LWBL7flHSK
<*>
<K-
©
0
©'
y~p^
Moja sreča.
yZ«Jat oblak je moja sreča, porojen nad goro sivo: preden bo orosil njivo, v žejnem dnevu se vtopi.
Klic daljav je moja sreča, mej iščoč na mrtvi plani: vstal je davno, vstal je lani, prej je vriskal, zdaj ihti . . .
Kakor val je moja sreča, kakor smeh globin zelenih; škoda upov izgubljenih, da bi šli za njim: zbeži!
Misel tiha mi je sreča : Ob prečudni, težki uri rahlo bi odprla duri . . . En pogled — pa odhiti.
Pajčolan je moja sreča, v cvetu sanj in poln omame, razprostrt čez žarke same; naj ugasnejo, — skopni.
To je tista moja sreča, nema himna duše moje . . . Naj molči: kdor njo odpoje, zanj več sreče in pesmi ni . . Vladimir Levstik.
V album.
rdeče rože zapade sneg, pa rože barvo izgube, povesijo glave, ovenejo, ovenejo, se posuše.
In ko je pomlad, spet rože cveto, a druge so rože to: če je prve kdaj ljubilo srce, ne bo drugih nikdar tako!
Milan Pugelj.
..Ljubljanski Zvon" 5. XXVIII. 1908.
17