestalo trpljenje in letno se zbirajo na obletnico izselitve na spominskih proslavah, na izseljeniških prireditvah in občnih zborih, na katerih jasno izpovejo, da se bodo v okviru Zveze slovenskih izseljencev odločno zoperstavili vsakršni ponovitvi črnih dni v zgodovini koroških Slovencev, kakor sta bila to 14. in 15 .april 1942.
Kakor izvemo, bo imela Zveza slovenskih izseljencev tudi letos na obletnico izselitve — to je 14. aprila — svoj redni letni občni zbor v Delavski zbornici v Celovcu. Naj ne bo slovenskega izseljenca, ki se ne bi udeležil tega zbora.
j Nov volilni zakon v Italiji . . .
Po dolgih notranjih bojih v italijanskem parlamentu pred nekaj tedni in po prav takem načinu parlamentarnega dela v senatu je bil minulo nedeljo končnoveljavno sprejet novi italijanski volilni zakon. Dočim je temeljil dosedanji volilni zakon na osnovi proporca, to se pravi, da je odgovarjalo razmerje mandatov posameznih strank v parlamentu razmerju oddanih glasov pri parlamentskih volitvah za te stranke, temelji novi zakon na večinskem sistemu. Po novem zakonu bo stranka ali volilna skupina, odnosno tudi skupina združenih strank, ki bi na volitvah dobila večino, dobila avtomatično 65 % sedežev .v parlamentu.
Novi volilni zakon je po eni strani očitno preračunan na povečanje vpliva reakcionarnih strank, četudi bi na volitvah dobile manj glasov kot doslej, na drugi strani pa bo v gotovih pokrajinah, za katere tudi velja, omogočil iste prednosti italijanskim kominformistom. Novi italijanski volilni zakon je torej tako ali tako reakcionarni pojav.
... in na Kitajskem
Peking. — Na Kitajskem je začel veljati novi volilni zakon, po katerem imajo aktivno in pasivno volilno pravico vsi kitajski državljani, stari nad 18 let, vštevši tudi ženske. Po tem zakonu imajo volilno pravico tudi pripadniki manjšin oboroženih sil in Kitajci, ki žive v čezmorskih deželah.
društvo ima posebne sekcije, kakor so ljud-skoizobraževalna, dramska, folklorna, glasbena sekcija in podobne. V Vojvodini so se izmed teh sekcij najbolj izkazale dramske družine, kajti število njihovih prireditev kakor tudi število obiskovalcev se je dvignilo za več kot 100 odstotkov. Prav tako je doživelo sijajen porast tudi folklorno udejstvovanje, ki enako pevski kulturi zavzema vedno širši krog sodelavcev. Nadalje razpolaga vsako društvo z lastno knjižnico, za katere so knjižničarje usposobili na posebnem tečaju, upoštevajoč posebne lokalne pogoje.
Da pa se more neovirano prosvetno izživljanje rusinske narodne manjšine razvijati v takem obsegu, za to skrbi okrajna zveza kul-
turnoprosvetnih društev, ki posebno izdatno nudi vsestransko pomoč in podporo prav manjšinskim kulturnim ustanovam.
Člen 13 ustave FLR Jugoslavije se glasi: »Narodne mknjšine v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji uživajo pravico in zaščito svojega kulturnega razvoja in svobodne uporabe svojega jezika." In dejstva, ki smo jih navedli o kulturnem življenju narodnih manjšin v Jugoslaviji, jasno govorijo, da tam ni ostalo le pri praznih besedah, marveč jih je ljudska oblast uresničila z dejanji.
Sovjetska amnestija zadene le majhen odstotek zapornikov
Širok kulturni razvoj narodnih manjšin
v Jugoslaviji
V MEŽICO
Na »Prvem koroškem partizanskem srečanju" dne 3. majnika v Mežici se bomo po dolgem času spet od vsepovsod našli s tovariši in znanci iz časa partizanske borbe na Koroškem. Kdor je bil takrat kakorkoli povezan z NOB, naj ne zamudi te edinstvene priložnosti za veselo svidenje!
Minuli ponedeljek, dne 30. marca 1953, je bil v dvorani delavske zbornice v Celovcu letošnji občni zbor Zveze slovenskih zadrug.
Dasiravno je od zadnjega občnega zbora minulo šele dobre tri mesece, je Zveza slovenskih zadrug sklicala letošnji občni zbor že sedaj, to pa predvsem zaradi tega, ker je generalni revizor Splošne zveze za kmetijsko zadružništvo v Avstriji, v kateri je včlanjena tudi Zveza slovenskih zadrug, izvedel v mesecih januarju in februarju revizijski pregled vsega povojnega poslovanja Zveze slovenskih zadrug.
Revizijsko poročilo generalnega revizorja seve ni ostalo le predmet razpravljanja na zadnjih zasedanjih izvršnega ter upravnega in nadzornega odbora Zveze, marveč je tvorilo tudi osrednjo in glavno točko na dnevnem redu tokratnega Zvezinega občnega zbora. Zanimanje za občni zbor je bilo med zadružniki še posebno živo spričo dejstva, da je bilo prvič v
Generalni revizor Splošne zveze podaja revizijsko poročilo
zgodovini obstoja Zveze v vabilu napovedano, da bo občnemu zboru prisostvoval in na njem spregovoril tudi generalni revizor Splošne avstrijske zveze iz Dunaja. Številni zastopniki včlanjenih krajevnih zadrug — hranilnic in posojilnic ter blagovnih in drugih zadrug — in mnogi gostje so se odzvali vabilu.
Uvodoma je zbrane, zlasti pa generalnega revizorja g. Brannerja pozdravil predsednik Zveze Florijan Lapuš. Po čitanju in odobritvi zapisnika zadnjega občnega zbora ter kratkem poročilu upravnega odbora, ki ga je podal po-slevodeči podpredsednik dr. Mirt Zwitter, je povzel besedo generalni revizor g. Branner.
Najprej je referent omenil, da sloni zadružništvo v Avstriji še vedno na 80 let starem zakonu, da pa je kljub temu še danes najboljša samoobramba proti privatnokapitalističnemu pohlepu. Zadružnitvo je in mora biti avtonomno področje, kjer imajo člani pravico samoodloča-nja na podlagi lastne odgovornosti. Nedopustno je vsakršno vplivanje od zunaj, zlasti pa sleherni pritisk in vmešavanje politike v zadružno organizacijo. Tudi med Slovenci na Koroškem, je dejal govornik, se najdejo posebneži, ki jim pa ne bomo dajali opore, Splošna zveza jim nikdar ne bo dopustila razcepitve. Želje je možno izražati le s predlogi v okviru j organizacije same, ta pa naj jih uveljavlja s I sklepi svojih organov.
Merodajno priznanje našim zadružnikom
Z občnega zbora Zveze slovenskih zadrug
Nato je generalni revizor podal obširno poročilo o izvršeni reviziji, ki jo je več tednov izvajal v Zvezi slovenskih zadrug v Celovcu. Poročal je o pravnem stanju Zveze, o delu njenih organov, o njenem poslovanju in računovodstvu, o pregledu računskih zaključkov in bilanc ter orisal celotno gospodarsko stanje Zveze. Kot dolgoletni strokovnjak je dal v svojem poročilu tudi mnogo organizacijskih nasvetov, napotil in naročil, ki si jih bo Zveza osvojila in s tem odpravila še nekatere šibkosti zlasti v notranji organizaciji dela.
Glede gospodarskega stanja Zveze pa je generalni revizor poudaril, da je premoženjsko stanje Zveze slovenskih zadrug ugodno, da je njena likvidnost povoljna in povsem zadostna, da so izdatki in nabave v skladu z donosi, ki da so zadovoljivi, da je finančni položaj Zveze v redu, zlasti da je razveseljiv in zadovoljiv razvoj vlog v preteklem letu, da je razveseljivo, da terjatve niso naraščale v enaki meri kakor vloge, zlasti pa da je razveseljiv porast lastnega kapitala Zveze.
V zvezi s poslovanjem pa je podčrtal, da se giblje v okviru Zvezinih pravil in da nameščenci Zveze v redu in marljivo izpolnjujejo svoje dolžnosti. Ob koncu svojega izčrpnega poročila, ki bi bilo lahko predmet posebnega obširnega članka, je generalni revizor podčrtal, da se je Zveza slovenskih zadrug zelo potrudila v svojem poslovanju in prizadevanju, da premosti in nadoknadi vrzel in praznino, ki jo je utrpela po vključitvi Avstrije v Nemški rajh.
Svoja izvajanja pa je generalni revizor zaključil s poudarkom, da lahko čestita Zvezi k doseženim uspehom, hkrati pa je dal zagotovilo, da je razvoj Zveze slovenskih zadrug Splošni avstrijski zvezi za kmetijsko zadružništvo prav tako pri srcu kakor razvoj vsake druge včlanjene zveze.
V živahni razpravi, ki je sledila poročilu, je spregovoril tudi najstarejši koroški zadružnik, še vedno čili in marljivi predsednik celovške Hranilnice in posojilnice prelat msgr. Valentin P o d g o r c. Poudaril je važnost zadružnega udejstvovanja ter pozval vse socialno čuteče ljudi, naj se vključijo v zadružništvo kot najboljšo obliko medsebojne sosedske pomoči. Slovenci v tem oziru nismo delali nikdar razlik in tudi z nemško govorečimi delovnimi ljudmi smo se vedno dobro razumeli. Nemški nacionalsocializem pa je bil seveda blaznost in tudi marsikaj drugega, zlasti na področju šolstva, se ne bi bilo smelo dogoditi.
Slovenci na Koroškem smo bili vajeni malih in tesnih razmer. Danes pa vidimo, da tudi pri nas spet nekaj raste. Kakor dolgo se gibljemo, tako dolgo se ne bomo potopili. Delo in korajža sta potrebna ter zaupanje. Tudi kmetu setev ne uspe z večjo gotovostjo kakor skrbno delo v zadružništvu. Vsa odvisna denarna sredstva je treba usmeriti v pametno gospodarstvo in jih pridobiti za zadružništvo, kjer bodo služila gospodarski krepitvi ljudstva. Dobro je, če šted-Ijivo gospodarimo, ne smemo pa štediti pri vzgoji zadružnih delavcev in funkcionarjev. Vsakdo pa je lahko in naj postane agitator za
Na zgornji sliki: del udeležencev na občnem zboru Zveze slovenskih zadrug v dvorani Delavske zbornice v Celovcu. — Na spodnji sliki:	Najstarejši zadružnik na Koroškem
msgr. Podgorc govori udeležencem občnega zbora.
zadružništvo, je zaključil g. prelat, ter apeliral na generalnega revizorja Splošne zveze, naj stoji Zvezi slovenskih zadrug s prijateljskimi nasveti in s pomočjo ob strani.
Po poročilu nadzornega odbora, ki ga je podal njegov predsednik dr. Petek in po čitanju in odobritvi letnih računov in začasnih bilanc za L 1951 in 1952 in tozadevnih pojasnilih, Id jih je dal revizor Zveze Tomo Kupper, je občni zbor vzel na znanje in odobril revizijsko poročilo generalnega revizorja ter vsa v poročilu vsebovana navodila in naročila. Hkrati je občni zbor odobril predlog, da bo Zveza nagradila včlanjene blagovne zadruge z blagovnim popustom v skupnem znesku
123.000	šilingov, ki pa bodo v obliki vplačila novih deležev okrepili kapitalno podlago Zveze.
Širšo javnost bo še zanimalo, da je prišlo na občnem zboru do potrditve tega, kar smo svojčas zapisali. Naš list je že 18. februarja poročal, da se je odposlanec klike v Mohorjevi hiši obrnil na generalnega revizorja, da bi od njega dosegel poseg v zadružno organizacijo, ki naj bi tej vsilil vpliv bedne raz-bijaške peščice, ki bi rada razbila š© enotnost slovenskih zadrug. Napovedali smo, da bomo podrobnosti še sporočili, a smo raje počakali, da bi prizadeti sami dali slovenski javnosti potrebno pojasnilo. A so molčali, zato pa tem večkrat ponovili laž o „Brez-vestniku".
Na občnem zboru v ponedeljek pa je vstal g. J. Janežič iz Leš> ki morda le ni mogel prav verjeti, da je res kdo zmožen tako podlih intrig, ter zastavil generalnemu revizorju naslednje vprašanje: Neki časopis je poročal o nekem poskusu vplivanja z neke politične strani na generalnega revizorja. Ali ste, g. revizor, bili od kogar koli pozvani k vplivanju na slovensko zadružno organizacijo? Revizor je odgovoril, da se povsod najdejo nergači, tudi med koroškimi Slovenci. Dejal je, da so potom posrednika prišli k njemu in ga vprašali, če ne bi bilo mogoče ustanoviti š© eno Zvezo. Spletkarja pa je revizor pognal skozi vrata, ker najvišja zadružna instanca strogo čuva samoupravo in samoodločbo zadrug. Poudaril je tudi, da nikdar ne bi dopustil kakršnega koli cepljenja slovenske zadružne organizacije, o katere uspešnem in stvarnem delu da se je lahko sam prepričal.
Gospodje v Mohorjevi hiši so očitno zapriseženega zadružnega revizorja zamenjali s političnim mešetarjem, ker jim je vsako stvarno in nepristransko delo za ljudstvo tuje in poznajo povsod samo uveljavljanje strankarske oblastiželjnosti. V tem pa so se tudi tokrat zmotili in se še bolj pokazali v vsej svoji umazanosti. Hkrati pa se je ob tej priliki spet pokazalo in javno izpričalo, da piše ..Slovenski vestnik" vedno le resnico in samo resnico. Le velja: Kdor nastavlja drugim past, se vedno sam ujame.
Blaž Singer:
Problemi pri mehanizaciji našega kmetijstva
(3. nadaljevanje)
Zatem ko smo pregledali razdelitev dela na povprečni naši kmetiji, bo dobro, če še vidimo, kako je to delo časovno — to se pravi, v pogledu na letni čas— razdeljeno. Od 622 delovnih dni odpade na dva stalna delavca (kmetovalec in njegova žena) in enega dninarja skozi 100 dni po mesecih:
januar	35 dni	julij	48 dni
februar	35 dni	avgust	74 dni
marec	53 dni	september	67 dni
april	43 dni	oktober	44 dni
maj	05 dni	november	49 dni
junij	71 dni	december	35 dni
Kmečka gospodinja je z delom preveč obremenjena
Ob tem pregledu in ob upoštevanju vremenskih neprilik (deževje) in opravkov za potrebe in koristi kmetije (pota k uradom, nakup, prodaja, odvoz in dovoz) vidimo, da naš kmečki človek dela, ki ga kmetovanje zahteva, ne more več pravočasno opraviti. Vidimo pa tudi, da mu sedanja stopnja mehanizacije (plug, brana, kosilnica, ogrodnik in izkopalnik za krompir) ne zadošča več.
Ko iščemo poti za olajšanje dela, moramo upoštevati, da je ž i v i n o r e j a p o g 1 a v i t-n a panoga kmetije. Naravni pogoji te kmetije kažejo, da je največ opravka z oskrbo travnikov, košnjo in spravljanjem krme ter s krmljenjem živine. Ta opravila pa zahtevajo največ točnosti. Pardnevna zamuda pri spravljanju sena lahko povzroči ravno tako občutljivo 2gubo na produkcijskih vrednotah kakor jo po-
vzroči pardnevni nered in površnost pri krmljenju, molži in oskrbi živine.
Spričo tega, da je na kmetiji poleg gospodarja edina stalna delovna sila njegova žena, postavljamo odločno zahtevo, da je treba v prvi vrsti mehanizirati oziroma olajša-ti delo kmečke gospodinje.
Vem, da bo ta ali oni kmetovalec pri tej zahtevi zmajal z glavo in se ji odločno uprl. Takemu samo naslednje v preudarek: kmečka gospodinja ni samo delovna sila, marveč tudi mati in vzgojiteljica. Od njenega zdravja in trdnosti je odvisna družinska sreča in dobra volja na kmetiji. Kmečka gospodinja bo opešala v svojih nalogah, če bo hodila (kakor žal razmere zahtevajo) s teboj vred na polje, pred tem in potem pa še opravila vso kuho in krmljenje prašičev, pranje, šivanje, peko in morebiti še molžo ter ob tem še negovala in vzgajala otroke. Ne jadikujmo nad otroci na vasi, sprostimo kmečko gospodinjo in zadovoljni bomo z našim naraščajem.
Z malenkostnimi izdatki je mogoče veliko bistvenih olajšav Sedaj pa se vprašajmo, kje vse še moremo delo kmečke gospodinje (ki zavzame dnevno 3,5 do 5,3 ur) in ostala domača opravila (ki zavzamejo dnevno 5,8 do 7,4 ur) poenostaviti, olajšati in mehanizirati?
Povsod, na vsaki kmetiji se dajo za izvrševanje najrazličnejših opravil potrebna pota odpraviti in skrajšati. Brez večjih stroškov,
mogoče delo v kuhinji, v hlevu ni pri krmljenju živine znatno olajšati in delovni čas bistveno skrajšati. Kdor od bralcev je že obiskal revolucionarnega živinorejca in gospodarja, malega kmeta Gutnika, je videl, kakšne prihranke na delovnem času je dosegel prav zaradi pravilne organizacije domačih opravil in zaradi sistematičnega načrtovanja pri razporeditvi delovnih prostorov in delovnih pomoč-kov na svoji kmetiji. Tudi Krajovc v Resnici in Bicelj na Rutah si resno prizadevata, da bi z odgovarjajočem! preureditvami olajšala domača opravila. O tem problemu mnogo pisati, nima dosti pomena. Vse to je treba videti in potem — s svinčnikom in uro v roki — preudariti, kaj se v danih pogojih da preurediti. Samo to še: Strah bi tega ali onega prišlo, če bi enkrat seštel vse metre poti, ki jih dnevno ali letno napravi na svoji kmetiji zaradi neugodnih delovnih prostorov. Videl bi, da prehodi njegova družina po nepotrebnem kilometre in da potrati večje število delovnih dni samo zaradi tega, ker še ni vodovoda v kuhinji, ker se shramba jestvin ne drži kuhinje, ker je štedilnik na tem, delovna miza gospodinje na drugem in omara za posodo in gospodinjsko orodje na tretjem koncu kuhinje, ker je kašča na podstrešju hiše, mlin na skednju, klet s krompirjem in peso na enem, krmna kuhinja in krmilnica spet na drugem mestu hiše, voda morebiti še na dvorišču, živina pa čez 30 ali celo 50 metrov vstran, navmes pa desetine metrov poti in strmih, često kvarnih stopnic, u jih je treba dnevno parkrat prehoditi.
Kaj bo torej na naši kmetiji, ki smo jo preje opisali, pred vsakim nadaljnjim nakupom stro-
često samo z malenkostnimi preureditvami je | jev treba urediti? Treba bo
) napeljati vodovod in luč povsod tja, kjer ju potrebujemo;
) po načelu ,.nobeden korak zastonj" prestavili krmno kuhinjo, krmilnico in klet k hlevu, kaščo in mlin pa nad nje v skednju;
) zamenjati koš za steljo in staro samokolnico za spravljanje gnoja s tako, ki ima gume na kolesih ali pa z dvokolnico, s katero gre delo še hitreje in lažje od rok in s katero bi s pomočjo drugega oboja (ki ga je mogoče s par gibi zamenjati s prvim za steljo in gnoj) lahko prepeljati tudi zeleno ali suho krmo od krmilnice prav do jasli živine;
) pravilno razmestiti krmo in stroje im skednju, da zmanjšamo prekladanje krme in potrebo po jermenih;
e se že ne moremo odločiti za rezanje sena :ar s polja (Haokselhof) in za hlev z odprto teno, ki nam domača opravila šele odločilno krajšata, in ki pripomoreta do času odgovar-ajočega varčevanja s človeško delovno silo, i je in bo ostala najdražja.
Kmetijsko pospeševalna služba in kmetijSKO adružništvo v naprednih deželah se zadnja


kmečke gospodinje pri delu. Skupne pralnice, pekarne in naprave za zimsko konzerviranje jestvin v zadrugi ali na vasi, kjer vršita to delo dve ali tri osebe za celo vas, ter vaški otroški vrtci so na švedskem, Danskem in v zadnjem času tudi v Zapadni Nemčiji v vedno širšem razmahu. O tem bomo o priložnosti spregovorili na drugem mestu.
Težavni položaj naše kmečke gospodinje jo sili, da sama razmišlja o danili možnostih za olajšavo svojih opravil, ki jih mora vršiti; od vsakogaT pa, ki ima opravka s kmetijstvom in ki posega v kmečke probleme, pa zahteva, da s svojimi razpoložljivimi sredstvi pomaga predvsem v kmečkem gospodinjstvu iskati in ubirati nova pota.	(Se nadaljuje)
Hala Jara žita in - umetna gnojila
50 do 75 odstotkov vsega povečanja in zbolšanja njivskih pridelkov zadnjih desetletij je pripisovati boljšemu in večjemu gnojenju, predvsem večji uporabi umetnih gnojil.
Doba rasti jarih žit je prekratka, da bi mogla dobro izkoristiti hlevski gnoj. Tega imamo navadno tudi premalo in ga prihranimo raije za okopavine.
1.	Oves
Najizdatnejši izkoristi obilno gnojenje oves, čeprav postopamo ž njim v splošnem v pogledu kolobarjenja in gnojenja najmanj obzirno. Znani vodilni poljedelec pliberške-ga okraja Kumer p. d. Crčej zagotavlja, da mu je dal na določeni površini ne-gojeni oves 10 bimjev, polno z umetnimi gnojili gnojeni oves vendar 30 bimjev pridelka. — Po negnojeni rži so sejah oves, ne da bi mu bili gnojili. Pridelek je bil za 1 ha površine 13 q.. Na enaki površini (po negnojeni rži), na kateri so vendar gnojili ovsu z 200 kg nitramonkala in 300 kg su-perfosfata pa je bil pridelek 21,4 ,q, torej za 940 kg več na 1 ha.
Oves rabi tudi le srednje količine kalija. Če bi ovsu slučajno gnojili z hlevskim gnojem, bi bil vsak poseben dodatek kalijevih umetnih gnojil nepotreben. Ako vendar sejemo oves v s hlevskim gnojem negnojeno zemljo se priporoča dati mu na ravnih (vlažnejših) zemljinah okrog 150 kg kalijeve soli. Na boljši zemlji in v suhih legali zmanjšamo količino kalijeve soli na 100 kg. Razume se, da so vse tu navedene količine umetnih gnojil mišljene za površino 1 hektarja.
Ker na vseh naših zemljinah že od narave primanjkuje fosforja, je gnojenje ovsa s fosfornimi gnojili navadno tudi izplačljivo. Poleg hlevskega gnoja ali gnojnice zadostuje za oves 200 do 250 kg fosfornega gnojila. Če vendar nismo gnojili z hlevskim gnojem je vendar dati na boljših zemljinah 250 do 300 kg, na slabših 400 kg fosfornih gnojil. Kjer bi že več let ne bili gnojili s fosforjem bi se izplačalo dati prvo leto (to velja za vse posevke in sadeže!). 600 do 800 kg fosfornih gnojil. Tudi če sejemo v oves deteljo, damo enako količino fosfornih gnojil in sicer za 2 leti. Na kisli zemlji, kateri primanjkuje apna, uporabljamo navadno tomaževo žlindro, dočim na nevtralnih apnovitih in tudi le bolj rahlo kislih zemljinah z boljšim uspehom trosimo superfosfat.
Za dušik je oves posebno hvaležen. Kjer bi mu slučajno gnojili z domačim gnojem ali gnojnico bi navadno ne bilo treba gnojiti še posebej z umetnim dušikom. Kjer vendar (kakor običajno) ne gnojimo ovsu z domačim gnojem, mu dajmo na srednjih zemljinah in po dobrem predsadežu (n. pr. po dobro zagnojenem krompirju) 100 do 150 kg nitramonkala. V nekem primeru je dal oves za s hlevskim gnojem pognojenim krompirjem samo ob 150 kg nitramonkala 630 kg več zrnja. Na slabših zemljinah, po predsadežih, ki zemljo močno izčrpajo (n. pr. po pesi) in po negnojeni ozimni pa je izplačljivo dati ovsu, posebno ako gre za plemenite in izvirne sorte, tudi 150 do 200 kg nitramonkala. Pri sortah, ki so zelo odporne proti poleganju in so posebno donosne, n. pr. Avstria-weiss, bi dali predvsem v vlažnejših legah z najboljšim uspehom del dušika ob setvi, večji del vendar pred klasanjem.
2.	Ječmen
Ječmen rabi sicer mnogo kalija in apna, Ker ga vendar sejemo pretežno v bolj suhih legali pomanjkanje teh snovi navadno ni tako zelo očividno. Navadno zadostuje za ječmen v teh legah 100 do 130 kg kalijeve soli in 300 kg superfosfata. Na dobri zemlji in po zagnojenem krompirju poseben dodatek dušika k poleganju nagnjenemu ječmenu navadno ni potreben. Po predsadežih, ki zemljo močno izčrpavajo na dušiku, se vendar priporoča, dati še 100 kg
nitramonkala. Na slabših zemljinah in po nezagnojeni ozimini pa gremo predvsem pri žlahtnih sortah, ki so izredno ,,trdne na slami" in so tudi zelo donosne, n. pr. Hei-nes Haisa, z nitramonkalom celo na 200 do 300 kg. Temu bi lahko dali večji del dušika tudi pred klasanjem. Pripomniti je vendar, da je v suhih legah in na suhih zemljinah trošnja dušika na list (na glavo) zelo nezanesljiva reč. V teh legah damo dušik raje pred setvijo. Isto velja za oves v suhih legah.
V vlažnejših legali, v katerih najpogosteje primanjkuje zemlji apna, se priporoča (če nismo mogoče v jeseni že posebej apnili), gnojiti ječmenu z mešanico obstoječo iz 150 kg kalijeve soli, 300 kg tomaževe žlindre, ki vsebuje apno, in 150 kg apnenega dušika. Apneni dušik bi lahko dali pri vzniku, če že ne na list (proti divji redkvici), ker je ječmen znatno občutljivejši proti opaljenju ko oves.
3.	Jara pšenica
Jara pšenica rabi posebno mnogo fosforja ter bi ji dali pred setvijo okrog 350 do 400 kg superfosfata in 200 kg kalijeve soli in nič ali le malo dušika, ker ta zavlačuje kolenčenje oziroma klasanje. Zato pa bi jo sejali takoj po ovsu in tako gosto, kolikor ona le prenese (da pri tem ne pade), da se namreč s tem izravna morebitno razredče-nje vsled žitnih mušic. Ce je vendar odrast prve tedne slaba, lahko pri jari pšenici damo še 100 do 150 kg nitramonkala. V Nemčiji so tega dali v še enkrat večji množini na proti poleganju odporni sorti „Peragis“ z najboljšim uspehom tudi pred klasanjem. V suhih legah deluje vendar dušik najzanesljivejše pred setvijo. Tudi na slami trdna (a žal za rjo nekoliko dovzetna) sorta jare pšenice , Janetzki Jabo“ bi morala biti v vlažnejših legah ob zadostni založitvi zemlje s fosforjem in kalijem hvaležna za dušik pred klasanjem.
4.	Jara rž
Jara rž vsled kratkotrajne rasti posebno slabo izkoristi hlevski gnoj in njen pridelek že znatno povečamo, če ji damo le (kakor je pač zemlja in predsadež!) 150 kg kalijeve soli, 300 kg superfosfata in izjemoma še 100 kg dušika. V osnovi rabi jara rž malo kalija, razmeroma ne dosti fosforja in srednje veliko količino dušika.
Malokateri gospodar je v jeseni sejal ogr-šico (Raps) ali repico (Riibsen) z namenom, da mu bo dala prvo, letos še posebej težko pričakovano zeleno krmo. Tudi jesenska setev rži v čistem posevku ali v mešanici z grašico v krmske namene je pri nas malo v navadi. Kdor pa je sejal grašljinko, nikakor ne bo kosil preje kot sredi ali konec maja.
Ce v jeseni nismo sejali zelenih krmil za pomladansko uporabo, bi priporočal, da poskusimo sedaj, čim odide sneg, s setvijo gorčice (senfa). Le-ta nam ne daje samo v jeseni, izvzemši kronski ohrovt, naj-po/nejšo zeleno krmo in prenese mraz celo do okrog —5® C, ampak nam nudi tudi, posejan zgodaj spomladi, obilo prav zgodnje zelene krme. 6 do 7 tednov po setvi ga že lahko kosimo. Kositi ga moramo vendar že pred cvetenjem, ker ga sicer živina ne žre rada. Setev gorčice v toplem letnem času ni priporočljiva ker gredo rastline prehitro v cvetje. Vsekakor se priporoča zagnojiti gorčični posevek obilno z nitramonkalom ali gnojilnico, da povečamo razvoj perja in mase sploh ter da podaljšamo s tem začetek cvetenja. Zelena gorčica dvigne tudi tolščobnost mleka. Za 1 ha površine rabimo ob čisti setvi s strojem 14 do 24 kg, ob setvi na široko 20 do 30 kg semena. Ce računa-
5. Zaključni preudarki
Čisto na splošno pa bi h koncu še enkrat poudaril, da je uporaba hlevskega gnoja k jarinam manj uspešna, da osnovno umetno gnojenje s fosforjem in kalijem poleg povečanja pridelka pospešuje zorenje in s tem čestokrat prepreči okuženje z rjo, da je umetni dušik na revni in suhi zemlji uspešen predvsem v tem primeru, če ga trosimo pred setvijo, da pa plemenite originalne sorte in sorte prve razmnožitve s tido slamo v bolj vlažnih legah ali vlažnejših vremenskih prilikah prav dobro poplačajo s količino in kvaliteto zrnja nitramon-kal pred klasanjem.
Prof. dr. Kopetz v svoji knjigi ,,Gnojimo-li pravilno" (Diingen wir richtig?), ki je izšla lani v jeseni, generalno za vsa jara žita priporoča naslednjo uporabo gnojil (brez hlev. gnoja naravno, ker smatrajo za samo ob sebi umevno, da sejemo jarme po z hlevskim gnojem dobro založenem predsadežu): 500 kg superfosfata ali tomaževe žlindre, 300 kg kalijeve soli ali 450 kg patentkalija in 50 do 100 kg nitramonkalija pred setvijo ter 200 'do 300 kg nitramonkalija pred klasanjem.
To priporočijo bi bilo vendar po mojem mnenju preizkusiti pri nas še v naših suhih legah, kjer, kakor že povedano, obstoja vedno nevarnost, da žito presilno zori, če nastopi po trošenju dušika daljša suša.
Pa še drug problem glede uporabe umet. gnojil obstoja na splošno v našem povprečnem slovenskem ozemlju. Prvič sejemo pretežno stare izrojene sorte, ki gnojenje na splošno slabo poplačajo. Drugič trosimo premajhne količine gnojil, ki vsled tega ne pridejo do učinka. Tretjič gnojimo preveč enostransko: damo ali samo dušik, kateremu vsled tega manjka hrbtenice, ki mu jo dajeta fosfor in kalij in vsled tega posevek poleže ali pa trosimo samo fosfor ali samo kalij, ki ustvarja sicer podlago gnojenja, ki pa vendar „na oči" ne povzroči tako masovnega povečanja pridelka, kakor si mogoče obetamo. In četrtič marsikomu manjka gotovina za nakup podraženih umet. gnojil, čeprav so ta še vedno za tretjino m več cenejša kot pa leta 1937 in čeprav le ona skupno s plemenitimi izboljšanimi sortami zamorejo ustvariti izplačlji-
mo, da krmimo z zeleno gorčico 14 dni po 40 kg dnevno, rabimo za odraslo govedo okrog 6 arov površine za pridelovanje te krmske rastline. Po gorčici lahko sejemo koruzo za zeleno krmljenje.
Gorčico lahko sejemo tudi v mešanici z grašico ali grahom. V tem primeru si napravimo mešanico, obstoječo iz 8 do 10 kg gorčice, 60 do 70 kg grašice in 60 do 70 kg graha. Priporočljivejše je, da vzamemo v mešanico z gorčico samo grah (120 — 140 kg na 1 ha), ker ta hitreje raste. Kljub temu ob istočasni setvi raste gorčica tako hitro, da se priporoča mešanico dvakrat kositi. Ob prvi, bolj visoko izvršeni košnji pridelamo pretežno gorčico, pri drugi košnji pa prevladuje grah. Tudi za pokošeno mešanico še lahko sejemo oz. sadimo koruzo ali sončnice za zeleno krmo.
Pripomnil bi še, da zamore gorčica tudi tako temeljito zatreti pirnico kot malokate-ra druga rastlina. Toda ne toliko z zasenčenjem kakor s tako temeljitem črpanjem hranilnih snovi iz zemlje, da pirnica zamre vsled lakote. Ker ima gorčica torej tako močno razvite, izredno aktivno delujoče korenine, je naravno po njej bodočemu sadežu dobro zagnojiti s hlevskim gnojem.
Vernik.
vost pridelovanja.
France Vernik.
Najzgodnejša njivska zelena krma
Kaj bomo delali...
... na polju
Setev jarin je v polnem teku. Teden dni po setvi oves in ječmen z lahko brano pobranamo „na slepo".
Razberimo tudi krompir za seme (v kolikor to že ni izvršeno) in, če bi nam primanjkovalo semenja, narežimo debelejše gomolje ,,po dolgem" ter hranimo to do sajenja v hladnem senčnem prostoru, da se zamore na rezni ploskvi napraviti plutovinasta kožica, ki najbolje varuje krompir pred vsemi zunanjimi vplivi. Škodljivo je rezan krompir sušiti na soncu ali ga potrositi s pepelom.
... na travnikih
Z lahko travniško ali trnjevo (nikakor ne z ostro brano izravnajmo krtine. Proti mahu koristi le odpravljenje premočnega zasenčenja po raznem drevju, zadostna osušitev in vsestranska zagnojitev zemlje, ne pa ostro brananje.
... pri domu
V kašči je žito prezračiti oz. prevejati, kleti pa je izprazniti in pobeliti. Pota okrog hiše je izravnati in popraviti.
... pri živini
Živina sedaj menjava dlako (se miši) ter je živali zato pogosteje snažiti in varovali pred prepihom. Kobile že deloma žrebetijo ter naj dobivajo lahko prebavna krmila.
Posvetimo vso pažnjo negi parkljev, ki so tekom zime postali predolgi in ki vsled tega povzročajo živini stalno bolečine in posredno zmanjšujejo molznost krav in prirejo pri ostalih živali.
Kokoši že začnejo deloma valiti. Perutnina naj dobiva v tem času lahko prebavno krmo. Izvaljene piščance je varovati pred mrazom in mokroto.
... v sadovnjaku
Po potrebi presajamo sadno drevje. Prekopljemo drevesne kolobarje in uničujemo goseničja gnezda.	V*
... v kmečkem gozdu
Kjer smo sekali listovce, lahko že prvo spomlad sadimo, ker tam ni posebne nevarnosti pred škodljivci za nasad. Kjer pa so sveži panji smrekovih dreves, tam se množi veliki rjavi rilčkar, ki je največji sovražnik smrekovih nasad. On ogloda mlada drevesca, da se posušijo. S tem lahko napravi ogromno škodo. Tega škodljivca se branimo z zbiranjem in uničevanjem hroščev ter preložitvijo sajenja na drugo leto.
Veliko gozdnih parcel v kmečkem gozdu pa je, kar se stalno omenja, vsled slabega gospodarstva, močnega izsekavanja, radi košnje in grabljenja stelje, kleščenja in neprimernih drevesnih vrst, opešalo in postalo popolnoma izčrpanih in nerodovitnih. Taka gozdna tla moramo s predkulturo (z zasajanjem sive jelše in breze) spet zboljšati in pozneje zasaditi z iglastim drevjem. Breza in jelša imata hitro rast in že po 15 do 20 letih sta toliko zboljšali gozdna tla, da bodo uspevale primerne vrste iglastega drevja.
Oskrbujmo mlade iglaste gozdove. Nikjer ne dopuščajmo, da bi mlade iglavce malo vredni hitro rastoči listovci zavirali v normalnem razvoju. Hitro rastoči listovci lahko popolnoma uničijo mlad iglast nasad.
Na kmečkih pašnikih opažamo, da tam mnogo stvari ni v redu. Ravnajmo se po načelu: zemljo izkoristiti vedno za najboljši namen. V dobri legi izvršimo potrebno čiščenje pašnika, v slabi legi pa poskrbimo za pravilno pogozdovanje.
Lansko leto se je začela velika propaganda za zasajanje kanadskega topola, ki v primerni zemlji in podnebju nadkriljuje vse naše gozdne vrste v letnim prirastku. Naši kmetje imajo le malo primerne zemlje za to vrsto. Zato naj prepustijo veleposestnikom, da oni napravijo potrebne poskuse s to vrsto. Ko bodo dobre lastnosti kanadskega topola že dovolj dokazane in preizkušene v naši zemlji in podnebju, tedaj ga bo vsak kmet rad sadil v svoj gozd, brez da bi bil izpostavljen kakšnemu riziku.
Martin Z e c h n e r.
Četrtek, 2. april: Veliki četrtek.
Petek, 3. april: Veliki petek.
Sobota, 4. april: Velika sobota.
Nedelja, 5. april: Velika noč.
Ponedeljek, 6. april: Veliki ponedeljek.
Torek, 7. april: Herman.
Sreda, 8. april: Albert.
Četrtek, 9. april: Mar. KI.
SPOMINSKI DNEVI
3.	4. 1897 Umrl na Dunaju skladatelj Julij
Brahms — 1942 V Mariboru ustreljenih 30 Slovencev kot talcev.
4.	4. 1943 Ustanovljen prvi koroški partizanski
bataljon, napad na Mežico.
5.	4. 1903 Velike demonstracije delavcev in viso-
košolcev v Beogradu proti osovražne-mu Obreničevemu režimu.
6.	4. S85 Umrl na Velehradu na Moravskem
Metod, ki je bil skupno z bratom Konstantinom tvorec slovanske pisave 1941 Nemčija in Italija zahrbtno napadli Jugoslavijo.
7.	4. 1943 Začetek procesa proti 37 koroškim Slo-
vencem iz Sel in okolice. 13 Slovencev obsojenih na smrt, 24 pa v ječo od 2 do 24 let.
S. 4. 1944 Akcija partizanske čete v Hodišah.
Slovenska prosvetna zveza naznanja
Vabilo
na prireditev Slovenskega prosvetnega društva .,Bilka" v Bilčovsu ob priložnosti otvoritve novega društvenega odra, ki bo na belo ne- | deljo, dne 12. aprila 1953, ob 14. uri za daljnje | in ob 20. uri za bližnje goste.
Na sporedu je premiera Finžgarjeve igre:
„Div j i lovec"
Vabimo k številni udeležbi te naše kulturne prireditve, ki je prav primerna za pomladanski čas.
Slovensko prosvetno društvo „Gorjanci" v Kotmari vesi bo na velikonočni ponedeljek, dne 6. aprila, ob 15. uri popoldne pri Plajerju ponovilo igro
„Lumpacij vagabund"
Na prireditvi bo sodeloval tudi domači moški in mešani pevski zbor.
Vabimo tudi ob ponovitvi naše prireditve k številni udeležbi!
Slovensko prosvetno društvo „Edinost“ v Škofičah vabi vse ljubitelje poštnega domačega kulturnega užitka in razvedrila na igro
„Začarani ženin"
ki bo na velikonočni ponedeljek, dne 6. aprila 1953, ob 14. uri pri Schiitzu.
Na svidenje od blizu in daleč!
Na velikonočni ponedeljek na
„POMLADANSKI PLES"
pri Žnidarju v Brdeli pri Kotmari vesi. Domača zabava, solidna postrežba!
Gostitelj Karel Prusnik.
Deseta obletnica krvave obsodbe
Prihodnji teden, dne 9. aprila, bo minulo deset let, ko se bomo še bolj kot vsako leto spominjali žalostnega, zato pa tem bolj nepozabnega dogodka iz naše domače zgodovine iz dobe, ko se je sovražnik zarotil iztrebiti koroške svobodoljubne in demokratične Slovence. Spominjamo je trinajstih žrtev, nad katerimi je pred desetimi leti, ko je prišla v deželo znova pomlad, na nacističnem sodišču v Celovcu izre-nacistični krvnik Freissler krvavo kruto obsodbo: Trinajst mladih Selanov in Kapelča-nov, ki so visoko dvignili glave in krenili na pot odločnega odpora in borbe proti krivici in nasilju, je obsodil na smrt z obglavljenjem, več drugih pa na dolgotrajne ječe.
Vedno so nam in bodo živo v spominu imena žrtev: Tomaž Olip, Jakob Oraže, Janez Dovjak, Franc Gregorič, Franc Pristovnik, Flo-
rijan Kelih, Jernej Oraže, Janez Oraže, Urh Kelih, Farne Weinzierl, Jurij Pasterk, Mihael Zupanc in Marija Olip. Koroški Slovenci jih ne bomo nikdar pozabili.
Dvajset dni pozneje, dne 29. aprila, so na Dunaju izvršili krvavo justifikacijo. Zamolkel udarec rabeljske sekire je silno odjeknil, slišalo ga je vse slovensko ljudstvo. Vsi pošteni Slovenci so strnili svoje vrste, kri junaških trinajstih žrtev pa je bila seme novih borcev, odpor in odločna borba je rastla iz dneva v dan in od zmage do zmage do uničenja fašizma je korakalo na smrt obsojeno ljudstvo.
V globokem spoštovanju se klanjamo spominu trinajstih žrtev, katerih zgled nam bo vedno bodrilo na poti v borbi za resnico in pravico.
Kaz&tavcs šiviljskih Izdelkov in kulturna prireditev na Eadišah
Vsak, ki je imel priložnost, zadnji teden tečaja opazovati dela o pripravah za razstavo, je že lahko pričakoval, da bo zaključna prireditev pokazala lep uspeh smotrnega in vztrajnega dela v tečaju. In zares, po končani prireditvi lahko trdimo, da je razstava presenetila vsakogar. Razstava je bila edinstven prikaz doseženega uspeha.
Tečajnice so bile nasmejane in prav dobre volje. Vse so bile v enakih kostumih, belih bluzah, modrih krilih in rdečih rutah. Lahko bi na- j pravili lepotnokonkurenco, če bi se nam ne zde- j lo taka stvar neumestna. Toda izbira bi bila tež- j ka in ne bi bilo lahko prisoditi kateri koli prvenstvo, ker so vse bile brez izjeme mladostne in mikavne. Mnogi gledalci, ki so prišli in si razstavo ogledali, niso mogli dovolj prehvaliti šiviljskih izdelkov, ki jih je bila množina. Kar okoli 330 komadov raznovrstnih umetnin iz šiviljske stroke so razstavile. Videli smo lepo izdelane kompletne ženske obleke, mnogo otroških obleke, veliko vseh vrst perila, srajc in drugih oblačil, ročna dela in celo štiri mojstrsko izdelane moške hlače. Vsi predmeti so bili lepo razvrščeni v okusno opremljeni dvorani pri Mežnarju. Starši in svojci tečajnic so se lahko prepričali, da so se dekleta zares mnogo naučila in bodo doma pridobljeno znanje koristno uporabila. Pa so bili starši tudi ponosni na svoje hčerke in hvaležni voditeljici tečaja, Slavki Miškulnikovi, ki se je odlično izkazala, ko je vložila vse svoje strokovne sposobnosti za tako lep uspeh.
Tečajnice so se v tečaju učile za življenje v zavesti, da more le znanje in trdo delo pomagati k napredku in olepšanju življenja. Tudi kmečko dekle in žena hoče biti mično oblečena, nikakor ne pravimo premoderno, vendar praktično in okusno, sebi in okolici v veselje in ne nazadnje tudi v ponos svojemu možu.
Popoldne so nam tečajnice postregle z bogatim in globokim kulturnim sporedom. S pomočjo radiških fantov so naštudirali resno Remčevo dramo „Užitkarji“, ki jo je spretno režiral Šimej Wrulich s sodelovanjem Slavke Miškulnikove. Uvodoma je ena izmed tečajnic prisrčno pozdravila vse navzoče in izrekla zahvalo učiteljici in Slovenski kmečki zvezi za izvedbo tečaja. Resna igra ,,Užitkarji“, ki so jo prav dobro podajali, je napravila na vse globok vtis. Pridovnik, pd. Pisjak, je v svojem nagovoru izrazil svoje zadovoljstvo o uspeli razstavi in prireditvi in se zahvalil Slovenski kmečki zvezi in voditeljici tečaja za obilni trud. V svojem govoru je Pridovnik omenil, kako koristno je za dekle in bodočo gospodinjo znanje na področju kuhanja in šivanja, toda žena in gospodinja ima kot mati še druge važne naloge, to je vzgoja naraščaja v zavedne in zveste člane slovenske narodne skupnosti.
Zelo posrečene vložke na popoldanski prireditvi so podali domači radiški pevci pod' vodstvom marljivega pevovodje Šimeja Wruli-cha. Izmenoma je nastopil mešani, moški in dekliški pevski zbor.
Nedeljska prireditev je znova potrdila, da je Slovenska kmečka zveza na Radišah trdno zasidrana. V zadnjih tednih je to najbolje pokazala lepa udeležba pri predavanjih Kmetijskih visokošolskih tednov in pa veliko zanimanje za pravkar zaključeni šiviljski tečaj SKZ. Znanja željni Radišani ne nasedajo hujskanju Ted-nika-Kronike in njegovi zlobni propagandi proti koristnemu delu Slovenske kmečke zveze. Strašilu komunizma, s katerim bi radi Tedni-kovi gospodje odvračali ljudi od izobraževanja in gospodarskega napredka, ki ga posreduje SKZ, nihče ne verjame, niti g. župnik, saj se je večkrat pokazal na tečaju SKZ in prišel tudi na zaključno prireditev. Morda je celo g. Tol-
Slovensko planinsko društvo v Celovcu
vabi
vse svoje člane ter vse prijatelje planin in prebujajoče se narave na pomladanski izlet na velikonočni ponedeljek, dne 6. aprila t. 1.,
na vrh Osojščice
Zbrali se bomo ob 14. uri pri planinski koči, ki stoji prav na vrhu Osojščice (Gipfelhiitte). Vsak naj pride, kakor ve in zna, časovno najprimernejša zveza pa je: ob 11.30 z avtobusom z glavnega kolodvora v Beljaku do postaje Annenheim in od tam ob 11.55 z vzpenjačo na Kancel; od tam do vrha Osojščice pa peš ali s smučarskim liftom. Kdor hoče, gre seveda lahko že prej gor, kar je zaradi zvez do Beljaka ugodnejše. Prejšnje zveze iz Beljaka v Annenheim so z vlakom ob 6.38 in 7.40 ter z avtobusom ob 6.50, 8.00, 8.40 in 9.40.
Prijatelji planin in narave, odzovite se našemu vabilu v lepem številu iz Zilje, Roža, Gur in Podjune!
Društveni odbor.
Le ob izrazitem slabem vremenu ne bo izleta. V tem primeru bomo pravočasno objavili nov termin.
rnajer s svojo udeležbo na prireditvi SKZ hotel pokazati, da je spregledal, kako škodljivo in protinarodno je početje Tednikarjev, ko so ga lani pri poskusih za razbijanje SKZ in ob letošnjih volitvah še uspeli zaslepiti in zlorabiti za svoje razdvajalne namene.
Škofiče
O seji občinskega odbora v Škofičah smo brali v Slovenskem vestniku in tudi v Tedniku. Odklonitev zahteve po dvojezičnih napisih po občinskih odbornikih neslovenskih strank nas v Škofičah ni nič presenetila, nasprotno tudi drugega pričakovali nismo. Čudimo pa se, da je Tednik protestno govoranco OeVP-jevskega odbornika sploh zamolčal, medtem ko slastno poroča, kako se je KDS-odbomik Kovačič socialističnim in tudi obema slovenskima odbornikoma po svojem neuspehu „globoko priklonil".Ne razumemo sicer prav,kaj naj poklonslo-venskim odbornikoma pomeni, ko sta vendar oba predlog za uvedbo dvojezičnih napisov odločno podprla, zanima nas pa, če se je gospod Kovačič globoko priklonil tudi svojemu sodru-gu iz KDS gospodu župniku, ki je začel brez potrebe uvajati nemško pridigo v cerkvi. Temu gotovo niso krivi niti dva slovenska občinska zastopnika niti ne socialisti. Kaj ko bi Kovačič in njegova KDS tukaj pokazali svoje slovenstvo in svoj vpliv. Demokratične fronte na škofij-stvu nič ne poslušajo in Vestnik ne smejo brati. Mi in z nami vsi Dachauci in ostale žrtve fašizma majajo z glavami, da tudi Dachau nekaterih ni utrdil.
Za vse partizane je bil prihod komandanta Staneta na Koroško nad vse važen dogodek. Takrat, proti koncu februarja leta 1943, so formirali I. koroški partizanski bataljon in sicer v Zgornji Koprivni. Bataljon je dobil ime po našem rojaku Pasterku Francu, p. d. Tavčmanu iz Železne Kaple, s partizanskim imenom Lenart. Lenart je šel v partizane oktobra leta 1942. V vrstah partizanov se je boril nekaj časa na Gorenjskem, kjer je bil ranjen v oko. Nato je prišel na Koroško. Partizani, ki so Lenarta poznali, se spominjajo, da je bil visok in močan fant ter silno pogumen. Govoril ni mnogo, pač pa je rad prepeval. Ranjeno oko ga jc seveda zelo oviralo posebno pri ponočnih marših, toda tožil ni nikdar. Tovariši partizani so Lenarta kot komandanta zelo spoštovali in mu v vsem zaupali.
I. koroški bataljon se je kmalu zelo okrepil in postal dovolj močan za večja borbena podjetja. Za tako večjo akcijo je dal pobudo Tomazinov Peter-Skala, doma iz Mežice. Večkrat sc je posvetoval s komandantom Stanetom, Lenai-tom in komisarjem Borom. Po dobrem premisleku so se odločili na napad na Mežico in osvoboditev Mež.ice izpod fašističnih nasilnikov. Načrt je dozorel in partizani so se pomaknili čez Luže k nekemu staremu taborišču v Peci. odkoder so odposlali obveščevalca v Mežico. Po podrobno izvedeni obveščevalni službi, katere vesti so bile ugodne, so v mraku dne
2h?cd des
3. aprila 1943 nastopili. Okoli devete ure zvečer so prispeli na Mežico. Trg je pomežikoval s številnimi lučmi. Partizani so predhodno porezali telefonske žice. Tomazinov Peter je označil mesta, kamor naj postavijo zasede, namreč na pokopališče, pri žandarmeriji in na cesti proti Črni in proti Prevaljeni.
Vse je bilo do podrobnosti pripravljeno in prva se je spustila v trg Stanetova zaščita, za njo pa je krenil bataljon. Točno so vedeli, da je bil velik del Mežičanov in glavnih nemških vodij ta čas zbranih v kinodvorani in kinodvorana je bila cilj smelega in drznega napada.
In zares, šlo je dosti gladko. Brez strela so partizani iznenada osvojili in zasedli kinodvorano. Štirje geštapovci so bili v rokah partizanov. Ljudje-domačini so bili sprva nekoliko preplašeni, nato pa so postali na mali zelo zaupni. Več fantov se je takoj prostovoljno javilo v partizane in so se takoj poslovili od svojcev. Postali so partizani, borci za svobodo in lepše življenje vsega slovenskega in drugih zatiranih narodov. Komandant Stane pa je povzel besedo in v svojem navdušenem govoru v kinodvorani razložil namen in pomen narodnoosvobodilne borbe. Njegov jasni in izraziti govor je napravil na vse v dvorani si'en vtis. Končno jc zadonela v dvorani junaška in boibena pesem,
elismi leti
ki je vse poštene Slovence navdušila in jim neprimerno globlje segla do srca, kakor osladni nemški film. Gromko petje pa je navdalo večje in manjše pristaše hitlerizma s silnim preplahom.
Partizani so hitro in temeljito opravili v kinodvorani. Uniformirane Hitlerjance so slekli in odstranili glavne izdajalce, nato pa krenili v nemški vojni magacin v šolo, kjer so dobili 50 pušk, vojaške uniforme, odeje, nahrbtnike in drugo vojaško opremo.
Medtem pa so Nepici že z raketami naznanjali ,da se bližajo iz Prevalj in Črne. Tudi v trgu ni potekalo vse tako gladko. Na cesti, kjer so se nahajali komandat Lenart in tovariši, so nenadoma zaslišali korake. Lenart, ki je bil vedno neustrašen, je stopil z brzostrelko naprej in krepko zaklical, kdo je. Nihče se ni odzval, zato je klic ponovil. Toda v odgovor je zadrdra-lo iz fašistične brzostrelke in Lenart je zadobil strašno rano. Krvaveč in opotekajoč je še naredil nekaj korakov, nato pa je omahnil in izgubil zavest. Tovariši so se trudili, da bi mu ustavili kri, kar pa jim ni uspelo. Zanesli so ga na zborno mesto nekoliko izven trga. Lenart se ni več jasno zavedal, le z rahlim glasom je prosil za vodo. Ranjenega Lenarta so zanesli v hrib in ga izročili v oskrbo prvemu kmetu. Še nekaj
dni je junak Lenart preživel v nezavesti, nato pa je zaradi prevelike izgube krvi preminul. Kmet in njegov sin sta ga ponoči na ramah zanesla na pokopališče in ga kljub silni nevarnosti pokopala. Hvaležni Mežičani pa so njegovo gomilo fašistom na kljub vedno krasili s svežim cvetjem. Spomladi leta 1949 pa smo njegovo truplo prepeljali z velikimi svečanostmi v njegov domači kraj v Železno Kaplo. Uspelo akcijo na Mežico je junak Pasterk Franc p. d. Tavčmanov plačal s svojo srčno krvjo.
Zasedba in osvoboditev Mežice, sredi največje Hitlerjeve sile, je mogočno odjeknila v širino, kjer koli so ljudje hrepeneli po svobodi, miru in lepšem življenju. Mnogi so se vzdramili in vstopili v vrste borcev za svetle ideale človeštva in nepremakljivi veri v zmago pravice. Rastle in množile so se vrste borcev, ki so z ogromnimi krvavimi žrtvami in od zmage do zmage končno v veličastni zmagi pregnali okupatorja za vedno s slovenske zemlje.
Ves letošnji mesec april bodo v Mežiški dolini številne prireditve v proslavo desete obletnice ustanovitve I. koroškega bataljona in osvoboditve Mežice. Glavne in zaključne prireditve v Mežici, ki bo dne 3. maja pod imenom „Prvo koroško partizansko srečanje", se bomo številno udeležili tudi zamejski koroški Slovenci in skupno s Korošci v Sloveniji obujali spomine na slavno dobo slovenskega ljudstva.
ZA GOSPODINJO IN DOM
Kako ugotoviš,
Pri nakupovanju mora gospodinja vedeti, da obstajajo razen tkanin iz vlaken bombaža, lanu, konoplje, volne in svile še mnoge tkanine, ki so izdelane iz kombinacije različnih vlaken. Teh vrst tkanin je v trgovini največ. Imamo na primer polplatno, ki je iz lanu ali konoplje in bombaža. Iz kakšnega prediva je tkano blago, lahko določimo na več različnih načinov. V industriji to dosežejo z različnimi pripravami, mikroskopom ali namakanjem v raznih lugih ali kislinah. Gospodinje pa delajo tako, da izvlečejo iz blaga nitko in jo zažgejo; vsaka nit bo gorela drugače. Bombažna, lanena ali konopljina nit bo zagorela z živim svetlim plamenom, ostalo bo malo belega pepela, duha ni nobenega. Prava svila in volna gorita zelo težko, počasi in samo toliko časa, dokler sta direktno izpostavljeni plamenu. Pri izgorevanju puščata malo zoglenelega pepela, diši pa po gorečem rogu ali kosti.
Bombažni material poznamo po mehkem in toplem dotiku, medtem ko so lanene in konopljine tkanine bolj trde in mrzle. Volneno blago je raztegljivo in prožno. Ce ga zmečkamo, se v kratkem času zravna in ostane brez gub. Ce pa je v tkanini poleg volne tudi bombaž, bodo gube ostale. Umetna svila je včasih bolj bleščeča in lažja od naravne. Pravo svilo spoznamo po tem, da se nam prijemlje (lepi) za prste, medtem ko je umetna gladka.
Izkušena gospodinja bo izvlekla iz blaga nit in jo med prsti odsukala, da bi lahko ugotovila, iz kakšnega vlakna je tkanina. Bombažno vlakno bo valovito in muokasto, to je, ob straneh ima polno majhnih dlačic. Laneno in konopljino vlakno je popolnoma gladko, volneno kodrasto, svileno pa gladko in bleščeče.
Če blago trgamo, bomo opazili, da se lanene
iz česa je blago?
tkanine težko trgajo, robovi ostanejo koničasti in so različne dolžine. Bombažasto blago se lažje trga, robovi ostanejo volnasti in enako dolgi. Ali je blago laneno ali pa bombažasto, lahko tudi ugotovimo, če krpice namočimo v olivnem olju. Ko olje iztisnemo, postane laneno blago prozorno in temnejše, bombažasto pa ostane neizpremenjeno.
Kvaliteto sukanca za šivanje ugotovimo: Ce nit sukanca odtrgamo, mora biti odtrgani konec muckast, tedaj je sukanec dober. Če pa je konec raven in top, je to znamenje slabega materiala.
Po čem spoznaš trpežnost barve ?
Stalnost barve blaga lahko ugotovimo, če krpico blaga izložimo soncu, ali če ga močno drgnemo. Ce je blago slabo barvano, bo barvo izgubilo. Prav tako lahko tkanino drgnemo s krpico belega platna, na kateri ne sme ostati nič sledu, če je barva dobra. Še en način nam ostane. Krpico blaga namočimo skupaj s krpico belega platna v malo močne milnice. Po nekaj urah namakanja mora platno ostati še vedno belo.
Kuharski recepti
Svinjsko meso z rižem ali kašo
Potrebuješ Vs kg presnega (svežega) mesa, V2 1 kaše ali riža, čebulo, peteršilj, papriko.
Oprano meso zreži na manjše koščke. Zarumeni v žlici masti 2 žlici drobno zrezane čebule, nanjo deni meso, na meso pa deni drobno zrezanega zelenega peteršilja in potrosi z žličko paprike (sladke). Če pa imaš svežo papriko, jo nareži na rezance in daj k mesu. Povrhu posoli. Vse skupaj duši tako dolgo, da se
meso precej zmehča. Nato pridani V* 1 oprane kaše ali riža, premešaj, potem zaldj z zelenjavno juho ali pa kar s toplo vodo in zopet premešaj in pusti počasi vreti pol ure. Jed naj bo gosta.
Pomarančna torta
Potrebuješ pet jajc, 20 dkg sladkorja, pomarančo, 14 dkg moke in marmelado.
Rumenjake dobro vmešaj, da narastejo, nato jim prideni sladkor in prav drobno sesekljanih olupkov limone in pomaranče. Prideni tudi sok ene pomaranče. To vse skupaj mešaj še četrt ure, potem šele rahlo primešaj trd beljakov sneg z moko. Zmes deni v pomazan tortni model in peci približno SU ure. Ohlajeno torto prereži, pomaži z marmelado, zopet zloži in oblij s poljubnim ledom. Torto lahko okrasiš s pomerančnimi krhlji tako, da ko režeš, pride na vsak kos torte po en krhelj pomaranče.
Vinski šato
Potrebuješ 3 jajca, 3 žlice sladkorja in pičlega '/41 vina.
V primernem globokem lončku mešaj jajca s sladkorjem, da dobro narastejo, nakar prilij zavreto vino, mešaj na ognju, da se zgosti. Pazi, da se ne sesiri. Gotovega lahko poliješ po pudingu. Vinski šato je priporočljiv zlasti za bolnike.
Različne priprave hrena
1. Smetanov hren. Potrebuješ 2 žlici dobre kisle smetane, dve žlici nastrganega hrena, 1 žlico drobtin.
Žvrkljaj v lončku smetano, prideni kruhove drobtine in hren ter malo mesne juhe. Ko omaka dobrih pet minut vre, je gotova. To omako lahko daš k polenti ali krompirjevemu pireju.
2.	Navadni hren. Potrebuješ korenino hrena, kis, olje.
Nastrgaj za dve žlici hrena in ga pusti, da se nekoliko razdišavi. Posebej naribaj eno ali dve jabolki, daj hren v posodico, polij z oljem in kisom, dodaj naribana jabolka in zmešaj. Naribana jabolka ne smejo stati, da ne porjave.
3.	Krompirjev hren. Potrebuješ krompir, olje, kis, hren.
Olupi ter skuhaj v slani vodi štiri srednje debele krompirje in jih pretlači. Hladnemu krompirju primešaj malo olja, 2 žlici ali več zribanega hrena, po okusu kisaj, potrosi malo s prav drobno zrezano čebulo in zelenim peteršiljem. Po okusu lahko prideneš tudi malo sladkorja. Razmešaj in daj k mesu na mizo.
4.	Jabolčni hren. Potrebuješ hren, jabolka, kis, sladkor in sob
Na strgalniku nastrgaj približno tiri žlice hrena, polij ga s lasom, posoli, nato mu primešaj nastrgano jabolko, po okusu ga sladkaj, dobro premešaj in daj z govedino na mizo.
5.	Hrenova omaka. Potrebuješ pest zribanega hrena, prežganje.
V žlico vroče masti vrzi košček sladkorja in 2 do 3 žlice moke. Praži, da svetlo zarumeni. Prilij nato žlico kisa in zalij toliko, da bo primemo gosto. Ko dobro prevre, pridaj nariban hren, po okusu soli in ne pusti več vreti. Daš ga navadno h kuhanemu mesu.
Praktični nasveti]
Ce moraš zabiti žebelj v tanko deščico, pa se bojiš, da ti deščica poči, udari s kladivom malo po konici žeblja, da postane nekoliko top. Topa konica vlakna lesa trga in tako deščica ne bo počila.
-»
Luknje v zidu, ki so nastale od žebljev, najlažje zamašiš takole: Namoči časopisni papir v vodi tako, da se popolnoma razmehča. Iz te mase napravi zamašek, s katerim izpolni luknjo v zidu. Izravnaj površino in pusti, da se dobro posuši, potem pa prebarvaj z vodeno barvo.
jšultuj otroku jod. no lokno?
Šef otroške klinike v Parizu, profesor Debre, je obrazložil nastanek pomanjkanja teka pri nervoznih otrocih približno sledeče:
Razlikovati moramo med „lakoto“ in med „tekom“. Lakota izvira iz elementarne potrebe organizma po hrani. Občutek teka je že bolj zapletena želja, ki stremi za ugodjem pri jedi. Pri zdravem in uravnoteženem otroku tek ne pride navzkriž z lakoto. Zaradi raznovrstnih motenj pa more zdrav otrok odklanjati hrano, čeprav jo orgizem potrebuje. Odklanjanje hrane je takemu otroku očitno ljubše, kot bi mu bilo v trenutku priznanje lakote in teka. Otrokova želja, da 6e postavi materi po robu, je močnejša od potrebe po hrani. Kako je to mogoče?
Glede neke svoje temeljne zahteve se čuti otrok prikrajšanega. Z odklanjanjem hrane skuša protestirati proti resnični ali proti namišljeni krivici, ki ga je doletela. Otrok kljubuje.
„In vendar je izredno priden" — pravi mati in ne verjame, da bi ji hotel njen otrok nasprotovati prav pri jedi. Morda se odkrije vzrok na prvi pogled nerazumljive otrokove trme nekako tako: Pred meseci je zbolel fantek za prebavnimi motnjami. Pričel je hujšati. Mater je zaskrbelo, pričela je otroku prigovarjati in mu počasi in vztrajno vsiljevati vsakdanjo hrano. „Eno žličko za očeta, eno za babico in še eno za mamico". Potem so prišle na vrsto pravljice, vedno daljše in vedno manj zanimive. Potem si je pomagala mati s sladkarijami in končno z vedno bolj pozornimi in nerodnimi novimi zvijačami. Jed in otrokovo vedenje pri jedi je postalo vse prej kot prijetno osrednje vprašanje v družini. „Je jedel?" vprašuje oče ob prihodu z dela. „Je jedel?" vprašujejo tete in strici. „Boš jedel...“ dregajo v najmlajšega starejši bratci in sestre.
Malega moža tlačijo. Njegova 'samozavest trpi vedno huje, predvsem pri kosilu. Naravna potreba in želja, da se uveljavi, je ogrožena bolj kot je prizadet njegov želodček. „Srce je ranjeno...“ bi lahko rekli s pesmijo. Zato jedo otroci tem slabše, čim bolj starši okrog jedi vrtijo. Cim bolj jih silijo, tem bolj prehajajo mali — ki hočejo postati veliki — v protinapad. Zato je razumljivo, da trpijo zaradi pomanjkanja teka predvsem edinci.
Za pravo zdravilo je potrebna pravilna diagnoza.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Bolniku lahko
Ce oskrbujemo bolnika, je važno, da znamo sestavljati jedilnike, da je hrana pestra. Glavno načelo pri tem bodi: čim manjša količina jedi, tem več vrst.
Lahko rečemo, da je v dietni prehrani mleko najvažnejše. V njem se nahajajo vse hranljive snovi v zadostni količini. V mleko, ki ga nudimo bolniku, ne smemo dajati jedilne sode ali kakršnega koli drugega sredstva za konzerviranje. Od mlečnih proizvodov dajemo bolniku največkrat maslo in sir, ki pa morata biti zares sveža. Tudi jajca nudimo bolniku le sveža in ne konzervirana. Kuhamo jih na mehko ali pa napravimo jajčne omlete; zanje pa naredimo sneg, ker so sicer pretežke. Zelo dobro jajčno jed za bolnike naredimo, če jajce dobro stepemo, v kozarcu zmešamo z mesno juho, malo posolimo, nato pa vlijemo v lonček, ki ga prej namažemo z maslom ter postavimo to v vročo vodo, da se zgosti. Toda samo zgosti, če voda zavre, jajce zakrkne in je za bolnika pretežko.
Kar se tiče mesnih jedi, so najboljše močne kostne juhe. Govedino pripravljamo bolniku samo od pljučne pečenke, teletina pa je sama po sebi lahko prebavljiva in jo v dietni kuhinji veliko uporabljamo.
Ribe ponudimo bolniku le nemastne, to so postrvi in ščuke. Biti morajo na vsak način kuhane. V vsakem primeru moramo zelo paziti, da je meso sveže in skrbno pripravljeno ter da se ravnamo po zdravnikovem navodilu.
Od mlevskih izdelkov pride na bolnika v poštev predvsem prepečenec, nikakor pa ne svež kruh. Tudi razni narastki in pudingi, v katerih ni dosti masti, so za bolnika lahka hrana.
Zelenjavo vzamemo za bolnika zares mlado in svežo. Važno je tudi, da jo dobro skuhamo in da je v njej kar najmanj vode, zato je najbolje, da jo dušimo. V dietni kuhinji pripravljamo najčešče špinačo, cvetačo, korenje, mlad grah, solato, peso, medtem ko ohrovt, zelje, por, fižol ne pridejo v poštev. Sočivje za bolnike vedno pretlačimo v pire. V ta namen vzamemo pri krompirju močnat krompir, ker je dosti boljši in tečnejši. Mladega, še zelenega, ali zelo starega krompirja bolniku ne smemo kuhati.
Gob v nobenem primeru ne pripravljamo bolniku, ker so pretežke.
n pestro hrano
Sadje - vrsto in količino - predpiše zdravnik. Sladkorno bolni na primer uživajo več rabarbare, pa kosmulje in brusnice, ker vsebujejo zelo malo sladkorja.
Začimbe vplivajo na živčni sistem in na prebavne organe ter vzbujajo tek, zato si bolniške hrane brez začimb še misliti ne moremo. Seveda pa ne smemo pretiravati. Na mesto kisa uporabljamo limono, dalje samo sladko papriko in bel poper. Danes poznamo že tudi dietno sol, Id napravi hrano okusno.
Vsako angino naj
Angina je predvsem bolezen mlajših ljudi, v poznejših letih postaja vedno redkejša. Mnogo ljudi oboli za angino zelo pogosto tako, da lahko govorimo o posebni dovzetnosti nekaterih ljudi za to boleznijo. Angina se pogosto pojavlja spomladi in jeseni ter nastopa posebno rada kot posledica prehlada. Utrjeni ljudje jo bolj redko dobijo. Javlja se tudi v obliki lahkih epidemij, posebno tam, kjer prebiva mnogo ljudi v istem prostoru.
Angina povzroča bolniku značilne težave pri govorjenju in požiranju. Bolnika z angino spoznamo že skoraj po glasu. Bolečine se pojavijo že takoj v začetku bolezni, še celo preden mandeljni zatečejo. Vsak požirek in vsak grižljaj povzroča bolečine, ki pogosto izžarevajo v uho. Te bolezenske znake spremlja povišana temperatura, ki se v kratkem času dvigne do občutne višine. Nekateri bolniki tožijo na neprestanim slinjenjem, drugi se spet pritožujejo, da jim je grlo presuho. Neprijeten zadah iz ust je stalen spremljevalec angine. Običajno angina ni nevarna bolezen in se ozdravi v nekaj dneh brez neljubih posledic. Toda vsaka, tudi še tako nedolžna angina, se lahko vsak čas zaradi nenadnega bolezenskega preokreta spremeni in utegne ogrožati življenje, posebno še, če preide v septično obliko. Po prestani angini lahko nastopijo tudi drugi zapletljaji, tako na primer sklepni revmatizem z vsemi svojimi usodnimi posledicami, zlasti za srce. Marsikatere srčne napake in poškodbe | srčne mišice so posledica prestane angine. Od
Ce pripravljamo bolniku dražila ali alkohol, se moramo v naprej posvetovati z zdravnikom. Edino kakao in čokolada sta dražili, ki jih v glavnem lahko ponudimo vsakemu bolniku. Kozarec vina je večkrat dobro zdravilo; belo vino namreč pospešuje prebavo, črno pa zaustavlja. Za porodnice in onemogle je najboljši vinski šato.
Med kašasto hrano štejemo razne riževe in rahle močnate jedi, pireje iz krompirja in korenja, špinačo, zmleto telečjo meso, kreme in biskvite. S to dieto krijemo potrebo organizma in bolnik lahko vzdrži dalje časa, ne da bi oslabel.
nadzoruje zdravnik
bolnika, pri katerem smo ugotovili vnetje ledvic, pogosto izvemo, da je pred nekaj tedni prebolel angino. Tudi škrlatinka prične z angino. Zato je potrebno točno zdravniško nadzorovanje vsake angine. Z navadno angino seveda lahko zamenjamo razne druge nalezljive bolezni, predvsem davico, ki se lahko prične z znaki navadne angine. Pri trdovratnih anginah je treba celo pomisliti na najnevarnejšo spolno bolezen, na sifilis.
Pogosto preide angina v kronično obliko. Človek s kronično angino čuti navadno v vratu neko nadležno ščegetanje ter ima občutek, kot da bi bilo v njegovem vratu kako tuje telo. Vsak požirek mrzle tekočine, vsako odvišno govorjenje in petje mu razdraži vrat. Ti ljudje niso samo stalno podvrženi vnetju mandeljnov, temveč so tudi v stalni nevarnosti, da se iz tega vnetja izcimi kaka resna komplikacija.
Angino zdravimo s potenjem, lipovim čajem ter z aspirinom. Bolnika spravimo v posteljo ter pazimo, da se ne prehladi. Vrat ovijamo s toplimi ali mrzlimi obkladki ter izpiramo usta s kamiličnim ali slezovim čajem ali pa raztopino vodikovega prekisa. Tudi sulfamid-ni preparati ter v novejšem času penicilinski bonboni so za zdravljenje zelo priporočljivi. Pri kroničnem vnetju navadno priporočajo kirurško odstranjevanje mandeljnov, kar se izvrši brez posebnih nevarnosti in bolečin. Odločitev za operacijo je treba seveda prepustiti zdravniku.
VELESLALOM NA LIPANCI
Potopisna in športna črtica
Že je pomlad v deželi vendar se radi spo- j minjamo živahne zimskošportne dajavnosti naše mladine, ki je že prekoračila ozke meje športnih prireditev v domačih krajih in se skuša tudi širše razmahniti in uveljaviti. Spominjamo se dobro uspele smučarske prireditve dne 18. januarja v Bilčovsu, na kateri je sodelovalo Smučarsko društvo »Krim" iz Ljubljane. Nastopili so s svojimi najboljšimi smučarji in skakalci. Poznal se je dober trening in izkušnje in so zaradi tega zasedli seveda prva mesta. Takrat smo videli, da še precej zaostajamo za njimi, kar seveda nikakor ni čudno, ker je naš zimski šport še bolj v razvoju, vendar smo se od njih lahko marsikaj naučili in so nam dali pobudo za naš nadaljnji napredek. Ko so nas takrat povabili na tekmovanje na Lipanco, smo bili nekoliko zaskrbljeni, kako se bomo merili z njimi in ker smo pričakovali, da bodo tam nastopili morda še kakšni boljši tekmovalci. Vendar smo z veseljem sprejeli njihovo povabilo in navdušeni smo dne 13. le-bruarja odpotovali proti našemu cilju na Lipanco.
Na Jesenicah so nas že najprisrčnejše sprejeli zastopniki „Krima“ in so nas spremili na Bled. Na Bledu smo prenočili v hotelu „K lovcu". Drugi dan smo se v zgodnji uri dvignili na pot proti Lipanci. Čeprav smo bili prav dobro razpoloženi, smo se le nekoliko ustrašili, ko so nam spremljevalci povedali, da bomo hodili ves dan peš in bomo dospeli na cilj, če bo vse po sreči, šele proti večeru. Vsled sneženih zametov namreč prevoz z avtom ni bil mogoč. Pozimi je seveda naporno doseči 2000 metrov visoko ležečo Pokluko in Lipanco, zato pa je v poletnem času zelo privlačna in romantična turistična točka. Te planinske kraje radi posečajo domačini in tujci. Po dosti mučni poti in večkratnem počivanju smo končno okoli šestih zvečer dospeli do koče, ki stoji tik pod Lipanco. V koči smo prenočili, kjer smo se prav dobro spočili in se tako pripravili na tekme. Bilo je že pozno, zato si nismo mogli ogledati in se seznaniti s terenom tekme, pač pa so nam jugoslovanski tovariši raztolmačili krajevne razmere in način tekmovanja.
Zjutraj nas je v krasoti zasnežene gorske pokrajine pozdravilo vzhajajoče sonce, katerega žarki so se usipali v snegu se blesketajo-čih se skalah. Za vse nas je bil diven in čaroben užitek in že smo se znašli pred kočo „Krim“, kjer smo izvedli še zadnje priprave za tekme. Preko 50 tekmovalcev se je prijavljalo, mazalo svoje smuči, vsi v upanju na dober uspeh.
Okoli devete ure se je začela pomikati truma tekmovalcev proti vrhu Lipance, kjer je bil določen Start. Na 2 km dolgi progi je oviralo 25 vrat, ki so bile za vsakega tekmovalca usodne, ker samo dvema je uspelo, da sta prevozila brez padca. Višinska razlika je bila okoli
700 metrov, kar je pomenilo, da je bila linija zelo strma. S prostora, ki je bil določen za Start, se nam je nudil prekrasen razgled. V
Bilčovški smučarji, ki so se udeležili veleslaloma na Lipanci
ozadju skoraj tik za nami se je mogočno dvigal orjak Triglav, ves silen v lesketajočem se zimskem soncu. Zdelo se nam je, da nas sta-
rodavni velikan prijazno pozdravlja. Prelep razgled je bil tudi na Jepo in Grlico.
Po kratkem odmoru smo se podali na štart. Točno ob 11. uri se je prvi spustil po progi. Mi smo imeli bolj začetne številke, zato smo postajali nekoliko nemirni, ker pač nobeden izmed nas še ni tekmoval v konkurenci na taki progi. Čutili smo se torej precej negotove, toda rekli smo si „pogum velja". In prvi se je od naših spustil Albert Lesjak, ki je v nekoliko daljšem času srečno prispel na cilj. Za njim je prišel na vrsto naš najboljši vozač v alpskih disciplinah, Hanzi Vanžov, ki je kljub večkratnim padcem vozil krajši čas. Za njim pa so izmenoma sledili še ostali naši člani, Albin in Anton Kvančnik, Hanzi Krušic in Hanzi Andreas. Zadnji je moral zaradi padca in lažje poškodbe na nogi izstopiti.
Po tekmi smo seveda nestrpno ugibali, kateri izmed nas bo najboljši in kakšna mesta smo dosegli. Umevno je bilo, da so bili jugoslovanski smučarji boljši kakor mi, ker so pač nastopili s celo elito, z najboljšimi smučarji iz Ljubljane, Jesenic, Bleda, Tržiča in drugod. Kljub temu pa nismo bili čisto med zadnjimi in smo bili prijetno presenečeni, ko smo pri objavi rezultatov slišali, da se je naš najboljši plasiral na 24 mesto, namreč Hanzi Krušic, ki je vozil 2:34,6 napram najboljšemu jugo-
rpm a im za lasedo!
Vsaka stvar je dobra v svojem času. Ce vas bo tik pred veliko nočjo kdo pozdravil: „Ve-selo novo leto želim!" — se boste pač nasmejali in v dobri volji morda še pozdrav vrnili: „Hvala, enako!" Ce vam bo ta prijatelj še začel od svetega Miklavža praviti in kako vas bo „partl“ v koš djal če ne boste glasno molili — tedaj si boste tega preroka pa že malo ogledali, da li ni morda eden tistih »Brezmanda-tarjev", ki so 22. februarja iz vseh svojih nebes padli — tako da jim še sedaj po glavi trga.
Nekaj, tej primeri podobnega me je srečalo na »Šentjožapovo", ko sem bral v Kroniki tisti članek iz Rude, ki v svoji ljubki domačnosti odmeva, kakor da bi otrok med jokom in smehom tožil svoji mamici brezvestnega brata.
„Salabolt“, sem mislil sam pri sebi, „3iman, tako čast pa skoraj ne zaslužiš! Tu se bo treba zahvaliti!" In kako obširno se me spominjajo še sedaj, ko je pustna nedelja že zdavnaj pozabljena.
Ja, ljub moj Rabavdl iz Smiklavža, ki se tako ponižno in sramežljivo skrivaš za imenom „Naš zaupnik!" Ce Bog da še ene volitve, bo Kronika že samo za tebe in za mene premajhna. Čudim se pa, da prinaša tvoj tednik še „Kranjskega Janeza", ko vendar ti tako zabavne članke znaš pisati — in kar je še več: zelo
dolge! Bal sem se že, da te nisem na »omenjenem zborovanju" kaj užalil, ker mi tako dolgo nisi odgovoril. Sedaj vidim, da je bil moj strah odveč in tudi tistega „doktorja h. c." nisi preveč zameril. Posebno pa mi ugaja, da delaš še sedaj, en mesec po volitvah, propagando za te brezbožne socialiste. Pišeš, kako dobro obiskano je bilo njih zborovanje — da te niso pustili več govoriti — in da si končno ,,omenjeno zborovanje ostentativno zapustil". Jaz, v moji preprostosti sem seveda mislil, da si se „zmuznil“.
Glej, dragi Rabavdl! Nisem napravil dolgo pot iz Šentpetra dol na Gorenče zaradi socialistov. Le-ti so na Rudi itak dobro zastopani. Prišel sem samo zaradi tebe in priznati moraš, da sem povedal ljudem veliko o tvojem delovanju v moji občini. Dokaz, da so tvoje zasluge pravilno cenili sta bila splošni smeh in aplavz. Toda v zahvalo za to mi ti v svojem članku od 19. III. groziš z večno sodbo (in Se debelo tiskano), — pripoveduješ javno, da sem komunist (grozno: sam sem to rekel), — in da sem baje že kot otrok sovražil duhovnike. Menda ja ne misliš, da sem že kot majhen šo-larček, še preden sem znal abecedo, nasedel Brezveslnikovi propagandi! Takrat je Tito gotovo še jankico mov — in Stalin, bogsegausmi-
slovanskemu tekaču ,.Kremlja" iz Tržiča, ki je vozil z najboljšim časom dneva 2:13,4.
Lahko smo ponosni, da smo se plasirali med dvanajstimi razglašenimi mesti na 8. mesto. V primeri, skoraj bi lahko rekel, med državno reprezentanco in našimi tekmovalci, lahko knjižimi lep uspeh, kljub temu, da smo ostali bolj pri zadnjih. Ob koncu smo sprejeli od vodstva smučarske prireditve za vsakega tekmovalca spominsko »Lipansko medaljo", od predsedstva Smučarskega društva ,,Krim“ pa je dobila cela naša skupina lepo darilo „Pri-jateljski pokal", ki naj bo izraz našega iskrenega skupnega bratskega sodelovanja na področju lepega zimskega športa mod slovenskimi koroškimi športniki in brati v Sloveniji.
Končno smo se vsi spustili v dolino. Veseli smo, da smo imeli čast in priložnost sodelovati na tej tekmi. Imeli smo priložnost marsikaj videti in smo se lahko v našem smuku precej izpopolnili. Z našo udeležbo pa smo vrnili tudi obisk članom „Krima“ na naši tekmi.
Vrnili smo se polnih močnih vtisov in lepih doživetij in novih pobud za nadaljnjo izpopolnjevanju in napredek v smučarskem športu. Hvaležni smo tovarišem Smučarskega društva „Krim“, ki so nam omogočili našo udeležbo na Lipanci.	H. O.
li, tedaj sam še ni vedel, da se skriva v njem Antikrist. Morda je bil pa le dotični duhovnik
—	katehet ena gromozanska neroda, da se je malemu Simenu tako priskutil in le-ta še kot Siman ne more vohat črne farbe.
In še neka; te pika, dragi »Naš zaupnik",
—	to je tista skupina duhovnikov, ki so prišli na Koroško prirejat koncerte — pa glih pred volitvami! Vidiš, prijatelj! — kjer gre za namestnike božje — to je pa cerkvena stvar in kar jaz ne razumem v to se ne utikam. Nič ne rečem: zmiraj mi je ljubši teliček, ki z ritko poka in malo poskoči — čeprav v sosedov kapus — kakor tak pohleven bavh, ki samo pri koritu čaka, kdaj mu bo kdo šop trave prinesel.
Ljubi Marktl, po domače Rabavdl! Rad bi te rešil še skrbi zaradi mojega komunizma. Glej! to je pa „ušafano“, eni ste lepi — drugi smo grdi! Kako bi se pa svetila desnica, če ne bi bilo levice! V zvezi s tem bi te rad še vprašal, kako je bilo takrat, leta 1945, ko si stopil z obema nogama na sosedovo njivo in slovesno izjavil: „ta njiva bo moja, ta meni pasa! sedaj bo drugače!" To seveda ni nič komunizmu podobno. Kot pravi „Wunderdok-tor“ se ne mažeš sam s tisto žavbo, ki jo drugim priporočaš.
Vseeno ti pa želim, da bi se ti velikonočni žegen prav dobro prilegel — samo Hrena si preveč ne privošči — sicer ti pojde v nos. To ti želi	Hrenov Šiman.
„Brez mene?"
„Brez tebe, a zaradi tebe. Sklenili so, da te jutri okličejo za kralja. Kronati te hočejo, da bodi kmetom vladar."
»Kapetani so znoreli. Mar smo se vzdignili in nesli svojo kožo na trg zato, da se igramo Špane in kralje? Cernu nam to? Potegnili smo nože iz nožnice zato, da bi svobodno dihali ko drugi lit>dje, da bi nam smelo srce veselo biti, da bi lahko živeli, kakor nas je volja; zato smo vstali, da bi lahko svobodno nosili glavo po svetu in ne gledali ko sužnji v zemljo pred človekom, ki se je rodil nebogljen in nemočen ko mi. Zato se berimo in upam, da zmagamo. Ce pa nam bi zmaga ne bila usojena, naši kri ni zastonj tekla. Tudi če bi nas pogazila gosposka kopita, četudi bi se vtisnila v naše čelo mučeniška krona, naša kri bo seme boljše bodočnosti, naši kri bo vpila k nebesom in napočil bo dan, ko se bo enaka pravica odmerjala palači in kolibi. Zato se moramo boriti, boriti do zadnje kapljice krvi, da bo vedel svet, da je tudi naša pest močna, boriti se moramo, najsi tudi pademo, ker se
pošten človek ne trudi in ne bori satno zase, ampak tudi za tiste, ki bodo prišli za njim. Ne more vsak pobrati sadu z drevesa, ki ga je zasadil. Ne sme ugasniti naše upanje, sinko; gre za naše vnuke fn vnukov vnuke."
Mladenič je povešene glave poslušal besede vojskovodje, kar zagrmi daleč zamolkla puška. Gubec dvigne glavo, a Mogaič poleti k vratom.
»Stric," zakliče, „pred Pasančevo stražarnico je zagorela slama, znamenje nevarnosti. Ali naj zbudim vojsko?"
,,Čakaj!" veli Gubec, „da slišimo, kaj je."
Cez četrt ure prihiti k cerkvici orjaški Pa-sanec, a za njim majhen spehan človeček, odet v kožuh; kučmo pa si je potegnil čez ušesa.
»Matija," reče Pasanec razburjeno in prime vojskovodjo za roko, „ta človek se je pritihotapil čez goro k nam iz Zagreba in ti prinaša važno vest."
»Kaj prinašaš?" vpraša Gubec in vstane.
»Zagreb je poln vojske," odgovori možiček, ki ne more do sape in otresa z brkov led. »Alapič je včeraj prišel z Jastrebarskega in danes gre nad tebe. Iz Zagreba je krenil to noč."
»Pa ga počakajmo v božjem imenu," mirno reče Matija, »koliko jih je?"
»Bo jih nad pet tisoč."
»Kakšnih?"
»So banovci, svobodnjaki, huzarji, Uskoki; imajo tudi veliko topov."
»Dobro," pravi Gubec, »Jurij, zbudi vojsko!"
Mogaič v hipu zapali šibo in steče k topu pri ograji — strela se zabliska v noč in grom zagrmi po bregovih. Na mah zablešči dolga vrsta slamnatih snopičev po brdih in dolinah. Pri najbližji četi poči puška, prvi četi se odzove druga, drugi tretja in tako dalje druga za drugo. Pastirski rog zatrobi z zategnjenim glasom skozi noč, bobni zaropočejo po vsej dolini. V svitu močnih kresov vidiš, kako vrve glave ko mravljinci. Vik in krik je čedalje glasnejši, a mimo ognjev drve črne postave na konjih; zdi se, kakor da so se po gorski kotlini razlili črni valovi. Na griču se je zbrala stubiškn četa, to so majhni, suhi ljudje, ostrih obrazov, teda vragi so, za pasom imajo zataknjene sekire, v rokah drže puške. Vodi jih Pavle Brezovački, stubiški meščan. Zdaj pride še dvajset postaranih, a močnih ljudi, kmetje iz raznih krajev, ki so služili pri banskih bombardirjih. Vsak pristopi k svoji lom-bardi.
V cerkvici sede okoli Gubca na zemlji kapetani: Andrej Pasanec, Jurij Mogaič, Vinko Lepoič, plečat ostrižen mož z majhnimi očmi in smehljajočim obrazom; nadalje Niko Poze-bec, lep mladenič s plavimi živahnimi očmi, Grga Vagič iz Oroslavja in Pavel Brezovački iz Stubice.
»Bratje," se dvigne Gubec, »gospoda gre nad nas. Gašper Alapič jih vodi. Jutri bo tekla kri v potokih. Treba bo zasukati rokave.
Veliko nas je, ne bodo nas pohrustali kar tako; ako Bog da, jih bomo mi. Poklical sem vas, da veste pri čem smo, da bomo dobro pripravljeni, preden nas naskoči vrag. Ali ste spravili pokonci vse čete?"
»Smo, vse je na nogah pod orožjem," odgovori Pasartec.
»Dobro bratje," nadaljuje Gubec, »sedaj se moramo dogovoriti, kako se bomo razdelili, kako naj udarimo in kako naj se branimo."
»Mislim," vzklikne Vagič in udari po široki sablji, »da se zaženemo vanje vsi skupaj."
»Kje imaš pamet, Grga," odkima z glavo Brezovački, »ali boš besnega bika prijel za rogove, da te podere na zemljo."
»Kaj pa misliš ti, vojvoda," vpraša Gubca Pozebec, »ti si najpametnejši od nas. Matija naj govori, kajne, bratje?"
»Govori!" so vzkliknili kapetani.
»Jaz mislim tako: Vojska odkoraka od Ja-kovlja in se spušča kraj cerkve svetega Petra v stubiško dolino. Ustaviti jih ne moremo niti jih smemo počakati pod hribom. Pri Toplicah je dolina široka, tam jih ne smemo počakati. Oni imajo veliko konjenice, mi malo. Moramo jih dobiti v klešče med gorami, tu smo mi gospodarji; oni se bodo gnetli, konji se bodo motali, mi pa po njih!"
»To je pravilno," potrdi Pasanec.
»Mislim, da se razdelimo tako:	Pasanec
ostane s svojimi strelci na vrhu pri svetem Petru. Ko se bo naša vojska spuščala navzdol po bregu, streljaj v sovraga, dokler moreš, po-
Na svetu je še mnogo bede in pomanjkanja
Publikacija OZN »Uvodno poročilo o socialnem položaju na svetu“ navaja zanimive podatke, ki kažejo v kašnih razmerah živi zdaj človeštvo. Dobra polovica ljudi gladuje. V Aziji se je število prebivalcev od predvojnih let pomnožilo za kakih 10 %, pridelek riža, ki je glavna hrana prebivalstva, pa je padel za 2,5 °/o. Stanovanjska stiska se je povsod po svetu zaostrila. Posebno hudo je v Zahodni Nemčiji. Če bi hoteli vsaj za silo nuditi ljudem stanovanja, bi jih potrebovali na vsem svetu še kakih 180 milijonov. Na zdravstvenem področju je položaj še bolj žalosten. Malarija še zmiraj muči kakih 30 milijonov ljudi in vsak dan jih umrje za to boleznijo kakih 10.000.
Spričo takšnega položaja ni čudno, da žive ljudje v Guatemali povprečno samo 26,5 leta. Za Indijo je znašalo povprečje v desetletju 1920 — 1930 nekaj nad 26 let. V vseh kapitalističnih deželah, v Sovjetski zvezi in satelitskih deželah le nezanten odstotek prebivalstva uživa vse pridobitve napredka, velika večina ljudi pa živi v bedi in pomanjkanju. Ko se kaka dežela zdrami iz zaostalosti in stopi na pot napredka, nastanejo v njej novi socialni problemi.
Zanimivi so v tej publikaciji sklepi, do katerih so prišli avtorji na podlagi sedanjega stanja. Ugotavljajo predvsem, da je prepad med bogatimi in revnimi deželami tako v proizvodnji, kakor tudi v potrošnji globlji, kakor je bil pred vojno, in pripominjajo, da je prišla družba v takšno fazo, da ubobožanje enega dela zemlje posega v koristi in vzbuja zaskrbljenost vseh delov sveta. In v tem, ko se ta prepad poglablja, socialni problemi pa zaostrujejo, je bil zadnja leta v industrijski proizvodnji dosežen naravnost neverjeten napredek. Med revnimi narodi se je zaradi modemih prometnih zvez in tesnejših stikov med ljudmi poglobilo spoznanje, da je višja življenjska raven možna ne le za druge, marveč tudi zanje. Fatalistična resignacija do revščine in bolezni se umika zahtevam po boljšem življenju. Vsaka vlada se zdaj na svoj način bori s perečimi vprašanji. Prehod na višji življenjski standard je težaven in dolg proces, ki zahteva mobilizacijo duhovnih in fizičnih sil ter virov vsega ljudstva. Ta proces lahko pospeši jnedsebojna pomoč med narodi.
V tem je pravzaprav povedano vse. Vprašanje je samo, ali bo v naprednih in bogatih deželah prodrlo spoznanje, da je treba zaostalim, v bedi živečim narodom pomagati. Če se to ne bo zgodilo, utegne človeštvo zabresti v novo katastrofo. Reševanje teh vprašanj je seveda v vsaki deželi odvisno predvsem od njenih lastnih sil, od izkoriščanja naravnih bogastev, pridnosti in varčnosti njenih prebivalcev.
Za razmere na svetu je značilno, da odpade na dobro polovico ljudi samo 10 °/o celotnega svetovnega dohodka, ostalih 90 °/o pa na dru-
go polovico. Ta razlika je tem ostrejša, če jo razdelimo na posamezne kontinente. V Afriki živi 7,5 °/o vseh ljudi, pa odpadeta nanjo samo dobra 2 "/o svetovnega dohodka. Na Srednjem vzhodu živi 4 % vseh ljudi, pa odpade nanj samo 1,5 °/o svetovnega dohodka. V Latinski
Posebna poštna znamka k 80. rojstnemu dnevu prezidenta
Generalna direkcija poštne in telegrafske uprave bo za rojstni dan zveznega prezidentla dr. Kornerja, ki bo 21. aprila, izdala posebno poštno znamko v nakladi enega milijona. Osnutek za znamko, na kateri bo slika zveznega prezidenta, je izdelal profesor Ferdinand Lorber. Cena za komad bo 1.50 šilinga.
Prvi avstrijsko-jugoslovanski film
Kakor poroča »Kiirntner Landes-Zeitung“ v eni svojih zadnjih številk, sta dunajsko filmsko podjetje „Wiener Helios“ in slovensko filmsko podjetje „Triglav-film“ začela v ljubljanskem filmskem ateljeju snemati filmsko komedijo, ki
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah:
6.20 Jutanja glasba — 8.15 Kaj kuham danes?
—	8.30 Pozdrav zate — 9.05 Zelje poslušalcev —
10.15	in 15.00 Šolska oddaja — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 14.10 Kar si želite — 17.10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno ob: 7 00, 8.00, 12.30, 17.00, 20.00 in 22.00.
Petek, 3. april
11.00	Dopoldanski koncert — 14.00 A. Suster-Drabosnjak: Igra o Kristusovem trpljenju — 18.00 Kmečka oddaja — 19.10 Radijska igra.
Sobota, 4. april
8.15	Slovenska oddaja — 10.15 Mali koncert
—	14.30 Po željah — 15.15 Kulturno zrcalo tedna
—	17.10 Iz vseh dolin zveni — 18.30 Mala filmska revija — 20.15 Športna poročila — 20.20 Johan in Joscf Strauss koncert.
Nedelja, 5. april
7.15	Sonce čez hribček gre, pesmi v nebo done
—	8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 17.30 Šport in glasba — 20.15 Športna poročila.
Ponedeljek, 6. april
10.00	Maša — 11.15 Lepe melodije — 14.00 Po Štajerski — 17.45 Šport in glasba — 20.15 Športna poročila — 20.20 Muzikalična veseloigra.
Torek, 7. april
11.00	Veder dopoldan — 14.30 Slovenska oddaja — 15.00 Tako zveni na Dunaju — 15.30 Za ženo in družino — 18.30 Slovenska oddaja — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Velika šansa —
20.15	Opera.
Ameriki ima blizu 7 % vseh prebivalcev sveta samo 4,5 °/o svetovnega dohodka. Na 25 °/o prebivalcev Evrope, SZ in Oceanije pa pride 40 °/o svetovnega dohodka. V teh številkah je izraženo brezobzirno izkoriščanje zaostalih revnih dežel po tehnično razvitih in bogatih.
bo prvo skupno slovensko-avstrijsko filmsko delo. Snov za novi film je vzeta iz novele avstrijskega pisatelja Hansa Niichtema »Zmeda okoli deklice Inge“, naslov filma pa bo vzet iz začetka neke pesmi znanega slovenskega komponista Bojana Adamiča.
V avstrijskih filmskih krogih pričakujejo, da bo tej prvi skupni jugoslovansko-avstrijski filmski produkciji sledila še cela vrsta uspešnih novih filmov.
Pregrešna Mussolinijeva postelj
Mussolinijeva vdova D. Rachele se je branila postelje, ki so jo ji z imovino njenega moža hoteli vrniti, češ, da je postelj uporabljala tudi Claretta namreč Clara Petacci, ki je bila kakor znano Mussolinijeva ljubica.
Sreda, 8. april
10.45	Iz ženskega sveta — 11.00 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slovenska oddaja —
20.15	Orkestralni koncert.
Četrtek, 9. april
Veder dopoldan — 14.30 Slovenslai oddaja —
20.15	Posebej za Vas!
Petek, 10. april
10.45	Za dom — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slovenska oddaja — 18.40 Športna poročila —
18.45	Kmečka oddaja — 20.15 Humoreske.
Sobota, 11. april
8.15	Slovenska oddaja — 10.45 Veder dopoldan
—	14.30 Pozdrav za mesto in deželo — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 16.15 Filmski magacin
—	18.30 Slovenska oddaja — 20.20 »Vse poslušal",
RADIO LJUBLJANA
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah:
5.30 Dobro jutro dragi poslušalci! — 7.00 Radijski koledar in pregled tiska.
Poročila dnevno ob: 5.45, 6.30, 12.30, 15.00,
22.00	— 19.00 Radijski dnevnik.
Petek, 3. april
12.45	Pisan spored jugoslovanskih pesmi in plesov — 14.00 Od melodije do melodije — 15.15 Odlomki iz baletov — 17.10 Hammond orgle in klavir v ritmu — 20.16 Kulturna glasba narodov Jugoslavije.
Sobota, 4. april
13.00	Jezikovni pogovori — 13.50 Iz jugoslovanskega kulturnega življenje — 14.00 Narodne pesmi — 17.20 Za pionirje — 20.30 45 veselih minut.
URADNE OBJAVE
Maslo po znižani ceni za potrošnike
Na podlagi neke odredbe notranjega ministrstva javlja Mlečno gospodarski fond, da bodo sprejeli potrošniki v okviru neke pocenjeval-ne akcije četrt kilograma čajnega masla na odrezek 29 živiljske nakaznice. Mlečno gospodarski fond izrecno poudarja, da je dobava pocenjenega masla mogoča samo od 2. — 8. aprila. Trgovcem je prepovedano, še po 8. aprilu sprejemati odrezke za pocenjeno maslo.
Nabavite si v knjigarni
NAŠA KNJIGA
v Celovcu, Gasometergasse 10, knjige: »Zbirka slovenskih narodnik pesmi",
žepna izdaja, 80 izbranih in znanih narodnih	pesmi............šil.	5.—
Ivan Tavčar:	»Povesti", platno,
224 strani.....................šil.	8.—
Cervantes: »Zgledne novele", pol-
platno, 492 strani.............šil.	12.50
Avgust Šenoa: »Diogenes", platno,
397 strani.....................šil.	29.—
Ko pridete v Celovec, oglasite se v knjigarni »Naša knjiga"
Knjige so najboljši prijatelji — knjige so najprimernejše darilo.
Nedelja, 5. april
6.30 Pregled tiska — 8.00 O športu in športnikih — 11.00 Od pravljice do pravljice — 12.45 Želeli ste — poslušajte! — 15.15 Od melodije do melodije — 15.30 Za naše kmetovalce — 18.15 30 dni na Koroškem (Iz dnevnika študentovske etnografske skupine) — 21.00 Glasbena kultura narodov Jugoslavije.
Ponedeljek, 6. april
12.45 Zabavna glasba — 13.00 Slovenske narodne in umetne pesmi — 13.30 Novi filmi — 15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo — 18.30 Jezikovni pogovori — 20.00 Okno v svet — 20.10 Operetna glasba.
Torek, 7. april
11.00	Šolska ura — 12.45 Zanimivosti iz znanosti in tehnike, vmes glasbeni spored — 17.10 Melodije in ritmi — 18.30 Kulturni pregled — 19.45 Zabavna glasba — 20.00 Radijska univerza.
Sreda, 8. april
13.00	Z obiskov pri pionirjih — 15.50 Zdravstveni nasveti — 17.10 Filmska glasba — 17.30 šolska ura — 20.00 Radijska igra.
Četrtek, 9. april
13.00	Odgovarjamo na vprašanje pionirjev — 13.15 Igra Vaški kvintet, poje Rezika Koritnik in Sonja Hočevar — 15.15 Zabavni zvoki — 20.00 Domače aktualnosti — 20.10 Pester spored slovenske narodne glasbe.
Petek, 10. april
14.00	Zabavne melodije —14.40 Mazurke, valčki in polke — 15.50 Športno predavanje — 17.10 Igrajo Veseli godci — 17.30 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.00 Melodije in ritmi — 20.00 Egon Tomc: Tedenski zunanje-politični pregled.
Sobota, 11. april
13.00	Jezikovni pogovori — 13.50 Kulturni pregled — 17.20 Za pionirje — 17.40 Poje Ljubljanski komorni zbor — 20.00 40 veselih minut — 20.40 Plesna glasba.
RADIO-PROGRAM
tem pa se umakni k nam. Pri Toplicah naj stoji Vagič in konjenica. Nekoliko se bij z njimi, ali ne daj se zapeljati, da se ne razvnameš preveč, ampak počasi umikaj in sovražnika spelji na brda. Pozebčevi ljudje bodo razmeščeni po gričkih na levi strani, jaz, Mo-gaič in Brezovački na desnih gričih, a Lepoič naj se zakloni v mestu Stubici, kjer so za nasipom ob potoku velike praške. Kadar bo Ala-pičeva vojska drvela za Vagičem in prišla v klanec, sipajte vi z griča nanjo ogenj iz topov, a v mestu jih pozdravi ti, Lepoič. Mi pa se bomo spustili z obeh kril in stisnili gosposke junake s svojimi kmečkimi rokami. Ali je prav, bratje?"
»Dobro, vojvoda!" so potrdili vsi.
»Dan se svita, bratjel" se dvigne Gubec. »Na noge! Cas je. Daj nam Bog srečo!
Kapetani zapuste cerkvico, na vzhodu se svita zora, oblaki so se razpršili, mraz je pritisnil huje. V cerkvici je ostal samo Mogaič. Luč je dogorevala in igrala na licu spečega dekleta. Junak poklekne, se nagne nadnjo in zašepeče: »Danes je tvoj dan, Jana, Bog nam pomagaj 1“ in jo poljubi na čelo, otre solzo in hitro stopi za drugimi.
V dolini pod gričem stoje razporejene čete, po vrhovih stražijo konjeniki, pešci s puškami in kopji, krdelo ob krdelu, glava pri glavi: vsi gledajo predse molče; resni ljudje so to, pripravljeni na vse. Sedaj se prikaže na nebu rdeča krogla, sonce. Visoko se je vila v prvih sončnih žarkih zastava s križem. Jutranja
svetloba je plamenela na resnih bradatih obrazih in na bleščečem se orožju ter obsevala glave kapetanov, ki so pod praporci v kolu stali na gričku, sredi njih visoka postava Gubčeva, ki se mu od mladega sonca rdeči perjanica, srebrn križec na kalpaku pa svetlika. Z levico opira buzdovan ob stegno, desnica mu počiva na srcu, a resno temno oko se je upiralo v kmečko vojsko. In glasno spregovori, da se je razlegalo preko kmečkih glav:
»Bratje moji! Na vzhodu vstaja sonce, zmagovito sije nad gorami dan in nas vidi tu pod sveto zastavo, gleda nas, teptano hrvaško ljudstvo pod puško in sabljo. Sprašuje uas: Zakaj ste zapustili oralo in plug, žene in deco, zakaj stojite na snegu in ledu? Oj, beli dan, čma nesreča nas je prignala semkaj, svoboda nas kliče, sveta svoboda! Pošteni smo. Razbili smo verige in skovali sablje, razlomili pluge in skovali kopja. Ljudska pravica je zgažena. Mi jo bomo spet zbudili v življenje, mi bedni kmetje, in kličemo, da se do Boga sliši: Svobodo nam dajte, pravico, zakaj neumrjočo dušo imamo in božjo podobo nosimo; tudi mi smo božji otroci! Za svobodo smo se dvignili in vsak jo nosi v svojem srcu, v svoji roki. Gospoda gre nad nas, velika vojska se vali proti nam, da nam iztrga iz prsi srce, da po-gazi naše poštenje in zdaj pa zdaj se bo na onih-le vrhovih zasvetilo njihovo orožje. Toda ne ustrašite se bleščanja njihove sablje, na njihovi strani sta sila in bes, na naši pravica in Bog. Bodite možje, dvignite čelo. Danes naj
spoznajo, kaj je vredna kmečka pest; bodite možje, trdno stojte vsak na svojem mestu, udarite ko grom, da bodo videli, kaj je suženj, ki se bori za svojo svobodo! Hrabro se bijte, ker se bijete za svojo sveto pravico. Treba je zanjo živeti ali urm-eti. Hrabro se borite, da zmagate, zakaj gorje, če spet klonite pod gosposki jarem! Niti hudič v peklu ne pozna muk, ki si jih je izmislila gospoda za vas; vsak dan vam bo prinesel novo prekletstvo, vsaka noč nove muke in prosili boste Boga, naj se pogrezne pod vami zemlja. Zato se živi ne vdajmo, do zadnje kaplje krvi ne! Jaz vas bom vodil in prisegam na to sveto zastavo, da bom ob vaši strani, dokler bo v meni duša, da bom dal življenje za sveto svobodo. Hočete?"
»Prisegamo!" zagrmi po vsej dolini.
Zdajci skoči pred Gubca Vagič, dvigne sabljo in vzklikne:
»Matija, bodi nam kralji"
»Molčite!" zagrmi Gubec, »nočem biti nič drugega kakor svoboden človek! A spomnimo se drugega kralja, k njemu povzdignimo srca!"
Vojvoda sname kalpak, poklekne, za njim kapetani, za njimi vsa kmečka vojska. Gubec zagovori:
»Pravični, milostljivi Bog! Na trdi zemlji kleči pred teboj tvoja uboga deca. Iz globine srca vpijemo k tebi: Usmili se nas, usliši nas, osvobodi nas. Odprto je pred teboj naše srce, ti vidiš, da smo pravični in da smo za pravico. Podpri nas! Amen."
»Amen!" povzame vojska, „Amen,“ so zašepetale blede ustnice Janine, ki je s sklenjenimi rokami klečala pri vratih cerkvice ift od daleč strmela v Gubca.
Z vzhoda poči puška, po vrhovih zablešče gosposka kopja.
»Na noge, bratje!" vzpodbode konja Gubec. »Gospoda prihaja. Dobrodošla! Na noge za staro pravdo, za sveto svobodo v božjem imenu!"
Od Jakovlja šumi ko morje, se buri ko vihra. To je banska vojska, ki polagoma plazi po snegu ko črna pošast. Blizu svetega Petra se pojavi četa banskih huzarjev s sabljami v roki. Počasi jezdijo in se ogledujejo na desno in levo. Zdaj so ob podnožju strmega grička. Tu gori že zidanica. Enkrat, dvakrat, trikrat plane ogenj iz kleti, eden, dva, trije konjeniki sc zvale v sneg. Toda večja četa pridrvi. Izza žive ograje kraj kleti se pomole kmečke kučme. »Ogenj!" zaukaže Pasanec in toča svinca se usuje v huzarje ter jih podere drugega za drugim. Huzarji se hitro umaknejo.
»Cujte!" reče Pasanec, »boben ropota, to so pešci, ali ste pripravili vse?"
(Dalje)
izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dt. Franc Petek. Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16—24. Za vsebino odgovarja: Rado lanežič Tiska: Kiirntner Druck-und Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2 Postschlie6fach 17.