Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
Leto XXIX. - Štev. 12 (1445)
Gorica - četrtek, 24. marca 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Mki i ctpkvi sa simnskm Kardinali in komunisti
V zadnjem času so v Sloveniji precej nepredvidoma stopili v ospredje odnosi med Cerkvijo in partijo. Slišati in brati je bilo o raznih srečanjih, izjavah, odlikovanjih. Toda oglejmo si nekaj bolj značilnih dogodkov.
Vsakoletno srečanje med zastopniki verskih skupnosti in republiškimi oblastmi v Sloveniji ob novem letu je dobilo letos večji poudarek v javnosti kot prejšnja leta. Potem smo brali o obisku, ki ga je škof Jenko napravil pri Stanetu Kolmanu, predsedniku verske komisije, ko se je ta mudil v Kopru. Pri tem ne gre pozabiti, da so škofa Jenka še pred dobrim letom ostro napadli v časopisih in na partijskih sestankih zaradi nekega njegovega pastirskega pisma. Med značilnimi dogodki naj omenimo tudi, da se je v začetku tega leta dr. Lojze Šuštar vrnil v Slovenijo iz Švice, potem ko je ves čas po zadnji vojni živel v tujini. Oblasti mu niso delale nobenih težav. V Ljubljani ga je nadškof Pogačnik imenoval za stolnega kanonika.
Znamenja nekih novih odnosov so postala vidna posebno zadnja dva tedna. Pri tem mislimo na tri dejstva: obisk pronun-cija Cecchinija v Ljubljani, stoletnica prof. Demšarja in izjava nadškofa Pogačnika v Delu.
PRONUNCIJ V LJUBLJANI
Novi pronuncij v Beogradu msgr. Mi-chele Cecchini je po nastopu svoje službe obiskal drugo za drugo vse pokrajine Jugoslavije; zadnja na vrsti je bila Slovenija. Prišel je prve dni marca in se ustavil za teden dni. Iz Ljubljane se je vrnil v Beograd 14. marca.
V tem času se je srečal s slovenskimi škofi, obiskal Maribor, Celje, Bled in še kak drug kraj. V Ljubljani sami je obiskal nekatere najvišje predstavnike SR Slovenije: Sergija Krajgherja, dr. Marjana Breclja, podpredsednika izvršnega sveta Rudija Čačinoviča, Staneta Kolmana, podpredsednika mestne skupščine Staneta Vrhovca. Povsod je bil lepo sprejet. Maševal je in govoril v slovenščini v ljubljanski stolnici, obiskal tudi salezijanski zavod v želimlju in uredništvo Družine.
STO LET PROF. DEMŠARJA
Izredno pozornost je zbudil tudi jubilej prof. Jožeta Demšarja, ki je v soboto 12. marca obhajal stoletnico rojstva. Ob tej priložnosti so se starega profesorja spomnile tudi državne oblasti. Predsednik Tito ga je odlikoval z redom zaslug za narod z zlatim vencem. Odličje je slavljencu izročil Stane Kolman z besedami: »To je izraz priznanja naše družbe dolgoletnemu plodnemu delovanju v korist slovenskega naroda.« Obiskali so ga še zastopniki SZDL Franc Kimovec-žiga, Tone Fajfar, Metka Anžur, inž. Tone Kovič kot zastopniki mesta Ljubljane. Slavljenca je obiskal tudi Edvard Kardelj, ki je bil Demšarjev učenec, ko je ta učil verouk na učiteljišču v Ljubljani.
Izreden jubilej, toda tudi izreden odmev, saj je šlo za duhovnika.
IZJAVE NADŠKOFA POGAČNIKA
Slovensko javnost so v istih dneh izne-nadile tudi izjave nadškofa in metropolita dr. Jožeta Pogačnika v dnevniku »Delo«. To je 12. marca, v času, ko je bil v Ljubljani pronuncij Cecchini, objavilo dolg intervju z nadškofom Pogačnikom o verski svobodi v Sloveniji. Uredniki Dela so nadškofu zastavili vrsto vprašanj, na katera je nadškof odgovoril. Njegovi odgovori so Predolgi, da bi jih mogli v celoti objaviti. Iz Pogačnikovih izjav objavljamo nekaj ■nisli, ki se nam zdijo pomenljivejše.
Najprej se je dotaknil izpovedovanja Vere. »Kakor si vsi glavni forumi prizade-vaK je dejal nadškof, za izvedbo ustavnih in zakonskih določil, naj bi si, tako želi-m°< enako dosledno prizadevali za resnič-n° svobodno izpovedovanje vere tudi hi zlasti v praksi. Zakaj naj bi se npr. pro-fesor ali uslužbenec bal biti član župnij-s*tega pastoralnega sveta, ki je strogo ver-s^a dejavnost, Iz strahu, da bo imel te-
žave v službi? Ali zakaj naj ne bi prosvetni delavec, profesor ali učitelj, če vestno o-pravlja svojo službo, smel tudi brez strahu hoditi k maši? Saj smo po ustavi pred zakonom vsi enaki. Težave delajo običajno le nižji organi iz krajevne organizacije. Tudi ti naj bi dosledno izvrševali določila ustave. Zato sem rekel, da je svobodno izpovedovanje vere v praksi še vedno ideal, za katerega se moramo še veliko prizadevati. Nam vernim ljudem ukazuje sam ustanovitelj naše vere, naj dajemo cesarju, kar je cesarjevega. Zato smo verni občani ne samo lojalni in resnično patrio-tični, temveč tudi s srcem in z voljo privrženi svoji ožji in širši domovini.«
Nadškof je v nadaljevanju omenil probleme, ki tarejo Cerkev v Sloveniji: »Oh, pravi, to sami veste, ne zamerite, da omenim le nekatere, želimo npr., da bi bile oblasti bolj širokosrčne pri izdaji dovoljenj za gradnjo kultnih objektov in da bi rade ustregle splošni želji občanov določenega kraja. Razumete, da nas škofe zelo skrbi in boli ateizacija šole in tako široko dovoljevanje splava. Vera, saj veste, vsak splav prepoveduje. Da nižji forumi versko življenje često ovirajo, kakor sem že omenil, ne boste menda oporekali. In še marsikaj drugega bi mogel potožiti. Kako koristno bi bilo za našo skupnost, če bi tudi neverni člani naše družbe uvideli, kako vernost in moralnost, ki jo učimo, pozitivno vplivata na javno in zasebno blaginjo. Vera in morala dajeta družbi dobre in poštene državljane, ki se zakona ne drže le iz strahu pred silo in kaznijo, temveč zaradi neprevarljive vesti.«
(nadaljevanje na 2. strani)
• Pomožni nadškof v Saigonu Nguyen Van Thuan je že od maja 1975 (ko so prišli v Južnem Vietnamu komunisti na oblast) v ječi in se nahaja v zelo slabem zdravstvenem stanju. Sedaj ima 49 let. Sprva je mogel dobivati pakete, ki so mu jih nosile redovnice, ker pa ni hotel pristati na 'samoobtožbo, da ga je plačevala ameriška CIA, da je v sorodstvu z leta 1953 umorjenim predsednikom Diemom, da je bil imenovan za škofa na predlog ameriških vojaških krogov ter da je vršil antikomunistično propagando, so začeli v zaporu z njim strogo ravnati in ne sme več dobivati paketov.
• V južnem delu Angole so gverilci ubili evropskega misijonarja p. Carlosa, štiri misijonske sestre<lomačinke pa odpeljali neznano 'kam, nakar so oblasti misijonsko postajo spremenile v vojašnico. Čeprav se Cerkev zavzema v Angoli za domače prebivalstvo, je nova oblast do Cerkve vedno bolj sovražna. Razlog je očividen: borbeni marksizem in dejavno krščanstvo ne gresta skupaj.
Pod tem navidezno paradoksalnim naslovom je italijanski politični publicist Enzo Biagi izdal knjigo, v kateri v časnikarsko prijetnem in tekočem pripovedovanju prikazuje težavne razmere in odnose med Cerkvijo in državo v komunističnih deželah vzhodne Evrope. Ustavlja se ob znamenitih osrednjih figurah Češkoslovaške, Poljske in Madžarske. Kardinali so tu Beran, Višinski ter Mindszenthy, komunisti pa Gott-wald in Novotny, Gomulka ter Rakosi oz. Kadar. Čeprav pa se avtor tu ustavlja le ob treh glavnih deželah, ni rečeno, da še kje drugje, morda nam bliže, ni bilo kakih kardinalov in škofov, ki so trpeli podobna preganjanja in kakih komunistov, ki so preživeli Gottwalde, Gomulke in Rakosije, pa še vedrijo in oblačijo kot nekoč.
Gornji naslov pa je zelo zgovoren tudi za kratek prikaz tematike, ki nam jo danes nudi bežen pogled na vzhod, tudi v luči prizadevanj vseh zadnjih potez vatikanske diplomacije. Nadškof Ca-saroli je bil tu vedno protagonist, sledijo mu razni drugi, kot msgr. Poggi na Poljskem, ki skušajo v stiku z Gomulkovimi ne vedno elastičnimi nasledniki in odločnimi protagonisti domače hierarhije (ne vedno najbolj naklonjeni vatikanski diplomaciji) urediti odnose za pravo rast med Cerkvijo in državo ob bregovih Visle.
Podobno se dogaja na Češkem in Madžarskem, kjer se diplomacija Sv. sedeža vztrajno trudi zbližati včasih nemogoča stališča in zagotoviti Cerkvi vsaj minimalno svobodo. V vseh omenjenih deželah se skupno s temi problemi prepletajo še specifični nacionalni interesi in treba je sintonizirati včasih nelahke pozicije, ki se javljajo tako znotraj same katoliške hierarhije in vernikov na eni strani ter marsikdaj tudi nekake »Realpolitik« Vatikana. Tudi za rimsko kurijo je včasih težko izbirati med raznimi možnostmi.
PRAGA: KDAJ SE BO ZDANILO?
Med deželami, ki so v tem oziru v izredno kočljivem položaju in že zaradi same politične stvarnosti najbolj izpostavljene, sodi
gotovo Češkoslovaška. Saj je npr. prav v cerkvenem oziru tu še najbolj odprto vprašanje samih škofovskih sedežev in s tem povezano versko življenje v deželi.
Pred kratkim je papež Pavel VI. sprejel v posebni avdienci pet češkoslovaških škofov. Delegacijo je vodil apostolski administrator v Pragi msgr. Tomašek, sestavljali pa so jo še škofje iz Banske Bistrice, Nitre, Foranca ter apostolska administratorja iz Olomuca in Trnave. Sv. oče je v nagovoru odkrito poudaril težave glede neurejenih škofij in dodal, da Sveti sedež nenehno dela za dokončno rešitev tega težkega položaja. Posebej je Pavel VI. še podčrtal, da so vsi, ki so trpeči, diskriminirani in preganjani, stalno v njegovih molitvah. Papež je še pripomnil, da Cerkev ne želi zase privilegijev, pač pa le pravo svobodo.
Na Češkem je že od vsega začetka verski položaj zelo zapleten. Minili so časi, ko je komunistični predsednik republike Klement Gottwald šel v praško katedralo na zahvalni Te Deum (česar še zadnji demokratični češkoslovaški predsednik, framason Edvard Be-neš ni nikdar storil!), pri katerem je celebriral bodoči kardinal Beran. Tudi češkoslovaška Cerkev je morala v nekake katakombe, nekdanji duhovnik Plojhar je sicer prevzel ministrstvo za zdravstvo, kljub temu pa ni uspel »o-zdraviti« nezdravega položaja svoje nekdanje Cerkve v novi komunistični družbi, ki se ji je oportunistično priključil. Medtem pa se je praški nadškof moral v dolgoletni prisilni izolaciji »pokoriti« za svojo odločno obrambo pravic Cerkve v svoji domovini. Kasneje pa je isti praški nadškof — od papeža Janeza XXIII. imenovani kardinal Beran — v svobodnem svetu lahko pričal z lastno prisotnostjo in besedo o realnem stanju na Češkoslovaškem.
In ko je pisec teh vrstic pred leti v bežnem pogovoru s praškim kardinalom izrazil občudovanje nad junaškim zadržanjem češke Cerkve, je v njem videl dostojanstveno poosebljenost pravega pričevalca resnice, cerkvenega kneza, ki ni klonil tako pred nacifa-šizmom kot pred brezbožnim komunizmom.
Deželni kongres Slovenske skupnosti zaključen
V	soboto 19. marca se je v Števerjanu zaključil drugi kongres Slovenske skupnosti v Furlani j i-Julijski Benečiji. Sobotno zasedanje kongresa je bilo nadaljevanje del prejšnje sobote, o katerih smo že obširno poročali.
Predsednik Mirko Špacapan je najprej kratko povzel teme sobotne razprave in glavnih poročil, nalkar se je pričela politična debata. V njej so številni navzoči osvetlili svoja stališča in iznesli vrsto predlogov, ki jih bo nato novo deželno vodstvo poglobilo. Razprava sama je spet iznesla glavne argumente političnih poročil, ki so jih prejšnjo soboto podali tako deželni tajnik ikot oba pokrajinska tajnika. Mesto Slovenske skupnosti v današnji stvarnosti, njen odnos do strank ustavnega loka, sodelovanje ali opozicija v javnih upravah, stiki z drugimi narodnimi manjšinami, problem mladine in delavstva, gospodar-siko in socialno obeležje naše manjšinske problematike, odnos do matične domovine — to so bila glavna vprašanja, ki so jih diskutanti poglobili v sobotni razpravi.
Posebno mesto je imela na sobotnem delu kongresnega zasedanja diskusija o zakonskem osnutku za zaščito slovenske
manjšine, ki ga je izdelala pravna komisija Slovenske skupnosti. O njej je obširno poročal prof. Soban, ki je tudi obrazložil posamezne člene zakonskega predloga ter vodilna načela pri sestavljanju zakonskega osnutka. Deželni kongres je ob koncu ta osnutek sprejel, nakar ga bo pravna komisija dokončno oblikovala. V obliki peticije ga bo nato SSk v smislu člena 50 ustave predložila obema zbornicama parlamenta, vložila ga bo pa tudi po svojem predstavniku v deželnem svetu Furlanije-Julijske Benečije.
Na posamezne intervencije je nato odgovarjal deželni tajnilk dr. Štoka, ki je povzel glavne misli kongresa in podčrtal vodilna načela vsega našega političnega delovanja, ki se odražajo predvsem v politični samostojnosti in samobitnosti, demokratičnem pluralizmu in odločni borbi za narodni in družbeni obstanek slovenske narodne skupnositi v Italiji,
Ob koncu so bile še volitve novega deželnega tajništva. Novi vodstveni organ sestavlja odbor štirinajstih članov. V njem so predsednik Andrej Bratuž, tajnik Drago Štoka in člani Damjan Paulin, Marija Far-letič, Marjan Terpin, Rafko Dolhar, Lojze
Tul, Aleš Lokar, Mirko Špacapan, Antek Terčon, Karel Brešan, Simon Prescheren, Salvatore Venosi in Marij Maver.
Drugi deželni kongres Slovenske skupnosti je v celoti potrdil politično voljo velikega dela slovenske manjšine v naši deželi po utrditvi svojega političnega samostojnega nastopanja. Posebej je kongres kot nalašč sovpadal z ratifikacijo Osimskega sporazuma in tako prav v tem okviru postavil svojo glavno zahtevo po sprejetju zaščitnega zakona za Slovence. Novo deželno vodstvo pa bo prav gotovo s tem ciljem pred seboj takoj začelo s svojim delom in to za rešitev manjšinske problematike vseh Slovencev v deželi.
■	Pobudnik in avtor »Listine 77«, sedemdesetletni prof. Jan Patočka je umrl 13. marca v neki praški bolnišnici na posledicah možganske kapi, a oblasti so njegovo smrt objavile šele čez nekaj dni. Pa-točko so po objavi »Listine 77« policijske oblasti ponovno zasliševale, zlasti pa so ga ostro prijele, ko se je sestal z nizozemskim zunanjim ministrom Van der Stoe-lom ob njegovem obisku Prage.
OB POMEMBNI 40-LETNICI
To je le droben izsek iz sedanje oz. pretekle problematike ene izmed vzhodnoevropskih dežel, ki jih je »osrečila« ljudska demokracija. Prava podoba take laži-de-mokracije pa je v političnem oziru zamoritev sleherne svobode, tako posameznika kot skupnosti. O tem priča vsa naj novejša zgodovina držav, ki jim vlada marksistični režim.
In spet lahko tu spomnimo na zelo aktualno obletnico. Letos poteka štirideset let, odkar je papež Pij XI. leta 1937 izdal znano encikliko »Divini Redemptoris«, ki pobija idejne zmote komunizma. Malo prej je isti papež v svoji encikliki v nemškem jeziku »Mit brennender Sorge« obsodil zmote nacionalnega socializma (nacizma). Ob tej priložnosti je v vatikanskem dnevniku predsednik nemške škofovske konference kardinal Joseph Hoeffner napisal pomemben članek, ki povzema vodilna načela enciklike o komunizmu. Pri tem se nemški prelat zaustavlja predvsem ob treh glavnih ideoloških zmotah komunizma, ki so: materializem, nečlo-veškost kot osnovno preziranje človeka kot osebe in nasilni kolektivizem. Ne bomo tu navajali v celoti tehtnih misli kardinala Hoeffnerja, vendar lahko zatrdimo, da se v njih zrcali prava sodobna kritika ne samo kristjana, pač pa človeka nasploh do marksistične ideologije. En sam odstavek naj tu citiramo: »Zgodovina komunizma, ki proglaša enakost vseh ljudi, je pravzaprav ena sama nepretrgana veriga kršitve osnovnih človeških pravic. To se je zgodilo in se še dogaja gotovo v vseh diktaturah, tako v nacionalsocialistični Nemčiji kot danes v Čilu in v Ugandi. To pa ne more biti olajšava za sistem, ki se sam proglaša za "naprednega”, ki pa svojim državljanom brani in na tisoč načinov zanika osnovne pravice.«
Te besede nemškega kardinala so dovolj zgovorne. Cerkev danes spet opozarja na nespremenljivost bistveno ateističnega komunizma, pri čemer je »Divini Redemptoris« še vedno aktualna. Tudi evro komunizem ni tu izvzet! Vatikan in njegova diplomacija se morata spoprijemati z vsakodnevnimi težavami in včasih kompromisi, ki so sad političnega realizma.
Dežele, kjer vladajo komunistični režimi — tu ni noben izvzet — rešujejo sicer problem vere in Cerkve včasih s preganjanji in pritiski ter grožnjami, včasih s protokoli in polovičnimi konkordati. Zavedati pa se je treba, da so taktike potrebne in občasne, ideja in končni cilji pa vedno isti.
In če smo začeli s Češkoslovaško, bomo tudi z njo končali. Komunizma niso med češkim ljudstvom zavrnili le kardinali, pač pa tudi izraziti svobodomisleci. Sam oče moderne češkoslovaške države, Tomaž Masaryk, je v tem prav kot laični mislec kar se da zgovoren. Tako piše:
»Demokracija ni samo oblika vlade, ni samo to, kar je zapisano v ustavah. To je pojem bivanja, ki temelji na zaupanju v ljudi, v človeštvo, v človeško naravo. Jaz zavračam komunizem.«
Postno pastirsko pismo za tržaške vernike
V novembru so se v Rimu zbrali predstavniki italijanske Cerkve. Bili so to škofje, duhovniki in laiki. Bilo jih je precej. Pri tem srečanju so govorili in razpravljali, posebno v raznih komisijah, o temi »Evangelizacija in človekov napredek ali človekova promocija«. Skušali so ugotoviti, kako je s Cerkvijo v Italiji in kaj bi se dalo skleniti in storiti, da bi po oznanjevanju božje besede, po katehizaciji, pomagali vsem ljudem za njihov napredek in to v materialnem, socialnem in duhovnem pogledu. Razprave so bile zelo jasne in odkrite. In tega so bili vsi veseli, zlasti še, ker je bilo to prvo srečanje, pri katerem so skupno nastopili škofje, duhovniki in laiki, in so lahko vsi odkrito povedali svoje mnenje in svojo sodbo. Do konkretnih sklepov sicer niso prišli, a vzdušje, ki je vladalo pri tem srečanju, je vse opogumilo za nadaljnja srečanja in razmotri-vanja, ne samo v Rimu, ampak v posameznih škofijah, župnijah in celo v raznih skupnostih ter organizacijah.
To je nagnilo nadškofa msgr. Cocolina, da je sklenil spodbuditi tudi tržaške vernike za tako razmišljanje, razgovarjanje in sklepanje. Izdal je zato postno pismo prav s tem namenom. In glavne misli iz tega pisma so:
Štiridesetdanski postni čas je posebna doba, katero Cerkev in kristjani porabimo za molitev, razmišljanje in spreobrnitev. Prav je, da v tem času tudi premislimo, koliko smo še zvesti Kristusu in Cerkvi in preudarimo posebno to, kar je bil predmet znanega zborovanja italijanskih škofov, duhovnikov in laikov v Rimu. Govorili so o »Evangelizaciji in človekovem napredku«. Tudi mi hočemo skupno proučiti ta problem, obnoviti svojo vero v Cerkev in sodelovati pri njenem zveličavnem poslanstvu v današnjem svetu.
Omenjeno zborovanje pomeni nepričakovano zavzetost italijanske Cerkve. Ni prineslo konkretnih zaključkov in praktičnih navodil, pač pa nov način mišljenja Cerkve in naših odnosov do Cerkve. To novo mišljenje ima svoj izvor v koncilskem nauku o Cerkvi, ki začenja prodirati in se je začel uveljavljati tudi v pastoralnem delu.
NAVZOČNOST CERKVE V ČLOVEŠKI DRUŽBI
V tej pokoncilski dobi pot naših verskih skupnosti ni bila lahka. Prišlo je do težav, ovir in nesporazumov. Zdaj pa je čas, da se poprimemo dela v složnosti, določnosti, polni upanja, ki nam prihaja od vere, in pokorni navdihom božjega Duha, ki vodi Cerkev. To je pot skupnega dela, katerega zgled nam prihaja od prve krščanske skupnosti, kakor je opisano v svetopisemski knjigi »Apostolska dela«. Kar beremo v svetem pismu, ne sme biti le neploden spomin na našo preteklost, ampak skrivnostna stvarnost naše sedanjosti.
Cerkev ima poslanstvo, da oznanja in ustanavlja v vseh narodih Kristusovo božje kraljestvo, ki naj prekvasi družbo v notranjosti in nastopi misijonsko pot po vsej zemlji. In naša soudeležba v življenju Cerkve podaljšuje skrivnost Kristusovega učlovečenja.
Cerkev živi v človeški družbi, prinaša vanjo božje kraljestvo in uveljavlja v njej nadnaravno življenje božjih kreposti. Zato so veselje in upanje, žalost in stiska ljudi, zlasti ubogih in trpečih, tudi veselje in upanje, žalost in stiska Kristusovih učencev. Ničesar ni, kar bi bilo pristno človeško in ne bi živelo v njihovih srcih. Njihova skupnost je sestavljena Iz ljudi, ki so združeni s Kristusom, ki jih vodi Sveti Duh in ki so prejeli oznanilo odrešenja, ki je namenjeno vsem.
Sprejeti moramo v celoti vso svojo odgovornost za usodo Cerkve. Čutiti se moramo eno s Cerkvijo, biti njene priče, polni upanja, kakor se spodobi za ljudi, ki jih je odrešil Kristus. Iskati moramo konkretnih možnosti in pripomočkov, da se zmanjšajo ovire, ki nasprotujejo evangeljskemu oznanilu. Cerkev je že daljši čas na tej poti, da ustvari po koncilu nove ustanove, ki naj uveljavijo nove težnje v vesoljni Cerkvi in v krajevnih skupnostih. Marsikaj je bilo že doseženo. Delo pa bo še bolj napredovalo, če se bomo zavedali, da oznanjevanje evangelija in človekov napredek ni nekaj, kar bi si medsebojno nasprotovalo ali brezbrižno stalo drug do drugega, temveč je vse med seboj povezano. Na nas je torej, da pokažemo svetu, kako je nauk evangelija podlaga in pogoj resničnega človekovega napredka.
PRILOŽNOST ZA TRŽAŠKO CERKEV
Tudi tržaška Cerkev ne sme zapraviti priložnosti, da se vključi v ta novi zagon vesoljne Cerkve. V nekaterih župnijah in
skupnostih se je o tem že govorilo. In to delo se mora nadaljevati, tako da bomo lahko pripravili skupno škofijsko zborovanje. In na tem zborovanju naj bi naša škofijska skupnost dobila nove smernice za skupno pot v pričevanje evangelija in to sredi družbe, v katero nas je postavil Bog.
To je potrebno, ker gre za spremembo vse naše miselnosti. Ne zadostujejo več današnjim zahtevam samo bogoslužna središča. Organizirati moramo tudi župnijske svete, izboljšati pouk krščanskega nauka in bogoslužna opravila. Kristjani se med seboj premalo poznamo, premalo se med seboj razgovarjamo, med nami je premalo medsebojnega zaupanja, ki bi temeljilo na skupni veri v tem odločilnem zgodovinskem trenutku, v katerem živimo. To novo gibanje v Cerkvi nam daje priložnost, da se privadimo na skupno delo v novih oblikah.
Veliko odgovornost imajo pri tem delu duhovniki, ki so skupno s škofom oživljajoč duh svojih verskih skupnosti. Toda samo ob sebi je umevno, da imajo pri oznanjevanju evangelija in človekovem napredku odlično mesto laiki, ki živijo v tesnejšem stiku s svetom in njegovimi problemi in bolj živo čutijo odmik širokih plasti ljudstva od Cerkve na mnogih področjih človeške dejavnosti. Delo laikov v Cerkvi je nenadomestljivo tudi v naši škofiji za resničen napredek človeštva v delu, kulturi, družini in v vseh pobudah človeškega življenja.
Vsekakor gre za skupno delo. Skupno delo je res bolj počasno in težavno, toda le skupno delo je pravilno. Ne gre le za to, da se doseže čim večja soglasnost, temveč za to, ker nas vse oživlja isti Duh, ki živi v Cerkvi. In v tej Cerkvi pride vse delo do polnega izraza, kadar vsa skupnost živi, govori, išče in priča. To je pristna miselnost Cerkve, ki se mora uveljaviti do zadnjih odtenkov.
Kako se bodo slovenski verniki vključili v to skupno delo? Gospod nadškof želi, da se tudi mi zavzamemo za prizadevanje o obnovi Cerkve v duhu drugega vatikanskega koncila in sodelujemo pri tem delu.
■ Jugoslavija ima novega ministrskega predsednika, ki je nasledil tragično umrlega Džemala Bijediča. Je to Črnogorec Ve-selin Džuranovič, iki je sedaj star 52 let in je ves čas zavzemal visoka mesta v partijskih vrstah.
■ Člani skrajne levičarske organizacije »Avanguardia operaia« so v Milanu popolnoma »pustošili upravne prostore podjetij »Magneti Marelli« in »Barsano Ticino«. Gre za tipično fašistične metode, ki dokazujejo, da obe ideološki skrajnosti poganjata iz istih -korenin.
a Do sedaj najdaljši polet z ugrabljenim letalom si je privoščil 36-letni Italijan Lu-ciano Pore ari. Da bi prisilil oblasti, da mu izročijo dve hčenki (mož vje ločen), se je po odletu iz Madrida polastil španskega letala, ga prek Alžira usmeril v Abidžan v državi Slonokoščena obala, nato odletel v Turin in Ziirich, kjer so ga v pilote preoblečeni policisti končno ukrotili.
9	V kraju Caldonazzo pri Trentu je policija aretirala tri znane bandite: Graziana Mesino, ki je pred 7 meseci pobegnil iz ječe, njegovega pajdaša Maria Paisa in Virgilia Florisa, ki je ubil leta 1975 karabinjerskega pripravnika, bil obsojen na dosmrtno ječo, pa si kmalu potem s pobegom z otoka Pianise pomagal na svobodo.
■ Na zadnjih občinskih volitvah v Franciji se je pokazalo, da ima trenutno združena levica za seboj več glasov kot goili-zem, sredina in neodvisneži sedanjega državnega predsednika Giscarda d’Estainga. Od mest z nad sto tisoč prebivalcev jih ima levica 22, ostali 17, od mest z nad
30.000	prebivalci pa levica 158, ostali pa komaj 63. V Parizu pa je bil uspešen goliš* Chirac, še lani ministrski predsednik. M Po zadnjih podatkih je katastrofalni potres v Romuniji -terj a! 1.387 smrtnih žrtev, od tega samo iv Bukarešti okrog
1.100 oseb.
X Severnoameriški predsednik Carter je imel pred 146 zastopniki članic OZN v New Yorku govor, v katerem je zlasti podčrtal potrebo po razorožitvi, se zavzel za človekove praivice (»naj se nobena članica OZN — očiten namig na Sovjetsko zvezo — ne vznemirja, če se ukvarjamo s tem vprašanjem«), razložil svojo zamisel o gospodarskem sodelovanju ter obljubil »elastično« zadržanje do vprašanj Bližnjega vzhoda.
KOLEDAR
Jakoba Aljaža
Letošnji koledar Ave Maria, ki izhaja v Lemontu (ZDA), bi lahko imenovali koledar Jakoba Aljaža. Ta naziv si po pravici zasluži, ker je skoro v celoti posvečen spominu planinskega župnika Jakoba Aljaža ob 50-1 etnici njegove smrti.
Letos v maju bo namreč poteklo 50 let, odkar je zapustil svoj raj pod Triglavom znani triglavski župnik Jakob Aljaž. Njegovega jubileja se najbrž ni spomnil noben naš drug koledar, vsaj kolikor mi je znano. Malo verjetno je, da se ga bodo na dostojen način spomnili v Sloveniji. Zato je tembolj hvale vredno, da ni šel mimo te obletnice koledar, ki izhaja tako daleč od Triglava v Ameriki.
Članek je zelo obširen, obsega sto strani; opremljen je s slikami. Aljaževo osebnost osvetljuje z vseh strani: kot župnika, planinca, glasbenika. Na vseh teh poljih je bil namreč Aljaž markantna osebnost, četudi ga na splošno poznamo bolj kot planinca in ljubitelja Triglava in njegovih čarov. Saj ime Aljaž pozna vsak Slovenec in vsak Jugoslovan pa tudi premnogi tujec zaradi Aljaževega stolpa na Triglavu, Aljaževega doma v Vratih in Aljaževe koče pot Triglavom. To so trije spomeniki, ki jih je postavil župnik z Dovjega in 'ki jih nista izbrisali niti obe svetovni vojni niti težke razmere po drugi svetovni vojni, ko so nekateri zlonamerni ljudje uničili marsikaj Aljaževega.
V	članku so številne zanimivosti o tem, kako je Aljaž vzljubil planine, kako je presenetil Nemce in na tiho postavil stolp vrh Triglava, kako je potem postavljal koče okrog te naše gore, skrbel zanje, užival zadoščenje, a tudi nasprotovanja in sovraštvo. Kakor Triglav je bil tudi njegov župnik izpostavljen ne samo soncu, ampak tudi streli in gromu.
Avtor članka je podpisan s psevdonimom; verjetno zato, ker prinaša nekatere neljube dogodke po zadnji vojni, ki ljudem tistega časa niso v čast. Zato sodim, da živi v Sloveniji. Je pa dober poznavalec Aljaževega dela, ker se oslanja na pisane vire in na pričevanje prič. Dostop je imel do Aljaževega arhiva in njegovih pisem, kar je bilo oboje v ivojni ali po vojni uničeno. Vsekakor gre za spominski članek, ki velja, da ga planinci poznajo.
)j V Libanonu je bil ubit voditelj Druzov 57-letni Kamal Džumblat. V zadnji državljanski vojni se je kot socialist povezal s palestinskimi gverilci, s komunistično partijo Libanona in z raznimi drugmu gibanji, ki pravijo, da so napredna. Cenili so ga tudi v Moskvi, saj so mu pred kratkim podelili »Leninov red za mir«. Druži so se zaradi umora Džumblata znesli nad kristjani. V gorskih vaseh nad Bejruitom so pobili dve sto oseb, <v glavnem mestu pa »likvidirali« deset.
Sl V Indiji so bile od 16. do 20. marca volitve v zvezni parlament, ki šteje 542 poslanskih sedežev. Do sedaj je vedno nad-močno zmagala kongresna stranka, ki jo vodi Indira Gandhi. Zadnje čase je vladala Indira Gandhi precej diktatorsko. Razglasila je izredno stanje v državi, predstavnike opcxzicije zapirala, nasilno uvajala sterilizacijo moških. Ni čuda, da je bilo na volitvah eno od učinkovitih gesel združene opozicije: »Kdor hoče biti impotenten, naj glasuje za Indiro Gandhi!« Nasprotno pa je kongresna stranka imela geslo, ki je značilno za oboževanje partijskih osebnosti: »Izbirajte med Indiro in kaosom (zmedo)«. Pa so Indijci to pot kljub temu geslu izrekli Indiri nezaupnico. Volivni rezultati so jo prepričali, da je najbolje, če odstopi. In je tako tudi storila.
B Nekaj skrivnostnega se dogaja v z rudami bogato pokrajino Šaba (bivša Katan-ga), ki je del Zaira, nekdanjega belgijskega Konga. Vanjo so iz Angole vdrle neznane čete; eni pravijo, da so kubanske, drugi da so katanški žandarji, ki so se umaknili v Angolo, ko je v Zairu prišel na oblast narednik Mobutu, sedaj seveda general, ki vlada kot večina afriških državnih poglavarjev' diktatorsko, in je sedaj v hudi stiski. Za pomoč se je obrnil na ZDA, Belgijo in Francijo ter jo tudi dobil. Vprašanje pa je, če bo to dovolj. Kjer se vmeša Sovjetska zveza, navadno Zapad kratko potegne.
B V glavnem mestu bivšega francoskega Konga je kapetan Kikaditi ubil predsednika republike 38-letnega Mariena Ngou-baia. Ta je prišel na oblast z vojaškim udarom leta 1969 in je dal državi tipično marksističen obraz. Državna himna je socialistična internacionala, zastava ima poleg palmovih listov srp in kladivo, država pa nosi naslov »Ljudska republika Kongo«.
Razredni boj v osnovne šole
V osnovne šole v Milanu so prišli novi učbeniki. Ti bodo že kar od začetka pripravljali otroke na razredni boj in zato začenjajo — kako naj bi bilo sploh drugače? — z abecedo. Minili so idilični časi, ko se je »naivno« glasilo: A kot »ape«, B kot »barca«, Z kot »zio«.
V Milanu so dokazali, da nimajo zastonj komunistično-levosocialistične mestne u-prave. Abeseda se sedaj glasi: Z kot »Zapata« (mehiški revolucionar), L kot »Luther King« (umorjeni ameriški črnski pastor in ne reformator Martin Luther, saj reformacija pred 400 leti danes komaj še koga zanima), O kot »operaio« ali Y kot »yankee« (zaničljiv izraz za Severnega Amerikanca).
Na italijanskih srednjih in visokih šolah da je 70 odstotkov učbenikov prežetih z marksističnim naukom. V njih je govor o razrednem boju kot simbolu napredka. Pojem delo pa se razlaga kot celota človekovih sposobnosti in kot izkoriščanje po vladajočem sloju. Zato tudi ni moglo trajati dolgo, da je prišla končno tudi abeceda v službo »spremembi družbenega reda« in režima. Zaenkrat se N še vedno glasi kot »no« in S ko »sciopero«. Toda če bo šlo naprej, bo N kmalu postal »njet« in S »sovjet«.
»Ljudi se vlada z besedami,« je dejal eden največjih propagandistov našega stoletja. In ljudskofrontna »junta« v Milanu je sklenila začeti kar z abecedo, tako da bi omenjeni stavek prestavila tudi v prakso.
—oš—
UTRIP CERKVE
Iz koprske ap. administrature
1.	januarja 1977 je imela koprska administratura 188 škofijskih ter 23 redovnih duhovnikov. Od škofijskih duhovnikov sta dva na študij ali v Rimu, trije v misijonih, trije v ZR Nemčiji med našimi delavci, sedem v Ljubljani, eden na Koroškem in eden na Dunaju. Bogoslovcev je letos 15, od katerih je eden novomašnik, ter 15 semeni ščnikov.
Biseromašniki bodo letos trije: Alojzij Kodermac, upokojeni župnik v Vipolžah, Rafael Morel, upok. župnik v Dolanah in Ivan Semič, upok. dekan v Kanalu. Zlato mašo bo imel Alojzij Gulič, župnik v Podgorju. 25-letnico mašništva pa bodo slavili: prof. Franc Kralj, župnik na Slapu pri Vipavi, Stanko Medvešček, župnik in dekan v Cerknem ter Gašper Prelc, upok. župnik
v	Portorožu.
★
• Mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je iz dela kapelske in gornjeradgon-ske župnije ustanovil novo župnijo v Radencih. Radenci se namreč predvsem zaradi zdravilišča in turizma naglo širijo. Nova župnija je posvečena sv. Cirilu in Metodu. Vodili jo bodo salezijanci iz Kapele pod vodstvom župnijskega upravitelja Jožeta Lebarja.
• V Rimu so odprli zavod za študij ateizma. Otvoritveni govor je imel dunajski kardinal Konig. Dejal je, da obstajajo v marksističnih državah »privilegirani ateisti in zapostavljeni verniki«, brezboštvo pa postaja državna vera ter sc oslanja na trditev, da se vera in znanost izključujeta, kar pa sodobni znanstveniki vedno bolj zanikajo.
• Kakor znano, ZDA in Vatikan ne vzdržujeta diplomatskih predstavništev, tj. nuncijev in pronuncijev. Apostolski sedež zastopa v ZDA apostolski delegat, ki je bil do sedaj vedno Italijan, v bodoče pa bo belgijski škof Jean Jadot.
• V Kolumbiji so lani v jeseni zaprli avstrijsko misijonarko s. Marijo Moises. Vojaške oblasti so jo obsodile zaradi podpiranja gvcriicov. Na posredovanje avstrijskih škafov je bila sedaj spuščena na svobodo.
• V St. Poltenu v Avstriji je poraslo število prijavljencev za radijski učni program »Komu verovati« za 25 odstotkov. To je za 3000 več kot pri programu »Čemu verovati« pred dvema letoma. Prijavljenih je nad 12.000 poslušalcev, ki sestavljajo 321 delovnih skupin. Tudi iz drugih dežel je prijavljenih veliko sodelavcev pri teni radijskem učnem tečaju.
• Država Rvvanda v Osrednji Afriki, nekdaj belgijska kolonija, ima 4,2 milijona prebivalcev. Štiri desetine od njih so katoličani. Krajevno Cerkev vodi 6 škofov, med njimi je 5 domačinov. Domačih duhovnikov je 240, zunanjih misijonarjev 120. Število duhovniškega naraščaja je v porastu; samo lani so imeli 20 novo-mašnikov.
ZiičiM dogodki
(nadaljevanje s 1. strani)
Nato je dr. Pogačnik prešel na odnose med Apostolskim sedežem in jugoslovansko državo. »Dobro se še spominjam govorov papeža Pavla VI. in predsednika Tita ob srečanju leta 1972. Predsednik Tito je dejal, da so vidiki Svetega sedeža in Jugoslavije glede glavnih mednarodnih problemov sorodni ali istovetni. Papež pa se je z zadovoljstvom izrazil o naši ustavi, ki uzakonjuje tudi dostojanstvo človeške osebe, in dodal, da Cerkev želi "zase le zakonito svobodo za izvrševanje svojega duhovnega poslanstva in za svojo iskreno službo človeku". Odnos Svetega sedeža je bil s podpisom protokola leta 1966 in z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov leta 1970, smemo reči, zadovoljivo urejen. Znano je tudi, kako papežev pronuncij v tem duhu često uspešno posreduje pri naših oblasteh v raznih napetostih, ki nastajajo pri nas doma. Obiski papeškega pronun-cija po posameznih republikah bodo to sodelovanje še poglobili in ugladili. Odnosi torej na višji ravni, to je med Svetim sedežem in našimi oblastmi, so urejeni. Škofje želimo le, da bi enaki odnosi obstajali tudi na vseh nižjih ravneh. Da ta ideal vse bolj in vseprej dosežemo, se mi zdi pomembna vloga pronuncija, za kar je pa potrebna tudi dobra volja domačih oblasti, ki pa upam, pač ne manjka.«
Nazadnje je dr. Pogačnik spregovoril še o klerikalizmu, ki ga družbeno politične organizacije v Sloveniji Cerkvi kaj rade očitajo: »Težave, do katerih prihaja na tkim. nižjih ravneh, izvirajo verjetno od ideološko pregorečih posameznikov, ki ne upoštevajo dovolj določil ustave in zakonov ter ne razločujejo bistro med pristno religioznostjo, ki je po zakonu svodbodna, in t. i. klerikalizmom. Oblast mora potem zakon ščititi. Večina sedanjega duhovniškega rodu je iz povojne dobe. Nikdar ni doživela časa tako imenovanega klerikalizma in ga vobče ne pozna. Prepričan sem, da tudi miselnosti, naj bi duhovnik odločal v javnih političnih zadevah, ni mogoče najti več pri nobenem našem duhovniku, niti pri starejših, kaj šele pri mlajših. Tudi v deželah zahodne demokracije se je Cerkev povsem ločila od političnih strank. Govoriti še danes o nevarnosti t. i. klerikalizma, je pač prazen strah, o katerem Gorenjci pravijo, da je "znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni".«
NAŠ KOMENTAR
»Odnosi na najvišji ravni, to je med Apostolskim sedežem in našimi oblastmi, so urejeni, škofje želimo le, da bi enaki odnosi obstajali tudi na vseh nižjih ravneh.« Ta izjava nadškofa Pogačnika veliko pove. Predvsem to, da so v odnosu DRŽAVA-CERKEV bili narejeni po vojni izredno dolgi koraki. Le pomislimo na leta stalinizma v Jugoslaviji, ko je bilo tam okrog leta 1950 zaprtih do 140 slovenskih duhovnikov, med njimi tudi oba sedanja ljubljanska škofa, Pogačnik in Lenič. Danes so to še samo spomini, ki jih nihče noče obujati.
Izjava ljubljanskega nadškofa nadalje sovpada z obiskom češkoslovaških škofov v Vatikanu in z besedami sv. očeta Pavla VI., ki jih je izrekel ob tej priložnosti: »Cerkev ne išče privilegijev, temveč samo možnost, da povsod oznanja evangeljsko resnico v pravi svobodi.« Dal pa je razumeti, da na Češkoslovaškem te svobode ni. Saj je od 13 škofov bilo le šest na obisku »ad limina«, pa še ti so skoro vsi le škofijski upravitelji, s škofom Tomašekom v Pragi vred. Omenil je nadalje težke razmere, v katerih morajo živeti katoličani v omenjeni državi, če primerjamo Cerkev v Jugoslaviji s položajem, ki ga ima v drugih socialističnih državah, je res v privilegiranem položaju.
Kljub temu ostane tudi v Jugoslaviji dejstvo, ki ga omenja dr. Jože Pogačnik: »Naj bi si enako dosledno prizadevali za resnično svobodno izpovedovanje vere tudi in zlasti v praksi.« Poročila o praktičnem uživanju svobode vere so si namreč zelo nasprotna s prijateljskimi izjavami in sprejemi med vrhovi.
Kot smo tudi mi svoj čas opozorili: »No-
vi	verski zakon v Sloveniji je lahko zanka...« Ostaja zato vprašanje, ali »nižji forumi« delajo na svojo roko ali pa po tajnih navodilih od zgoraj. V božični številki »Dela« smo namreč brali tudi naslednje: »Premagovati religije je sestavni del marksističnega pogleda na svet.«
Ne moremo se pri tem otresti vtisa, da je »premagovanje religije« preneseno na bazo, dočim partijski in državni vrhovi iz svojih ne zmeraj jasnih razlogov kažejo do voditeljev Cerkve prijazen obraz. Bodočnost bo pokazala, če gre le za napačen vtis opazovalca ali za resnično dejstvo dvoličnosti partijske politike do Cerkve.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Volitve v Iriavii svet imen šolstva
S poverjenimi dekreti šolskega ministrstva o preureditvi italijanskega šolstva je bil ustanovljen tudi Državni svet za javno šolstvo, s sedežem v Rimu, ki naj pomaga ministru pri vodstvu in urejevanju šolstva v Italiji.
Za nedeljo 27. marca je šolski minister napovedal prve volitve v ta svet. Svet sam šteje 71 članov, ki jih volijo razne šolske in izven šolske skupnosti. Učnemu osebju je v svetu določenih 47 mest, ki se takole razdelijo: 4 zastopnike volijo otroške vrtnarice, 14 učitelji osnovnih šol, 14 profesorji enotne srednje šole, 11 profesorji višjih srednjih šol, 3 profesorji srednjih šol za umetnost, 1 pa učno osebje na italijanskih šolah v inozemstvu. Volitve se vršijo talko, da se za celo državo postavijo volivne liste za posamezne tipe šol; izvoljeni so tisti, ki dobijo največ glasov.
Poverjeni dekreti predvidevajo za šole z neitalijanskim učnim jezikom po enega zastopnika v tem svetu. Torej nemški šolniki na Južnem Tirolskem, slovenski v Furlaniji-Julijski Benečiji in pa tisti v Dolini Aosta bodo izvolili po enega zastopnika.
Slovenski šolniki bodo šli v nedeljo 27. marca na volitve, da izvolijo zastopnika v Državni svet za šolstvo. Toda pri tem so nastale komplikacije. Besedilo zakona ni jasno glede manjšinskih šol. Kako naj se voli zastopnik, do katerega imajo pravico? Naj celotno učno osebje od otroških vrtnaric do profesorjev višjih srednjih šol postavi skupno votivno listo oz. več list, toda za vse šole? Ali naj učno osebje voli razporejeno po posameznih tipih šol kot velja za italijanske šole? (Učitelji svoje liste, nižja gimnazija svoje, višje šole svoje.) šolski sindikat je stal pred tem vprašanjem in je vprašal v Rim za avtentično razlago. Ker ta ni prišla, so v naglici pripravili liste za posamezne skupine šol: za učitelje, nižje srednje šole, višje srednje šole. Lista za enotne srednje šole ni bila sprejeta zaradi nekih formalnosti; potrjena je pa bila lista za osnovne šole in višje srednje šole.
Naši šolniki so pa kljub temu še zmeraj v dvomu, ali naj gredo na volitve. Če pojdejo, bodo potrdili sedanjo razlago zakona, ki našim potrebam ne ustreza, saj bi zmeraj bil izvoljen le učitelj, ker je teh največ, čemu naj potem hodijo na volitve profesorji? Zato šolniki čakajo, za kaj se bo sindikat odločil.
Ta je sporočil, naj profesorji na višjih srednjih šolah na Goriškem in Tržaškem oddajo svoj glas prof. Samu Pahorju, učiteljstvo na osnovnih in nižjih srednjih šolah pa naj bi se v znak protesta volitev ne udeležilo ali oddalo bele glasovnice.
čil Radia Trst. Čeprav statut tega izrecno ne predpisuje, velja pri izbiri nagrajenca načelo popolnega soglasja.
Druga podelitev iz omenjenega Sklada bo v ponedeljek 28. marca ob 20.15 v veliki dvorani Slovenske prosvete, ul. Donizetti
3.	Sledi prijateljsko srečanje.
Druga podelitev nagrade iz Sklada Dušana Černeta
Sklad Dušana Černeta je bil ustanovljen 1. januarja 1976. Kot je rečeno v 2. členu statuta, je cilj Sklada podpiranje idej, za katere se je boril Dušan Černe: slovenstvo, demokracija, krščanstvo. Nadaljnji člen pojasnjuje, da se iz obresti Sklada podeljuje vsako leto ob obletnici smrti Dušana Černeta (29. marec 1975) Slovencu ali slovenski organizaciji nagrada kot priznanje za zasluge v boju za ideje, navedene v prejšnjem členu. Letos sicer ni bila organizirana kaka posebna nabirka za Sklad, a je kljub temu prišlo nekaj Prispevkov.
Nagrado podeljuje komisija, ki jo sestavljajo po en zastopnik sester Dušana Černeta, Slovenske skupnosti, Društva slovenskih izobražencev ter slovenskih poro-
Še en pomislek...
Uresničitev industrijske proste cone na Krasu postavlja spet Slovence pred nove probleme. Med številnimi, že večkrat izpovedanimi pomisleki hočem poudariti enega: zaskrbljenost za ekologijo.
Pri vseh pogovorih o tej zadevi dobi problem ekologije le malo odmeva, ker stopajo v ospredje druge, za nas hujše skrbi. Vendar ni zame varstvo narave in okolja, v katerem živimo, danes prav nič premisleka manj vredno vprašanje.
Tovarne na Krasu bi naredile veliko škodo z onesnaženjem okolja, bližnjim ljudem bi prinesle neprijetnosti ali celo nevarnosti. Ko pomislim, da preti Krasu tildi ta nevarnost, mi ni vseeno.
Pa vendar bi bila industrijska cona še dopustna, če bi Trstu res ekonomsko služila. Pomislek, kateri prevladuje med Tržačani italijanske narodnosti, ki se spustijo v pogovor o tej zadevi, je prav ta, da ne bodo te žrtve pripomogle k rešitvi številnih ekonomskih problemov Trsta. V mestu že obstaja ena industrijska cona, ki ne deluje dobro, in številne tovarne zapirajo ali pa so v težavah. Zakaj državni ne podpreta teh tovarn in kar pri teh uresničila skupni delovni program? V čem je razlika? Obstajajo torej boljši predlogi, ki pa jih nista državi v svoji površnosti videli.
Država nima pravice, da nalaga tako ne-preudarno državljanu (v našem primeru že tako preizkušenemu) na ramena novih težav in posledic. Obratno, dolžnost ima, da skrbi za zdravje državljana in ga ne izpostavlja nepotrebnim nevarnostim. Sicer pa, ali sploh poznamo te nevarnosti, ali je bilo sploh jasno povedano, katere tovarne se bo gradilo? Ali pa smo zapisani nevednosti kot v Sevesu in drugod?
V	času, ko se tudi v preprostih ljudeh upravičeno prebuja smisel za varstvo narave, ki je že tako ogrožena, ko postaja la problem za številne ljudi in organizacije osrednja točka resnega dela in boja, je nedopustno, da uradna Italija ukrepa v obratno smer. In to v imenu nekega prijateljstva, ki na žalost diši le po formalnosti. Še huje, skupni program dela ne upošteva glasu ljudi, ki bodo poklicani, da prenašajo posledice v ekološkem, narodnem in še marsikakšnem pogledu. Sadovi nekega prijateljstva so navadno vse prej kot takšni!
Vključimo v boj za svoje pravice še to točko. Kraške groblje ne odtehta nobena iluzija boljšega ekonomskega razmaha, Življenjskega diha Krasa ne odtehta noben denar. Naš Kras ne sme postati smetišče!
Študentka
Udeleženca srečanja furlanskih duhovnikov v Ogleju smo naprosili za kratek članek. Objavljamo ga v našem prevodu.
Dne 27. januarja letos so se v Ogleju zbrali duhovniki treh furlanskih škofij in sicer iz Concordie-Pordenona, Gorice in Vidma. Vabilo na srečanje je bilo poslano tudi slovenskim in nemškim duhovnikom v treh škofijah, ki so se vabilu sicer v majhnem številu tudi odzvali.
Drznem se imenovati to srečanje kot »dogodek«. Najprej zaradi števila navzočih, nad 200, potem pa zato, ker se je zgodilo prvič v zgodovini, da so se zbrali in svobodno razpravljali duhovniki iz treh omenjenih škofij, ki so tako imeli priložnost, da se spoznajo in da se naučijo ceniti drug drugega.
Predmet srečanja je bilo geslo: »Furlanija po potresu«. Organizatorji in poročevalci niso imeli namena, da se postavijo na mesto državnih in deželnih oblasti, temveč so želeli le poudariti številne pomanjkljivosti, bodisi moralne bodisi materialne, ki se kažejo ob obnovi Furlanije. To je jasno izhajalo iz vseh poročil. Zato so se kot dušni pastirji zavezali, da bodo sodelovali z vsemi ljudmi dobre volje, da se obnovi njihova dežela tako materialno kot tudi versko in moralno, kar je precej težje. Izpričala se je njih trdna odločenost, da hočejo čuvati furlansko ljudstvo, nje-
gov jezik, njegov način življenja in božjega češčenja. Povabili so vse odgovorne, naj pomagajo družinam, da obnovijo svoje hiše po lastnih okusih in v soglasju s svojimi potrebami. Pokazali so na dejstvo, da do sedaj odgovorni niso niti pomislili, da bi dali prednost privatnim pobudam, da bi pospeševali željo po soudeležbi, ki se kaže v zadrugah in koordinacijskih odborih, rajši kakor da poslušajo politične stranke in podpirajo špekulacijo mogočnih. Uresničevanje omenjenih predlogov pomeni za furlanske duhovnike določeno izbiro in sicer ubogih, zatiranih, pozabljenih. Na kratko, gre za evangeljsko izbiro, ki jo je treba vsak dan izpričati ob strani svojega ljudstva v duhu služnosti in pripravljenosti.
Nekaj novic ob robu srečanja: popoldanskega srečanja sta se udeležila videmski ter goriški nadškof. Radio in televizija sta o srečanju molčala. In trdijo, da sta v službi ljudstva! Tudi katoliški tednik v Gorici »Voce Isontina« je sprva o srečanju molčal, potem je objavil članek, ki je bil precej strupen, končno je moral priliti dosti vode v svoje vino. V Vidmu pa je katoliško časopisje posvetilo srečanju veliko pozornost. Toda žal se je iz tega razvila tudi ostra polemika, ki se je končala v osebnih napadih, ki jih ni mogoče odobravati.	Don	E.	S.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ukve in Ovčja vas
H Na sodišču v Tolmeču naj bi se na prijavo učiteljice iz Ukev Liane Broccaioli začel v petek 18. marca proces zoper ukvanskega župnika Marija Gariupa zaradi žaljenja časti. Vendar je prišlo do sprave. Broccaiolijeva, ki je tudi občinska svetovalka socialdemokratske stranke, je u-maknila prijavo in izjavila, da ne nasprotuje več pošolskemu pouku slovenščine v Ukvah. Razprava se je tako končala s poravnavo spora in z arhiviranjem aktov.
O jezikovnih razmerah v krajih Ukve in Ovčja vas je na zasedanju raziskovalne ustanove SLORI v Trstu poročal ukovški župnik Mario Garjup. Decembra lani je bi-
lo	v Ukvah 419 prebivalcev, od katerih jih 205 govori slovensko, 117 pa jih zna mešano slovensko, nemško, furlansko, italijansko in 97 samo italijansko.
V	Ovčji vasi živi 144 ljudi. Od teh jih zna slovensko 65, furlansko in nemško 37 in samo italijansko 42. Piše pa jih italijansko 96 odst. in nemško 25 odst.
Slovenščina se je v Ukvah ohranila tudi zaradi stalnih stikov s Slovenci v Trstu in Gorici, zaradi delovanja pevskega zbora »Planinka«, zaradi maševanja in verouka v slovenščini in zato, ker se v začetku druge vojne ljudje niso množično izselili v Nemčijo kakor drugod v Kanalski dolini.
Najpomembnejši vir dohodkov je v obeh vaseh kmetijstvo in gozdarstvo, pa tudi živinoreja. Ta je vezana na planine, kjer imajo domačini svoje tamarje, Ukovčani imajo na svoji planini 77 odst. tamarjev, 20 odst. le-teh pa si lasti ustanova Ente Tre Venezie. Leta 1939 jih je odkupila od tistih, ki so se izselili v Nemčijo. Mlajši rod se je zaposlil tudi drugod, vozijo se na delo v Trbiž, v Pontebo in drugam.
Od slovenskih ljudi jih ima izučen poklic samo 6 odst., 23. odst. je kmetov, brez izučenega poklica pa jih je 11 odst., kar je izredno visok delež. Tu je jasno razvidno, kako jezikovna diskriminacija prinaša tudi socialno zatiranje, ki se kaže v nizkem strokovnem in poklicnem deležu domačega slovenskega prebivalstva.
Pouk slovenskega jezika, vsaj pošolski, je po vsem tem nujnost. Tako v pogledu socialnega in kulturnega napredka, kakor tudi na verskem področju. Nenehno se poudarja pomen socialnega in kulturnega napredka za uspešno oznanilo v misijonskih deželah. A bi morda veljalo isto nič manj tudi za domače razmere. V videmski pokrajini je Cerkev na tem področju
preureditvami v jugoslovanskem državno-pravnem redu in razvijanjem samoupravljanja.
Toda smešno je, in gre celo za potvarjanje, ako isto izrazoslovje uporabljamo, ko gre za italijanske upravne zadeve, zakaj tu ni bilo preureditev v smislu jugoslovanske samouprave. In, kot smo videli, se ni moglo pri tem izogniti niti banaliziranju, kar lahko mnoge zavede, da bodo ob soočanju z jugoslovanskim upravnim redom tukaj na meji imeli o njem dokaj čudne pojme. Pri samoupravljanju in njega izrazju gre gotovo za kaj več kot pa samo za jezikovno modo.
—ol—
Bralci pišejo
predolgo mudila in zavirala. Zasluga župnika v Ukvah in drugih duhovnikov je, če so se danes razmere v tem pogledu spremenile. Da preneha verska iin socialna škoda, ki je dolga leta bremenila in dušila slovenske kraje v videmski pokrajini.
Nerodno posnemanje
V	tržaškem slovenskem dnevniku od nedelje 6. marca je bilo objavljeno poročilo o sestanku rajonske konzul te z domačini iz Pevme, Št. Mavra in Oslavja. Poročilo bi bilo celo dobrodošlo, ako ne bi bil njegov jezik in slog tako nenavaden, da se bije z osnovnimi pravili slovenske izreke in prehaja v izrazno nedosleden žargon. Prvi odstavek se takole glasi:
Vprašanje športnega središča za potrebe prebivalcev Pevme, Štmavra in Oslavja je bilo na dnevnem redu na skupščini prebivalcev, ki jo je v petek zvečer v prosvetni dvorani društva »Naš prapor« sklicala krajevna skupščina. O tem so sicer že razpravljali na seji skupščine, preden bi se dokončno izrekli o lokaciji športnega centra, pa so za mnenje vprašali prebivalstvo. Čeprav je bila tema pomembna in brez dvoma zanima veliko večino domačinov v Pevmi, Štmavru in na Oslavju, se je skupščine udeležilo sorazmerno malo ljudi. (Podč. p.)
Ker ima poročilo naslov »Sestanek rajonske konzulte z domačini«, nam je takoj jasno, da gre za besedno igro, ki se zaplete celo v nesmisel, saj pravi, da je krajevna skupščina sklicala skupščino oziroma krajevni sestanek je sklical sestanek. In dalje, da so o tem že razpravljali na seji skupščine tj. na seji seje ali na sestanku sestanka.
Beseda »skupščina«, pravzaprav »skup-ština« je bila do šestdesetih let samo naslov jugoslovanskega in republiških parlamentov. Zatem so se tako poimenovale tudi jugoslovanske občine, v skladu z več
Pismo prof. dr. Demšarju
Dovolite mi, da povežem tudi jaz, Vaša nekdanja učenka, vsaj majhno cvetko v šopek najlepšega cvetja, ki Vam ga poklanjajo Vaši prijatelji in častilci ob tako visokem izrednem jubilejnem rojstnem dnevu! Mnogokrat se spominjam in pripovedujem o Vaših neštetih neopaznih, majhnih in velikih dobrih ter plemenitih dejanjih, za katere večkrat ni vedela levica, kaj dela desnica.
Spominjam se součenlce III. letnika učiteljišča Mili Fr. Neozdravljivo bolna se je Z vsem svojim mladim bitjem borila za življenje in rešitev. Koliko časa ste ji žrtvovali, poleg vse moralne in materialne podpore, jo tolažili, bodrili in ji dajali poguma ter tolažbe.
Tudi jaz se Vam ponovno iskreno zahvalim za Vaša plemenita dejanja, za vse dobre in koristne nauke; še posebej, da ste se ob neki priložnosti potegnili zame in me, skoraj edini profesor na šoli, vzeli v zaščito. Ko sem se Vam zahvalila, ste samo pripomnili, da me bolje poznate kot drugi.
Kateri profesor sedanjega ali prejšnjega časa bi opustil svojo veroučno uro in nam razlagal matematiko, ker smo se Vam potožile, da pišemo prihodnjo uro matematično šolsko nalogo, a razlage od profesorja matematike nismo razumele. Vso uro ste nam razlagali in pojasnjevali, da smo razumele in se je šolska naloga iz matematike kar dobro končala.
Še mnogo takih in podobnih spominov bi lahko naštela. Za vsa Vaša dobra in plemenita dejanja se Vam iskreno zahvalim in želim, da bi poleg rojstnega tudi godovni dan preživeli v zdravju in zadovoljstvu. Bog Vas živi!
E.R.
Vredno je bilo poslušati
Mislim, da po radijski reformi marsikdo posluša radijske oddaje manj kot jih je poslušal prej, čeprav jih lahko posluša ves dan. Tudi jaz sem med tistimi, ki manj poslušajo. Včasih pa vseeno odprem sprejemnik in iščem, če bo kaj zanimivega in ne samo glasba.
In res! K »Nipu«, kakor se te oddaje imenujejo, je voditeljica povabila nekatere študente obeh spolov, da bi povedali svoje mnenje o teh oddajah. Ni važno, kaj je govoril eden ali drugi; vsega si človek ne more zapomniti. Važen in zanimiv je bil odgovor enega izmed navzočih, ki se je glasil nekako takole: »Je lepo, da so mladini odmerili precej časa; ne strinjam se pa z dejstvom, da je v oddajah namenjenih mladini 93 odstotkov glasbe. Mladina ima še druge pereče probleme, ki bi jih lahko v nam namenjenih oddajah obdelovali.«
Pametno, kajne?
—ct
minimumi n     umu    ..............................................................  mu.........................................................    mm....n................................................................    milimi...............................................................................
ANDREJ MAJCEN SDB
Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu
(Priredil Anton Vode SDB)	(1)
Namenil sem se, da nekaj napišem o našem slovanskem misijonskem zdravniku dr. Janežu. To pa iz več razlogov:
'• Te dni (13.1. 1977) je obhajal svoj 64. r°jstni dan; hkrati je že skoraj 30 let, od-je zapustil domovino ter po nasvetu
kar
p- Kopača CM in p. Lenčka, urednika Katoliških misijonov, prišel na Kitajsko, da bi Pomagal msgr. Kereou, takratnemu apostolskemu administratorju čaotunške prefekture,
Dr. Janež je zares velika laična misijonska osebnost, ne samo kot izredno '■lsPešen zdravnik in kirurg, ampak tudi
odličen kristjan, ki se odlikuje po
kot
svojstveni, rekel bi, misijonski asketiki, Po veri v Boga in po talentih, ki mu jih Jc ^og dal za trpeče brate.
Dr. Janež je nekaka nova luč za novo
Zdravnik dr. Janez Janež (zadnji na desni v belem predpasniku) skupaj z osebjem operacijskega oddelka. V sredi (v črni duhovniški obleki) predstojnik kamilljanskih misijonarjev v Lotungu na Taivvanu in skupaj z našim misijonarjem Andrejem Majcnom pisec tega podlistka p. Crotti
misijonsko delovanje, kot mi je za božič pisal p. Lonček. Spričo politike, naciona-
listične gonje, oporekanja in podobnega stari način misijonarjenja izgublja na pri-
vlačnosti. Zato je treba iskati in najti nova pota in nove vzore, kajti naročilo »pojdite in oznanjujte« je še vedno veljavno.
4. Provincialni delegat za kamiljanske misijone na Daljnem vzhodu, p. Anton Crotti — po prizadevanju msgr. Kereca je svoj čas ustanovil prvi kamiljanski misijon v čaotunški prefekturi — je skoraj 30 let živel skupaj z dr. Janežem in je za tridesetletnico napisal lep članek o dr. Janežu. Prosil me je, naj ga priredim za slovenska ušesa. S tem je nekako uradno, v svojem imenu in v imenu vseh kamiljan-cev, izkazal doktorju hvaležnost in ga s tem postavil za zgled.
5. Prav tako ne smem mimo tega, da tudi jaz osebno dolgujem hvaležnost dr. Janežu, ker me je o božiču operiral. Nisem bil samo njegov pacient na bolniški postelji, ampak tudi njegov gost. Oba sva bila vesela drug drugega, ko sva za božič jedla kranjske krvavice in štrukeljčke. Pri kavici sva prerešetavala stare in nove čase glede misijonskega dela, uspehov in potreb. Ko je imel nekoliko več časa, je prižgal cigareto, odprl svoje srce in se raz-
govoril o svojih idealih. Pogovor se je vrtel o njegovem misijonskem poklicu in medicinski praksi, o msgr. Kerecu, o misijonskih Baragovih sestrah iz Maribora, o ogromnem delu, o začetnih težavah, o celinski Kitajski, o Formozi, o kamiljan-cih in kamiljankah, o šoli za bolničarke...
6.	In končno bi tudi prekmurski župnik Halas — ki se že več let zanima za pokojnega msgr. Kereca in študira njegovo življenje, da bi ga svojim rojakom dostojno predstavil — rad kaj več vedel o legendarnem in hkrati skrivnostnem Kerečevem sodelavcu v misijonski bolnišnici v Čao-tungu.
Kako naj torej uredim poročilo o dr. Janežu? Mislim, da bo najbolje takole: Za podlago bom vzel uradni referat p. Antona Crottija. Vmes pa bom vtaknil, kar so moje oči videle, kar so moja ušesa slišala o njem, bodisi od njega samega bodisi od drugih, in kar mi bo hvaležno srce narekovalo, ne da bi ga hvalil — doktor bi me za brke obesil, ker hvale nikakor ne mara in noče — ampak da ga predstavim mladim kot odličnega sina slovenske zemlje.
(Drugič naprej)
4. slovenski večer v Krminu
Srečanje Slovencev v krminski občini na kulturnem večeru je danes že tradicija, ki se bo gotovo ohranila. Letos je to srečanje bilo odgodeno na pomlad, ker je bila občinska gledališka dvorana ob zadnjem potresu poškodovana. To dejstvo pa ni nič škodovalo udeležbi. V nedeljo 20. marca je občinstvo napolnilo dvorano do zadnjega stojišča. Tudi program večera je bil dovolj .pestro izbran, da so lahko vsi zadovoljni.
S pozdravom je večer odprl predsednik kulturnega krožka briške mladine Plešivo-Krmin Jožko Sirk. Za njim sta napovedovalki Helena Mavrič v slovenščini in Vanda Gradnik v italijanščini napovedali prvo točko. Dramska skupina Sovodnje je nastopila z dramatiziranim Hlapcem Jernejem Ivana Cankarja. S tem svojim delom so Sovodenjci nastopili že doma in drugod, zato ni potrebno, da o njihovem nastopu kaj več povemo. Škoda, da je dvorana za tako intimno igro prevelika in zraven še premalo akustična.
Drugi del je bil posvečen slovenski pesmi. Nastopili so domači moški zbor Brda, mešani zbor Hrast iz Doberdoba, mešani zbor Lipa iz Bazovice te rmoški zbor »M. Filej« iz Gorice. Vsak zbor je zapel po tri oz. štiri pesmi. Zbori so se potrudili, da so svoje pesmi lepo podali.
Poleg zborov je nastopila še folklorna skupina »Dom« iz Gorice, ki jo sestavljajo dekleta od 10 do 14 let starosti. Prikazala je nekaj belokranjskih rajanj. Spored je zaključil ansambel Lojzeta Hledeta iz Šte-verjana, ki je za konec zaigral nekaj veselih slovenskih narodnih in umetnih.
Večer je v vsakem oziru uspel. Tudi letos sta pri organizaciji poleg domačega kulturnega krožka sodelovali obe prosvetni zvezi v Gorici, SPZ in ZSKP.
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« uprizori v soboto 26. marca ob 20.30 v župnijski dvorani v ŠTEVERJANU Collaltovo komedijo
»BENEŠKI TROJČKI«
Vabi PD »Franc B. Sedej« iz Števerjana. Bedno dramsko delo
O »Benečanki«, delu neznanega avtorja iz prve polovice 16. stoletja, ki ga je vključilo SSG iz Trsta v svoj letošnji repertoar, smo precej slišali, v glavnem samo negativne ocene. Kdor je prisostvoval 17. t. m. njeni uprizoritvi v gledališču Verdi v Gorici, je bil o tem več kot potrjen. Ni čuda, da je premnog obiskovalec že med dogajanjem na odru zapustil gledališko dvorano, ki je bila slabo obiskana kot nikdar do sedaj. Ni čuda, da je bil aplavz medel, skoro bi rekel le vljudnosten.
Tako kot je režiser delo postavil na oder, je to navadno spolno izživljanje, nedostojno, ogabno, za gledalce in za igralca ponižujoče. In besedna igra! Koliko prosta-štva v izrazih iin namigavanjih! Vemo, da se tudi take stvari dogajajo in zlasti v boljši družbi kar pogosto, toda ali je potrebno, da take stvari uprizarja gledališče kot je prav naše, ki ima toliko drugih problemov, ki se jih splača obravnavati. Mar je res samo seks tisto, kar je bistvo človekove dejavnosti? In ni mar poslanstvo gledališča, da vzgaja, plemeniti, da moralnim vrednotam vrednost in poudarek, ne pa, da ruši moralo in jo smeši?
Prebrali smo uvod dr. Silve Monti v zadnjem biltenu SSG. Njena razmišljanja imajo svojo težo in svojo upravičenost, toda kakor je bilo nato vse podano, človeka užali, raztogoti in ga sili na bruhanje. Žal nam je za igralce, ki so tako sposobni, da se morajo razkazovati na ta način. še bolj pa za gledališče kot ustanovo. Del prijateljev si je že zapravilo, drugega si bo sedaj, Premakaterega smo slišali reči, da ne bo več prišel na predstave, ki jih bo uprizorilo SSG iz Trsta, in da abonmaja ne bo več obnovil. In mesnim, da bo morala tudi Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice potegniti svoje zaključke. Ce nima besede pri sestavljanju repertor-ja, naj tudi ne nosi soodgovornosti. - ej
Seja občinskega sveta v Števerjanu
Seje, ki je bila 10. marca in je obsegala 15 točk dnevnega reda, so se udeležili občinski svetovalci polnoštevilno, zapisnik pa je vodil občinski tajnik dr. Vladimir Sturm. Svetovalci so najprej odobrili povišek davka na nepremičnine ob njih prodaji, znan pod kratico INVIM. Ta bo pri-
nesel občinski blagajni nekaj dohodkov na leto, istočasno pa negativno vplival na prodajo zemlje.
Svet je nadalje odobril nekaj upravnih zadev, kakor plače uslužbencem, najem raznih posojil ter obračun za leto 1975. Ta izkazuje 62 milijonov izdatkov in 53 dohodkov. Torej 9 milijonov primanjkljaja, kar seveda ni velika vsota za tako obsežno občino in njene potrebe.
Svet je imenoval šestčlansko komisijo, ki bo skrbela za poslovanje občinske knjižnice; komisiji bo predsedoval odbornik za šolstvo Ciril Terpin. Odobril je itudi nov pravilnik za to knjižnico. Ob koncu seje je svet poveril oskrbo starejših občanov v domu onemoglih v Števerjanu neki občanki.
Seja občinskega sveta v Sovodnjah
Na začetku seje, ki je bila v petek 18. marca, je župan Jožef Ceščut prebral poleg tega, kar je nadzorni odbor sprejel ali zavrnil glede prejšnjih sej, tudi razne intervencije občinskih svetovalcev. Svetovalec SSk je to novost pohvalil, a obenem pripomnil, da je premalo če intervencije (npr. železna ograja na ovinkih ceste Ru-bije-Vrh) ostanejo Je v zapisniku. Treba jih je tudi uresničiti.
Župan je nato poročal o srečanju treh slovenskih občin na Goriškem z občino Nova Gorica, ki je bilo nedavno v števerjanu. Prišlo naj bi zlasti do stikov na šolskem področju. Predviden je že obisk osnovnošolskih otrok iz Anhovega v Sovodnjah, prišlo pa naj bi do podobnega srečanja tudi s šolo v Mirnu. Ustanovila naj bi se iz slovenskih občin na Goriškem tričlanska komisija, ki naj bi dajala pobude za stike na kulturno prosvetnem področju s sličnimi dejavniki onstran meje.
Sledilo je branje poročila predstavnika sovodenj ske občine v upravnem svetu konzorcija za industrijsko cono Vlada Klem-šeta. Klemše trdi, da vlada v odboru mrtvilo. Tudi je nekako podvomil v narodno zavednost našega kmeta glede zemlje, ki jo poseduje, kar pa so mnogi svetovalci, na čelu s podžupanom, ostro zavrnili. Tej obsodbi so se pridružili tudi svetovalci SSk, ki pa so istočasno potrdili svoje odklonilno stališče do prisotnosti sovodenj-ske občine v tem odboru.
Med točkami dnevnega reda je bilo tudi poimenovanje ulic. Svetovalci so prejeli osnutek, na katerem so zapisana dosedanja in bodoča imena. Odobren je bil predlog župana, naj se predstavniki občine ponovno srečajo z odborom za preučevanje domače zgodovine, ki ima svoj sedež v Vidmu in odločujočo besedo pri poimenovanju ulic. Žal pa do sedaj omenjeni odbor ni pokazal dosti razumevanja za predloge slovenske narodne skupnosti.
Neposredno pred sejo je prišlo na občino sporočilo, da je deželna uprava ugodno rešila prošnjo za najem posojila 150 milijonov lir za gradnjo telovadnice, za kar bo dežela letno prispevala denar za 7,5 % obresti. Komisija, ki je bila 'postavljena, da ugotovi, če je moč postaviti telovadnico iz montažnih delov (ta bi bila cenejša), je prišla do zaključka, da zlasti v zimskem času ne bi bila povsem uborabna.
Občinski svet je odobril vsoto 600.000 lir za popravilo ure v cerkvenem stolpu ter namestitev avtomatskega mehanizma. Odobril je tudi podporo Narodni študijski knjižnici v Trstu.
Med slučajnostmi so svetovalci razpravljali o osnutku za občinski grb. Svetovalci SSk so intervenirali glede šolskih poslopij v Gabrjah in Rupi, svetovalec večine z Vrha pa je opozoril upravo glede nekaterih tamkajšnjih cest.
Trije zamejski zbori v Kopru
V	soboto 19. marca se je v mestnem gledališču v Kopru nadaljevala pevska revija »Primorska poje«, ki se je začela v Desklah 13. marca. Pred številnim občinstvom se je zvrstilo 12 zborov. Med temi so bili tudi trije zamejski: ženski in moški zbor »Oton Zupančič« iz štandreža ter mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice, ki je bil zadnji na vrsti. Pod vodstvom prot'. Stanka Jericija je izvedel J»nnequi-novo Ce moi de mai, Adamičevo Večerno pesem in Devovo Soči v Vrabčevi priredbi.
Revija se bo nadaljevala v soboto 26. marca ob 20. uri v Pivki, v nedeljo 27. marca ob 16. uri v Gorici in v soboto 2. aprila ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu. Zaključek bo v nedeljo 3. aprila ob 15. uri v Vipavi.
Podražil se bo bencin goriške proste cone
Razširjeni odbor goriške trgovinske zbornice je sprejel sklep, ki ga pa še morajo potrditi pristojna ministrstva v Rimu, da se zviša cena bencina proste cone od 200 na 270 lir. Denar od tega poviška naj bi šel v tako imenovani Goriški sklad (Fondo Gorizia), iz katerega naj bi se finansiralo neke infrastrukture, ki so potrebne za razvoj Gorice in pokrajine.
Predstavnika sovodenjske občine, Remo Devetak (SSk) in Janko Cotič (PSI) ter še nekateri drugi so zagovarjali povišanje na 250 lir, pa so bili preglasovani (10: 7) od tistih, ki so predlagali 270 lir. To so bili komunist Poletto, demokristjani, socialdemokrati, republikanec ter nekateri zastopniki gospodarskih ustanov. Zucalli (PSDI) je predlagal celo ceno 280 lir, pa je predlog nato umaknil. S tem denarjem naj bi se po njegovi zamisli takoj plačalo razlaščena zemljišča za avtoporto in industrijsko cono v Štandrežu.
Ljubljanska TV
Spored od 27. marca do 2. aprila 1977
Nedelja: 13.05 Nedeljsko popoldne. 16.40 Košarka Beko: Bosna. 18.25 Vzpon na Matterhorn. 20.00 Ipavci. 21.15 Irska - svetišče spominov. 21.45 šport.
Ponedeljek: 17.25 Narava Japonske. 18.05 Osebna nega in zobozdravstvo. 20.00 »Beg«.
Torek: 17.30 Pika Nogavička. 18.10 Jugoslovanska narodna glasba. 18.45 Po sledeh napredka. 20.00 Diagonale. 20.35 »Zvezde gledajo z neba«. 21.25 400 let slov. glasbe.
Sreda: 17.00 Otroška oddaja. 17.55 Od zore do mraka. 20.00 Caddie, film.
Četrtek: Otroška oddaja. 17.40 Prepovedana pot, film. 18.40 Ingolič: Mladost na stopnicah. 20.00 Humoristična oddaja. 21.30 Miniature. 21.50 S Festivala dokum. filma.
Petek: 17.15 Pisani svet. 18.15 Napitnice.
18.45	Prva pomoč. 19.00 Japonski športi.
20.05	Boussardelovi. 21.05 Med Pomurci.
21.40	Ulice San Francisca.
Sobota: 15.25 Nogomet Olimpija : Zagreb.
17.15	Letanje z zmaji. 17.45 Starec in otrok, film. 20.00 Afriška kraljica, film. 22.20 Popevka Evrovizije.
Pastirček št. 6
V postnem času smo. Kaj naravno, da tudi zadnja številka »Pastirčka« začenja s to mislijo in spomni mlade bralce na Kristusovo trpljenje, 25. marca pa je materinski dan; v zvezi s tem je objavljena igrica Ljubke Šorli »Mamin rojstni dan«.
V	marcu je tudi pričetek pomladi. Njej je posvečena slikanica ter pesmi »Marec« in »Prišla bo....«, ki pa jih morajo novopečeni pesniki še dopolniti. Zorko Harej je uglasbil pesem Radivoja Reharja »Pika-polonca«. Pesmi so še prispevali misijonar Vladimir Kos iz Japonske, Anamarija Zlobec, Ljubka Šorli in J. Hvala.
V »Goriških sprehodih« nas Mariza Pe-rat pelje v stari del mesta, pisatelja in pesnika Josipa Stritarja nam predstavi Sara, Anamarija Zlobec opiše obisk pri mojstru samouku Francu Bajcu v Škednju, Branko pa kramlja o japonski rokoborbi, kako je nastala in v čem obstaja. Dve drobni zgodbici sta prispevala Julče Gorjan (Jaz, minki in krave) ter Z. S. (Zdenka, vijolica in vetrček potepuh). Dopisov je pa to pot bolj malo. Komaj štirje. Upajmo, da bodo prihodnjič zopet bolj številni, saj ipisati v »Pastirčka« pomeni vaditi se v samostojnem pisanju. To pa je koristno za vsakogar. - jk
Šport
Olympia - Agi 3 : 0
(15 : 12, 15 : 10, 15 : 5)
Po skoraj mesečnem premoru se je začel drugi del promocijskega prvenstva. Slovenski odbojkarji 01ympije so praktično igrali doma, saj so se spoprijeli z mestnim konkurentom Agi, pri katerem so bili v soboto gostije. Tudi ta dvoboj se je končal z zmago naše šesterke, ki je v dobri uri prisilila domače k predaji. Ne moremo sicer govoriti o dobri odbojki, kajti pri tem predstavlja prav neprimerna Agijega telovadnica nepremostljivo oviro, toda tvseono je treba pohvaliti vsaj požrtvovalnost nekaterih 01ympijcev, ki so se kolikor toliko potrudili, da bi razgibali tekmo. Pri tem volja omeniti Štefana Cotiča, ki je bil v soboto učinkovit povsod, tako v dviganju kot pri tolčenju.
Za Olympijo so igrali: Kuštrin, Malič, Lavrenčič, Cotič š., Soban, Cernic, Tom-masi, Antonič.
Prihodnjo soboto bo 01ympia nastopila v domači telovadnici na Konnu ob 18. uri. Prišla bo pordenanska Ginnas/tica.
Velikonočna številka »Katoliškega glasa«,
ki bo izšla v četrtek 7. apriia, bo imela osem strani. Vabimo tvrdke, ustanove, podjetja, da objavijo tudi letos svcja voščila. Z njimi bodo razveselili sivoje odjemalce, kliente im člane, obenem pa gmotno podprli naš tednik, ki predvsem zavisi od pomoči svojih naročnikov in podpornikov.
Postni govori na radiu Trst A: v petek 25. marca ob 15.35 »Jokajoče žene« (dr. K. Humar); v torek 29. marca ob 15.35 »Pravniki velikega zbora in zasmehljivoi pod križem« (J. Kunčič).
Radijska oddaja »Vera in naš čas« bo od sobote 2. aprila dalje vsako soboto ob 18.45.
Tečaj razgovorov o zakonu in družini se
nadaljuje v Zavodu sv. Družine v Gorici.
V	soboto 26. marca ob 20.30 je na sporedu predavanje »Zakaj se poročim v cerkvi?«
Zamejski festival v Števerjanu. Organizatorji obveščajo, da zapade čas prijave za sodelovanje na 7. zamejskem festivalu, ki bo v Števerjanu 25. in 26. junija 1977, v torek 15. aprila. Vsi zainteresirani ansambli domače glasbe morajo do tega datuma poslati prijavo z gradivom, kakor zahteva razpis festivala.
Ekumensko potovanje po južni Italiji. Organizira ga Apostolstvo sv. Cirila in Metoda Trst-Gorica. Trajalo bo osem dni od 24. do 31. avgusta. Pot bo vodila prek Ra-venne v Loreto; od tam v S. Giovanni Ro-tondo (p. Pio) in v Bari; nato v Albero-beflo med Grke in Albance v Castrovillari in Spezzano Albanese, Si-bari, Pompei, Cas-sino, Grottaferrata pri Rimu, Orvieto, Fi-renze in zaključek na grobu bi. Leopolda Mandiča v Padovi. Cena 200.000 lir. Vpisovanje je pri dr. Angelu Kosmaču, Ricmanje in Arturju Koshuti, ul. Mameli 8, Gorica. Zadnji rok za vpisovanje je 31. julij 1977.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: Iirena Berto-lini namesto cvetja na grob Francu Simčiču 10.000; F. Bizjak namesto cvetja na grob Alojziji Ciani 2.000; E. R., Trst, 5.000; v spomin prijatelju Francu Udoviču darujeta Petaros in Cok 4.000; družina Schart iz Nabrežine v spomin nepozabnega grofa Auersperga in v spomin prof. Otona Ber-ceta po 10.000; N. N. iz Malega Repna
2.000 lir.
Za Alojzijevišče: PD »Štandrež« v spomin pok. Franca Antoniča 32.000; PD »Pod-gora« v isti namen 20.000; Ivanka Simčič-Leopoli 50.000; Devetak z Vrha 10.000 lir.
V	počastitev spomina pok. mame daruje msgr. Natal Silvani za Vincencijevo konferenco v Trstu 100.000 lir (ne 10.000 kot smo zadnjič pomotoma objavili, za kar prosimo oproščen j a).
Za cerkveni pevski zbor v Nabrežini: družina Schart v spomin Dorčeta Terčona
10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Sonja Stu-belj in Pavel Chersi z družino v spomin prof. Otona Berceta 10.000; hči Marija v spomin Frančiške Rudež 20.000 lir.
Za Vincencijevo konferenco v Rojanu: družina Makovec 10.000 lir.
Za rojansko cerkev:	Antonija Malič
10.000 lir.
Za novi dom Skupnost-Družina Opčine:
N. N. iz Saleža v spomin pok. Ane Budin 5.000; N. K. iz Zgonika v isti namen 5.000; N. N., Opčine, 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Peter Vidau v spomin pok. Marije Silvani za zastavo sv. Jerneja 5.000; N. N. (po don Sfer-co) 5.000; Justina Jeza ob hčerini poroki 20.000; Marija Vidau ob bratovi poroki 30.000; Bernard Sosič 5.000 lir.
Za Sv. goro: G. Z. v spomin Andreja Marušič 5.000 lir.
Za misijone: Zofija Rener v spomin msgr. Salvadorija 2.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
iRadioTrstA
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14.. 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 27. marca do 2. aprila 1977 Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vera in naš čas. 10.00 Praznična matineja. 11.05 »Naše praivice«. Radijska igra. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom.
13.15 Slov. ljudske pesmi. 14.05 Operete.
14.35 Lahka glasba. 15.00 Šport. Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica
tedna. 9.40 Koncert. 10.30 Poslušali boste.
11.35 Glasba. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba.
14.30 Mladina. 17.05 A. Smareglia: »Vešča«, opera. 18.05 Cas in družba. 18.20 Zborovska glasba.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Šolske oddaje.
9.40 Koncert. 10.30 Spomeniki naše dežele.
13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina.
15.35 Postni govor: »Pravniki velikega zbora in zasmehi j ivci pod križem« (Franc Vončina). 16.30 Za najmlajše. 17.05 A. Smareglia: »Vešča«, opera. 18.05 Pravorečje.
18.15 Slovanski zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Liki iz naše preteklosti. 9.40 Koncert. 10.30 Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 11.40 šolske oddaje. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba.
14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 A. Smareglia: »Vešča«, opera. 18.05 »Človek, ki je mislil, da je sam«. Radijska igra.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 10.30 Kje so moje rožice. 10.50 Od popevke do popevke. 11.40 šolske oddaje. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert.
18.05 Nicolo Tommaseo na obeh straneh Jadrana. 18.20 Pevska revija »Seghizzi« v Gorici 1976.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Koncert. 10.30 Glasba. 11.00 šolske oddaje. 11.35 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. 14.00 Sestanek.
14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.35 Postni govor: »Joana, Saloma in Magdalena pod križem« (Jože Kunčič). 16.30 Za najmlajše.
17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.20 Domači zivoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 10.30 Družina. 10.50 Lahka glasba. 11.35 Pratika.
13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina.
15.45	Poslušajmo spet. 18.05 »Prvi april«. Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
Miren
Dne 8. marca je umrla v bližnjem Mirnu onstran meje 96-letna Jožefa Cernic, mama naše rojakinje Mihelce, ki jo poznamo kot s. Adolgundo pri notredamkah v Gorici in ki je tudi priznana slikarka.
Velika je bila udeležba pri pogrebu zavedne in krščanske matere, ki je v življenju naredila veliko dobrega. Združeni v molitvi se spominjamo drage pokojne in izražamo iskreno sožalje s. Adelgundi in vsem v družini.
Posestnik in hotelir na Koroškem na gorskem področju išče dva delavca, po možnosti moškega in žensko, tudi zakonca z majhno družino, za pomoč na posestvu. Hrana in stanovanje zagotovljena. Naslov na upravi Katoliškega lista, tel. 83177.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodali 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
Pred enim mesecem, 26. februarja, je po težki bolezni dotrpel
LEONARD ČERNIČ
Pokopan je bil 28. februarja na vrhovskem pokopališču. Sv. maša ob prvem mesecu smrti in pogreba bo v soboto 26. marca ob 19. uri v cerkvi na Vrhu.
Svojci pokojnika želijo ob tej priložnosti izreči iskreno zahvalo vsem, ki so z njimi sočustvovali, se udeležili pogreba, darovali rože ali maše za pokoj njegove duše. Prisrčna zahvala tudi domačemu župniku za pogrebne obrede, organistu J. Pavletiču pa za petje ob pogrebu.
Vrh, 24. marca 1977
žena Marija, sin Venko i družino in ostali sorodniki