T G v A

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. A O ki., za pol leta ■ gold. SO kr.
Tečaj VI.
V LJubljani 1. aprila 1866.
List T.

anes praznik je veseli, Vstal iz groba je Gospod. j^L njim živeti smo začeli, ^Prišli spet iz tamiiih zmot.
Vsa narava god praznuje, Pražnje je napravljena, Novo se življenje snuje — Povikšuje stvarnika.
Cvetje krasno se razvija. Vsaka bilka zeleni, Ptičev drobnih tovaršija V zraku pesmice drobi.
le človek ti edini V sercu nosiš stari kvas! Pleti vence domovini, Zdrami naj te krasni čas!
Nekaj o dandanašnji odgoji.
Po „Napredak-u" spisal J. Lopnit.
Resnično je, da je človek na leni in unem svetu tem srečnejši, kolikor bolj so se razvile in izveršile njegove sposobnosti, s kterim ga je Bog po naravi obdaroval; t. j. koliko višo stopnjo izobraženosti je dosegel. Ta resnica je stara, kakor ljudski razum sam. Naši prednamci so že spoznali, da svoji mili deci veče sreče pripraviti in boljše dote zapustiti ne morejo, kakor, če marljivo pospešujejo razvitek naravskih sposobnosti svojih otrok.
Podlaga temu razvitku vseh dobrih sposobnosti in spretnosti pri človeku po zakonu narave pa je edino le odgoja. — Odgoja je tisto imenitno sredstvo, po kterem se posamesni človek povzdiguje do popolnosti vsega človeštva; le po dobri odgoji postane otrok človek, — brez nje bi moral vsaki tam začeti, kjer je človeški rod počel, ter bi se javoljne še do sedaj ne zdramili iz spanja terde nevednosti in sirovosti. Izreja stori, da potomci tam začnejo, kjer so spredniki nehali, da oče napreduje nego ded, sin dalje od očeta in vnuk dalje od očeta, deda in preddeda. Vsak dobro izrejeni človek pomaga tedaj polagoma narodu na višo stopnjo k popolnosti.
Veliko se je že pisalo o imenitnosti in koristi prave od-goje in omike, pa vse še le malo tekne. Izreja še ne lije tistega neprecenljivega blagoslova na vse človeštvo, ki osrečuje posamesnega človeka, ter pelje človeški rod do pravega namena. Zakaj neki ne? Hočem našteti te le tri vzroke:
\. Mnogi odgojitelji ne umejo prav, kaj je h i t-stvo in namen prave izreje;
2.	večkrat odgojniki odgojajo mladino enostransko, in
3.	dostikrat greše zoper naravne postave.
Pri vsakem delu in poslu ima človek kak namen in konec
pred očmi, ako se ne želi zastonj trudili. Tako je tudi pri odgoji. Vterjati in vterditi značaj, t. j. da so otroci zvesti svoje samostalnosti, da še tudi takrat, kedar človeka tare nemila osoda, kedar nezgodni oblaki prepregajo njegov obzor, zvesti ostanejo pravi in dobri reči — to ima biti glavni namen keršanske odgoje. Ali, žalibože! da imajo gojitelji, ali bolje, negojitelji vse drugačne namene pred očmi. Izrejajo rokodelce,
kmete i. t. d., ter skerbe le za bistro glavo, prosto voljo pa prepuščajo naj več osodi, za nravnost se še ne menijo. Ne-kteri mislijo, da že spolnijo svojo nalogo, če le gledajo, da otroci nič hudega ne počnejo in se sploh po vnanjem lepo vedejo; kaj rado se pozabi na to, da bi se ločila postavnost od nravnosti, ter se otrokom vbijajo v glavo le posamesni reki, pa se ne pomisli, daje ter d na volja naj bolj imenitna lastnost pri človeku.
Ves človek naj se izobražuje; to načelo bi mogli odgojniki imeti zmirom pred očmi. Vse dremajoče sile človekove naj se zdramijo: duh in telo, glava in serce, um in spomin naj se enakomerno vodi do pravega namena. Kako pa se godi v sedajnem času? Na telesno izrejo se posebno na kmetih le malo gleda, v duševni omiki pa se le sposobnosti, ktere naj manj truda prizadenejo, povzdignejo na neko stopnjo, večkrat še na škodo drugim spretnostim. Lahko se razume, kaj bode iz take enostransko izrejene mladine; obeta sicer mnogo, pa namesto, da bi se ponosno, enaka veličastni cedri, dvigala nad nebne oblake, pa se vije, kakor vela bilka po zemlji.
Naj veči pregrešek pri odgoji pa je, če se odgojuje nenaravno, posebno kar zadeva izobraževanje duha. — Vse na svetu se razvija po naravskih postavah; postopno je napredovanje v naravi, in polagoma se bližajo vse reči v naravi svoji namenjeni zrelosti. Le po takem načinu se nam odpirajo vsi čudeži, pri kterih občudujemo božjo vsemogočnost, na kterih se razveseljuje človekov duh. Razvitku duševnih moči tudi narava pravo pot odkazuje. Naj pred se razvijajo vnanji po-čutki, za temi se budi čutivnost, na to um, miselnost in razum. Ravno nasproti pa dela v sedajnem času tako imenovana odgoja po šegi. Večkrat se hoče razum poprej buditi, kakor spomin, in razsodnost poprej, kakor vnanji počutki. Uči se s posnetimi razumki in mislimi, kar pa slabemu otročjemu duhu celo nič ne koristi. Namesto, da bi budili detetu vnanje po-čutke, da bi potem polagoma jelo ogledovati svet tako rekoč s svojimi lastnimi dušnimi očmi, ter se prepričalo božje vsemogočnosti in modrosti, zraven pa se soznanjalo tudi s človekovimi razmerami, z naravo, z Kogom in s človeštvom — namesto vsega tega pa puščamo dete, da si nabira znanja iz knjig. Otroci se peljejo v neznani svet mertvih čerk in slovk, ter se uče
brez zavednosti, brez resnice, ne za življenje, večkrat le za očitno skušnjo: le zato, da se kaj uče.
Zelo neumno in protinaravno je, če tirjamo, da se dete samo uči na pamet. Tako se ne kvari le zdravje, nego se tudi namen poduka ne doseže, ter s« ovira prosti napredek v vednostih in znanostih. Namesto, da po vnanjih počutkih predmet naravnost in neposredno do duše dospe, t. j. brez vsakterega posebnega delovanja, mora duh pri učenji iz glave zlagati naj poprej čerke v zioge, in te v besede, besede v stavke. Pri vsem takem učenji si otrok ne predstavlja drugega, nego same mertve besede. Vsako učenje je brezvspešno, ako ni dete razumno delalo in predmete samo spisane tudi ogledovalo z duševnim očesom. Namesto, da bi si pridobil otrok jasnega znanja o raznih predmetih, uči se samo golih besedi in dolgo, dolgo mora posamesne stavke ponavljati, da si jih zapomni; torej mu pa tudi malo časa ostaja, da bi tehtno premišljeval, kar se je učil. Dete, sedé s sklučenim telesom pri knjigi, je prisiljeno zadušiti v sebi ves nagon za živahno gibanje. — Da bi le večkrat premišljevali žalostne nasledke takega protinaravnega podučevanja za duh in telo nežne mladine!
Vse to, kar sem doslej povedal, ni še edini ovir naravne odgoje. Med tem, da narava po svojih zakonih pri razvijanji otroških sposobnosti počasi napreduje, se včasi ne misli drugega, kakor da bi se le naglo in berzno duh izobraževal. Tudi pri podučevanji se je treba na naravo ozirati, kajti ona zahteva, da se vstanovi red, tako da se stopa od ednostavnih na so-stavljena, od telesnih na deševna učila. Vsa odgoja naj bi bila neka celost; vsako pripravljanje, vse, kar se stori, naj bi se preračuuilo za dosego naj višega namena. Vsak učenec bi moral pri vsakem nauku tako dolgo ostati, dokler si ga popolno duševno ne prilasti. Tu se ne sme nič šiloma, nič brez razlaganja, nič prenaglo in lahkotno učiti. Učenca lahko učim, svarim, opominjam k temu, kaj naj stori; pa siliti ali prisiliti ga nikakor ne morem, da tudi želi in hoče, kar je prav. Dostikrat pa se zahteva, da bi bili otroci le kmali učenjaki, in ne more se nikoli zadosti nagliti z učenjem in učevne predmete množiti. Keršanski nauk, čitanje, pisanje, številjenje, povesti, naravoslovje, narodopis, zemljepis, razne jezike, risanje in Bog vé, kaj še naj že zna nežno dete. Človekov duh ni stroj, ki bi se vertil le po mehaničnih zakonih. Otrok je potem kos lesa
v roki umetnikovi; prostost in nravnost se zaduši, in otrok ne dela, kakor sam hoče, ampak ker je bil tako izurjen. Navadi se sicer vbogati in posnemati zglede drugih , toda vse le nekako brezumno; pa pri vseh svojih delih nič ne misli, nične poželi, in če se mu ne veleva, tudi nič ne stori.
Pomenki
o slovenskem pisan / /.
XIII.
U. Zdaj imajo učenci praznike, jaz bi pa mogel se s teboj pomenkovati o slovenskem pisanji; veš kaj, daj tudi meni vsaj za nekaj časa počitnice, in naj se razgovarjajo nekoliko taki, kterim je naša slovenščina pri sercu, o naj novejši nemški knjigi slovenskega pisanja.'*»)
T. Sej tudi mene že tovor teži, in očitajo nama, da sva se preveč pohrovatila, in mnogi so še vedno te misli, da le v nemščini se nam cedi prava olika; torej naj jo sodijo in presojajo, kakor vedo in znajo, trije rojaci, kterim smeva pustiti imena ravno prej omenjene.
U. Te so prestare; daj jim raji domače, novoslovenske !
T. I nu, stsl. kroma je nsl. krajec ali kosec ali oboje skupej krušic; stsl. degba je nsl. dražba ali zdražba; ostro-verh ali ostroverhar je pa sploh znano ime. Krušic, Dražba in Ostroverh naj se torej razgovarjajo o slovenskem pisanji po tej slovniški knjigi, dokler se nama zdi, da jih ustaviva, kakor ustavljajo posvetovanja v očitnih zborih.
Krušic. Ker so v slovenskem pismenstvu še premnoge razlike, sem spisal posebno knjigo, da določim, kar je še nedoločno, poterdim, kar še ni terdno, razjasnim, kar je še temno, mračno ali oblačno.
Draiba. Ali si pa tudi določil, poterdil in razjasnil, kar si hotel, ker sedaj so časi, o kterih se nam dostikrat kaže pregovor, da jajce več kot puta ve?
K. Prizadjal sem si, in skorej vse razlagam prav iz tal staroslovenskih, in porabil sem v ta namen, kar seje dalo,
*) Prosimo večkrat kaj enakih spisov.	Vred.
**) „Die slovenische Sprache naeh ¡hren Eedetheilen." Behandelt von Kr. Levstik. Laibach 1866.
Pi«.
vestno in hvaležno preučene dela našega slavnega jezikoslovca dr. Miklošiča.
Ostroverh. Nadjati se smem, da je vse določno, terdno in jasno, kar si pisal, in rad bi, da bi vse bilo v prid slovenskim pisateljem in v hvalo pervega učenca pervega učenika slovenskega.
K. Sam čutim in spoznani v predgovoru (str. III. IV.), da je še tudi v moji knjigi marsikaj nedoločno v sklanjavi, negotovo v naglaševanji, nepravilno v znamnjanji staroslovenskih glasov.
D. Češ, da mi drugi tega grajali in oponašali ne bodo, kaj ne?
K. Celo v pisanji sem se sploh ravnal po dosedanji navadi, ker slovničar ne sme stvariti, ampak le stvarjene reči vravnavati in iz tega kazati jeziku gotove pravila.
D. Tega pa nikakor ne razumem, da praviš, da je r samoglasnik, pa ga samoglasniško ne pišeš! Sej gaje že 1.1852 razglasil vzor tvoj tudi v nemški pisani slovnici, 1. 1855 pervi rabil sloveči pesnik Kračmanov, 1. 1862 so ga gospodarsko v-stanovile Novice, 1. 1863 ga je sprejela slovenska slovnica Ja-nežičeva, I. 1866 ga piše razun Novic tudi Ilirski Primorjan in celo Glasnik, in skorej vse novoslovensko književno kerdelo! In ti si v sredi med njim 1. 1866 glasnika r ne upaš pisati samoglasniško?!
O. Učiti, da je polglasnik za ali pred glasnikom ram z drugim soglasnikom vred po izreki nepotreben in ga opuščati, je dosledno in oziroma tudi resnično; učiti, da je r tedaj samoglasnik in ga pisati samoglasniško, je še tudi dosledno dasi neresnično; učiti pa, da je r samoglasnik in ga ne pisati samoglasniško, to pa ni niti dosledno niti resnično.
i). Kaže se, da bomo mogli napraviti glasniku r kljun še spredej, da bo pozobal vse samoglasnike — spred in zad — po vseh prihodnjih knjigah slovenskih!
XIV.
K. Marsikaj ni še popolnoma v mojem spisu, to vem in povem očitno. Nektere reči sem prepozno bral in čul med narodom ter sem jih na koncu zboljšal v popravkih in dostavkih.
D. In teh popravkov in dostavkov je dve strani v tej mali knjižici!
O. S tem torej tudi ti spoznaš, da se človek sam uči naj bolje „uče pa gre še* (docendo et errando discimus).
D. Ali prepozno si to spoznal, dragi moj Krušic! ker str. 128 praviš sam v svoji knjigi: „Unseren Sprachgelehrten wäre gar oft zu empfelen, sich selbst zu belehren, bevor sie ihr Lehramt antreten".
O. S tem si pa sam sebi podpisal ostro, preostro sodbo!
I). Tim več, ker se učitelji ne postavljajo sami; slovni-čarjem pa, dokler si svojih pravil niso gotovi, se kar nič na dan ne mudi.
K. Sej nisem mislil pisati vsem brez razločka, in sej pravim , da zdelujem slovenski jezik le po njegovih govornih raz-polih ali besednih plemenih, ker prave, popolne slovnice nisem hotel pisati.
I). Se ve, da nisi mislil pisati vsem brez razločka, ker (str. V. VI.) praviš, da si jo spisal Slovencem, pa Nemcem, pa spet Slovencem, in sicer posebno tistim svojim bolj omikanim rojakom, kteri se pečajo zlasti s svojo materinščino. In ravno tem si prav po nemški marsiktero gorko zasolil!
O. Slovencem se po slovenski pove, če tudi — po vseh ustih; v nemški knjigi pa jim gorke soliti ali beliti, to se pravi, cepce in krepelce podajati nemškutarjem, da mlatijo in udrihajo z njimi po Slovencih in slovenskih pisateljih. To pač ni lepo, ni blago djanje! Ali ni tak, kdor tako ravna, sam tudi cepec?
D. Prave, popolne slovnice nisem hotel pisati, — sej nam nove slovnice tudi leta in leta treba ni. Kar je na svitlem Janežičeva slovenska v 3. in nemška že v 6. natisu, skezajo Slovenci in Nemci, kteri se hočejo slovniško naučiti slovenskega jezika.
O. Vendar bi popolna, v vseh čveterih razredih, zlasti v skladnji, po gotovih pravilili lepo doveršena in slovenski pisana slovnica slovenskega jezika bila v hvalo tebi in tvojim zmožnostim !	_
Kaj si učitelja dopisujeta.
Dragi moj Svetoslave!
Godi se meni, kakor nekemu čmernemu samotarcu, kteri se je vedno nad ljudmi togotil, tedaj si puščavo odbral, da bi ga tam nihče ne jezil. Primeri se pa, da enega dne, ko po vodo gre, verč ubije; to ga pa tako raztogoti in v nejevoljo
spravi, kakor nobena reč še ne doslej. Poslednjič je vendar iz tega spoznal, da miru in zadovoljnosti človek zastonj drugej išče, ako tega nima v svojem sercu. Tako sem se tudi jaz prepričal, — nekoliko pozno, pa bolje da enkrat, kakor no-benkrat. Na moji pervi službi mi niso bili po godu niti otroci, niti farmani, niti prihodki, niti druge okoljnosti. Pridem v drug kraj, vsega dobrega si obetam, pa se v veliko rečeh motim, in poslednjič vendar le spoznam, da ima vsak stan svoje dobrote, svoje težave, svoja bremena in svoje veselje; srečen pa je le tisti, kdor zadovoljno živi. Tako me je lastno prepričanje po bridkih skušnjah zmodrilo. Blagor tedaj človeku, kdor sprejme dober svet; veliko grenkih in bridkih ur si lahko prihrani. Te nezadovoljnosti, tega omahovanja je bilo krivo, ko sem jaz svet in njegovo nehanje in prizadevanje le po človeški modrosti meril, ker sem le preveč hrepenel čislan biti, sloveti in zložno živeti. Kolikrat sem bil žalosten, ko sem videl, da je moj trud le prazen, da sem se trudil za nevedne, nehvaležne ljudi. Sedaj pa spoznam, da je na svetu res vse prazno in ne-čimerno; kdor lovi srečo, je dostikrat ne vjame. Edina tolažba je človeku, ako se spominja, da je delal v božjo čast, v zve-ličanje svoje duše, da je bližnjemu s svojo delavnostjo koristil. Vse drugo pa je prazno in teži duha. Svet danes hvali, kar jutri graja; kader mu vstrežeš, kuje te v zvezde, kader mu pa ne moreš ali tudi ne smeš ugajati, takrat te pa pomen-dra v blato. In jaz revež sem se toliko trudil, da bi bil vsem vstregel.
Zavidal sem tudi drugim ljudem, kteri manj terpe, manj znajo od mene, pa vendar posvetne dobrote v bolj obilni meri vživajo; dostikrat se je zbudila neka tiha nezadovoljnost v mojem sercu, ko sem vidil druge bolj srečne in čislane od mene. Se ve, da to ni bilo lepo; odsihmal pa hočem Boga hvaliti, da ljudem dobrote skazuje, nikomur nočem zavidati njegove sreče, temveč, ker sem se tudi prepričal, da se nekterim ljudem huje in slabeje godi, kakor meni, dasiravno so si po človeških mislih boljši osodo zaslužili. Svoj križ hočem tedaj voljno nositi, akoravno me večkrat žuli, vendar le dobrotljivi Oče v nebesih ve, da se ta in edino le ta naj bolj prilega mojim ramam. Boljših prihodkov drugim nočem zavidati, kajti ne poznam tudi težav in zo-pernosti, kteri so sklenjeni z njihovim stanom in opravilom.
Tako vidiš, ljubi moj, da sem se vendar nekoliko popri-
jel tvojih dobrih svetov, in se hočem po njih ravnati, kolikor mi moje slabosti dopuščajo. Prav podučiven in kakor voda na moj mlin je bil tudi spis v našem „Tovaršu" (5.1. dne 1. sušea). Nezadovoljnost in nesreča na tem svetu izvirate le od tod, ker svet in njegove dobrote vse preveč čislamo, ker ne pogledamo z lučjo keršanske vere svet in njegovega ravnanja, z eno besedo: človek je toliko bolj nesrečen, kolikor se bolj zateleba v ta svet, kolikor višej. ceni in povzdiguje zemeljske dobrote, in kolikor bolj v nemar pušča, kar edino pelje k časni in večni sreči. Ali vse posvetno bi nas toliko ne mikalo, ko bi ne vi-dili, da se na svetu povzdiguje le bogastvo in imenitnost, zaničuje pa revščina in bornost. Vse tedaj, kar človeka vodi na napačno pot, je, ali napuh življenja in poželenja oči, in še tretji sovražnik, poželjivost, kterega se človek nikoli ne znebi. Mladost vidi slabe zglede nad učenikom; učenik jih vidi pri drugih stanovih, vidi jih tudi nad takim, ki so mu v zgled; ti in uni se pa izgovarjajo, da svet hoče tako imeti, to svet sabo pripelje, ali pa saj bi rad drugače ravnal, pa ne morem. Tukaj pa pomaga le edino keršansko življenje, življenje po veri, in Bog nam je v molitvi v roke dal orodje, s kterim vse lahko dosežemo.
Veliko bolj srečno in zadovoljno živim, kar sem se teh načel, teh vodil poprijel, sicer bi ti imel tudi sedaj veliko potožiti in si dobrega sveta prositi, pa se raji ogibam napot-ljejev, kteri se mi vale pod noge, če jih odvaliti ne morem. Vseh krivih potov ne morem poravnati; nad tugami in težavami v življenji pa ne bom odslej tako zdihoval, marveč radoval se bom, ker vem, da imam dobrega Očeta v nebesih, kteri se tudi mene spominja in da so na zemlji tudi dobri ljudje, kteri mi radi z besedo in z djanjem pomorejo; radoval se bom, ker me je božja previdnost postavila v stan, v kterem morem bližnjemu in nevedni mladosti z ukom koristiti. Veselilo te bo, da mene slišiš vedno tugovati, tedaj pa tudi svoje dosedanje ime pre-kerstim, in sem neprenehomo
Tvoj odkritoserčni
Radoslav.
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Zivkov.
9.
Podgane in miši.
Ne čudimo se toliko, če od takih stvari, ki jih imamo radi, slišimo kaj lepega, — bolj pa se čudimo, če zvemo kaj takega od stvari, ki jih nimamo radi, in ktere se nam zde brez pameti in serca, in ktere bi zavoljo sitnosti in škode, ki nam jo delajo, naj raji preganjali in uničevali. Tako se nam zdi pri podganah in miših. Da so te živali prijateljice glasbe in plesa, bomo pozneje vidili; tukaj omenjamo le drugih lepih lastnosti, da so namreč krotke in prijazne. Jetnikom so rade mile družbenice. Znani baron Trenk si je v ječi miš tak privadil, da mu jena klic vsikdar na ramo priletela. Neki oficir mu jo hoče odnesti, pa mu uide, se v kotič pred ječo skrije, in koj zopet nazaj smukne. Zopet mu jo vzamejo in v kletko zapro; tu ne je ničesa več, in pogine tretji dan. — Ko Krebiljona v ječo vtaknejo, pride po noči k njemu silo velika podgana, ktere se močno prestraši, ker je ne pozna. Drugi dan mu skoči pri obedu na mizo. Prejšnji jetnik si jo je odgojil in vkrotil. Če ravno so bile Krebiljonu podgane močno prigrajane, se mu ta vendar koj tako prikupi, da bi jo ječe rešen rad vzel seboj v Pariz, ako bi smel. M. de L a tu d, kteri je 38 let tičal po ječah, si je s pervega dve podgani privadil, da ste poklicane priletele in mu z roke jedle. Tudi druge bi rade kaj dobile; ena za drugo se jima pridruži, da jih je berž deset. Vsaka je imela svoje ime in prišla na svoje ime, in se kakor pesek, pustila gladiti. Se pred koncem leta jih je bilo 26 vse ene rodbine, ktere niso kake druge med seboj terpele. Po zgledu starejših so se mu privadile tudi mlajše. — Neki Nemec je podučil 6 podgan, ktere je po svetu kazal. Imel jih je v škatli, ktero je na mizo djal, odkril in s šibico pred njimi stal. Nobena ne smukne vun, temuč, ktero po imenu pokliče, tista pride, steče mu po roki, skoči na šibo, obsedi in pozdravlja gledavce; potem posluša gospoda in stori na tanko, kar ji veleva; leti po šibi gori in doli, se obeša sedaj za levo, sedaj za desno tačico, se potaji, da je kakor meriva, in se prebudi, kedar si ji reče.
Za plačilo za to sme gospodu po rami tekati, mu lice lizati in pol oreha pojesti, kterega ima on v zobeh. Tako so vse druge svoje umetnoti kazale in dobivale enako plačilo. Sirota je namreč nekaj zgrešila, gospod jo krega; ta pa ponižno pobesi glavico, mirno ga posluša, in se skrije osramotena v škatlo. Ostalih pet še mora vse po redu hoditi in nekaj plesati. Na zadnje pa ena med njimi praska in cvili, da plahe gospe strah navira; ali na gospodov glas so mahoma vse pri miru. Kedar so plesale, je v škatlo zapodjena žalostna skrivoma na nje poluko-vala. — Kako so znajdene, kaže to: če ne morejo z gobče-kom do kake slaje, rivajo repce skozi luknjo in jih oblizujejo. Zlahnejše pa še je njih serce. Svoje mlajše, starše in neval-nice ljubijo tako priserčno, da je dostikrat lahko človeka sram. Že latinec Plinij piše, da za svoje oslabele ali slepe starše kaj ljubeznjivo skerbe; jih kermijo, za ušesa nežno na solnce vodijo, in če grozi kaka nevarnost, pred vsem nevalnico v luknjo v varnost spravijo, naj jim ravno samim gre za življenje. To je Purdev sam vidil. Ako je ne morejo ovarovati, je tudi nočejo preživeti. Ponosni Angleži ljubijo tudi nepristojne veselice ; včasih dajo namreč poloviti po kakih 50 podgan, ktere v peščeno ograjo spustijo in pse šuntajo, da jih podavijo. Pri taki moriji I. 1858. dve podgani svojo starko na vso moč branite, se hudo v psa zaganjate in ga grizete, da grozno cvili, vendar ji zopet strese, in slarko in še eno branivko pokonča. Druga branivka v silni praski znad psa na oder skoči, ko pa vidi, da je ob ljubi tovaršici — ne odbeži, ker ji ni nič več za življenje, teinuč skoči na tla pred psa, in se mu tudi da zadaviti. Prečudna je tudi njihova miležnost in poterpljivost do svojih gruč t. j. do podgan s zraščenimi repci. Ker te sirotice nikamor ne morejo, da vsaka na svojo stran vleče, jih redi spervega starka; počasi pa, da ne zagladijo, prevzamejo pa tudi druge to skerb. Take gruče se vidijo nadevane v draždanski, v erfurtski, v vernigerodski zbirki i. t. d.
Razlaganje naj bolj navadnih latinskih kratic v cerkveni pratiki.
Učiteljem in cerkvenikom spisal Iv. Ctl. \ (a.) (albus) = bela (barva, ki se rabi pri cerkveni obleki); abb, (abbas) = opat;
ad = pri, ad libit. (ad libitum) = povoljno;
adv. (adventus) advent = prihod Gospodov;
alias — drugod, drugikrat, razun, kaj drugega ;
angeli custodes = angeli varhi;
Ant. (Antiphona) = antifon, prepev, odpev;
Anniversarium = obletnica;
Annuntiatio = oznanjenje;
Ap. (Apostolus) = apostelj;
Apparitio =: razglašenje;
Arch. (Archangelus) = arhangel, verhangel;
ascensio = vnebohod;
assumtio = v nebosprejetje, vnebovzetje;
l>. (beatus, beata) = zveličan — a;
B.	V. M. (beatae virginis Mariae) = praznik device Marije; Benedictio = blagoslov, n. pr. benedictio candelarum, ignis, palmarum,
blagoslov sveč, ognja, palmovih (oljkinih) vejic, oljke); Brev. (breviarum) =: brevlr, t. j. molitvene bukve za duhovne;
c. (color) barva;
C.	(confessor) rr spoznovavec;
cathedra Petri = praznovanje Petrovega stola ; ch. (chorus) = kor;
ein. (cineres cinerum) = pepel, n. pr. Feria 4. cinerum — pepelnična
sreda; cl. (classis) = razred;
coena Domini = večerja Gospodova (veliki četertek); com. (commemoratio) = spomin;
com. seq. (sequentis) = spomin sledečega praznika (pervih večernic"); com. praec. (praecedentis) rr spomin svetnika poprejšnjega dne v ve-černicah;
com. Dom. (dominicae) = spomin od nedelje;
com. Dom. seq. = spomin od nedelje pervih večernic ali od nedelje; com. Vig. (commemoratio Vigiliae) = spomin predvečera; communicantes = molitev, ktera se s to besedo začenja; commun. (communis) = po navadi, splošno:
Commune = del brevirja ali mašnih bukev, v kterem je duh. opravilo (officium) in sv. maša za svetnike in svetnice, ki nimajo svojega posebnega duh. opravila, pa tudi ne svoje posebne maše, kterih več pa ima enako duh. opravilo in enako mašo, različno le po njih stanu (kakor device svojo, mučeniki svojo i. t. d.); eompletorium = sklep večerne molitve;
conceptio = spočetje, concep. immacnlata = čisto spočetje; conversio — spreobernjenje;
cor. Chr. sol. (corporis Christi solemnitas) = praznik sv. res. telesa ; cor. = serce, festum S. S. (sanctissimi) cordis Jesu = praznik najsvetejšega serca Jezusovega; Cr. (Credo) vera; eras = jutri; cruce = od križa ;
cum = z, s, cum oetava = z osmino (se cel teden obhaja ali se saj spominja);
d. f. (dies festus) = praznik, dies fixus = odločeni dan; de communi — iz ovega dela brevirja ali mašnih bukev, ki se imenujejo „commune"; de apostolis, de virginibus = aposteljnov, devic; Dedicatio = posvečevanje; Ded. ecclesiae = praznik cerkv. posvečevanja; de ea (die) ravno tistega dne;
Defunctl = mertvi, Missa defunetorum = maša za mertve; Uesponsatio = obljuba;
die. (dicitur — dicuntur) — se bere, non dicitur — dicuntur = ne bo se molilo;
Dies = dan, de die == od dne samega ;
Dir. (direetorium) = vodilo za vsaki dan, po klerem se v cerkvi prazniki praznujejo, cerkvena pratika; Divis. (divisio) = razdeljenje; Dom. (dominica) =r nedelja; Dmns. (Dominus) = gospod;
D.	N. J. Ch. (domini nostri Jesu Christi) — našega Gospoda Jezusa
Kristusa ;
dupl. (duplex) = poglavitni praznik ; dupl. (m a j us) = praznik večje verste ; dupl. I. classis = praznik perve verste; dupl. II. classis rr praznik druge verste;
E.	C. (episeopus Confessor) = škof in spoznovavec; E. D. (eclesiae doctor) = cerkveni učenik ;
Epiphania Domini = praznik sv. 3 kraljev ali razglašenje Gospodovo; Ep. Epist. (epistola) epistel == berilo ali list; Er. (eremita) eremit = puščavnik.
(Dalje prik.)
Ljubi mir.
(Za „belo nedeljo" in tudi druge čase.)
fučasi
k
C„W~rrnd.«J
Lju-bi mir, ti cvet-je, Raj-ski si dar,	Dra-go nam

fcfefe rb-»—P—
T^r P
za-vet-je,	Ni Mi-li		žar.		—i	—jTiTl—MTI
		=£3 vsem		V	9 \ t-	UP M S SS H Daj, o zveličar, pre-/ v
	pjfrS:		r-f-			g * 11' J
^ffF"	[—4—U	-1-—-	hzjtr	—«-5— —rr-~		
lju-bi nam mir, Sre-če naj več-je na sve-tu je vir !
-CfcHrf-----»----# *	[fii			—f» —;-	
^ * «—p ~ p r ■		IT-ZJT:	—1		
Stiska nas težava, Duša medli, Zopet pa je zdrava — Če govori:
Mir preljubeznjivi Pridi v serce, " Vse moči oživi — Tebe žele.
Daj, o zveličar, preljubi nam mir, Daj, o zveličar, preljubi nam mir. Sreče naj večje na svetu je vir! Sreče naj večje na svetu je vir!

Možje, ki bodo pregledovali in popravljali nemška berila in učne knjige za nemški jezik v glavnih šolah, so ti le: šolski svetovavec Pravzek, (ob enem pervosednik); šolski svetovavec Hermano; šolski svetovavec dr. Becker; gimn. profesor Egger; šolski ravnatelj P. S c h \v d d; nadučitelj Bernhard; zgledni učitelj Nlernberger; lastnik priv. šole N i e d e r g e s a s s.
Derž. ministerstvo je sklenilo, da odjenjuje od sedanjega ukaza pri poduku v pisanji v ljudskih šolah (16. nov. 1861. št. 11027 C. U.), ter pripušča ta nauk učiteljem ljudskih šol in njihovim prednikom.
(„Schul. B.")
Iz Koroškega. V celovški učiteljski pripravnici je bilo pretečeno šolsko leto 30 pripravnikov; 9 jih je bito poterjenih za učitelje in 1 za podučitelja za ljudske šole treh razredov.
Iz goriške velike škofije. Veselo smo čitali, kako so se borili
dr. Bleiweis in njegovi podporniki za enakopravnost slovenskega jezika v šolah v vašem deželnem zboru; tudi mi se o tem lahko ponašamo z našimi g. g. Vinklerjem, Gorjupom i. t. d. in še celó z ne-kterimi pravičnimi italianskimi poslanci v goriškem deželnem zboru. Veliko so storili že ti možaki za nas goriške Slovence, in upljivo pričakujemo, da bodo tudi marsikteremu učitelju zacelili rane in ga rešili iz nadloge. — Višje šolsko ogledništvo nam je ravno razposlalo spise ali elaborate konferenčnih vprašanj. V posebnem dopisu učitelje opominja, da naj jih pridno in pazno beremo in s svojimi spisi primerjamo. Bog daj srečo! — Podljubeljskega dopisnika lepo pozdravljamo in pričakujemo kmali kaj iz njegove mične torbice. Z Bogom!
Fr. B., učitelj.
Iz Gorenskega piše g. I. C. „Tovaršu", da v 4.1. tolikanj hvaljena „Babička" je tudi pohujšljiva knjiga, ker je v nji govorjenje od zaljubljenja, od detoinorstva, od nespodobnih shodov med mladenči in deklici celó o velikih praznicih in na božjih potili, od ponočevanja in druge take norosti. In taka knjiga se priporočuje duhovskim iu deželskim učiteljem! — Res je, tudi mi priterdimo g. dopisniku, da ni primerita za vsako starost, posebno za nežno mladino ne. Popisovalo jo je mladenško peró glede na njeno krasno obliko, zlasti pa z ozirom na tuje, francoske in nemške spise enake verste , in ako se s temi primerja, se srne „Babička" v mnogih mnogih rečeh še hvale vredna imenovali. Vendar je celó pisatelj ni priporočal kar naravnost, kar se vidi iz njegovega spisa str. 52. „Trudite se in skerbite", pravi, „da se razširja pravi duh narodnosti in izobraženja tudi med prostim ljudstvom", iu v ta namen priporočale društvo sv. Mohora, ktero naj bi pridno razširjali duhovski in deželski učitelji po kmetih, ker želja in potreba po lepoznanskem berilu raste tudi med slovenskim ljudstvom, kakor se kaže iz povedane skušnje o „Babički", in ker se suiemo nadjati, da bodo knjige omenjenega društva vseskozi dobre iu čiste v vseh ozirih.
Iz Ljubljane. V Skednu poleg Tersta je umeri g. Jožef Legat, oče prečastitega teržaško-kopriškega škofa, nekdanji šolski učitelj v Naklem na Gorenskem, star 87 let. Slava njegovemu spominu! yZg. D." je v 8, I. pisala: „Po Terstu je veliko sočutje za ver-lega starčka, očeta mil. škofa, ki je na smertni postelji, in so mu že njih milost sami podelili apostol, blagoslov"; Laibaharca št. 58 pa je to tako le ponemčila: „In Triest herrscht grosse Theiluahme für den schwer erkrankten greisen Bischof, der heil. Vater sandte ihm deu apostol. Segen". — Sedaj pa še vprihoduje branite, naj se slovenski jezik ne uči v šolah, da bodo tudi prihodnji vradniki tako tolmačili. Kdo bi kaj verjel od drugod, ako doma tako pisarijo! — Čudno, sko-rej neverjetno je, kar „Novice" pišejo iz Idrije v 13 I.: „Naš g. orgauist misli prositi šolskega ravnatelja g. Fr. Lesjaka, da pripusti namesti „Hier liegt" kako slovensko pesem pri šolarski maši peti. Da bode uslišau, menda ni dvombe; sej vendar tudi pri nas sme biti, kar je drugod".. — Pri nas v Ljubljani, celo v gimnazijskih in real-skih šolah skorej sploh le slovenski pojö. Ali ima Idrija posebne namene, da nosi in tako široko razprostira ptujo zastavo? Treba bi ji bilo sedaj o veliki noči vstajenja in poboljšanja.
— Današnjemu listu je pridjano povabilo na „Klasje z domačega polja*.
PrememM v iiit©|Jsk©m stana.
V ljubljanski škofiji. G. Matija Rant, učitelj v Gorjah, je za terdno postavljen.
Imenik p. n. g. g. naročnikov: 191. Juri Zavasnik,v korar in višji šolski oglednik v Ljubljani. — 192. Franc Zore, učitelj v Šmartnu na Tuhinskem. — 193. Štefan Vezenšek, učitelj v Podsredi. — 194. Kari Legat, ravnatelj c. k. normalke v Ljubljani. — 195. I. Zohrer v Ljubljani. — 196. Gregor Koželj, učitelj v Tunicah. — 197. Janez Juvan, šolski vodja v Teržiču. — 198. Andrej Vavken, učitelj v Cerkljah. — 199. Valentin Plemel, fajmošter na Koroški Beli. — 200. Marka Kovsca, učitelj v Zaspu. — 201. France Černilec. učitelj na Jesenicah na Gorenskem. — 202. Jožef Cetina, učitelj v Slivnici poleg Celja. — 203. Kari Dermelj, učitelj v Postojni. — 204. Janez Zupanec, učitelj v Šentrupertu. — 205. Anton Gros, kaplan v Smartnem. — 206. Jožef Klemenčič, katehet v c. k. normalki v Ljubljani. — 207. Štefan Francelj, učitelj nad Ipavo. — 208. France Vučnik, učitelj v Vojniku. — 209. Jože Pavčič, učitelj v Laščah. — 210. Jožef Hanžekovic, podučitelj pri sv. Barbari v Halozah. — 211. France Erjavec, profesor na kr. visi realki v Zagrebu. — 212. Jožef Brinšek, učitelj v Šmarji. — 213. Jakob Čenčur, učitelj v Skednji. — 214. Učiteljska knjižnica zavračkega šolskega okraja pri sv. Barbari v Halozah. —215. Rok Škorjanec, učitelj v Jurkloštru. —
Listnica. G. Gr. Šv. na Dj.: Vsi „Tov." tečaji (razun pervega) se še dobe pri založniku. — G. J. K. v C.: Koledarčka „P al če k a" je še dovolj naprodaj pri J. R. Milicu.
iKSf* Današnjemu listu so tudi pridjani šolski ukazi.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.