569 A. BRV AR, F. FORSTNERIČ, D. odnosa do knjižnih izdaj takšne vrste, JANČAR, M. KRAMBERGER, T. čeprav jih je izšlo v povojnem obdobju PARTLJIČ: SKUPAJ več. Spomnimo se Pesmi štirih, knjige Književnost Preden se ozremo po skupinski knji- gi petih avtorjev,* se zdi potrebno opo- ^^>L^%L!t^ zonti na podlagi mnenj, ki so jo sprem- Tgor Recer. Založila Obzorja, Maribor ljala, da še vedno nimamo primernega 1973. 570 Marjan Dolgan Novele, ki je bila prvotno zasnovana ne kot družba treh, ampak štirih pisateljev, in na izdaje skupine OHO-Kata-log (Eva, Pericarežeracirep, Katalog 2) iz druge polovice šestdesetih let. Prav gotovo bi bilo nesmiselno te primere predimenzionirati v tem smislu, da bi začeli iskati v njih karakteristike tako imenovanega »grupaštva«. Ta, do nedavnega pogosto rabljena negativna oznaka, ki so je bili večkrat deležni avtorji kake skupinske knjige, prepušča sedaj svoje mesto drugi, skoraj modni oznaki, ki se glasi »klika«. Škoda, da je niso poznali naši predniki, kajti s svojim neznanjem so prikrajšali svoje pravnuke za nekaj primerkov tega nevarnega pojava. Težko se je namreč ubraniti vtisa, da bi npr. Prešernov krog ali modernistična Zadruga in druge literarne skupine, ki so snovale bodisi svoje almanahe bodisi revije, ušle dis-kvalifikatorski oznaki, ki v svojem kontekstu bolestno teži k moreči uniformiranosti literarnega življenja. Zaradi vseh teh izkušenj, ki nam jih ponuja literarna zgodovina, ni mogoče pritrjevati glasovom, ki so imeli izid knjige Skupaj za »grupaško« dejanje, saj gre le za enega izmed načinov funkcioniranja razvitega literarnega življenja. Sicer pa je Marijan Kramberger v uvodu knjige precej natančno opisal vzroke, ki so privedli do te izdaje. Poglavitni vsekakor tiči v želji po uveljavitvi literarnega policentrizma, ki naj bi odpravil sedanji monopol Ljubljane. Novo literarno središče, v našem primeru Maribor, naj bi se hkrati dvignilo nad provincializem in nad raven »občinskega slovstva«. Tod pristanejo po piščevem mnenju vsa neljubljanska literarna prizadevanja. Maribor bi moral postati na tem področju Ljubljani enakovreden. Pisec je v razlaganju načrta upravičeno previden in se ne spušča v megalomanske predloge. Kramber-gerjevo dosedanje literarno delo in njegova publicistika sta zadosten porok, da je načrt, ki ga hoče uresničiti skupaj z nekaterimi mariborskimi pisci, izved- ljiv. Nedvomno pa bo Ljubljana še dolgo ostala središče našega literarnega snovanja, že zaradi logike nacionalnega središča z razvito mrežo institucij, čeprav je bila ta njena vloga skozi zgodovino močno majava — kar ni bilo vedno pozitivno —, v 19. stoletju je npr. imel nekaj časa odločilen pomen v slovenskem literarnem razvoju Celovec z Janežičevim Slovenskim glasnikom in Mohorjevo družbo. Ne da bi se še naprej spuščali v podrobno historiziranje, lahko rečemo, da je mogoče opaziti tudi danes vrsto pojavov, ki pričajo, da sploh ni doslednega centrizma, že zaradi tega ne, ker imamo poleg matičnega vsaj še tržaški in koroški zamejski prostor, od koder iz različnih vzrokov ne prihajajo v središče odločilne pobude. Poleg tega je mogoče našteti tudi nekaj ustvarjalcev, ki ne živijo v Ljubljani, a se jih ne da prezreti v osrednjem literarnem toku. Zanimivo je tudi dejstvo, da tiska Založba Obzorja dela precejšnjega števila ljubljanskih avtorjev, do nedavnega skoraj vseh avantgardistov, ki sicer delujejo v matičnem središču. Pisec uvoda tudi poudarja, da si avtorji knjige ne prizadevajo ustvariti ozke skupine z obvezno ideološko enotnostjo, temveč se zavzemajo za ustvarjalno svobodo, kar se je tudi pokazalo v njihovih prispevkih. Zaradi omenjenih izhodišč knjiga Skupaj kar vsiljuje primerjanje s sočasno slovensko literarno ravnijo. Delež Andreja Brvarja, Pesmi za Vando, sledi že v svojem naslovu in z enim od besedil tistemu pesnjenju, ki se poleg drugega ukvarja s posodobljenim dvorjenjem novodobnim Julijam. Prezreti ni mogoče Ervina Fritza in njegovih Nekaj političnih pesmi za Marijo, kaj šele Tomaža Šalamuna, čigar oboževanki je posvečena cela zbirka — Romanje za Maruško. Ker se Maruška tako pogosto omenja v njegovih zadnjih zbirkah, ji nedvomno pripada reprezentativno mesto v erotični liriki te vrste, v kateri oboževana dama ni pred- 571 A. Brvar, F. Forstnerič, D. Jančar, M. Kramberger, T. Partljič: Skupaj met erotičnega hrepenenja, kot je nava- stanovanjsko hišo. Začetek zbuja pred- da v starejši slovenski liriki, saj je že stavo, da gre za kafkovsko obarvano uresničeno; izbranka postane bolj aH pripoved o metamorfozi človeka v čud- manj opazen sestavni del pesniškega! no žival, toda kmalu postane jasno, da vsakdanjika brez kakršnekoli idealiza- je takšno le junakovo občutje, ki je po- cije. To velja tudi za izvoljenko v sledica skrivanja pred organi oblasti, Brvarjevih pesmih, ki zapušča vtis ne', ker noče biti kaznovan. Njegov namen pretirano vitalistične niti pretirano! ostati na svobodi se sprevrže v svoje- emancipirane dame, saj si ne privošči! vrstno obliko nesvobode, ki ga bolj uni- nobenih podvigov — vsaj njen partnefl čuje kot morebitna zaporna kazen; v ne poroča o čem podobnem —•, ki bij brlogu začne psihično in telesno raz- jo postavljali nad njeno vegetirajoče padati. Tega se natančno zaveda, pri okolje. Enoličnost se kaže tudi v obli-\ analiziranju samega sebe celo ugotovi, kovanju pesmi, ki je zgrajena iz po-J da so vzroki za to v klavstrofobiji, lju- navljanja vedno istega stavčnega vzor- bosumju in alkoholizmu. Tudi njegova ca: osebek, ki je vedno Vanda, in po- žena ne vzdrži psihične napetosti in ga vedek, ki mu je dodan eden izmed dru-> nazadnje, kot vse kaže, prijavi policiji, gih stavcnih členov. Sploh sloni vsa ta' Retrospektivno izpeljano pripoved, ki jo poezija na principu nizanja različnih' prekinjajo junakovi nagovori policije, sintaktičnih enot, katerih pomeni se na-1 začenja junak tedaj, ko začuti, da je našajo na različna dejstva o različnih1 policija prišla v hišo, in čaka, kako ga osebah, predmetih, pojavih, ne da bi bile bodo izbezali iz brloga. Zanimivost te pri tem te enote semantično povezane* psihološke proze, ki je na nekaterih Avtor torej hoče predstaviti čisto po- mestih groteskno intonirana, še stop- javnost, ki ni vrednostno obremenjena, njuje dejstvo, da ostane junakovo deja- čeprav je navzočnost pesniškega sub- nje, ki je vzrok njegovega skrivanja, jekta opazna. Namesto besednega gra- nepojasnjeno. diva uporablja nekajkrat številčne po- Medtem ko v Forstneričevem Brlogu datke, matematične in kemijske for- socialna določenost ni konkretizirana, mule, kar je pravzaprav samo radika- ampak je poudarjena grozljivost posa- lizacija ene izmed plasti Kosovelovih meznikovega poskusa, da bi se izmak- Integralov. Med prijeme na robu ube- nil oblasti, ima proza Draga Jančarja sedenja spadajo tudi datumski podatki Krištof trden socialen okvir. Njen ju- o raznih osebah, zgodovinskih dogod- nak je starejši tovarniški delavec. Nje- kih; takšno upesnjevanje poznamo npr. govo vsakodnevno delo zamenja na iz Tauferjevih Vaj in nalog, ki jih ome- koncu tedna pijančevanje, kajti to je nja avtor v pesniškem besedilu in je v edina oblika sprostitve, ki jo pozna, bistvu seznam različnih knjig. Takšno Seksualna mu ni dosegljiva. Frustraci- navajanje spada skupaj s citati in z na- jam je še najmanj izpostavljen tedaj, števanjem imen lokalov ter trgovin na ko opravlja svoje delo v tovarni. Pred obeh straneh neke mariborske ulice, usodnim dejanjem — v pijanosti nena- kar uporabi avtor za sestavljanje pesmi, merno ubije krošnjarja, ki mu je dal med prijeme, ki jih je literarna publi- prenočišče — ga je nenehno »nekaj cistika imenovala ob Šalamunovi zbirki spremljalo« — slutnja, da se bo zgo- Namen pelerine, ki jih je prva uvedla dilo nekaj izjemnega; junak je ves pre- — pop-art. Branje Brvarjevih pesmi je vzet od posebne oblike fatalizma. Pri- avtomatizem v tistem smislu, kot ga poved poteka v dveh vzporednih, loče- je formuliral Šklovski. nih delih. Prvi del, ki je vedno natis- Prozno besedilo Brlog, ki ga je napi- njen na levem listu knjige, je funkcio- sal France Forstnerič, je prvoosebna iz- nalno fragmentaren; obsega čas po stor- poved človeka, živečega v bunkerju pod jenem kriminalnem dejanju: junakove 572 poskuse, da bi premagal notranjo razcepljenost, alkoholnega mačka in se skoncentriral. Drobce, ki ga sestavljajo, uvajajo delci pregovorov ali stavčne fraze, ki se pojavljajo v junakovi zavesti in postajajo jedra, okrog katerih se nizajo miselne asociacije. Drugi del je prvoosebna retrospektiva, ki je v primerjavi s prvim delom povsem sklenjena, toda vedno natisnjena na desnem listu. Zaradi tega začne bralec, ko je že seznanjen z glavnim potekom, ponovno brati. Jančarjeva proza, ki predstavlja junaka s socialne in psihološke plati, spada med podobne poskuse, kot ju imamo npr. pri Jožetu Javoršku in Sandiju Sitarju. Interpretacija lirike Franceta Forstneri-ča z naslovom Drava življenja I, ki jo je prispeval Marijan Kramberger, je izrazito filozofske narave. Avtor poskuša s pomočjo »ontoloških kategorij« določiti značilnosti Forstneričeve lirike glede na okvire sodobnega slovenskega pesniškega snovanja. Le-tega razdeli interpretator na »tradicionalno slovensko lirično strukturo«; zanjo naj bi bilo značilno »prepričanje, da človekovo bivanje le ob strogo določenih in pravzaprav zmeraj bolj ali manj samovoljnih pogojih participira na človekovem bistvu ali na bistvu njegove biti« (105), kar je po interpretatorjevem mnenju glavna poteza humanizma, ki pa je sedaj v krizi; nasprotuje mu mlajša literarna generacija s svojim »sistemom pogojev, ki jih mora izpopolnjevati bivanje za prehod v bit« (105). Sledi razčlemba Forstneričeve lirike od njegove prve zbirke Zelena ječa do Pijanega kurenta prek posameznih faz, ki pričajo, kako se je bližal obratu v tip lirike, v katerem »razlika med bitjo in bivanjem (...) odpade in oba izraza postaneta (...) za stvar, ki jo označujeta, neuporabna; nadomestiti ju je treba z enim samim (...) (z) besed(o) »življenje« (105, 106). Poezija je brez »transcendentne utilitarizacije samo sebi namen v smislu izreka: karkoli obstaja, brezpogojno je« (106). Interpretatorjevo pri- Marjan Dolgan zadevanje po izčrpni razlagi daje prispevku vrednost, čeprav je interpretacij ski krog v glavnem znan v našem prostoru že od znane množične polemike o humanizmu ali antropocentrizmu, ki je potekala pred nekaj leti. Posebnost je v tem, da je Kramberger precej skeptičen do nekaterih postavk avantgarde, ker vidi v njih še vedno marsikaj skupnega s humanističnimi. Žal se ravno na teh mestih ne spušča v podrobnosti; te bi bile, kot je mogoče sklepati na podlagi namigov, najbolj zanimive. »Komedija z nagrado za posameznika« Ščuke pa ni, katere avtor je Tone Partljič, je doživela svoj odrski krst že v dveh gledališčih, kar je za gledališko delo bolj pomembno kot samo pisanje o njem. Vzroki za uspeh pri gledalcih se najbrž skrivajo v tem, da vidi publika predvsem podobnost odrskega dogajanja z razmerji, v katere je postavljena v svojem vsakdanjem življenju. Odrski junaki so prikazani zelo sproščeno: s situacijsko komiko, satiro, karikiranjem in s pomočjo govora, ki je dosledno verističen. Med natisnjenim besedilom in npr. mariborsko uprizoritvijo se kažejo razločki, ki potrjujejo domnevo, da je delo nihalo med satirično komedijo in socialno-psihološko dramo, katere prvine so opazne v nekaterih prizorih, ki razkrivajo zasebno življenje med Kremžarjem in njegovo ženo ter Klandra, ki v natisnjeni verziji napravi samomor in tako poskrbi za tragični finale. Komedija se sicer navezuje na Cankarjev Za narodov blagor, večina Partljičevih oseb namreč nosi ista imena kot Cankarjeve; še bolj pa je izrazito to, da se Partljičevo delo konča popolnoma nasprotno Cankarjevemu: nima junaka, ki bi pripravil kako odločilno akcijo zoper pridobit-niški in skorumpirani kolektiv šeste podružnice radia Center, ki je dobil nagrado, ker da je »najhomogenejši«, ne more pa izbrati iz sebe kandidata, ki bi jo tudi zaslužil. Praktikant Peter protestno zapusti kolektiv z ugotovitvijo, da krapov, to je kolektiva, ne preganja 573 A. Brvar, F. Forstnerič, D. Jančar, M. Kramberger, T. Partljič: Skupa) nobena ščuka, ker je pač ni. Z njegovim odhodom ostanejo odnosi bolj ali manj nespremenjeni. Sklep, za katerega so se odločili uprizoritelji — Klander ne napravi samomora, se vrne v »naj-homogenejši« kolektiv, ki dobi s tem novo priložnost za popivanje — je neprimerno bolj v skladu s predhodnim dogajanjem. S spremembo konca se je povečala enotnost besedila. Knjigi petih avtorjev Skupaj sicer ni uspelo preseči raven, ki jo trenutno diktira središče, kar je trezno priznano že v njenem uvodu; vendar je knjiga obetavna napoved uresničitve zastavljenega cilja. Marjan Dolgan