377
Zgodovinska povestica.
Kervava dolina.
Potovaje pred nekimi leti po Krasu pridem enega dne do sila sterme doline, ktera v globočini z raznim drevjem obrašena se ob kraji gole pečine proti visokemu hribu dviguje; le sama sterma steza pelje v strašno globino. Neki kmet, ki ga tu srečam, mi pove sledečo prigodbo: „Ko so v letu 1814 Francozi iz Krajnskega bežali, podeni od av-strijanske armade, so je razdelili v majhne kerdela; domači brambovci so jim pogumno za petami bili. Neki oddelk francozke armade blizo 800 mož beži skozi Notrajnsko proti morji. Serčni mejači pa so jih neprenehoma podili, tako, da vsi trudni in lačni, da se je duša v njih lovila, se podajo h počitku v zaznamovano dolino. Cesarskim udan kmet to zapazi in urno mejačem zakotek razodene. Hrabri Horvatje obsedejo globino. Ravno se Francozi zarano na daljni beg napravljajo, ker začno horvaške puške pokati in kmali ščurkoma teče po dolini francozka kri. Od tistega časa pravijo dolini „kervava dolina", in potoku , ki v nji izvira, „kervavi potok"'.                                            C—ki.