Pepelnična.
Pomisli človek, de si sad prahii, De, va-nj verniti se, je tvoj namen, In de pod soncam vse je rop begii; De bo vesoljnost clo kdej časa plen.  ')
Neznan je tu počitek, ptiij pokoj, Kjer sonce meri nam kratkobo dnev; Minljivost bije že svoj  strašni boj S prirodo 2), kar je svet domija rev.
Le enkrat cvete roža, in nikdar Se več ne verne njen berljivi cvet 5 Na nje cvetila pust, razdert oltar Obeša vence pomlad drugih let.
Ko zbežno val hiti tje v okean, Tak hitro zbegne detešce z igriš; In val, detešce in igriša plan Raznese časa vijorepna piš,
1)  plen, die Beute.
2)  priroda, Natur.
Tu piiša mož otroku pol skerbi, Tam gre počivat sivček, sonca sit; Kolovrat bitij vedno se verti, — Pa le motoz mu je nar daljši nit.
Kaj veš, če ne boš zdihal poln solza Tam, kjer poji te zdaj veselja zbor; Vse, kar miliiješ, čislaš v dnu serca, Ti vtegne vzeti jutro rani zor.
Naj čelo venca venec ti kraljev, Al brije piš naj krog beraških las; Ne gleda smert na čast, ne loči rev; Enako gre berač in kralj k nji v vas.
Enako tare kron demantno vez, Ženinov vene, nevestin sapel zlat; Na en kup meče žezlo  ')? bergljic les, Beraški plajš tik na kraljev škerlat.
Edin'ga ne zadene smertna ost, Naj bo še bolj napeta nje tetiv; 2) Kristjanstva blagodarni cvet — krepost — Bo saboj vzel mem smerti mlad in siv.
Tedej pomisli Ijiibček svetnih klam, 3) Ki ceniš strast in radosti razsaj: De, vjet v goljiifne zanjke hudih zmam, 3) Na prah le zidaš, kjer si staviš raj.
Naj bo v spomin današnji ti pepel: Le bogoljiibu ptuj je groba strah, De le krepost mem smerti bodeš vzel, Kdar strjtst in slast zdrobila se bo v prah.
Rodoljub Ledinski.
1)  žezlo, Zepter.
2)  tetiv, Bogensehne, (Jarnik).
3)  klama, in
4)  zmama? Tauschung ? (Cigler).