Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
DEMOKRACIJA
Leto XVII. - Štev. 5
Trst - Gorica, 1. marca 1963
Spedlz. in abb. post. I. gruppo
Ugliedni ameriški državnik je dejal: «Prezgovorni politiki so prekletstvo naše domovine!»
Ameriški filozof R. W. EMERSON
Izhaja 1. in 15. v mesecu
ZOPET HLADNA VOJNA
Maurice Carr: «Hladna vojna med Vzhodom je mrtva, čeprav je še niso pokopali». Pregled svetovnega položaja po kubanski krizi. Novo obdobje med obema blokoma: nadaljevanje hladne - besedne vojne
Cim se je zaključila kubanska kriza je bil marsikdo mnenja, da se bo hladna vojna končno le zaključila. V tistih težkih trenutkih, ko je Kennedy zapovedal pomorsko blokado okoli otoka sta bila oba svetovna bloka na tem, da se poslužita atomskega orožja. Toda k sreči je prevladala zdrava pamet. Sovjeti in Američani so iz dogodka povlekli nauk. Oboji so spoznali, da imajo skupne interese, katedre je vredno skupno zagovarjati: 1) preprečiti na vsak način, da bi se oborožile z atomskim orožjem države ki še nimajo lastnega jedrskega orožja; 2) zajeziti kitajska nacionalistična strmljenja.
Časnikar Maurice Carr je tedaj zapisal v nekem članku, ki ga je objavil »Jeru-salem Post« med drugim naslednje besede: »Hladna vojna med Vzhodom in Zahodom je mrtva, čeprav je še niso pokopali«. Toda njegova napoved je bila prerana. Kmalu nato so propadla razorožit-vena pogajanja v Ženevi. Priča smo bili ostrih izjav Malinovskega in Nac Namare. Vse besede, ki so jih izrekli najvišji predstavniki obeh blokov jasno prikazujejo, da hladna vojna še vedno obstaja in da je prišla v novo razdobje, ki ga lahko imenujemo: besedna vojna.
Mac Namara je govoril 19. febr. pred ameriško senatorsko komisijo. Kakšne so bile njegove izjave ne vemo točno, kajti časnikarjem so dali le cenzurirane kopije Mac Namarovega govora. Ameriški o-brambni minister je govoril pred senatorsko komisijo štiri dni. Prvi dan je prikazal nevarnosti, ki jih za svobodni svet predstavlja komunizem. Najtežje vprašanje je še vedno Evropa. »Zapadna Evropa je poleg Združenih držav središče svobodnega sveta. Prav v to smer se obračajo ekspanzionistične težnje Sovjetske zveze in njenih satelitov.« Kubansko vprašanje nikakor ne sme uspavati ameriškega javnega mnenja. Kajti vprašanje, ki je pred vrati ne sme istočasno izključiti paž-nje do ostalih vprašanj. Ce bi se Američani bavili izključno s kubanskim vprašanjem in pozabili na Evrcpo, bi s tem napravili veliko uslugo komunizmu. Po vsem svetu je opaziti, da komunisti nenehno delajo, da bi si utrdili ugled. Nadaljujejo se sovjetske pretnje za enostranske ureditev berlinskega vprašanja.
V	južnem Vietnamu se nadaljuje nenapovedana vojna, kitajski komunisti so napadli Indijo. Istočasno pa se skušajo komunisti polastiti oblasti v Latinski Ameriki, v arabskem svetu in v afriških državah.
20. februarja smo izvedeli, da sta dve kubanski letali vrste »Mig« napadli neko ameriško ribiško ladjo. Predsednik Ken-nedy je na svoji tedenski tiskovni konferenci dejal, da predstavlja napad na ribiško ladjo hud prekršek s strani kubanskih oblasti. Nadalje je napovedal v primeru ponovitve incidenta reprezalje s strani Združenih držav.
Teda najhujše težave so morale šele priti. Dva dni kasneje sta ameriški in sovjetski obrambna ministra podala za svetovni mir hude izjave.
»Združene države zagovarjajo politiko, s katero bi preprečili nadaljni razvoj kastrizma in komunizma na Kubi« je dejal Mac Namara. Istočasno pa je sovjet-
ski minister Malinovski dejal: »Ameriški oboroženi napad na Kubo bi spravil na kocko svetovni mir. Atamski spopad bi uničil Zahod.« Svcj govor je sovjetski obrambni minister nadaljeval v ostrem tonu, ki ga nismo bili vajeni že dalj časa slišati.
Morda bi kdo ugovarjal, da so to samo besede in da je od besed pa do dejanj velika razlika. Toda prav besede so glavni faktor v hladni vojni. Najvažnejše V-prašanje pri tem je pravilno interpretirati izgovorjene besede in jim dati pravi pomen. Izjave ameriškega obrambnega ministra Mac Namare še ne pomenijo, da nameravajo Združene države napasti Kubo. Senator Russell, ki je govor ministra predstavil časnikarjem je dejal, da mu ni dovoljeno izdati, na kakšen način nameravajo Združene države preprečiti razvoj kastrizma in komunizma na Kubi. Toda jasno je, da se Združene države ne bedo poslužile vojaške akcije, da izvedejo svej-jo zamisel. Kubo lahko spravijo v vsakem trenutku v velike težave, ne da bi iztrelili niti en sam topovski strel. Lahko bi na primer organizirali novo pomorsko blokado in preprečili uvoz najvažnejših surovin, brez katerih bi se kubanska ekonomija kmalu znašla v hudih težavah. Dovolj bi bilo odrezati Kubo od ostalega sveta in preprečiti dovoz petroleja. Brez dvoma bi pri takem ukrepu nihče ne napadel ameriških vojnih ladij.
Oglejmo si sedaj grožnje Malinovskega.
V	trenutku najhujše kubanske krize je Malinovski molčal. Iz tega lahko sklepamo, da sedanje stanje ni akutno, kajti tudi v politiki drži pravilo, da pes, ki laja ne grize. Poleg tega pa je Malinovski tudi dejal: »Ne vem, če so se Združene države odpovedale svoji imperialistični politiki. Dokler ne bomo imeli točnih dokazov, do tedaj bomo stali budno na preži«. Na kakšen način naj tolmačimo te bese-
de. Je hotel pozvati Američane, naj dokažejo svojo politiko miru?
Toda tudi v hladni vojni niso besede glavnega pomena, pač pa dejanja. Sovjeti se zavedajo, da so na Kubi izgubili. Morda se je takrat prvič zgodilo, da so se morali umakniti pod pritiskom Zahoda. Hruščov prav dobro ve, da se mora zdaj opravičiti pri svojih podanikih, pridobiti si mora ponovno ugled, ki ga je takrat izgubil. Morda lahko na ta način tolmačimo besede Malinovskega. Njegove grožnje naj bi predstavljale zgolj opravičilo za izgubljeno partijo na Kubi. Toda svobodni svet se je v teku hladne vojne naučil vseh trikov strategije. Zahodnjaki se ne strašijo več grozilnih besed1, čakajo na dogodke.
Kakšne novosti nam bc prinesla bodočnost? Američani najprej pričakujejo, da bodo Sovjeti umaknili svoje čete z otoka, kar so napovedali za 15. marec. Jasno je, da se Američani zgoli s tem ne bodo mogli zadovoljiti, vendar pa tudi to predstavlja korak naprej. Drugo vprašanje je atomska razorožitev. Oba bloka pri tem vprašanju postavljata le malo ločene zahteve. Sovjeti so pripravljeni dovoliti tri letna nadzorstva, medtem ko jih Američani zahtevajo sedem. Toda Sdvjeti v tem trenutku hočejo na vsak način zavleči ženevska pogajanja. Obtožujejo Ame-čane, zaradi podpisa Nassauske pogodbe, be, s katero bode Angleži dobili rakete Polaris. Poleg tega pa zahtevajo, da pride do podpisa nenapadalne pogodbe med atlantsko in varšavsko zvezo.
Ce Sovjeti s poštenostjo v srcu zagovarjajo ta dva predloga, potem so grozilne besede Malinovskega zgolj propagandnega značaja. Ce pa ne bodo umaknili čet s Kube in bodo nadaljevali z atomskimi poskusi, tedaj se bo hladna vojna nadaljevala s še večjo ostrino.
J. R.
Tržaški Slovenci
in politične volitve
Zadnjič smo na tem mestu poudarili potrebo, da demokrat tični Slovenci v Italiji zavzemajo na predstojecih parlamentarnih volitvah enotno stališče. Rekli smo■ da bi bilo neumestno in pot litično škodljivo, ko bi v eni po> krajini glasovali na en , v drugi pa na drugačen način. Menimo namreč, da so lanskoletne občina ske volitve na Tržaškem dovolj nazorno pokazale, da je razširt jan je in poglobljanje politične skupnosti vseh zavednih Slovent cev ki živijo na teh tleh, edini temelj, na katerem lahko gradit mo upe za lepšo in boljšo bodočt nost.
Ali se bo takšen enotni nastop uresničil že na teh volitvah ali ne je trenutno še odprto vpra> sanje. Verujemo pa, da bo v dot gledni prihodnosti moralo priti do tega. Medtem pa so tržaške slovenske stranke, ki so zastopat ne v tzv. »Skupni listi«• že vložile na pristojnem uradu v Rimu pot litični znak svoje liste. Izpolnjen je torej prvi pogoj, da se Slovent cem pri volitvah v poslansko zbornico omogoči samostojen nat stop.
Tako so ostale odprte vse možnosti, o katerih se med tržas škimi Slovenci te dni vneto razt pravi ja. V glavnem gre za tri vat riante: po prvi naj bi Slovenci postavili svoje poslanske kandit date, po drugi naj bi podprli
VOLILNA KAMPANJA V POLNEM RAZMAHU
Parlamentarne volitve pred vrati
Začela se je volilna kampanja za bližnje državnozborske volitve, ki bodo 28; aprila. Vse politične organizacije, ki se bodo predstavile, se z vso resnnostjo pripravljajo na volilni boj. V sedanjem stanju predstavlja najpopolnejšo in najučinkovitejšo propagando televizijska rubrika »Volilna tribuna«, pri kateri sodelujejo najvidnejši predstavniki italijanskih strank. Po drugi strani pa se nadaljujejo predvsem nedeljski shodi.
Oglejmo si, kakšna stališča so zavzeli razni govorniki, ki so govorili preteklo nedeljo v najvažnejših italijanskih mestih. Bilo je mnogo polemike. Največ govora je o nadaljevanju politike levega centra. Toda nekatere stranke prikazujejo tudi druga pereča vprašanja,, ki se nanašajo na politično stanje v državi in na razvoj volilne kampanje.
Potres u Libiji: pet sto mrtuih
Hud potresni sunek je zajel libijsko mesto Barce. Po podatkih naj bi naravni nesreči izgubilo življenje okoli 500 ljudi, medtem ko naj bi bilo število ranjencev okoli 1000. Kljub temu pa verjetno ne bo nikoli ni moč poznati točnega števila žrtev, kajti v Barcu podobno kot v Agadirju ni anagrafskega urada. Mestece je bilo pri potresnih sunkih skoraj popolnoma porušeno. Libijskim reševalnim skupinam se takoj prišle na pomoč angleške in ameriške vojaške enote. Združene države pa so poslale na kraj nesreče svoje zdravnike in potrebna zdravila ter hrano. Potresni sunki so bili tako nenadni, da se prebivalcem ni posrečilo zbežati na prosto.
Dan kasneje so bili novi potresni sunki, ki pa na srečo niso povzročili škode. Mestece Burce je brez električnega toka in vode. Toda prebivalstvo, kolikor je preživelo potres se je že opogumilo in pomaga pri odkopavanju ruševin.
Katastrofa bi bila prav gotovo še večjega obsega, če ne bi v bližini mesta bile skoraj istočasno vaje angleških vojaških edinic. Vojaki so takoj priskočili na pomoč, toda kljub temu je Barce ostalo več kot dve uri izolirano v temi In strahu.
Libijski kralj je izdal dekret, s katerim so prepovedana po vsej deželi slavja, s katerimi zaključijo muslimani post Rama-dam. Trgi v mestu Barce so prepolni vojaških šotorov, v katere so namestili preživele meščane, nebo pa je polno helikopterjev, ki prinašajo vodo, hrano in zdravniški material. Američani so postavili vojaško bolnico, v kateri najdejo za-
točišče ranjenci.
Brez dvoma ne bo mogoče zgraditi Barce na istem mestu, kajti od mesta ni ostalo mnogo. Verjetno bodo mesto zgradili v bližini kot se je to zgodilo v Agadirju. Toda preživeli se v tem trenutku ne ukvarjajo s tem vprašanjem, kajti željno pričakujejo pomoči po več dnevnih in nočeh dežja, mraza in plohe.
De Gaullov talisman
Iz Siama je prišla novica, po kateri naj bi francoskega generala De Gaulla branil pred atentati dragoceni siamski talisman. Ko so za novico, ki jo je razširila neka zasebna radijska družba iz Siama, zvedeli v Parizu, je povzročila mnogo smešnih komentarjev. Skoraj v vseh pariških časopisih lahko beremo krajše članke o tej neverjetni novici. Poleg člankov pa lahko zasledimo tudi humoristične vinjete.
Omenjeni talisman naj bi prišel v roke generala De Gaulla iz nekega templja v Kokpu. Tempelj so zgadili častilci Tuada, budističnega svečenika, ki je živel pred tremi stoletji. Svečenik naj bi dovolil svojim častilcem, da darujejo talismane zaslužnim možem druge vere. Amulet se imenuje phras. Toda tudi če verjamemo, da De Gaulle poseduje talisman, kar pa ni verjetno, ni še nikomur uspelo zvedeti, po kakšni poti naj bi si ga general De Gaulle pridobil.
Kakor koli je že, ostaja dejstvo, da se je general De Gaulle v devetnajstih letih ubranil že številnim atentatom.
Za demokristjane je preteklo nedeljo govoril v Bergamu minister Colombo, ki je dejal, da »predstavljata trdnost lire in regularizacija temelj na katerega se naslanja italijanski ekonomski sistem, kajti omenjena faktorja ne zastavljata samo ravnotežja v notranjosti države, pač pa stabilizacijo socialnega stanja, to se pravi zagotavljata ravnotežje v celotni politiki«. Nadalje je zatrdil, da je nemogoče, da bi prišlo do novih nacionalizacij, kajti »v sedanjem stanju ne obstojajo sektorji, ki bi podobno kot električni predstavljali tolikšno važnost za celotno italijansko javnost .« Nadalje je dejal, da se programska politika krščanske demokracije ne bo naslanjala na aprioristične sheme in ideološke sheme, pač pa na realnost. Pravično gledanje na življenje nas sili, da delamo vsi skupaj: delavci, industri-jalci in politični možje — za dosego o-nih ciljev, ki so nam skupni in nam ležijo pri srcu. Nato je omenil televizijski govor tajnika PSI Nennija. »Poslanec Nenni ni v svojem govoru jasno povedal, ali se interpretacija demokratične ustaljenosti njegove stranke naslanja na sodelovanje z demokratičnimi strankami ali s komunistično partijo. Srednja pot sodelovanja od časa do časa z enimi in nato z drugimi se kaj lahko izrodi v zmešnjavo in prav gotovo predstavlja veliko nevarnost za demokratično ustanovljenost države.«
Tudi dnevnik »II Popolo« je v nedeljo priobčil članek, v katerem je jasno povedano, da Nennijeva »dvoumnost« ni zaže-ljena, kajti »vsaka negotovost v odnosih s komunistično partijo lahko postane u-sodna za demokratične ustanove«.
Prav tako je socialdemokratski minister Preti, ko je omenjal Nennijev televizijski govor dejal, »da bodo socialisti lahko sodelovali v bodoči vladi le, če se bodo strogo držali mednarodnih obveznosti, katere je Italija v preteklosti podpisala, kajti Italija bo tudi v bodoče ostala v zahodnem bloku«.
Republikanci se s svoje strani boje, da bi jih propaganda velikih strank ne zadušila, kajti še vedno vztrajajo pri svoji nalogi, ki so si jo zadali v okviru sredinsko-levičarske politike. »Italija ne bi mogla učinkovito rešiti velikih vprašanj svobode in pravičnosti«, je dejal poslanec Reale, »če bi se politični boj vršil izključno med komunistično partijo in krščansko demokracijo.«
Liberalci se pri svoji volilni kampanji predvsem opirajo na takoimenovano liberalno alternativo, ki naj bi zamenjala politiko levega centra. »V sedanjem času«, je dejal poslanec Bignardi, »bi se morali vsi zavedati, da je napočil trenutek okre-
pitve demokracije. Treba je komunistično partijo spraviti na tla, podobno kot so to storili v drugih zahodnih državah. Ali bo ta korak lahko napravila vlada levega centra? Nikakor ne, kajti socialisti so še preveč povezani na komuniste.« Toda liberalci predvsem napadajo predstavnike »sredine« v Krščanski demokraciji, ki skuša zaustaviti odpadništvo desnega krila stranke. »Nikakor niso upravičeni«, je dejal podtajnik PLI Ferioli, »razni posegi v zadnjem trenutku Pelle, Scet-be in Gonelle, ki skušajo prepričati javno mnenje, da se je Krščanska demokracija odpovedala poskusu politike levega centra. Resnica je, da demokristjani nameravajo še nadalje zagovarjati odprtje proti socialistom, čeprav se je poskus ponesrečil.«
Komunisti s svoje strani predvsem napadajo Krščansko demokracijo in socialiste. S propagando skušajo prepričati volivce, da niso osamljeni in da ne velja prispodoba nekega časnikarja, ki ie rekel ob priliki Togliattijeve televizijska konference: »Ali se vam ne zdi, da je komunistična partija podobna gledalcu na stadionu, ki kljub kričanju ne more spremeniti poteka nogometne tekme na igrišču. »Poslanec Pajetta je obtožil Nennija, da se zaganja proti komunistom, medtem ko ga demokristjani izlorabljajo. Nadalje je hitel zatrjevati, da je Moro pred kratkim dejal, da predstavlja PSI le pe-riferično moč.
Kdo bo Adenauerjev naslednik
Vprašanje nasledstva ktnelerja pretežno zanima vse bonnske poltike. Okrog Velike noči se bo sestal takoimenovani »skupni sestanek« pri katerem bi se predstavniki bratske stranke — Združenje krščanskih demokratov in Združenje Straussovih krščanskih socialcev — morali pomeniti in določiti ime Adenauerjevega naslednika, Nemški demokristjani morajo pomisliti tudi na propagandno akcijo, kajti volivci bi radi kaj kmalu zvedeli za ime novega kanclerja. Pri zadnjih volitvah v zapad-nem Berlinu se je namreč izkazalo, da je marsikdo glasoval za socialdemokrate, ker je notranja uredba večinske stranke nejasna.
Toda kljub temu verjetno ne bomo zvedeli za naslednikovo ime pred poletjem. Za najvišje mesto v državi se potegujejo: Erhard, Scroeder in seveda sam Adenauer Kdo ima največje izglede za končno zmago? Odgovor ni lahek. Za enkrat bi lahko edinole rekli, da je Schroeder na boljšem, toda zagovorniki Erharda se prav gotove ne bodo zlahka podali.
eno ali drugo italijansko stranko ali skupino strank• po tretji pa naj bi vtaknili glavo y pesek in oddali bele glasovnice. Četrte možnosti, ki bi lahko obstojala v tem, da politične organizacije slovenskih demokratov na Tržat škern volivcem sploh ne bi dale nobenih navodil, pa nihče sploh ne jemlje v poštev. Vsem je nam> reč jasno, da pol. organizacije pri teh volitvah ne morejo molčati.
Zagovorniki prvega stališča poudarjajo’ da bi postavljanje lastnih slovenskih poslanskih kandidatov v danih okoliščinah bila edina dosledna poteza. Pri tem se zavedajo, da takšni kant didatje pri sedanji razcepijenot sti slovenskih glasov ne bi imeli izgleda na izvolitev. Važno pa je, da bi nemarksistični Slovenci sat mo na ta način imeli možnost, da glasujejo za svoje ljudi. Glavno geslo slovenskih demokratov, ki so na občinskih in pokrajinskih volitvah vedno trdili, da se mot ramo ob vsaki priložnosti izkazat ti predvsem kot Slovenci, da mot ramo ponovno in ponovno izprit čati svojo voljo, da hočemo to tudi ostati, ker je to osnovni pot g oj za dosego in ohranitev naših manjšinskih narodnostnih prat vic, bi ohranilo svojo polno vet Ijavo. Poleg tega so tudi vse dot sedanje izkušnje — predvsem titovske — pokazale, kakšne so posledice, če se ljudi navaja na glasovanje za neslovenske strant ke. Veliko jih je, ki se nato nikt dar več ne vrnejo v slovenske vrste.
Glasovanje za eno ali drugo italijansko demokratično str ant ko, naj bi imelo to odliko, da bi bilo realistično. Ko že ne moret mo izvoliti svojega lastnega pot slanca, potem vsaj pomagajmo do uveljavitve tistemu taboru, ki nam je ideološko bližji, je na vladi in nam lahko kaj da, pravi to mnenje. Toda takoj nastane vprašanje: za katero italijansko demokratično stranko? Samo malo pomislimo, pa bomo uvit deli, da odgovor ni ne enostaven, ne lahek. To velja toliko bolj, ko imamo na drugi strani opraviti z dvema marksističnima strankat ma, ki sta vsaj v svojem formah nem stališču do Slovencev kot rektni in iz propagandnih ter det magoških razlogov včasih celo kar širokogrudni. Na italijanski demokratični strani, ki se mora veliko bolj ozirati na predsodke ~protislovensko razpoloženih vot livcev bi jima v tem ne našli partt nerja. Moralo bi se zgoditi prav nekaj novega, da bi lahko mislili drugače.
Preostajajo še bele glasovnice. Te naj bi bile znak protesta. Tot da ali je res tako? Takšna odlot čitev bi bila razumljiva in nujna, če bi se ne mogli ali hoteli odločb ti za nobeno od nastopajočih list in obenem ne bi imeli možnosti, da postavimo lastne kandidate. Toda v trenutku, ko nam zakon omogoča postavljanje lastnih kandidatov, izgubi odločitev in propaganda za bele glasovnice vsak smisel. Bila bi kvečjemu znak popolne neodločnosti in pot lifične impotence. Kajti, če hočeš mo koga podpreti, potem stori* mo to odkrito in s polno politič* no odgovornostjo, če pa tega ne moremo napraviti, potem prav tako jasno dvignimo glave, pot stavimo lastne kandidate in gla* sujmo zanje.
To sta edini dve v poštev prit hajajoči možnosti, o katerih bot do v prihodnjih dneh morale odločiti politične organizacije in zaupniki slovenskih demokratič* nih volivcev na Tržaškem.
Problemi dežele FURLANIJA-JULIJSKA KRAJINA
Zgodovinski razvoj zamisli za deželno ureditev italijanske države « Pri« jatelji in sovražniki deželnega ustroja a Izdatki in prejemki nove dežele s posebnim statutom s Kakšne ugodnosti prinaša Furlaniji=Julijski krajini posebni statut = Problem birokracije in deželno načrtovanje
Preden se dotaknemo najvažnejših problemov, ki bodo nastali v novoustanov ijeni deželi Furlanija-Julijska krajina, se bomo za kratek hip ustavili pri hipotezah, na, katerih sloni reševanje celotnega problema.
Prvenstvene bi se morali ustaviti pri vprašanjih, ki najbolj zanimajo politike iti javno mnenje in sicer: pri ekonomiji, birokraciji, obdavčevanju in štednji. Politiki so se pri obravnavanju deželnih dohodkov predvsem opirali na tri temelje: držali so se izkustev drugih, pred časom ustanovljenih dežel; držali so se rezultatov, ki jih je dala komisija Tupini; tretja zamisel pa predvideva, da bo dežela prejemala polovico davka IGE.
Toda preden se poglobimo v pregledovanje vseh posameznih problemov, si bomo na kratko ogledali zgodovinski razvoj deželne ureditve v Italiji.
Deželna ureditev Italije
Preden se je Italija združila in postala neodvisna, so preučevalci socialnih in političnih ved pripravil tri sheme, kako urediti novo državo. Nekateri, na primer Gioberti, Balbo in Cattaneo so zagovarjali deželno in federalistično uredbo. Drugi, na primer Cavour pa so bili mnenja, da je najboljša ureditev enotna država, liti problemi, ki jih je bilo opaziti pred več kot sto leti, razdvajajo tudi danes politično mnenje predstavnikov raznih struj. Vsakdo ie prepričan, da njegova zamisel piri naša državi najboljšo : notranjo uredi-•f^V. Podobna raziskavanja, kaj je boljše za italijansko državo so bila v teku še pred in med liberalno vlado. Albertinski statut ni predvideval dežel, toda nenaravna izključitev se je jasno pokazala v predlogih demokratičnih strank, ki so zahtevale v dobi pred fašizmom ustanovitev dežeinega ustroja.
Deželna, federalistična in enotna ureditev države so tri teze, s katerimi se bavi ustava vsakega naroda pa naj je oblast demokratična, totalitarna ali pa katera koli druga. Takoj po italijanski združitvi je prevladala zamisel enotne države, ki. Pa se je le slabo strinjala s tradiciot nalnimi avtonomijami občin in provinc. Različnost raznih italijanskih dežel pa dokazuje, da so se člani prve ustavodajne skupščine zmotili. Republiška ustava, ki so jo sprejeli prebivalci italijanskega polotoka po drugi svetovni vojni pa je dokončno odpravila to pomanjkljivost. Deželna ureditev se je torej izcimila iz enotne države.
Italijanske katoliške politične organizacije so se vedno zavzemale za deželno ureditev. Pri tem naj omenimo samo končno resolucijo, ki so jo sprejeli na .prvem vsedržavnem kongresu »Italijanske ljudske stranke« — sedanje KD —, v kateri je rečeno: »Ideološke in pro-ižamske točke moramo razumeti v luči deželnih avtonomij«. Toda kot tedaj se morajo tudi danes katoličani boriti proti desničarjem, ki se zagrizeno borijo, proti deželni ureditvi. Desničarji ponavljajo svojo staro pesem:	ustanovitev dežele
Furlanija-Julijska krajina predstavlja veliko nevarnost za narodno enotnost in za državno varnost na vzhodnih mejah. Toda pomembne osebnosti so dokazale, da ta nevarnost ne obstoja in da ni realna.
Deželna finančna ureditev
Kakšen je namen deželne ureditve? Predvsem decentralizacija. Toda kako se bo dežela vzdržala? Na to vprašanje je
odgovoril že leta 1921 Don Sturzo. Povzemamo nekaj misli iz njegovega takratnega govora:
»Naša stranka se ni samo vedno borila za deželno ureditev države, kar predstavlja radikalen poseg proti državni birokraciji, pač pa je predlagala decentralizacijo državnih uslug z razširitvijo avtonomnih okrajev. V naši zamisli je prava upravna decentralizacija.« Jasne so bile tudi njegove besede o namenih in mejah, v katerih naj bi delovale dežele. »Kakšna je finančna ureditev dežel? Ali bo ta finančna ureditev sličila sedanji lokalni ali pa bo nova avtonomna finančna ureditev? Toda najprej moramo biti soglasni
o	besedi avtonomna financa. To se pravi, da dežela lahko postavlja davčne zakone,
ki so v skladu s posebnim ustrojem dežele same. Nihče, tudi najvernejši zagovorniki komun ne pojmujejo več avtonomistične finance, kot svobodne brez vsakega odnosa do državne finance. Ce bi bilo tako bi se znašli v popolnem kaosu. Zatorej je prav, da deželna uprava lahko po svoje upravlja kapitale, ki so namenjeni ministrstvu za javna dela, za delo, za kmetijstvo, industrijo, trgovino in vzgojo in jih pametneje od bliže uporablja, kot bi jih ministri od daleč.«
Parlamentarna komisija, kateri je predsedoval poslanec Tupini je prišla do podobnih zaključkov.
Prejemki in izdatki
Desničarji pravijo, da bo novoustanovljena dežela prinesla samo povečanje birokracije in torej večje izdatke, kajti province v sami deželi so po svoji strukturi preveč različne. Toda prav zaradi tega jih je treba postaviti. Praksa namreč dokazuje, da čutijo potrebo po deželni ure-
ditvi prav v onih krajih, ki so na najnižjem nivoju.
Proračun dežele Furlanija-Julijska krajina bo verjetno kazal naslednje postavke: deželni davki, čisti dohodki avtonomnih podjetij, dohodki manjših javnih uslug, deželna lastnina, deželni demanij itd. Izdatki pa bodo: izdatki za vzdrževanje lastnine, pasiv avtonomnih podjetij, javna dela, skrb za zdravstvo, financa in zaklad, vzgoja, izboljšanje gozdov itd.
Proračuna dežele Furlanija-Julijska krajina zelo verjetno ne bo moč pripraviti pred finančnim letom 1964.	>
Toda poglejmo sedaj številke, ki smo jih izračunali na podlagi podatkov iz preteklih let. (Tabela 1.)
Ko smo si sedaj približno ogledali,
kakšni bodo prejemki, poglejmo še izdatke. Za primer si bomo vzeli proračun dežele z posebnim statutom Sardinije. Sardinija in naša dežela sta si precej podobni in to zaradi gostote prebivalstva, kmetijstva in slabega, industrijskega razmaha. Sardinija in Furlanija-Julijska krajina sta pri zadnjem štetju izkazali sledeče številke 1.413.289 in 1.205.222 prebivalcev. Obe deželi sta~razdeljeni na tri province in štejeta 344 in 217 občin.
Zaradi tega si bomo ogledali, koliko je potrosila dežela Sardinija in s tem bo približno jasna tudi slika, ki bi vsaj bežno morala odgovarjati izdatkom dežele Furlanija-Julijska krajna.
Industrializacija
O industrializacij dežele Furlanija-Ju-ljiska krajina so bila mnenja zelo deljena. Velika večina preučevalcev ekonomskih problemov, publicistov in politikov je bila edina, da v deželah, ki mejijo na vzhod primanjkujejo surovine, kar pa predstavlja veliko zapreko za industrializacijo dežele.
Po končani drugi svetovni vojni pa se je po zaslugi zasebnih inic ativ pričel no-
960.
vi vzpon industrializacije. Pripomogel pa je tudi rotacijski sklad. Rotacijski sklad s sedežem v Trstu je imel 57 milijard fondov, ki so jih prispevali Američani in italijanska vlada.
Problem birokracije
Ko smo govorili o deželnih izdatkih smo pri tem upoštevali tudi breme, ki ga predstavlja burokracija. To je zelo težak
2) Izdatki (v milijonih) dežele Sardinija
1958	1959	1960
Bremena generalnega značaja 23.864	25.336	31.651
Bremena ekonomsko produktivnega značaja 35.603	43.668	42.525
Izdatki socialnega značaja - 7.865	10.093	7.933
Šolstvo 3.711	4.998	5.854
Lokalne ustanove 1.296	1.607	2.124
SKUPNO 72.339	85.702	90.087
1) Davki	V	treh provincah Furlanije-Julijske krajine						
DAVKI				1960 — 1961			1959 — 1960	
(v milijonih)			VIDEM	TRST	GORICA	VIDEM	TRST	GORICA
Davek na zemljišča			178,3 98,6	3,0 1,6	9,0 35,6	176,8	3,1	15,8
j Davek na ostalo nepremičnino			101.3 51,9	136,0 ■ 59,6	4,7 16,4	115.6	137,1	41.2
Davek kmečkih dohodkov			60,0 30,1	L1 0,6	4.1 2.1	61,1	—	4,3
Davek R. M.			3227.2 1710.2	2519,1 4165,9	464,5 239,3	3699,2	4121,2	547,9
Izdelava plina			0,6	6,6	0,4	0,7	6,4	0,5
; Izdelava električne energije			352,2	74,0	88,6	384,4	78,2	98,2
Tobačni monopol			6333,2	3313,0	1132,3	6748,8	3436,8	1231,7
I. G. E.			8895,4	10919,4	1371,8	9752,9	11016,0	1599,3
SKUPNO brez	IGE		12134,6	10280,5	1997,0	11186,6	7783,9	3538,9
SKUPNO v	IGE		21030,0	21199,9	3368,8	21939	18799,9	1939,6
SKUPNO brez	IGE		26045,2			20920,1		
N.B. Od leta 1960 so bili posredni davki izterjani za dobo sončnega leta. Podatki v koloni 1959-60 in 1960-61 odgovarjajo letu 1960 oz. letu 1961 v drugi vrsti pa so podatki o drugem poletju 1959 oz.
RAIKO DOLHAR
ČLOVEK IN OKOL1E
Za obstoj življenja je potrebno troje: živ organizem, primerno okolje in možnost izmenjave med živim organizmom in njegovim okoljem. Tem trem pogojem je podvrženo vsake živo bitje od najenostavnejšega, bolj kemični molekuli podobnega virusa do priznanega vladarja vesoljstva, živega bitja, ki mu pravimo homo sapiens. Tako bi človek nedvomno propadel, pa naj bi živel v najlepšem okolju, če le ne bi dobil vede za prehrano, propadel pa bi tudi, če bi bil ob obilni prehrani izpostavljen snežnemu metežu in viharju.
Ne nameravam na tem mestu razpravljati o bistvu živega bitja nasplošno ali človeka, čeprav tudi to spada-v okvir današnjega predavanja. To bi nas namreč privedlo predaleč, poleg tega pa ima v-sakdo o človeku svojo, pa čeprav še tako Zamegljeno sliko. Ravno tako neumestne bi bilo, če bi hotel tukaj na dolgo in široko razpravljati o fizičnem in kemičnem bistvu našega okolja. V pričujočem sestavku naj bo poudarek rajši na razmerju med človekom in okoljem, ki ga obdaja, ker je splošno dognano, da prej okolje vpliva na človeka, kot pa človek na okolje. Zato naj začnem z ogledovanjem tega razmerja, namreč razmerja med človekom in njegovim okoljem, kar pri okolju.
Sodni dvor je tokrat sprejel Vignancou-sploh smatramo za človekovo okolje. Da mi bo to bolje uspelo, bi rad človekovo okolje najprej razdelil v fizično in kemično na eni strani ter v biološko in sociološko na drugi strani. Gotovo je pojem fizičnega in kemičnega okolja lažje umljiv, skoraj bi rekel; da je otipljiv; drugače je z btološko/sociološkim okoljem. O večjem pomenu enega ali drugega okolja si še niso vsi na jasnem. Tako namreč lahko rastline ali živali običajno vzamemo
iz njih naravnega biosociološkega okolja in jih ob primerni negi ohranimo pri življenju tudi v laboratoriju ali drugem primernem okolju. Se celo žive celice kompliciranega človeškega organizma lahko v idealnih okoliščinah ohranimo pri življenju izven človeškega organizma. Veliko teže pa žive celice in ravnotako živi organizmi prenašajo spremembe svojega naravnega fizičnega ali kemičnega okolja. Ce na primer rastline ali živali izpostavimo temperaturi 60 stopinj nad' ničlo, nam bodo kaj kmalu poginile. Za človeka kot za druge žive organizme so neke meje v temperaturi, vlagi in drugih meterološ-kih faktorjih, v katerih je možno neovirano delovanje živega organizma: to je njegova prehrana, rast in razmnoževanje. Med skrajnimi mejami življenjskih možnosti sc nekje na sredi najboljši ali optimalni življenjski pogoji, ki si jih v mejah možnosti vsako živo bitje in ravnotako tudi človek izbere za svoj obstanek. Iz zgodovine vemo, da so nekatere med prvimi znanimi organiziranimi družbami nastale v posebnih zemljepisnih okoliščinah. Tako sc značilne civilizacije, ki so nastale v dolinah rek Evfrata in Tigrisa, ob Nilu in ob Gangesu. Seveda je tudi to razvidno, da so imeli zunanji zemljepisni pogoji nekdaj veliko večji vpliv na človeka ket pa danes, ker se znamo danes ubraniti nevšečnih življenjskih pogojev, ki nam jih narava v določenih zemljepisnih okoliščinah postavlja na pot. A tudi na posredne vplive geografskega okolja moramo pomisliti. Tako so nekatere pokrajine znane po dobrih pogojih za nastanek zloglasnih bolezni, kot so malarija in druge, ki so škodovale celim plemenom. Čeprav pa danes z modernimi civilizacijskimi sredstvi z lahkoto premostimo nekatere objektivne fizične pogoje, ki nedvomno vplivajo na človeka. Pri tem
mislim predvsem na klimo in vreme, ki spadata prav gotovo med najbolj raziskovane elemente našega fizičnega okolja.
Meteorologija se sicer v glavnem ukvarja s fizičnimi dogajanjem v plasti zraka, ki nas obdaja, in skuša temu dogajanju postaviti neke zakone, ki naj služijo pred-
I	vsem za ugotavljanje bodočnega vremenskega dogajanja okrog nas. Toda skupni | sliki, ki je sestavljena iz posameznih meteoroloških epažanj nekega kraja, pravimo klima; in klima je gotovo eden poglavitnih elementov človekovega ckolja. Za sestavo klimatološke slike določenega kraja se poslužujemo dolgotrajnih opazovanj meteoroloških elementov, kot so zračni pritisk, temperatura, vlaga, padavine, vetrovi in izžarevanje. Za splošno klima-tologijo je potrebno, da so opazovanja in meritve po možnosti tipične za čimvečjo okolico našega opazovališča. Pri tem se tudi zavarujemo pred napačnimi podatki, ki nam jih dajajo meritve v bližini zemeljskih tal ali pod direktnim vplivom sončnega obsevanja. Kljub vsem omenjenim pogojem pa moramo upoštevati nadmorsko višino kraja, bližino vode ali morja. Znano je namreč, da za človeka ni vseeno, v kakšni nadmorski višini živi; še prepresti ljudje razlikujejo vsaj med gorskim in obmofskim podnebjem.
Tako smo prišli do novega izraza »kli-matologija«. Ta veda skuša raziskati vpliv, ki ga imajo gore, gozdovi, reke, jezera in podobno na klimo določenega kraja. Tako se je študij o podnebju približal življenju in ugotavlja, zakaj se nekatere rastline in živali izogibajo določenega podnebja. Pa tudi človeku ni vseeno, v kakšnem podnebju živi. Tako smo prišli do končnega izraza »bicklimatolo-gija«, ki raziskuje, kako vplivata vreme in podnebje nasplošno in na posamezna živa bitja. Seveda so se doslej s temi študiji bavili predvsem agronemi; ti so skušali dognati življenjske pogoje, ki najbolj prijajo posameznim industrijskim rastlinam za njihovo rast. Tudi zoclogi niso dolgo zaostajali za agronomi, saj tudi živali ni vseeno, v kakšnih podnebnih razmerah živi. Pri tem naš ne mere motiti
obstoj živalskih vrtov, ki skušajo po vsem svetu gojiti in razkazovati živali z najrazličnejših področij zemeljske oble. Predvsem meramo upoštevati, da še tako smotrno urejena kletka ne predstavlja naravnega okolja, ki si ga žival želi. Se razmeroma najkasneje smo se začeli u-kvarjati z vplivi, ki jih ima podnebje na človeka, mogoče tudi zato, ker se je človek od prvotnega naravnega bitja že toliko spremenil, da se relativno lahko prilagodi raznim klimatcloškim vplivom. Seveda so zmožnosti človekove prilagoditve pri vsakem posamezniku drugačne in vedno v določenih mejah, ki so za posamezne meteorološke faktorje zelo različne. Toda človek se prilagodi tudi smrdljivemu in pokvarjenemu zraku zatohle sobe, ali pa je to v njegovo korist, je še veliko vprašanje.
Tako se človek bori s svojim okoljem, odkar je prišel na zemeljsko oblo. Pomislimo samo na tragedijo, kot jo je za človeštvo predstavljala ledena doba, in vpliv, ki ga je na človeka imelo srečanje z ognjem. O atavističnem čaru ognja, ki je še v nas, so se pisatelji in filozofi razpisani na dolgo na široko. Toda naj je bilo to človekovo srečanje z ognjem slučajno ali ne, dejstvo je, da ga je rešilo pred neizbežno pogubo, istočasno pa je človek postal suženj ognja, kateremu je žrtvoval svojo fizično celovitost. Od trenutka, ko si je človek podvrgel ogenj, si je vedno skušal okolje prilagoditi po lastni podobi in potrebi. Toda nobenega dvoma ni, da so brlogi, živalske kože, kamniti pribor in podobni pripomočki, pa tudi moderne pridobitve od letala do televizije in od atomske peči do elektronskega mikroskopa vzeli človeku nekaj njegove prvobitne svobode. Tako danes človek vedno manj zadošča svojim potrebam. Ce se vam morda ta izvajanja zde pretirana, tedaj naj vas opozorim samo na novo vrsto bolezni, ki jim pravimo civilizacijske bolezni. Te zgovorno pričajo, da še tako rafinirani pripomočki človeku ne pomagajo vedno ohraniti njegove telesne in duševno neokrnjenosti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
problem, kajti nasprotovanja antiregiona-listov so obrnjena prav v to smer. Ti zatrjujejo, da se bo burokracija še povečala in da bo treba porabiti večji del dohodkov za kritje burokratičnega aparata.
Nikakor ne bo moč vsaj zaenkrat točno ločiti državno burokracijo od deželne, kot se to dogaja v primerjavi z občinsko ali provincialno. Prav gotovo bodo imeli deželni funkcionarji lastno kvalifikacijo, kot jo imajo državni funkcionarji pri lokalnih uradih. Toda zgodilo se bo, da bodo deželni uradi potrebovali državnih in o-bratno. Isto vprašanje pa se postavlja za uporabo provincialnih uradov po deželnih.
V	tem ali onem slučaju nimamo opravka z novo burokraciijo, pač pa s sodelovanjem med uradi, ki se bo nujno izkazala v proračunih tega ali oneda urada, ki bc povedal, kaj je napravil za državo in kaj za deželo. Z drugimi besedami povedano, kar se dogaja že v drugih deželah, se bo zgodilo tudi v Furlaniji-Julijski krajini.
Toda z vprašanjem burokracije na splošno ni bilo treba postaviti realno gledanje, ki ne sme nikogar začuditi. Po vsem svetu se kaže, da se število uradnikov veča in to pri zasebnih kot javnih uradih. To je naravna težnja človeške družbe, da se poveča število delovnih mest in torej tudi uradniških.
Glavno mesto in odborniška mesto
Problem glavnega mesta nove dežele je že rešeno z določitvijo Trsta. Poleg tega pa je v posebnem statutu določeno, da bo Trst sedež predsedstva in deželnega odbora. S tem pa še ni rečeno, da bodo legislativni in upravni ukrepi v kompetenci izključno omenjenih organov. Ce bi bilo tako bi prišli do centralizacije oblasti v našem mestu.
Prebivalca dežele verjetno ne bo zanimalo, če so ukrep sprejeli v Trstu, Gorici ali Vidmu, zanimalo pa ga bo ali se bo moral obrniti na oblast, ki bo imela sedež v Trstu ali v kraju, ki je bližji njegovemu rojstnemu kraju. To so problemi, s katerimi se bo ukvarjal deželni svet, ki bc moraldoločiti, koliko bo število odborniš-kih mest — pri tem seveda ne mislimo fizičnih oseb, pač pa podružnice — Zgleda ( da bodo ustanovili tri ali štiri tovrstne podružnice in sicer v Vidmu, Gorici, Pordenonu in Tolmezzu. S tem pa bi morali biti vsi prebivalci naše dežele zadovoljni.
OAS brez voditeljev
Pariz je v zadnjem času postal prestolnica svetovnega gledališča. Vsak dan se namreč menja politična scena, nastopajo novi dogodki. V sredo zjutraj bi se moral nadaljevati proces proti zarotnikom iz Petit-Clamarta. Toda še preden so prišli do besede zagovorniki je javni tožilec izjavil da je policija aretirala enega izmed obtožencev in sicer Cyula Sarija, za katerega je pretekli ponedeljek zahteval smrtno obsodbo. Nadalje je zahteval, da se Sarijev primer ločeno obravnava. Proti predlogu so ostro nastopili zagovorniki ki so dejali, da nikakor ni moč nadaljevati z razpravo, preden ne bo aretiransc zaslišan. Sari je po rodu Madžar. 22. avgusta 1962 je v Petit-CIamatru streljal z mitraljezom proti avtomobili, v katerem se je peljal general De Gaulle. Sodni dvor je brez odlašanja sprejel zahteve državnega tožilca.
Poleg tega pa se je izvedelo, da je bil Sari že tri dni v zaporu, ko je državni tožilec zahteval zanj smrtno obsodbo. Pravijo, da novice o Sarijevem arestu niso sporočili, ker niso hoteli kompromitirati nadaljevanja razprave. Vendar pa tem uradnim trditvam le malokdo verjame.
Aretacija madžarskega terorista spominja na pravi policijski roman. Policiji je bilo znano, da se mladi teroristi zbirajo pri Francisu Venturiniju, ki je pred kratkim zbežal iz Alžirije. Agenti so Venturinija aretirali v petek v njegovem uradu, nakar so se odpeljali na njegov dom v Orlyju. Hišna vrata jim je odprl mladi Madžar. Ko je zagledal policiste je potegnil samokres. Venturini ga je tedaj naprosil, naj izpusti iz hiše njegove otroke. Končno se je Sari vdal. Komisar, ki je vodil akcijo je zaukazal agentom naj kljub temu ostanejo v hiši. Naslednjega jutra se je v Venturinijevem domu javil neki mladenič, ki je pred časom zbežal cd svojega vojaškega oddelka.
Istočasno pa je pred sodiščem v Vin-cennesu zahteval Tixer Vignancour, naj se sodna obravnava odloži. Otvetnik je svoje zahtevo takole utemeljil: »Antoina Argouda so policiji izročili teroristi sami, ker so ga hoteli kaznovati. Argoudu namreč ni uspelo izvesti atentata na generala De Gaulla. Ce je torej torej obtoženec hote pripravil atentat na način, da ni uspel, se odgovornost obtožencev prikaže v popolnoma drugačni luči«.
Neki drugi odvetnik pa je dejal: »Vi niste zahtevali odložitve procesa zaradi navedenih razlogov. Argoud je izjavil, da so ga ujeli v Miinchenu, cd koder so ga prepeljali v Pariz. Ce bi nadaljevali s procesom bi potrdili dejanje mednarodnega banditizma, ki ga lahko primerjamo onemu iz Napoleonovega časa. Dovolite-mi, da vam dam nasvet: »zaslišite čim prej Argouda.«
Sodni dvor je tokrat sprejel Vignacou-rovo zahtevo, da se proces odloži in se zasliši glavnega obtoženca. Istočasno pa se je izvedelo, da ni res da bi nemški veleposlanik zahteval avdicijo pri De Gaul-lu — ker ga trenutno ni v Parizu — in da nemška policija ne ve ničesar o zagonetni ugrabitvi.
DVA SVETOVA V SOGLASJU
KABUKI - BREZ
TEKMECEV
Ed no soetoono gledališče, katerega še ni zajel oal krize. Kaj je Kabuki ? Odrska predstava, ki je horopejec le težko razume. Drama ki ni drama in bi jo torej lahko primerjali reoiji ali operi. Tradicija in liričnost sta njena glaona elementa
Japonska je dežela, v kateri sta sedanjost in preteklost tako tesno povezani da se vsakomur, ki hoče pokazati meje do kot sega tradicija in do kod je prispel vpliv Zahoda, zamegli v možganih. Poleg tradicionalno oblečenih Japonk v kimono se sprehajajo dekleta, ki so se otresla stoletne preteklosti, oblečena z isto eleganco kot Evropejke. Povojna leta, še posebej pa zasedba ameriških vojaških oddelkov so prinesla svoj veliki delež k razvoju najnaprednejše azijske države.
Isti razmah, isti dvojni svet, ki ga je zapaziti v industriji lahko odkrijemo tudi v umetnosti. Poleg moderno zgrajenih tovarn, ki napolnjujejo svetovni trg ne samo z ličnimi radijskimi aparati »made in Japan«, še vedno lahko zasledimo tradicionalne obtniške zgradbe, v katerih delajo milijoni in milijoni Japoncev po vzgledu in z istimi tehničnimi pripomočki, ki so služili njihovim prednikom.
Japonci imajo že v krvi ostro razv.ti čut za posnemanje. Skoraj v pregovor so prešle besede: »Naj več ja pohvala za Japonca je, če mu rečete, da je njegova ponaredba boljša od originala.« Ker smo torej dejali, da je Japonec že po naravi odličen posnematelj se ne smemo čuditi, ■če se je tudi igralska umetnost že v preteklosti razvijala v to smer. Posnemanje raznih bitij je pri japonskem igralcu tako zelo popolno, da si je skoraj nemogoče namisliti boljšega.
Japonska odrska umetnost se je pretežno razvila v dve smeri: Kabuki in Noh. Toda obe svojevrstni gledališči sta v teku stoletji ohranili vse, sveje prvine, kljub temu, da sta sprejeli predloge in zamisli modernih gledališč. Sprejeli pa sta jih le v kolikor so jim pripomogli k boljšemu prikazovanju. Pri tem pa nisc v zameno opustili nobenega od svojih tradicionalnih ciljev.
Kaj je Kabuki?
Odgovor na to vprašanje bi morali iskati v etimološki razlagi besede Kabuki, ki pravi, da z besedo označujemo dejanje, ki izvira iz umetnosti plesa in petja. V teku stoletij pa se je beseda spremenila v pravi simbol japonskega gledališča, če svojevrstno umetniško odrske prikazovanje sploh lahko pojmujemo pod pojmom, ki zahodnjaku pomeni gledališče. Takoj je namreč treba pripomniti, da Kabuki drama ni čisto in enostavno odrsko u-stvarjanje, ker se prav v svojih temeljnih postavkah loči od zapadnega gledališča.
V	Kabuki igri petje in ples spremljata skozi celotni razvoj zgodbo in se karak-terizirata v dramatskih elementih. Prav na takih mestih Kabuki dosega najvišjo umetniško stopnjo. Zapadno gledališče ?e že v svojih začetkih ločilo odrske ustvarjanje v tri strogo ločene umetnosti: petje, dramo in balet. Edinole opera je skušala združiti v enoto vse tri elemente, vendar pa s popolnoma drugačnim posegom, kot so pradavno opravili Japonci. Govorjena beseda in balet sta pri nas le dopolnilo glasbe, kateri je določena glavna vloga. Pri Japoncih, ali bolje rečeno pri Kubakiju nihče ne igra prve violine, pač pa tvorijo petje, beseda in ples tercet enakovrednih elementov. Kabuki bi morda laže primerjali moderni glasbeni reviji, toda tudi takšna oznaka bi bila netočna.
Illi]ll|]llllllllll]|!l!lllllllllll!l!lllllllll!llllllllllllillltllllllllllll!l!ll!tlllllllllllllll[||||||||||||||[!lll!llllll||]|||[|[|lil!|||!||||!|!
POD ČRTO
Zemeljski raj na Kitajskem
Na Kitajskem se vsaka dolina, ravnina in kotlina loči po svojih klimatičnih in kmetijskih pogojih. V teku stoletij so se kmetje naučili gojiti kulture, ki se najbolj izplačajo. V Kantonu, ki je dežela sviloprejke se kmetje ukvarjajo z gojenjem rib, kar predstavlja postranski pridelek. Uporabljajo namreč gosenice, da z njimi hranijo ribe, poleg tega pa kopljejo blato v mlakužah, da z njim pognojijo murve. Na ta način uporabljajo vse. Toda zgodilo se je, da so v neki vasi v Kantonu partijci zaukazali, da je treba posekati murve in saditi riž. Na ta način se je spremenil celotni ciklus kmetijske ekonomije. S takimi in podobnimi napakami pa prav gotovo ni bilo moč pričakovati dobrih letin.
Skoda, ki so jo napravile kobilice leta 1959 pa moramo prav tako razlagati s partijsko birokracijo, ki je še povečala naravno katastrofo. V prvih dneh aprila so številni kmetje v Honanu zapazili mlade kobilice na njivah. Takoj so novico sporočili odgovornim partijcem, ki pa so se jim smejali, rekoč, nekaj mrčesa pač lahko sami oberete. Neki strankin voditelj pa je pripomnil: »Koruza in soja dobro raseta, žito pa bo kmalu godno za žetev. Nikakor nimamo na razpolago ljudi, da bi vam pomagali.« Toda kmetje so šli dalje. Pritožili so se pri najvišjem funkcionarju, ki pa jim je odgovoril: »Kaj je ta zgodba... Toliko hrupa zaradi nekaj mrčesa... Nekega dne bo že prišla tudi zapoved o boju proti mrčesu... Zakaj bi se že sedaj ubadali s takimi problemi?« Dva meseca kasneje so kobilice v eni sami noči poglodale rastline dveh okrajev. Partija je nemudoma zaukazala bitko pro i mrčesu. Tri dni se je 1.300.000 kmetov borilo proti kobilicam, toda bilo je prep:>z-
Kabuki je igra, v kateri se klasična zgodba oživlja v dramatičnih scenah. Poleg tega pa je Kabuki klasična drama za številno občinstvo in je prepolna umetniških vrhuncev. Prav tako bi ne mogli predvajati Kabuki drame v malih dvoranah in to ne samo zaradi številnega občinstva, ki vedno napolni gledališče. Kabuki drama je namenjena širokim množicam in ne ozkemu krogu ljubiteljev dramatike, kot se to dogaja v malih dvoranah na Zapadu.
Bilo bi napačno misliti, da je zaradi svojega namena — služiti širokim množicam — Kabuki enostavna odrska zgradba. Nasprotno. Njena arhitetura je zelo komplicirana, kot je komplicirana za Evropejca duša Azijca. Kabuki drama vsebuje momente, ki se ne skladajo z logičnim človekovim mišljenjem. Klasični slog, katerega se poslužujejo pa je samo opravičilo za razmotrivanje človekove duše. Kdor prvič v svojem življenju gleda predstavo Kabuki mora ob trenutku, ko pade zavesa vzklikniti: neverjetno, nepre-kosljivo. Ta krik pa mu pride naravnost iz duše, kajti ta neverjetna in neprekos-ljiva lepota izhaja prav iz iracionalnega elementa Kabuki drame. Tudi zaradi tega bi bilo praktično nemogoče izvajati Kabuki dramo v moderni dvorani. Kdor se hoče popolnoma vtopiti v razumevanje svojevrstne odrske predstave, mora iz svojega srca izbrisati vse tradicionalne pojme o gledališču in pripraviti svoj jaz, da se pogrezne v deželo poetične vizije. Sele v tem trenutku, ko smo duševno pripravljeni, da sprejmemo poezijo Ka-bukija bomo razumeli igranje.
Obiskovalec mora pustiti doma moderno razlago, znanstveno analizo duše, logično razmišljanje. Kritik bo na marsi-
katerem mestu predstave zasledil protislovja, toda ti momenti so hoteni, kajti protislovja dvigajo — čeprav se čudno sliši
—	dramo nad povprečnost. Istočasno nam postane jasno, da je Kabuki umetniška igra. Toda tudi tokrat bi se ušteli, če bi umetnino pojmovali kot tekst. To je igra, v kateri lahko spoznamo vso u-metniško veličino igralca. Pri nobeni drugi obliki dramske umetnosti ni tako očitna razlika med dobrim in povprečnim igralcem. Povprečnega igralca, ki spada v skupino Kabuki imenujejo »daikon« Največja žalitev, ki jo lahko izreče kdorkoli kakemu japonskemu igralcu je prav ta, da ga imenuje »dajkon«. Vsakdo se skuša popraviti, izboljšati svojo igro in težiti k popolnosti. Tudi to lahko razumemo s pomočjo vrojene želje po posnemanju.
Kdor hoče pravilno, razumeti Kabuki dramo se ne sme ustavljati pri razčlenjevanju zgodbe kot fake, pač pa mora ocenjevati igralske zmožnosti nastopajočih, ki skušajo prikazati značilnosti življenja v klasičnem podajanju. To pa prav gotovo ni lahka naloga in zahteva od igralca dolgoletno pripravo.
Značilnosti Kabukija
Kabuki dramo si je zamislila igralka Okuni pred nekaj stoletji. V svoji originalni obliki Kabuki ni bila prava igra, pač pa neke vrste primitivni balet z imenom »Nembutsu Odori« ali ples prosilca.
V	teku svojega razvoja so igralci polagoma prišli do vedno večjega vpliva. Istočasno pa so sprejeli v Kabuki klasične figure gledališča Noh, ki predstavlja najstarejšo obliko japonske dramske umetnosti. Najboljši igralci so se specializi-
rali v podajanju karakterističnih vlog. Take igralce so imenovali onnagata ali oyama. Za študij človeških navad pa je treba dolgoletne priprave, zato vzgajajo igralske kandidate na poklic že od rane mladosti.
V	gledališču Kabuki naletimo samo na moške igralce, kajti ženska tu nima vstopa, razen kot gledalka. Toda igralec, ki podaja ženske vloge mora poznati mentaliteto nežnega spola do potankosti, to se pravi od A do Z, poznati jo mora bolje, kot bi jo lahko poznala celo ženska sama. Stoletna tradicija gledališča je pripomogla, da je Kabuki dosegel optimum.
Prav tako pa so dosegli optimum tudi pri tehničnih pripomočkih. Pomislimo samo, da je vrtljivi oder v rabi že preko dve sto let. Iznajdbo pripisujejo Schozc-ju Namiki, ki je bil dobro poznan dramaturg in je živel v Osaki od leta 1730 pa do leta 1773. Gledališča Kabuki pa si tudi ne moremo zamišljati brez hanamichi-ja ali takoimenovane ceste rož. To je neke vrste mostiček, po katerem se sprehajajo igralci.
Uvodoma smo dejali, da japonsko gledališče, ki se opira na svojo dolgoletno tradicijo, kljub vsem mogočnim modernim iznajdbam ne pozna krize. To pa zaradi tega, ker je znalo vzporediti v sebi oba svetova, ki složno živita v današnji Japonski.
Stopetdesedetnica VERDIJA
Ves kulturni svet se pripravlja z vso resnostjo na proslavo stopetdesete obletnice rojstva velikega italijanskega mojstra operne glasbe Giuseppa Verdija. Res je sicer, da je pred nami še precej mesecev, kajti glasbenik se je rodil 10. oktobra, vendar pa je prav, da so priprave že v teku.
Giuseppe Verdi se je rodil v Le Ron-cole v parmski pokrajini. Njegov oče je imel gostilno. V burnih dogodkih, ki so vladali v tistih letih je vojna vihra zajela tudi Verdijevo rojstno vas. Kamenita plošča nas še danes spominja, da se je morala Verdijeva mati zateči celo v cerkev pred avstrijskimi vojaki, ki so zasedli in zropali vas.
Mladi Giuseppe se je kaj kmalu navdušil nad glasbo. Oče mu je kupil glasbilo in mu dovolil, da se je učil pri vaškemu
■....
CL* ^
Podpirajte
Slovensko
dobrodelno
društvo
‘"-iriiBi
organistu. Ker je dečko dobro napredoval je pri dvajstih letih že nadomestoval svojega starega učitelja. Vaščani pa so mu za orglanje plačevali šolo v bližnjem Bus-setu, kjer se je naučil pisanja in branja.
V	Bussetu se je dečko seznanil z nekim trgovcem, ki je bil zelo navdušen nad glasbo. Ko se je trgovec prepričal o dečkovih velikih sposobnostih mu je dovolil, da je zahajal na njegov dom, kjer je igral na klavir skupno s trgovčevo hčerko. Ko je bilo Giuseppu osemnajst let se je trgovcu posrečilo, da mu je preskrbel štipendijo, s katero se je lahko vpisal na milanski glasbeni konservatorij. Dve leti je ostal v Milanu, nakar se je vmil v Busseto, kjer je postal kapelnik tamkajšnje bande, leta 1836 pa se je poročil s trgovčevo hčerko Margherito.
Dve leti kasneje se je preselil v Milan, kjer je napisal svojo prvo opero. Uprizorili so jo leta 1839 v»milanski Scali. Opera »Oberto conte di San Bonifacio« je doživela velik uspeh. Gledališki impre-zarij mu je tedaj ponudil pogodbo za tri nove opere. V času političnih gibanj, ki so se množila kot gobe po dežju okrog leta 1840 se je Giuseppe Verdi postavil na stran odločnih patriotov. Složno je deloval z onimi, ki so se borili za ustanovi-
tev italijanske države in so se hoteli otresti tujčevega jarma. Svoje politično prepričanje pa je prenesel tudi v glasbo. Pomembna je opera »La battaglia di Le-gnano«, ki poudarja željo po svobodi. Uspehi njegovih oper so mu dovoljevali, da si je lahko privoščil lagodno življenje. Kljub temu pa je Verdi najraje ostajal doma in se ni rad kazal v mondanih dru,-bah. Najpomembnejše opere pa so prišle izpod njegovega peresa v razdobju 1851/53. O njegovem »Rigolettu« je neki tedanji kritik zapisal:
»Opero kot to ne moremo pravilno razumeti v enem samem večeru. V začetku se poslušalec ne more otresti navdušenja nad mnogimi novimi stvarmi in zaradi tega se ne more popolnoma utopiti v razumevanje glasbe. Kakšne so te novosti: originalnost libreta, novosti v gla.ibi, v slogu in celo v sami obliki in zasnovi«.
Toda Verdi je v tem času moral tudi mnogo pretrpeti. Umrla sta mu dva otroka iz prvega zakona, nato pa je izdihnila tudi njegova žena Margherita. Leta 1859 se je znova poročil. Vendar pa je tudi njegova druga žena umrla leta 1897. Tega udarca usode veliki mojster ni mogel nikoli preboleti. Izdihnil je 27. januarja 1901 v Milanu.
filmske novosti
jev «Qsem in pol»
• Italijanska- filmska proizvodnja -s«; .je v zadnjih letih povzpela na zavidljivo svetovno raven. Prav gotovo so italijanski filmi med najboljšimi. K temu so veliko pripomogli odlični italijanski režiserji, ki so s svojimi novimi zamislimi in velikim umetniškim' čutom pritegnili v kinodvorane številne gledalce in s tem tudi rešili filmsko proizvodnjo iz težke krize.
Vsekakor pri naštevanju imen italijanskih filmskih režiserjev ne moreftio pi*fe-ko imena Federica Fellinija, ki se je fned svojimi kolegi prav gotovo povzpel' z umetniškega vidika na najvišjo stopnjo. Njegov zadnji posnetek »Osem in pol« (osem celovečernih filmov in polovica filma, ki ga je posnel skupaj z Latuado) bi lahko ocenjevali iz različnih gledanj. Lahko je namreč "film grajati ali hvaliti, saj je dopusten kritiki in pohvali. V filmu je Fellini prikazal samega sebe. petinštiridesetletni filmski režiser pripravlja nov film, ki naj bi prikazal potovanje človeka v vesolje. Rpžiser hoče dati filmu lastni pečat in prav zato pride v stisko, kajti nenadoma se zave, da je prazen, da nima ničesar povedati, V takem duševnem spoznanju se nenadoma zave, da človek ne smel iskati resnice izven sebe in svojega okolja, pač pa se mora vreči v življenje. Taka je kratka vsebina filma, čeprav smo izpustili vse .obrobne dogodke, ki prikazujejo režiserjev zlom in njegovo zasebno življenje.
Fellini je v filmu »osem in pol«, c katerem je izšla istočasno tudi knjiga, ki,.jo je sestavila časnikarka Camilla Cedorna in ki predstavlja ključ za pravilno razumevanje posnetka, prikazal prerez svojega življenja. V tem vidimo predvsem Fellinijevo željo po prikazovanju eseja. Fellini je včasih epik, včasih lirik, vendar je bilo vedno očitno, da ni pevec ali pripovedovalec, pač pa raziskovalec ,človeške duše. Začel je torej pri .sebi, pri svoji duši, kar je seveda najlažje ip po drugi strani tudi najtežje. Fellini je razkril svojo dušo brez vsakega sramu. Prikazal se je talto kot se sam vidf. Prav zaradi tega je lahko kritizirat! njegove zablode, njegove moralne pomisleke, toda istočasno moramo pohvaliti tildi željrVpo resnici in po točnem podajanju. Posebno pa,je treba pohvaliti zamisel, da ni nikjer nakazal točne meje do kod sega r^alA&st dogajanja in kje se pričenja fantaziranje. Ce pa bi morali označiti film »Oserti in pol« z enim samim stavkom, bi dejali: naštevanje želja in hotenj.
Kaj je hotel Fellini povedati, s svojim filmom? Želel je prikazati moralne, težave modernega človeka. Toda ali jž v tem uspel? Z gotovostjo lahko odgovorno pritrdilno. Vprašanje pa nastaja, ali je Fellini povedal kaj novega. Brez dvorna so nekatere domislice zanimive in točno dokazujejo miselnost sedanjega izobraženca in umetnika. Toda povedal ni mnogo novega. Podobne izpovedi sijjp lajtko zasledili že v preteklosti in izpod peres pravtako znanih in sposobnih umetnikov.
V	nekaterih trenutkih se nam celo zdi, da je njegova izpoved, izpoved komaj poraslega mladeniča, ki se vpeljuje v življenjske probleme.
Prav gotovo predstavlja prav ta mladeniška izpoved razvijajoči element Fellinijevega umetniškega življenja. To dejstvo pa nam daje zaupanje, da se je za velikega italijanskega režiserja pričela nova doba in ne zaključek udejstvovanja, kot nekateri sodijo. Prelomnica je tako jasna, da lahko pričakujemo novih pogumnih vzponov v bodočen Fellimjeviem ustvarjanju.Vsekakor pa je bil film »Osem in pol« potreben, da se je italijanski režiser, ki prav gotovo spada med najboljše svetovne filmske ustvarjalce otresel svoje preteklosti, ki mu je prav gotovo P>'i srcu in v čast in se povzpel še višje.
							 					
no. Rastlinstvo in drevje ni površini 4.000 kvadratnih kilometrov je bilo uničeno. V borbi proti kobilicam so uporabili vse prebivalstvo od šestih do osemdesetih let, pomagali pa sc jim tudi zrakoplovi, ki so trosili strup, kar pa je povzročilo smrt 100.000 glav živine. Po uradnih statistikah pokonča mrčes vsako leto 10% žitaric, 20% bombaža in 40% sadja.
Zaradi skromne plodovitosti zemlje predstavlja edino sredstvo za razvoj kmetijstva skrbno upravljanje vode. Kitajska ima dovolj vode, ki pa je razdeljena skrajno nesorazmerno. Tri četrtine vode imajo dežele v dolini reke Yang-tse in južno od nje, medtem ko jo v severnih predelih države primanjkuje. Komunistični voditelji zatrjujejo, da se je v desetih letih povečala namakana površina zemlje od 160.000 na 720.000 kvadratnih kilometrov. Uradni podatki prikazujejo, da je bilo potrebnih 40 milijard delavnih dni za gradnjo prekopov, kar predstavlja 450 krat več delavnih dni, kot pa za izkopanje panamskega prekopa. Po zatrjevanju Pekinga so popravili ali na novo izdelali šestdeset velikih rezervoarjev, okrog tisoč srednje velikosti in 4 milijone malih rezervoarjev in kanalov, 120.000 kilometrov jezoiv in 10 milijonov vodnjakov.
Ti statistični podatki nas prevzamejo z občudovanjem. Predstavljamo si veliko človeško mravljišče, ki trpi lakoto in žejo, da bi ustvarilo boljše pogoje za potomce. In prav v to smer je zaokrenjena komunistična propaganda. Ze od leta 1957 dalje je Peking združil svoje moči, da bi zgradili velike jezove za električne centrale. Toda velika večina načrtov so kitajski »strokovnjaki« slabo izdelali. Največji in najpomembnejši načrt je predvideval regularizacijo toka Rumene reke in njenih pritokov. Hoteli so posnemati veliki ameriški načrt »Tennessee Valle.v Autority«. Ko so načrt izdelali se je Pe-
king ponosno pohvalil, da bo Kitajcem uspelo regularizirati tok najbolj nesta-novite reke na svetu. Dejali pa so tudi, da bo vodovje leta 1961 v zgornjem toku čisto kot kristal. Ključ regularizacije reke bi predstavljal ogromni jez v sanmen-ski ožini, to se pravi na mestu, kjer prihaja reka iz gorovja v ravnino. Da bi jez obvarovali pred možnimi naravnimi katastrofami so zgradili v gorovju 59 manjših jezov. Leta 1956 je bilo že nad polovico jezov dokončanih, toda istega leta je reka narastla in podrla vse delo Kljub nasprotovanju nekaterih znanstvenikov, ki so predlagali, da je treba načrt pregledati in popraviti, je partija ukazala, da se je leta 1957 začelo z gradnjo ogromnega jeza in električne centrale, ki naj bi proizvajala milijon kibvatov. Delo so vodili sovjetski znanstveniki. Toda zaradi številnih napak v gradnji so morali večkrat podirati in ponovno začeti z delom. Leta 1958 je bila nova poplava. Tokrat je 70% vode prihajalo iz krajev, ki so ležali niže od Samnena. Uradno glasilo je tedaj priznalo da ne bo moč zaustaviti poplav niti po končani dograditvi jeza.
Z veliko propagando so se lotili tudi naslednjega hidravličnega dela. V načrtu so imeli gradnjo jeza in elektrarne pri Futselingu, ki so ju dokončali leta 1954 s pomočjo sovjetskih tehnikov. Toda nekaj mesecev po končanem delu je reka Houai narasla in preplavila nižino, ki bi io moral jez braniti. Pet let kasneje pa so morali ugotoviti, da so se pri računih ušteli. Ko se je jez napolnil z vodo, ni bilo moč več odpreti odtokov.
Nekatere podobne napake se nam zdijo skoraj nerazumljive. V času suše večina predelov ni dobila niti kapljice vode, čeprav so bili jezi polni. Nihče namreč ni pomislil, da je treba poleg jezov zgraditi tudi odtoke. Junija 1959 je »Ljudski dnevnik« moral priznati: »Številni jezi so brez vode, drugi, ki so polni pa nimajo odtokov. Nekaterih del za obrambo proti po-
plavam odgovorni organi še niso začeli«. Ureditev vodnih tokov je zelo zamotana znanost. Treba je namreč geografijo voda do potankosti preštudirati. Načrtovalci bi morali dobro poznati vodni tok, pregledati bi morali letne zapiske poplav, kemično zgradbo rečnega blata, višino vode, atmosferske kondicije in podobno. Toda Peking ni nikdar sestavil generalni načrt za hranjenje vode,
Polom vodnih jezov je sprožil v letih 1958/59 nove veliko propagandno akcijo. Pekinški voditelji so se končno prepričali, da veliki jezovi, s katerimi so se hvalili pred tujci ne predstavljajo v praksi nič drugega kot ogromne spomenike begu neumnosti. Leta 1958, to se pravi v letu »velikega koraka naprej« so opustili načrte za velike jezove in so se spravili nad načrtovanje srednjih in malih rezervoarjev za pokrajinske potrebe. Avgusta istega leta je Centralni partijski odbor sporočil nov velik načrt: zemljo kitajskih rižin naj bi s pomočjo kanalov povezali z največjimi rekami. Kanali bi bili različni po svoji širini in sicer od preprostih enometrskih pa do velikih, na katerih bi lahko plule ladje do 3000 ton. Istočasno pa so zamislili tudi velike rezervoarje, s katerimi naj bi dovažali vodo iz juga na sever. Ko so načrt uradno objavili so kmetje že več mesecev kopali jarke. V začetku leta 1960 so dokončali približno polovico del. Vendar pa se je v praksi izkazalo, da mali jarki ne bodo mogli služiti svojemu namenu, kajti bili so preveč na gosto postavljeni drug od drugega in so zahtevali za umno izkoriščanje vodnih zalog natančne avtomatične naprave. Poleg tega pa so razne kmečke zadruge, katerih naloga je bila kopati jarke drugačno pojmovale širino jarkov. Tako se je zgodilo, da so bili tu jarki široki in globoki, tu pa zopet ozki in plitvi. Pozimi leta 1958 so načrt pregledali in ga predrugačili. Opustili so popanje malih jarkov in so pričeli s pripravo jarkov srednjega in velikega tipa.
Toda tudi ti jarki so ustvarili težave, na katere pekinška ideologija ni ravnala. Jarki so v največ primerih zelo dobro filtrirali in zgodilo se je, da se j? nit joti izgubilo tudi nad 60%vode. V nekateri!* pokrajinah, kjer so skopali pregloboke jarke se je vse vodovje odtekalo po jarku fraprej in zemlja ni imel\ od vode nobene koristi, Se več, pokrajine, ki niso poznale suše so zapadle naravni katasfio-fi kajti potrebno vodo so jarki odvajali dalje. Drugod — posebno v severnih..predelih države —, kjer je padavin zelo malo se je voda v plitvih jarkih razlila na bližnja polja. Zemlja, ki ni bila navajena na tolikšno količino vode jo je propuščala. Spodnje plasti zemlje so se topile in na površino so prišle soli, ki prav gotovo niso potrebne za kmetijstvo. Na ta način se je zemlja, ki je bila prej suha vendar pa rodna pokvarila, čeprav je imela mnogo vode, vendar pa tudi prevelik odstotek soli. Leta 1959 je »Ljudski dnevnik« objavil članek, v katerem smo lahko brali: »Po enem ali.dveh letih se je odstotek raznih soli povečal v mnogih pokrajinah severnega predela dr-,ave, ki smo'jih z velikimi stroški umetno namakali.« Toda kljub temu so nadaljevali s kopanjem jarkov. Leta 1960 je-isti časopis ponovno moral priznati, da je odstotek soli, ki ga je bilo zapaziti samo v časih najhujše suše, preplavil številna polja. Aprila 1961 pa je »Dnevnik Kuang Ming« zatrjeval, »da se orna področja države polagoma, toda vztrajno manjšajo, medtem ko noče prenehati poplava odvisne soli«.
V	deželi kot je Kitajska, kjer se je idrografsko ravnotežje v stoletjih že tolikokrat spremenili, je treba hraniti vodo ne za velimi jezovi in po blatnih jarkih, pač pa v podzemlju. Take podzemske rezervoarje pa je treba nastaniti v Bližini pokrajin z velikim odstotkom padavin. Okrepiti pa je treba istočasno tudi žemljo, da je veter, viharji in neurje ne bodo odnašali.
IZ TRŽAŠKE OBČINSKE DVORANE
Podražitev uslug ACEGATA
Svctovalcu „Skupne slovenske liste" dr. Teofilu Simčiču je uspelo doseči, da ne bodo podražili tedenskih delavskih in mesečnih študentovskih izkaznic.
Občinsko podjetje ACEGAT je v deficitu. Brez dvoma ni ta novica za Tržačane nič novega, saj je znano, da je občinsko podjetje v stalnih finančnih težavah. V zadnjem času je. občina sprejela ukrep, s katerim bodo vsem občinskim uslužbencem povišali plače, zaradi tega se bo tudi pasiv ACEGAT-a še povečal. Prav gotovo pa ne bi bilo moč sanirati podjet-jinega deficita z enostavno odklonitvijo poviškov uslug ACEGATA. Primanjkljaj bi namreč morala po zakonu plačati cb-čina, kar se z drugimi besedami pravi vsi davkoplačevalci. Problem morama toiej pojmovati v sledeči obliki: ali naj breme nosijo potrošniki, ali pa tisti, ki uslug ACEGAT-a sploh ne uporabljajo.
V	zvezi z omenjenim problemom je pred občinskim svetom prvi govoril predstavnik »Skupne slovenske liste« dr. Teo-fil Simčič. Občinskim svetnikom je pre-dočil predloge, katerim so se pridružili tudi predstavniki drugih političnih organizacij. Predvsem je dr. Simčič zahteval, da se ne povišajo cene tedenskih delavskih in mesečnih študentovskih izkaznic. Dosegel je, da mu je dal župan zagotovilo, da omenjenih izkaznic ne bodo podražili.
Dr. Teofil Simčič je nato dejal:
»Gospod župan, gospodje svetovalci, načrt za povišanje avto-filo-tramvajskih tarif in vode je, kot je bilo pričakovati, vzbudil veliko nezadovoljstvo pri vseh potrošnikih, najbolj pa seveda pri najrevnejših. Občinski svet ima sedaj neljubo nalogo, da odobri ali ovrže poviške. Kakršenkoli ukrep bi sprejeli bomo vedno naleteli na nerazumevanje in verjetno bi se vsakdo izmed nas rade volje otresel neljube naloge.
Takoj moram pripomniti, da je mnogo razlogov, ki govore proti odobrenju poviškom. Predvsem je pred mojimi očmi v-prašanje notranjih izdatkov in še posebej izdatkov za personal. Politična organizacija, katero zastopam ni imela nikoli svojega predstavnika v upravnem odboru občinskega podjetja in zatorej ne vemo za zakulisno igro, ki se tam odigrava. Toda iz dobro obveščenih krogov smo izvedeli, da je pri ACEGAT-u mnogo od-višnih uradnikov in fukcionarjev. Personal sam, posebno oni na najvišjih položajih uživa vrsto privilegijev, kar seveda ni po godu potrošnikom. Toda ali so te kritike upravičene? Ce bi sodili v širokem obsegu problema bi morali reči, da so upravičene. Na splošno prevladuje mnenje da je deficit naravnost odvisen od velikega bremena, ki ga predstavljajo izdatki za personal. Istočasno pa nikakor ni prav, da mora celotno prebivalstvo plačevati uslužbencem ACEGAT-a plače, mezde, honorarje ki so mnogo višje od plač, mezd in honorarjev, ki jih prejema velika delavcev, uradnikov in funkcionarjev.
Naravno je, da se nam poraja vprašanje: kaj je napravil ACEGAT, da bi zmanjšal upravne stroške preden je predlagal poviške tarif? Zelo verjetno niso napravili ničesar. Kot sem že dejal, ko je bilo govora o povišanju električnih tarif, ni nikakor mogoče razumeti, kako lahko, podjetje, ki ima v zakupu avtobusne, trolej-busne in tramvajske linije v središču mesta izkazovati tako velik pasiv, medtem ko zasebne družbe, ki upravljajo posamezne linije v periferiji dobro zaslužijo ali vsaj ne izkazujejo deficitov. Ce torej na primer proge Trst-Bazovica, Trst-Pro-sek ali trg Oberdan-Rumena hiša lahke uravnovesijo svoje proračune, kako je mogoče, da tega ne more narediti ACEGAT, ki ima ob vsaki uri natrpana pre-
vozna sredstva. Ce pa so torej periferične linije aktivne in ne pasivne, zakaj jih ne upravlja ACEGAT. Odgovor na to vprašanje bi morali dati upravniki občinskega podjetja. Zaradi tega smo mnenja, da nekatere stvari v ACEGAT-u ne delujejo tako kot bi bilo treba. Poleg tega pa bi rad vedel, če imajo poleg poviškov v namenu izvesti tudi druge ukrepe, ki naj bi pripomogli k sanaciji deficita. Se posebej pa bi rad vedel, kakšne ukrepe namerava podvzeti upravni odbor za zmanjšanje izdatkov personala.
Vsi svetovalci smo prejeli kopijo obračuna občinskega podjetja ACEGAT. Prav gotovo smo se vsi začudili, kako lahko podjetje, ki izkazuje milijardo deficita objavi proračun v tako luksuzni obliki. To so prav gotovo malenkosti. Toda tudi v teh malenkostih lahko vidimo, da ACEGAT izdaja denar brez velikih pomislekov. Pa mojem mnenju bi bilo treba na vsak način končati s takim delovanjem. Zaželjeni uspeh pa bomo dosegli samo z radikalno reformo občinskega podjetja, ki jo predvideva moj predlog.
Po drugi strani — in to moram priznati
—	je mnogo razlogov, ki govorijo v korist predloga o odobritvi poviškov. Tako bi na primer lahko rekli, da so se vse usluge v zadnjem času podražile in zaradi tega ne smemo zahtevati, da bi edinole usluge ACEGAT-a ostale na isti višini. Tramvajski listek je stal pred vojno 50 centezimov in predlagana cena bi več ali manj odgovarjala znižanju kupne vrednosti denarja in povišku plač in cenam ostalih potrošenj. Kolikor mi je znano so cene voznih listkov v Trstu nižje kot v ostalih italijanskih mestih. Znano mi je na primer, da v Gorici stane listek za posamezno vožnjo 35 lir, Poleg tega pa je res, da je Gorica manjše mesto in je zaradi tega tudi življenjski standard nižji.
Isti argumenti pa veljajo prav tako tu-
di za vprašanje povišanja cene vodi.
Poleg tega pa moramo imeti pred očmi še en razlog. Ce bi odklonili predlog o povišanju tarif, bi padlo breme saniranje ACEGAT-vega deficita na vse prebivalstvo. Ne bi bilo pravično, da bi prisilili nekoga, ki se ne poslužuje tramvaja, da redno plačuje del voznega listka. Poleg tega pa se tudi zavedam, da bi se z odbitjem poviška povečal deficit ACEGAT-a na astronomske številke.
Ce pomislimo na vse to in če se hočemo izogniti še večjim težavam — težavo, ki bi jih morali pomagati sanirati vsi — sem pripravljen vsaj začasno glasovati za predlog občinskega odbora toda samo pod pogojem, da bodo zagotovljeni interesi najpotrebnejših, to se pravi interesi delavcev, kmetov in študentov.
Zaradi tega predlagam naslednje emen-damente:
1) Ohranitev delavske tedenske in študentovske mesečne izkaznice.
Zupan je svetovalcu »Skupne slovenske liste« zagotovil, da bodo predlog sprejeli.
Nadalje je dr. Simčič predlagal:
2) Ohranitev istih cen za vodo, ko služi za kmetijske potrebe. Ce pa kaj takega ne bi bilo mogoče sprejeti, predlagam, da se zniža cena predlaganim tarifam, ko gre za vodo, ki je namenjena kmetovalcem v okolici.
Zupan je na ta predlog odgovoril, da ga ni moč sprejeti, kajti za črpanje vode je potrebno mnogo več energije, kot pa jo porabijo za prevozna sredstva.
3) Predlagam nadalje, da se imenuje posebno svetovalsko komisijo z nalogo, da pripravi podroben načrt za radikalno reformo občinskega podjetja z namenom, da se odpravijo vsi nepotrebni izdatki in da zadobi ACEGAT nove, trdnejše temelje.
Zupan je obljubil, da bo predlog dr. Simčiča postavil na razpravo na eni prihodnjih sej.
IZ NABREŽINE
Delovanje občinskega sueta
Nbrežinski občinski svet nadaljuje s svojim rednim delovanjem. Na zadnji seji, ki je bila 18. februarja je župan sporočil, da je že z 31. decembrom lani zata-dla pogodba med nabrežinsko občino in ACEGAT-om za dobavo vode v Nabrežino, Sesljan in Devin. Občinska uprava je v predvidenem času odpovedala podaljšanje pogodbe in predlaga ravnateljstvu ACEGAT-a, da bi nabrežinska občina sama prevzela vodovodno omrežje v svojo upravo. O tem vprašanju je imel župan že več sestankov s predstavniki tržaške občinske uprave in ravnateljstvom ACEGAT-a.
Ko pa smo zvedeli, da namerava trža-škao-bčina povišati ceno vodi je naša u-prava pismeno posredovala, da bi povišek ne prizadel potrošnikov v naši občini. Zaradi tega je tržaški odbornik za mestna podjetja dr. Verza povabil nabrežin-skega župana na razgovor. Zupan je odborniku pojasnil naše stališče in pritrdil, da naša občina vztraja pri svojem predlogu, po katerem naj bi podjetje ACEGAT prepustilo svoja vodovodna omrežja v naši občini v upravo nam samim.
Dr. Verza je dejal, da nima nič proti predlogu, vendar pa da je potrebno, da se vprašanje preuči s tehnične plati. Sele ko po urejeno teknično področje se bo o stvari nadalje razpravljalo. Zupan je na seji zagotovil, da se bo še nadalje zanimal, da se vprašanje vode ugodno reši s tem, da bi Kraški vodevod prevzel v svojo upravo vse vodovodno omrežje v naši občini.
Nato je cdbornik Terčon predlagal občinskemu svetu poviške plač občinskih uslužbencev po zakonu z dne 20. januarja 1963. S tem bi se plače občinskih uslužbencev povišale od 7.000 do 30.000 mesečno, kar predstavlja novo breme za občino v višini 7 milijonov lir letno.
Odbornik Terčon je nadalje predlagal, da se sprejme za tri mesece v službo u-radnika ali uradnico, ki bi bil dodeljen volilnemu uradu za pripravo volitev. Predlog so svetovalci soglasno sprejeli. Prav
,,Skupna slovenska lista" je predložila svoj znak
V ponedeljek je zapadel rok za predložitev volilnega znaka, s katerim se 'bodo predstavile raz* lične politične organizacije pri bližnjih parlamentarnih volitvah. Svet »Skupne .slovenske liste« je poslal v Rim svojega predstav? nika, ki je v nedeljo zjutraj de= paniral znak »lipovo vejico in helebardo« s slovenskim in italijanskim napisom1 »Skupna slo* venska lista v palači notranjega ministrstva.
Vsega skupaj je ibilo do pone= deljka predloženih 73 znakov, italijanski volivci bodo imeli to* rej veliko izbiro. Znano je, da se volitev ne bo udeležilo vseh tri* inisedemdeset političnih skupin, kajti predložitev znaka je zgolj formalnost to se pravi, da nihče ne sime uporabljati znaka, ki ga je določena skupina predložila.
flli so Koroški flemci praulčni?
Argentinski skof Bueteler iz Mendoze je lani na god svete Roze Limanske, argentinske svetnice spregovoril tamkajšnjim Slovencem: »Na nekaj bi vas, mlade Slovence, ki vas tukaj mnogo vidim, opozoril: Ohranite vedno svoje lepe narodne navade! Nikdar ne smete pozabiti svojih narodnih tradicij, posebno pa ne svojega jezika! Vsak jezik je veliko bogastvo, materin pa še toliko večje! Ohranite ga torej, ker bo vašim dušam prinašal mnogo dobrega!«
Kdaj slišijo koroški Slovenci take besede od posvetnih ali cerkvenih oblasti? Nikdar!
Pred leti, bilo je po drugi svetovni vojni, je prišel v slovenski Rož profesor iz Celovca, nadut nemški sovinist. Odhitel je v šolo, poiskal nadučitelja in ga vprašal: »Se tu otroci učijo tudi slovenščine?« Nadučitelj mu je na vprašanje pritrdilno odgovoril. Profesor pa je nadaljeval: »Kajne, kakšna budalost, da se ti otroci uče slovenščine! Naj bi se raje učili angleščine! To je vsaj svetovni jezik.« Nadučitelj, pameten mož pa mu je odgovoril: »Gospod prfoesor! Jaz sem tukaj že petindvajset let. Slovenščino uporabljam v-sak dan medtem ko do danes še nisem rabil ene same angleške besede.« Odličen odgovor.
Povsod po svetu je pravilo, da se morajo otroci v šoli učiti materinščine. Povsod, razen na Koroškem. Na Koroškem se trudijo na vse načine, da bi otroke odvrnili od pouka slovenščine. Na neki triraz-rednici je bilo precej otrok prijavljenih k slovenskemu pouku, V tretjem razredu je jpoučeval učitelj, trd Nemec. Slovensko ni znal in se tudi ni hotel naučiti. Otrokom svojega razreda je na vso moč pri-
govarjal, naj se odjavijo od pouka slovenščine. Res se mu je posrečilo, da so se vsi otroci odjavili od slovenskega pouka!
Pred nekaj leti so na slovenskem ozemlju Koroške nalepili lepake, ki so pravili: Prišel je čas, ko smo dosegli pravico, da lahko odjavimo svoje otroke od pouka slovenščine. Poslužite se te pravice! Odjavite otroke od pouka slovenščine!
Po vsem svetu velja pravilo, da je materinščino treba častiti, ohraniti in gojiti. Na Koroškem pa Slovence vzpodbujajo, naj otroke odjavijo od pouka materinščine.
Otroci, ki se v šoli ne učijo slovensko
—	zgolj tri ure na teden so odmerjene našemu materinemu jeziku — ne bodo znali slovensko brati in pisati. Zaradi tega ne bodo brali ne slovenskih knjig in časopisov. Zdaj-se komaj okrog tisoč slovenskih otrok v šoli uči slovensko. Na ta način bo propadel slovenski tisk na Koroškem.
Ce bi bili koroški Nemci pravični in pošteni, bi koroškim Slovencem rekli: »Slovenci ste, učite se slovensko!« Toda njihov glavni cilj je, da bi Slovence na Koroškem čimprej ponemčili. Trudijo se na vse mogoče načine, da bi slovenskim otrokom slovenščino pristudili in jih odvrnili od pouka.
Na Dunaju tiskajo tednik »Freiheit fiif Stidtirol — Svoboda za Južno Tirolsko«. Pošiljajo ga po vsej Avstriji, da bi dr,av-ljani spoznali probleme avstrijske manjšine v Italiji. Toda kako naj zahtevajo od italijanskih oblasti ugodnosti in zaščito avstrijske manjšine, če se sami na vse načine trudijo, da bi uničili slovensko v Avstriji. Najprej je treba biti pravični do narodnih manjšin, ki žive v Avstriji!
Najprej so predložili znak tr* žaški indipendentisti in sicer obe struji, vsaka zase. Na štiridese* tem mestu pa je znak »Skupne
Ta znak je odobren
Komisija v Rimu ni sledila zgledu predsednika tržaškega sodišča in ni imela pomislekov proti dvojezičnemu napisu.
slovenske liste«. Tako bomo Slo* venci lahko tudi ob priliki držav* nozborskih volitev lahko oddali svoj glas za našo, domačo in vse* slovensko listo.
KPI potrebuje govornike
Italijanska komunistična partija se resno priprvlja na bližnje državnozborske volitve, saj se prav dobro zaveda, da mera prepričati volivce, da KPI ni izolirana in da bo lahko igrala svojo vlogo v političnem življenju. Toda pri tem je naletela na težave. Poklicnih komunističnih politikov so množice že naveličane, ker se prav dobro zavedajo, da jim ne bodo povedali nič novega. KPI je torej prišla na zamisel, da si preskrbi govornika, ki bo lahko vplival na javno mnenje. V Italijo bo za volitve prišel Hruščovov zet Ad-žubej. Kot znano je Aleksij Adžubej večletni urednik »Investij«. Teda pri tem niso italijanske politiki pomislili, da predstavlja njihova karta dvorezni ukrep. Po eni strani je gotovo, da je prisotnost sovjetskega velikaša pomembna propagandna poteza, po drugi strani pa so svojim nasprotnikom dali v roke močne argumente. Togliatti namreč zatrjuje, da se mora Italija v zunanji politiki odcepiti od atlantskega zavezništva in postati nevtralna država. Kako pa je to mogoče, če so italijanski komunisti zgolj sluge sovjetske politike in vabijo najvišje predstavnike
sovjetske partije, da jim pomagajo pri volilni propagandi. Toda pri komunistih je vse mogoče. Kolikokrat so že v povojnih letih postavili svojo politiko na glavo, kar je bilo včeraj črno je danes postale belo. Nihče ne more zatrjevati, da bi bila doslednost odlika Italijanske komunistične partije.
Toda Aleksej je edini sovjetski časnikar, ki uživa ugled na Zahodu. To dejstvo pa moramo vsaj delno pripisati sorodstvu z najvišjim predstavnikom svetovnega komunizma. Celo Rusi so na njegov račun priredili marsikateri pregovor, kot na primer »Ne imej sto rubles, a imej sto dru-žej«, kar bi po naše pomenilo: ne imej ste rubljev, pač pa sto prijateljev. Nova verzija pregovora pa pravi: ne imej sto rubljev, pač pa se oženi kakor Adžubej.
Res je sicer, da se je Aleksej Adžubej visoke povzdignil s poroko, vendar pa ne smemo zanikati njegovih časnikarskih sposobnosti. Pridobil si je slavo kot odličen propagandist. Ko je bil urednik »Komsomolskaye Pravde« je pričel priobčevati novosti, s katerimi se do tedaj sovjetski časopisi niso bavili. Predvsem sc to napadi na tega ali. onega partijskega predstavnika, »ki ni vreden socialistične morale«. Poleg tega pa so pod njegovim nadzorstvom pričeli objavljati sestavke pod rubriko »Pod črto«, ki so prinesli marsikatero novost v enoličnem sovjetskem časnikarstvu.
Adžubej ni časnikar po poklicu, pač pa partijski glavar. Zaradi tega je razumljivo, da si zamišlja časnikarstvo in na splošno kulturo v funkciji propagandnih namenov partije. Časopis »Izvestja« predstavlja za Adžubeja mogočne orožje s katerim lahko disciplinira javno mnenje in ga ne seznanja — kot je to navada v svobodnem mnenju — z vsemi novicami. Zaradi tega so »Izvestja« molčala o poplavah v Kijevu, ko je umrlo več stotin ljudi, pač pa so obširno poročala o podobnih katastrofah, ki so se zgodila na Zahodu.
Prav tako pa je občinski svet odobril predlog, da prevzame mesto tajnice na slovenski industrijski šoli v Nabrežini učiteljica Danica Radovič.
Za občinskega zastopnika v komisiji za dodelitev stalnega mesta otroške vrtnarice pa je bil imenovan uradnik g. Miro Strekelj iz Zgonika. Presednik komisije-je nabrežinski župan.
Kasneje je odbornik Drago Legiša poročal o pravilniku občinskih otroških vrtcev. Po daljši razpravi so svetovalci pravilnik tudi odobrili.
Končno pa je občinski svet odobril še predlog odbora, po katerem bo občina dala v najem spodnje prostore v bivši industrijski šoli v Nabrežini. O tem vprašanju je poročal odbornik Terčon. Za prostore sta se zanimala: trgovec Rado Span, ki bo postavil manufakturno trgovino v desnem predelu zgradbe in Mirko' Frančeškin, ki bo prevzel levi predel, v katerem bo namestil trgovino z električnimi predmeti. Pogodba bo veljala petnajst let. Vsebovala pa bo postavko, da se pogodbo lahko spremeni ali odpove vsakih pet let.
Novi doktor
Na pravni fakulteti tržaške univerze je promoviral dr. IGOR LASIČ.
Čestitamo!
S.A.K. JADRAN priredi v nedeljo 10. marca 1963 izlet z avtobusom
na sneg v Nevegal
PRI BELLUNU
Vabljeni vsi akademiki in prijatelji. Prijave sprejema do soboto 2. marca Tržaška knjigarna v ul. Sv. Frančiška
DAROVI'
V	spomin šestletnice smrti Josa Pu-halja daruje družina L. 2000 za SDZ.
Prisrčna hvala!
Ali si že
poravnal naročnino'
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tr»tu
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-722S
Slovenska knjigarna
„PREP0R0D“
„LA RENAISSANCE"
IMPORT - EXPORT
30, Rue Longue Haie BRUXELLES - 5 BELGIJA
Prodaja in kupuje nove ter antikvarne knjige v slovenskem in drugih jezikih. Posreduje naročila revij. Dobavlja gramofonske plošče
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
Prenočišče, hrana, ogled Rima Itd,, vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili nai
-si Hotel-Penzion BLED =_
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte I