Tednik
Številka 2 Din
m jf-'s	p r> jf \ Itn <"% ”
Noiočtina s 1 meicc 8 Din, leta 20 Dati, ieta 40 Din, vse leto 80 Din. — Kaču« poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: 1fRo-man“, Ljubljana, Breg 10-12
vse l*haja ob sobotah , Ljubljana, a. VIII. 1930 Leto II. - štev. 32
>irr><H> *>\ <ni)(Tl '»' i> 1 *	___________________. ,
J. '*(» J
SIROTA Z MILIJONI
Homan v 4 knjigah Francoski napisal Jtiles Mary. Poslovenil B. H.
Tretja knjiga MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO 1
Lidija se je spustila na stol in zaprla oči, da ne l>i videla, kakšen v lis bodo lijena razodetja in priznanja napravila na Emila. In potlej je počasi začela pripovedovati o Ro-tpiinovih zločinih. Ničesar mu ni prikrila, ne Ahčine ugrabitve, ne velikanske dedščine, katere pol je pripadalo Aličiiii rodbini, druga polovica pa Emilu in njegovim sorodnikom, ne tega, da je njen mož baš zaradi teli jnili-jonov zagrešil vse le zločine. Tudi svoj lastni greh je priznala. Potlej je govorila o najnovejših dogodkih — o svoji čisti in nedolžni ljubezni do Andreja', t> Roquinovem 'atentatu nanj in na 'očeta Senechala in na tatvino trupla v javni mrtvašnici. Ničesar ni pozabila, nič esar za i nk 11 ča 1 a.
Emil je bil Lidiji obljubil, da je ne bo prekinil i— zato je ves prepaden 'molčal.
„Vidite, gospod, tako se je zgodilo'!" je Lidija sklenila svoje prepovedovanje, ,,/daj vidite, da je bilo prav m potrebno, da sem vam to priznala takoj ob vašem prihodu *-b zdaj vidite, da je resnica, ko sem rekla, da sle
v	strašni nevarnosti!"
Mladi zdravnik ni odgovoril. Njegov pogled je spet splaval k hesrečnemu •bratu. 1
Lidija je padla na kolena.
„Gospod doktor, zdaj ko vse veste, ko sle > čnli, kdo sem in zakaj »Ireždm Andreju, vas rotim in zaklinjam: ne odženho me. od njega, dovolile, da ostanem pni njem in mu lajšam bolečine. Potreben je ženske nege -1- me ženske smo nežnejše in pozornejše. Rada umrem, če mi je tako usojeno, noč io1 dan mu 1 hočem streči, ne umaknem se od njegove postelje, dokler ne ozdravi!"
i!r	! i n; i
f,0zdrayi?“ jp, mračno odgovoril Emil. „Pstapj,te pri; njeni*" je nato prijazneje povzel. „ Vidim, da ga ljubite,, Odpustim vam, kakor bi, vam tudi, on odpustil, če bi vse vedel."
Mladi zdravnik je stopil k Andrejevi postelji. Hotel ga je natanko preiskati, toda tisti trenutek je bila njegova duša tako polna obupa, da je prvič, v življenju izgpbil vero vase| in v svoje zmožnosti. On, ki je bil tako miren in hladnokrven, kadar je bilo ilrebu rešiti tuje življenje, je bil zdaj nemočen in majhen, ko je bilo treba iztrgati smrti rodnega brata. In pri vsem tem s,e je zavedal, da je dragocena vsaka minuta, sleherna sekunda, da bo morda čez uro že prepozno.
Ni se zanesel na samega sebe., Zato je poklical dva svoja tovariša, dva dobra izkušena zdravnika, ki ju je poznal še od prej, Vsi trije so preiskali Andreja. In vsi trije so si bili edini, da nesrečnežu ni rešitve, da se bo nesrečni mladenič morda ponoči zavedel, a drugega dne ne bo več 'preživel — razen če se ne zgodi čudež božji.	i
Strašni: prizor Z Roquinom je bil pospešil proces bolezni. Andrej je bil obsojen na smrt, ker mu , je ncdoslajalol krvi.
Ribolov na Ljubljanici
„bl<7 (ja, H imaš tfa sfdčo' pri ribali!"
,,/)« — 'če pojile tako dalje, borni kmalu priribaril vsO 'kiibiiijsko opravo!'
Poravnajte naročnino!
Emil je vil roke. Kaj naj slori? Ali naj čaka? Česa naj čaka?
Mladi zdravnik se je zatopil v premišljanje. Ker so bila vsa znana zdravila brezuspešna, ker jd Andreja čakala gotova smrt — ali ni zdaj nastopil trenutek, da poskusi še poslednje, najnevarnejše sredstvo, ki se ga znanost boji, ker pomeni gotovo smrt, če se izjalovi? Ali ni bilo to sredstvo dovoljeno, ker hi itak brez njega bolnika čakala neizprosna smrt?
Tako je premišljeval mladi zdravnik in si klical v spomin najhujše operacije svoje prakse, vsa svoja izkustva — premišljeval je in v duhu pretehtaval.
»Kaj res ni več upanja?" se je zdajci začul tih, trepečoč glas za njegovim hrbtom.
Emil je žalostno odkimal.
„Tudi vi obupujete?1' jc zaječala Lidija.
»Prepozno sem prišel."
Mrtvaška tišina je zavladala v sobi.
»Prepozno, prepozno!" je zamrmral Emil. „A vendar.. . morda ... če bi poskusil?" je sam pri sebi šepetal mladi zdravnik. »Če hi vendarle' poskusil?"
„Če bi vendarle poskusili?" je težko sopč odgovorila Lidija. »In zakaj ne poskusite, če je od tega odvisno Andrejevo življenje?"
»Potreboval bi mlado, vdano človeško bitje, ki bi mi pri tem pomagalo — bitje, ki bi kipelo od zdravja, mladosti in tople krvi."
»Zakaj?"
„Ker bi mu rekel, temu bitju, če bi mi bilo vdano in bi smel z njim razpolagati, ker bi mu rekel: ,Glej siromaka, ki umira, ker mu manjka krvi za življenje. Ti si zdravo, življenja imaš na prebitek — daj umirajočemu nekaj tega, kar ti preveč polje v žilah, daj mu svoje krvi, daj da ti vzamem iz rame nekaj življenjskega soka, da ga pretočim v nesrečnikove žile, m videlo boš, kako« se mu vrne življenje, kako ga mine slabost in mu zrase moč — in rešilo boš življenje bitja, ki je zdaj malone tvoje, ker ima nekaj tebe, nekaj tvojega bitja, ker ima tvojo kri v svojem srcu!* Da, tako bi govoril teinu bitju, da bi imelo zaupanje vame in bi mi brez strahu dalo roko v operacijo."
»Tedaj — tedaj je ta operacija, ki o njej govorite, gospod Senechal — tedaj je ta ope-
racija mogoča?" je vprašala Lidija, vsa bleda.
»Gotovo — ne samo mogoča, do zdaj se j3 vselej posrečila v bolnicah, kjer so jo poizkusili. Moj brat je slalb in vsak zdravnik bi se bal, da mu pod nožem ne umre — toda prav zato, ker obupujem nad vsem, imaim poguma, da se lotim te operacije."
»Toda če hočete obnovili kri v Andrejevih žilah, potrebujete krvi mladega moža, moži 'is»te starosti?"
»Ne, spol je postranskega pomena. Vbrizgana kri se pri bolniku ne pretvori v njegovo kri — to je nemogoče, zakaj vsak človek si ustvarja kri na svoj način — nego igra samo vlogo obnoviteljai Kri je temeljna prvina telesa, če jo zboljšaš in prerodiš, ga utegneš •ozdraviti. Važno jc le to, da teče kri brez presledka iz enega telesa v drugo. To danes ni težko doseči — v ta namen imamo posebno cevko, po kateri steče kri iz enega telesa v drugo."
»In vi verujete, da bi utegnila kri ženske rešiti Andreja, če še ni prepozno?"
»Da, če je ta ženska mlada in močna, potem — ponovim — je razlika v spolu docela brezpomembna. Kolikrait se v bolnicah zgodi, da dado uslužbenci, tedaj .moški, svojo kri, da rešijo bolnim ženskam življenje."
Lidija je molčala. Vročična rdečica je pobarvala njena sicer tako bleda lica in oči so ji žarele. Na ustnah ji je igral nasmeh in iz črt njenega obraza se je svetilo kakor blažena skrivnost. Prijela je Emila za roko.
»Ali mar nirriate 'tega bitja, ki si ga želite, ki naj vam napravi to uslugo, ali ga nimate tu — ali nimate m!ene pred seboj? Mlada sem in krepka — vzemite mojo kri, vso mojo kri, če je treba, vse moje življenje, če hočete! 0, ko bi vedeli, kolikokrat me je oblila rdečica sramu, kadair se je Andrej onesvestil v mojem objemu, sramu nad tem, da sem tako močna in polna življenja, a on bolehen mladenič, kolikokrat .sem Bogu potožila, da je tako krivično razdelil zdravje med ljudi, da je dal čvrstost in moč onim, ki ju niso vredni, drugi plemeniti in dobri ljudje pa od umirajo od nemoči! 0, gospod, ne pahnite me od sebe, vzemite mojo kri, osrečite me, da morem rešiti Andreju življenje, onemu mladeniču, čigar smrti bi bila kriva jaz! Ne vzemite mi nepopisne sreče, da hi nekoč mogla reči: moja liri
mu je rešila življenje! Ne clajtc, da bi me, ko se zave, odgnal in preklel, dajte, da mu bom smela po resnici povedali, da ga ljubim kakor sestra, kakor mati, ker leče moja kri v njegovih žilah! Odklanjate me, kaj ne? Odklanjate, ker sem zavržena ženska, da, zločinka, in ker bi moja kri mogla pokvariti kri vašega brala! Da, čutim, zavračate me — v očeh vam vidim! Blazna je moja zahteva — vidim! Še enkrat bi hotela biti srečna, a za to nimam pravice! Toliko srečo zahtevam zase, jaz se-bičnica, ki je nisem vredna!"
„Ne, motite se!" je resno odgovoril Emil. ..Sprejmem vašo ponudbo!"
..Sprejmete jo?" je vzkliknila Lidija, ne vedoč, ali naj verjame svojim ušesom.
,,Vi mi zaupate in jaz vam!" je povzel Emil. „Velik zločin teži vašo prošlost in nimam pravice, braniti vam, da ga poplačate z velikim in plemenitim dejanjem."
„0 Bog! Kako ste dobri, gospod!" je vzkliknila Lidija. „Ne zavračate me — o, blagoslavljala vas bom, če tudi mi vzamete vso kri do slednje kapljice, samo da rešite Andreja!"
„Ne bom vas usmrtil — to Andreja ne bi rešilo. Biti moram zelo oprezen, zelo previden! Za danes zadošča, Če imu vlijem toliko moči, da se zave in se poleže razjedajoča ga vročica."
»Pripravljena sem — vzemite, kar potrebujete!" Lidija je razgalila svoje lepe polne bele lehti in jih pomolila zdravniku.
Emil ni smel več izgubljati časa. Tisti trenutek ni imel pri sebi potrebnih priprav za prenos krvi; zalo je stekel k nekemu svojemu tovarišu-zdravniku, da si jih od njega izposodi. Nato se je naglo vrnil k bolniški postelji svojega brata.
Ko je mladi zdravnik stopil v sobo, je lam zagledal Valentina. Po Lidijinem ]>opi.su ga je na prvi mah spoznal in se mu ganjen zahvalil za vse, kar je storil za njegovega brata. Postala sla si takoj prijatelja — združilo ju je skupno sovraštvo proti Roquinu in markiju d’ Argentaln, 'ter brezupna ljubezen.
Emil je le na kratko pojasnil tvegano operacijo, ki jo namerava napraviti na svojem bratu, in požrtvovalno žrtev gospe Lidije. Valentin je stisnil mladi ženi roko.
„Jaz sem prav tako mlad kakor Andrej, gospod Sčnechal," je povzel nato, „tudi mo-
čan sem, in če bi vam moja kri mogla koristiti —
„Ne, ne vzemite mi te sreče!" je strastno vzkliknila Lidija. „Vsi verno, gospod Valentin, da ste dobri in plemeniti!"
Emil je Valentinu pojasnil, da je Lidijina žrtev nekaka pokora, nekaka odveza za njen greh. Da, še več: Roquin je hotel lega mladeniča umoriti, in baš njegova žena ponuja svojo kri, da ga reši!
Andrej je ves čas ležal liho in nepremično. O vsem lem, kar se je okoli njega dogajalo, govorilo in delalo, ni ničesar razumel, ničesar čul. Njegove odprte oči so se srepo begale od Lidije do Valentina in Emila, a nikogar niso spoznale. Ko so naposled za trenutek obstale na Lidiji, je vztrepetala.
»Bojim se, da mi nikoli ne odpusti!" je zamrmrala,
Emil je pripravil svoje instrumente.
Lidija je legla na posteljo zraven Andreja in ponudila svojo levo laket. Zdravnik jo je s cevko spojil z bolnikovo desnico in zarezal s konico kirurške lancete v glavno žilo mlade žene in umirajočega Andreja. Zdrava in topla Lidijina kri je ob urezu visoko brizgnila in se nato kapljo za kapljo jela prelivati v mrzle in prazne Andrejeve žile.
Na Lidijinem obrazu se je razlil usmev blaženosti. Toda polagoma je vse njeno čutenje in mišljenje objela neka trudnost, čelo ji je jelo postajati vse bledejše in pred očmi kakor da ji je vstajal siv zastor, kakor da jo pijanost objemlje — soba se je zavrtila okoli nje in postelja se je zazibala kakor da je sredi morja. Zdajci ji je glava omahnila in oči so se ji zaprle.
Za danes je bilo dovolj. Prevelik dotok kr-
vi	v oslabele bolnikove žile bi ga bil brez dvoma umoril.
Emil je razločil obe lehti in ju obvezal. Operacija je bila končana.
»Če se v dveh urah ne pojavi izboljšanje," je vzdihnil zdravnik, ,.ga bo kri zadušila."
Nastala je mrtvaška tišina. Vsi trije so napeto upirali oči v bolnika na postelji in tesnobno čakali, kdaj se bo pokazalo prerojeno
Opozarjamo na naš novi roman
SKRIVNOST VOTLE IGLE
Začetek v današnji številki na 8. strani
življenje na Hom bledem imrnem obrazu, v čigar črtali se je lajinstveno razodevala borba šibkega življenja z vsemogočno smrtjo.
Kakoi* je bil Emil napovedal, sta minili dve liri, ne da bi1 bili''opazili pi;i bolniku niti najmanjšega ličinka operaci jo. Šele; v početku tretje ure1 so Se jeli pojavljati znaki novega življenja, oči so izgubile nekaj prejšnjega vročičnega leska, postale so pokojncjše, 'pogled ni bil več tako prazen. Bolnik 'jč bil sicer še vedno videti Strašno slab, toda 1 vVOČica je pojenjala. SplO&na znamenja 'š!o bila tedaj ugodna.
Minevale sO minute, prčšla je nova ura. Bolnilkov poglčd je postajal jiVsnčjši, toda nesrečni mladi nlož je bil še vedriO videli neznansko truden.
V	isti meri, kakor se je' bolniku vračala zavest, je rasla v Lidijini duši bojazen, da je nesrečnež nd prepozna. Ni je več Vzdržalo v sobi; fetčkla je Ven.
Tako je pretekla noVa Ura. 1 i,: 11
Zdajci je Andrej Veš ‘začudeii pogledal Valentina in potem svojega brata. Nasmehnil se jt;	'	I•	1.1 n	-
„Andrfej!“ je vzkliknil Emil rh se sklonil k bratu.
„Brat!“ je šepnil Andrej:
Spoznal ga je bil, tekla napor je' bil zanj prevelik; onesvestil se ji'.
Kakor mati in to je pomagal Emil in ko se je bolnik 'spet zavedel, ga je objel težak spanec.
„\li je rešen?" je vprašal Valentin.
„Tega zdaj še iie morem povedati,“ je negotovo odgovoril Emil.'v,Smrt je začasno premagana, toda IvdO1 W;''kaj bo jutri?"
Drugji dan’ je i>il videti Andrej še prav tako slab kakor prej in Emil, ki se je bal, da nebi Lidije preveč oslabil, se ni upal izvesti novega prenosa krvi, čeprav se mu je zdel potreben. Toda Lidijit ga je tako vnikTjivo prosila, da je premagala vse; zdravnikove pomisleke.
Zvečer tistega dne se je pokazalo pri bolniku prvo izboljšanje.
Pripravili so zasilno posteljo poleg Andrejeve in nanjo je Lidija legla oblečena, da pazi na bolnika. Ko je napočila noč, je tudi Emil odšel k počitku v drugO sobo. Tako sta bila Lidija in Andrej popolnoma sama v sobi.
Na Omarici je gorela nočna svetiljka in š stropa je svetila slaba električna žarnica, ki je medlo in rahlo osvetljevala spalnico. Smrtna tišina je vladala v sobi, še irftt fct» odnesli iz nj!e.:,< 1
Minevale so ure. Andrej je 'še vtki no ležal v globokem mirnein spanju.
„Kešen je!" je zamrmrala Lidija. ,„laz sem ga rešila!" je šepnila z izrazom neizrčkl jivi-sreče.	■	'!	1	'	'	'	-	‘
Zdajci je''zaslišala z bolniške postelje 'šum
pogledala je tja- toda takoj je spel spustila glavo na blazino in zaprla oči.
Andrej se je bil zbudil in zavedel. Vzdignil se je na postelji in se oprl na (eliti ter sp zagledal v Lidijo na .sosednji postelji.
Nesrečnici je skoro zastalo srce. Cc jo spozna? Kaj ji poreče?
Andrej se je ozrl naokoli. Ha, Iti so bili stari stoli, stara miza, vse pohištvo je bilo ono, ki ga je" že tako dolgo poznal. Zavesi se niii je pOpolridma vrnila — jel je premišljali.
,,'Kaj nitj bo ona druga postelja?", ^e je vprašal polglasno. „KdO tam leži?" V sonrra-kn ni dobro Videl, sklonil se je naprej.
Lidija je bila odvrnila obraz od njega, toda njeni dolgi, razpleteni lasje so jo izdali.
,,'Zčnstc‘a.!'“‘ je fejepnil Andrej. „Zenska pri meni! Kdo je ta ženska?" Vzdignil se je na postelji, da bi bolje videl, toda napor je bil prehud — pal je nazaj iii 'zaječal.
Pri tem vzdihu se je Lidija vzravnala na postelji.' Sij sVetiljke ji je osvetlil obraz.
Andrej jo je spoznal. Instinktivno je iztegnil i'oke, kalltdr da se je hoče ubranili.
^Lidija! Lidija!" je vzkliknil z izrazom neizrekljive groze.
Ce bi groza in bolest mogla umoriti, bi se bila Lidija tisti trenutek zgrudila mrtva na posteljo.11“'’ "	:
Nastala jč grobna tišimu Andrej se je iz-prhšeVal, ali se mu ne sanja, ali ni to, kar je bil 'Videl, izliv mi-zliče. Končno se je zbral.
,','Ne, iie sanjam!" je vzkliknil polglasno, sam sebi prav ne verujoč. In z vsem naporom svojih slabih sil se je vzdignil v postelji in počasi stopil n;t tla, nato pa se je opiraje se na stol in ob mizo Opotekel do Lidije, ki je vsa tresoča se in s pobešeno glavo čakala, kaj bo. Andrej se je Je dotakni. Še zmerom je mislil, da se mu blede.
»Lidija!“ 'je šibko izpregovoril. ,,Ti -si — zdaj le spoznam! Kaj počneš lu? Kako si se upala vrnili se k meni?"
,,l)a, jaz sem, Andrej," je počasi odgovorila Lidija. „Ne odženi me — prišla sem, Jvei; si l'il lmdo bolan, ker je biki Ivoje življenje v nevarnosti in te, nihče ni mogel negovati in hi l)il brez postrežbe umri!"
„Ali nisi ti kriva moje bolezni, nesrečnica.''"
»Andrej,, bodi mi prizanesljiv!" je milo zaprosila mlada žena. „Ae misli zdaj na to, kaj se je zgodilo. Jaz nisem nič manj trpela kakor ti. Ce l>i bil umrl, te ne ni bila preživela!"
Bolnik.ni odgovoril -h- zamislil se je, obujal si je spomin na prošlost in v duhu se mu, jc* pojavil spomin na oni istra&na prizor, ko ga je bil Rocpiin pobil na tla s tem da mu je povedal, kdo je Lidija.
»Tedaj je res — vise lot je res?" je na glas povzel.
„Kajv" je vprašala nesrečna žena. 0, dobro je vedela, kaj je Andreju v mislili, vendar je bolela razgovor o tem kar moči odložiti.
»Kar mi je povedal tvoj mož, bankir llo-quin!“
Lidija je pobesila glavo — ni imela moči pogledali mu v oči.
»Tedaj je res, priznaš? Zakaj si se skrivala pred menoj, zakaj si se obdajala z nepro-dorljivo zagonetnost jo —, zakaj vse lo? Zakaj mi nisi bila lo, kar si?"
»Strah me je bilo tvoje ljubezni — bala sem se, da te ne bi vzljubila! Zdaj vidiš, da sem imela vzrok."
Andrej je čutil bolestno veselje nad tem, da razgreba še svežo rano.
»Poročena si?" je vprašal.
»Da, poročena."
»Zena tislega moža, ki naju je presenetil?"
»Da, njegova žena sem."
»On je tvoj drugi mož?"
»Da — moj drugi mož," je mehanično ponovila Lidija z glasom, ki se je dušil v solzah.
»Preden sla se poročila, !i je bil ljubimec?'1 je dalje poizvedoval Andrej. »Ljubila si ga, kaj ne? Z vso strastjo si ga ljubila, in da si priboriš svobodo in da bi mogla živeli s tem Hoquinom, se nisi ustrašila niliKstrašnoga zločina. Odgovori mi na vse to!"
»Da, bil je moj ljubimec in zaradi njega sem nekoga ubila." i,,	,,,
1
„In li si ga ljubila — ljubila' fel ga?" je nadaljeval Andrej s' trmoglavostjo bolnika, še globlje zasajaje si nož ljubosumja, ki je tičal v njegovem srcu.
»Da, ljubila sem ga... zelo..." je šepnila mlada žena.
»Nesrečnica!" je vzkliknil Andrej. In brezumen od divje jeze je stisnil svoje shujšane roke okoli Vratu mlade žene, kakor da jo hoče zadaviti.
»Vzemi moje življenje — ubij ine, dragi!" je zahropla Lidija. »Blagoslavljam te — ljubim le!"	1
'Poda Andrej je bil prešibek — 'njegovi prsti so popustili, slabost ga je obšla in nezavesten se je zgrudil zraven njene postelje ha tla.
Lidija ga je pobrala iti nesla na posteljo. Ljubeče kakor rodna mali ga je ogrnila.
Andrej se je kmalu zavedel.
,	i,,	■ ••In..	.	,,■
»Inj li si še tako pre^i-jzna, da prideš predme?" je iznqva začel. ?,Ali si mar upala, da li odpustim, da pozabim? Ali si mar mislila, da bom talko šibek in le še ziijie^oin ljubil, kakor da ne bi vedel o tvoji sijauio.U?, Ali mar misliš, da sem lak slabič?"
1	*	....	i	i	•	\	.	i-
»Ne, Andrej, tega nisem mislila in tega nisem upala!" je krotko odgovorila Lidija. »Samo en izgovor imam za svoj prihod — povedala sem ga vam že: ker ste bili v smrtni nevarnosti in niste nikogar imeli, da bi vam stre-
gel. A vendar, Andrej, preden grem, preden va-s zapustim, imam še eno željo: ne srdite se name. Hotela sem si izprositi odpuščanja od vas, ker vas tako ljubim. In kakor sem prevzela velik greh nase in si otežila vest, tako naj bo moje ipoislejšnje življenje posvečeno kesu in obžalovanju. Poiščem si miren kotiček, če ne v domovini, pa zunaj Francije, kotiček, kjer me nihče ne bo poznal, kjer bom lahko jokala, kolikor bom imela solz, objokovala zločin, ki sem ga storila in ki mi je vzel vašo ljubezen. A preden pojdem, seim hotela iz vaših ust še besedico odpuščanja!"
Andrej ni odgovoril. Lidija se je zgrudila na stol.
»Andrej," je zašepetala, „ali res vztrajale v neizprosnosti?"
„Ne morem vam odpustiti," je povzel z glasom, ki je navzlic slabosti razodeval pridušen srd. »Preveč trpim zaradi vais! Zakaj ste pustili, da vas ljubim? Prvi trenutek, ko ste mi prišli pred oči, bi bili morali izginiti, ne bi bili smeli ugoditi mojim željam, prihranili bi mi bili morali to strašno bolečino! Raztrgali ste mi srce in uničili mladost — nikoli več ne bo veselja v moji duši! In vi hočete, da vam odpustim, da pozabim! Kako naj kdaj udušim spomin na to ljubezen? Ta spomin tišči k tlom vse moje življenje. Če ise nikoli več ne bi bili vrnili in nikoli več ne bi stopili na mojo pot, bi mi morda še bilo mogoče pozabiti vas."
„Prav imate, Andrej!" je odgovorila Lidija. „Blazna sem bila. Ker nisem smela zbudili vaše ljubezni, ker je nisem smela sprejeti, bi bila morala zbežati pred njo — a za to sem bila preslaba."
Andrej je skomignil z rameni.
„0, zaničujte me," je vzkliknila Lidija, „samo verjemite mi, zakaj resnico govorim — hotela sem zbežati pred vami, mislila sem na to, vendar sem vas že takrat ljubila. Da, ljubila sem vas, in čim ibolj sem se vdajala tej ljubezni, lem bolj je rasla tudi vaša naklonjenost do mene — in tedaj sem se zbala za vas, hotela sem vam' prihraniti bolest, ki bi vam nastala, če za zmerom odidem od vas. Hotela sem zbežati, toda moj sklep se je stopil pred mislijo, da morda zdajle sedite pri oknu in gledate, kdaj pridem, in ste nesrečni ob misli, da me ne bo. Blazno je to bilo od mene — vem! Toda ravnala sem tako zaradi vas, An-
drej, če bi bilo zaradi mene, bi bila prenesla bolest, ker sem močna. Zaradi vas sem bila šibka, ker sem vedela, kako vas bo moj odhod bolel."
Andrej je še vedno molčal.
Lidija ga je pogledala z boječo napetostjo. »Torej mi res ne morete odpustiti?" je z muko naposled vprašala.
„Ne morem!"
»Nikoli? Nikoli?" je ponovila s čudno mirnim glasom.
„Ne — ne morem si tega misliti!"
»Tedaj me sovražite?"
»Globoko rano ste mi zasekali, ubili ste v meni ljubezen!"
»Res je, Andrej," je trpko odgovorila, »ranila sem vas. Odgovorili sle mi kakor čutile
—	ne bom več silila v vas."
To rekši se je Lidija vrnila nazaj k svoji postelji, nemo, brez vsake nadaljne besede. Na kaj je mislila nesrečnica? Kakšen usoden naklep je zorel v njenih motnih očeh?
Zdajci je počasi segla z desnico po levi le-liti in si zavihala rokav. Prikazala se je obveza.
»Andrej," je še enkrat vprašala, »ali mi res ne boste nikoli odpustiti?"
»Nikoli!" je mrzlo odgovoril mladi mož.
»Potem pa pojdem. Z Rogom, dragec!"
„Z Rogom!" je odzdravil Andrej.
Mlada žena je odtrgala obvezo. Rana je bila še sveža in iz nje se je vlila kri. Lidija je pobesila glavo in spustila laket, da ji je omahnila ob ižvotu, in tako je pričakovala smrti. Naglo je tekla kri, toplo ji je curljala po roki in ji močila obleko. Čudna trudnost sc je je jela polaščati, prav taka kakor prejšnji dan, ko ji je doktor odprl žilo. Tema se ji je storilo pred očmi in soba z vsem, kar je bilo v njej, sc je zavrtela okoli nje. Rila je kakor v omotici, kakor pijana močnega vina.
To je bila smrt — smrt, ki je Lidija sanjala o njej, sladka, lepa, nezaznavna smrt.
Se enkrat se ji je za trenutek vrnila zavest.
»Andrej ... Andrej... nikoli? Ne odpustiš ... mi?" je šepnila z zamirajočim glasom.
»Ne morem odpustiti!" je prišel odgovor z bolnikove postelje.
Glob.oka tišina je zavladala, le kri je curljala, a Andrej lega ni čul.
Nesrečna žena je bila že sko.ro na pragu smrti, ko je skupil v sobo mladi zdravnik.
»Kako ti je?“ je vprašal brata.
>,Hyala,“ je odgovoril Andreji.
»Zdi se mi, da si nekaj govoril?"
»Da, z Lidijo."
Emil je pogledal proti postelji mlade žene >n se zdrznil. Lidija je bila mrliško bleda in njene trepalnice so postajale višnjevkaiste. Mladi zdravnik se je sklonil k njej. Takrat je uzrl obvezo na tleh in vso krvavo obleko. Razumel je, kaj se je zgodilo.
„0 usoda," je zamnmiral in vzdignil njeno okrvavljeno laket. »Umreti je hotela!"
»Kaj praviš?" je vprašal Andrej.
»Mislim, da se je med vama odigral strašen prizor. Žena umira in ti si kriv njene smrti!"
»Umira? Jaz kriv njene smrti?" je zajecljal Andrej.
»Da, ti — ne taji!"
»Umira? Kaj si je storila?"
»Kaj ti ni še nič povedala?"
»Ne razumem — kaj povedala?"
»Vidiš, Andreji, da zdaj živiš, se moraš njej zahvaliti, ona ti je rešila življenje! Kri, ki teče v tvojih žilah in ti vrača moč., ta kri je Lidijina! Tvoje življenje je Lidijino življenje! Saj si gotovo že čul o transfuziji krvi?"
»Da, medicinci so mi pravili o tem."
»Nu, taka transfuzija krvi je tebe rešilo smrti. Lidija je dala svojo kri, da oživi tvoje ugašajoče življenje. In glej, zdaj je hotela umreti: strgala si je obvezo in si odprla še svežo rano. In med tem ko si z njo govoril, je uboga žena prelivala kapljo za kapljo svojo kri — tisto kri, ki je tebi ohranila življenje!"
»O Rog!" je presunjen vzkliknil Andrej. »To je storila? In zdaj je mrtva? Lidija mrtva?"
Med tem je bil Emil položil onesvestlo ženo na posteljo, ji ustavil kri in obnovil obvezo ter prisluhnil utripu srca. Žila je še bila, a zelo slabo.
»Ne, še živi!" je odgovoril zdravnik. »Ilvala Bogu, še živi in ob skrbni postrežbi bo ostala pri življenju. Upam, da ne boš imel njenega življenja na vesti. Res, ta žena je lnido grešila, toda kazen, ki jo je plačala za greh, ni nič manjša od njenega zločina. Dolžan si ji odpustiti, Andrej, moraš ji odpustiti, da bo ži-
Anekdote
Iz nemško-francoske vojne leta 1870 71 pripovedujejo tole:
Grof Bismarck je dobil od cesarja Viljema 1. ukaz, naj preda enemu izmed vojakov, ki so se izkazali posebne junake, železni križ I. reda. Ko so mu privedli vojaka, ki je zaslužil to odlikovanje, ga je hotel kan-celar preizkusiti. Vprašal ga je, ali ne bi morda rajši vzel, če ni premožen, namestu križca sto tolarjev. Vojak ga je vprašal, koliko je križec vreden, ,,'1'ri tolarje po kovini," je odgovoril Bismarck. „Potem mi dajte 97 tolarjev in križec," je odvrnil vojak. Pravijo, da sta Bismarcka vojakova ostroumnost in premetenost tako presenetili, da je brez ugovora ustregel njegovi želji.
Greta Garbo, sultan in Smrt
Grela Garbo rada pripoveduje tole zgodbico:
..Nekega dne je sultan zagledal svojega angleškega vrtnarja, ki je ves prestrašen hitel proti njemu.
,0, sultan,' je rekel trepečoč po vsem životu,
,strah me je! Zakaj pravkar sem na vrtu, ko sem. prekopaval, zagledal Smrt, ki mi je pomigala. Daj mi svojega ivajbržega konja; če z vso naglico oddirjam, morda še pridem do lsphana in ji uidem.'
.Vzemi si konja, ki ,ga želiš,' je odgovoril vladar in tudi sam šel na vrt, da vidi Smrt.
,Dober dan,' jo je ogovoril, ,to nisi lepo storila! Zakaj si pomigala mojemu vrtnarju in ga preplašila?'
.Nisem ga hotela” ostrašiti,' je odgovorila Smrt. ,Če sem mn res pomignila, se je lo zgodilo samo iz presenečenja; zakaj zhčudilo me je, da ga vidim v • tvojem vrhi, ko je v moji knjigi zapisano; naj grem ponj v 1 spaha rti..
Kralj in astrolog
Pod tiransko vlado francoskega kralja Ludovika XI. je bil dvorni astrolog Galeotli eden izmed redkih, ki si je znal ohraniti vladarjevo naklonjenost; a tudi on se je kralju zameril, ko mu je napovedal smrt njegove mlet rese in se je njegova prerokba čez teden dni izpolnila. Kralju se je stvar zdela tem manj razumljiva, ker astrologiji sploh ni veroval. Zato je sklenil Galeoltija kruto kaznovati. Pozval je astrologa k sebi, straži pa je zapovedal, naj ga na dano znamenje vržejo skozi okno. Nato ga je vprašal:
..Moder človek si in utrneš citati bodočnost. Povej mi tedaj, kakšne smrti boš umrl?"
Astrolog, ki je vladarja dobro poznal, je odgovoril:
„Zvezde nič ne povedo o načinu moje smrti, samo to vem, da me. doleti natanko 22 ur pred smrtjo Vašega Veličanstva." ‘
Ludovik ga je milostno odpustil.
vela in obžalovala svoj greh. Nisi ji hotel odpustili, kaj ne? Vidiš, zato si je nesrečnica hotela vzeti življenje!"
»Da, nisem ji hotel odpustiti!"
SKRIVNOST VOTLE IGLE
■llMlI 1	'.lil.	... i,., li .i.
...| Ul. P.l 1 ... 'li •!.. Vi. ,1 i...
P.r v o, -p o-g 1 a v j e
i.n\l ui.,.-;\	i ........‘••■iv..	-	'.v
Homan
Napisal M a ti r i c e Le
ST It El,
Rž>yriVqndč' je prisluhnila. Še enkrat in potem ! spel se je začul sumljivi sum',' dovolj glasno, da se je razločil iz vseli nejasnih glasov. globoke nočije tišine, a vendar tako rahlo, da ni mogla reči, ali prihaja od blizu a i i od daleč, gli je pastal znotraj zidov prostranega gradu ali zunaj v temnem zatišju parka.
Tiho je vstala. Njeno oko je bilo priprto; odprla je oknici na stežaj. Mesečina je ležala na pokojni krajini, kjer so se iz trat in grmovja vzpenjale v mračnih obrisih razvaline stare opatije, okrški slopov, raztrgani obtoki in ostanki opornih stebrov. Rahel vetrič je vel
Suzana, ki je bila stopila k oknu, pridušeno vzkliknila;
»Glej. .. neki človek... tam pri basenu!“
Res se’ je neki moški z naglimi koraki oddaljeval. Pod pazduho je nosil precejšen predmet, ki ga ni mogla razločiti in ki se mu je opletal ob noge in ga oviral pri hoji. Videla sla ga, kako je hitel mirno stare kapele preči majhnim vratom v zidu. Ta vratca so morala biti odprla, zakaj mož je zdajci izginil, ne da bi bili ču 1 i škripanje tečajev.
Jz salona je prišel," je šepnila Suzana.
„Nc, čez stopnice in vežo. bi bil prišel bolj na levo . .. Hazdb 'če ..."
Ista misel je prešinila obe. Sklonili sta se
čez nje med golimi vejami častitljivih debel skozi okno. Pod njima je bila prislonjena na
in gibal listje, klijoče V gostem grmičju.
In zdajci spet isti šum . . . Od spodaj je prihajal in z leve, tedaj z zapadnega krila gradu.
s
Čeprav je bila deklica' pogumna in hrabra, jo je vendar prešinil strah. Smuknila je v obleko in vzela žveplenim.
„Raymonde ... Rajmonde..." ■
Nežen glas, skoro kakor dih, je poklical iz sosednje sobe. Stopila je k vratom, ki so bila priprta, tedaj pa je planila iz sobe njena sestrična Suzana in omahnila v njene roke.
„Raym:onde.. . ali si li? Si čula?"
»Da... Mar ne spiš?"
»Mislim, da me je pes zbudil ... že dolgo... a zdaj ne laja več. Koliko je ura?"
„Okoli štirih bo."
»Slišiš?... Nekdo Imdi po salonu, prav gotovo!"
»Ne boj se, Suzana — saj' je tvoj oče v hiši."	'	’	i.
»Toda on je v nevarnosti, ker spi zravčn salona.
... n .m i\.. i. .
„Tudi gospod l)a<val je tu.,.;"
»Na drugem koncu gradu... Kako naj ču.je?“
Nista vedeli, kaj naj storila. Ali naj za vpijeta? Pokličeta na pomoč? Nista se upali; pl ra h ju je bilo celo lastnega glasu. Takrat pa je
zid lestev, ki je segala do prvega nadstropja.
V	mesečini, ki je obsevala kameniti balkon, sta zagledali drugega irioza, ki se je zavihtel čez ograjo in se spustil po lestvi ter izginil po isti poli.
Suzana je vsa v strahu klecnila, na kolena
•i	. i*i
m zajecljala; , .
»Zavpijva!... Pokličiva na pomoč!"
»Koga? Tvojega očeta .. . In če jih je še več... in ga napadejo?"
»Poleni. . . potem pokličeva uslužbence .. . saj imas zvonec do njin.
»Da .. . da . .. tako bo najbolje . . . Samo
d. .	.	i/Jl	(l.i I* 'M 11' I i 1
a nc ■pridejo prepozne)!
Rpjmonde je pritisnila na gumb olj svoji postelji. Gori je zabrnel zvonec, tako vniklji-vo, da so ga vendar morali slišati tudi sp,odd j.
Prisluhnili sta. Tišina je postajala grozotna in celo vetrič ni, več šibil listov na grmovju. Strah me je... Sldah... je jecljala Su-
žana.
Takrat pa se je iznenada od spodaj razle-
gel v noč hrup boja, trušč prevrnjenih stolov, besede, vpitje, in nato strahotno ječanje, hropenje človeka,-ki1 ga duše...
Rajmonde je planila k vratom. Suzana se ji je obupno obesila za ramo.
Ne... ne,., ne pusti me same... bojim »•it >d> .lijsimlv. ij	,|l;.	:	m
se!
Konec „Tigra“ na 14. strani!
Raymonde jo je pahnila od sebe in skočila na hodnik; takoj za njo je prihitela Suzana, vpijoč in opotekaje se od zidu do zidu. Prišla je do stopnic, zletela dol, planila skozi vrata v veliki salon in kakor pribita obstala1 na pragu. Suzana se je stisnila k njej. Tri korake pred njima je stal neki mioški s svetiljko v i'0ki. Nameril jo je na deklici, da ju je sij oslepil, dolgo gledal njuna bleda obraza, nato pa je počasi in pokojno da nikoli tega vzel svojo čepico, pobral s tal košček papirja in dve slamnati bilki, zabrisal odtise nog na preprogi, stopil na balkon, se spet obrnil k deklicama, se jima globoko priklonil in izginil.
Suzana je prva stekla v mali budoar, ki je spajal veliki salon s spalnico njenega očeta. Takoj ob vstopu se ji je odprl strašen pogled.
V	medli mesečini je zagledala na tleh drugo zraven drugega dve telesi brez življenja. Sklonila se je k enemu izmed njiju.
„Oče!... Oče!... Ti si?... Kaj ti je?" je zavpila vsa blazna.
Grof de Gesvres sc je zganil.
„Ne bo j se... niseim ranjen,“ jc rekel z ubitim glasom. „In Daval? Ali je živ? Nož... Nož?..."
Takrat sta prišla dva služabnika s svečami. Raymonde se jc Vrgla k drugemu truplu in spoznala v njem Jeana Davala, grofovega zasebnega tajnika in zaupnika. Njegov obraz je bil že pokrit z mrliško bledico.
Potlej je vstala, se vrnila v salon, vzela iz zbirke orožja na steni puško, ki je o njej vedela, da je nabita, in stopila na balkon. Minilo je bilo komaj petdeset šestdeset sekund, kar se je bil neznanec spustil po lestvi. Teda j ni mogel biti še daleč, tem manj, ker je bil iz opreznosti prestavil lestvo, da ga ne bi mogli zasledovati. In res ga je kmalu uzrla, ko se je plazil ob starih samostanskih razvalinah. Prislonila je puško, mirno pomerila in sprožila. Neznanec je pal.
„Zadet! Zadet!" jc vzkliknil služabnik. »Imamo ga! Ponj grem."
„Ne, Viktor; vstal je ... slecite po stopnicah in polena na desno k vratcem. Samo skozi la vratca lahko pobegne."
Viktor je odhitel, toda še preden je bil v parku, je neznanec spet pal. Raymonde je poklicala drugega uslužbenca.
»Albert, ali ga vidite? Tam pri velikem oDloku?"
„Da, v travi sc plazi... Ta je naš!"
,»Pazite tu nanj!"
„Ne uide nam! Na desni so razvaline, na levi odprt park."
„In Viktor naj straži vrata na levi," jc rekla in spet prijela za puško.
„V i hočete iti, gospodična?"
„Ua!" je odločno odgovorila in energično prikimala. „Šc en naboj imam... Če se le zgane . ..“
Šla je. Takoj nato jo je Albert videl hiteli proti razvalinam. Zavpil ji je skozi okno:
„Skril se je za oblok. Ne vidim ga več. Pazile, gospodična . ..“
Raymonde je obšla stari samostan, da odreže neznancu umik, in kmalu jo jc Albert izgubil iz oči. Ker je čez nekaj minut še vedno ni bilo na izpregled, ga je obšel nemir, in namestil da bi bil šel po stopnicah, je skušal priti do lestve, ne da bi bil spustil razvaline iz oči. Ko sc mu je lo posrečilo, se je naglo spustil dol in stekel na desno proti ohloku. Trideset korakov dalje je dobil Rayinondo in Viktorja.
„Nu?“ jc vprašal.
„Ni ga," je odgovoril Viktor.
„In vratca?"
„Prav od tam prihajam... Evo ključa."
„A vendar, mislim ..."
„Q, ne uide nam!... V desetih minutah je lopov v naših rokah!"
Med tem sta prišla s pristave, ki je stala daleč na desni, a vendar še znotraj obzidja, zakupnik in njegov sin, ki sta se bila zbudila od strela; povedala sla, da nista nikogar srečala.
„Preklelo!“ jc zaklel Albert. „Ne, iz razvalin ni mogel priti... Na vse zadnje ga staknemo še v kaki luknji!"
Napravili so sistematski bojni načrt, prebrskali sleherni grmič in odgrinjali žilavi bršljan, ki se je penjal po stebrih. Videli so, da je kapela nepristopna in da so vsa okna na njej cela. Obšli so samostan in pogledali v najbolj skrite količke, loda vse iskanje jc bilo zaman.
Samo nekaj so odkrili. Na kraju, kjer je neznanec pal od Raymondinega strela, so našli šofersko čepim iz zelo voljnega svetlorde-čega usnja. To je bilo vse.
Ob šestili zjutraj je bilo orožništvo v Ou~ villu-ta-Riviere že obveščeno in je odšlo na kraj zločina, potem ko je poslalo podrobno poročilo državnemu pravdni&tvu v Dieppu. Glavni krivec mora bili vsak trenutek prijet, ,.ker že imajo njegovo pokrivalo in nož, ki je bil z njim storjen umor".
Ob desetih sta pripeljala po lahnem klancu proti gradu dva izvoščka. V enem vozu, častitljivi kočiji, sta sedela drugi državni pravd-nik in preiskovalni sodnik s sodnim zapisnikarjem. Na drugem, dokaj neznatnejšem vozu sta se peljala dva mlada poročevalca, ki sla zastopala „Journal de Rouen" in velik pariški dnevnik.
Stari grad je bil prej opatija ambrumčsyj-skili menihov, ki so jo v revoluciji porušili; pred dvajsetimi leti pa jo je kupil grof de Ges-vres, in jo prezidal. Sestajala je iz glavnega poslopja z zvonikom in uro in dveh kril z okroglima balkonoma in kamenito balustrado. Z obzidja parka je razgled po dolini, ki jo obdajajo visoke čeri normanske obale, in dalje na sinjo morsko gladino med vasema St. Mar-guerite in Varengeville.
Tam je živel grof de Gesvres s svojo hčerko Suzano, zaliim nežnim plavolasim bitjem, in nečakinjo Raymondo, ki jo je bil .pred dvema letoma vzel k sebi, ko jo je osi roti la istočasna smrt očeta in matere. Življenje na gradu je teklo mirno in redno, le od časa do časa so prišli sosedje v posete. Poleti se je grof skoro vsak dan vozil z deklicama v Dieppe. Bil je visokorasel moiž lepega a resnega obraza in že sivečih lais. Bil je jako bogat in je sam upravljal svoje imetje in nadziral prostrana posestva s svojim zasebnim tajnikom Jeanom Da valom.
Takoj po prihodu si je dal preiskovalni sodnik predložiti prvo (poročilo orožniškega stražmojstra Quevillona. Zločinca še vedno niso dobili, toda zastraženi so bili vsi izhodi parka in je bil beg nemogoč.
Mala družba je šla skozi kapitelsko dvorano in obednico, ki sta bili v pritličju, v prvo nadstropje. Popoln red v salonu je takoj zbudil pozornost. Noben stol, nobena miza in dru-
go pohištvo ni bilo videti premaknjeno z mesta, in nič ni dalo sklepali, da bi 'kaj manjkalo. Na levi in desni so- viseli prekrasni flamski gobelini z zgodovinskimi osebnostmi. Zadaj na lesenih stenskih obojih so predočevale štiri lepe oljnate slike v okvirjih svoje dobe prizore iz bajeslovja; bile so to znamenite Rubensove slike, ki jih je grof de Gesvres s flamskimi gobelini vred podedoval po svojem ujcu španskem grandu marki ju Bobadilliju.
Gospod Filleul je menil:
„Če gre za tatvino, nimamo v tem salonu ničesar iskati."
„Kdo ve!“ je odvrnil državni pravdnik, ki je sicer malo govoril, a še to le da ugovarja preiskoval ne m u sod n iku.
„Glejte, dragi moj, pi va skrb vlomilca bi bilo seči po teli gobelinih in slikah, ki imajo svetoven sloves."
„Morda ni več utegnil."
„To bomo kmalu videli."
Tisti mah je vstopil grof de Gesvres in za njim zdravnik. Grofu se niso prav nič videle posledice napada; ljubeznivo je pozdravil uradnika in nato odprl vrata v budoar.
V	to sobo ni bil po zločinu še nihče stopil razen zdravnika; bila je v nasprotju s salonom v velikem neredu. Dva stola sta bila prevrnjena, ena miza razbita, več drugih predmetov, žepna ura, stopomer in mapa s pisemskim papirjem so ležali raztreseni na tleh. Nekateri pisemski papirji so bili oškropljeni s krvjo.
Zdravnik je odgrnil prt, ki je bil z njim mrtvec pokrit. Jean Daval je ležal na hrbtu, eno laket si je bil pod vil pod život; oblečen je bil v svojo običajno žametasto obleko, na nogah pa je imel okovane čevlje. Ovratnika so mu bili odprli in srajco odpeli; na prvi pogled si uzrl na prsih veliko rano.
„S:mirt je takoj nastopila," je izjavil zdravnik, „dobil je sunek z nožem."
„To je bil gotovo oni nož," je menil preiskovalni sodnik, „ki sem ga videl na kanvinu v salonu zraven usnjate čepice?"
„l)a,“ je potrdil grof, „>nož so tu našli. Vzet je bil s stene v salonu, kjer vise starinska orožja in kjer je tudi moja nečakinja gospodična de Saint-Veran snela puško. Šoferska čepica je očividno lasi morilca."
Gospod Filleul si je ogledal sobo, zadal zdravniku nekaj vprašanj in poleni prosil grola, naj mu natanko pove vse, kar je videl in kar ve.
»Zbudil me je Jean Daval," je začel grof Pripovedovati. „Sicer sem slabo spal, ker je 'hla svetla noč; nenadoma se mi je zazdelo, da čujeim stopinje, in ko odprem oči, ga zagledam ob znožju postelje s svečo v roki, vsega oblečenega ... kakor zdaj tu leži, zakaj pogosto je delal pozno v noč. Zdel se mi je jako razburjen in mi je liho rekel: ,Nekdo je v salonu.1 In res sem čul neke glasove. Vstal sem lr> potihoma malo odprl vrata v ta budoar. Isti trenutek so se odprla druga vrata, ki drže v veliki salon, in noter je planil neki moški, Id se je vrgel name in me udaril s pestjo po sencu, da sem se onesvestil. Pripovedujem vam lo, gospod sodnik, brez vsakih podrobnosti, ker pomnim samo glavne stvari in se je vse odigralo z bliskovito naglico.“
„In potem?"
»Potem se ničesar več ne spomnim... izgubil sem zavest... Ko sem se spet osvestil, je ležal Jean Daval na smrt ranjen zraven mene."
»In niste prvi mah nikogar osumili?"
»Nikogar."
»Ali imate sovražnike?"
»Ne bi rekel."
»Tudi gospod Daval ne?"
»Daval? Sovražnik? Bil je najboljši človek na svetu. V teh dvajsetih letih, ko mi je bil tajnik in — lahko rečem — tudi zaupnik, nisem srečal človeka, ki ne bi čutil do njega prijateljstva in simpatij."
„A vendar se je zgodil vlom in umor, in za to je treba nagiba."
»Nagib? Tatvina — kaj bi moglo drugega biti?“
»Tatvina? Tedaj ste okradeni?"
»Ničesar ne pogrešani."
»Torej?"
»Torej, če niso ničesar ubrali in ničesar ne pogrešam, so morali vsaj nekaj odnesti."
»Kaj?"
»Tega ne vem. Toda moja hči in moja nečakinja vam bosta z vso gotovostjo potrdili, da sta videli dva moža, ki sla šla čez park, in °l>a sta nesla obsežna zavoja."
»Gospodični. ..“
»Gospodični sta sanjali? Tudi jaz bi najrajši to mislil, zakaj že vse jutro se izgubljam v domnevah in jalovem iskanju. Toda izvolile ju sami vprašati."
Poklicali so deklici v veliki salon. Suzana je bila bleda ko prt; še zdaj se je tresla in je komaj govorila. Energičnejša in možatejšai in z zlatim sijem razburjenja v rjavih očeh tudi lepša Raymonde, je jela pripovedovati o do-lepša Raymonde je jela pripovedovati o dogodkih prošle noči in o svoji udeležbi pri
»Vaše izpovedbe, gospodična, so tedaj popolnoma zanesljive?"
»Popolnoma. Moža, ki sla šla čez park, sta nekaj nesla."
»In tretji?"
»Tretji je bil praznih rok."
»Ali hi mi ga mogli popisati?"
»Ves čas tni je svetil \s svetiljko v obraz, da nisem nič videla. Vendar bi rekla, da je bil visok in zajeten..."
»Ali se je tudi vam zdel tak, gospodična?" se je obrnil preiskovalni sodnik k Suzani.
»Tudi... ali prav za prav ne...“ je počasi rekla Suzana in pomislila. »Meni se je zdet srednje rasli in vitek."
Filleul se je nasmehnil; bil je vajen pri pričah nasprotujočih si izpovedb in opazovanj o istem dogodku.
»Tedaj imamo najprej posla s človekom iz salona, ki je hkrati visok in majhen, zajeten in droben — in drugič z dveima osebama, tistima iz parka, ki sta obdolženi, da sta odnesli predmete iz salona... ki so še tu."
Gospod Filleul je bil sodnik iz šole ironi-kov, kakor je sam rad rekel. Ni preziral pritrjevanja občinstva jin inli zanemaril nobene prilike, da se s svojimi sposobnostmi postavi; to je dokazovalo tudi vse bolj naraščajoče število ljudi, ki so se gnetli v salon. Novinarjema so se bili pridružili zakupnik s svojim sinom, vrtnar in njegova žena, potlej uslužbenslvo gradu in naposled oba kočijaža, ki sta prišla z vozom iz Dieppa.
Gospod Filleul je povzel:
»Najvažnejše je zdaj dognali, kako je ta tretja oseba izginila. Gospodična, streljali ste s puško in s tega okna?"
»Da, begunec je bil ravno pni nagrobniku, ki je ves obrasel z bršljanom — tam, na levi samostana."
„A poleni je vstal?“
„Le na pol. Viktor je takoj stekel dol za-stražit vraitca, in jaz sem šla za njiin. Albert je ostal tu na straži."
Potlej je izpovedal še Albert in naposled je sivlenil sodnik:
»Po tem takem ranjenec ni mogel pobegniti na levo, ker je vaš tovariš stražil vrata, ne na desno, ker bi ga bili morali videti, če bi šel čez trato. V Lem trenutku mora tedaj po človeški pameti biti še na razmeroma neznatnem prostoru, ki ga obsežemo z očmi"
»Tudi jaz tako mislim."
„Vi tudi, gospodična"/"
»Da.“
„In jaz prav tako," je pritrdil Viktor.
Državni pravdnik je vzkliknil:
»Operacijsko polje je majhno; treba nain je tedaj samo nadaljevati pred štirimi urami začela poizvedovanja."
»Morda borno zdaj imeli več sreče."
Filleul je vzel s kamina usnjato čepico, si jo ogledal in rekel orožniškemu stražmojstru:
»Pošljite takoj enega svojih ljudi v Dieppe h klobučarju Maigrelu, Rue de la Barre; gospod Maigret naj pove, če še ve, komu je prodal to čepico."
.Operacijsko polje*, kakor se je izrazil državni pravdnik, se je omejevalo na prostor med gradom, trato na desni in kotom, ki ga tvorita zidova na levi in nasproti gradu; bil je to štirikotnik s kakih sto metrov dolgimi stranicami, ki so iz njega tu pa lam gledale podrtine znamenitega srednjeveškega samostana Ambrumesyja.
Na pomandrani travi so takoj uzrli sledove stopinj. Na dveh krajih se jih je še držala strjena črnkasta, malone že posušena kri. Za vogalom arkade, prav na koncu samostanskih razvalin je vseh znamenj nestalo; v tleh, posutih s smrekovimi iglami, stopinje niso puščale odtiskov. Toda kako je potem mogel ranjenec izginili izpred dekličinih, Viktorjevih in Albertovih oči?
Preiskovalni sodnik si je dal od vrtnarja, ki je imel ključ, odpreti kapelo, pravi biser kiparske umetnosti, ki sta ji zob časa in celo revolucija prizanesla in ki je' po lini arhitekturi preddvora in prelepih kipcih prišla na glas čuda nonnanske gotske umetnosti. V svoji notranjosti jako preprosta kapela ni imela
drugega okrasja kakor marmoren oltar in ni dajala nikakega zavetja. Kako bi tudi živa duša mogla vanjo priti? Saj »o bila vrata zaklenjena.
Komisi ja se je vrnila k vratcem, kjer so bili obiskovalci razvalin vstopili. Od tam si prišel do nekake soteske, stisnjene med obzidjem in grmovjem; skozi jase v bosti si videl zapuščene kamnolome. Filleul se je sklonil; v pralni so se videli odtiski gumijastih koles. In res sta se Raymonde in Viktor spomnila, da sla kmalu po strelu slišala ropot avtomobila.
Preiskovalni sodnik je menil:
»Bailjenec se ,je pridružil svojim (tovarišem." i
»Izključeno!" je vzkliknil Viktor. »Saj sem bil že tu, ko sta ga gospodična in Albert še videla!"
„A vendar mora . bili nekje! Zunaj ali notri, druge možnosti ni!"
»Tukaj je," sta vztrajala služabnika.
Sodnik je zmignil z rameni in se čemerno obrnil nazaj v grad. Stvar je slabo kazala. Tatvina, kjer nihče ničesar ne pogreša, potem pa še neviden ujetnik — kako naj bo dobre volje?
Bilo je že pozno. Gospod de Gesvres je povabil uradnika in novinarja na zajtrk. Pojedli so v popolnem 'molku; potlej se je gospod Filleul vrnil v salon in zaslišal uslužbence.
V	tem se je začul z dvorišča topot konjskih kopit in trenutek nato je vstopil orožnik, ki je bil odjezdil v Dieppe:
»Ali ste govorili s klobučarjem?"• je vzkliknil preiskovalni sodnik, že ves nestrpen, da bo vendar že izvedel nekaj določnega.
»Govoril sem z njim. Ta čepica je bila prodana nekemu kočijažu."
»Kočijažu!"
»Da, ustavil se je pred njegovo trgovino in vprašal, ali bi mogel dobiti za nekega potnika rumeno usnjato čepico. Eno samo je še imel; kočija/, jo je plačal, ne da bi . jo bil pomeril, in šel. Jako se mu je mudilo."
»Kakšen voz je imel?"
»Odprt,"	,
„In, kateri dan je to bilo?"
»Kateri dan? Danes, davi ob osmih."
»Davi? Kaj naj spet to pomeni?"
»Cepiča je bila davi kupljena." i . ,
,Nemogoče! Saj .so jo ponoči našli v 'ku. Torej je morala biti tu, /in zato je morala biti kupljena že prej."
„Davi. Klobučar mi je tako rekel."
Vsi so se spogledali. 'Preiskovalni sodnik je • napeto premišljeval. Potlej je skočil pokonci; posvetilo se mn je.
»Privedite kočijaža, ki me je pripeljal! Onega z odprtim vozom! Privedite mi ga!"
Slražmojster in podrejeni mu orožnik sta hlastno stekla proti hlevu. Čez nekaj minut se je slražmojster vrnil sam.
»Kočijaž?"
»Dal si je v kuhinji postreči in ko je poza j trkal ..."
„Ko je pozajtrkal?. ..“
»Ga je zmanjkalo."
„Z vozom vred?"
»Ne. Pod pretvezo, da bi rad obiskal nc-Kega sorodnika v Ouviltn, si je izposodil hlapčevo kolo. Evo, tu je njegov klobuk in plašč."
„Kaj je odšel gologlav?"
„Vzel je iz žepa čepico in si jo posadil na glavo."
„Oepioo?“
»Da, menda iz rumenega usnja."
„lz rumenega usnja? Saj la je vendar tu!"
„Rbs, gospod sodnik, toda njegova je tej podobna."
Državni pravilnik se je porogljivo nasmeh-
nil.
»Zelo zabavno! Zelo zanimivo! Tedaj imamo dve čepici. .. ena, ki je prava, in ki je bila naše edino dokazilo, je šla z lažnim koči-j jaž.em! Drugo, nepravo, imate v rokah. Da, vrli mož nas je dobro potegnil!"
»Moramo ga dobiti! Poiščite ga!" je zavpil gospod Filleul. »Stražmojster Quevillon, dva vaša človeka takoj na konja in v skok!"
„Daleč je že," je rekel državni pravilnik.
»Naj bo še tako daleč, moramo ga dobiti."
»Upajmo; vendar mislim, gospod sodnik, da moramo pred Vsem v gradu iskati. Prosim,,prečilajte ta papir, ki sem ga pravkar odkril v žepu plašča."
»Čigavega plašča?"
»Kočijaževega."
In državni pravdnik je pomolil gospodu Filleulu dvakrat preganjen listič, na katerem
so bile s precej neuko pisavo napisane s svinčnikom tele besede:
„(< os ‘po d i č ni bo slab a p r e d 1 a , če je mojstra ubila."
Ta dogodek je vse vznemiril.
»Kdor ima ušesa, da posluša, naj posluša. Posvarjeni smo," je zamrmral državpi pravdnik.
»Gospod grof," je povzel preiskovalni sodnik, »prosim vas, da si ne delate skrbi. In ved ve, gospodični, takisto ne. Ta grožnja je brez pomena, ker je roka pravice na delu. Vsi varnostni ukrepi bodo storjeni. Za vašo varnost jamčim jaz. Kar se vaju tiče, gospoda," tp rekši se je obrnil k poročevalcema, »se na vajino molčečnost zanesem. Bilo je velika usluga od mene, da sla smela biti pri preiskavi, in slabo bi se mi zahvalila ...“
Obstal je, kakor bi se bil nečesa domislil.
pogledal po vrsti oba mladeniča in prvemu:
»Pri katerem listu sle, gospod?"
»Pri »lournalu de Roden4."
»Imate izkaznico?"
T?	* n
»Evo je.
Listina je bila v redu, ni ji bilo moči oporekali. Gospod Filleul se je obrnil k drugemu poročevalcu:
»In vi, gospod?"
»Jaz?"
»Da, vi, pri katerem listu ste?"
»Bože, gospod preiskovalni sodnik — /a več listov pišem ... povsod po malem ...“ »Vaša izkaznica?"
„.Te nimam."
»Alia! Kako to da ne?"
»Če hočete dobiti od uredništva legitima-jeijo, morate bili stalen sotrudnik."
' »In?“
»In jaz pišem le, kadar prilika nanese. Po-[Šljem članke, ki jih objavijo... ali pa’tudi ne, kakor pride."
»Potem vas prosim za vaše ime in listine. '
»Moje ime vam ne bi nič povedalo. Listin [nimam."
»Kaj? Nobenega papirja, da bi se z njim [izkazali o svojem poklicu?"
»Nimam poklica."
»Čujte, gospod," je ogorčeno vzkliknil preiskovalni sodnik, »menda si vendar ne boste
»Izginem,“ je zamrmral velikan.
»In odideš iz dežele."
»Odidem iž dežele."
»In če se kdajkoli vrneš, tc poiščem in u'bijem.“
Strašni obraz je pogledal	kvišku	lin	se srepo	zazrl v Jacka. Strah, ki ga je čdtal	v lem
obrazu, se je Tigru zagnusil. „Da.“
„In zdaj idi!“
Pavijan je slopil korak	nazaj,	se	obrnil
in	zbežal opotekaje se proč	— ven	iz	tangla
—	ven iiz zločinskega sveta — da poslej životari kot vagabund brez imena v širnem svetu.
Takrat je Tiigra zapustila vsa moč. V glavi mu je razbijalo in noge se niso več pokoravale njegovi volji. Le fo> je še vedel, da se je obrnil nazaj na ulici in da je venomer ponavljal edino besedo: „Mary, Mary!“
In potlej je mahoma uzrl kakor v blestečem oblaku, bil pa je le sij ulične svetiljke, Mary, ki je tekla proti njemu, brez klobuka, in lasje so ji plapolali v vetru.
In tedaj ni več zmogel koraka, in ko je bila pri njem, »d 11111 kolena klecnila, in kleče je iztegnil roke proti njej.
„Mary,“ je zaječal, »odpusti! Vzemi me s seboj!" In potem «e mu je stem'nilo pred očmi.
KONEC
Nekateri ljudje so sicer izpraševali, takih ljudi je povsod; toda po večini so mlado gospo Lodgcvo brez ugovora sprejeli. Saj je pa
predrznih čuvati svoj inkognito, potem ko ste se z zvijačo vtihotapili med nas in se okori-stili z našimi uradnimi tajnostmi!"
»Prosil bi vas, gospod preiskovalni sodnik, da ne pozabite: ko sem prišel, me niste po ničemer vprašali, in zato tudi nisem bil dolžan kaj izpovedati. Sicer pa nisem imel vtisa, da bi bila vaša preiskava tajna; saj so bili vsi navzoči... celo eden izmed krivcev."
tudi bilo treba poguma za to, da si izrazil pomisleke o človeku, ki so ga Lodgevi sprejeli med svoje. In tudi oni, ki so imeli kaj povedati, tega niso storili na glas, vrhu tega je imela Mary na precej dolgem potovanju po inozemstvu priliko mnogo videti in se marsičesa naučiti; in ker je bila še iz tangla vajena rabiti oči, res ni bilo kaj stvari, ki bi jih ji bilo treba dvakrat povedali.
Ko sta se dve leti nato vrnila iz Italije, se ji je zdelo prejšnje življenje v tanglu le še grd, meglen sen. Začela je novo življenje z novim rojstvom, in dan tega rojstva je bil oni, ki je bil vrezan na notranji strani njenega poročnega prstana.
Bilo je v noči po povratku, okoli polnoči. Iako trdno je spala, da ni opazila, kako je njen mož prečudno neslišno vstal iz postelje. Tudi ni mogla vedeti, kako naglo se je oblekel. In prav tako se ji ni sanjalo o neki osebi, ki je stopila pri stranskih vratih iz hiše, o neki postavi, ki je s tihimi, dolgimi, lagotnimi koraki v srajci brez ovratnika in s čepico globoko na očeh stopila na cesto. Bilo je ob uri, ko se celo najčastitljivejše mačke v najodličnejših hišah pretegnejo, zbude in z zeleno-žoltimi očmi zasrepe v terno, nakar se kradoma splazijo ven, da sc poigrajo s prostaškimi strešnimi zajci v soseščini ler pomerijo z njimi zobe in kremplje.
Vsega lega mi mogla vedeti. Ko se je zjutraj zbudila, je Jack Lodge zdrav in čil spal v svoji postelji, in spal je do belega dne.
Toda spodaj v tanglu so se drugi dan širili glasovi, nad katerimi je prodajalec časopisov B'illy odpiral usta in oči in je bil Bert Ilagcn ves dan zadovoljen in čudno dobre volje, zakaj glasovi so pripovedovali, da se je bil Tiger vrnil v svoja nekdanja lovišča. Bila je neka ironija v lem, da je zdaj Miairy trdno spala v hiši ob parku, med tem ko je Tiger hodil po tanglu.
Sicer pa se s tein tudi vjenia beseda, ki jo je nekoč rekel Cecil Dairling na vprašanje, zakaj ne more opustili svojih vednih in vedniih potovanj v Afriko.
»Lahko iztrgaš moža iz džungle, toda če mu je tako namenjeno, mu nikoli ne iztrgaš džungle iz srca."
■ """ " —
Za dobro gospodinjo
Lonec, ki sc ti je v njem prismodila jed, očisti s pepelom.
Zarjavele lonce namaži s koščkom slanine.
Železne ponvice odrgni s kisom in peskom:, izmij jih in postavi na toplo ognjišče. Ce hočeš, (la se bodo svetili, jih odrgni z vročo soljo.
Umazano obleko iz salina operi z mrzlim kislim mlekom, samo pazi, da posnameš vso smetano, ker sicer ostanejo na obleki mastni madeži, Ko je izprana, jo položi med dva platnena prta in tako zlikaj.
Če hočeš preiskusiti, ali blago ne izgubi bivvc, ga daj med dve beli krpi, namočeni v vročo vodo in krepko drgni, če na belih krpali ostane kaj barve, tega blaga ne peri v vroči vodi.
Z anilinom barvanih volnenih oblek ne nosi nikdar na goli koži.
Volnene nogavice smeš prati samo v mlačni vodi. Temne nogavice, ki hočeš, da ohranijo barvo, moraš oprati v toplem odcedku kuhanega bršljana.
Če hočeš, da se ti ne bodo pele pri nogavicah prehitro strgale vpleti vmes nekaj srednjemočne svile. Mali izdatek se ti bo bodalo poplačal, ker bodo nogavice držale vsaj še enkrat tako dolgo kakor sicer;
Pretesne podveze iz elastike so škodljive, ker ovirajo redni krvni obtok in tudi razvoj meč.
Usnje na stolih očisti z bencinom ali mlekom.
Mokre čevlje moraš dolgo drgniti, da se začno svetiti. Če pa	mazilu za čevlje dodaš	nekaj	kapljic
mleka, boš to	hitro	dosegla.
Čevlji naj	bodo	zmeraj na	mrzlem	zračnem prostoru, nikdar pa ne	v zaprtih	omarah,	kjer ti	kmalu
začno plesniti, ali pa postanejo trdi.
Bele madeže od vinskega cveta na lakiranih predmetih očistiš z mešanico olja in soli.
Lončene, posode ne smeš nikdar postaviti na odprt ogenj, ker ti sicer poči, ali pa se ji lošč odlušči.
Debelo sleklo je tudi z demantom težko rezati. Najbolje opraviš to, če namočiš debelejšo nit v terpentin, jo potem položiš v smeri, kjer hočeš steklo odrezati, in zažgeš. Med tem škropi steklo z mrzlo vodo in kmalu bo samo počilo v smeri zažgane niti.
Steklenice najbolje opereti z zdrobljenimi jajčnimi lupinami.
Zamrznjenje oken preprečiš in otajanje pospešiš, če okna umiješ z vodo, ki ji je primešane nekoliko soli.
če umazanih oken (posebno v kleteh in hlevih) z navadno vodo ne moreš očistiti, dodaj vodi lOod-stotne solne kisline, potem jih izmij in osuši.
Če hočeš dobiti res dobro volno, nikdar ne mešaj volne vseh ovac. Najboljšo dobiš od ovc, ki so v drugem ali tretjem letu.
Najzanesljivejši ]>si čuvaji so kraški ovčarji, ki pa so zelo nevarni in morajo bili zmeraj na verigi.
Če hočeš, da li bodo kokoši tudi pozimi pridno nesle, jih zmeraj krmi s (oplo pičo.
Stare kokoši imajo trde ostroge, hrapave luske na nogah, debelo, mehko rožo in trd spodnji det kljuna. Mlade kokoši pa imajo šele začetke oslrcg, gladke in lesketajoče se luske na nogah, roža je tanka in nežna, kremplji ostri in spodnji del kljuna mehak, če to veš, ne boš nikdar kupila na trgu stare kokoši za mlado.
Kadar kokoši vale jih nikar ne moli. Le enkrat na dan jih za nekaj minut odženi iz gnezda, da se prezračijo in najedo.
Domača zdravilna zelišča
Kamilice so med njimi najbolj znane. Uporabljajo jih za izpiranje bolnih oči, ušes in nosa, kot gr-gralno sredstvo pri obolenju grla in pri črevesnih boleznih. Tudi za ženske bolezni pomagajo.
Meta je znano domače sredstvo, ki poživi oslabe-
lo	srce in slabe živce. Odstrani tudi motnje in slabosti prebave, napenjanje, kronično kolcanje in tudi drisko.
Pelin, ki vpliva blagodejno predvsem na živce želodca in debelega črevesa, se je izkazal tudi pri želodčnem katarju. Poleg tega pomaga tudi proti glistam.
Bezgovo cvetje zbuja potenje in ga uporabljajo pri prehladu, protinu in revmatizmu, kjer lajša bolečine. Kuhane bezgove jagode dajo dober čaj, ki poživi delovanje obisti. Korenine in skorja ženejo človeka na vodo.
Lipovo cvetje je za prehlad in potenje. Posebno priporočljivo z medom.
Baldrijan. Kuhane korenine (3—5 gr na dan) so najboljše sredstvo za pomirjenje in spanje. Tudi pri nevarnih krčevnih motnjah, sv. Vida plesu, epilepsiji (padavici, božjasti), želodčnih krčih in živčni koliki je priporočljivo sredstvo.
Ta zelišča mora imeti vsaka skrbna žena doma. Ako si jih ne' kupi na trgu, jih dobi za majhen denar v vsaki drogeriji.
Jabolčne rezine
Potrebščine: 15 dkg surovega masla, l(i dkg pšenične moke, 7 dkg Dr. Oetkcr-jevega Guština, nekaj soli, 2 rumenjaka, 'A zavojčka Dr. Oetker-jevega pecilnega praška, 3 osminke litra mrzle vode, jabolčni pire.
Priprava: Iz surovega masla, pšenične moke in Guština, soli, rumenjakov, pecilnega praška ter vode napravi fino testo, ki ga stepaj tako dolgo, da začne izpuščati mehurčke. Nato razvaljaj testo tanko, ga razreži v 2 dela, napolni s pirejem ter ga speci.
Ker smo danes začeli novi roman, smo morali zaradi pomanjkanja prostora izpustili običajno novelo in nekatere rubrike. Prosimo blagohotnega oproščenja
„Der Grosse Brockhaus"
Vsak človek, vsaka hiša mora b r e z p o g o j -n o imeti ta leksikon, ki mu ni enakega v svetovni zgodovini. Brockhaus nadomešča vse ono, kar je razmetano v tisočili in tisočih knjigah.
Brockhaus Vasdeh nezmotljive ker je točen ko Švicarska ura.
Vse informacije daje .Roman".
Budilke
po Din 60— s triletnim jamstvom
IVAN PAKIŽ, LJUBLJANA
11	Pred Škofijo IS.
150 dinarjjev
na mesec plačuje za novi veliki Brock-liausov leksikon.
20 velikih knjig s 16.000 strani
razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Brockhaus ho Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in najzanesljivejši svetovalec.
Do zdaj izišlih 5 knjig dobite t a k o j po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugoslovenske knjigarne „Minerve, d. d.“ Vse informacie daje „Roman“.
Agfa
Kodak
Zeiss-lkon
Voigtlander
Foto
kino
aparati
Stalno v zalogi foto-mate rijal
Janko Pogačnik
Ljubljana
Tavčarjeva ulica štev. 4.
mu
»PLANINKA"
zdravilni
čaj
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti n prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil. izpuščajih in žolč nem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „Planinka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarna Mr. Pii. L. Bahovec, Llubllana
ter stane zuvojček 20 Din
U Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-jev pecilni prašek
Dr. Oetker-jev vanilinov prašek
Dr. Oetker-jev prašek za pudinge itd.
tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to. da sc dobe pristni Dr. Oetker-Jevi fabrikati, ker se često ponujajo man] vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za inlečne in močnate Jedi,
pudinge in spenjeno smetano,
kakao in čaj,
šartlje, torte in pecivo.
Jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša 'A zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vauilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno polivalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu: ako ne. pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
M	81
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.