Studentski list stranica 2 studentski list broj 5 20. 4. 1979 ZAŠTO ZAJEDNO? Uredništva »Tribune« i »Studentskog lista« odlučila su se na izdavanje zajedničkog broja posvečenog ekologiji. Zašto smo se odlučili na zajednički broj? Smatramo da suradnja izmedu studentskih glasila — ako uopče i postoji — nipošto nije na razini moguče i potrebne. Zajednički je broj izraz težnji uredništava »Tribune« i »Stu-dentskog lista« za širom i sadržajnijom su-radnjom koju ovim putem želimo utemeljiti kao trajni oblik odnosa ne samo izmedu na-ših dvaju uredništava, več i izmedu svih jugo-slavenskih studentskih glasila. Uredništvo »Tribune« Uredništvo »Studentskog lista« ZAKA SKUPAJ? Uredništvi »Studentskega lista« in »Tribune« sta se odločili, da izdata skupno številko posvečeno ekolo- Zakaj smo se odločili za skupno številko? Menimo, da sodelovanje med študentskimi glasili — če sploh obstaja — nikakor ni na ravni mogo-čega in potrebnega. Skupna številka je izraz teženj uredništev »Studentskega lista« in »Tribune« po šir-šem in bo!j vsebinskem sodelovanju, ki ga želimo na ta način utemeljiti za trajno obliko odnosa ne samo med našima dvema uredništvima, ampak tudi vsemi jugoslavanskimi študentskimi glasili. Redakcija »Studentskega lista« Redakcija »Tribune« REVOLUCIJA KOJA TRAJE KI TRAJA r,OB 60-LETNICI KPJ, SKOJ in združitve revolucionar-nih sindikatov Jugoslavije" Leta 1919 od 20. do 23. aprila je bil v Beogradu usta-novni kongres, na katerem so se združile vse revolucionar-ne organizacije v vrstah delavskega gibanja. V enotno par-tijo so se združile: Srbska socialdemokratska stranka, socialdemokratska stranka Bosne in Hercegovine, Socialistična stranka Dalmacije, večina socialdemokrat-ske stranke Hrvatske in Slavonije, razne socialistične iz Makedonije in Črne gore. Vse imenovane stranke so se združile v Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (ko-munistov). Strankin program je kljub nekaterim pomanjkljivostim (npr.: nepriznavanje nacionalnega vprašanja) imel revolu-cionarno osnovo saj je slonel na revolucionarnih izročilih Marxa, Engelsa in Lenina. Priznaval je tudi oborožen upor, kot način borbe proletariata proti buržoaziji, (kot inspiracija velike oktobrske revolucije). Kongres je izvolil centralni partijski svet in imenoval za prvega generalnega sekretarja Filipa Filipoviča, revolucionarja in marksistič-nega teoretika, ki je leta 1938 padel pod kroglami Stali-novih rabljev. Socialistična delavska stranka Jugoslavije (k) je ob svoji ustanovitvi pristopila k III. intemacionali. Od ustanovitve pa do danes je partija, ki se je na dru-gem kongresu v Vukovarju preimenoval v KPJ, šla skozi vsakdanje bitke s starojugoslovansko diktaturo, fašistični-mi zavojevalci in domačimi izdajalci, sovjetskim hege-monizmom in s težavami, ki se postavljajo na pot končni zmagi proletariata - KOMUNIZMA! Ob tej priložnosti je uredništvo sklenilo posebej počastiti revolucionarno tradicijo naše partije in izdalo komunistični manifest v stripu, kot vedno aktualen pri-spevek k razvoju revolucionarne zavesti proletariata. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! TRI3UNA Poseben prispevek k jubileju sledi ! Povodom 60-te obljetnice KPJ, SKOJ-a i udru-živania revolucionarnih sindikata Jugoslavije U Beogradu je od 20. do 23. travnja 1919. go-dine održan osnivački kongres na kojem su se udružile sve revolucionarne organizacije u redovima radničkog pokreta. U jedinstvenu su se partiju udružile: Srpska socijaldemo-kratska partija, Socijaldemokratska stranka Bosne i Hercegovine, Socijalistička stranka Dalmacije. večina Socijaldemokratske stranke Hrvatske i Slavonije te razne socijali-stičke stranke iz Makedonije i Crne Core. Sve su se navedene stranke udružile u Socijali-stičku radničku stranku Jugoslavije (komuni-sta). Partijski je program usprkos nekim manjka-vostima (primjerice: nepriznavanje nacional-nog pitanja) bio revolucionarno utemeljen jer se oslanjao na revolucionarnoj tradiciji Marxa, Engelsa i Lenjina. Priznavao ;e, inspi-riran velikom oktobarskom revolucijom, i oružani otpor, kao oblik borbe proletarijata protiv buržoazije. Kongres je izabrao cen-tralni partijski savjet i imenovao Filipa Filipo-viča za prvog generalnog sekretara; revolu-cionara i teoretika marksizma koji je 1938. pao kao žrtva Staljinovih čistki. Socijalistička radnička partija Jugoslavije (k) je nakon svog osnivanja pristupila Trečoj in-ternacionali. Partija, koja je na Drugom kongresu u Vuko-varu preimenovana u KPJ, prolazila je od os-nivanja pa do danas kroz svakodnevne bitke sa starojugoslavenskom diktaturom, fašistič-kim osvajačima i domačim izdajnicima, sov-jetskim hegemonizmom i teškočama koje se ispriječuju na putu konačne pobjede proleta-rijata - KOMUNIZMA! Ovom je prigodom uredništvo odlučilo ista-knuti revolucionarnu tradiciju naše partije i izdalo ilustrirani Komunistički manifest, kao uvijek aktualan doprinos razvoju revolucio-narne svijesti proletarijata STUDENTSKI LIST studentski list godište XXXV izdavač: sveučilišna konferencija saveza socijalističke omladine hrvatske - zagreb glavni urednik: DAVOR GLAVAŠ odgovorni urednik: NIKOLA GAMILEC uredio redakcijski kolegij: NIKOLA GAMILEC, DAVOR GLAVAŠ, NENAD JELOVAC, (politika), MARJAN JURLEKA fkultura), SANA MARDETKO (sveučilište), LUCANO ROSSA (desk), ZLATA TKALEC urednici: NENAD FANUKO (teorijske teme), BORO IVANDIČ (ilustracija), RATKO KARABATKOVIC (reportaža), NENAD LABUS (film), IVAN C. KUSTIČ (glazba) grafički i tehnički urednik IVAN DOROGI lektor ZRINKA VUKOVIČ tajnik redakcije SONJA VUČKOVIČ distribucija ZORAN RAKAS uredništvo i administracija 41000 zagreb, trg žrtava fašizma 13, pp 755 telefoni 410-706, 414-019 cijena primjerku 3 dinara godišnja pretplata za studente 50 dinara, za nestudente 100 dinara tekuči račun 30104-678-20402, psk ssoh zagreb, savska 25 (za »sl«) mišljenjem republičkog sekretarijata za prosvjetu, kulturu i fizičkii kulturu sr hrvatske »sl« je osloboden osnovnog poreza na promet tisak NIŠRO »vjesnik« zagreb tribu na TRIBUNA-ŠTUDENTSK ČASOPIS IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11, soba 86 Telefon: 21 - 280 61000 Ljubljana UREDNIŠTVO: Franc Milošič (v. d. glavnega urednika), Igor Bavčar (v. d. odgovornega urednika), Bojan Korsika (teorija), Svetomir Jurcan (mednarodni odnosi), Igor Žagar (kultura), Rudi Podgornik, Staško Južnič (prirodoslovje), Bratkovič Branko (grafično oblikovanje), Ni-ves Vidrih (lektura), Mitja Maruško (prodaja), Tanja Zgonc (tajnica); IZDAJATELJSKI SVET Rudi Rizman, Marjan Kunej, Pri-mož Heinz, Matjaž Maček (pred-sednik), Srečko Kolar, Vera Šeško, Viktor Lovrenčič, Miran Žilavec, Bojan Korsika, Franc Milošič, Bran-ko Bratkovič, Igor Bavčar; Uradne ure so vsak dan od 10. do 13. ure. Redni javni sestanki so ob pone-deljkih ob 17. uri, priprava za tisk: Dnevnik BEP, tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana; naročnina: ceio-letna za dijake in študente 50 din, za ostale 75 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Stevilka žiro računa: 501P1-678-47303 z obveznim pri-pisom za Tribuno. Oproščeni te-meljnega davka na promet po pri-stojnem sklepu št. 421 — 1/70 od 22. januarja 1973. LU KoMUNlsrfCNl MAM/FEsf V JTKJPU j J2&AU fcoMo K.oMUNlŠnLM| MAjOiFESr ,M^ -katpre&A- of^^j^vugM in re vehNo "Aicru- MJBN TEfoT Hk®M MCITEMBf MAf&A IM EM&tLSV |p lTAUf*N*K4 !Ci>MUK»^T RoboLFO ŠTUDENTJE 0 SVOJEM DELU NA MF (povzetek razprave) v raz- Sekretar aktiva tov. Vrhovec je začel sestanek in obrazložil gradivo, predvsem točko I. 3. na 5. strani, ki obravnava delo na MF, ter opozori! na članek o seji predsedstva CK ZKS o zdravstveni tematiki časopisu Delo. Nato je odprl pravo. Tov. Komadina je poudaril, da družba daje velika sredstva za zdravstvo in šolanje kadrov, vpraša-nje pa je, če jih optimalno izkorišča-mo oz. uveljavljamo. Problem je v neustrezni razporeditvi kadrov, di-piomanti pa imajo veliko teoretične-ga znanja in premalo praktičnega, večina se jih želi takoj specializirati. 00 ZK naj sprejme stališča o izobraževanju na MF, o sredstvih in kadrih, ki naj zdravstvu ustrezno zadostijo potrebe, kritično pa naj pregleda tudi svoje delovanje in oceni, kaj bo potrebno storiti. Jure je opozoril na trditev o vplivu verskih krogov, o čemer ni po-datkov. Drugi problem je slaba organizacija družboslovnih predme-tov, zgrešena izvedba in vsebina, premalo zahtevni izpiti. Vendar smo te vede šele sedaj vpeljali, potrebna nam je aplikacija na zdravstvo, za kar pa je potreben čas, zlasti, če hočemo, da bi imele efekt v vzgoji bodočega zdravnika. Udeležba na teh predavanjih je slaba. Tov. Dolinšek je poudaril, da je koncept družbenih ved na uni-verzi enoten in so drugod boljši rezultati. Drugo vprašanje je usposobljenost diplomanta za splošno prakso. Zakaj ne opravijamo praktičnih vaj v ambulantah, ampak le v bolnicah? Vaje bi lahko opravljali po vsej Sloveniji, poznamo pa le KC in tako dobimo enostranski vpogled v zdrav-stvo. Vaje vodijo subspecialisti, so preveč specializirane in vse je preveč odvisno odsamega mentorja Na MF je že bila razprava o študiju, tedaj je bila postavljena trditev, da MF izobražuje polivalentnega zdravnika, ne pa zdravnika splošne prakse. Družba pa rabi danes prav tega. Ali torej obstaja program razvoja zdrav-stva, kadrovskih potreb, ali je opredeljen cilj medicinskega študi-ja? Na ta vprašanja je tov. Komadiua potrdil, da že sam naslov: oddelek za splošno medicino dovolj jasno pove, da naj MF vzgaja splošne zdravnike, če pa se pojavi potreba družbe po specialistih, zdravnik pridobi na nastednji stopnji special-no znanje. Imamo projekcije kadrovskih potreb za 10 let, na tem temelji tudi vpis, ki je omejen. Prirastek zdravnikov je ustrezen, ne pa praktična usposobljenost in raz-poreditev. 85 % naše patologije bi lahko uspešno obravnavalo osnovno zdravstvo. De! krivde, da ni tako, nosimo tudi komunisti in študentje. Medicina gre nujno v smeri speciali-zacije, vendar tudi specialisti sode-lujejo v osnovnem zdravstvenem varstvu, ne sme pa iti v subspecial-nosti, ki bi videle le simptome, ne pa bolnika kot celovito osebnost. V Studentje smo zahtevali, da se opredeli profil splošnega zdravnika, njegovo delo, konkretne naloge, ki jih opravlja. Na podlagi tega jetreba upmdeliti cilje študija. Tov. Do-linšek nas je obvestil, da katedre pripravljajo katalog opravil, ki naj se jih študent nauči, vendar po našem mnenju tega ne bi smele opravljati katedre same za sebe, temveč v povezavi s predstavniki prakse in študenti. Tov / Komadina nas je dopolnil, da je neustreznost vzgoje dokazana, zato bi morali formirati posebno izobraževalno skupnost za zdravstvo, ki naj opredeli profil, cilje in vsebino medicinskega študi-ja, temu pa naj se prilagodi katalog znanja. Pri tem bi morali upoštevati tudi mnenje študentov. Zahtevati moramo korenito spremembo pouka. Tov. Šifkovič je povzel, da deluje ZK kot usmerjevalna sila, te vloge pa ji ne daje nekdo izven nje, pač pa le argumenti. Zato moramo komunisti kritično pogledati, v katero smer razvijamo kadrovsko politiko. Zdravnik s samo strokovno izobrazbo brez osnovnega družbo-slovnega znanja ne bo kos proble-mom, kot je oblikovanje TOZD v zdravstvu, samoupravna organizira-nost in povezovanje zdravstva. Stro-kovni del izobrazbe naj bo usmerjen k zdravniku splošne prakse, za Specializacijo je možen in potreben še nadaljnji študij. Tako usmerjeno zdravstvo bo za družbo tudi dosti cenejše. Omejevanje vpisa in širjenja posameznih profilov bo moralo priti v roke združenega dela, saj je zdravstvo vedno večji potrošnik sredstev. ZK je dolžna zahitevati, da te probleme začnemo reševati. Samoupravna povezava zdravstva naF predlog predsedstva CK ZKS predvi-deva organiziranje KC v SOZD z več DO, MF pa kot DO z več TOZD, KC in MF bi se skupaj z drugimi Ustanvami povezala v plansko-poslovno skupnost, s tem bo MF razširila svojo dejavnost v ves slovenski prostor. Do sedaj smo reševali skupne probleme MF in KC preveč na starih tradicijah, medse-bojne odnose je treba rešiti s samoupravnimi sporazumi in to takoj. Nerešeno je ostalo vprašanje se-danjih generacij, ki bodo morda administrativno primorane k delu na terenu. Teh študentov predlagane spremembe ne bodo ujele, torej ne bo sprememb. Tov. Komadina je dodal, da ne bi bili potrebni administrativni ukrepi, če ne bi Ijubljansko območje sprejemalo preveč kadra. Kako bo to opredelil zakon, še ne vemo. Na vprašanje direktorja TOZD stomatološka klinika smo študenti ugotovili, da problemi praktičnega znanja ne veljajo za stornatologe, ki bi nam bili lahko v tem oziru za Vzor. Nasprotno pa splošni medicirv ci med študijem nimajo nobene odgovornosti, kar tudi zmanjšuje motivacija Po diplomi pa naj naenkrat prevzamemo polno odgo-vornost. Predlagana je komisija za sklepe: Zvone Hočevar, Zvone Šoštarič Vlado Premru. IME llJ TOlMEfc \i\\t 1 f W5«M*)...... (Ab*E$*) ........ TLAcAm po rovzsr/u STALIŠČA IN PREDLOGI AKTI-VA ŠTUDENTOV 00 ZK MF V ZVEZI Z GRADIV0M ZA SKUP-NOKONFERENCOZK 1. Na sestanku aktiva študentov smo obravnavali predvsem tisti del gradiva, ki obravnava razmere na MF, in sprejeli naslednja stališča: — strinjamo se z mnenjem, da sedanji način pouka na MF ne2 vzgaja in motivira bodočega zdravnika v zadostni meri za prevzemanje strokovnih in samo-2 upravnih nalog v osnovni zdrav-stveni dejavnosti. Pri tem se kažejo predvsem pomanjkljivosti v praktičnem delu pouka in v izvedbi pouka pri družboslovnih predmetih, — vpliva verskih krogov študenti ne občutimo in o tem nimamo podatkov, menimo pa, da je ta ugotovitev presplošna in odpira vrata površnim kritikam fakul-tete, ki dostikrat prizadevajo tudi študente, — na sestanku je bilo poudarjeno, da kritika neusposobljenosti za praktično delo ne zadeva oddelka za stomatologijo. 2. Da bi dosegli učinkovito preobrazbo zdravniškega študija, jel potrebno prilagoditi študijski pro-gram medicinske fakultete potr&-bam zdravstva in posredno družbe-nim potrebam. Torej je treba na podlagi razvojnega načrta zdravstva opredeliti kadrovske potrebe tako glede števila kot glede na znanje oz. naloge, ki naj jih opravljajo zdravni-ki na posameznih nivojih zdravstve-nega varstva in glede na stopnjo njihove izobrazbe. Zato opozarjamo, da je nujen dogovor o tem, kakšna znanja naj ima diplomant MF, da bo lahko uspešno delal v osnovnem zdravstve-nem varstvu. Torej mora MF sprejeti usmeritev, da vzgaja bodoče zdrav-nike za potrebe osnovnega zdravstva in sicer kot sploSne zdravnike. Na osnovi takšne usmeritve in glede na nujno natančno definicijo nalog in znanj, ki jih tako opredeljeni diplo-mant mora osvojiti v času študija na MF, mora MF začeti bistveno spreminjati študijski program tako glede vsebine kot organizacijskih oblik in metod študija oz. pouka. 3. Za uspešno izpeljavo teh nalog je obvezna tesna povezava vseh zainteresiranih strani. Zato pričaku-jemo, da se bo MF v najkrajšem času povezala z drugimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami na pod-ročju zdravstva in s predstavniki zdravstvenih organizacij v posebno izobraževalno skupnost za zdrav-stvo. Študenti izražamo življenski interes za tako preobrazbo in želimo pri tem aktivno sodelovati. Zato predlagamo, da MF in posebej' komunisti sprožimo akcijo za seznanjanje vseh študentov in uči-teljev z vsemi dokumenti, ki pred-l stavljajo osnovo za preobrazbo medicinskega študija in tudi pred-vsem s ciljem te preobrazbe. 4. Zahtevamo reorganizacijo praktičnega dela pouka, tako da bo usmerjen k navajanju študenta na samostojno in aktivno delo in opravljanje takšnih nalog, kot jih bo opravljal na delovnem mestu kot splošni zdravnik. Osnovno obvlado-vanje praktičnih posegov bo študent dosti lažje dobil v DO osnovne zdravstvene službe (posebej v ambu-lantah). Razširitev učne baze bo omogočila študentu neposreden stik in etičen pristop k bolniku, stalno in aktivno sodelovanje z učiteljem, zahtevala pa od njega mnogo večjo odgovornost, delavnost in samoini-ciativnost. Tak način pouka naj bi študenta seznanjal in mnogo bolj tudi motiviral za deto v osnovnem zdravstvu, hkrati pa ga že ob šTudiju seznanjal z organizacijo in vsebino dela ter mu dal potrebno znanje tudi za prevzem samoupravnih dol-žnosti. 5. Predlagamo, da se v okviru družboslovnih predmetov na MF bolj poudari sodobna samoupravna dogajanja, predvsem še v zdravstvu in šolstvu. Večji poudarek mora: dobiti socialna medicina, torej spo-znavanje družbene usmerjenosti in vloge medicine. 6. Nujna posledica sprememb študija na MF bodo spremenjeni odnosi z DO, ki se bodo vključevale v pouk. Torej bo moralo priti do tesne samoupravne povezanosti MF in širokega kroga zdravstvenih usta-nov. Zato podpiramo začeto samo-upravno dogovarjanje, predlagamo razširitev dogovarjanja in čimprej-šnjo pripravo novih učnih baz, tako organizacijsko-tehnično, kot ka-drovsko (bodoči mentorji oz. uči-telji). stranica 4 studentski list broj 5 20. 4. 1979 STVARATI ALTERNA- TIVNA STANJA Prilično zabrinjava činjenica da Medunarodna strategija razvoja za Drugu UN dekadu razvoja ni u jednoj od svojih izmjena i nadopuna što ih je pretrpjela od svog nastanka 1970. god. nije na adekvatan način posvetila pažnju ulozi zaštite i unapredenja čovjekove okoline u ostvarenju razvojnih ciljeva. Očito je da je pri kreiranju Medunarodne strategije od presudnog značaja utjecaj onih snaga u svijetu koje se oglušuju o saznanja do kojih je medunarodna zajednica došla proteklih godina na svjetskim konferencijama Ujedinjenih naroda o čovjekovoj okolini (Štokholm, 1972.) o stanovništvu (Bukurešt, 1974) i o hrani (Rim, 1974). Jedino o čemu se u Strategiji na nekoliko mjesta spominje jest potreba zaštite okoline od zagadivanja i štednja energetskih sirovina, ali ne u kontekstu odnosa razvoj-okolina, več isključivo kao zacrtavanje novih razvojnih ciljeva strategije za preostali dio Druge, odnosno za Treču UN dekadu morati založiti za uključenje brige o čovjekovoj okolini kao integralnom dijelu ukupnog razvoja. Zašto su danas zernlje u raz-voju u UNEP-u (program UN za čovjekovu okolinu) glavni nosioci ideje o nedje-ljivosti brige o okolini i raz-voja? Zar se još do nedavno predstavnici nekih zemalja u razvoju nisu javno ogradi-vali od donošenih deklara-cija na medunarodnim sku-povima u kojima se kazi-valo da »briga o okolini znači sigurniju budučnost za današnje i buduče gene-racije«? Brigu o zaštiti i un-apredenju okoline smatrali su preprekom razvoju! »Pre-nesite k nama sve najprlja-vije industrije svijeta, a kas-nije čemo misliti na to kako da si dozvolimo takav luk-suz kao što je zaštita i un-apredenje okoline« - govor-ili su. Rješavanje nagomila-nih problema okoline poi-stovječivalo se, dakle, samo sa več dosegnutim visokim stupnjem industrijskog raz-voja kakav su doživjele da-našnje razvijene zemlje. Sada, medutim, prevladava spoznaja da narušavanje prirodnog i društvenog eko-sistema nije svojstveno isk-ljučivo uvjetima pretjerane industrijske proizvodnje i potrošnje ili urbanizacije, več da je i nerazvijenost, posvemašnje siromaštvo masa u zemljama u razvoju konstantna i najozbiljnija prijetnja ravnoteži ekosi-stema. Problemi čovjekove okoline u visokoindustrijaliziranim zemljama rezultat su raz- voja, — iracionalnog u od-nosu na čovjekovu okolinu. Tek kada je stupanj ugrože-nosti okoline u tim zem-ljama dosegao drastične razmjere, intenzivnije se pri-šlo pronalaženju načina obnove, očuvanja i unapre-denja okoline. Pri tome su se snage usmjerile gotovo isključivo na tehno-ekološki aspekt brige o fizičkoj di-menziji problema čovjekove okoline (biološko i kemijsko zagadivanje, fizički poreme-čaji, itd.). U zemljama u raz-voju problemi su čovjekove okoline ponajviše odraz siro-maštva, odnosno pomanjka-nja ili neadekvatnog raz-voja, te su daleko kompleks-niji i drastičniji jer su pod-jednako izraženi i u fizičkoj i u socijalnoj dimenziji. Nije, naime, ugroženo samo čovje-kovo okruženje več i sam čovjek. Nije ugrožena samo kvaliteta života več i sam život. U zemljama u razvoju ogroman je broj ljudi u ne-mogučnosti da zadovolji na-josnovnije potrebe egzisten-cije dostojne čovjeka (hrana, zdravlje, habitat, obrazova-nje, rad), tj. alijeniran je u svojoj nemoči da shvati, a kamoli da kontrolira svoju fizičku i socijalnu okolinu. Siromaštvo masa i problemi okoline u zemljama u raz-voju medusobno se uvjetuju. Ova je sprega neprestano sve čvršča. Ono što može bitno doprinijeti raskidanju ove sprege jest društveno-ekonomski razvoj čiji je inte-gralni dio briga o okolini. Nahraniti site I pored znatnijih individual-nih i regionalnih razlika, zemlje u razvoju imaju čitav niz zajedničkih problema čovjekove okoline koji su direktno vezani za pro-bleme njihovog niskog stup-nja društveno-ekonomskog razvoja. Ovdje čemo navesti samo neke, da tako kažemo, kardinalne zajedničke prim-jere.- pretjerana ekstrakcija i izvoz vitalnih prirodnih resursa (od kojih je dobar dio neobnovljiv) prvenst-veno za zadovoljavanje po-treba industrijskih zemalja umjesto da ih koriste za vla-stiti razvoj; u uvjetima pri-mitivnog agrara nedovoljna proizvodnja hrane uz kon-stantnu deterioraciju plod-nih tala (salinizacija, erozija, neracionalno širenje paš-njaka, dezertifikacija itd.) premda postoje ogromni neiskorišteni poljoprivredni potencijali; prevelika ovis-nost industrijske proizvod-nje i potrošnje o potrebama, ciljevima, i raspoloženju raz-vijenih zemalja, a naročito njihovih transnacionalnih kompanija. Sve je ovo popra-čeno kompleksom pojava i procesa kao što su jačanje dualne ekonomije, margina-lizacija seljaštva i gradske sirotinje, ruralni egzodus, pretjerana i neplanska urba-nizacija, vrlo nepovoljna demografska struktura i dinamička obilježja stanov-ništva, nekritično prihvača-nje novih, nametnutih život- nih vrijednosti i stila života itd. — što se sve negativno odražava ne samo na eko-nomske več i opčedrušt-vene, kulturne i političke prilike u zemljama u raz-voju. Za dvije trečine stanov-ništva svijeta koje danas nema mogučnosti da zado-volji ni osnovne ljudske egzi-stencijalne potrebe, zaštita i unapredenje okoline mo-guča je samo bržim razvo-jem (»Nema zdrave okoline bez razvoja« - bilo je tako-reči, motto zemalja u raz-voju na prošlogodišnjem zas-jedanju Upravnog savjeta UNEP-a). Vrlo je važna činje-nica da sve veči broj zema-lja u razvoju postaje svje-stan toga da njihov nivo društveno-ekonomskog raz-voja nije u tranzicijskom sta-diju onakvog toka privred-nog razvoja kroz kakav su prošle današnje razvijene zemlje, tj. da njihov razvoj (a i daljnji razvoj meduna-rodne zajednice u cjelini) treba izbječi ponavljanje ili oponašanje razvoja u prošlo-sti, koji je, i pored velikih tehnoloških inovacija i dru-gih pozitivnih rezultata, be-zobzirnom eksploatacijom prirodnih i ljudskih resursa doveo do visokog stupnja ugroženosti čovjekove oko-line. Drugim riječima, zem-lje u razvoju se zalažu za takav razvoj koji če biti ra-cionalan u odnosu na oko-linu, odnosno da poučene iskustvom razvijenih zema-lja ne zasnivaju planiranje vlastitog razvoja isključivo na bazi ekonomske efikas-nosti i što bržem zgrtanju profita. Spremne su da upravo razumnom politi-kom prema okolini osigu-raju prirodne i ljudske re-surse koji če, budu li iskori-šteni na pravi način, pred-stavljati podsticaj daljnjem razvoju (»Nema razvoja bez brige o okolini!«, drugi je dio motta pod kojim akciju vode zemlje u razvoju u UNEP-u.). Pred zemljama u razvoju otvaraju se /elike perspektive da kroz eko-raz-voj, tj. razvojem čija je neodvojiva dimenzija briga o zaštiti i unapredenju čovje-kove okoline, osiguraju ši-rok opseg zadovoljavanja potreba današnje genera-cije i ko66,7 provode-njeko73,l korištenjem, osje-čaja kontrole vlastite sud-bine, tj. sudbine budučih ge-neracija. Danas se govori o individu-alnom i kolektivnom osloncu na vlastite snage kao načinu na koji nesvr-stane i druge zemlje u raz-voju mogu stati na put sta-bilnog društveno-eko- nomsko-kulturno-političkog razvoja, zasnovanog na pov-jerenju u vlastite mogučno-sti, sposobnosti i prava da odlučuju o svojoj sudbini, to jest na razvijanju kreativno-sti u korištenju vlastitih pri-rodnih i društvenih resursa kao načinu za postizanje sve manje ekonomske i poli-tičke ranjivosti. Naravno, oslonac na vlastite snage ujedno je i pravi put za spro-vodenje racionalnog razvoja u odnosu na okolinu. Imple-mentacijom takvog razvoja zemlje u razvoju če postiči pun ekonomsko-politički suverenitet, kontrolu nad korištenje, trgovinom i oču-vanjem svojih prirodnih i društvenih resursa bez stra-nog utjecaja. Da bi mogli O brzini i efikasnosti sveopče medunarodne podrške koncepciji da nema zdrave okoline bez razvoja, ni pravog razvoja bez brige o okolini, ovisi do koje če mjere visokoindustrijalizi-rane zemlje i dalje uspije-vati skretati pažnju svjetske javnosti sa suštine pro-blema čovjekove okoline, odnosno društveno-eko-nomskog razvoja zemalja u razvoju. Jedan od prikrivenih, a dje-lotvornih načina na koji to razvijene zemlje postižu je, na primjer, financiranje i izvodenje različitih proje-kata sanacije narušenih ili očuvanja još nedirnutih ele-menata prirodne i društ-vene okoline u zemljama u razvoju, a sve to uz bučnu reklamu o njihovom razumi-jevanju i zainteresiranosti i za takvu »pomoč Trečem svi-jetu«. Medutim, briga o čovjekovoj okolini u zem-ljama u razvoju za indu-strijske zemlje isključivo je predmet površnog, jedno-stranog, formalističkog ili naprosto tehnokratskog pri-stupa rješavanju problema. Karakterističan primjer za to je način na koji razvijene zemlje nude svoju pomoč u rješavanju ekoloških pro-blema habitata u zemljama u razvoju. Ljudska su nase-Ija bez sumnje onaj dio oko-line u kojemu je čovjekov život najdirektnije i često vrlo drastično izložen broj-nim ekološkim nedačama (u najširem smislu riječi, tj. uk-ljučujuči fizičke i socijalne). Medutim pomoč razvijenih zemalja u rješavanju ekološ-kih problema habitata u zemljama u razvoju svodi se na aktivnost arhitekata, fi-zičkih planera, dizajnera, tehnologa itd. koji se, tako-reči, u svakom trenutku mogu pobrinuti da se, na primjer, seoske kuče u Pand-žabu ne raspadnu pri na-letu monsuna, da se favele u Riu zamijene neboderima, a možda čak i da vodovodna mreža dopre i do džunki u Bankoku. Rješavanje prave socijalno-ekonomske su-štine ekoloških problema habitata u zemljama u raz-voju takvom se »pomoču« sasvim zanemaruje. Zemlje u razvoju moraju izb-ječi ponavljanje onakvih negativnih iskustava kakva su stečena s neomaltuzi-jansko-američkom kontra-cepcijskom pilulom koja je bila velikodušno dijeljena stanovništvu s previsokom stopom prirodnog prirasta i »iracionalnim demografs-kim ponašanjem«, umjesto da mu se pokušalo obezbije-diti solidnije socijalne i eko-nomske uslove života u ko-jima bi rnu postalo u inte-resu da smanji broj djece! Za razvijene je zemlje za-štita i unapredenje okoline u zemljama u razvoju prvenstveno dobar biznis, koji če moči prosperirati sve dotle dok se uspiju odr-žati njihovi sadašnji poli-tfčki i ekonomski odnosi sa zemljama u razvoju. Ono što zemlje u razvoju stvarno tre-baju, za što odlučno traže kooperaciju čitave meduna-rodne zajednice, jest da rje-šavanje problema bilo kojeg od elemenata čovjekove oko-line bude integralni dio ukupnih napora usmjerenih rješavanju kompleksa pro-blema vezanih za nedjelji-vost okoline i razvojnog pro-cesa. Žele li razvijene zemlje stvarno pomoči zemljama u razvoju, to neče biti samo oko rješavanja trenutnih ili najkritičnijih problema oko-line, več če im pomoči i u dugoročnom planiranju raz-voja, tj. u uzimanju u obzir i dalekosežnih ekoloških ci-ljeva koji če odgovarati vi-šem stupnju socijalno-eko-. nomskog napretka. Ovo če medutim, biti ostva-rivo tek kada nesvrstane zemlje u razvoju izbore bitku za novi, pravedniji medunarodni ekonomski poredak u kojem če biti osu-ječeno, na primjer, restrik-tivno djelovanje monopoli-stičkih i monopsonističkih ciljeva razvijenih zemalja, što danas rezultira u nerav-nomjernoj i neracionalnoj upotrebi svjetskih resursa i neravnopravnoj raspodjeli dohotka, a što se na najrazli-čitije načine direktno ili in-direktno odražava kao de-gradacija socijalne i fizičke okoline. Cijene dobara i usluga na medunarodnom tržištu sa uspostavom novih medunarodnih ekonomskih odnosa neče više diktirati isključivo interesi močne manjine u svijetu, a meduna-rodna trgovina če igrati važnu ulogu u efikasnijem razmještaju i upotrebi svjets-kih resursa u najširem smi-slu riječi. Ekonomski i poli-tički suverenitet zemalja u razvoju pospješit če ekspan-ziju svjetske razmjene do-bara, jer če se strukture i pravci proizvodnje i razm-jene znatno diferencirati. Stimulirat če se istraživanje i pronalaženje novih načina života, uključujuči drugačije načine potrošnje i proizvod-nje tehnologije, te takva eko-nomsko-geograf ska distribu-cija industrijske proizvod-nje koja če utjecati na rav-nomjerniji društveno-eko-nomski razvoj medu zem-ljama. Potrebno je da sve zemlje u potpunosti shvate komple-mentarnost razvoja i oko-line zbog globalnih implika-cija tog odnosa. Sudbina svi-jeta sve više postaje ovisna o meduzavisnom utjecaju faktora koji, bez obzira na političke okolnosti, u kraj-njoj instanci djeluju u skladu s prirodnim zako-nima i stvaraju alternativna stanja okoline koja bi mogla otvoriti ili zatvoriti perspek-tive za prosperitet čitavog čovječanstva. Upravo zato se napori ne bi smjeli usmjeravati isklju-čivo na pronalaženje odgo-vora na pitanje o tome ko-liko ljudi, odnosno njihovih aktivnosti zemlja može zado-voljiti ili podnijeti prije nego dode do potpunog uni-štenja okoline, več i o tome u kojoj su mjeri današnje i buduče generacije voljne odreči se individualnih i ko-lektivnih dobara, životnog prostora, resursa i svega onoga od čega ovisi život, da bi rastučem broju stanov-ništva bilo omogučeno zado-voljenje ne samo elementar-nih, več i viših egzistencijal-nih potreba. Očito, radi se o zadacima prvenstveno političke, a ne tehničke prirode. Ti zadaci pripadaju trendu globalnog shvačanja neumitnosti stva-ranja novog medunarodnog poretka i nove etike razvoja uopče. Inzistiranjem da se funkcija brige o čovjekovoj okolini u razvojnom procesu, od-nosno potreba primjene metoda eko-razvoja (ekolo-ški racionalnog razvoja) na nacionalnom i medunarod-nom planu tretira kao poli-tičko i društveno-eko-nomsko, a ne isključivo kao tehnoekološko pitanje — zemlje u razvoju znatno pro-širuju svoju argumentaciju o neophodnosti uspostavlja-nja novog medunarodnog poretka. Time podsječaju meduna-rodnu zajednicu na ono što, izmedu ostaloga, prokla-mira Povelja o ekonomskim pravima i dužnostima zema-lja, to jest da »zaštita i un-apredenje čovjekove oko-line za današnje i buduče generacije predstavlja odgo-vornost svih zemalja«. Na sastanku meduvla-dine grupe eksperata, što je od 24. do 28. siječnja održan u sjedištu UNEP-a (Program UN za čovjekovu okolinu) u Naj-robiju sa zadatkom da razmotri i predloži na-čine rješavanja problema-tike odnosa izmedu raz-voja i čovjekove okoline, usvojen je završni doku-ment u kojem se izmedu ostaloga, kaže: »Meduna-rodno prihvačanje po-treba za postizaniem komplementarnosti ci-ljeva razvoja sa brigom o čovjekovoj okolini na na-cionalnom, regionalnom i globalnom nivou, treba smatrati jednim od važ-nih preduvjeta za uspo-stavljanje pravednijih medunarodnih ekonoms-kih odnosa«. Ovakav pristup proble-matici, odnosno stavlja-nje potrebe za ekološki racionalnim razvojem u direktnu vezu s meduna-rodnim ekonomskim od-nosima, usvojen je na ovom sastanku zahvalju-juči naporima Jugosla-vije i druglh zemalja u razvoju. Naime, kako svo-jom organiziranošču i strpljivom pregovarač-kom taktikom, taKO 1 sna- gom argumenata, zemije u razvoju uspjele su se izboriti da se problema-tika odnosa izmedu raz-voja i okoline na meduna-rodnom nivou shvati i rje-šava sagledavanjem su-štine njenog postojanja, tj. da se stavi u kontekst preispitivanja cjelokupne problematike društveno-ekonomskog razvoja me-dunarodne zajednice. Suprostavljajuči se viso- koindustrij aliziranim zemljama — koje se za-lažu za takva rješenja problema čovjekove oko-line koja predstavljaju isključivo tehničko-ekolo-ški pristup (čime nastoje održati svoje posebne in-terese u sadašnjim medu-narodnim ekonomskim odnosima) — nesvrstane i druge zemlje u razvoju inzistiraju na poveziva-nju problematike čovje-kove okoline sa svojim društveno-ekonomskim razvojem, upozoravajuči pri tome da je to ne samo u njihovom interesu, več i u interesu razvijenih zemalja, odnosno uopče budučnosti života na cije-loj Zemlji. zoran roca J stranica 6 studentski list broj 5 20. 4. 1979 Odlomci iz knjige »Ekologija i sloboda« ogorčenog humaniste Andre Gorza (»Ecologie et Liberte«, Ed. Galilee, col. dirigee par Andre Gorz-Paris, 1977.) nedvosmisleni su: iskreni očaj ne isključuje hladnu argumentaciju činjenica, on je i podrazumijeva, ali ne kao alibi nego kao realno tlo revolucionarne nade. Samo - dokle Nekoliko odlomaka iz ove knjige več je objavljeno u časopisu »Vidici«, izd. UK SSO Beograd, broj 1/1978. Izabrao i preveo Zoran Petrovič. (andre gorz: »ecologie et liberte) Kapitalizam rasta je mrtav. So-cijalizam mu je nalik kao brat; odražava nam iskrivljeni lik, ne naše budučnosti, več lik naše prošlosti. Iako marksizam ost-aje nezamjenjiv kao instrument analize, on je izgubio svoju pro-ročansku moč. Razvoj proizvod-nih snaga, a njime je radnička klasa trebalo da postane spo-sobna raskinuti svoje okove i uspostaviti sveopču slobodu, li-šio je radnike posljednjih dje-liča suvremenosti, radikalizirao podjelu na fizički i intelektualni rad, razorio materijalne osnove vlasti proizvodača. Ekonomski rast je trebao da osi-gura obilje i blagostanje svima, ali učinio je da se potrebe razvi-jaju brže no što je rast uspije-vao da ih podmiri i završio se skupinom čorsokaka, koji nisu samo ekonomski: kapitalizam rasta u krizi je ne samo zato što je kapitalistički več stoga što je iz reda rasta. Možemo zamisliti bilo kakav prividan iz-laz iz ovog ili onog čorsokaka odakle ta kriza proizlazi. No, novine če njoj biti krajnje po-goršanje svakim od polovičnih i sukcesivnih rješenja koji, misli se, prevladavaju krizu. Jer, istovremeno pokazujuči sve značajke jedne krize klasične proširene reprodukcije, sadaš-nja kriza pokazuje takoder nove dimenzije; njih s rijetkim izuzecima, marksisti nisu pred-vidjeli i u njima ono što se do sada podrazumijevalo kao »soci-jalizam« ne sadrži odgovor: kriza odnosa jedinki sa samim ekonomskim krizama; kriza rada; kriza našeg odnosa s pri-rodom, s našim tijelima, s dru-gim spolom, s društvom, s na-šim potomstvom, s poviješču kriza urbanog života, stanova-nja, medicine, škole, znanosti. ekološki realizam • Znamo da je način življenja bez budučnosti i djeca koju čemo izroditi neče u svom zrelom dobu više upotrebljavati ni alu- minij hi naftu, u slučaju ostvare-nja sadašnjih nuklearnih pro-grama naslage uranija bit če iscrpljene. Znamo da če naš svi-jet skončati, mora i rijeke postat če sterilni; nastavimo li kao prije zemlja če biti bez pri-rodne plodnosti, zrak u grado-vima zagušljiv, a život privile-gija samo odabranih primje-raka nove ljudske rase, prilago-dene kemijskim uvjetovanjima i genetskom programacijom na novoj ekološkoj čeliji, koju če biološki inžinjeri za nju sinteti-zirati. Znamo da več sto i pede-set godina industrijalizirana društva žive od ubrzanog rasi-panja rezerva, za čije je stvara-nje bilo potrebno na milijune godina i sve su do naših dana ekonomisti, bili oni klasični ili marksistički, odbacivali kao »nazadna« ili »reakcionarna« pitanja o dalekoj budučnosti: pitanje planete, pitanje bios-fere, pitanje civilizacija. »U dale-koj budučnosti svi čemo biti mrtvi«, govorio je Keynes kako bi jednom šalom objasnio da vremenski horizont ekonomista neče priječi slijedečih deset ili dvadeset godina; »znanost« bi, ubjedivali su nas, otkrila nove puteve, inžinjeri nove postupke, kojih još nismo svjesni. No, znanost i tehnologija zavr-šile su s tim što su došle do ka-pitalnog otkriča: čitava proiz-vodna djelatnost živi od toga što uzima iz ograničenih zaliha planete i od razmjena organiz> ranih unutar krhkog sistema složenih uravnoteženosti. Nije uopče riječ o stvaranju nekog božanstva od prirode, niti o »vračanju prirodi«, več o tome da Ijudska aktivnost u prirodi nalazi svoju vanjsku granicu. Da bi izbjegla tu granicu, izazi-vaju se spretni zahvati koji ne-posredno dobijaju neupadljive oblike, još uvijek tako nesha-čene: nove bolesti i nove nepri-jatnosti, neadaptirana djeca (na što?) opadanje nade u život, opa-danje fizičke produktivnosti i ekonomske rentabilnosti, pad kvalitete življenja, premda je potrošnja u porastu. Do sada je odgovor ekonomista bio uglavnom da su smatrani utopistima i neodgovornima oni što su ustanovljavali ove simptome krize dubokih od-nosa s prirodom, u kojima eko-nomska djelatnost nalazi svoj najvažniji uvjet. Najdalji domet političke ekonomije bio je da uoči rast - fizičke potrošnje. Jedan jedini ekonomist, Nicho-las Georgesco-Roegen, zdravor-azumski je zaključio kako če se potrošnja ograničenih zaliha neizbježno završiti njihovim pot-punim iscrpljavanjem i kako, dakle, nikako nije riječ o tome da se troši sve više i više, več sve manje i manje: drugog na-čina očuvanja prirodnih re-zerva za buduče generacije — nema. To je ekološki realizam. Njemu se obično zamjera zastoj i pov-ratno kretanje rasta održao bi ili čak povečao nejednakosti i prouzrokovao pogoršanje mate-rijalnog položaja najsiromašni-jih. Ali, odakle nam onda to da rast briše nejednakosti? Stati-stike pokazuju suprotno. Ho-čemo li smatrati bitnim što se ove statistike primjenjuju je-dino na kapitalističke zemlje i da bi jedan socijalistički režim uveo više »društvene pravde«? No, zbog čega bi onda bilo po-trebno proizvoditi uvijek više? Zašto se ne bi postiglo poboljša-nje životnih prilika i životnog standarda izvlačenjem veče ko-risti iz raspoloživih izvora; proizvodenjem nečeg drugog, drugačijeg, smanjenjem rasipa-nja; vodenjem računa da se uopče društveno ne proizvode toliko skupe stvari koje nikada neče biti dostupne svima; niti toliko neugodne ili zagadujuče stvari da njihova štetna svojstva odnose prevagu nad njihovim prednostima onoga časa kada se večina počne njima služiti? Svi oni na ljevici odbijaju, iz ovog ili onog ugla, pristupati pi-tanju jednakopravnosti bez ra-sta, dokazuju da je za njih soci-jalizam nastavljanje, samo dru-gim sredstvima, kapitalističkih društvenih odnosa i kapitali-stičke civilizacije, načina življe-nja i modela buržoaske potroš-nje (njima, uostalom, prva okreče leda intelektualna bur-žoazija, pod utjecajem svojih kčeri i sinova). Danas utopija nije pretjerano hvaljenje blagostanja opada-njem rasta i subverzije današ-njeg načina života; utopija je vjerovanje da rast društvene proizvodnje još uvijek može donijeti bolji život i da je rast materijalno moguč. jednakost i razlika Materijalna jednakost prestaje bivati glavna briga kada nije znak hijerarhijske stratifika-cije: materijalno bogatstvo nije ni uvredljivo ni osiromašujuče za druge, ako ga ne prati neka privilegija ili vlast nad drugim. Materijalno siromaštvo nije ponižavajuče kada proizlazi iz izbora zadovoljavanja s ma-njim, a ne iz zatočenja na niže stupnjeve društva. Otpor zapadnog čovjeka s lje-vice suprostavlja se ovim isti-nama i otkriva koliko su njegov kulturni svijet i njegovi vrijed-nosni standardi uniformirani tržišnim odnosima: nejednakost za njega nikada ne znači raz-liku, več hijerarhijsko razvrsta-vanje, prema kome se ima »više« ili »manje«. Jedino je to izjednačenje vrijednosti, načina življenja i pojedinačnih ciljeva omogučilo da se tržišni odnosi i plačanje prošire na sva po-dručja ljudske djelatnosti. Tak-mičenje, zavist, potraživanje u ime jednakosti ili društvene pravde moguči su jedino u ho-mogenom društvenom svijetu, gdje su razlike kvantitativne i prema tome, mjerljive. Katego-rije »više« i »manje« pretpostav-ljaju sociokulturni continuum, u kome se nejednakost smatra samo ekonomskom razlikom izmedu načelno jednakih osoba. Fiktivnost je te načelne jednako-sti kulturni temelj kapitalizma: ona sama omogučuje novčano nadoknadivanje svih razlika i njihovo prevodenje u nejedna-kost dohotka. Otuda dolazi su-rova represija manjina i kul-turne devijacije tokom ustanov-ljavanja buržoaske dominacije koje su svojom privrženošču prema osobitosti i razlici njiho-vih vrijednosti ugrožavale jed-nodimenzionalnost socio-kul-turnog sistema, nužnu za vlada-vinu robe. Otuda je takoder i -L univerzalna škola,. što samom svojom uniformnošču favori-zira one najviše favorizirane. Otuda i Država razara speci-fične profesionalne etike koje bi pripadnici nekih zaniinanja mogli prizvati u pomoč k&ko bi odbili prodaju ili unajmljivanje svog umiječa. Smisao i sadržaj, svojstveni svakoj djelatnosti, postaju, dakle, potisnuti, a zam-jenjuje ih neka novčana »nado-knada«, što znači, pravo pri-stupa raznim potrošnjanna. Iz-nos te nadoknade postaje sre-dišnji cilj društvene djelatnosti: rada. Rad je lišen svakog prav-nog sadržaja, sveden na kuluk, mjerljiv svojim trajanjem . kup-ljen od radnika kao bilo koja roba. To naša zarada odiučuje koliko vrijedimo, a ne naša dje-latnost, koja je bez svake auto-nomne finalnosti. Evo što omogučuje razumijeva-nje permanentnog slijed izjed-načavanja, što se uvijek post-upno gubi-. svaka platežna kate-gorija teži za dohocima nepos-redno više kategorije od nje, a ona, opet, nastoji »uloviti« onu ispred sebe. Kada je prijedena odredena razina prihoda, nje-govo se povečavanje ne traži samo povečanja radi, niti pak zbog dopuštanja dodatne potroš-nje: ono prije svega znači zaht-jev da mi društvo prizna ista prava, istu društvenu vrijednost kao i drugome. U jednom društvu zasnovanom na nejed-nakom nagradivanju radova podjednako lišenih smisla, zaht-jev za jednakošču trajni je po-kretač neprestanog osvajanja zahtjeva potrošnje, društvenog nezadovoljstva i društvene kon-kurencije. Stabiliziranje potroš-nje bit če dakle, ostvarljivo tek onda kada: 1. svi društveno potrebni po-slovi budu uživali podjednako društveno priznanje (i nagradi-vanje); 2. svima bude data mogučnost ostvarivanja neograničene raz-nolikosti sposobnosti, želja i lič-nih ukusa, zahvaljujuči neogra-ničenoj raznovrsnosti slobod-nih, pojedinačnih i kolektivnih, aktivnosti. Skračivanje trajanja društve-nog rada i mogučnost da se slo-bodno vrijeme upotrijebi za proizvodne djelatnosti, uzroci su gubljenja radnih i konku-rentskih odnosa. Ftazlika potroš-nje i načina življenja prestat če označavati nejednakost kada bude postala rezultat, ne više razlike u nagradivanju, več dru-gačijih ciljeva kojima jedinke i grupe teže u svoje slobodno vri-jeme. KRITIKA »KRITIKE« NEOKLA- SIČKOG PRISTUPA ODNOSA OKOLINE I RAZVOJA 1. Osobitu pozornost ekonomi-sta koji su se poduhvatili ana-lize odnosa okoline i razvoja izazvala je neoklasična interpre-tacija ovog odnosa, u vrlo boga-toj literaturi koja je o tome iz-data poslijednjih godina na za-padu. 2. Neoklasična analiza, naime, u svojem objašnjenju odnosa okoline i razvoja polazi od shva-čanja da je aspekt okoline ra-zumljiv preko koncepta »ek-sterne ekonomije/dizekono-mije«. Ortodoksna neoklasična analiza što polazi od Marshalla, ponudila je, osobito u Pigouovoj interpretaciji, pojmovni i anali-tički okvir za objašnjenje vanjs-kih okolinskih utjecaja na raz-vojne projekte opčenito i (po-sebno) u zemljama u razvoju. Tzv. društvena cijena ili troš-kovi »eksternih ekonomija«, kad je riječ o nekoj produktiv-noj privrednoj djelatnosti, može imati dva vrijednosna predz-naka. Pozitivni predznak dobi-jaju one aktivnosti koje prirodi vračaju njen ustaljeni »red«, narušen prijašnjom djelatnošču u zadanom okolišu. Tako, na primjer, u ovakove djelatnosti spada podizanje plantažnih šuma, plantažnih vočnjaka, iz-gradnja terasastih navodnjava-nih površina za uzgoj riže na erozijom ugroženim brdima (u Aziji), stvaranje zaštitnih šums-kih pojaseva u Sahari (Alžir) za zaštitu od širenja pustinje itd. Negativan predznak dobile bi proizvodne aktivnosti čije odvi-janje (izravno u toku procesa ili neizravno kao rezultat proizvod-nog procesa) narušava »pri-rodnu ravnotežu«, odnosno na-rušava prirodnim tokovima več uspostavljene i ustaljene od-nose u okolini. Ovdje bi spadale manje-više sve industrijske aktivnosti i indu-strijska poljoprivredna proiz-vodnja koja u toku procesa oslo-bada otpadne sirovine, plinove i visoke temperature ili zračenja u obliku i mjeri štetnoj po ljudska biča i živi svijet u okru-ženju. Isto tako ovdje bi se ubro-jile i sve one robe što u sebi sadrže tvari koje su na bilo ka-kav način i u bilo kakvom obliku štetne za okruženje. 3. Iz ovakvog pristupa odnosu okoline i razvoja proizlaze i predložene mjere za eliminira-nje negativnih učinaka i/ili uklanjanje teškoča u odnosima čovjek — proizvodač: okolina. Prvu grupu mjera označava se jednim zajedničkim imenite-Ijem - obrazovanjem. Tvrdi se da je bilo kakva akcija osudena na neuspjeh ako se čovjeka eko-loški ne obrazuje, ako mu se ne predoče svi aspekti njegove dje-latnosti i ne razvije u njemu »ekološka svijest«, dakle stav da, pored izravne dobiti, korisni proizvodni procesi stvaraju i dodatne elemente od bitnog ut-jecaja na ljud§ku okolinu. Druga je grupa mjera usko eko-nomske naravi. Da bi se čov-jeka — proizvodača potaklo na čuvanje okoline, potrebna je in-tervencija države. Ta interven-cija mora biti sastavni dio mjera ekonomske politike svake zajednice organizirane kao države. Dvije su grupe tih ekonomskih mjera. Prvu grupu čine porezi, takse, dakle izdaci koje država nameče proizvo-daču kao njegov rashod. Opore-zivanjem industrijskih i drugih aktivnosti koje zagaduju oko-linu utječe se na cijene finalnih proizvoda tih proizvodača koji če ovog puta ekonomski, biti zainteresirani da uklone taj tro-šak (dakle faktor koji utječe na povečanje cijena) pa time eli- miniraju i/ili isključe i* nega-tivne učinke proizvodnog pro-cesa na okolinu. Drugi tip ovih ekonomskih mjera sastoji se iz stimulativnih mjera (premira-nje i sl) kojima se proizvodaču daju olakšice, stimulacije i sl. kad proizvodi na način da ne utječe negativno na svoju oko-linu. 4. Ovaj teorijski pristup i rnjere koje predlaže za razrješavanje problema nastalih u odnosu okoline i razvoja naišao je na kritiku s različitih pozicija. Un-utar ekonomske znanosti na Zapadu - progresivne orijenta-cije, što izgleda treba posebno isticati u uvjetima kada se kri-tika gradanskih pozicija preče-sto u toj mjeri generalno nega-tivno ocjenjuje da se jedno-stavno gube »racionalni ele-menti« buržoaske analize. Na-juvjerljivija kritika neoklasič-nog tumačenja odnosa okoline i razvoja polazi od nekoliko bit-nih konstatacija. 5. čito je, prije svega, kaže ova kritika, da su vremena Mars-halla posve drugačija od suvre-mene ekonomske realnosti. Eko-nomska je aktivnost kvantita-tivno i kvalitativno proširena. Zbog toga su i učinci eko-nomske reprodukcije na oko-linu po svom razmjeru i intenzi-tetu veči. Neoklasična analiza. kaže se dalje, polazi od negativnih uči-naka industrijskog sistema na okolinu kao od izuzetka. U suv-remenim uvjetima dominacije industrijskog sistema u eko-nomskoj reprodukciji života, medutim, ti su negativni učinci pravilo, a pozitivni učinci izuze-tak. Neoklasična analiza u pra-vilu, kaže se dalje, pozitivno oc-jenjuje ulogu znanosti, tehnike i tehnologije na odnos okoline i razvoja. U biti se, medutim radi o tome da je utjecaj ovog kom-pleksa negativan, ako nije pod društvenom i političkom kontro-lom. Odnos moči ekonomskih subje-kata danas se promijenio, kažu kritičari_ neokjasične pozicije Dok neoklasična analiza polazi od jednakih i ravnopravnih partnera koji djeluju u uvjetima slobodne konkurencije, suvre-meni ekonomski subjekti (kon-centrirani i centralizirani kapi-tal) istovremeno su i najizrazi-tiji zagadivači i imaju najjaču ekonomsku, pa time i političku moč. Zbog toga je sposobnost društva da se brani od ovih ne-gativnih učinaka smanjena iti ponekad reducirana na stvarnu nemoč. Neoklasična analiza vidjela je problem u nacionalnim okvi-rima; suvremeni su uvjeti eko-nomske reprodukcije života in-ternacionalni, kaže se dalje u kritici. Neoklasični pristup identificira ekonomske subjekte kao pri-vatna lica (privatne vlasnike nad sredstvima za proizvodnju) koji teže optimalizaciji svoje ekonomske aktivnosti (sa staja-lišta ulaganja i troškova). Suvre-meni su subjekti državna podu-zeča (izgradnja atomskih elek-trana, brana, irigacionih pro-jekta, infrastrukturnih objekta, itd.), transnacionalne korpora-cije povezane s državnim ulaga-njima i sl. Time je i opča situa-cija bitno drugačija od one koja prevladava u modelu neokla-sične teorije. I na kraju, neoklasičnoj se ana-lizi — iz perspektive ove kri-tike, zamjera s^ženost, ograniče-nost samo na pojedine aspekte utjecaja na okolinu. Suvremena proizvodnja, medutim, postavlja kompleksno problem okoline. U pravilu se svi oblici zagadiva-nja sreču u jednom proizvod-nom procesu čime i predložene mjere moraju biti složene, na razini postavljenog problema. 6. Ova je kritika, ako je se pro-matra samu za sebe, obuhvatna, u mnogim svojim elementima pogada suštinu stvari - ali je u potpunosti promašena. Koliko-god se, naime, trudila da razu-mije problem i da ponudi nje-govo razrješenje, ona ipak ne uspijeva iziči iz okvira aka-demskog scijentizma koji »ob- jektivno« razmatra zadani pro-blem ne upuštajuči se u društ-vene realnosti unutar kojih se jedino može razriješiti. Zbog toga se i kritika ove »kritike« neoklasičnog pristupa mora osloniti na rezultate znanstvene analize s upravo ključnim ele-mentom svake ekonomske ana-lize — društvenošču ekonoms-kog i obrnuto. I odnos okoline i razvoja, naime, razrješava se u dominantnoj sferi — u sferi odnosa proizvodnje. 7. U proizvodnim odnosima vla-daju pak zakonitosti koje kri-tika neoklasične analize u svo-jim razmatranjima, uopče ne doseže. Pogledajmo pobliže sud-binu proizvoda i proizvodača u društvu gdje vladaju robnonov-čani odnosi (koje bi kritičari neoklasične analize nazvali »suvremenim društvom«. »indu-strijskim sistemom« itd.). 8. U društvu gdje vladaju za-koni robno-novčanih odnosa -koje se dakle temelji na različi-tim oblicima eksploatacije — radnik se »prema proizvodu svoga rada odnosi kao prema tudem predmetu« (K. Marx, F. Engels, »Rani radovi«, Kultura, Zagreb, 1953. godine, strana 198. Podvukli autori.). Odnosno, »ost-varenje rada pojavljuje se tako kao obestvarenje, da se radnik obestvaruje do smrti od gladi« (ibid, str. 197). Pojam gladi ovdje treba shvatiti dvojako. U zem-ljama u razvoju gdje domini-raju kapitalistički odnosi proiz-vodnje pojam gladi u gornjem kontekstu valja nam shvatiti doslovno. U razvijenim kapitali-stičkim zemljama ovaj pojam nema doslovno značenje več ga se mora shvatiti kao umiranje u plinskim komorama zagade-nih gradova, laganog umiranja od zračenja radnika nastanje-nih u naseljima u blizini nukle-arnih elektrana, umiranje se-ljaka i poljoprivrednih radnika u industrijaliziranoj poljopriv-rednoj proizvodnji uslijed zaga-dene vode, zraka, živežnih na-mirnica, teški invaliditet zapo-slenih u industrijama otrovnih kemijskih supstanci, u bučnim industrijama itd. Radnik u ovim proizvodnim odnosima dijeli sudbinu svih drugih roba, bu-duči je radna snaga roba koja »ne pfoizvodi samo robe; on (rad, R. F.) proizvodi sebe sama i radnika kao robu, i to u razm-jeru u koje uopče proizvodi robe« (ibid, str. 197 9.) Nije, da-kle, ključni problem odnosa oko-line i razvoja »otudenje čovjeka od prirode«, »zagadivanje pri-rode« itd. To su pojavni oblici daleko dubljeg i, zbog toga, sud-bonosnijeg procesa: otudenja čovjeka od sebe samoga, zagadi-vanje ljudske prirode ljudskim radom. Zbog toga se kaže: »Otudenje« radnika u njegovu proizvodu znači ne samo da nje-gov rad postaje predmet, vanjska egzistencija nego da rad egzistira izvan njega, neza-visno, tude i postaje njemu nasu-prot samostalna sila, da mu se život koji je dao predmetu, su-protstavlja neprijateljski i strano« (ibid, str. 198). Zagadiva-nje okoline poseban je oblik procesa otudenja rada njego-vim opredmečenjem. Marx uvodi u taj dio kompleksa otude-nog rada zaključkom: »Dakle, ukoliko radnik pomoču svoga rada više prisvaja vanjski svi-jet, čulnu prirodu, utoliko više oduzima i životna sredstva na dvije strane, prvo tako da čulni svijet sve više prestaje da bude predmet koji pripada njegovu radu, životno sredstvo njegova rada-, drugo, da on sve više pre-staje da bude životno sredstvo u neposrednom smislu, sredstvo za fizičko održavanje radnika« (ibid. str. 199). U uvjetima suvre-mene razvijene (zrele) nacio-nalne ekonomije, čulni je svijet kao životno sredstvo koje pri-pada radu raskinuo i najtana-nije veze koje su u Marxovo vri-jeme još i postojale. Suvremena je tehnologija i tehnika, u uvje-tima kapitalističkih proizvod-nih odnosa, radnika i njegov proizvod rada razdvojila u dva potpuno različita područja u dva fizički razdvojena svijeta. Industrijski proizvod engleske privrede XIX stolječa radnik je još i doticao svojom rukom, znao je ponešto i o njegovom sastavu, kakvoči, poznavao je put tog proizvoda. Suvremeni radnik ni to ne zna, niti mora znati, to znanje nije bitno za proizvodni proces. Ako je radna snaga koju prodaje radnik sa-stavljena od složenog rada, zna-nost - ta nova močna indu-strija našeg vremena - utapa složeni rad u gigantsku masu milijuna složenih radova. Jedno-stavan rad i radnik koji pro-daje svoju radnu snagu sastav-ljenu od jednostavnog rada, sve-den je na razinu nižu od stroja. Zbog toga robni svijet s kojim se radnik sreče u razmjeni, tamo gdje ostvaruje cijenu svoje radne snage, i nije više rezultat njegova rada u stro-gom smislu ako se rad shvača kao svjesna ljudska djelatnost. Taj robni svijet čine nekakve nakaze, poluproizvodi, nedovr-šene, jednostrane i jednoznačne ideje u neskladu s ljudskom svi-ješču kao cjelovitošču. 10. Zbog toga, umjesto zak-ljučka, treba reči da je kritika neoklasične analize odnosa oko-line i razvoja i s obzirom na predmet svoje analize i s obzi-rom na mjere koje može predlo-žiti za razrješenje problema ispod povijesne razine samog problema. Zadržavajuči se na pojavnom, ova kritika ne ide dalje od analize koju nastoji obezvrijediti. JEDERSKE ELEKTRARNA VPLIV NA OKOLICO Za jedrskimi elektrarnami se skriva obsežna industrija s specifično tehnologijo, ki zahteva posebne varnostne ukrepe. O JE ne moremo govoriti, ne da bi pomislili n *o, kar je v ,,ozadju". Zato se v članku nisem omejH le na vpliv elektrar-ne na okolje, ki je za nas danes posebno aktualno, ampak sem problem zagrabil nekoliko obšimeje. Vendar pa ne tako obširno, da bi zaobjel vse probleme. Veliko stvari sem izpustil, nekatere sem mogoče premalo poudaril. Dopuščam tudi obstoj manjših napak — problem sam je zelo obsežen in ramntan Knliknr ia hiln mnančf* s*"™ <•¦<> ;-»^.«/*>o/ Osnove Odkritje naravne radioaktivnosti (Antoine Becquerel), sistematično delo z nekaterimi radio-aktivnimi prvinami (zakonca Curie), začetek kvantne mehanike (Maks Planck in drugi) ter Einsteinova zveza med energijo in materijo pa še kaj /e postavilo osnove odkritju cepitve uranovega jedra Otta Bahn in Lise Hetner. Ob cepitvi se sprosti ogromn količina energije: na jedro U—235 se sprosti 201 MeV, uporabnih pa je le 191 MeV. Hahm in Strassmann sta odkrila, da nastanejo pri razcepu poleg lažjih jeder še 2—3 nevtroni. Vsa* Predelava rude in izdelava gorivnih elementov Po izkopu prepeljejo uranovo rudo v obrat — tovarno - kjer jo zmeljejo in predelajo v koncen-trst imenovan rumena pogača (U3Og). Balast, ki vsebuje uranove otroke (Th—230, Ra—226, Rn—222 in drugi) odlagajo na za to pripravljena odlagališča. V rudi je približno 1 % urana, vse ostalo je neuporaben material, ki lahko predstavija, če ga ne odlagajo na primerna mesta, precejšnjo nevarnost. Ne samo, da iz kupa izhaja radon, veter lastnim sodbam in se omejil na dejstva. Na koncu pa sem nekoliko obširneje spregovoril o JE Krško in njenem vplivu na okolico. Vpliv na okolico Uporaba jedrske energije za proizvodnjo elek-trične energije je v primerjavi z drugimi viri zamotan proces, ki ni omejen le na elektrarno. Vključuje celo vrsto vzporednih dejavnosti, ki tvorijo tako imenovani gorivni cikel: izkop in proizvodnja urana, proizvodnja uranovega heksa-fluorida, obogatitev urana, proizvodnja gorivnih elementov, proizvodnja elektične energije v jedr-skih elektrarnah, predelava reaktorskega goriva in shranjevanje radioaktivnih odpadkov za krajše in daljše časovno obdobje. Vsaka izmed navedenih dejavnosti predstavlja potencialno nevarnost za človeka in njegovo okolico. Ne samo, da imamo pri vsaki dejavnosti opravka z več ali manj radio-kativnimi snovmi, vsako navedeno dejavnost nujno spremlja proizvodnja radioaktivnih odpadkov, ki jih navadno delijo na odpadke od predelave in ostale odpadke. Prvi so najbolj nevarni zaradi visoke aktivnosti, toksičnosti in nekaterih dolgo-živih sevalcev alfa. Zahtevajo poseben postopek predelave, ki ni samo nevaren, ampak tudi drag, ter posebno skladiščenje za daljše časovno obdobje. Odpadki, ki nastajajo v drugih delih gorivnega cikla, niso tako nevarni. Tehnologija predelave je v nasprotju z zgornjo dobro poznana in preizkušena. Skiadiščimo jih lahko na več načinov izberejo pa tistega, ki v danih okoliščinah kar najbolj zadošča zahtevam po varnosti. Zgodovinsko ozadje Skozi tridesetletno zgodovino jedrska tehnolo-gija vzbuja v Ijudeh eno izmed največjih bojazni in upanj. Stevilne nove tehnologije so se rodile v vojnem času, jedrska pa je po zaslugi atomske bombe zavzela posebno mesto—postala je pojem uničenja. V tem duhu je prvih dvajset let njenega razvoja. Takoj po drugi svetovni vojni so imele ZDA popoln monopol nad JT. Razvoj je imel vojaško obeležje: reaktorje so gradili za pogon jedrskih podmornic in ladij ter za kuhanje orožja. Uporaba JT v miroljubne namene se je zdela kot neuresničljiv sen, zdela se jim je, če ne drugega, neekonomična. Ameriška nadvlada se je končala leta 1949, ko so Sovjeti naredili prvi atomski test. Pričelo se je obdobje hladne vojne, ki je po številu in jakosti poskusnih eksplozij doseglo vrhunec okoli leta 1952 To obdobje — kasneje imenovano tudi vakuum vojaške strategije — ni moglo trajati v nedogled. Posledice poskusnih eksplozij so postale vse bolj očitne. In ponovno so bili Japonci tisti, ki so bili najbolj prizadeti: leta 1954 je bila skupina japonskih ribičev izpostavljena nevarnim radio-aktivnim padavinam, ki so sledile ameriški po-skusni eksploziji na Bikinskih atolih. Pričela so se pogajanja o ustavitvi atomskih poskusov in prvi koraki za izkoriščanje JT v miroljubne namene. Westinghouse, ki je imela bogate izkušnje pri gradnji reaktorjev za pogon podmornic in ladij, je modificirala enega izmed takih reaktorjev za prvo demonstracijsko elektrarno. Postavili so jo v Shippingportu v Pennsylvaniji. V pogon je stekla leta 1958. Proizvajala je le 90 MW električne moči. Torej ni bila velika niti ekonomična, postala paje temeljni kamen, na katerem so pričeligraditi novo dobo: dobo, v kateri atom služi miru. Minilo je več let in prva komercialna elektrarna je pričela obratovati. To se je zgodilo v Indian Pointu. Leta 1962 je dosegla 500 MW električne moči in postala ekonomična. Sledil je buren razvoj, ki seje v zadnjem času nekoliko unesel. Po 1965 se je mnenje širokih Ijudskih množič, kar se tiče JT, močno, če že ne dramatično, spreminjalo: strah pred jedrskim orožjem in jedr-sko vojno je počasi zamiral, vedno bolj jasno pa je postajalo, da tudi proizvodnja električne energije skriva v sebi do tedaj nepoznano grožnjo, ki v kombinaciji katastrofalnega tveganja in negoto-vosti presega dosedanja tveganja, ki so povezana s vodo navadno eksplozivno gori. Poleg tega so hitrejši od klasičnih jedrskih reaktorjev in če uidejo nadzoru, je za intervencijo na razpolago le tehnologiji ze konec tega stoletja. Ne bi bilo prav, če tu ne b'i omenil vira energije, ki je teoretično neizčrpen. Že od 1930 vemo, da se lahko jedrska jedra zlijejo v težje, pri čemer se sprosti velika količina energije. Kaf več o tem si preberite v eni izmed prejšnjih številk Tribune. Izkoprude Izkor uranove rude je vedno spremljalo večje število Ijudi, ki so postali žrtev radioaktivnosti, le da se tega niso zavedali. Glavni krivec je eden izmed uranovih otrok - plin radon. Vdihan razpada v pljuki je tehnološko vedno bolj razvi-temu in potrošniško usmerjenemu svetu iz dneva v dan bolj potrebna in to v vedno večjih količinah. vzbudi k razcepu. To je mehanizem verižne reakci-je, ki omogoča delovanje atomske bombe kot reaktorja. Za vzdrževanje verižne reakcije, nevtro-ne do hitrosti, ki je najbolj efektivna za nadaljna cepljenja U—235. Poleg tega mora biti reaktor tako načrtovan, da preživi natančno en nevtron, ki povzroči nadaljnjo cepitev in tako vzdržuje verižno reakcijo. Število preživelih nevtronov podaja faktor K. Ko je manjši od 1, verižna reakcija zamre, reaktor ugasne; če pa je večji od 1, se verižna reakcija nadaljuje eksponentno, reaktor eksplodira. Večina reaktorjev e opremljena s kontrolnimi palicami iz materiala, ki močno absorbira nevtrone (kadmij, bor). Palice se avtoma-tično sguščajo in dvigajo, tako da vzdržujejo reakcijo, (K=D— kontrolirana reakcija. Vsajedra v večji ali manjši meri absorbirajo nevtrone, zato morajo biti vsi materiali, ki sestavljajo reaktor (cevi, v katehh je gorivo, moderator, hladila, strukturni materiali), izbrani tako, da kar najbolj ohranjajo nevtrone. S časo se v reaktorju nabere večja količina razcepnih produktov, nekateri so mčni nevtronski absorbenti (ksenon—135), pravijo jim reaktorski strupi, saj zavrejo verižno reakcijo. Zaradi tega vsako gorivo prej ali slej postne neuporabno, pa čeprav vsebuje še dovolj U-235. Večina do sedaj zgrajenih reaktorjev uporablja za moderator in hladilo navadno vodo (lahkovon reaktorji). Delovanje takega reaktorja omogoča šele obogaten uran, ker tako lahko povečamo verjetnost, da bo en nevtron na razcep dosegel drug jedro U—235 preden bo absorbiran ali pa ušel iz reaktorja. Nekateri reaktorji uporabljajo za moderator težko vodo (D^O), ki priblizno 600—krat težje absorbira nevtrone. Tako lahko vzdržujejo reakcijo že z naranim uranom. Gorivo v reaktorju pogori približno v enem letu. V težko-vodnh reaktorjih poteka zamenjava med obrato-vanjem, lahkovodne pa morajo ugasniti. Lahko-vodne so v glavnem razvijale ZDA, težkovodne pa je v glavnemvepljala Kanada (reaktorii Candu). Poleg teh dveh tipov reaktorjev (tako imenovani termični reaktorji, ker verižno reakcijo vzdržujejo upočasnjeni—termični nevtroni), ki so izdelani v cepijo hitri in srednje hitri nevtroni. So manjši in pripravni za prenašanje, a tudi nevamejši, ker hitreje eksplodirajo kot reaktorji na uranovo me-šanico. Poleg tegaje gorivo izredno drago. Danes po številu daleč prevladujejo lahkovodni reaktorji in bodo verjetno prevladovali še nekaj desetletij. Sledijo jim grafitni in težkovodni. V grafitnih je moderator grafit, odvajalci toplote pa so različne snovi: navadna voda, organske snovi, plini itd. Tem zadnjim obetajo pomembnejšo vlogo po letu 1980. Vsi ti reaktorji (izvzeti so hitri reaktorji) še zdaleč niso tako ekonomični, kot bi pričakovali. V njih pogori le okoli 3 % vhodnega goriva, potem je potrebna predelava, to je ponovna obogatitev ali pa popolna zamenjava — v težkovodnih, kjer gori navaden uran, ni predvidena obogatitev. Racional-nejšo porabo obetajo oplodni reaktorji (breederji). Tu se od 2,5 nevtronov na razcep eden porabi za nadaljnji razcep, eden ali več pa za tvorbo novega goriva. Tako npr. iz U—238 nastaja Pu—239. V približno 10 letih se ga nabere dovolj za pogon novega podobnega reaktorja. Tako v reaktorju pogori ,,vse" gorivo. Varnostno so ti reaktorji najmanj zanesljivi, kar zgovorno pripovedujejo dosedanje izkušnje tako v ZDA kot v Franciji, Angliji in Sovjetski zvezi. Zaradi visoke tempera-ture v reaktorski sredici (600°C) voda ni dobro hladilno sredstvo. Nadomeščena je s tekočim natrijem (tališče 98°, vrelišče 883°C), ki je čih in drugih organih; njegovi potomci, večinoma netop-ni in zelo radioaktivni, uničujejo okoliška tkiva še dolgo potem. ko je delavec zapustil kontamini-ramo področje. Zato so nujni posebni zaščitni ukrepi! Najbolje bi bilo, če bi rudnike popolnoma avtomatizirali. Žal pa je avtomatizacija predraga. Osebna zaščitna sredstva (maske in podobno) niso učinkovita, ker jih delavci nočejo ali pa nedosled-no uporabljajo. Preostane torej le zmanjšanje delovnega časa in temeljito prezračevanje, to je zamenjevanje z radonom nasičenega zraka z ne-kontaminiranim. Mednarodno sprejeta najvišja dopustna koncen- trariia raeinna nai hi hila 1 f)fl nCi 13.7 x 1D1® razpadov na sekundo). Poleg tega stopnja delav-čeve izpostavljenosti v letu dni ne sme preseči produkta iz koncentracije radona in števila delov-nih ur, ki znese 60.000 pCi ur. Edini jugoslovanski rudnik urana je na Žirov- namerili preko 1000 pCi. Za znižanje koncentra-cije bo potrebno temeljito prezračevanje: baje bodo vsakih deset minut zamenjali ves zrak v rudniku. radioaktivni material lahko odnaša in prenaša voda, zlasti deževnica, ki z lahkoto izpira večino-ma zmlet in na površino prenesen material v podtalno vodo ali pa kar naravnost v reke. Sledi predelava rumene pogače v UF^, ki ga podvržejo procesu obogatitve. Metod je več, naj-pogosteje uporabljajo difuzijo. Obogaten uran v uranovem heksafluoridu predelajo v UO2, ki ga oblikujejo v tablete in vložijo v cilindre (navadno iz Zr—zlitine), te pa sestavijo v gorivne elemente. In tako je sveže gorivo pripravljeno za prevoz do elektrarn. Ne smemo pozabiti, da se izdelava gorivnih elementov razlikuje glede na tip reaktorja. Npr. za težkovodne jedrske elektrarne ni potrebna oboga-titev urana, ponekod uporabljajo kovinski uran, mešanico urana in plutonija in podobno. Materiali, s katerimi delavci delajo, so v večini primerov zelo radioaktivni. Sorazmerno s tem so strožji varnostni ukrepi zaščitne obloge, ravnanje z gonvom na daljavo, posebne obleke, staina kontro-la radioaktivnosti zraka m tudi delovnega osebja. Kljub temu se dogajajo nesreče. Znana sta primera iz let 1954 in 1965. V prvem primeru je 26, v drugem pa 25 delavcev po nesreči prejelo dozo plutonija nad kritično mejo. Na srečo pa do sedaj pri nobenem izmed teh delavcev niso opazili rakastih obolenj ali kakih drugih poškodb. (podob-no kot radon) zelo toksičen. Pri majhnih dozah se to manifestira s 15 do 45 let zakasnelim rakastim obolenjem. Izračuni piutonijeve toksičnosti so precej različni: za kritično dozo nekateri navajajo 38 g, drugi pa celo 0,0004 g. Plutonij je zlasti nevaren, če pride v telo z vdihanim zrakom. Zaužit pa se večinoma izloči z blatom. JE - jedrski reaktor inventarja radioaktivnih snovi v reaktorjevi sredici. Tako je v reaktorju s toplotno močjo 1500 MW okoli 4 x 109 Ci radioaktivnih hlapljivih in plinastih razcepkov, ki si bi ob nezgodi sprostili v okolico. O katastrofalni nezgodi bi tahko že vseh hlapljivih in plinastih razcepkov. Nuklearna tehnologija mora zato imeti primerno nizko tvega-nje. Tako majhno, da je vsota tveganj posameznika in prebivalstva po vpeljavi JT (od JT) manjša od vsote tveganj ob uporabi dotedanjih tehnologij za pridobivanje električne energije. Ob upoštevanju tega in še, da se nezgoda ne sme zgoditi še več desetletij, so prišli do ocene za varnost, ki ji mora zadoščati JE: verjetnost za katastrofalno sprostitev radioaktivnih snovi v okolico JE mora biti manjša od 10^ na reaktorsko leto. V grobem rezultati študij o možnih nezgodah v JE ustrezajo tej zahtevi. Npr. verjetnost, da se sprosti večja količina radioaktivnih snovi v okoli-co, je le 1 na 100.000 reaktorskih let; da se stali reaktorsko jedro 1 v 20000 reaktorskih letih, da odpove hladilni sistem 1 v 2000 reaktorskih letih. Ali lahko te ocenam, letih, da odpove hladilni sistem 1 v 2000 reaktorskih letih. Ali lahko tem ocenam, delovanja komercialnih reaktorjev, se še ni zgodila katastrofalno velika nezgoda. Odločilno vlogo v varnosti igra varnostni sistem, ki je v JE izredno razvit in izpopolnjen — bolj kot v kateri-koli hidro-in termoelektrarni. Kljub temu pa se lahko zgodi splet zaporednih nezgoo, za katere sistem ni projektiran in ki lahko pripelje do nezgode. Edino tako dosedanjo nesrečo je uspelo zadržati v mejah sprejemljivega: Harrisburg. Sicer pa ne bi mogli trditi, da je bila katastrofalna. Strah pa vzbuja že dejstvo, da bi lahko bila. Kljub temu, da so nesreče v JE skrajno neverjetne, ne smemo pozabiti, da bi imele take nesreče nepopravljive posledice. Zato je potrebna stalna budnost in doslednost Vemo pa, da v večini primerov človeku pozornost popusti in se v njegovo delovanje prikradejo manjše in večje nepravilnosti. Poglejmo si nekaj najpogostejših okvar v lahkovodnih JE Največ težav povzročajo po-škodbe srajčk (cilindrov), v katerih so spravljene tablete UO-i- Posledica tega je povečana radioaktivnost vode. Največ poškodb so našli v indijski elektrarni Tarapur (prva JE spuščena v pogon v državi v razvoju). Radioaktivnost vode je naraščala s časom, zato je morala elektrarna obratovati z zmanjšano močjo. Ob kontroli so našli 10 % poškodovanih gorivnih elementov. Podobne poškodbe, ki so imele za posledico povečanje radioaktivnosti hladilne vode, so odkrili v ZDA, Zahodni Nemčiji in Švici. Vse okvare so povzročale večje ali manjše pogonske okvare, z izjemo pri Nemcih, ki so imeli le 1 % poškodovanih elementov, kar pa omogoča nemo-teno delovanje reaktorskega sistema. V vseh primerih je bil vzrok poškodb v napakah pri izdelavi gorivnih e/ementov: UO^ ni bil dovoljsuh, praske na cilindrih, v katerih so gorivne tablete, nečistoče v zvarih in podobno. Poškodbe ostalih reaktorskih komponent so znatno redkejše. Npr. na nekem reaktorju so se po petih letih delovanja pojavile poškodbe na reaktorski posodi — odstopil je del termičnega ščita. Popravilo je trajalo leto in pol. Na nekem drugem reaktorju so se zataknile kontrolne palice, ker se je odvil eden izmed vijakov. Kljub temu, da so okvare razmeroma majhne, trajajo popravila razmeroma dolgo, ker je okolje radioaktivno. Popravila so draga! Med obratovanjem JE cel čas onesnažuje okolje. Takoimenovano ,,rutinsko" onesnaževanje JE lahko razdelimo na dva dela: radioaktivno in toplotno onesnaževanje. Prvo je v začetku dvigalo veliko prahu. Izkazalo pa se je, da je smešno majhno. Poglejmo: največja dovoljena absorbirana doza v letu dnt na osebo, ki živi v bližini JE, je 5 mrem. Povprečna absorbirana doza pa je le 0,003 mrem na osebo na leto. Zanimivo je, da naravni in medicinski izviri prispevajo 100 oz. 70 mrem na osebo v letu. Drugo, to je toplotno onesnaževanje, je podobno kot pri elektrarnah na fosilna goriva. Pri razcepu nastalo toploto odvaja hladilni medij in jo oddaja vodi v turbinskem delu, ki se pretvori v paro, ta poganja turbinoin ta električni generator. Večji del toplote je pri pretvcrbi izgubljen. Ta del topiote odstranjujejo bodisi pretočno ftoploto odnaša bližnja reka) bodisi izparevalno (hladilna voda izpareva v visokih hladilnih stolpih) alipana oba načina. Pri pretočnem hlajenju se reka ne sme pregreti za več kot 1 do 2 stopinji. Tako nastalo ioplo vodo ponekod izkoriščajo za ogrevanje. Radioaktivnj pepel V reaktorju nastajajo ob ,,gorenju" urana raz-cepni produkti z atomskim številom nekako med 79 in 166 ter preko ujetja enega ali več nevtronov transuranski elementi. Razcepitveni produkti ima-jo razmeroma kratko življenjsko dobo. 86 % vseh razcepitvenih produktov ima razpolovno.dobo krajšo od enega leta'ali daljšo od 4 x 10^0let, elementov z vmesno razpolovno dobo je le okoli 22 Zanimivo je, da razen nepomembnih izjem ni elementov z razpolovnim časom med 30 in 10$ leti. Te smeti bodo zaradi kratkega razpolovnega časa in majhne količine po 700 letih tvorile manj kot 10 % vseh odpadkov. Zaradi tega ne pridejo v poštev za dolgoročno shranjevanje. V nasprotju s temi imajo transuranski elementi dolge razpolovne časa (Pu, Np, Am itd). Ker so izredno toksični, podobno je z njihovimi potomci, bodo še 500 000 do 1000 000 let po shranitvi predstavljali poten-cialno nevarnost. Po približno enem letu, ki ga gorivo preživi v reaktorju, ga odpeljejo v tovarno za predelavo. Ta je ali v sklopu tovarne za izdelavo goriva ali pa je samostojen objekt. Cilj predelave izrabljenega gori-va je predvsem da dobijo nazaj delno osiromašen uran (UFq), ki ga nato podvržejo procesu obogatit-ve. Drugi pomemben proizvod predelave je p/uto-nij, navadno v obliki nitrata, ki ga med drugim lahko uporabijo za izdelavo mešanih gorivnih elementov (UO2—PuO2)- V dosedanjih separacij-skih postopkih, v glavnem so kemične narave, odstranijo le 99,5 % urana in plutonija. Upajo, da bodo lahko pri novih gorivnih elementih uporabili do sedaj neizkoriščene aktinide. Moč reaktorja bi se s tem nekoliko zmanjšala, problem shranjevanja radioaktivnih odpadkov pa ne bi bil tako dolgoro-čen. Kolikor mi je znano, do danes še ne obstajajo mednarodna določila o ravnanju z jedrskimi od-padki, prav tako ni enotne definicije radioaktivnih odpadkov. Večina odpadkov (levji delež je prispe-vala vojaška industrija) je v tekoči obliki spravljena na zemeljski površini. Zaradi večje varnosti bodo morale biti odstranjene iz neposrednega človekove-ga okolja. Predlaganih je bilo več možnih načinov shranjevanja: odmetavanja odpadkov v večje mor-ske globine do izstreljevanja v vesolje. Najverjetne-je in najbolj sprejemljivo se zdi shranjevanje odpadkov v skrbno izbrane globoko ležeče geolo-ške formacije. V ta namen jih bodo morali predelati v trdo strukturo, najverjetneje v stekla-sto, ki je najbolj raziskana. Danes je to najbolj negotov del gorivnega cikla reaktorja, ki precej buri duhove, saj je od njega odvisen obstoj JE. Problemi, ki se tu pojavljajo niso samo tehnične narave. Veliko držav namreč, ki ima razvito tehnologijo, nima primernih odlaga-lišč oz. lokacij za odlagališča. Ta morajo biti zagotovo stabilna milijone let in ravno toliko let odpadki ne smejo prodreti na površje, da ne bi ogrožali življa. Take države bodo morale svoje odpadke izvažati v druge, ki bodo imele za to primeren prostor. Bolj kakor ostali viri električne energije, so JE mednarodnega značaja. Prevoz rauioaktivnih snovi Nekatere študije se ukvarjajo sarno s prevozom svežega in odrabljenega goriva ter smeti. Teh prevozov bo, če bodo uresničeni vsi načrti, leta 2000 nad 50 000. Vsak transport bo vseboval 2 do 3 MCi radioaktivnih snovi, kar vsekakor ni mačji kašelj. Če pomislimo, da bo celotna prevožena pot okoli 50 milijonov morskih milj. . . Verjetnost, da se zgodi sabotaža ali nesreča bo precejšn/a. ?>e nekateri problemi To, da se v človekovo delovanje prikradejo doiočene nepravilnosti, pa naj še tako pazi, sem že omenil. Teh bo, lahko pričakujemo, z rutinizacijo del vedno več. Poleg tega v svetu delujejo številne organizacije, ki za doseganje svojih ciljev uporablja-jo ,,nedovoljene" metode. Kaj če si izberejo za cilj svoje akcije enega izmed jedrskih objektov, pa naj bo to navaden tovornjak, v katerem bodo prevažali radioaktivne smeti? V reviji Življenje in tehnika sem prebral nasled-njo zelo poučno ,,zgodbico,,: Leta 1974 je v skrajno sumljivi avtomobilski nesreči umrla Karen Silkwood, analitik v laboratorijih ene izmed dese-tih tovarn za proizvodnjo in predelavo jedrskega goriva Kerr McCee Corporation pri Oklahomi. Preiskava, ki so jo večkrat začeli, pa spet potlačili iz najvišjih vrhov državne uprave, je samo pokaza-la, da je Silkwoodova nosila ovojnicc z vznemirlji-vimi podatki o varnostnih razmerah v tovarni, kjer je nekajkrat izginilo po 10 do 25 kg piutonija. Doslej je samo v ZDA izginilo neznano kam najmanj 5500 kg plutonija. Vse to ne bi bilo nič hudega, če ne bi bilo potrebno za izdelavo atomske bombe le borih 5 kg plutonija aii nekaj malaga več. Atomsko bombo pa lahko v dogled-nem času seslavi,,skoraj vsakdo". JE Krško Lokacija Jedrska elektrarna Krško je prva iz serije JE, ki naj bi jih do leta 1995 zgradili v Jugoslaviji.. Skupna električna moč teh elektrarn naj bi bila 4000 do 7000 MW. Jedrska elektrarna Krško ima lahkovodni reaktor na vodo pod pritiskom. Po moči, ta je 635 MW e, spada v kategorijo srednje močnih elektrarn tega tipa. Postavljena je na ievem bregu Save okoli tri kilometre jugovzhodno od Vidma in Krškega med železniško progo Ljubljana—Zagreb in reko Savo na nadmorski višini 155,2 m. Izmed nekaj možnih lokacij, ki so jih izbrali glede na osnovne kriteri/e (povpraševanje po električni energiji in bližma večjih odjemalcev, ustrezni pogoji za pretočno hlajenje ter splošne karakteristike mikrolokacije, ki jim mora ustrezati eiektrarna), današnja lckacija najholje zadošča geološkim, hidrološkim, meteoro-loškim, seizmološkim in demografskim zahtevam. Podzemni tokovi so menda taki, da je nemogoče kakršnokoli onesnaženje pitne vode za Krško in okolico. Poleg tega je plato elektrarne za 0,5 m nad nivojem katastrofalno visoke vode, kar naj bi bilo dovolj, da je elektrarna varna pred poplavitvi-jo. Področje lokacije spada 3//s in 50 rrv^/s), se je izkazal za premajhnega. Da bi spravili toplotno onesnaže-nje Save v dopustne meje, so morali preiti na kombinirano hlajenje — to je pretočno in s hladilnimi stolpi. Vetro vnost je baje tudi primerna: zatišje je le okoli 10 % celotnega časa, Karse tiče demografskih pogojev, lahko rečemo, da so dobri. Seveda, če med obratovanjem ne bo prišlo do večje nezgode. . . Onesnaževanje Do sedaj je bila produkcija neuporabnega radio-aktivnega materiala v Sloveniji majhna in ni pred-stavljala večjega problema. Seveda se bo stanje s pričetkom obratovanja JE Krško spremenilo. Radioaktivne snovi, ki nastajajo med obratovanjem navadno delijo po agregatnih stanjih. 1. Tekoči radioaktivni odpadki Tekoče radioaktivne odpadke navadno delijo v tri skupine glede na aktivnost: nizko, srednje in visoko aktivne. Klasifikacija ni enotna in se precej loči od države do države. Nizko aktivne in potencialno (ni nujno, da so) radioaktivne vode navadno razredčijo in jih spustijo v reke. Tako bo tudi pri nas. Srednje aktivne odpadke bodo najprej vodili v poseben prostor za predelavo (aktivnost bo med 1O~3 jn io~^Ci/1). Tu jih bodo dekontami-nirali in šele nato razredčene s hladilno vodo spustili v Savo. Predvidevajo, da bodo v enem letu izpuščene aktivnosti okoli 1000 Ci. Ob upošteva-nju povprečnega vodnega pretoka reke Save bo to pomenilo pod 3.10~^Ci/m^ od mešanice izotopov brez tritija, tritij sam pa bo prispeval 3.10~7Ci/m3. Te vrednosti so pod 11 % maksi-malne dovoljene koncentracije. Kljub temu, da bo izpuščanje izvajano v za to najbolj primernih okoliščinah ter kljub izredno majhni aktivnosti, ne smemo pozabiti, da lahko pride do nezaželene akumulacije radionuklidov tako v nekaterih rastli-nah kot tudi v živalih. Sava namreč namaka večji del Posavja, ki je izrazito agrarno področje. Poleg tega črpajo iz savskega območja pitno vodo za večje in manjša obsavska mesta. Ostanke od predelave bodo soiidificirali. Visoko radioaktivne tekočine med obratovanjem elektrarne ne nastaja-jo. 2. Plinasti radioaktivni odpadki Zrak, ki poleg radioaktivnih plinov (kripton, ksenon, tritij, jod) vsebuje še radioaktivne prašne delce in aerosole, bodo iz kontaminiranega pod-ročja elektrane vodili preko sistema filtrov, deloma pa tudi skozi poseben dekontaminacijski proces, v prezračevalni stolp. Kljub temu ne bodo odstranjeni vsi radioaktivni materiali. Ker pa so zračni tokovi na Krškem polju razmeroma ugodni, se bo njihova koncentracija še zmanjšala. Posebno pozornost bodo morali posve-titi jodovemu izotopu J—131, ki kljub kratki življenjski dobi in majhni koncentraciji ni tako nenevaren. Akumulira se v žlezi ščitnici. Potrebne bodo stalne kontrole povrtnine in mleka v večji okolici elektrarne. Trdi radioaktivni odpadki so zelo različnega izvora: večja količina jih bo nastala pri predelavi tekočih radioaktivnih odpadkov, tu bodo še radio-aktivne zaščitna oblačila, krpe, embalaža in druga oprema. Vse to ima manjšo aktivnost, a veliko prostornino, ki jo bodo na ustrezen način zmanjša-li. Letna produkcija bo obsega/a okoli 150 posod po 200 litrov (100 m^). Ob elektrarni bo skladi-šče, ki bo zadoščalo za pet obratovalnih let. V bodoče bodo morali v Sloveniji ali v Jugoslaviji (gre za državni problem) zgraditi centralno skladi-šče za nizko in srednje aktivne odpadke. Zakopa-vanje zaradi neustreznih pogojev verjetno ne pride v poštev. Med trde radioaktivne odpadke vsekakor spada-jo odpadki od reprocesinga (predelave). Jedro reaktorja JE Krško tvori 121 gorivnih elementov, ki so razporejeni v obliki osmerokotnika. Vsak elernant vsebuje (bo vseboval; 175 goriv-nih palic. To so na obeh konceh zvarieno cevi iz Zr—litine, v katerih so spravljene tablere UGz Ob prvem polnjenju bodo v reaktor vložili ckoii 47 500 kg obogatenega urana. Vsako nadslnje leto bodo zamenjaii okoli 16 ton gdvs. U elektrarne bo cdrabljeno gorivo najprei romaio v vodni bazen tik ob elekfarni, kjer se bo nekaj mesecov umirjalc (začetna aktivnost se mu bo imanjšala na 10 %). Te izredno nevane palice bcdo r-sto odpeijaii v sno izmed evropskih tovarn •/ predelavo. Prevažali bodo manjše število paiic naenkrnt. V predelavi bodo izločili 99,5 % urana lr> nekaterih drugih elementov. Na vsako to.no v reaktor vloženega uraha dobijo tako okoii 35 kg razcepnih preduktov in 9 kg transuranskih elementov ter večjo količino radioaktivnih strukturrih eiementov. Transuranski elementi imajo izredno doigo življenjsko dobo. Poleg tega so nevarni sevalci alfa. Kam z njirr.i? Ali jih bo država, ki ho reprccesing izvajala, prevzela? Mogoče jih bomo dooii nszaj s prede/anim gori- 4. Toplotno onesnaževanje Hladilna voda tako v termičnih kot v JE je potrebna za hlajenje in kondenzacijo pare, ki prihaja od turbine in s tem prwz:ime okoli 60 % celotne topiotne egergije. Zato se ji dvigne tempe-ratura za okoli 10 C. Vodo, potrebno za hiajenje, bodo jemali iz Savn m jo segreto vračaii nazaj. Vsako sekundo bcdo porabiii okoli 30 rr>3 vode. Ker paje minimaim pretok istega velikostnega reda pomeni, da bo najmanj enkrat na leto zmanjkalo vode, oz. da se bo ternperatura vode dvigniis nad dovoijeno msjo. i'o bodo preprečili s hladilnim stolpom. 77 pa so viri večjih količin vodne pare., kar bo imelo za posiedico povečanje vlažnosti zraka in s tem večjo količino padavin. Temperatu-ra Save se ne bo dvignila za več kot 2 stopinji. Karakteristike vode se bodo s tem spremenile. Med drugim se bo zmanjšala topnost kisika, kar ima lahko za posiedico porušenje ekosistema reke in okolice. Na srečo sovpadajo minimalni rečni pršto-ki s hladnejšimi meseci, poleti pa ima Sava navadno največji vodni pretok. Umestno bi bilo, da bi nekoliko podrobneje primerjal vpliv na okolje med JE in drugimi elektrarnami. Omejil pa se bom le na povzetek iz večjega števila člankov. In ta je: JE so, če normalno obratujejo, varnejše od drugih virov električne energije, njihov vpliv na okoliš pa je manjši kot pri hidroelektrarnah. To velja le za elektrarne! JE pa je le člen v verigi jedrske konvencionatne industrije. E.P. Do izbijanja naftne krize 1973. godine o energiji se u široj javnosti nije mnogo raspravljalo, a rasprave u stručnim krugovima vociene su prvenstveno na tehnološ-kom i komercijalnom polju. Trebalo je, naime, osigurati najpovoljnije izvore po-trebne energije za brži raz-voj industrije, saobračaja, poljoprivredne, gradevinske i ostale mehanizacije, za masovno uvodenje bijele teh-nike i drugih trošila ener-gije u domačinstva, kao i za sve ostale potrošače. Nisu se postavljala pitanja koliko nam energije stoji na raspo-laganju i kako osigurati energiju za dugoročan i sta-bilan privredni i društveni razvoj. Nakon 1973. godine energija postaje tema dana; o njoj svakodnevno obavje-štavaju sredstva javnog in-formiranja, a stručnjaci se sve više bave dugoročnim bilanciranjem potreba i pro-nalaženja načina za osigura-nje prognoziranih potreba za energijom. Izvori su pri-marne energije podijeljeni na obnovljive i neobnovljive, a i sve se češče upotrebljava termin novi oblici energije pod kojim se podrazumijeva energija Sunca, vjetra bio-masa, plime i oseke, valova, fuzije, geotermalna i drugo. Iako se energetičari razi-laze u procjenama kretanja energije i u procjenama re-zervi pojedinih klasičnih energetskih sirovina, proc-jene se sviju uglavnom svode na zaključak da če XXI stolječe, energetski gle-dano, postati usko grlo dalj-njeg razvoja društva, ako se u meduvremenu ne pro-nadu novi izvori i novi na-čini korištenja energije. Zbog toga se pred energeti-čare u biti postavljaju dva pitanja: - Kako produžiti trajanje eksploatacije i upotrebe neobnovljivih oblika pri-marne energije i na taj na-čin stvoriti više vremenskog prostora za istraživanja u toku? - Kako obuzdati i komerci-jalno upotrijebiti ogromne količine energije koje nam nudi Sunce, vjetar, bio-mase, plima i oseka, energija va-lova, geotermalna energija i drugi izvori? Da pi se dao odgovor na prvo pitanje, preispituje se kompleksno iskorištenje još raspoloživih hidropotenci-jala, pripremaju se i poduzi-maju mjere štednje i racio-nalizacije potrošnje, razma-traju se mogučnosti zam-jene pojedinih oblika ener-gije s obzirom na dugo-ročne energetske bilance, intenzivno se radi na raz-voju novih tehnologija, a naročito na primjeni fuzije, javljaju se različite koncep-cije saobračaja u budučno-sti, a taj bi se trebao kori-stiti s manje energije i drugo. U vezi s drugim pitanjem krenulo se nedavno tako reči od početka. Korištenje energijom Sunca i vjetra, geotermalnom energijom i drugima, poznato oduvijek, potisnula je nagla potreba za velikim količinama ener-gije nakon industrijske revo-lucije. Znanstveni radnici, konstruktori i projektanti pristupili su intenzivnom proučavanju praktičnih mogučnosti komercijalnog korištenja novim oblicima energije, a naročito energije Sunca. Donedavno su prona-lasci zbog ograničenih mo-gučnosti primjene i visoke cijene vrlo malo upotreblja-vani, ali su pak brojnije upo-trebljavani samo u speci-jalne svrhe, npr. fotoelek- GDJE JE MJESTO ENERGIJI SUNCA? K SUNCU Piše: Mladen Juričic, podsekretar za energetiku, industriju i zanatstvo SR Hrvatske trične čelije. Posljednjih je godina izuzetna pažnja po-klonjena Sunčevoj energiji, pa se u eksploataciji več na-laze uredaji za klimatiza-ciju, grijanje sanitarne vode, pogon crpki za navodnjava-nje i drugi. Ilustracije radi, na X svjetskoj konferenciji za energiju održanoj 1977. godine u Istambulu, na sjed-nici o nekonvencionalnim oblicima energije poklo-njeno je Sunčevoj energiji dva puta više vremena nego termonuklearnoj fuziji. Zna-tan interes za korištenje energijom Sunca pokazuju u naše vrijeme potencijalni proizvodači opreme, a naro-čito potencijalni korisnici i najšira javnost i u našoj zemlji. Što smo do sada poduzeli? Društvenim planom Jugosla-vije za razdoblje od 1976. do 1980. godine utvrdeno je da u politici razvoja energe-tike težište treba biti, iz-medu ostalog, na istraživa-njima solarne i geoter-malne energije, a Društve- nim planom SR Hrvatske predvideno J3 istraživanje novih energetskih izvora — urana, solarne i geoter-malne energije. Ovim društ-veno verificiranim doku-mentima istaknut je pose-ban značaj istraživanja na području solarne energije. Republički sekretarijat za energetiku, industriju i za-natstvo SR Hrvatske izradio je program istraživanja energetskih sirovina u SR Hrvatskoj za razdoblje do 1985. godine u kojem su naz-načeni i konkretni radovi u vezi istraživanja i primjene Sunčeve energije u spome-nutom razdoblju. Slične se akcije poduzimaju i u dru-gim republikama. Održano je nekoliko savje-tovanja o solarnoj energiji, uključeni smo u akcije medi-teranskih i drugih zemalja istraživanja i upotrebe ener-gije Sunca, javljaju se poten-cijalni projektanti i proizvo-dači opreme. Dakie, nala-zimo se pred početkom proizvodnje uredaja i ma- sovnije upotrebe Sunčeve energije prvenstveno na području niskotempera-turne konverzije. Da bi se na ovom pionirskom poslu postigli što bolji rezultati, animirala se najšira jav-nost, ali i podstaknuo stvara-lački rad u znanstvenim in-stitutima i u budučih proiz-vodača uredaja za upotrebu energije, osnovano ie 1978. godine Hrvatsko društvo za Sunčevu energiju. Osnovni je cilj društva udruživanje i organiziranje gradana i radnih ljudi koji žele da se što brže omoguči široka upotreba Sunčeve energije i da ta energija postane sastavni dio hrvatske energetike. Društva su osnovana i u nekim drugim republikama, a Jugoslavensko društvo za Sunčevu energiju prerasta u Savez društava za Sun-čevu energiju. Predstoje brojne akcije vezane uz nor-mativnu djelatnost, a naro-čito u vezi s urbanističkim i gradevinskim uvjetima, za- tim izgradnja oglednih obje-kata za grijanje sanitarne vode i klimatizaciju prosto-rija potrebno je prikupiti, sortirati i obraditi podatke o klimatskim uvjetima po užim područjima potrebne projektantima i proizvoda-čima opreme i drugo. Energetske bilance do 2000. godine U našoj zemlji ne postoji društveno verif icirana ener-getska bilanca do kraja sto-lječa, ali postoje r&dovi znanstvenih instituta što pokazuju da če idučih dvade-setak godina problem ener-gije biti sve više i više izra-žen i postati presudan za daljnji razvoj. Do sada su usvojene svega dvije kom-pleksne godišnje energetske bilance u Jugoslaviji, a dugo-ročnu društveno verifici-ranu energetsku bilancu ima samo SR Slovenija. U toku je izrada dugoročne energetske bilance SR Hrvatske koja če posiužiti kao osnova za progranira-nje rada razvoja od 1980 -1985. godine i utvrdivanje dugoročne energetske poli-tike u Republici. Na istom zadatku radi se i u drugim republikama. Raspoloživi podaci iz ra-dova Instituta za elektro-privredu iz Zagreba poka-zuju da je potrošnja ukupne energije u SR Hrvatskoj 1975. iznosila 52,6 x 1012 Kcal, a do 2000. godine po-rast če još dva puta i oče-kuje se izmedu 155 i 165 x 10'2 Kcal. Buduči da Jugoslavija da-nas uvozi oko 70% potreb-nih količina sirove nafte za što treba osigurati oko 1,4 mlrd $ započet je uvoz veli-kih količina prirodnog plina (u 1980. godini če se uvesti 3 mird. Nm3 s težnjom daljnjeg porasta u slijede-čim godinama), uvozimo ug-ljen za koksiranje, potpuno su razumljivi sve glasniji apeli i zahtjevi za racio-nalno trošenje i štednju svih oblika energije. U ovakovoj je situaciji nesporno da je Sunčevoj energiji mjesto u svakoj energetskoj bilanci, Energetičari ne očekuju da če u bližoj budučnosti, tj. do 2000. godine postotak sudje-lovanja Sunčeve energije u energetskoj bilanci biti ve-lik, medutim, svaki postotak znači veliki doprinos opčoj akciji za osiguranjem dugo-ročnog i stabilnog razvoja našeg društva. Uspijemo li u narednih 20 godina ener-gijom Sunca pokriti samo 2°/o potreba za energijom, upotrebljavat čemo u 2000. godini energiju Sunca ravnu proizvodnji termoe-lektrane od 600 MW, od-nosno 3,84 milijarde KWh, što odgovara 1/3 ukupne potrošnje električne ener-gije u 1979. godini u SR Hrvatskoj. Značajno je istači da naša zemlja ima šansu , obzirom na geografski položaj i izra-zito visoku potrošnju ener-gije u priobalnom pojasu u ljetnim mjesecima za vri-jeme turističke sezone, da največi dio energije koja se danas upotrebljava prvenst-veno za zagrijavanje sani-tarne vode u sagledivoj bu-dučnosti zamijeni Sunče-vom energijom. Mogučnosti su primjene Sunčeve ener-gije mnogobrojne i pred današnjom generacijom i generacijama koje dolaze stoji veliki i primamljiv iza-zov. (Tekst prenosimo iz prvog broja časopisa »Sunčeva energija«. Podvlačenja re-dakcijska.) KAVI SU IZGLEDI ZA PRIMJENU SUNČEVE ENERGUE SADA I U BUDUČNOSTI? K IZVORU ŽIVOTA BIBLIOGRA-FIJA Casopis »sunčeva energija« objavljivat če u svakom broju najznačajnije bibliografske jedinice iz oblasti korištenja sunčeve energije... Pišu: prof. dr Josip Pažanin dipl. iur. Lada Kovačič Svjedocf smo vremena u kome se problem energije pojavljuje kao sadržajno na-joštriji izraz medunarodnih ekonomskih i političkih od-nosa, ispoljavajuči se kao limitirajuči faktor bržeg ili sporijeg razvoja nekih obla-sti privrede, graničeči u krajnioj konzekvenci s pita-njem da li je moguč daljnji razvoj ili pak moramo prih-vatiti nemogučnost daljnjeg prosperiteta u svjetskim razmjerima. Svjetska energetska kriza koja je izbila krajem 1973. godine kao drastičan izraz niza kriznih pojava u post-oječem sistemu medunarod-nih ekonomskih odnosa, nedvosmisleno je pokazala da je energetika danas post-ala prvorazredni problem s dalekosežnim posljedicama za velike i male zemlje, a posebno za zemlje u razvoju. To je dugoročan problem bez čijeg rješenia nije mo-guče u globalnim okvirima ostvariti značajniji priv-redni razvoj i rast društve-nog standarda. Na drugoj se strani javlja faktor potrošnje sa sve ve-čim i večim zahtjevima čije je ograničenje moguče samo kao privremeno rješe-nje, ali uz rizik zaostajanja u razvoju pojedinih zemalja, odnosno izazivanja potresa i kriza na planu medunarod-hih odnosa. Uz sve velike napore, kojiisu) zadnjih go-dina učinjeni u pogledu šted-nje energije, danas se jasno vidi da svjetska energetska bilanca nije poboljšana i da se pored nafte, koja i dalje zadržava ulogu glavne kom-ponente u snabdjevanju energijom, javljaju problemi i s drugim energetskim iz-vorima, posebno u oblasti nuklearne energije. Govoreči o klasičnim ener-getskim izvorima, dobro je podsjetiti se kako se u ove ubrajaju: ugljen, nafta, plin i voda. Praktički se svi stro-jevi, aparati i uredaji kori-ste energijom iz ovih izvora. Potrošnja je energije u 1955. godini iznosila tri milijarde tona SKE, 1965. godine šest milijardi tona SKE, 1975. go-dine 11 milijardi tona SKE, predvideno je da če 1985. godine iznositi 16 milijardi tona SKE, a 2000. godine 25 milijardi tona SKE. Prema svjetskim statisti-kama zna se da se energija troši: cca 42% za zagrijava-nje prostorija, 36% za toplu vodu i industrijsku toplinu, 16% u saobračaju i 6% za svjetlosnu energiju. Kako je vidljivo, glavnina potrošnje energije otpada na grijanje prostorija, potrošne vode i industrijsku toplinu. Iz istraživanja koja provode naše i strane institucije točno se zna da su rezerve tzv. klasičnih energetskih izvora ograničene. Pri sadaš-njem stupnju proizvodnje i potrošnje nafte utvrdene svjetske rezerve bile bi prema procjenama, iscrp-ljene za 33 godine, ukoliko se u meduvremenu ne ot-kriju novi izvori, A što onda? Ni rezerve drugih vrsta energije nisu neiscrpne, a pored toga stoje na raspola-ganju ograničenom broju zemalja o čijoj volji, politič-koj situaciji ili orijentaciji ovisi praktički cio svijet. Ovakva situacija, u kojoj se standard i budučnost čovje-čanstva gradi na iscrpivim izvorima energije, natjerala ]e, i stalno tjera institute i istraživačke organizacije na traženje mogučih izlaza. A izlaz je moguč jedino uz pomoč novih izvora ener-gije. Noviji ili neklasični izvori energije, koji su več niz go-dina predmet proučavanja velikog broja država i njiho-vih institucija, te eksperi-mentiranje s više ili manje ekonomskih uspjeha, poka-zali su da su najznačajniji alternativni izvori nukle-arna energija i energija Sunca. Ostale vrste energija za sada nemaju naročitog značaja ni utjecaja na ener-getske bilance u svijetu: energija vjetra, energija bio-mase, i energija termalnih izvora. Korištenje nuklearne ener-gije povezano je s poznatim opasnostima, a rezerve su urana takoder ograničene. Ne smijemo zaboraviti i dalj-nju komponentu u razvoju privrednih grana i pratečih energetskih kapaciteta, od-nosno jednu novu potrebu društva, a to je ekološki fak-tor o kome se do nedavno nije vodilo računa. U sadaš-njoj situaciji dospjeli smo u naoko apsurdnu situaciju li kojoj se čovjek mora štititi od katastrofalnih posljedica koje sam izaziva u pokušaju da rješi temeljne probleme suvremenog života. Jedino Sunčeva energija ima kao energetski izvor neograničene rezerve, ne podliježe krizama, a sva-kome je na raspolaganju. Za manje od pola sata Zemlja primi od Sunca više ener-gije nego se u svim oblicima potroši na Zemlji za godinu dana. Svi ovi razlozi stavljaju Sun-čevu energiju u prvi plan. Njena primjena ima, u glo-balnim okvirima, najbrži trend razvoja. Medutim, brzina kojom če Sunčeva energija nalaziti svoju ppm-jenu ovisi uglavnom o tehno-logiji proizvodnje i cijeni uredaja koji služe za njeno korištenje. Stručnjaci predvidaju da če svjetski trend iskorištava-nja energije rasti tako, da če se u 2000. godini naftom pokrivati 20%, vodom 6%, ugljenom 20%, uranom 24%, plinom 8% i Sunčevom ener-gijom 22% energetskih po-treba, dok če u SR Hrvats-koj u ukupnoj energetskoj bilanci energija Sunca biti zastupljena sa 5%. Današnji su odnosi potroš-nje energije takvi da se cca 50% energetskih potreba pokriva naftom, 30% uglje-nom, a ostatak iz drugih iz-vora. Iz ovih analiza vidljivo je da se veliki akcenat stav-lja na korištenje Sunčeve energije koja sada predstav-lja svega 1% ukupnog ener-getskog potencijala. U našoj zemlji postoje mnogi pro-grami i planovi za korište-nje Sunčeve energije. Postoje i projekti, kao što su projekti za zagrijavanje oko 20 bazena, projekti za grija-,nje potrošne vode za više turističkih naselja, projekti za centralno grijanje stam-benih naselja pored Ljub-ljane, idejni projekat za gri-janje i hladenje hotela »In-tercontinental« u Beogradu, a upravo je u toku idejna studija stambenog naselja »Jadranovo« kraj Crikve-nice. Premda postoji mnoštvo ideja i navedenih projekata, kod nas je do danas veoma malo realizirano i to uglav-nom kod privatnih objekata. Medutim, susjedna Italija i Austrija imaju vrlo velik broj sunčevom energijom grijanih bazena, hotela, bol-nica i drugih objekata. U sadašnjoj situaciji trebalo bi razvijati uredaje i tehnolo-giju u pravcu niskotempera-turne konverzije sunčeve energije, tj. za grijanje tople potrošne vode, bazena i sl. Ovo ne znači da se neče raz-vijati i ostale mogučnosti primjene sunčeve energije kao što je hladenje, pret-vorba sunčeve energije u električnu i sl. Pred nama ostaje pitanje što če se od svih tih spoz-naja primjeniti za narednih 30, 50 ili 100 godina. Nauka ima riječ. Ali, za ispravan odgovor ne može biti prepuštena sama sebi, ne može biti oslonjena samo na plemenitu težnju i ljud-ski um. Preslabe su samo snage ent!u>zijasta. Sonnenenergie Moglichkeiten und Beisplele ausgefuhrter Anlagen, 1976. Izdavač: Verlag C. F. Muller, Karlsruhe Andreas Kalt Baustein Sonnenkollektor, 1977. Izdavač: Verlag C. F. Muller, Karlsruhe Klaus Daniels Sonnenenergie Beispiele praktischer Nutzung, 1976. Izdavač: Verlag C. F. Miiller, Karlsruhe Jean-Pierre Winkle/Peter Gygax Sonnenenergie in Theoirie und Praxis Band 1: Grundlagen, 1976. Band 2: Anvvendung, 1977. Izdavač: Verlage C. F. Miiller, Karlsruhe Heinz Bach/Siegmar Hesslinger Warmwasser-Fuqbodenhei- zung, 1978. Izdavač: Verlag C. F. Miiller, Karlsruhe Hans Rau Heliotehnik-Sonnenenergie in praktischer Amvendung, 1976. Izdavač: Udo Pfriemer Verlag, Miinchen Prof. John A. Duffie, Prof. William Beckman Sonnenenergie: Termische Prozesse, 1976. Izdavač: Udo Pfriemer Verlag, Miinchen Informationswerk Sonnenenergie Heizung-Warmwasser-Kuhlung, 1977. Izdavač: Udo Pfriemer Verlag, Miinchen Grundlagen der Solar-technik I, Tagungbericht der DGS, 1976. Izdavač. DGS, Postfach 20 06 04, 8000 Miinchen 2 Heizen mit Sonne, Tagungbericht der Deutschen Gesellschaft fur Sonnenenergie e. V. (DGS) Miinchen, 1976. Izdavač: DGS, Postfach 20 06 04, 8000 Munchen 2 Axel Urbanek 50 deutsche Sonnenhauser, 1977. Izdavač: DGS, Postfach 20 04 06. 8000 Miinchen Peter Steiger, Conrad U. Brunner, Heinz Frei Diego A. Gruneberg, Hansueli Remund Martin Steiger PLENAR Planung - Enegie - Architektur, 1977. Izdavač: DGS, Postfach 20 04 06, 8000 Miinchen 2 J. O'M. Bockris Institute of Solar and Electrochemical Energy Conversion, Australija Energy: The Solar — Hydrogen Alternative, 1977. Izdavač: DGS, Postfach 20 04 06, 8000 Munchen 2 Groundwater, IS Solar radiation in air conditioning Crosby ockwood, 1957. Ransom, W. H. Solar radiation and thermal effeckt on bldg materials HMSO, 1962. Lof. GOG World distribution of solar radiation Uni. of Winsconsin, 1966 Brinkworth, B. J. Solar energy for man Compton Press, 1972. Speyer, E. Solar buildings in temperate and tropical climates UN, 1974. SV Szokolay Solar energy and building Architectural Press, London Robinson, N. Solar radiation Elsevier, 1966. Andrassy, Stella Solar water heaters UN, 1974 Felix von Konig Windenergie in praktischer Nutzung, 1978 Loudon, A. G. Summertime temperatures in buildings BRS Current Paper 47/1968 Page, J. K. Solar energy and architecture Roval Institution, 1974._______ HRVATSKO DRUŠTVO ZA SUNČEVU ENERGIJU »Mi smo, koliko nam to snage i sredstva omogučuju, pristupili traženju optimal-nih mogručnosti korištenja Sunčeve energije kako zbog nestašice različitih goriva, tako i zbog dobivanja takvih izvora energije koji če omo-gučiti pravi odnos na rela-ciji čovjek-priroda i očuvati čovjekovu sredinu zdra-vom«. Riječi su to glavnog i odgo-vornog urednika, prof. dr Josipa Pažanina s Tehnič-kog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, uz proslavu prvog broja časopisa »Sunčeva energija« koji je nedavno svečano promoviran u Ri-jeci. Izdavač je časopisa Hrvatsko društvo za Sun-čevu energiju osnovano pro-šle godine kao prvo u našoj zemlji... Činjenica da je promocija prvog broja časopisa »Sun-čeva energija« prošla u na-šoj javnosti potpuno nezapa-ženo i da je Hrvatsko društvo za Sunčevu ener-giju jedno od značajnijih čla-nova Cooperation Mediter-raneenne Pour Uenergie So-larie COMPLEX kao i Deut-schen Gesellschaft fur Son-nenenergie - DGS, te da su mnogi njegovi članovi ujedno i članovi ISES-a, samo djelomice ilustrira značenje tog Pionirskog po-duhvata koji u mnogome nadilazi sredinu u kojoj je realiziran. Istaknimo i to da je Tehnički fakultet Sveučili-šta u Rijeci, zahvaljujuči do-brim dijelom i neumornom zalaganju prof. dr. J. Paža-nina, na planu sagledavanja mogučnosti korištenja Sun-čeve energlje, svijetla točka unutar devetnaest (19) jugo-slavenskih sveučilišta, te da smo spram znanstveno-teh-nologijskog potencijala ko-jim raspolažemo u (indika-tivno neopravdanom) rasko-raku izmedu naš?li realnih mogučnosti i urgentnih po-treba. Za to zaostajanje ne-mamo nikakvo opravdanje - riječjii: prvi je broj časo-pisa »Sunčeva energija« naš istup na svjetsku scenu alter-nativnog mišljenja i prakse u iznalaženju rješenja iz krize suvremenosti tradicio-nalnog i povijesno prevlada-nog! Povijesno prevladanog oblika prisvajanja naše (pred)povijesti! Prvi broj izmedu ostalog donosi tekstove Dr Ivana Penzara s Geofizičkog za-voda u Zagrebu (»Maksi-malna snaga sunčevog zra-čenja na području Jugosla-vije«), Lade Kovačič s riječ-kog Tehničkog fakulteta (»Pravni problemi korištenja sunčeve energije sa poseb-nim osvrtom na urbane sre-dine«), U. Desnice i N. Urlija iz Instituta »R. Boškovič« u Zagrebu (»Kompjuterska simulacija solarnih sistema za toplinsku konverziju rav-nim kolektorima«), prof. dr J. Pažanina s Tehničkog fa-kulteta u Rijeci (»Gdje i kako u sadašnjem trenutku rentabilno koristiti sunčevu energiju?*) i mnoge druge. Časopis izlazi 2 puta godiš-nje, adresa je ureclništva: Hrvatsko društvo za Sun-čevu energiju, Tehnički fa-kultet, 51000 RIJEKA, Narod-nog ustanka 58, a godišnja pretplata za nečlanove 100 dinara. Nedvojbeno, iz Rijeke je kre-nula inicijativa spram koje ne možemo ostati ravno-dušni!___________________ »Mi smo, kolikor nam moči in sredstva omogočajo, za-čeli iskati optimalne možno-sti izkoriščanja sončne ener-gije tako zaradi pomanjka-nja različnih goriv kot za-radi takih virov energije, ki bodo omogočili pravi odnos med človekom in naravo in ohranili človekovo okolje zdravo.« To so uvodne besede glav-nega in odgovornega ured-nika prof. dr. Josipa Paža-nina s tehnične fakultete Sveučilišča na Reki za prvo številko časopisa »Sunčeva energija«, ki je bil nedavno svečano promoviran na Reki. Izdajatelj časopisa je Hrvatsko društvo za Sun-čevu energiju osnovano lani in prvo v naši državi... Dejstvo, da je promocija prve številke časopisa »Sun-čeva energija« ostala v jav-nosti popolnoma neopažena in da je Hrvatsko društvo za Sunčevu energiju eno od pomembnejših članov Cooperation Mediterra- neenne Pour L'energie Sola-rie COMPLEX in tudi član Deutschen Gesellschaft fur Sonnenenergie — DGS; mnogi njeni članovi pa so obenem tudi člani ISES-a samo delno ilustrira pomen tega PIONIRSKEGA pod-viga, ki v mnogočem pre-sega okolje, v katerem je rea-liziran. Poudarimo tudi to, da je tehnična fakulteta Sveučilišča na Reki, zahva-ljujoč dobrim delom in veli-kemu trudu prof, dr. J. Paža-nina pri načrtu iskanja mož-nosti za izkoriščanje sončne energije, svetla točka med devetnajstimi (19) univer-zami pri nas in da smo proti znanstveno-tehnološkim po-tencialom, s katerimi razpo-lagamo v (indikativno neute-meljenem) nesorazmerju med našimi realnimi možno-sti in nujnimi potrebami, zato z zaostajenje ni nika-kega razloga — namreč, prva številka časopisa »Sun-čeva energija« je naš izstop na svetovnem prizorišču al-ternativnega mišljenja in prakse v iskanju rešitve in krize sodobnosti tradicional-nega in zgodovinsko prevla-danega! Zgodovinsko prevla-danje oblike prisvajanja naše (pred)zgodovine! Prva številka med ostalim prinaša tekste dr. Ivana Pen-zarja iz Geofizikalnega za-voda v Zagrebu (»Maksi-malna moč sončne radiacije na področju Jugoslavije«), Lade Kovačič z rečke teh-nične fakultete (»Pravni pro-blemi izkoriščanja sončne energije s posebnim ozirom na urbana okolja) U. Des-nice in N. Urlija iz inštituta »R. Boškovič« v Zagrebu (»Računalniška simulacija solarnih sistemov za to-plotno konverzijo z ravnimi kolektorji«), prof. dr. J. Paža-nina s tehničke fakultete na Reki (»Kje in kako v seda-njem trenutku rentabilno izkoriščati sončno ener-gijo?«) in mnoge druge. Ča-sopis izhaja dvakrat letnom, naslov uredništva je: Hrvatsko društvo za sun-čevu energiju, Tehnički fa-kultet, 51000 Rijeka, Narod-nog ustanka 58, letno pred^ plačilo za nečlane pa je 100 din. Nedvomno je iz Reke prišla pobuda, do katere ne mo-remo ostati ravnodušni! OKOLINA INJEN ČOVJEK »I tako nas činjenice na sva-kom koraku podsječaju na to da mi nipošto ne vla-damo prirodom kao što os-vajač vlada tudim narodom, kao netko tko stoji van pri-rode — nego da svojim me-som, krvlju i mozgom njoj pripadamo i usred nje sto-jimo i da se sva naša vlast nad njom sastoji u tome što nad svim ostalim stvoro-vima imamo tu prednost, da možemo spoznavati i pra-vilno primjenjivati njene zakone.« (F. Engels, »Uloga rada u pretvaranju maj-muna u čovjeka«) Proces čovjekova osvještava-nja tekao je u kontinuiranoj liniji od početnog sinkre-tizma, nerazlučive interak-cije ljudske jedinke i oko-line, nagona i prirode, bez svjesnog ostatka, koji bi se spram nje odnosio, zaključi-vao i mijenjao, do stjecanja svijesti o izdvojenosti, neovis-nosti i samodostatnosti u odnosu na okolinu. Proces je to koji se korjenio u nastu-panju i nezadrživom napre-dovanju »techne«, koja je čovjeku omogučila da oformljuje prostor, da u za-dovoljavanju svojih potreba nameče prirodi umjetne ok-vire i sisteme čija ga održi-vost zanima samo sa stano-višta racionaliteta i logosa »techne«. Covjeka je to do-velo u koliziju s njegovim »anorganskim tijelom« -počeli smo se ponašati kao da »nismo i sami pripadnici zemaljske ekološke ravno-teže, kao da smo neka privi-legirana i na neki način nat-prirodna biča«. (A. Huxley, »Ekološka politika«). Relativna iscrpljenost re-sursa koju danas osječamo iskazuje upitnost dosadaš-nje prakse i njene projekcije na budučnost prije svega s aspekta ekonomske racio-nalnosti (odnosno.- isplativo-sti) postoječih oblika eks-ploatacije prirodne okoline. Ta upitnost, medutim ne do- siže razinu na kojoj bi se postavila kao sveobuhvatna ekološka svijest čije polazi-šte i utemeljenje ne bi bilo u obnavljanju »mitske svetosti prirode« (I. Illich) u bilo ko-jem od oblika ekološkog re-dukcionizma, več u korjeni-toj promjeni čovjekova od-nosa prema prirodi od-nosno, mutatis mutandis (uz nužne i namjerne simplifika-cije) čovjekova odnosa prema čovjeku. Možemo se ili ne moramo složiti s onim autorima koji u ekologiji vide »subverzivnu nauku« (iako se čini potrebnim uklo-niti njenu moguču jednostra-nost proširenjem definicije: subverzivna - da, ali za koga?); medutim, nesum-njivo se moramo složiti s onim autorima koji ekolo-giju definiraju kao »kriti-čara, i to nužno radikalnog kritičara, jer se radi o pita-njima čovjekove egzistencije kao takve, njegova načina života, njegove kulture i društvene organizacije«. (R. Supek, »Ova jedina zemlja«). Ekologiji i njenom htijenju imanentna je radikalnost; ona se, polazeči od indu-strijske polucije, krize siro-vina i energije, demografske eksplozije, krize urbanog sta-novanja i drugih svojih po-javnih oblika, nužno pita o racionalnosti cjelokupnog ekonomsko-tehnološkog, društvenog i misaonog sklopa kojeg je posljedica. Medutim, sve dok če eko-loška svijest ostati unutar rezervata sterilnog intelek-tualizma i scijentizma; sve dok se ne uoči fundamen-talna povezanost njenog hti-jenja s nužnošču radikalnog mjenjanja ekonomskih i poli-tičkih odnosa u svijetu, od-nosno načina mišljenja ko-jeg produriraju; sve dok se ekologija i pitanja koja ona postavlja osvijeste ne samo sa stanovišta sprečavanja posljedica, več i otklanjanja uzroka, radikalnost i poten- cijalni revolucionarni "naboj ekološke svijesti bit če redu-ciran shvačanjem ekologije kao »pitanja higijene«. Ekološka je svijest nužno svi-jest radikalne promjene: sve dok če se granice rasta odre-divati samo i isključivo gra-nicom rentabiliteta i logi-kom profita idemo u susret jednoj apsolutno novoj kate-goriji: fizičkiin granicama našeg postojanja. »Svi dosadašnji načini proiz-vodnje išli cu samo za tim da postignu najbliži, najne-posredniji korisni efekat efekt O daljnjim posljedi-cama koje se pojavljuju kas-nije i koje postaju djelot-vorne tek postepenim ponav-ljanjem i nagomilavanjem nije se uopče vodilo ra-čuna.« (F. Engels, »Uloga rada...«) Smijemo li buduče genera-cije ostaviti bez alternative? •njsruis uiouaAjjtup n BfiAZBi 9U 9§ia 9s buo 'bui -guBzipBs o^BUpgfpod fofu n ns afoji 'jsouaij TAjstup t apoiud v I -isoiipo uipnfBpBiA BirafJABjsjoidns ouApBjBnjsod -3i9dsi3ds3q ijsouAi^sdš1^ K?buzbu čp ouibs ?9A 'BJiaAOj soupo aou ouajjbjii^I irepaf'Kjipion I VtlUdO 1 faC VHl^ilO'^ J • ^"l^P^IPUI mouABi3n bapbumhb 9f oj{b g^AijBfpnn 9JjsuBft>BiS fBjBiiz ifireuin Bp oiBqax> tq Bfugfgiui ndi* uioajjbao 9s Bp apnSouiaii biBjsod 1 • J*craf y M* c '^"^a *ni "airauioid BAi}>i9dsi9d BU9Aj§tup iniiABid od 'ou gu B5ijji.ni bao -9uiabpb|a ausBpi po mou9fpoqopo ^fouadajsod •nfBfjABjspaid sjBUitiAOUso nfio'ijsou * ' -aiU9JAO|SI9fBJBp '*pJT tt;OiqOI3{BJisfujsnpui 'nuBiiisi bz baejsp^is . ? ,, * »!?B"z 3" ojjb^iu OAO -uiopojud uiofugBfpds gfusBfiods 19fu§Bijnun np9]3od n js9as nUAi»B;nBA5i Bfirefojsdo'Bsinsgj qi5i$;38i9U9 9oiubj3 nsgf b[oazbj |ipoiud BUI940 1 nA}§njp BU19J0 ouiOAO3po9u s;sgr 1 uiofujBijnun bs B3J9AO? OB5i o89u 'BiopfBj t "jsoup9JA nuqaj;odn bu BfpBjugfao 1 'uii;nfp9i\[ 9oiubj3 :(,,Bqm>i8o>i'suira" Bunppoui n ois[) 9UATJ ITZqO n BUIIZn 9U OJ 91031 afUBAUjnipO O31BAS Bp SoiipOAZIOJd OBJI OUIBS OUIlJBAqS bS Bp OIUI19? :ifu§OI}Od f0U9AJSnip I BlUBq9X>0d UltUIBA|S BU .BJtJUBA>l OApnfpjSI 0B5l 9U9?BAqS 9JdfBU ns 90IUBJŠ U9UI foJlHO; n 9ZBJIZBI 9S 9UI9IA OUpOJTJKl I OJJSpnfl 3U Ojg ^goj gOqZ j o3A «jq3s 3ui0UIBS BUI9Jd B5I9AO5 BUBAOUSBZ 9f Bfoif '9AIJBfpiUI 95JSUBpBJ^ ,JSOUp9X\ 3j 'lfjUl9Z BU^BfdAZBI §0lip9J\Ild 90IUBJS 9;sdo BfjA •BIBIU9JBUI tllUARJJBOIpBJ BpBdSBJTlIOd BUIIU9UI9IA soupo lugfiKmzi 1 BjpijdlUI BAIJBUI9JIB BAO nuq9i;0dn BU BflOB;U9rUO"'lfojS 0JS90 IUBIJS foSnip -BJSOdsn BIIPZ IJIUpCapd JSOU90IUB3iO 9pS 'OUIBJ 3§n^5ip5l 3S ojfB Binpos 00002 po 3§ia BjBAqBz -(bs9I9;ui ijiuAijBiodioii jsoujnsud9AS B[uoAoSojd bu 'afupoAzioid 9qivs nfugpgjpo" ' uiou9Aj|rup 13(B3-ouAtjBjiiMAJi bz obsiuis 9S"jqn8'ijsoun^ra1 • « »^1131113***1102!101! IUPO-JT1« ^u nsoupo 3f 0UAHpau uijbu Tbao b^j y jb&tuS i Bnpwtpui uioajjbao joidnsB^ -gfupoAZioid bi^jas (Bq9i;od BfpBinJn^^iipioRSiiBiidBJiiAouso n izgnfosi'Bfugfg l.»!«,°?L7n,Sl!m«Ii™!)n 02!;lC"P!{ Hiu^jnip ^iJbjso Auoid OABJd i 'gfpojin' '"^38 BU9A;§nip 9u b) B^dB^ BfpBziiB9i 9f 3iuo^ -wi ndn uioii5ijsuqn>itvnJd 1 wo:ft!WUTOnuBA* ouibs BjBAiimio njoj^as uio^siuojb n 1 uieioo uiBfBASiid 'BnfoASiid jsoupaiA Buq9ijodn bj 9$ iq n 1 'BUiraBpoAzioid wiup9jsod9u psu BiBjidBJj q -gpoiud 1 BAjsnip 'B319AO5 npgiuzi nfpBiroiip ibj oiuiq9i;oan Bp .4lBU9ui9iA l-uozuon ni9A;snip , ^p b'9q9jjod"9up9isod9U9foui BABfjoAopBz oj§ ouo niuBpBiA bu ou9p'bjSzi 9f 9fo5i tujgnip n'uiopoiud bu gfugoijod 1 afupoAzioid BfuBAopp 9oipapod :ui9iqoia nigipai iq§ UBpgi sot u9joajo 91 gpAO 3f JSoup9iA Buq9i>oda" :bJjiqz Bqni8 i BjjriaA BU9J p'bu bx9AO5 BUiABpBpv :nuiiqoid' uiojfsoio^ nfBA9dsop 9u Snr^opiA n Bp b '?§oi} i gs ipOAZioij -TIJ9AS UI0U9ipB3BZ lUOUp9l ^jA^' clJS0lip9JA 9Uq9JOdn 911109)" 9U9ftBJSOUIBSO 3(OJZn 9l 9UIABpBlA UI9iqOld 'OUSOUpO *XU9fU9§9I 'BfUBJSOSB^ UlOJSBIOd UIIUpt3l9Jd9U OTOJJS I BfOAZBJ n B31BUIOJOO I BAOUBIJ ^TIOAS ^BUBJSCIO BZ BUIBSUBJ g^jjgu uiOlOIBd pod '9UIIJ 9f Bp 9f UIBU OUSBf) IJBJJBUIS OIBq9IJ iq 9U 9ppod 9USBpi po OUIBIjn9U 8oup9JAljd BUIBdo^S UipiOSU 9q9S OBpABldO 'OJIJO uinpoiosnp (ubaojubibhbz siiu niBonjs uio?iniu T}0Ai| gOu9A;snip ifpBzniBSio fous9As fojuoiiiAS i)BsnnuiJOj oiSoui 9S ?q stoy[ gfug^' tnisBp(np9Ui" '9fui9jsjs -(uiouigraojd mpijoioiig bs BfuBABfpjns ugasn jhj) BiuBABiuoaBz 9S9*nui guooiojjjBDi f0Up3f n gfpjinpoidgi 9U9Ajstup avoisn 9up'ojxid 1 npiius uious9azi n gpbiud BruBiBZBi 8ouzopu9pu9j §9fiufnqžo SoAid 'Bddcv *m H aSrfini aoisbu niBiiABjsoapaaa nui9? iia uraigug lojsiuojv guiBfiig^BuiapiBp '^soupgiA nuqgjiodn bu gfuBiiAsd gorpgpod i ubjsn ns ojjv 'BA^gnjp bSoj ps 9f'o;§) gpaiAiid gujBAijd biuiao^ojj uiiuaA^rup" iio niuBjia n -ia bu BpnidB^ n^re^ bu 3i9An §01 tuo g^ms babjbuzo 'tmim^^i n gfirefismi 9uiibu -oinoidns iijuŠbpi mgfuBAoiiBnsdB ipijsod 9s gzoui osftiBiid OAifiiuiUBz onq 9f Bp bap9C'b;bi ioip^AS niBiiABjs ijBJianpo 9iuo; nujoa 9s Fp t bpbi bjsj 'baijbui9;ib Bpuo 'gpoiud afuBjBZBi bz iuioAoSpo ssu ^poJiid i BAjjnip B;>injuo3i gfugjbi ni 'OAjgtup SoŠrup uo^bu BfuBjaci qtup9iArKj ns9D0id Q -IZU9JUI UI91UB5BI I WOlpB>imiBA3l9p BHnipBI UI91U (^1^ 3fpBznB9I UIOJBUIUd pod) BUIIJ9JIJUBA3I OUSBI51 aftipOAZIOld BUIlAOplA UipiDtJSlIBJldB^ -lJSOUnqB;U9J inHTB^ lUlBUOpBI t^SUtlSI -BJgna^O 9ipBZT[BUOpBI BUIB.lpiJS9AUX BJBja IOAZBI n gfuBpp l'BfugfreiUI tlS Bp rra9I OUIS OW *JS3AS n OAJ§nip 9f OJJOJ -9pOAOJdS O^SgjTaiVIJBfpiin BZ UllUpgJOds" OUSOUpO ',,BUIBlI]BUI9JS5l9" nfBIJBUIS Pl5IJSI|B}IOB3l 9S Bp 9UIIBU nS9D0I0 UIOUpOAZlOia ^^ ^3^^ g(u9S9I OAOSglU Bp OUSBl 9fBJS0d 93JSUBpBl3 B3 ifo^ BU 'UTJBU BU U93IUBj8o OUipgf BpUO 9S lfO5f '9IOJ5tBJ 9?nfBABZ9)O 9Utp9fod 'fj tl OJ 9StUlSI Bp n^JOUI piBj;S lOlipgl BU IJB5fipUB 'ofizusuirp g^jpn0^03!5*3^ OUIipoqO|SO ' UI9iqOld ipflApO 9ZOUI BM§nip l 9pOIUd'B5J9AO5 SOUpO tUOlj '9)BUZOd9U ? JOf 9ZJpBS 'BlUBJnUIIOJ UII5[51JBIU9;bUI ITf 3lOa -BIB|iaB3l lU0}9JU9aS0ia S BI]qn3ZI BOUipBU I p^ 'uiljnfpgj^ -VuOUSO nU]BUOpBI niipgf 9UI0A0 -BUI9Tq0ia 9S Bp 'OU9JJ9AOSbU 9f 9pAO "(BAtJBfpiUI n 9Alf|UinZBJ Oiqop 'sfpBltUHBJl 9UJBUOpBI 9U9fU BP B;S9UI qpipBI qniBAO)UBJB3 BflZnil 9S B[IJ BJB^rpUB n iZbJBU t49fpU9JSIzS9O3l 9UJIUI" JOAOSpo P13PHOJ -JS nlU9?nipn IUOUZ9ABS n 9UnO5lO BJI^SBZ 'JSUIIld IJSSASOp 9Jldop OUSBJ( OUAIJBpi 3{9J lftUIOUO5l9 foU uiojRjiioa uious9i9jui bs Bui9jqoxl iipi§oio3i9 ^^joj^j qnipoAziojd 1 i{i3i§oioini9i qiu{uB3isu bu) BfpBzniB8io B3j3ijnodouABzip xd ^bd Bppin -{BuopB^ -iuopoiiJd :b[bapisbz g^sdon BfpB|n5nB3i ^souBZ9AOd nfu§B^nun bu t nfnpndn b 'fBgnp 9traumd piA^sgi (buB?9An buio9a bu i b^^uio^ gu ^soufpiBd '9§npoa -un^nns^rojpfijiBdlbiBp nf bao 9S fofo^ bu 'uioaouso t bpb^iu sof tpe Oiq9flUBJOJ 9foj§o89U'B)OAIZBAOJSn8O3ppnflOB5l 95[SU0Hn9U UI 9HSUIOJB BUIBll0d9 n piIBAJSO -BJBAOSpO 9U 9fO3l'BUI9JSIS SojJOIlilJod IBjnuh 9UIIOJ 'nfUBfBASlid UIOAOqifU Ud UIO5lJiqn8 I BUIIJBjpiZ9J 9pOIUd iflUSSAS nfBJSOd TfoJl^BJBJlipuiS BftlBflSItU 3S 9ZOUI 'spgug I XIB^J IJUOAOS n;S9J|UBJ^ UIO315 9UOpBZtUB8lO n 9Aipi3dŠj9d l*9S9J9JUI 9U9OlUBjSo 'BUIU;Sp9JS I 'BUIfA9foiq OBJBJBq (9Snp0P '9f IJS -op B3i§9}Bijs bu nfnzB5in '9§bus 9upBJ nfpjjhp -ijsranuiojf ns toto^ o 'bsbpi qni9pBiBz tjsBdoB n^t^lR^ 8U0 '3UBZ3Aod Biuij5i9roid i uiofuojugj -ou|iqBju3J linjBiojd piJjpstjB^idB^i -uiiuobuojis^ -oidai bz aifBjBUz 'ijU9iuoui iao ia§ 'sfcuauiip fgsioiupgfBz ^soupnSoui B^sfuojsi -9)sja g^spnfi uiouab^h -gfpjtB BijguiBiBd ? 9Jnppujs 9US9J9jux jjoao;o8 B|tuio 9S ns Bfosi 'gpoiijd Bf]iqozi n H931SJ9AS Bftqop I IZOAZI OUIBS 'oAJglUp -' 3J9AOO 9.fU9fiq9IJSI0UIBS BZ (B3lJ9jdBU SoJlJTUliaj-OUOnBU npjOUflJJBd UajlUBjSo UlOJlld fBJBUZ 9f UII Bp 9S gfuBJBA^BZ OUJBJS tlS I^ABpABldO '(BlUBfpiUBZ UII31? - BpOIIld BUI9np 9Š 9UIID (9A9fBUl 9U9fjBpn n BftlBA tZBq BU) IJSOU?nSoiU 931SOIOU119J tlS 9)BQ 9UinZB^ *9U9flAZBI OqBJS OUJBUOptpBi; 9rpB|n3(I)JB -riSlIBJldBJl UIIU9flAZBio3{OSIA XX UI9IBqj BA^SIUAOU -Otfld BUIBfU9J 9fo;SOd BJlA^OdO 0JS9Ulfl -BOIUpBU 1OAT7 IIIAIIPIIJaifV" 9yt2W1P& 8U"OJ »I^SO ns 9lUO3l'n 'BA;§TIJP 8O3p -BJS 9fU§0J*0d OAIU tU9ŠlA0d 'BpOAZIOJd" gOU JpiJI|Od n 9fU9§9I 9fOAS 9fpO?lB; 9ZBJBU 'BUIBJlfOAap tt+UA.1? lUAI^eu^l^ ^IBDBJŠ l*S0lI}BJ9p BIJ3l9dS IBjnUn fBOBUZ IUVTPinp -9AJStUp BlUBUIJipJl U9J9Ul 'BpOIBU BA)SBSbq JSBIod uii|nuBid9id xuid9j i uioij9a 'uiopoA 'uigouns 9-oja oiuisgiSoid nfnpssod 9uo ošinoifl *9pojiid 'b§bus iirupoAŽioaJ foAZB-a -i;BpiA9id oui9z9i o|8oui bs 'ipoiud-;uBS9AA"n;s fojisfp3i9juo3i o 9aous gp 1 BA;§mp ui9jqoid nu?Bu Bp oujbajppb nSoui ^s o^ Sipnfi aišoi; 9S ns Bp BApgf - (,sfo^S9i3u3 -OAZlOld BpuO lfo5l '4iBAOpBjg ;SQAiqnflO;SO89Ul< BU Bd '9SBPJ 93lOIUpBI BfpBZIUBglO OB31 B|B5(rpUIS ^SOU n 9SBpl93l?IUpBJnrBZppd" n 0BABi§9AZI si^Sug ?9A -B?9AOd '3JBABJOdO BZ BJ9p9Jd 9filBABJS|Ufl -(9UII05{0 -5IJBUI9iqOld I 9pO3lBJ B 'BUJ91SIS SoJJOt^nbd BflJJBd gf nUI9? O) BqnpŽBA 9fU9pB8BZ 'B319I JSOUBAOIJBZ n ogp 0B3J '319AO? uiBs u9m§BqBz gf igf 'nfpijnpgi _zrreflD0S maogfoisod outb9i n i itbobiakz" cnZHOH n8'0«1«?*!3,9! apo^ nfBABfpdsi 'preHs foupgf 'bjsia qptsfuBOAiz afTOtnansi 'Bfoarpod qi5puinS i?ipBS ?9A 9uno3io uiBfod) guip^o gfuBjtBZBi 3g ftSSJ^« n SsimioS m n? S2 BU '*AWb°W 3>Isubpbjo i}B5i9rqnS pi?R!Tod quB;io ^tu^ - 9fujBd «w 3U9fM -ouzojBpuBip gfiUAisgaSoid 9as bz izba uidbu uboijs bu'BonipBU *LzL* .p3mi,n*l J »5~A«i «ftv!.,, ^ t npnq 9uo sp ouqgi;od Bui9jqojsd Soj 9fuBA9S9i omsod 'uignpgui '9f uiopojiid bs 9fu9jsdo Bfu9§iA0d nxiioj n '^gjizuajui SbupBi SgjmsBi °f"° J*Žg%, ISSSfJ^S SlSS? •SSJbS I2 ^ n BQ '^^ a^suBpBag ^ubazo^bj 'mtfva bjsbi Soropuiosu Bfiiraoap qiftip9pod lfpBZU9dU!O5l O ippi OUIS O)S OUO 'BOIUpBU JJ.^J}^JJmS^SSimm^« in S? p.SS '83U '^^ SfUBW W?M0li;nod BAjsfgp SouiojBzusdiuo^ luojpiBjsaid mJtOA2ro^ $L. StunuSl vLSknm SrfSuIn HPtJPP« FB ^^jnpuis jndod 'gfpBzniBSio ausnpt nA^snip uio^subpbiS n gponsi i b^aoo soupo MUtpBZ B '95[nipBI BU BS90Old SoiIpOAZIOld BfBOI^n mnuA^n af %n «L « , . T^^P B"!IOAOp aulBUOpipBH 9S tlS Bp BSoiZBI l{nHiq pO UBp9f iliuiozBJuigjnd OAid 'nzpi neuapaAop'^ af «fbai ^T nsjiBid mi9AisniD afnSo 22! ^°I >BA^nip nPpod nuSB^ BU nsouP° n O3l9ldod WVZIS5IHVW I VflOOICm LSST^ŠSS S5SSSSH3P —**««BSlireZ|SB|J«UI ^9ao? 9fu5Bi;nun 9ubi iBiuBBiu iuiuopBjinqBq3J .^o^ _ lAOi iSJpJ-^ .uirasJ^SSS auafi«jsnšrampzn bjoui »uibz^ibui i BfiSop^" |f ¦Wli|V|Vi|V juipisuioipsiu uii9nfBiBAo3po in ouAiiB^gduioJi ^,^ *,/ UBAJf ^*" mffiSSS auiaiauiBh^^uinopoiodBrisTOpipV^raf -¦. • • ¦- ¦- ouibs uibw aiipd ajppnft i biuziubSjo So^spnf! "^JJiI0 J ?HBZ3A «in "i nSzimSS[^ to ««>j m -opojiid aomeig njauiro mrni ifo^ JtejBpBz iSoisi: goSSftSjfiS ^SSSto BfTOoais? "«>3i?P«P»fPo« « ^B«s vjmpoAzioid Bfommsuo^n ^iOAoSpo a^sfuogj j g^unod 9aou nfBA9jqBz Bfo^ ^^S\n^^'AlalT^^L> 3UII0J ^Snjp UIOU91UZI 9S iq BP 'b80J po 'BfUB^ld BUBSnniUJOJ9U BpBSOp nfBTlABJSOd 9S BpB) 1 roSSd 9f' Sot^ -ujgraoid ksL^bu oSd 9fpod 9S Bp in '^stup oaou O3l9u bz baouso ob^ 'nptuis uiouAijBjn^ n rba^s ^sdi ui9iqoid Tbao BpgiAaa 9i Jiop 9as ui9iqoia Pi§op3i9 bu pgpoa nstJOJisi bsoudo uiupoAziojd uraonsnBiidBH reinun ^ oijb 'luijnpg^ -afi3opui{9j i bSbus qropOAzioid in?om bpbsop ns RBJiiputs HOBmguoupBdBZ H^auL-iaon^an^BMoajitiijBuiSMojsoiD -!*»«M ^^nd OAionfpisi izai nj ifo^ BW9iqoid BIBMIDIIIS BNIlITOd eUSIlUOjdlllOV BABflOAOpBZ 9U 9SIA "BSOUpO qiUpOAZIOJd I b8bUS 9fU9S9JBZ 931ABJS 9U)9pod 9>[9U tJBSrpiUIJOJ 9?nSoiU ' qrupoAzioid pi;j{9[Bftp o 9zb^ gpguipbd ninjsi bz 9f «p 'Bftznn ijBJifinfin sbu iq biSoiu 'nisiius uiou ifoJl UIBŽlUIljdb UBpABldO9U 9f Bp gf OUp9jSJoO -AIJBjpUBAJl n OATOnfpiSI 9poiud 93TUBJS 9S I{ 9JBAqS ft j. , • ^. .t,mwnn«n,T-.r,,-,,,,«T^ w B3BUS ifo^ 'uibui9iqoid uipioi;nbd bs Bpoii ouretui •¦V »^1* I I \1 .«4.\ 3 I J I V ^^^^™?^^lc3S? .u^mo^nod-o^u^d op^o^nzpBsgpVdl^uBzLod^o^sp^zci A«9ir™fl»Q 7l ^ojm^^tfB^odtL^un^m^np n biuuojz, bu b» ouizn np ^fpnn «^f S^UJAJ, SSS^r SESS?^ T**Mn?SU$li «1 ppv>iqoi3|ilui nS^ugu^Ba -AvoqD9m n imfeiu «isirefpw8 BmtfWod ud i 9t oupu 'dibuioui nf^P^id pKMnt 9s Bp 'gmoj n 9f ^bpbZ w»K,*ii I \WA-t JfKi 1 nupBuig^B 'BUiBinf uipisjBorBA§ n OAjsiBOAO iao OABidn iufs?BUZ npnq Bp tjgoui iq O5[ip^[ ^BJBpeZ D[DIJI[Od I I5(sfU03X A^UaYA0J. *fe/l.^f*J)/«*lfd ZL61 INQf WIOH3I3O1S 'vaoHVN HiNafNiaam f ONHVNaidVN VNVlIOOHd nsnojio o vonoo fVCI Vf IDVHVTH3CI Ne bih želio ispasti predramati-čan, ali mogu samo zaključiti, na temelju obavještenja kojim raspolažem kao generalni se-kretar, da Ujedinjeni narodi imaju još na raspolaganju de-set godina da podrede svoje stare svad« i da otpočnu opče sporazumijevanje radi okonča-nja utrke u naoružanju, radi unapredeaje čovjekova oko-liša, radi obuzdavanja demo-grafske eksplozije i radi osigu-ranja potrebnih sredstava za razvojne napore. Ako se ovakvo opče sporazumijevanje ne postigne u slijedečem deset-Iječu, tada se istinski bojim da če problemi koje sam spome-nuo doseči takve zaprepašču-juče razmjere, da če izmači mogučnostima našeg nadzora. U Thant, 1969. Ljudi žive kao dio složenog pri-rodnog sistema s oblicima me-duzavisnosti koji su tek ne-davno na dramatičan način postali vidljivi. Oni su takoder dio složenog društvenog, priv-rednog i političkog sistema što su ga sami stvorili, obično bez neke procjene o nepredvidenim i ponekad katastrofalnim pos-ljedicama takvog sistema po ži-votne sposobnosti prirode. Ovi sistemi, štoviše, sadrže greške i neuravnoteženosti koje onemo-gučavaju da se podjednako za-dovolje potrebe svih ljudi — snabdijevajuči i manjinu preobi-ljem dobara, ostavljaju veči dio ljudi u svijetu siromaštva i očaja. Interakcija izmedu društvenog i prirodnog sistema dovela je do krize okoliša koja, iako se u veli-koj mjeri može pripisati privre-dama industrijskih zemalja, po-gada svakog pojedinca na Zem-lji. Svijest o krizi okoliša došla je u času kad se zapostavljene nacije i siromašni, neopskrb-ljeni ljudi bore za to da bi mogli sami odlučivati o svojoj sudbini i ističu svoje pravo na puno sud-jelovanje u nacionalnim i medu-narodnim poslovima. Opstanak čovječanstva traži da se uvjeti prirodnog okoliša i potrebe ljudskih biča promatraju kao dijelovi istog problema. To zahti-jeva duboke promjene u našim političkim, ekonomskim, socijal-nim strukturama, s jedne strane, i u individualnom stilu života s druge strane, čiji je cilj ne samo preživljavanje, več pre-življavanje, s maksimalnim ost-varenjem ljudskih mogučnosti. To če tražiti takoder i obra-zovne programe za osposoblja-vanje ljudi da shvate meduzavis-nost svjetskih problema i vrstu potrebnih promjena. U ovom se nastojanju rukovodimo slijede-čim načelnim smjernicama: 1. Ljudski opstanak zavisi od ži-votne djelatnosti bezbrojnih vrsta biljaka, životinja i mi-kroorganizama; od povezanih fizikalnih i kemijskih reakcija u atmosferi, oceanima, slatkoj vodi i na zemlji. Širina i slože-nost ove meduzavisnosti postali su očiti uslijed sve veče ljudske intervencije u životne procese na našem planetu. Cjelokupni je život zavisan od interakcije materije i energije koju sadrže zemaljski ekosistemi. Mi uti-čemo na ove interakcije, iako ih još nismo shvatili. Potrebno je da ih ljudi shvate, očuvaju, pa ako ih mijenjaju, da to čine s pažnjom i mudrošču. 2. Izmedu tradicionalnog pojma ekonomskog rasta i očuvanja okoliša postoji fundamentalni sukob. U toku posljednjeg sto-lječa nekontrolirani rast indu-strijske proizvodnje za okolinu štetnih supstancija i proizvoda u nekim je dijelovima svijeta proizveo zagadivanje u opas-nim razmjerima i odgovoran je za nesredeno rasipanje resursa. U isto je vrijeme rastuča kon-centracija ekonomske moči i industrijske aktivnosti dovela do centralizacije dobiti unutar nekoliko nacija iskorištava-njem Zemljinih prirodnih za-liha i do sticanja medunarod-nog političkog utjecaja proiza-šlog iz nadzora nad ovim zali-hama. Postalo je jasno da je po-trebna veča racionalnost u ra-spodjeli industrijske moči ako se žele riješiti globalni pro-blemi okoliša i drustva. Takva če preraspodjela ujedno omogu- čiti ravnomjerniju raspodjelu ekonomske i političke moči iz-medu nacija i pojedinaca. 3. Strane korporacije iskorišta-vaju nacionalne i regionalne zalihe u Trečem svijetu, a izvla-čenje koristi iz izrabljivanih područja izaziva širok i rastuči ekonomski jaz medu nacijama i monopol razvijenih zemalja nad. industrijskom proizvod-njom, energijom, tehnologijom, informacijom i političkom moči. U zemljama u razvoju do-lazi do gomilanja suvišnih do-bara i kapitala, i uvodenja mo-nokultura što se negativno odr-žava na njihovu ekonomiju i poljoprivredu, kako bi se i dalje bogatile industrijski razvijene države. Strane investicije, eko-nomski razvitak i tehnološka praksa industrijski razvijenih zemalja mora u sadašnjem obliku nestati, izmijeniti se u ime osnovnog zahtjeva svakog naroda za kontrolom vlastitih resursa. Medutim, upotreba pri-rodnih bogatstava he smije biti pod isključivom vlašču geo-grafskih slučajnosti, več se mo-raju crpiti na takav način da pokrivaju potrebe svjetskog pučanstva i budučih generacija. Vlast bilo kojeg naroda u ne-kom području nad privrednim izvorima i okolinom mora sadr-žavati obvezu i priznanje da je okolina nedjeljiva cjelina koja ne može biti podložna politič-kim granicama. Okoliš valja zaštititi od ikakvog mogučeg zagadivanja, uništavanja i izrab-ljivanja. 4. Jasno je da se u jadnom ko-načnom svijetu s konačnim pri-rodnim zalihama ne može be-skonačno nastaviti rast ljuds-kog pučanstva. Pučanstvo je istovremeno jedan od brojnih, iako ne jedini faktor, koji u du-goročnom razvoju najviše i naj-odlučnije utječe na ljudsku oko-linu. U stvari, pitanje je pu-čanstva nedjeljivo od pitanja pristupačnosti prirodnim zali-hama. Istinsko poboljšanje život-nih uvjeta u zemljama u raz-voju više če pridonijeti stabiliza-ciji rasta pučanstva nego pro-grami za kontrdlu populacije. Pučanstvo nije izolirani pro-blem, več ima složene odnose s društvenom, ekonomskom i pri-rodnom okolinom ljudskih biča. Veličina pučanstva može biti premala ili prevelika bilo kada, a to zavisi od mogučnosti da se nabave prirodna sredstva i ut-ječe na okolinu. Ekološka se načela u odnosu na ulogu pu-čanstva mogu podjednako pri-mijeniti na ljudsku i na živo-tinjske populacije. Medutim, društvena organizacija je ljuds-kog pučanstva takva da može promijeniti ili zamijeniti ova načela. U globalnim razmjerima pro-blemi pučanstva u zemljama u razvoju posljedica su koloni-jalne ekspanzije u toku posljed-nja dva stolječa s virtuelnim isk-ljučivanjem pučanstva Azije, Afrike i Latinske Amerike od punog raspolaganja vlastitim privrednim resursima. Ovaj se proces ekonomske eksploata-cije još nastavlja usprkos nomi-nalnoj nezavisnosti bivših kolo-nija i zavisnih teritorija. Istovre-meno, ekonomske su se elite u zemljama u razvoju, pomoču političke kontrole povezale s krupnim interesima zemalja--metropola i onemogučavaju narodima Trečeg svijeta da se koriste vlastitim bogatstvom u skladu sa svojim interesima i potrebama. Preraspodjela pri-rodnih bogatstava u cjelini be-zuvjetna je pretpostavka isprav-ljanja ovog historijskog pro-cesa. Tako dugo dok se pustoše zalihe, kako to biva danas, nije ispravno opisivati demografsku eksploziju kao izvor svih zala. (Postoji očita zbrka u mnogim glavama izmedu prenapučeno-sti i pučanstva). Činjenica da neke urbanizirane zone karci-nomno rastu, ne može biti raz-log da zaboravimo stvarni zada-tak naše generacije,- ispravno rukovanje s prirodnim izvor-ima i prostorom. Industrijski razvijene nacije, uglavnom od-govorne za ovo stanje stvari, si-gurno nemaju pravo da izglad-njelim narodma u svijetu prepo-ručuju politiku stabilizacije pu-čanstva. Treba primijetiti da če, što se tiče ekonomski razvijenih zema-lja, povezivanje porasta potroš-nje per capita sa stabiliziranim pučanstvom, ili stabilne potroš-nje s rastučim pučanstvom do-vesti do daljnjeg iscrpljivanja prirode i zagadivanja. To se, medutim, neče dogoditi ako budu poduzete odgovarajuče socijalno-ekonomske promjene koje če dovesti do ekološki zdrave proizvodnje i potrošnje. 5. Ekonomski razvitak u sva-kom obliku zahtijeva tehnolo-giju. Neki proizvodi masovno proizvedeni u uobičajenoj teh-nologiji veoma su štetni za oko-linu. Ne možemo, medutiin, od-baciti tehnologiju per se. več je moramo prestruktuirati i usm-jeriti u drugom pravcu. Ekolo-ški zdrava tehnologija sinanjit če degradaciju okoline. Brzi raz-vitak novih postupaka mora biti provjeren tehnološkirn ispi-tivanjima i sistemom nadzora da bi se osiguralo da nova teh-nologija bude u skladu sa zaht-jevima ekologije i da se upotreb-ljava za nadživljavanje i usavr-šavanje čovjeka i njegovih mo-gučnosti. Nije dovoljno postoje-čoj tehnologiji dodati postroje-nja protiv zagadivanja, iako je to prvi korak u uklanjanju sa-dašnje tehnologije što zagaduje okolinu. 6. Kultura industrijskih zemalja odražava njihovu političku i ekonomsku ideologiju, a ta je zasnovana na stalno rastučoi akumulaciji materijalnih do-bara i na nekritičkom vjerova-nju da je tehnologija sposobna riješiti sve ljudske probleme. Ova se ideologija a u njoj je etički element zaboravljena dimenzija, širi čitavim svijetom. Ako bude prihvačena, neče izaz-vati samo individualno i nacio-nalno razočaranje i nezado-voljstvo, več če onemoguciti us-postavljanje racionalne eko-nomske i ekološke politike. Po-rast ekonomskog blagostanja pomoči če zemljama u oskudici da sačuvaju svoju kulturnu i duhovnu baštinu, ali mnogi če narodi u industrijski razvije-nim zemljama, suočeni sa sma-njenjem materijalnih mogučno-sti, morati, u skladu s ekološ-kim i društvenim blagostanjem, potražiti nove definicije na-pretka. 7. Deklaracija o ljudskim pra-vima Ujedinjenih naroda na jed-nom mjestu kaže: »Sva su ljudska biča rodena slobodna i jednaka po dostojanstvu i pra-vima. Ona su obdarena razu-mom i sviješču i moraju djelo-vati jedni prema drugima u duhu bratstva.« Jedan od najkri-tičnijih problema, koji predstav-Ija stalnu i rastuču prijetnju ljudskom opstanku, jest rat. Problem rata usko je povezan s pitanjima loše raspodjele mate-rijalnih dobara i okoline. Proiz-vodnja, gomilanje i trgovina oružjem sviju vrsta — nuklear-nih, konvencionalnih i novih -predstavljaju sve veči teret za narode u svijetu. Proizvodnja oružja jednako je teret za bogate i siromašne na-rode. Vojna tehnologija, kao ve-liki dio industrijske djelatnosti, naročito u ekonomski razvije-nim zemljama, glavni je izvor opčeg zagadivanja i iscrpljiva-nja prirode. Zato su rat i pri-prema za rat neposrednc pove-zani s problemima okoliša. S bujanjem nuklearnih oružja, do kritične su točke porasle opas-nosti za okolinu, kontrola nao-ružanja postala je teža, a nukle-arni rat vjerojatniji. Goleme svote što se troše za vojne svrhe treba neposredno dodijeliti za opču preraspodjelu materijal-nih dobara i poboljšanje kvali-tete okoliša. Tako dugo dok trpimo rasipanje i destruktiv-nost samoga rata, nečemo moči ostvariti stabilnu okolinu od koje zavisi opstanak svih nas. No, odlučnost da se ukiae rat mora poštivati pravo naroda da se bori, i da če se sigurnd boriti kako bi se oslobodio od nacionalne i internacionalne represije. Oni što najozbiljnije traže da se ukine rat, rnoraju izraziti solidarnost sa svojom ljudskom bračom koji vode takvu borbu, ali i da istovre-meno podvlače potrebu za razvi-janjem miroljubivih i nenasil-nih metoda u rješavanju nacio-nalnih i internacionalnih su-koba u svijetu izloženom opas-nosti totalnog uništenja ratom. Stockholm, lipanj 1972. Nezavisna konferencija o oko-lišu, organizirana po Dai Dongu DEKLARACIJA O UUDSKOM OJCOLIŠU KONFERENCIJE UJEDINJENIH NARODA STOCKHOLM, 5.-16. JUNA 1972 Proklamira: 1. Čovjek je ujedno stvor i stva-ralac svoje okoline koja mu daje fizička sredstva života i pruža uvjete za intelektualni, moralni, društveni i duhovni razvitak. U evoluciji ljudske vrste na ovom planetu dostigli smo fazu kad je čovjek, pomoču brzog napretka znanosti i teh-nologije, stekao moč da preo-brazi okolinu na bezbroj načina i u dosad nevidenim razmje-rima. Oba su vida čovjekove okoline, prirodna i čoviekom stvorena, bitna za njegovo bla-gostanje i uživanje osnovnih ljudskih prava — čak i prava na sam život. 2. Zaštita i poboljšanje ljudske okoline odnosi se na blagosta-nje naroda i ekonomski razvoj u čitavom svijetu; to je htijenje naroda u čitavom svijetu i duž-nost svih vlada. 3. Čoviek mora stalno sabirati iskustvo i napredovati pomoču otkrivanja, pronalaženja, stvara-nja i unapredivanja. Njegova sposobnost da preobrazi svoju okolinu može, ako se racio-nalno upotrebljava, donijeti svim narodima koristi od na-pretka i mogučnost poboljšanja kvalitete života. Pogrešno ili bezobzirno primijenjena ova moč može nanijeti neprocje-njivu štetu ljudskim bičima i ljudskoj sredini. Oko nas zamje-čujemo sve više dokaza o šteti koju je čovjek stvorio u mnogim područjima na Zemlji: opasan stupanj zagadivanja zraka, vode, zemlje i živih biča; velike i nepoželjne poremečaje u ekološ-koj ravnoteži biosfere; razara- nje i iscrpljivanje nenadoknadi-vih prirodnih izvora; velike ne-dostatke štetne za tjelesno, du-ševno i socijalno zdravlje čov-jeka u okolini koju je sam stvorio, naročito u sredini gdje živi i radi. 4. U zemljama u razvoju večina ekoloških problema prouzro-čena je nedovoljnom razvije-nošču. Milijuni ljudi žive daleko ispod »granice siromaštva«, li-šeni odgovarajuče hrane i od-ječe, krova i obrazovanja, zdrav-lja i zdravstvene zaštite. Zemlje u razvoju moraju usmjeriti svoje napore za razvitkom ima-juči na umu primarne potrebe, ali i nužnost da se očuva i un-aprijedi okolina. U istom če ci-lju industrijalizirane zemlje vršiti napore da smanje jaz iz-medu sebe i zemalja u razvoju. U industrijaliziranim su zem-ljama ekološki problemi opče-nito povezani s industrijalizaci-jom i tehnološkim razvojem. 5. Prirodni rast pučanstva pred-stavlja permanentnu opasnost za očuvanje okoline, pa treba stvoriti odgovarajuču politiku i mjere kako bi se ovi problemi riješili. Čovjek je najdragocje-nija vrijednost ovoga svijeta. Ljudi su oni koji promiču društ-veni napredak, stvaraju društ-veno bogatstvo, razvijaju zna-nost i tehnologiju i svojim ra-dom stalno miienjaju ljudsku okolinu. Zajedno s društvenim napretkom i napredovanjem u proizvodnji, znanosti i tehnolo-giji raste svakodnevno i čovje-kova sposobnost da poboljša svoju okolinu. 6. Došli smo na onu točku u po-vijesnom razvoju kada našu akciju moramo voditi na global-noj razini s više brige o posljedi-cama zagadivanja okoline. Zbog neznanja ili nemarnosti mo- ' žemo nanijeti golemu i nepo-pravljivu štetu okolini, od koje zavisi naš život i naše blagosta-nje. Obratno, pomoču potpunije spoznaje i mudrijeg djelovanja možemo ostvariti za nas same i za naše potomstvo humaniji ži-vot u okolini uskladenoj s ljuds-kim potrebama i nadama. Postoje otx'orene perspektive za poboljšanje kvalitete okoline i omogučavanja humanijeg ži-vota. Potrebno je poduzetno, ali mirno stanje duha i intenzivni ali koordinirani rad. Čovjek se mora koristiti znanjem kako bi u suradnji s prirodom gradio bolju okolinu, ostvario slobodu u svijetu prirode. Zaštita i po-boljšanje ljudske okoline za sa-dašnje i buduče generacije post-alo je imperativni cilj čovje-čanstva — cilj koji valja ostvari-vati zajedno i u skladu s funda-mentalnim ciljevima mira, svjetske privrede i društvenog razvitka. 7. Da bi se postigli ekološki ci-ljevi, potrebno je da gradani i zajednice, poduzeča i ustanove preuzmu odgovornost i podijele zajedničke napore. Pojedinci u svim oblastima života i organi-zacije u mnogim područjima oblikovat če svojim vrijpdno-stima i akcijama buduču oko-linu svijeta. Lokalne i nacio-nalne vlade podnijet če največi teret u dalekosežnoj ekološkoj politici i djelovanju u grani-cama njihovog zakonodavstva. Potrebna je takoder i interna-cionalna suradnja kako bi se povečali prirodni resursi i po-mogle zemlje u razvoju da ost-vare svoje odgovornosti na tom polju. Sve veči broj ekoloških problema, koji -su po svojem op-segu regionalni ili globalni, tra-žit če, u zajedničkom interesu, intenzivnu koordinaciju medu nacijama i akciju medunarod-nih tijela. Konferencija se obrača vladama i narodima da upotrijebe zajedničke napore radi sačuvanja i poboljšanja ljudske okoline za dobrobit svih naroda i njihova potomstva. Načelo l. Čovjek ima osnovna prava na slobodu, jednakost i odgovarajuče uvjete života, u kvalitetnoj okolini koja omogu-čava život u dostojanstvu i bla-gostanju, i on nosi moralnu od-govornost da zaštičuje i pobolj-šava okolinu za sadašnje i bu-duče generacije. U tom pogledu politika što provodi ili zadržava apartheid, rasnu segregaciju, diskriminaciju, kolonijalne i druge oblike potlačivanja ili strane dominacije ostaje osu-dena i mora biti odstranjena. Načelo 2. Prirodni izvori zemlje, uključujuči zrak, vodu, tlo, floru i faunu, naročito reprezenta-tivne uzorke prirodnog ekosi-stema, moraju biti sačuvani za dobrobit sadašnjih i budučih generacija pomoču brižljivog planiranja i gospodarenja. Načelo 3. Sposobnost zemlje da proizvodi obnovljive životne re-surse mora se održati i, kad je god moguče, obnavljati i pobolj-šavati. Načelo 4. Čovjek ima posebnu odgovornost da sačuva i mudro gospodari baštinom divlje faune i njenih obitavališta sada ugroženim djelovanjem različi-tih kombiniranih faktora. Oču-vanje prirode, uključujuči div-ljinstvo, mora stoga postati zna-čajno u planiranju ekonomskog razvoja. Načelo 5. Neobnovljivi resursi Zemlje moraju se upotrebljavati na takav način da se spriječi opasnost njihova budučeg iscrp-ljivanja i da korist od njihove upotrebe dijeli čitavo čovje-čanstvo. Načelo 6. Izbacivanje toksičkih ili drugih supstancija i osloba-rfanje topline u takvim količi-nama ili koncentracijama koje premašuju sposobnost prirode da ih apsorbira, mora se zabra-niti kako bi se osiguralo da ne dode do nepopravljivih ošteče-nja ekosistema. Treba pružiti podršku narodima u svim zem-Ijama u opravdanoj borbi pro-tiv zagadivanja. Načelo 7. Države če poduzeti sve potrebne korake da spri-ječe zagadivanje mora supstan-cijama za koje se zna da ošte-čuju ljudsko zdravlje, da štete morskom životu, oštečuju lje-potu prirode ili dolaze u sukob s drugim zakonitim upotre-bama mora. Načelo '8. Ekonomski i društ-veni razvitak bitan je da se osi-gura pogodan život i radna sre-dina za čovjeka, te da se stvore na Zemlji uvjeti potrebni za po-boljšanje kvalitete života. Načelo 9. Ekološki nedostaci prouzročeni uvjetima nerazvije-nosti i prirodnim katastrofama postavljaju teške probleme i može im se najbolje pomoči ubr-zanim razvojem, tako da se dod-jeljuju značajne količine finan-cijske i tehničke pomoči kao dodatak domačim naporima u zemljama u razvoju, toliko dugo koliko je potrebno. Načelo 10. Za zemlje u razvoju bitna je stabilnost cijena i odgo-varajuče zarade za primarne potrebe i sirovine za gospodare-nje okolinom, buduči da se mora podjednako voditi računa o ekonomskim kao i ekološkim procesima. Načelo 11. Ekološka politika svih država mora pogodovati jačanju, a ne slabljenju sadaš-njeg ili budučeg razvojnog po-tencijala zemalja u razvoju. Ona ne smije spriječiti da zem-lje u razvoju dostignu viši stan-dard života što če zahtijevati poduzimanje odgovarajučih ko-raka kod država i internacional-nih organizacija kako bi se po-stigao sporaaum o sprečavanju mogučih nacionalnih i interna-cionalnih ekonomskih poslje-dica koje proizlaze iz primjene ekoloških mjera. Načelo 12. Potrebno je osigurati sredstva da bi se sačuvala i po-boljšala okolina, uzimajuči u obzir okolnosti i posebne zaht-jeve zemalja u razvoju i troš-kove proizašle iz njihovog uklju-čivanja u čuvanje okoline i raz-vojno planiranje, pri čemu če trebati na vlastiti zahtjev, osigu-rati i dodatnu internacionalnu tehničku i financijsku pomoč. Načelo 13. Da se poboljša gospo-daranje s prirodnim zalihama i okolinom, države moraju ostva-riti integralni i koordinirani prilaz planiranju razvoja kako bi osigurale da takav razvitak bude u skladu sa zaštitom i po-boljšanjem ljudske okoline, a na korist njihova pučanstva. Načelo 14. Racionalno planira-nje predstavlja bitno orude za uklanjanje sukoba izmedu raz-vojnih potreba i potreba za za-štitom i poboljšanjem okoline. Načelo 15. Potrebno je primije-niti planiranje u ljudskim nase-ljima i urbanizaciji sa ciljem da se izbjegnu negativni učinci na okolinu i dobije maksimalna socijalna, ekonomska i eko-loška korist za sve. Nužno je napUstiti sve projekte koji su zamišljeni za kolonijalnu ili ra-sističku dominaciju. Načelo 16. Demografska poli-tika, ako ne proturječi osnov-nim ljudskim pravima, a iz-gleda najpogodnija za pojedine vlade, mora se primjenjivati u onim oblastima gdje stopa pora-sta pučanstva ili pretjerana koncentracija pučanstva može imati negativne učinke na ljudsku okolinu ili razvitak, ili gdje niska gustoča pučanstva može spriječiti pobolišanje ljudske okoline i spriječiti raz-voj. Načelo 17. Odgovarajuče nacio-nalne ustanove moraju biti za-dužene zadačom planiranja, go-spodarenja i kontrole okolišnih izvora države s ciljem da pobolj-šaju kvalitetu okoliša. Načelo 18. Znanost i tehnologijar kao dijelovi ekonomskog i društvenog razvitka, moraju se primjenjivati za utvrdivanje, izb-jegavanje i kontrolu ekoloških opasnosti i rješavanje ekološ-kih problema, a za zajedničko dobro čovječanstva. Načelo 19. Obrazovanje u eko-loškim pitanjima, za mlade ge-neracije kao i za odrasle, s po-trebnim obzirom prema podpri-vilegiranima, bitno je za proši-renje temelja prosviječenog miš-ljenja i odgovornog ponašanja pojedinaca, poduzeča i zajed-nica u zaštiti i poboljšanju oko-liša u njegovoj punoj ljudskoj dimenziji. Takoder je bitno da masovne komunikacije na bilo koji način ne pridonose kvare-nju okoliša, več naprotiv da šire svijest o potrebi zaštite i pobolj-šanja okoliša s ciljem da se čov-jek osposobi za pun razvitak svojih mogučnosti. Načelo 20. Znanstveno istraživa-nje i razvitak u okviru ekološ-kih problema; i nacionalnih i internacionalnih, valja unapre-divati u svim zemljama, a po-sebno u zemljama u razvoju. Potrebno je podržavati i poma-gati slobodno cirkuliranje znanstvenih obavještenja i prije-nos iskustva da bi se olakšalo rješavanje ekoloških problema: »ekološke« tehnologije valja načiniti pristupačnima za zem-lje u razvoju kako bi se olak-šalo njihovo široko rasprostira-^1 nje, a da to ne predstavlja teret za njihove ekonomije. Načelo 21. Države imaju, u skladu s Poveljom Ujedinjenih naroda i načelima medunarod-nog prava, suvereno pravo da se koriste svojim vlastitim zali-hama koji pripadaju njihovoj ekološkoj politici, ali i odgovor-nost da osiguraju kako djelatno-sti u okviru njihova suvereni-teta ne bi nanijele štetu okolišu drugih država ili područjima izvan granice nacionalnog zako-nodavstva. Načelo 22. Države če suradivati kako bi unaprijedile meduna-rodno pravo u odnosu na od-štete i kompenzacije za žrtve zagadivanja i drugih ekoloških oštečenja izazvanih djelatno-stima unutar zakonodavstva ili kontrole tih država na područ-jima izvan njihova zakono-davstva. Načelo 23. Da se ne bi povrije-dili kriteriji ili utvrdeni stan-dardi o kojima se složila medu-narodna zajedica, bit če po-trebno da se razmotri sistem vrijednosti što prevladava u sva-koj zemlji, buduči da standardi u najrazvijenijim zemljama mogu biti ili nepogodni ili pove-zani s nepredvidenim troško-vima u odnosu na njihovu prim-jenu u zemljama u razvoju. Načelo 24. Problematika zaštite i poboljšanje okoliša mora biti tretirana u duhu ravnopravne suradnje svih zemalja. Suradnja preko multilateralnih i 'bilate-ralnih aranžmana i drngih od-govarajučih oblika od bifcnog je značaja za uspješnu kontrolu, sprečavanje, smanjenje ili ukla-njanje negativnih ekoloških uči-naka što proizlaze iz aktivnosti u svim sferama, a na takav na-čin da se poštuje suverenost i interes svih država. Načelo 25. Države moraju omo-gučiti internacionalnim organi-zacijama koordinirajuču, efi-kasnu i dinamičku ulogu u za-štiti i poboljšanju okoliša. Načelo 26. Čovjek i njegova oko-lina moraju biti poštedeni od nuklearnog oružja i svih drugih sredstava razaranja. Države moraju nastojati da postignu sporazum u relevantnim inter-nacionalnim tijelima o uklanja-nju i potpunom uništenju tak-vih oružja. Večkrat, tudi v zadnjem času, smo bili tako ali drugače obveščeni o ,,primerih onesnaženja okolja" v SR Sloveniji. ,,Primerih" zato, ker naša sredstva obveščanja poročajo največkrat zgolj o ,,primerih katastrof, nepravil-nosti, nedopustljivosti, malomarnosti" itd., kadar gre za onesnaženje okolja. Tak ,,primer" zatem skoraj obvezno ,,naleti, na odpor in zgražanje vse naše javnosti" in v njenem imenu ali pa v imenu Ijudstva tem ma/omarnim nepridipravom (pa bodisi, da gre za odgovorne posamez-nike ali pa OZD) takoj izrečejo tudisodbo. Obravnavanje tim. ,,ekološke krize" pri nas se tako, razen nekaterih izjem, giblje znotraj teh ,,primerov", ne da bi skušali analizirati prave vzroke te ,,krize", vzroke, ki so najbrž dovolj daleč vstran od brezvestnih poslovodij v raznih cink — arnah, barv — arnah in ostalih tovarnah. Na ta način, da se otepamo globljih analiz, te probleme mistif iciramo, obravnavamo jih neodvisno od produkcij-skega načina in produkcijskih odnosov v naši družbi, jih maskiramo z neodgovornostjo in nepravilnostmi posa-meznikov — skratka, pripenjamo jim občasnost in slučaj-nost, namesto da bi pokazali njihovo vpetost v speci-fičnost zgodovinsko-ekonomskih produkcijskih odnosov, ki so del (in obratno) ravno tako določenega produkcij-skega načina, v katerem ,,vstane in pade tudi tim. ekološka kriza". Združeno delo, kot celoto družbeno-ekonomskih od-nosov v naši prehodni socialistični družbi, je moč (sicer zelo površno in grobo) opredeliti kot protislovno katego-rijo, ki jo na eni strani določajo elementi blagovne produkcije s svojimi zakoni anarhičnosti, naključnosti, podvrženi in odvisni od nihanj na svetovnem tržišču, medtem ko skušamo to naključnost, to anarhičnost, to blogovno produkcijo na drugi strani preseči, ukiniti z načrtnim podružbljanjem te produkcije, v kateri bodo združeni producenti racionalno urejali svoje odnose med seboj in ,,presnavljanje z naravo"2 ~ Zgolj pravno-formalna sprememba lastninskih odno-sov, ki jo stori delavski razred kot prvi korak, ne more odpraviti načina produkcije in produkcijskih odnosov, ki so v svoji vseobsežnosti podredili ta svet-kapitalu, kajti način produkcije in produkcijski odnosi (kot njegov del in obratno) v novi državi revolucionarne diktature pro-letariata še vedno eksistirajo na način lasten pravno-formalno odpravljeni stari družbi. Zaradi tega skušamo v procesu delavskega smouprav-Ijanja preseči način kapitalistične blagovne produkcije materialnih pogojev eksistence človeškega življenja, ki v sebi kot predpostavko in rezultat nosi tudi tim. ,,ekolo-ško krizo", saj le-ta ni nikakršen ,,slučajen primer, nepravilnost" v sicer skladno in harmonično delujoči produkciji, ampak je sestavni del, način, kako eksistira in deluje ta način produkcije, ki je nastal, ki traja in bo propadel. Podružbljanja produkcije v procesu delavskega samoupravljanja seveda ni mogoče ,,storiti enkrat in za vedno", ampak postopoma s krepitvijo razredne zavesti delavskega razreda, s krepitvijo njegove teoretične izo-brazbe in organiziranosti njegovega delovanja, z revo-lucioniranjem tako produkcijskih sil kakor tudi odnosov, kar je nenazadnje vse skupaj odvisno tudi od moči mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi teh ,,ostankov stare družbe", ki se jih ne da odpraviti samo s spremembo lastninskih odnosov, kakor smo to že napisali, tudi socializem, kot prehodna družba, ni imun pred to ,,ekološko krizo", nasprotno, taje njegov sestavni del. Da je temu res tako, bomo skušali pokazati tudi v tem člansku. Zato ,,primerov", ki bodo morda navedeni v nadaljevanju tega č/anka, ne gre jemati kot ,^/učajnost ali posebnost v našem združenem delu, oziroma jih gre jemati kot posebnost le to/iko, kolikor želimo na ta način strgati ideološki omot blagovne produkcije, ki slovenskemu tehnokratu polaga v usta lažne alternative: ,,AH tovarna s strupenimi plini ali pa boste brez kruhal", v onesnaževanju okolja vidi splošno in nujno posledico vsakega produkcijskega procesa, ne da bi se zavedal, da je tudi tisti tim. tehnični del produkcije temeljno podrejen odnosom, v katerih se nahajajo nosilci produkcije med seboj in da so ti odnosi nastali na določeni stopnji zgodovinskega razvoja, da trajajo in da bodo propadli. Hkrati z njimi pa bo propadla tudi tim. ,,ekološka kriza". Iz obilice podatkov, ki jih imamo, je pravzaprav zelo težko izbrati nekaj takih, ki bodo najbolj nazorno prikazali ekološki položaj v SR Sloveniji, saj nimamo ne časa ne prostora, da bi se na široko razpisali o tej situaciji pri nas. Zato se bomo v nadaljevanju članka omejili na nekatere sklope, ki jih bomo le površno obdelali 3. Jadransko morje Po predvidevanjih nekaterih znanstvenikov, biologov in oceanografov bo naš del Jadrana biološko crknil tam nekej okoli leta 1985, medtem ko bo Sredozemlje pobrcavalo še nekje do leta 2000. Ta predvidevanja slonijo na raziskavah, katerih podatki dokazujejo, da je vitalnost Sredozemlja in s tem tudi Jadranskega morja padla v zadnjih 20 letih za cca 20 - 50 %. Raziskave, ki so omejene na naš Jadran, so pokazale, da le Pad, Adiža, Piava in Brenta prinašajo v Severni Jadran vsako sekundo 2000 m3 onesnažene vode, ki jo je ,,oplemenitila" severnoitalijanska težka industrija. Med vsem, kar priteče po teh rekah v morje, so najnevarnejši detergenti, živo srebro, cink, svinec, fosfor pa cianidi itd. Temu moramo dodati še pesticide in pa okoli 100 milionov ton nafte letno, ki tako ali drugače pride v Pad in nato v Jadran. Kakor vemo, je Jadransko morje življensko povezano s Sredozemljem, v katerega pa obmorske države zlijejo na leto kakih 500.000 ton nafte ali njenih derivatov (bodisi kot posledica nesreč, malomarnosti ali pa običajnega čiščenja tankerjev in ivzervoarjev). Poleg tega je ob sredozemskih obalah kakih 150 večjih mest, katerih prebivalstvo skupaj šte/e nekaj nad 100 milijonov. Kaj to pomeni, nam bo jasno že, če vemo, da mesto s 300.000 prebivalci odda 60 m3 nesnage na minuto, nesnage, ki se takoj nato običajno znajde v morju. Ob vsem tem ima Jadran zelo šibke vodne tokove, kar onemogoča učinko-vito mešanje vodnih mas z zrakom. V normalnih razme-rah se vodne mase popolnoma obnovijo v približno 80 letih, tako onesnažene kot so sedaj, pa še!e v nekaj stoletjih. Večina znanstvenikov si je enotna, da morjem najbolj grozi prav nafta, ki jo v svetovne oceane zlijejo okoli 10 milijonov m3 letno. Naftni film, ki pri tem nastaja (naftna prevleka debela okoli 100 mikronov) preprečuje prehod plinov in sončne svetlobe med vodo in zrakom. To pa pomeni spremembo celotnega biotopa, ki je lahko usodna za vse življenje v njem. Posledice tega so vidne tudi že na Jadranu, točneje v Tržaškem zalivu blizu Kopra in Izole, kjer bujno raste neka vrsta morske solate, ki zaradi pomanjkanja kisika razpada brez njega in povzroča tvorbo nevarnih plinov in toksičnih snovi. Italijanske reke, ki prinašajo s seboj vso svinjarijo severnoitalijanske industrije, naša industrija (rafinerije nafte na severu), terminali nevarnih kemikalij, velika mesta s svojimi kloakami onesnažujejo Jadran dan za dnem, medtem pa se turistični delavci zaradi tega pritožujejo in bentijo na račun slabih obiskov, propadlih sezon in okuženih turistov. Slovenske reke Že leta 1967 so strokovnjaki izračunali, da vSloveniji onesnažujemo reke tako, kot bi nas bilo sedem milijonov. Leta 1973 je bil račun ponovljen in postali smo že osemmilijonski narod. Velika industrija, pospešena indu-strijalizacija in urbanizaci/a, razvoj komunalnih naprav in infrastrukture in vse ostalo, karje sseboj in sebi prinesel kapitalizem, je privedlo do tega, da so poleg dela Save in Sore najbolj svinjske reke na slovenskem še Mura, notranjska Reka, Paka, Savinja, Voglajna, Meža, Idrijca, Ljubljanica, Krka in nekdaj ,,bistra" Soča. Medtem ko galvanski obrati, usnjarne, tekstilna in papirna industrija, rudniki, obrati kemične industrije, klavnice in živalske farme onesnažujejo naše reke, je imelo po podatkih zavoda za statistiko od 553 anketiranih industrijskih in rudarskih organizacij le 326 čistilne naprave, pa še od teh niso vse delovale v redu. Poleg tega, da tovarne čistilnih naprav ne kupujejo, kerso pač predrage4. se pojavljajo še nekateri drugi porblemi, ki segajo v vprašanje primernosti naprav, prilagoditve spremembam v proizvodnem procesu itd. Ker so tudi te naprave največkrat uvožena tehnolo-gija, se dogaja, da jih napačno vgrajujemo in se zaradi tega pokvarijo že po nekaj mesecih. Ena najbolj umazanih rek ne le v Sloveniji, ampak v celi Jugoslaviji je prav Sava, ki ji v Zasavju zadajo ,,milostni strel". Separacija Trbovlje odloži venem dnevu do 500 ton različnih snovi, od gline do bituminoznih delcev, termoelektrarna kakih 500 ton pepela, Celje 70 ton umazanije, elektrarna Brestanica pa svojih 65 ton pepeJa. Za vsemi temi se zvrsti še tovarna celuloze in papirja v Krškem s 900.000 enotami umazanije. Tako se relativna umazanost Save, ki pri svojih izvirih oz. pri Dovjah in Bohinjski Blstrici znaša okoli W %, pri Brežicah povpne že na 50 % in je praktično skoraj mrtva. Podobno je s Soro, kjer je posebna komisija pri ribiški družini naštela ob njenem bregu kar 62 smetišč, 20 kanalskih izlivov, dve skladišči kož, rezervoar mazuta ter celo vrsto oljnih in naftnih iztokov, pa z Dravo, Hudinjo, Voglajno, Savinjo. Malo bolje je z dolenjsko Krko, medtem ko je notranjska Reka ena izmed tistih, k/so vsaj v enem delu biološko popolnoma izumrle. Tovarna organskih kislin in tovarna lesonita v llirski Bistrici sta k temu zelo pripomogli. Odpadne snovi in lesne sestavine, ki se raztapljajo v vodi, povzročajo tako onesnaženje, da pomre vse živo. Pene segajo včasih tudi meter v višino in Ijudje v okolici dobesedno kozlajo zaradi nevzdržnega smradu. Poleg tega, da sedaj pitno vodo vozijo od drugod, da ne uspevajo vrtnine in poljščine, da je domača živina bolna, predstavlja onesnaženje Reke posebno nevarnost izaradi posledic, ki lahko nastopi/o zaradi lastnosti kraške-ga sveta, po katerem teče reka. Nevarnost grozi predvsem Tržačanom, ki se bojijo, da del te reke napaja tudi njihov mestni vodovod. Najbolj onesnažene reke v Sloveniji so po podatkih, ki jih navaja dipl. ing. Helena Senekovič, - Marchisetti: Mura od Spilfelda do G. Radgone, Meža od Žerjava do izliva, Dravinja pod Slovenskimi Konjicami, Paka od Šoštanja do izliva, Hudinja in Voglajna od Celja do izliva, Savinja po Laškem, Sora v Medvodah do izliva, Kamniška Bistrica od Domžal do izliva, Ljubljanica pod usnjarno v Vrhniki in pod Ljubljano do izliva, Vipava po pritoku Hublja in notranjska Reka do llirske Bistrice in malo pred vstopom v Škocjanske jame. Poskušajmo na kratko prikazati še številčni prikaz onesnaženja na najbolj obremenjenih odsekih vodotokov v Sloveniji. Ta prikazje podan v populacijskih ekvivalent-ih in sicer tako, da vsaka E(nota) pomeni enega prebi-valca. Po tem prikazu so glavni onesnaževalci naslednji industrijski kompleksi: ca - E(not) celjski industrijski bazen 200.000 zasavski premogo vniki 370.000 druga industrija v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku 160.500 separacija rudnika v Žerjavu 454.000 železarna Ravne 65.000 industrija v Hirski Bistrici 110.000 industrija v Velenju in Šoštanju 74.000 industrija v Ljubljani 550.000 industrija od Kamnika do Domžal 168.000 tovarna celuloze v Medvodah 300.000 tovarna celuloze v Krškem 900.000 železarna in ostala industrija na Jesenicah 80.000 usnjama in ostala industrija na Vrhniki 112.000 industrija v Ajdovščini 50.000 industrija v Rogaški Slatini 15.000 To bi bili najbolj akutni ,,primeri" onesnaževanja slovenskih rek, ki pa vsebujejo zgolj podatke o tem, kaj in koliko onesnažijo industrijski kompleksi, medtem ko podatki o komunalnih napravah odplakah in podobnem niso všteti. Zrak V Sloveniji je najhuje onesnažen zrak v Zasavju, Ljubljani, Celju, Mežici, na Ravnah fn na Jesenicah, pa tudi drugod v številnih lokalnih središčih. Čeprav je zrak onesnažen s celo vrsto bolj ali man/ strupenih snovi je eden najbolj razširjenih onesnaževalcev prav žveplov dvokis — S02~ Sledijo mu ogljikov monoksid, fluoridi, težke kovine, saje in prah. Čisti/ne naprave, so kakor v primeru onesnaževanja vode, le eden od načinov, ki preprečuje onesnaževanje, vendar na način, ki očitno tej produkciji najbolj ustreza s. Najbolj umazan zrak je, se zdi, v Zasavju, kjer dnevna količina S02 ki je spuščan v ozračje, doseže tudi 200 ton. Da je temu tako (čeprav se je stanje spremenilo na boljše) so krive lokacijske komisije, ki so sklepale o postavitvi dimnikov v tej dolini. Svoje sklepe so utemeljili tako, da so trdili, dso dimniki lahko nizki, ker bo onesnažehje tako ali tako zajelo le manjši del kotline. Pa vendar. Dogaja se. ravno nasprotno, kajti inverzijska zapora sega 360 m nad dolino, kar konkretno pomeni, da 200 ton S02 ne gre iz doline, ampak se razleze neenakomerno po dolini. Sedaj so zgradili 360 m visok dimnik, ki bo presegel to inverzijsko mejo in tako preprečil, da bi se vsaj del plinov vračal nazaj v dolino. Sedaj lahko upamo tudi, da se ne bo več dogajalo to, da so npr. v nekaterih spalnicah kljub temu, da so bila okna zaprta, aparati namerili tudi do 8 mg S02 /m3, kar je približno toliko, kolikor namerijo v hudo zaplinjenem predoru pod Ijubljanskim gradom! Ali pa npr. to, da so v Praprotnem v Zasavju odpovedale tim. Bochumske apara-ture izdelane posebej za visoke koncentracije SO 2 Odpovedale pa so zaradi tega, ker kazalec ni mogel čez skrajno mejo skale!!! 0 celjskem ,,primeru" smo v Tribuni že pisali, zato bomo zaenkrat to mesto obš/i. Pač pa se ne bi bilo napak ustaviti v Rušah in Mariboru. Predvsem Ruše, kjer tovarna karbida, ferolegur in ferosi-licija spušča v zrak dim, ki kilometre in kilometre daleč pokrije vse, so bile predmet žolčnih razprav med stano-valci na tem področju, ki niso mogli več prenašati neznosnega smradu. Neki predstavnik tovarne je takrat izjavil, da je baje ,,medicinsko in na podlagi laboratorij-skih raziskav dokazano, da pare iz dimnikov ferosilici-jevih in silicijevih metal peči niso nevarne za ljudi"(? )¦ Zaradi ruškega dima je prizadeto tudi novo naselje na jugu Maribora. Najbolj znana je seveda ,,dolina smrti", ki poleg tega, da prav nemarno svinja ozrač/e, uničuje šegozd, floro in favno, povzroča neplodnost pri domačih živalih (pri človeku je zaenkrat še niso ugotovili) itd. Industrija svinca in cinka je vsekakor zelo pomembna, toda alterna-tiva — ali tovarna ali lakota — je tudi v tem primeru lažna. Kakor smo že uvodoma ugotovili, smo v tem članku postregli zbolj z močno skrčenim opisom trenutne eko/oške scene v SR Sloveniji. Zavedamo se, da bi tu morala teči beseda še o skladiščenju odpadkov, greznicah, onesnaževanju gozdov, načinu gradnje pri nas in drugih stvareh, ki so neposredno vezane na ,,ekologijo" oz. družbeno produkcijo sploh. Vsekakor se na koncu postavlja vprašanje, a/ije možno onesnaženje okolja preprečiti v omejenih slovenskih ali jugoslovanskih in drugih lokalnih okvirih, kajti tudi naša družbena produkcija je bistveno vklopljena v mednarodni ekonomski red, ki je anarhija svetovnega kapitalizma, tista anarhija, ki v svojih temeljih in kot svoj sestavni del producira tudi tim. ,,ekološko krizo". To vsekakor ne pomeni, da moramo brezupno čakati na kakšno ,,svetovno odrešitev" in tudi ne, da moramo, kakor to počenjajo zvesti meščani, pisariti peticije ,,državi", ki bo potem kot vrhovni' arbiter rešila zadeve. To tudi ne pomeni, da se moramo iti kakšne pobege v ,,čisto naravo" ali podobne eskapizme v smislu nazaj k naravi! Ne! Naša naloga je ukinjati to produkcijo na način njenega podružbljanja v procesu samoupravljanja in tako (pa tudi drugače) krepiti moč mednarodnega delavskega gibanja, ki bo ta način produkcije in produkcijske odnose odpravil v njihovih svetovnih vseobsežnostih. Naj živi delavsko samoupravljanje! ^- 1. ,,takoimenovana" prav zaradi tega, ker se s tem, ko se ,,ekološkim problemom" namenja pozornost na način, ki že v osnovnih opredelitvah (npr. ,,kriza") prista/a na ločenost, nepovezanost med tim. ,,eko/oškfmi pro-blemi" in načinom produkcije in produkcijskih odno-sov (in na neko posebnost teh ,,problemov"), namesto, da bi jih obravnavali v totaliteti, katere sestavni del, predpostavka in rezultat so, v totaliteti družbeno-eko-nomsko in zgodovinsko določenega produkcijskega načina in produkcijskih odnosov. 2 Karl Marx, Kapital III, CZ, str. 914 3. Vsi podatki, ki jih bomo navajali v nadaljevanju tega članka so več ali manj povzeti po knjigi Petra Likarja ,,Domovina, si še kakor zdravje kije leta 1967 izšla pri založbi Borec v Ljubljani. i Čistilne naprave so pač blago, kakor vsako drugo in povpraševanje (in cena) po njem se veča (med drugim tudi) skladno z onesnaževanjem oziroma večanjem in širjenjem produkcije, ki onesnažuje, kar drugače pome-ni tudi, da uporaba teh naprav ne ukinja tega načina produkcije in produkcijskih odnosov, pač pa jih obratno, na nek način celo ohranja. To je vsekakor zgolj teza, ki bi jo bilo potrebno dodatno znanstveno-materialistično pretehtati. 5. glej opombo št 4 zApmA smt/eA r^kslAV DITIRAMB OLESENIM VREDNOTAMA Kad, djelovanjem ljudi, ugine veči broj riba (s perajama) u nekoj rijeci, riitko se ne dvoumi je li to zagadivanje čovjekove okoline ili nije. Ribe naduvenog mjehura na površini rijeka, je-zera ili mora nepobitno doka-zuju zagadivanje. Postoje sank-cije i potrebno je samo pronači krivca i primijeniti pozitivne propise. Medutim, kad riba (ovaj put dvonožna) na sebe stavi »signalgelb« košulju, a na istu odjene prsluk boje onakvog neba kakvo se jedino još može zateči u prirodnim rezervatima — tzv. nebesko plave boje, situa-cija se mijenja. Čovjeku dode da u Večernjak stavi oglas: »Pobje-gla žutoplava papigica, odaziva se na ime Ka-ka. Moli se po-šteni nalaznik da je ispljuska«. S druge strane, postoje ljudi koji rezoniraju »na razini opor-tuniteta«, drugim riječima nade se uvijek neki Slindravi (mitsko lice) koji je zacopan u Ribu pa makar kolorističke varijante njenih krpica podsječaju jedino na tropske ptice, uključivši i svraku. I što da im radiš? Mo-žeš jedino biti ljubomoran na njihovu toleranciju i bijesan na ono što drugi kod tebe nazivaju »dobar ukus« ili »urodeni smi-sao za lijepo i skladno«. RTV Giljotina Naravno, ovo nije jedini prim-jer zagadivanja koji bi se možda mogao podvesti pod ustavni termin zagadivanja čov-jekove okoline. Prisjetimo se člana 87. Ustava SFRJ i člana 121. Ustava SRH: »Radni Ijudi i gradani, organiza-cije udruženog rada, društveno-političke zajednice, mjesne za-jednice i druge samoupravne organizacije i zajednice imaju pravo i dužnost da osiguraju uvjete za očuvanje i razvoj pri-rodnih i radom stvorenih vrijed-nosti čovjekove okoline te da sprečavaju i otklanjaju štetne posljedice koje zagadivanjem zraka, tla vode, vodotoka i mora, bukom ili na drugi način ugrožavaju te vrijednosti ili do-vode u opasnost život i zdravlje ljudi« Relativno je lako odrediti standarde zagadenja »zraka, tla, vode, vodotoka i mora«. Kad ocjenjujemo ove pojave ne postoje nikakva dvoumljenja o prisutnosti zagadujučih tvari, oblicima zagadivanja, težini za-gadivanja. Ove su toliko objek-tivno sagledive da se i u krivič-nom zakonu nalaze članovi što sankcioniraju te oblike zagadi-vanja čovjekove okoline (član 169. i član 181. Krivičnog zakona SRH). Medutim, postoje i drugi oblici ljudskog djelovanja koji »ne osiguravaju uvjete za očuva- nje i razvoj prirodnih i radom stvorenih vrijednosti«. Nije po-trebno previše spekulirati da se ustanove odredene pojave što u svim ili samo krajnjim oblicima zagaduju čovjekovu okolinu ili samog čovjeka i koje posredno ili neposredno napadaju upravo čovjeka. Več listanjem »knjiga za djecu« klinac (čovjek) ima idealnu pri-liku pripremati se za različite oblike zagadenosti koje ga če-kaju. Pri tome treba posebno ci-jeniti izdanja »Dečijih novina« iz Gornjeg Milanovca s njiho-vim prijenosom stripova i ost-alih krasotina iz najnovije pro-dukcije firme pokojnog Dis-neya. Teško je zamisliti kako se na tim izdanjima kod klinaca razvija kritički odnos prema »trulom kapitalizmu Zapada«. Barem se to nije dogodilo s mo-jom generacijom (1960). Ovom rašpanju mozgova naj-mlade generacije pridružuju se vrlo savjesno i radio i televizija. Naravno da ne pokušavaju za-glupiti sarno djecu, nego sva-koga koji podmetne svoju šiju pod RTV giljotinu. Jeste li koji put slušali »Radio Jadran« i nji-hovo pozdravljanje do ubesvi-jest: »Dobar dan, kolega Mi-hajlo«. »Dobar dan, kolega Edo, u Beogradu je lepo vreme, a kako je kod vas u Zagrebu?« »U Zagrebu je takoder sunčano, iako se nazire gdje-gdje po koji bijeli oblačič.« »Zapravo, mo-ram priznati, kolega Edo, i u Beogradu se mogu primetiti mali oblaci, ali to uopšte ne sprečava živu u termometru da se podigne na 18 stepeni.« »Inte-resantno, kolega Mihajlo, kod nas u Zagrebu je takoder 18 stupnjeva«... A narod sve to po-slušno sluša i veseli se što nije četvrtak i »Cetvrtkom zajedno« jer su tada u kombinaciji Pula, Rijeka, Zadar, Split, Dubrovnik, Osijek, Zagreb: »mrkva u Du-brovniku 16 dinara, a kupus 20, a u Splitu tri dinara manje...« Svake subote prisustvujemo degradiranju seoskog folklora i zagadivanju grada poluurbani-ziranim manifestacijama. Radi se, naime o vjenčanju u gradu i vožnji automobilima gradom uz trubljenje, ružmarin i troboj-nice. Na selu je normalno da se prilikom vjenčanja buči cestom jer je to ujedno i svečanost cije-log sela. Nije li u gradu neu-kusno trubiti, pa potpuno nepoz-nati ljudi moraju pasivno, i samo pasivno, sudjelovati u ne-čijem tudem zbivanju? Nije li tim slučajnim promatračima neugodno zbog prodiranja u tudi intimni život? To je pri-vatno trubljenje, ono dode i prode i ima isključivo zagadu-juči učinak. Problematika aktivne gluposti Nismo li svakodnevno ugroženi naturanom nam muzikom, fil-mom, zaštitnim znakovima, iz-gledom knjiga, novina, izloga, kuča? Pjeva nam Kič-o Slabi-nac o Violeti (cvjetno porijeklo imena i-»divne trepavice«). Naj-veči dio zaštitnih znakova na-ših poduzeča raden je na prin-cipu: pokaži sve što i čime proiz-vodiš, tako da se u opticaju na-laze rješenja s klasjem žita uok-virenim zubčanikom u kojem se nalazi još jedan mali traktor, a na traktoru Olga. Ili korice knjiga s pet, šest ili sedam razli-čitih tipova dekorativnih slova ili razglednice s objašnjenjem fotografije u stilu: »Srce moje i tvoje u ljubavi stoje«, plakati s koker-španijelima i zalascima sunca. Koncepcija uredivanja izloga kao da se nije promije-nila od poratnih godina kad smo imali tri vrste sukna i sve tri nalazili u izlogu. Sada imamo u istom dučanu tri sto-tine proizvoda i svi su oni u tom jadnom izlogu, sada, vrlo moderno, oblijepljenom tape-tama, najčešče žutom. Estetsko se zagadivanje pojavljuje čak i u zaštiti stanovitih estetskih vri-jednosti. Prezervativi se, naime, do sada nisu navlačili na spo-meničku plastiku. Oni su služili za sprečavanje neželjene trud-noče, zaštitu od spolnih bolesti i pri dizanju »Stadiona« u zrak. Sada se prezervativi, doduše posebnog oblika i nešto veči od uobičajenih, navlače na glave Kloviča, Boškoviča i ostalih veli-kana na Zrinjevcu radi spreča-vanja oštečenja tokom zime. U doslovnom smislu »kroz staklo med ližemo«. Kao i u klasičnim oblicima za-gadivanja okoline i kod ovih, objektivnim mjerilima teško utvrdljivih djela, postoje lakši i teži oblici. Lakšim bi se oblikom mogao nazvati pokušaj sviranja vašeg susjeda Brankeca iz pri-zemlja, koji vježba kič napjev na svojoj fruli dok se vi, iznad njega ne počnete izvijati poput indijske kobre. Teži bi slučaj bio da Brankec izvodi svoje me-lodije u nekom restoranu. Postoje i kvalifikatorne okolno-sti tog djela kad bi se ono izvo-dilo na radiju ili na televiziji. Kod ovih zagadivanja u širem smislu postoji i nehat i umišljaj, a najčešča je olakotna okolnost zabluda jer počinitelj iz oprav-danih razloga nije znao da je to djelo zagadujuče prirode. To je naročito prisutno u djelima koje možemo nazvati aktivna glupost. Za razliku od pasivne, vidljive samo u inzistiranju oko-line, aktivna je glupost često povezana s nagonom za verbal-nim davljenjem svega živučeg i hodajučeg. To su oni tipovi što brodograditelju pričaju o brodo-vima, jezičarima o gramatici, a matematičarima o računu vje-rojatnosti. Oni znaju gotovo sve, pa time bolje poznaju čak i pro-blematiku aktivne gluposti. Vještaci u netotalitarnim režimima U arhitekturi i urbanizmu tako-der se mnogi vade na to da rade u najboljoj namjeri i zbog humanih razloga; nitko nema volje dalje kritizirati takve koji zataškavaju svoje greške senti-mentalnim folovima. Druga je mogučnost izvlačenja i otklanja-nja kritičkog (oni tvrde) kri-tizerskog reagiranja — institut krajnje nužde, tumačem u smi-slu rješavanja »minus — minus« frustracije. Primjer: potrebno je izgraditi brdo stanova, jer ljudi nemaju gdje živjeti radi toga se radi nesolidno (ne samo u toku izvedbe nego i za vrijeme pro-jektiranja). Dobivamo stupidna naselja — spavaonice. Od dva zla izabrali smo manje. Isto je tako i s RTV programom: bolje je da se vrte bezvezarije nego da škatulja nedajbože šuti. U slučaju stanogradnje situacija se može eventualno opravdati, ali je li bolje biti u tišini ili slu-šati ono poznato »vi slušate Radio-Jadran«? Kad smo več kod RTV: treba razlikovati funkciju tih sred-stava kao prenosnika zagadiva-nja iz drugih područja (muzika, film, silovanje jezika) od funk-cije samostalnog zagadivača radi, uzmimo na primjer, ne-primijenjenost medija za pojedine oblike informacija (»sport u karikaturi«). U slučaju da se pride službenom kvalifici-ranju tih oblika zagadivanja problem objektivnosti postaje dominantan. Tko bi presudivao je li nečiji govor (katalog i riječ-nik fraza) zagadivanje i terori-ziranje ili nije? U tu se svrhu pri drugim djelima gdje je ob-jektivnost potpuna primjenjuje vještačenje ali u ovom području je nemoguče izabrati vještake i kriterije u bilo kojem netotali-tarnom režimu. Grad kavez Prilikom razglabanja ovih oblika zagadivanja treba znati prisustvuje li tom zagadivanju veči ili manji broj ljudi, je li to zagadivanje privatne ili javne namjene i je li izvedeno za društvena ili individualna sredstva. Obrtnička prepucava-nja s »dekorativnim« tapetama i lažnim stilskim, rustikalnim ili stilsko-rustikalnim namješta-jem i porculanskim figuricama ne smiju nas se uopče ticati. Zat-voren prostor i vlastite pare. Radio-aparat i televizor još uvi-jek možemo zatvoriti, u galerije i onako ne idemo, s koncerta možemo pobječi. Gradom, medu-tim, moramo prolaziti ne samo radi pronalaženja oblika zagadi-vanja nego i radi zadovoljava-nja nekih drugih potreba. Prema tome, treba imati na umu i obaveznost prisustvova-nju pojavi koja zagaduje, te uče-stalost kontakta pojave sa žrtvom, koje su tokom godina navikle na estetske kvalitete okoline poput magarca na ba-tine. Mnoga su od ovih zagadivanja sankcionirana u pojedinim gra-nama društvene djelatnosti. Postoje komisije za pregled fil-mova, odreduje se porez na pro-met tiskanim stvarima i muzič-koj djelatnosti ako se smatra da je kič itd. Reguliran je odnos prema kulturno-historijskim spomenicima i folkloru; radio, TV i novinska djelatnost posje-duju jake mehanizme auto cen-zure. Sve te mjere funkcioni-raju samo djelomično i nije im osnovni zadatak borba protiv »estetskih zagadivača«. Vrlo je opasno donositi odluke 0 neproizvodnji ili zabrani ne-čega, jer se u ovom području time direktno ograničavaju os-novne slobode ljudi. Jer neki ipak smatraju da se sloboda sastoji u slušanju Kič-e ili»u tome da se u svom članku na-piše nekoliko prostarija i nje-govo poimanje slobode time je završeno. On je slobodan. Ujedno je slobodan i od vlasti-tih regulativa, poglavito estets-kih i ideoloških. 1 dok god postoje Slindravci, ne možemo niti smijemo primjenji-vati drastične zahvate. Moramo uvijek ostaviti mogučnost iz-bora i subjektivnog osječaja slo-bode. Jedino je što se može uči-niti razvijanje estetskog osje-čaja pojedinca. S druge strane, valja uvijek imati na umu da je i estetsko zagadivanje oblik za-gadivanja, pa s tim u vezi mora se promišljenije djelovati u čov-jekovoj okolini. Jer »čovjek ima pravo na zdravu životnu okolinu. Društ-vena zajednica osigurava uvjete za ostvarivanje tog prava« (član 192. Ustava SFRJ). ranko horvat-horetzky Ekologija je kot znanstvena disciplina stara skoraj sto let. Ta pojem se je prvič pojavil leta 1868, ko je tudi nemški biolog Ernst Haeckel v svoji knjigi Natual History of Creation (Naravna zgodovina ustvarjanja) predlagal, da se to ime da poddisciplini zoologije, ki bi raziskovala celovitost odnosov med živalskimi vrstami in njihovo neorgansko in organsko okolico. V primerjavi s sedanjim stanjem ekologije je takšen predlog sugeriral relativno skromen program. Vendar se je pokazalo, da nobena od omejitev, ki so bile vsebovane v tej prvotni ekologiji, ni bila ohranjena: niti prednost živalske vrste pred rastlinami niti makroorganizmov pred mikroorganizmi. Z odkritjem celotnega ekosistema so postale perspektive, na katere je mislil Haeckel, brezpredmetne. Namesto tega se je pojavil pojem vzajemne odvisnosti ravnotežja med vsemi prebivalci nekega eko-sistema in v tej smeri sta tudi rasla razpon in zapletenost te nove discipline. Toda ekologija je postala kontroverzna, kot je tudi danes, v trenutku, ko se je odločalo, da se v področje njenega raziskovanja vključi povsem posebna vrsta živali - človek. Ta korak je prinesel ekologiji veliko popularnost, istočasno pa, kadar so vprašljive njene vrednosti in metodologije, je porinil ekologijo v krizo, katere konec še ni na vidiku. Humana ekologija je predvsem hibridna disciplina. V njej se morajo skupaj uporabljati kategorije in metode iz naravnih in družbenih znanosti, četudi niso predhodno teoretično rešene komplikacije, ki iz tega izviraio. Humana ekologija teži k asimilaciji vse večjega števila novih disciplin in jih hoče podrediti svojim raziskovalnim ciljem. Ta težnja se ne opravičuje z znanstvenimi osnovami, ampak s hitrostjo uresničevanja ekolo-ških ciljev. V zadnjem času postajajo izjave na področju ekologije zaradi pritiska javnega mnenja vse bolj opazno prognostične. Ta ,,futurološka deformacija" je bila popolnoma tuja ekologiji, vse dokler se je imela za posebno vejo biologije. Treba je razumeti, da je ta znanost prišla do stopnje, ko trdi, da ima občo vrednost — resnica, ki se ne more upravičiti. Bolj ko so njeni zaključki dalekosežni — manj je zanesljiva. Ker nihče ne more zagotoviti natančnosti obsežnega materiala s področij posameznih znanosti, na katerih so ustvarjene tudi ekološke hipoteze, se mora ekologija - pravdo stopnje, na kateri bi rada prišla do globalnih odnosov — omejiti na delovne sinteze. V enem najbolj poznanih ekotoških priročnikov — Population, Resources, Enviroment (Prebivalstvo, surovine, okolje), Paul in Anne Ehrlich - se razlagajo eksplicitno ali implicitno dejstva iz naslednjih vej znanosti: statistike, teorije sistema, kibernetike, teorije igre in, teorije predvidevanja, termodinamike, biokemije, biologije, oceanografije, mineralogije, meteorologije, genetike, fiziologije, medicine, epidemologije, toksikologije, agronomije, urbanizma, demografije, tehnologije vseh vrst, teorije o družbi, sociologije in ekonomije (ekonomije, kot se priznava v najelemen-tarnejši formi). Ta seznam ni popoln. Težko jeopisati motodolo-ško zmešnjavo, ki izhaja iz poskusov take sinteze. Če se izhaja iz takega teoretičnega stališča, je jasno, da se ne more govortti o formiranju skupine Ijudi, ki bi se bili sposobni ukvarjati s tako problematiko. Danes je ekologija, in tako bo tudi v bodoče, na nekakšen marginalen način za vsakega pomembna, obenem pato dela odnose vtem članku mogoče. Končno obstaja tisti del ekološkega gibanja, ki se ima za njegov center, ki pa igra v bistvu precej stransko vlogo. To so ,,eko-odpadniki" (eco-freaks). Te skupine, ki so vglavnem nastale z odcepitvijo od Ameriškega prostorskega gibanja, se angažirao z neko vrsto sistemskega bežanja iz mest in civilizacije. Živijo v podeželskih komunah, sami pridelujejo hrano in iščejo ,,naraven način življenja", ki se ga lahko ima za oponašanje pred — ali poindustrijskih pogojev. Rešitev iščejo v podrobni, natančno definirani prehrani, hranjenju s tistim, kar ,,daje zemlja" in v ustreznih poljedelskih metodah. Njihovo razredno ozadje ustreza razrednemu ozadju hipijev iz leta 1960 — poreklo srednjega razreda, dopolnjeno z elementi perifernih skupin. V ideološkem smislu se nagibajo k obskurnosti in sektaštvu. V celoti lahko rečemo, da so se v ekološkem gibanju — ali moramo morda reči vgibanjih — znanstveni aspekti, ki pretežno izhajajo iz biologije, stopili v skrajno konfuzno zvezo s celim nizom političnih motivacij in interesov, ki so delno odkriti.delno prikriti. Na globlji ravni se lahko odkrije veliko število družbeno-psihološoških potreb, ki so običajno nastajale tako, da jih tisti, na katere se nanašajo, ne morejo razumeti. V te potrebe so vključeni: upanja v obrt in ustvarjanje novih vrednosti, zadovolj-stvo ob propadanju stvari, občutki krivice tn resignacije, bežanje in odpor do civilizacije. Ni čudno, da se v teh okolišČinah evropska levica drži izven ekološkega gibanja. Res je, da so določene teme in razprave o Ijudskem okolju vključene v repertoar njene antikapitalistične agitacije, toda ima skeptičen odnos do osnovnih hipotez iz temelja ekologije in se izogiba zavezništvu s skupinami, ki so popolnoma usmerjene k ekološkim vprašanjem. Namesto tega vidi levica svojo nalogo v tem, da se sooči s problemi skozi ideološko kritiko. V glavnem deluje kot instrument razjasnjevanja, kot tribunal, ki skuša razpršiti številne mistifikacije, ki vladajo nad ekotoškim načinom mišljenja in da ga opogumljajo. Razredni značaj tekoče ekološke debate Trditev, da je ekoioška debata družbeno nevtralna, pri čemer se kjiče na pomoč taktika, ki izhaja iz naravoslovnih znanosti, je fikcija. Običajen primer zgodovinske refleksije kaža prav do kod gre ta nevtralnost. Še pred stopetdesetimi leti je imela industriali-zacija take posledice, da so cela mesta in področja postala neprimerna za bivanje. Na delovnih mestih v angleških tovarnah in rudnikih, kot kažejo številni dokumenti, so bili pogoji nevarni za življenje. Bil je peklenski ropot, zrak, ki so ga Ijudje dihali, je bil onesnažen z eksplozivnimi in strupenimi plini in tudi karcinogenimi snovmi in delci, ki so bili zelo okuženi z bakterijami. Smrad je bil nepopisen. V delovnem procesu so se uporabljale strupene substance vseh vrst. Prehrana je bila slaba, hrana pokvarjena. Varnostne mere niso obstajale ali pa jih niso upoštevali. Prenase-Ijenost v delavskih četrtih je bila notoren pojav. Položaj je bil strašen, kar se tiče vode za pitje in kanalizaciie. Kontradikcije, ki jih skušajo ekološke ideologije v svoji splošni retoriki potlačiti, se pojavljajo vedno bolj izrazito, ker se bolj direktno sprejemajo njihove zahteve in napovedi. Kakšna bibila, na primer, neposredna posledica omejitve potrošnje energijs po celi »vesoljski ladji Zemlja", kar se zahteva v skoraj vseh ekoloških programih? " Stabilizacija izkoriščanja energije' — gotovo, ampak na kakšni ravni? Če mora povprečna potrošnja na prebivalca v ZDA služiti za mero, potem bi morala bodoča človeška skupnost, stabtlizirana na tej ravni, po grobi oceni potrošiti 350 x 10 KWH. 4 To pomeni, da bi bila svetovna proizvodnja energije skoraj sedemkrat večja, kot je sedaj, toda toplotno, atmosfersko in radioaktivno onesnaženje bi se povečalo do take stopnje, da bi bile posledice nepredvidliive; obenem bi zmanjkalo dostopnih zalog fosilnega goriva. Ce se namesto ameriškega standarda vzame sedanje svetovno povprečje za rnero bodoče ,,stabilne" kontrole energije, potem bi se izkoriščanje dostopnih virov energije, toplotne, kemijske in radioaktivne, ohran ilo na ravni, ki bi bila le neznatno višja od sedanje in /oje vire surovin do skrajnih mej. (V zvezi s tem je vredno navesti opazko brazilskega ministra za gospodarstvo, ,,da njegova država ne bi mogla biti ogrožena od onesnaženja, če bi to bila cena, da se zagotovi dovolj dela in kruha njenemu prebival-stvu.") 3 Ampak to ne pomaga prav dosti. Dokler se je imelo ekologijo za vejo biologije, se je vedno zavedala dialektične povezave med celoto in deli, bila je daieč od tega, da bi hotela raziskovati samo življenje na zemlji, videla se je kot znanost vzajemne odvisnosti in skušala je raziskovati odnose med posameznimi vrstami, ekološki podsistem, v katerem živi in tudi večje sisteme. Z razširjevanjem svojih raziskovalnih ciljev, s prizadevanjem, da bi bila homogena in da bi se odlikovala zdoslednim metodološkim sinkretizmom, je ekologija človeka pokvarila to sposobnost njenih ustanovite-Ijev. Njena nagnjenost k lahkotni globalni projekciji je v končni analizi predaja pred obsežnostjo in zapletenostjo problema, ki ga je odkrila. Ni težko ugotoviti razloga za to pomanjkljivost. Ekolog, ki raziskuje pogoje življenja v nekem jezeru, ima soliden metodološki temelj, na katerega se lahko opre — ekološki argumenti postanejo majavi samo takrat, ko vanje vključi tudi svojo vrsto. Potem je beg v globalno projekcijo najenostavnejši izhod. Kajti kadar gre za človeka, se posredovanje med celo:o in deli, podsistemom tn globalnim sistemom, ne more razložiti s sredstvi biologije. To posredovanje je družbeno in njegova razlaga zahteva dognano teorijo družbe in vsaj nekaj osnovnih predpo-stavk o zgodovinskem procesu. Današnji ekologi nimajo niti enega niti drugega. To je razlog, da v njihovih hipotezah, kljub njihovemu stvarnemu jedru, ideologija lahko prevlada. Kritika ideologije kot ideologija Poskus, da se seštejejo argumenti levice, je pokazal, da je bila glavna intervencija v razpravi o Ijudskem okoiju izražena skozi kritiko ideologije. Ta vrsta pristopa ni popolnoma neosnovana in marksizem je edina pozicija, s katere bi bilo mogoče tako kritično raziskovanje materiala. Toda ideološka kritika je konstna samo takrat, ko se zaveda svojih mej: to ni pozicija, s katere se lahko ukvarja s samimi prodmeti, ki se raziskujejo. Kot taka ostaja samo interpretacija interpretacije resničnega stanja in zato ne more seči v srž problema. Popolnoma je gotovo, da so antikapitalistični občutki tako razširjeni, da se jim niti popularni magazini ne morejo izogniti. Ampak popolnoma drugo vprašanje je, do katere mere se lahko neka analiza, kiapriori pripisuje vsak mogoči problem kapitalizmu, imenuje marksistična in kakšen politični učinek izhaja iztega. Isto velja za tezo, da je v kapitalističnemu sistemu ekobška katastrofa neizbežna. Predpogoj za vse rešitve krize človeškega okolja je potem uvajanje socializma. Nobena posebna veščina ni v tem odgovoru iz primesi marksistične teorije. Vprašanje je, ie je to sploh kaj več od abstraktnega stališča, ki nima nobene zvsze s politično prakso in ki omogoča tistemu, ki ga zastopa, da zanemari raziskovanje konkretne situacije. Socialistična revolucija se ne sme razumeti le kot sprememba lastništva, ki vodi k pravični razdelitvi bogastva, medtem ko ostali odnosi ostajajo odtujeni in reificirani. Nasprotno temu moraona voditi k totalno spremenjenim odnosom med Ijudmi in med Ijudmi in stvarmi — kar pomeni, da se mora korenito spremeniti celotna družbena proizvodnja njihovega življenja. Ali bo usmerjena k preseganju razdelitve med delom in profitom, ki je ustvarjen z delom, k koncu fatišizma blaga, ali pa sploh ne bo socialistična revolucija. Samo tako razumevanje kapitalizma, tj. kot oblike proizvodnje in ne le kot odnosa lastništva, omogoča marksistično obravnavo problema. V tem smislu so kategorije uporabne in spremenijive vrednosti odločujoče. Potem se motnja materialnega razmerja med človekom in naravo javtja kot direktna posledica kapitalistične blagovne proizvodnje. To je zaključek, ki dela nepotrebno ideološko stisko misli in ki pojasnjuje, zakaj ostajajo ekološki problemi tudi v socialističnih državah. Kapitalistični način proizvodnje nič manj ne pritiska na odnose med človekom in naravo v državah, kjer je izdedena razlastitev kapitalističnega razreda — pritisk, ki, povsem podobno industrijski proizvodnji na Zahodu, pravtako pripelje do uničenja človekovega okolja. Boj proti kapitalističnemu načinu proizvodnje je postal dirka za časom in človeštvo je v nevarnosti, da jo izgubi. Upornost, s katero se ta oblika proizvodnje še drži vSovjetski zvezi, petdeset let po ekspropriaciji kapitalističnega razreda, kaže na vrsto časovne dimenzije, o kateri govorimo. Odprto je vprašanje, koliko se lahko odstrani škoda, ki jo je napravil kapitalistični način proizvodnje in jo še naprej dela na Zemlji. V tej situaciji je treba neprestano kritično preverjati določene elemente v marksistični tradiciji. Do pred nekaj leti je večina marksistov sprejemala tradicional-no mišljenje, da je razvoj proizvajalnih sil po svoji naravi pozitiven. Bili so prepričani, da bo kapitalizem v teku svojega razvoja ustvaril materialno bazo, ki bi jo socialistična družba prevzela — materialno bazo, na kateri bi se zgradil socializem. Bilo je široko razprostrto razumevanje, da bi se socializem lažje razvijal, ker so bolj razvite proizvajalne sile. Produktivne sile, kot je tehnologija, znanost, človeške sposobnosti in znanje in tudi presežek popredmetenega dela bi znatno olajšale prehod v socializem. Te ideje so bile v določeni meri mehanično zasnovane na marksistični tezi o zaostrovanju protistovnosti med proizvajalnimi silami na eni strani in proizvajalnimi odnosi na drugi. Toda ne more se več predpostaviti, da so proizvajalne sile precej neodvisne od proizvajalnih odnosov in da se z njimi spontano spopadajo. Nasprotno, razvoj v zadnjih dveh desetletjih vodi do zaključka, da kapitalistični odnosi v proizvodnji oblikujejo proizvajalne sile in.v tej meri puščajo pečat na njih, da kakršenkoli poskus, da se spremenijo proizvajalni odnosi, mora propasti, če ni narava proizvajalnih sil — in to ne samo način njihove uporabe — spremenjen. 6 Zato nad določeno stopnjo te proizvajalne sile odkrivajo drugi aspekt, ki je bil do sedaj vedno skrit, in se pojavljajo kot destruktivne sile, ne samo v posebnem smislu orodja za proiz-vodnjo in intrinsične posebnosti zastarevanja, ampak v veliko širšem smislu. Industrijski proces ogroža lastni obstanek in obstanek človeške družbe v meri, v kateri je odvisen od teh deformiranih proizvajalnih sil. Zdi se, da je popolnoma absurdno govoriti, kot govori Marcuse, o možnosti, da se ustvari ,,družba superobilja", ali o možnosti zadovoljitve vseh želj v dolččenem času ,,Bogastvo" zelo razvitih potrošniških družb na Zahodu, kolikor ni samo slepilo za široke množice, je rezultat celega vala plenitev in ropov, ki jim ni enakih v zgodovini; žrtve tega bogatenja so na eni strani narodi Tretjega sveta in na drugi Ijudje v bodočnosti. Kritike ekološkega programa nujnih ukrepov V obračanju k svetu, ki se mu napoveduje neizbežen propad, so predstavniki humane ekologije razvili misijonarski sfil. Pogosto uporabljajo najdramatičnejše izraze, da naslikajo bodočnost tako črno, da se človek po branju njihovih del vpraša, kako lahko Ijudje še naprej rojevajo otroke ali delajo načrte za pokoj. Ampak vseeno, v zaključku napovedi,-* katerem je prepričljivo opisana zelo nedokazana neizbežnost Konca — industrializacije, civili-zacije, človeka, življenja na tem planetu — se kaže drugič v bodočnost. Ekologi končujejo napoved z apefom na razum svojih bralcev; ko bi vsak dojel, za kaj gre, potem — očividno — ne bi bilo vse izgubljeno. Ti nenadni obrati dišijo po retorični konverziji. Groza predvidene katastrofe je mstro v nasprotju z blagostjo nasveta, ki nam kaže možnost, da se ji izognemo. Vsak župnijski svečenik se zaveda te vzvišene forme verbalnega pretiravanja in vsak, ki posluša, lahko to z lahkoto spregleda. Rezultat je (v najboljšem primeru) prijetna groza. V tem morda leži vzrok popolne neef ikasnosti množično objavljenih publikacij, v katerih se govori, da bo kmalu prišel še sodni dan, ne za enega človeka, ampak za celoten človeški rod. Neefikasne so kot nedeljske napovedi. Razredne protislovnosti in razredni interesi se popolnoma negirajo: Parlamentarni mehanizem glasovanja se ima, brez kakršnegakoli dvoma, za uspešno medoto, s pomočjo katere se lahko rešijo vsi konflikti. Vprašanje je samo, kako najti pravega kandidata in vodenje pravilne kampanje, pisanje pisem in poga-njanje nekoliko skromnih meščanskih akcij. V skrajnem primeru bi se moralo ustanoviti novi parlament. Imperializem ne obstaja, svetovni mir se bo dosegel z razorožitvijo. Politični proces je razumljen na skrajno personalističen način; politika je stvar politikov, od katerih se pričakuje, da imajo ,,odgovornost." Zdaj se lahko z zadovoljstvom postavijo konkretne zahteve. Ni nevarnosti, da bi se jih uporabilo z nezaželjenimi posledicami. Zaustavljanje naraščanja prebivalstva, de-razvoj (de-development) ekonomije, drakonski ukrepi varčevanja se lahko sedaj prikažejo kot ukrepi, ki, ker se ponujajo v duhu omikanega, moralno zdravega razuma in se uresničujejo na miren, liberalen način, ne ogrožajo interesov ali privilegijev od nikogar in ne zahtevajo nikakršne spremembe v družbenem in ekonomskem sistemu. Razširili so svoja raziskovanja na človeško družbo, vendar niso na noben način povečali svojega znanja. Ušlo jim je izpred oči, da človeški obstoj ostane nerazumljiv, če se popolnoma zanemarijo družbene determinante, da ta pomanjktjivost prinaša škodo vsem znanstvenim izpovedim o sedanjosti in prihodnosti in da je domet teh izpovedi zmanjšan, kadar znanstveniki zapustijo metodologijo svojih posebnih disciplin. Vse to se povsem lepo nanaša tudi na centralno ,,ekološko hipotezo", po kateri bo, če se nadaljuje sedanji proces industria-lizacije, v bližnji prihodnosti prišlo do katastrofalnih rezultatov. Srži te hipoteze se ne more niti dokazati niti pobiti s politično diskusijo. Zaključki: hipoteze o hipotezi Obča družbena definicija bi morala začeti pri oblikah proiz-vodnje. Povsod, kjer v celoti al pretežno prevladuje kapitalistična oblika proizvodnje — tj. kjer proizvodi človeškega dela dobivajo formo blaga — se vzporedno s povečanim družbenim bogastvom ustvarja povečana družbena potreba. Ta potreba dobiva v toku zgodovinskega razvoja različne oblike. V fazi prvotne akumulacije se izraža v neposrednem siromašenju zaradi intenzivnega izkori-ščanja, podaljševanju delovnega časa, zniževanju dejanskih dnin. V cikličnih krizah se bogatsvo ustvarjeno z delom enostavno uničuje: pšenica se meče v morje itd. Z rastjo proizvajalnih sil prav tako raste rušilna energija sistema. Svetovne vojne in vojaška industrija ustvarjajo nove potrebe. V kasnejši fazi razvoja kapita-lizma ta destruktivni potencial doseže novo kvaliteto. Ogroža vse naravne osnove človeškega življenja. Rezultat tega je, da se zdi potreba, kot da je družbeno proizvedena naravna sila. To ponavljanje splošnega pomanjkanja dela srž ,,ekološke krize". Toda to ni vrnitev v pogoje in okoliščine iz zgodovinske preteklosti, zato ker nova potreba na noben način ne uresničuje obstoječega bogastva. Eno in drugo je istočasno prisotno; protislovje med njima postaja vse ostrejše in dobiva vedno bolj nenormalne forme. Vse dokler dominira kapitalistični način proizvodnje — to pomeni, ne le kapitalistični lastninski odnosi — se lahko smeri gibanja, v najboljšem primeru, spremenijo v podrobnosti, ne pa v celoti. Narav.no je, da bo ekološka kriza pripeljala do mnogih procesov prilagajanja in učenja. Tehnološki poskusi, da se odstranijo simptomi te krize, da bi se doseglo stabilno stanje, so že presegli eksperimentalni stadij. Bolj ko je situacija kritična — obupnejši so poskusi storjeni vtej smeri. V te poskuse bo vključeno: odstranjevanje avtomobilov, konstrukcija sredstev javnega transporta, gradnja instalacije za filtriranje in destilacijo morske vode, odkrivanje novih izvorov energije, sintetična proizvodnja surovin, razvoj intenzivnejše kmetijske proizvodnje itd. Toda vsak novi korak bo pripeljal do novih kritičnih problemov; to so metode trenutnega reševanja akutnih vprašanj, pri katerih pa se ne dotika samih korenov problema. Dovolj so jasne politične posledice teh iniciativ. Stroški prebiva-nja, prostora za rekreacijo, čistega zraka in vode, energije in surovin bodo eksplozivno rasli, prav tako pa tudi stroški za ponovno uporabo redkih surovin. ,,Nevidna" družbena cena kapitalistične delovne proizvodnje raste z neizmernim tempom in se prenaša do take cene blaga in obdavčevanja širokih množic, da ni več mogoče nikakršno uravnoteženje s pomočjo kontrole zaslužka. Ni potrebno reči, da sploh ni vprašanje o ,,pravični" razdelitvi pomanjkanje vokviru zahodne razredne družbe. Seveda bodo obstojala organizirana gibanja in politične posle-dice celo v zgodnjem stadiju. Ekološko gibanje v ZDA, s tež njo, da se beži iz mest in stran od industrije, je indikacija tistega, kar bo prišlo, prav tako tudi kampanje meščanov, ki se širijo s strahovito hitrostjo. Meje večineteh skupin niso slučajne, njihova aktivnost je običajno usmerjena na odstranjevanje nekega poseb-nega problema. Druge alternative ni, ker se lahko zberejo samo, kadar gre za posebne interese. V neki tipični kampanji, na primer, se prepreči gradnja rafinerije za nafto na nekem posebnem področju. To ne pripelje do tega, če je bila kampanja uspešna, da se ovrže projekt afi do revizije energetske politike, rafinerija se ^radi tam, kjer je protest tistih, ki so z gradnjo oškodovani, manj izražen. Kampanja nikoli ne pripelje do zmanjšanja energetske potrošnje. Apel na takih osnovah ne bi imel smisla. Pretvoril bi se v abstraktno, prazno formulo, ki dela ,,program hitrih ukrepov" ekologov. Vozla ekološke krize se ne more presekati s papirnatim nožem. Kriza je neločljiva od pogojev življenja, ki je sistematsko določen zobliko proizvodnje. To je razlog, da so moralni apeli narodom ,,bogatih" držav, da naj zmanjšajo svoj življenjski standard, popolnoma absurdni. Taki apeli niso samo nekoristni, ampak tudi cinični. Zahtevati od posameznika, ki sprejema plačo, da naj razlikuje ,,resnične" in ,,umetne" potrebe, pomeni napačno oceniti njegov resnični položaj. Obe vrsti potreb sta tako tesno povezani, da ustvarjata odnos, ki je subjektivno in objektivno nedeljiv. Lakota po blagu, v vsej svoji zaslepljenosti, je razultat proizvodnega blaga, ki se lahko odvrne samo s silo. Moramo računati s tem, da bo buržoazna politika sistematično izkoriščala mistifikacije, ki iz tega izhajajo — toliko bolj, kolikor ekološka kriza dobiva ogroženo obliko. Da bi se to doseglo, je dovolj prevzeti predloge ekologov na demagoški način in jih pustiti v politične tokove. Ekoioška gibanja bodo sprejela pozivanje na obče dobro, kar zahteva žrtvovanje in poslušnost skupaj z reakcionarnim popu-lizmom, odločena, da branijo kapitalizem z antikapitalističnimi frazami. Dejansko bo politika kapitalizma v pogledu človeškega okolja, surovin, energije in prebivalstva končala poslednje liberalne iluzije. Ta politika se ne more niti zamisliti brez vse večje prisile in trde discipline. Fašizem je že pokazal svoje možnosti kot rešitelj v skrajno kriznih situacijah in kot administrator bede. V atmosferi panike in razpoloženja, ki ga je nemogoče kontrolirati — to pomeni, v primeru ekološke katastrofe, ki jo bo lahko neposredno opaziti v širokem obsegu — vladajoči razred ne bo okleval iskati rešitve v takih rešitvah. Ne da se predpostaviti sposobnost množic, da v takih situacijah opazijo povezanost med obliko proizvodnje in ekološko krizo in da ofenzivno reagirajo. To je odvisno od stopnje politizacije in organizacije, ki je do tedaj dosežena. Ne bi bilo težko računati na tak razvoj. Verjetno je, da se bo širilo to, kar se imenuje ,,notranji imperializem". To, kar sta opazila Negt in Kluge v zvezi z nečim drugim, je tudi pomembno za protislovnost med družbenim bogastvom in družbeno revščino, kar je očividno tudi v ekološki krizi: ..Kolonizacija zavesti ali meščanska vojna so ekstremne oblike, v katerih te kontradikcije pridejo do izraza. To, kar je pred to skupino,ali njena posledica, je razdelitev posameznikov in družbenih skupin v kvaiitete, ki so organizirani ene proti drugim". 7 V taki situaciji se bo zunanji imperializem prav tako vrnil k zgodovinsko znanim formam, toda s povečanim destruktivnim potencialom. Čeodpovejo ,,miroljubne" metode moderne eksplo-atacije, pod pritiskom vse težjega nakupa zaradi redkosti surovin, in tudi propagandne formule za sožitje, potem bodo gotovo nova ropanja, konkurentske vojne, vojne za surovine. Strateški pomen Tretjega sveta, predvsem tistih držav, ki izvažajo nafto,bo stalno rasel in s tem tudi njihova zavest, da so države metropole odvisne od njih. ,,Obleganja" mesto z vasjo — pojem, ki se je zdel prezgoden v petdesetih letih — bo dobil popolnoma novo vsebino. To se brez dvoma že poudarja v politiki določenega števila držav, proizvajalk nafte. Imperializem bo napravil vse, da bo pognal prebivalstvo industrializiranih draž av proti takim očividnim zunanjim sovražnikom, katerih politika se predstavlja kot direktna nevarnost za njihovo življenje, standard in sploh obstanek, z namenom, da od njih dobi soglasje za vojaške operacije. Posplošene zgodbe o ,,vesoljski ladji Zemlja" nam gotovo ne povedo nič o resničnih perspektivah in izgledih za obstanek v življenju. Gotovo se ekološki dejavniki, ki imajo globalen efekt; med takimi so makroklimatske spremembe, onesnaženje z radioaktivnimi elementi in strupi v atmosferi in oceanih. Toda, kot na primer kaže Kitajska, ti splošni dejavniki niso odločujoči, ampak družbeni in spremenjljivi. Uničenje človeštva lahko imamo za čisto naraven proces. Tega pa se ne more preprečiti s prepovedmi znanstvenikov, ki samo odkrivajo svojo nemočnost in slepilo; vtrenutku, ko prekoračijo ozke meje svojega specialnega področja. ,,Človeško bistvo narave prvič obstaja le za družbenega človeka; ker samo ta narava resnično obstaja kot osnova njegove človeške eksistence. Samo to, kar mu je njegov naravni obstoj, postaja njegova človeška eksistenca, in narava zanj postaja človek. Tako je družba enotnost bivanja človeka z naravo — resnično vstajenje od mrtvih narave — naturalizem človeka in humanizem narave sta privedena do uresničitve. 8 Če veljajo, ekološke hipoteze, potem je kapitalistična družba verjetno izpustila možnost realizacije Marxovega projekta za spravo človeka in narave. Proizvajalne sile, ki jih je razvita buržoazna družba, so prevzele istočasno nastaledestruktivne sile. Visoko razvite države nočejo biti edine, ki bodo plačalec za druge zato, ker ni prišlo do revolucije. Boj proti novim pomanjkanjem je nasledek, ki ga puščajo vsemu človeštvu, tudi vtistih predelih, kjer človeštvo preživi katastrofo. Socializem, kije bil nekoČ obljuba osvoboditve, je postal vprašanje obstanka. Če se ekološko ravnotežje zmoti, bo vladavina svobode bolj uddaljena kot kdajkoli. 1 Splošno je poznan opis tega stanja v Engelsovem delu ,,Položaj delavskega razreda v Angliji". 2 Takih primerov je dovolj v ekološkem gibanju, v Franciji obstaja organizacija za zaščito človeškega okolja, ki jeskrajno desničarsko usmerjena. Predsednik teh ,,ekofašistov" ni nihče drug kot general Massu, človek odgovoren za francoska mučenje v alžirski vojni. 3 Claus Koch, ,,Mvstifikationen der VVachstumskrise, Zum Bericht des Club of Rome", Merkur, Vol. 297, januar 1973, str. 82. 4 Giorgio Nebbia v predgovoru La Morte Ecologica, Bari 1972, str. xv f. 5 The Limits of Grovvth, Report of the Club of Rome on the Stateof Mankid; London, 1972, str. 13. 6 Andre Gorz, ,,Technique, Techniciens et Lutte de Classes", Les Temps Modernes, avgust-september 1972, vol. 301-302, str. 141. 7 Offentlichkeit und Erfahrung, Zur Organisationsanalvse von burgerlicher und proletarischer Offentlichkeit, Frankfurt 1972, str. 283f. 8 Karl Marx, Economic and Philosophical Manuscripts of L844, ed. D. Struik, London 1970, str. 137. PREVOD N. VIDRIH .OD SMECA I NATRAG IZGRADNJOM, U NAS PRVOG POGONA ZA TOTALNU RECIKLAŽU (IKAD JEDNOM KRENE?) U četvrtak, 12. 4. potpisan je u Rijeci izmedu Združene radne organizacije brodogradevne industrije »3. maj« (sektor TIBO) i tvrtke Cecchini & Co. iz Rima ugovor o preuzimanju li-cence za proizvodnju komplet-nih postrojenja za reciklažu krutih gradskih otpadaka. Ta inicijativa, neovisno o činjenici što je ekonomska isplativnost projekta bila presudna u nje-noj realizaciji, ukazuje na sve prisutniju »ekološku svijest« u nas i svojom je idejom i nepos-rednim ostvarenjem od neproc-jenjivog značaja za sva nastoja-nja koja teže očuvanju i unapre-denju čovjekove okoline. Stalan porast industrijske proiz-vodnje i životnog standarda domačinstava i pojedinaca ne-minovno sobom povlači poslje-dice kac što su: nekontrolirana eksploatacija privrednih izvora, ugrožavanje čovjekove sredine (vode, zraka, flore i faune) odba-čenim toksičkim materijama čime se konstantno degradiraju životni uvjeti svih biča na zem-lji, odnosno poremečuju ravno-teža cirkulacije materije u bios-feri. Svjedoci smo procesa hiper-transformacije svih vrsta siro-vina što zbog nemogučnosti pot-pune iskoristivosti materije re-zultira »proizvodnjom« ogrom-nih količina industrijskih otpa-daka. Taj proces nije ograničen samo na industrijsku proizvod-nju. On je takoder i sastavni i svakodnevni dio života doma-činstava. Oba navedena pro-cesa uvjetuju da se u večim aglomeracijama, a o njima je ri-ječ, pojavljuju velike teškoče oko deponiranja otpadaka naro-čito stoga što se u pravilu radi o heterogenim otpadnim mate-rijama čiji je organski sastav ekološki štetan. Dilema koja se pri uočavanju ovakvog stanja nameče ne sastoji se samo u problemu koji bi, simplicirajuči do banalnosti, naznačili s pita-njem »kamo sa smečem«, od-nosno pitanjem rasterečenja industrijskih i gradskih depo-nija, več pitanjem koje je u svo-joj tendenciji daleko važnije kako j ed nom upotri-jebljenu, preradenu i odbačenu materiju ponovo vratiti u indu-strijski proces, od-nosno kako materiju nakon što je bila potro-šena » pr e par irati« za ponovnu upotrebu. Kao realna alternativa i razrješenje postavljene dileme nameče se proces reciklaže, odnosno izdva-janja i vračanja u proizvodni tok svih onih materija koje se u industrijskom procesu mogu nanovo iskoristiti. »Smisao je ove riječi da bi čov-jek morao postupati sa sirovi-nama tako da ih koristi uvijek nanovo, da one ulaze kao siro-vina u ljudski proizvodni pro-ces, da se koriste kao proizvodi, te da se ponovo vračaju u obliku sirovina za raspolaganje novom ciklusu proizvodnje.« (R. Supek, »Ova jedina zemlja«). Recikliranje (recycling) ima sa stanovišta ekologije dvostruki značaj: očuvanje ljudske sre-dine od štetnih otpadaka čovje-kove industrijske ili doma-činske potrošnje i štednja, od-nosno racionalnije raspolaga-nje prirodnim izvorima. U pro-cesu reciklaže štednja prirod-nih izvora ostvaruje se u dva oblika neposredno — iskorišta-vanjem več upotrebljavanih si-rovina i posredno — uštedom energetskih potencijala potreb-nih za proizvodnju i tehnološku obradu sirovine do stupnja u kojem se ona reciklirana »go-tova« vrača u industrijski pro-ces. Recikliranje je od svih dosad poznatih metoda zbrinjavanja krutih gradskih otpadaka ne-sumnjivo najoptimalnije rješe-nje, i s ekološkog i s ekonoms-kog aspekta. Sam termin pot-ječe od riječi »recycling« koja se može tumačiti kao »ponovno korištenje upotrebljenim sirovi-nama«, odnosno »povratni tok korištene materije«. Tehnološki proces reciklaže zas-niva se na slijedečim elemen-tima: - odvajanje otpadaka prema vrstama materije (željezo, papir, plastika, staklo i organska ma-terija); - prerada otpadaka u oblik pogodan za daljnju tehnološku obradu (odnosi se na papir i pla-stiku); - prerada otpadaka u gotov proizvod (stočna hrana i kom-post, odnosno umjetno gnojivo) - spaljivanje otpadaka nepo-godnih za daljnju preradu (kar-tonskih ambalaža, drvenih ko-mada, automobilskih guma i sl.) pri čemu ostaje otvorena mo-gučnost korištenja tako dobi-vene toplinske energije. Svako se postrojenje za reci-klažu može sastojati (u skladu s navedenim elementima) od slije- dečih »proizvodnih linija«: pri-marna selekcija, linija za stočnu hranu, papir, željezo, pla-stiku, staklo, kompost i spaljiva-nja neupotrebljivih ostataka. Specifikacija odnosno izbor li-nija korištenih u odredenom postrojenju ovisi o konkretnom sastavu krutih gradskih otpa-daka. Drugim rječima, kapaci-teti pojedinih linija nisu fiksni, več se izostavljanjem odredenih linija, mogu prilagodavati ulaz-noj količini i specifičnom sa-stavu otpadaka. Na osnovu analize provedene 1974. godine prosječan je sastav otpadaka za veče gradove u Jugoslaviji sljedeči: (u zagradi podaci za Rijeku i Zagreb): — organski otpaci (ostaci hrane) 26% (35%, 30%,) - papir, karton 40%, (30%, 30%); - tekstil 2% (4%, 4%); - željezo, limenke 3% (4%, 4%). - plastika 4% (11%, 9%); - staklo 5% (7%, 6%); - nedefinirani otpaci 20%, (9%, 18%). Stupanj iskoristivoSti otpadaka zavisi od njegova specifičriog sastava; računa se medutim da se od gradskih otpadaka pros-ječno izmedu 50 — 60% težins-kog iznosa može reciklirati i ponovno vratiti u industrijski proces u obliku krute materije. Prevedimo to na jezik neposred-nih pokazatelja: kada bi se npr. samo u Rijeci korisno upotrije-bila godišnja količina odbače-nog papira, dobila bi se pa-pirna masa čiji bi sirovinski ekvivalent bio jednak količini od 13 0 0 0 0 stabala!! Elementi tehnološkog procesa: Tehnički sistem reciklaže zahti-jeva prethodno organizaciju aktivnosti vezanih uz sakuplja-nje krutih kučnih otpadaka (npr. odlaganje smeča u pla-stične vreče). Sakupljene otpatke kamioni odvoze do pogona i istresuju u bunkere gdje vlada odredeni potlak i sprečava širenje neu-godnih mirisa. Otpaci se potom prebacuju do sabirnika koji kida plastične vrečice i dovodi materijal na početak primarne linije (odvajanje prema vrsti materijala). Rasuti otpaci od-vode se u prvi rotacijski bubanj, gdje se vrši odvajanje prema volumenu. Veči kabasti materi-jali (kartonska ambalaža, auto-mobilske gume i sl.) ne uspije- vaju proči kroz otvore odre-dene veličine, več odlaze u peči na spaljivanje. U daljnjoj obradi nailaze na niz rotacijskih bub-njeva različitih perforaciia_edj^ se izdvajaju sitnl organski ot-paci i ostali sitni heterogeni materijal (zemlja, kamenčiči, staklo, plastika i sl.) i dolaze na liniju komposta, gdje se elektro-magnetima izvlače svi željezni predmeti (koji odlaze na liniju željeza). Preostali je dio otpa-daka uglavnom papir i plastika. Kompostiranje je proces razla-ganja organskih materija fer-mentacijom i oksidacijom uz stvaranje mikroorganizama koji pospješuju proces. Da bi se prcces ubrzao, izvodi se u zat-vorenim homogenizatorima u koje se dovodi zrak pod pritis-kom, tako da mješavina brzo truli bez nastajanja plinova neu-godnih mirisa. Pri tome se ona zagrijava (do 70cC) biokemijs-kim procesima. Krajnji je pro-dukt kemijski stabilan bioteh-nički humus. Prethodno odvojen željezni ot-padni materijal prolazi kroz ro-tacijsku peč koja služi za otkla-njanje masnoče, raznog zaosta-log sadržaja limenki, boje, eti-kete i kalaja. Na izlasku iz peči željezni komadi dolaze pod prešu koja formira brikete te-žine oko 50 kg. Po završetku obrade briketi se šalju u čeli-čane. Krupni se organski otpaci me-lju pri čemu se ispiranjem od-vaja specifično teži materijal (staklo, plastika, kamenčiči i sl.) koji ide na kompostiranje, dok se preostali dio nakon istiskiva-nja u vijčanim prešama odlaže u silose. Specijalni dozator ra-sporeduje i snabdijeva auto-klave u kojma se vrši iskuhava-nje, homogeniziranje i sterilizi-ranje na temperaturi od oko 140 °C. Tako obradena masa od-lazi u sušionicu gdje se vlažnost smanjuje na oko 8%. Nakon toga se melje u brašno, izdva-jaju se vlaknaste i ostale štetne materije, nakon čega ga stroj za kubatiranje oblikuje u kockice ili cilindrična zrna. Tako dobi-jena stočna hrana pakuje se u vreče i sprema za tržište. Kalo-rična vrijednost dobivene stočne hrane približava se kalo-ričnoj vrijednosti kukuruza. Sta-kleni krš, izdvojen ispiranjem, odlazi u poseban uredaj koji radi na principu fotočelije, op-tički ispituje i odvaja staklo po bojama. Tako sortirano staklo pogodno je za ponovno indu- strijsko korištenje. Papir i pla-stika, odvojeni od ostalih hetero-genih otpadaka kombiniranim sistemom prosijavanja i ventila- tjcTKTdvrgi 5P vlažnom postupku pri čemu se namočeni papir kida na manje komadiče, što omogučava meha-ničko odvajanje papira od pla-stike. Nakvašena papirna masa do-lazi u pulper gdje se još više usitnjava i miješa, a taloženjem se odvajaju zaostali ko.Tiadiči krute plastike. Posebnim se kemijskim procesima vrši čišče-nje papirne mase od štam-parske boje. U flotacijskoj se čeliji na mjehuričima zraka zadržavaju djeliči boje i izlaze na površinu. Oni se prikupljaju u gustoj prljavoj pjeni koja se lako može skidati sa površine. Vlaknasta kaša dolazi potom na specijalnu prešu koja sma-njuje sadržaj vlage na 50%, for-mirajuči papirnu pastu u obliku panela. Takvim postup-kom sprečava se mogučnost kvarenja papirne paste i pojed-nostavljuje manipulacija i trans-port do tvornice papira. Na liniju plastike dolaze uglav-nom plastične vrečice koje se usitnjavaju, a nakon toga se za-grijavanjem pretvaraju u tečnu masu koja se homogenizira, boji u smede ili crno i pretvara u plastični granulat. U tom se obliku ustupa industriji na daljnu preradu. Neiskoristivi dio otpadaka spaljuje se u pe-čima pri čemu se oslobada to-plinska energija koja se potom upotrebljava u tehnološkom procesu. Izgorjevanjem nastaje pepeo i šljaka. Pepeo se zbog svojih mineralnih sastojaka vrača u proces i služi obogači-vanju komposta, dok je šljaka upotrebiva u gradevinarstvu za nasipavanje puteva, terena i sl. Zahvaljujuči izuzetnom rješenju unutrašnje organizacije rada i medusobno nadopunjavajučih elemenata tehnološkog procesa stupanj iskoristivosti sirovina penje se i do 85% težinskog obujma prvobitne mase otpa-daka. To otvara i nove mogučnosti samoj tehnologiji reciklaže: ona ne mora postojati samo u obliku izdvojenih i samostalnih pogona; njena je perspektiva s tehnološko-organizacijskog aspekta, u organskom srasta-nju u složene privredne sustave po shemi proizvodnja — recikli-ranje — proizvodnja. SNACkr ,,CORSO" ZAGREB: O RUŠENJU STUDENTSKOG CENTRA RJECJU PROTIV BULDOZERA Diktat rente u prostoru Prava priroda evidentno teh-nokratske razdiobe pro-stora, motivirane ponajprije rentijerskom logikom što se redovito skriva iza naoko neutralne kategorije »obliko-vanja« prostora, dolazi mnogo bliže prozirnijoj površini u sve žeščem na-padu na mjesta gradskog organizma po svojoj prirodi nesrazmjerna s logikom pro-fita. Neobično snažna eska-lacijaagresivnih napada na nekoliko upravo najvredni-jih prostora grada stoga nosi bitno razgradbene oz-nake. Iako se nadovezuju na ranije ne baš malobrojne slične primjere, novi »sluča-jevi« razlikuju se prije svega po svojoj brutalnosti i neskrivenosti. Svojevremeno skandalozno rušenje pedesetak hrastova u park-šumi Orlovac zbog svojevoljnog proširenja par-cele pri »redizajniranju« biv-šeg gradilišta hotela »Ksa-ver« u luksuzne stanove; kapitulacija mjesnih zajed-nica u neravnopravnoj borbi za prostor bivše tvor-nice »Sila« u Šubičevoj ulici, gdje je početak izgradnje istraživačkog centra INE označio ne samo poraz tek začetih tendencija samou-pravnog odlučivanja u pro-storu (o prostoru) nego i nagovijestio buduče teške probleme tog dijela grada koji je i onako u vrlo kritič-nom stanju (izmedu ostalog dobit če bar tisuču novih automobila u špici); skoraš-nji početak izgradrije po-slovne zgrade banke na uglu Adžijine i Solovljeve ulice umjesto svojevremeno predvidenih javnih funkcija; čitav niz beskrupuloznih »preoblikovanja« lokala u naljevaonice isključivo moti-virano povečanjem dobiti itd. — samo su mali začeci mnogo šire ofanzive s da-leko večim zalogajima. Ta je ofenziva, doduše, najav-ljena u dokumentima več poodavno, ali u grandioz-nim dimenzijama sanjanog velegrada sitne točke su-dara izgledaju potpuno beznačajne. Razradenim si-stemom »letraton-urba- nizma« svaki je prostor iz-jednačen — prekosavska ledina, Gornji grad i Bota-nički vrt, svaki je prostor, naime, prostor na raspola-ganju. Tomislavov trg ili srednjoškolska igrališta u Kačičevoj tek su prazni pro-stori pogodni za ispunjenje, a puniti se moraju gara-žama jer je automobilima najviše tijesno. (Udubina ispred Umjetničkog pavi-ljona krasna je prilika — nije potrebno čak ni previše kopati. Dovoljno je samo prekrivanje betonskom de-kom i evo velike i jeftine garaže). Generalnim urbanističkim planom definitivno inaugu-riran »kazet-urbanizam«, omedivši prostor i razdije-livši ga na jednake »kazete«, omogučio je daljnje slo-bodno raspolaganje pro-stora, čak i jednostavno mje-renje površine bez komplici-ranih proračuna. Moguče je sada smještati ono što je po-trebno - tu i. tamo. Ovdje televiziju, tamo knjižnicu, a ondje robnu kuču. Nije čak više nužno ni inventivnim oblikovanjem zaogrtati či-tavu stvar (kao što je to npr. još uvijek potrebno projek-tantu preuredenja »Corsa«), a moguče je npr. bez kom-pleksa tvrditi da je ujedna-čen odnos javnog i individu-alnog saobračaja. »Bezvri-jedna« arhitektura malih kučica ovdje od ranije stoji i nije nikakva smetnja. Nju je tek nužno kasnije ukloniti. Najprije je, medutim, po-trebno izgraditi prometnice, dapače avenije koje omogu-čuju kazete, a tvore i širi si-stem što tamo negdje u cen-tru omogučuje čak i izbaci-vanje automobila iz neko-liko ulica i trgova. Njih je, osim toga, i najlakše izgra-diti — daleko su najpotreb-nije. Sve naglijim bujanjem sao-bračaja bliži se taj trenutak. Sad več valja misliti na sas-vim konkretnu mogučnost pojedinih »realizacija« pra-vaca, uz odredene izmjene i prilagodavanja, uostalom, sasvim normalne, jer postoje različiti načini pro-jektiranja (idejni, izvedbeni; idejni u GUP-u, idejni u PUP-u, idejni u planu cen-tra, idejni u Generalnom prometnom planu itd.). Kada se več ne može odjed-nom izgraditi čitav sistem prometnica [štGL JiL-bile—id©= alno), nužno je odrediti prioritete. Najprije je po-trebno izgraditi prometni obilazni prsten oko grada. Na sjeveru se proteže sje-verna tangenta (tangira grad) kroz prazni prostor zelenih površina i letrato-nom adekvatno označeni Kaptol i ispod Gornjeg grada, dok na jugu stari dio grada obilazi produžena (u pravcu zapada) Branimi-rova. Istovremeno obilazi novi dio grada južno od nje, prema tome je središnja, glavna i največa gradska prometnica. Osim toga, ona stalrio ide uz prugu, a kako je večim dijelom na vija-duktu (ili ne) i jednim dije-lom u tunelu (ili ne — što ovisi o ideji), jasno je da je cijena izgradnje prilična. Rušenje kučica i gradnja zamjenskih stanova prido-nose več opasnom približa-vanju svake granice toler-antne cijene. U blizini se, medutim, nalazi društveno, dakle besplatno, zemljište Botaničkog vrta i Studentskog centra, letrato-nom označeni prazni pro-stor na raspolaganju. Zbog istih se razloga u Ja-panu gradski autoputevi, gdje god je to moguče, grade na vijaduktima uzduž ri-jeka, što je još uvijek jefti-nije nego li probijanje kroz izgradeni dio grada, kao što su svojevremeno slavni pro-jektanti Jadranske magi-strale na odredenim mje-stima trasirali cestu radije preko spomenika kulture da izbjegnu rušenje privat-nih kuča. Kruta je rešetka »kazet-ur-banizma«, doduše, u nepre-kidnom agresivnom odnosu prema mogučnosti formira-nja novih stvarno urbanih prostora u njenom okrilju, što je več sasvim očito u slu-čaju Nacionalne i Sveuči-lišne biblioteke i Arhiva Hrvatske npr., gdje njena logika sasvim korespondira sa skladišnom koncepcijom knjižnice, razdvojenih monu-menata, onemogučujuči for-miranje suvremenog infor-macionog centra, a time i stvarnog centra grada. No, tako otvorena brutalna agresija što ide na rušenje Studentskog centra i Bota-ničkog vrta prisutna je ipak prilično rijetko. Za to mo-raju postojati jaki razlozi. Koje je obrazloženje? Nikakvo javno obrazloženje, dakako, nije dano. Možda če se neposredno pred ruše-njem u novinama pojaviti sitni oglas: »Obavještavaju se zainteresirani gradani da je u predvorju Viječnice izložen plan... Eventualne primjedbe dostaviti pod bro-jem...«. Participacija je u toj igri daleki ideal. O samou-pravljanju nečemo ni govor-iti. Preveliki su interesi u igri. Moguče je, dakle, tek nazri-jeti neki od izgovora. Na-primjer onaj da Studentski centar nije ni malo vrijedan prostor, a za razliku od važ-nosti buduče obilaznice, koju nužno je izgraditi več u idučem srednjoročnom raz-doblju (dakle od 1980). U Ge-neralnom prometnom planu Zagreba (iz 1978) ovaj je -ertrtoprrt u taali au rrnrj-p*^e_ južno od željezničke pruge u širokom zamahu, bez ikakve štednje prostora a zatim sjevernom stranom Studentskog centra preko Savske ceste. U najnovijem planu, medutim, (nešto de-taljnijem) njegova je trasa naznačena upravo na mje-stu današnjeg nasipa željez-ničke pruge, koja se pomiče nekoliko metara na jug, pa stoga treba rušiti Galeriju SC i bivši Njemački paviljon (onaj s traktorima na fa-sadi), školu kraj Centra itd. Za razliku od ranije verzije (a i nekih drugih što odreda vrve od •genijalnih ideja), ovaj plan uzima u obzir da je cesta obilaznica ne samo Donjeg grada nego i novih predjela na jugu (Trnja itd), pa stoga zavija i u tom smjeru. Taj je dio prvi u planu: najprije je na redu rušenje &td-a i nekih ma-njih objekata oko njega, možda i kino dvorane (u »preciznom« iscrtavanju, pruga prelazi nekoliko me-tara preko jednog ugla zgrade). Ako ovdje još pri-brojimo tzv. produženu Ša-rengradsku aveniju, što treba proči iza leda Tehnič-kom muzeju (gdje još u bli-zini treba ugurati novi ve-lebni »Zagrebov« stadion, postaje očito da je monstru-ozno potenciran famozni željeznički trokut koji kao omča stoji Studentskom centru, da bi ga, eto, (uz »pri-pomoč«) konačno zadavio. Doduše, na isti, olaki način kojim je nastala i ovaj plan može u daljnjem »detaljira-nju« doživljavati preinake. Sasvim je moguče očekivati da u definitivnoj pripremi izvedbe netko shvati da su sva ta silna premještanja željezničke pruge potpuno suvišna i da je moguče auto-put pomači malo sje-vernije od pruge, u onaj dio Botaničkog vrta gdje i onako nema drveča. U za-padnom dijelu vrta, gdje drveče ipak postoji, po ve-čini 3p verzjja, pak. predvi-dena petlja s tzv. produže-nom Runjaninovom ulicom (uglavnom slična onoj na raskršču Autoputa i Selske ceste), koja prelazi ravno preko staklenog paviljona. Ovdje je, medutim, slučajno ne samo najljepši dio vrta nego i bez dvojbe jedan od najdragocjenijih prostora Zagreba (u što se upravo ovih dana može uvjeriti svaki posjetilac). Studentski centar, svojevre-meno nakon preseljenja Ve-lesajma preko Save u nuždi i oskudici privremeno smje-šten, u sajamsku arhitek-turu, predstavlja od svog ot-vorenja pa sve do danas naj-dragocjeniji neočekivani dobitak za Zagreb. Ni jedan prostor nastao poslije njega ne može se po svom značaju mjeriti s njim. Unatoč post-epenom splašnjavanju aktiv-nosti Centra jer zaražen drugačijim duhom razvija sve više svoje ugostiteljstvo (sada več ima 7-8 bircuza!), on i dalje ostaje ne samo kulturno žarište i prostor komunikacije nego i ne-zamjenjiv dio gradskog sre-dišta. Njegovo umrtvljenje donijelo bi nesagledive pos-ljedice, ne samo za taj dio grada. Arhitektura Studentskog centra, označena kao bezvri-jedna (što nije istina), pou-čan je primjer, kako naoko skromna arhitektura (osim bivšeg francuskog okruglog paviljona, koji je jedini u krugu Centra zaštičen ob-jekt i to nultom kategori-jom, dakle kao internacio-nalna vrijednost) može pro-življenošču postati breme-nita značenjima, ukorije-njeni prostor grada. Povre-menim redizajnima, koji još ni iz daleka nisu iscrpli sve mogučnosti valorizacije nji-hovih vrednota, pojedini ob-jekti ulaze u najuži izbor zagrebačke arhitekture. Čitav Centar, kao uostalom i Tehnički muzej, uključu-juči njegovu uličnu fasadu i drvene kulise s obavije-stima o filmovima, kazali-štu, gaieriji, postao je ne-zamjenjiv dio slike grada. Studentskom centru, medu-tim, opasno prijeti uništenje naročito zbog puke činje-nice da je zemljište u nje-govu vlasništvu, u velikoj oskudidi i poslovnih povr-šina, postalo previše vri-jedno. Zbog toga su po-trebne posebne transakcije prostora i izmišljanje njego-vog preseljenja uz Mira-marsku cestu izmedu zgrade »Slavija Lloyd-a« i željezničke pruge čak uz odredeno smanjenje ukupne površine, a takoder i nemo-gučnost daljnjeg proširenja. Rušenje, a zatim gradenje!? (Treba reči da ove tenden-cije sasvim korenspondi-raju s izvjesnim namjerama Studentskog centra da na mjestu drvenih oglasnih ku-lisa, i iznad knjižare po-digne nebodere od nekih osam katova s garsonije-rama za bolje stoječe stu-dente). Umjesto preseljenja, sadaš-nji prostor uz uvjet djelo-mične obnove i otvaranja stražnjeg ulaza može biti uključen u organizam tzv. Sveučilišne aleje na mnogo djelotvorniji način nego što bi to bilo na novoj lokaciji A toliko potrebna produžena Branimirova ulica može sas-vim komotno proči južnije od Centra u liniju Konča-reve ulice. Aspiranti na vrijedno zemlji-šte, medutim, več se naziru i to u mnogome podsječa na vrijeme kada su postojale ideje o gradnji Omladins-kog kulturnog centra na mjestu današnjeg hotela »In-tercontinental«. No postoje i razlike - omladinski cen-tar u odnosu s »Pan Ame-ricanovim« kapitalom nije imao nikakve šanse. Ima li ih Studentski centar? zlatko uzelac •ouiefisAn qil M 'isoupo lUJiijsnoitnpojd ivujuABJdnoaies paui ed uj ofjoo/npaid oi/Ao6&tq ot paui n^ejo^zej i/eAape/d otuoq ysAep ifgiA uiat 'ahoi/npojd Aou/peu qiuAo6eiq oupsA a$ b 'if!$ftoq 'ijiaou nfuefeAn ou/Bpgndod oy f/oq u/ ofiqo/Bod nufafpaA>/ 03/t/e/ o/ ed ped 'itgajZBj ofajom au ^azu^ aysfi6jaua" 'a(t6jaua ouijoj ouAo6e/q otejpnp -ojdaj f/o6z w 'ijia i^sfiBjaua iBrup //oymspyey jiiu 'auj&itifa/a ai/sjpaf ijiu ep 'ipa/s 'IbjoBz i/pdAsu o( ouis to)f '..azuy a^sUBjaua" a/aijapajdo z/ •aiB ifo/ds riLUZj/eioos ud je>/ ez ui ouiuoq as jnu/ap jtojd 'eSaisii /ap ipni i/izOAn ovus ofu z jiejyq — (n/au/s -audojsopau tua>/suiouo)fa-ouaqzrup a ouaf/s/ui m epaAas lajd aoiu/ejpod bIoaiu ayosiA ipejez a//q os af 'ifru) jouaoi/ ifrt) .h/bsa qo 'muated uiafnj uia^esA /:y 'eBouiajd Bo/ez y/y$a/6ue a/uep$/jo>/z/ //poBou/o qo ed ged 'tfiBo/ouija} i^sjpaf qo a/ au ijepaAez a/ag AgJdezARid fcuts nouaaioDMa/\j af ep 'uiepop ouJBJOui as eBdi u/ *ofeji3;|dui! of \->\ 'asoupo feu u/at qo -jea/M ui auAj_ qitejyo a qi>/iupru od 8U8q;njp jpnj oiue;eAn of;Bo|ouqa»' s jjej>m o/BAO/ap Aafojjs ojs fB)fau az afg/61 ^3/op ui ao>/ ep 'uie* a e( isoujeAeu eu^iusej ui euipe 'e^uefep -lUAoBouuajd q_/>/$a/BuB zi opoA i/edjp ougadsn cu/fu — 8A);pej6 q|>jfOJis a iiiu 'sfi&isus mso a ;iiu z os nuiasA qnf/)f 'uio^suo^zi uiii/ziu ouiozojB 'i[pn|od a jiiu iu uisziieiaos ez 8uej))|8|8 s^sjpsf z ui uajeAau 'uasepod 'uapojau af nq :(oj}s tujed isoujeAdu :iej)fud a§ uijAouod fe/v -ruBBojns i/ud Ioas /epuo>/op uawooMa/\i ± af 801L Bia-f niua>f§o/oap! y euia/qojd e6a>/suefap po jsoujozod •efons e/ap BBansliBuaua oujiobj 'sBa^suoBod Bf/ABtsdJd u/ uaqaj}odau fajot af Muauiv a ouiAopoBz izo^s /epod pej as iq ed ouqojpod f/oq uioifpoBop uiifupez z izbaz a y/j:y ui t/iA sa/\ vfiBo/ 'bluiubz au nj. auu b/ojis e/ap eBaupoJO fOAZBy -ouijai jaouso iufBJiAau bu tuau/ipas (lupnsi/eifde)/ eus/Apoau ouAtte/aj foqas epaAds) iuaqznjp a/ ofBf/ABjspajd /y 'auBiau/s aup pauu nfoAz&i uiatoAs a eBat ipejez eiaueisod ep — -ueuij auAoiaAS ui qzrup ijiuieuoioeupaA e/ei/de)/ ei!?o/ /ap tupojo 'fu/igjAz/ e6a>f!/dA Aosajaiui ezoAn op efequd ep 'uiaj a ed AoBafu ui efojts BBauAo/ap tuatas tfsuoBod as ep — psd (afiBjaua alp^npojd Wfqo iBrup uaie^isjeuu :/!po6oiuo BfAo/soAejBu [oazbj ud ioy e$!uBiu o^//ai ouepa/B ouAn>/afqo af iab/Bojja a! afause>/ a/ag 'jeuiauA e/nsnd iudtsis Bt) !tsoupf)eiua/qojd )>/so/o)/d tuafu a iu Luazt/etoos />/suoBod af oi/ matpaui 'b/ojjs /ap /UAO/ap 'lufipAzi bz afiBo/ouijdt a^SJpaf jsoujbabu oibz vsoupo e/juauiajds fajdfeu af e/ion/oAaj B^sfujsnpu/ a^sfio^npojd ipni ouibzbap paJiueu o/iBo/outfai ;,oz/j^ o^OfOifa" outo/ao bu ipn/paAfBu ag azjA qj s\uBj)fH ¦afiBofOUijai a>fsjpal ruauiud uiauqasod baiiusbIzbj auafu snifsod uay ui BuaMsiq f/oqfeu a ipm ofef/aA dAitAOioBn aufo/ds aj as/\ m/tnuaj} uiat a ipz iui as jay '/z/j3f />/šf/Bj'aua •Aosoupo V !Jd al woq as fiABtsp -oue/d eu iiiuBaiod qiys{ioynpoJd mupiisijepos /abjbu ilubs ofezajtsn daj ez uejsfif //Bou/ of /q ep au 'ouiBjft>/und f/oBz f/oqfeu i)f 'aAtfgaj a>/$o/ouqa} ajsit uiasApajd V//R/^ tfuatei/au bu OAisiq ouafu oyye/ 'o/bpb/a UiAefidAn fjoq uiip ruiA^o uiafoAS a ofBfiDfs ifio^npojd faj a i>/ 'Aosoupo ijumbz oy§o/outja) ep 'eBai po afnzaApo aii /uej}s iBrup od 01 /$o/oui/ai uijaou auAoBB/q nois uiauiss a /fots ez/j>/ e^o/o^ tpni nipa/s auafnsud os ep 'lueJis tua bu lualuod ;,azuy ay§o\oya" iod BAaiun efuapez as nj '/}eAapnf/)/A oIuba ofejou/ afnu aupuhstsi/a z\ as ep wb/is BUAimnnsap ioy itedojseu uj afio^npojd auAotaAS fap a/azap aup/isi/efoos ipm iabjbu ijojd Bfuapaz yaAO/Q -oabjbu ui uioi/aAo/p os ep '01 bu apafo rtiuaiu tuauAOtaAS /i a\ ojia^o P&uj afiojdseu OAif/jnuodau ui ouaouso }oy u/aua/u a quiauiaJds q/ujeuoion/oAdJ q;>/suefap ijBAapozej efuapez as e/ap t/iAispajs u/ miauipajd op apjjd o>/qe/ otsz ui ešaocud BBat/sfp^np eu 'efAO/sitcud eupaJZBj o^suefap os /y 'f/Ao/sijpjd' -oud BBauAoiaAS af/izo ef/Aeispajd BiniaBjau^ yiuaqznjp efjoeiuaujfpas p3A a§ isouafmpo u/ ;,ofpn/OAaj isouapo/ io>i iibzbh efuapez jsouezaAod ej eAtsia bB ouAOidAS" o)/au bu B/uB)/Bp OifSBU/ pod uiaou/BUBz -auAOjsiiojd BBaAoBalu ipejez as af/oi/npojd nu/peu jispsnd ofejouu au of ui fe^ni ui fepz aojia^o tuau/iofie/g-o^s/ea/c/e^ /\ -oabjbu ui Luo>/aAO/p paiu ifiu/Buo/oBu Ibjiouz ,,oz/j>/ o>($o/o>/d" z jiepoos jisouBzaAod ,,dufnu oupuajs/si/a ui aupuoifsou" ofejouj as a/azap aup/jsi/e/oos -oui^ensqe f/oBz 3} ei&iA ipm euepaAOdzi uipeu ii/su/AopoBz iu apsuBis o>ibi ipm ap 'epaAas af afue§ejd/\ ,/uiaz 'uaiaj^uo^ bu af uiat s ¦ofuoBaiB)/ ouaqzrup %on i/e/oos luAOidAS a oftpoA auafiqejodn oupa/sop ByaAO/p jadoz oAejeu ef/AEisod oyei /y 'ofioi/npojd SW 'aAiisaj alnifajBU euia/qojd babjbu bujbs • • •" ouaqzrup /zoi/s ouabj euBAopausod 'auBAopajsod :Bifdns Bfipny qepasaq od af 'iibpbabz ouqanod babjbu eyaAO/p ez efeisod B/ap s6a)/§dAo/p elu al as JBsap 'oBruQ -afiBo/ou^ai ipm Aaouoif -e(jqzrupod oibz ui gš muA/n/npojd uiafOAzej z ' oauoi/ juauuod jey — afio^npojd auaqznjp auio/ao f • • assupunjQ),,-uiojBijdB)f u/ tuo/ap uiiupzauu iabjbu a nsduiB 'Aosoupo qiudqzmp jAejeu a patu nsoupo a a/a$ Buaf/Aejsod eiuju/odod a/ iu ofioi/npojd oupiisj/BtidBSf u/ oup/tsi/eioos paui af jo>/e>/ 'Aaiipof 'BluBAiq e6a>/$dAo/p AafoBod Bi/i/zeJ Bp 'iuai s ilBJHLf u/ •afnf/apajdo oupuo^op q;>/sueBjoau qat Aaiipo/ ez oj Bf/aA yediut 'babjbu Bi a/ of Bp 'BfBjod of m 'euipeu eBa^sfio^npojd afuBfBAsud OAoififu otBz ui 3abjbu efuef/Aeus ispad tqas bu /sou BfiBo/ou(fai b^bsa ep ',rt/iqezod" -ajd B6aAoqifu ifoBod ituD/suBBjoau iuiuabjbu os miiajoai i>f$o/O)/a D/siafAos "bluzi/bioos z /pnf/ q/uAefap ui mpaAiz isouioua esaocud ,,isej ez eftouejeB eufo6odzajq io>f oupwj>fauafiiua[ Ba^suiAopoBz tei/nzaj iu ipm ui ade/zej al s as />f!/qo lAOi/ifu no^iup^e^ a /is ifiuAii^npojd -nqanod s/v" :oabjbu z e>/3AO/p nsouezatod aufnu fOAZBJ — BuiziiBu/Bop uejis bu b//u6bu ndaoajd oupuaisis>ia u/ aupuo)/sau LuoAisfap z afioi/npojd uiat a af as bzbaz Bi/siafAos 'bIoazbj e6auaqznjp auaqzrup esaoojd ozi/eue oIoas BfuapB2 >jejv ipnj_ tod OABJd /B>/s/od Oi/ijB/ iq jesap iaouso bu ¦af!O)fBJisqB nfoAiu bu fajot sleiso 'oabjiu z iaous 'afpnBtjs a>fsujouo>/a-ouaqznjp izi/bub luiaj^uo^ OABluauizi ui afuBf/ABusajd ouaqzrup afo\s ej//nBaj luiBJ^OifBSA BpaASod jtsoujozod ojeiMdJd jay 'oibz ouisaAez ujbs ^9/o/p feu ep 'e/iaa«/e; BAoBaf/\j piBrup 'alionnpojd auAo6e/q ijsou/ipeuz ajaiB^au -aABJBu op soupo AOifaAOfp ipm cfBjpnpojd efuejLjo oupdA a; oye? ouabj iues uiazf/apos !>/ 'fuauizBJ qiuaqzrup qiutaJ)/uo)f ozi/bub a j'a>i 'oibz euioiap oufnu Jaots af o± :,,6zu>i Hisnds as Bd /j/ 'ByaAO\p qiisouzoujz ^i^fioi/npojd ot/sfiBJdua" bz !pm pajA uiat s u) ,foz!Jy O3jfo/O)fa" m^suBlap a aja/soiq bIoazbj afueAaunzBj afoAs I bz unuij ju Luazj/e/oos tpni ep' 'pajuuBu — e/o? /lu/uaJo^Bz jbi ahBo/oi/a auBuinq apiipoi/z/ ou Bi/§oio^a BifstafAOs ujasApajd n.uifud e/eAapezud -AO/soAejBu f/oBz /;/ieasoc/ tajoi af ujbs /^pBujaA oB/op af bB is /)/ 'LUOAisfap z o>/qe/ ouiBfuapež -(ajajsoiq ¦fiAO/siiOJd qai nlueBasaJd ui nluelui^n uiaupf})/Bjd [oazbj ii/sfiuia),/) „ Aefod ubabjbu ej m/apajdo I u) jAiiusBfzBJ iupiiajoai od OAaiqez ef/Aeisod ousBfiq sp 'spgndop au pajuieu e^a/io/j miAopoBz 'fiAo/sfiojd op BfBifud nfoAZBj a w 'uibs uiazi/Bfoos A BfOAzej e6auaqzmp isoujauizBjosiN nized ipni ep 'BAapozBJ iueu Bd' Bfionet/s 'b^suia oupaA eqan af 01 e/v ^a/io/p }O>f atmm o>/;/aA -opoBz euiaj>fuo)f bi abjj ¦uuazueJouj uaiyen$qB ofafnzoutuzej ijbaiz ui aui/iSBj as sp 'pAa}§odn iu . IjoBz auBiso apsuBis o^bj. o>/i/b/ ajdie>/ zajq [bs'¦ ¦ ¦ cuo^pnf/i/BzunupBBnjp >/of/poAAejdBZABjd 'alioemis aujajyuo>f azi/eue po afnzaApo au seu a^ABtsodpajd aAoBafu ap 'jBuzods /u sni^/eiAj" :blu ',',6zu>i o^shBjaua" ipni elui^n auies afiosfnpojd -ztuopB\ndod BBa^o/o^a ui eiuziuiAjep e6au/eioos I di ulafuBfu!>(n ziiBJ>/ij'Uiazi/Bposfajoi 'afpi/npojd !>l!iqo a iisaABZ a>/suep$aiu aujBB/P\ tfueiso ai///qo auAo6e/qau eu p'oqajd ' ep 'OAjsfaa z !Pn* e/iau/od ojiiif af e6a>/speuja/\ elBo/o>/i \ aiUBS eh^npojd buaoBb^ nfuefu^n , -ojb^oou a B[BqaJd BjajSo,q ^oabjbu »INtiOOdOd U od OAavjBz Bf/ABisodbJsuBfap sd pBd 'ABHp6ipo * IAOUS OAefuaujZ! u, afuBfiABusajd atOAs kji/nBaj PH otpnnpoJdsnfuBffABJdn wv Aoia^Bd ui Aoda^n q/}/au f/oBzoqes ež apa/A ""* ^ao/p o>/ afpBziusBjo oaiu aou Bu\ejeqajd uiauaqzrup ui ifioeziueBjo fupitsi/Bioos igfaupajdeu au oiez azuy d^siiBjaua" afuefui>/p iuBqanod bu/bs Bjafsoiq/pm utai s 'bzbubBoou — iipuABtap od BAB}qBz'iprn '/jej*y' /a/oj 'af Buba qtuz uiat oqejod' 01 efp6e,ud oumsaJdau pajuiBu afp 8>f$aAoipBuu>nzBJ B/ipoA oq bB 13/ 'b/oazbj ,fqopqo -eiHioaj nfuBfBAn od babi^bz jisoupajA /uzasajd o ¦e/nwn)fe ui alpijnpoJd aupnsi/eiide^ ujaziuB^aui °l!Pals uJoyspBUja/\ od oq 'efnu ui /uo>/bz tuASjeu Buoi/Bz efnu eda/s ajoiuz au BBat Bd jo)/b>//ij'BuaA u/bs -e/ei/de)/ (isoupajA eluega/\ uieqanod efeffe/ud fda/s //BAops/Aajd ifpnjoAa a os o>/ ifqopqo qms(ioiffipojd tjiuzBMpaj op eialpdud o^«/e/ Buipa afiBjaua Bfugojjod as Ibu 'oteBipud m 'Aouefupoiu :&ifOJ afOAS A afpnfOAB ohujj>/ afiiuaf uiei )/aAO/p !>f'afp>/npojd nfuapoA ui nsouejiziueBjo iuaqznjp qi)/§o/o>/a )so/epnq ipm ouiau/nzai oift/B/" fspas wa* $ 'BBasajd o/ao qif sd ijb /is iijuabjbu vfpouj z bu 'if/auiat epaAas ofpinpojd' a afp'sjadn>/aj viues afpt/npojd auAo6e/q isouAo/s.ijojd pajuieu U9UJ °Wel 9om baoBbIu aso^ 'a/udots optef/adud ui azB/modJ aluBteAf) -aUujouo^s "au/euopeu babpozbh - uiaziBo/o)/a /oB io>/ pak psop bau^s e>f9AOIP !!s muAi))/npojd Ioazbj at sp bfpizod \ap ijBisod o)/suBfap bis BfpBjadn^aJ ui ezB/>//oay iqas a lajoi ezuy e^sfiBjau^ \nsoupajA auzašajd /edoisez af !>/spBuja/\ oabjbu ui wo>fdA&p paiu ¦pdAfBu B/fjots uauus faj a e^sfBjf^/ ouabj af 'lUo^npbjd o buo^bz /ap e/eisod ui e/iui/qzej iisouszaAod ui Bsoupo afuBABfusBfod bz \oaouso Bp'af Bd onsfap'iniuatunBjB mfoASOuuBS o>i!io>idu o^svBfap al as 'alp^npojd auAo6e/q aouo^bz ouiat ouPJi Ul 0>IOJ® f/oAop sffABtspaJd niu\ Bto/ao bu iuo/s afpBJadn^aj ui aze/^ioaj elpeiaJdiaiui A B/iuzajBod KBzuy e^stiBjaua" o>/e} af as oy i0)f ^fsoig a/a§ luaf/oi/o uji^subBjoub\uiiIoas B>fSfB)/)>f (U6l 'Buu/aj ap anAay) ,,'••¦ )/dUBiSO ' " iiSBgod ajsuBpsatu ai s u; foqas pauj aouiziubBjo jsouazaAOd ou^uoi/sau uapajA LfiBmp a ovi/e/ af '^apBdpo j/ew/p^//oj/o ,/Oi/o BJiqz as /y 'u/o)/ois ui u/oi/of 'vuo^aAp uiasA i&BasqoBz o^t/e/ lu/ifu z iq Bp 'tfzoajd šsa pdi ifiifau a af jB)f ifapBdpo ua}n/osqB tu maAS bu z ijsauiod o>jzai pdA iu uibu Bp{ipoqzi eBa; 5 Bzouaootq 'uiaisiso^a 10^ tjiq os BBaifspsujaABZ ?!N ¦ •" aifpBdpo ai nBAeuABjqo o>/e>f 'af afuB$e/d/\ ¦/IBVdey) ¦iisoupajA 0x1 iqo ui 6>ii/qo ouiejrneu !idaouoyi [isuo lupiuianoaBois) r/aja}soiq\ aouso inapsdpo" af oBmp '^npojd a ouJBfwujajds -o^o ou1oaP buii ap 'a/ e6etq o^/qo etui u/ V^es ojrmnns Bfunvajds afajt^ oupaA u\ uipBU uiaojhs /ap ouiBs -B^npojd sBaiuBS sBaua uiafuBA ose)q x»f ef/Aefod as oiez" :6n iuAoBe/q-o)fs/ei}de^ AOU eu ^PUP B)/faAOfp -otisojim ofpaA bfjBpap -oiapzi z iuaf/qBJZt Biuou/odod iiiq ofajouj au O/ap eu //usifA lepad joi/ af bf if w 'iisoupaM s e?3A wos*P 5 & ?OUJ ajatB)/ 'b/js bisja akqasod uia iuabjbu Bpo± iiBfftBJOdn ui ^BAo^oajid of OMiqo ouinppBu - outno af is eiiaopijd o6eiq ''' efe*sod !jafs°!Q A *H™P el '' ' 9//"W atoAS Bd Luajod 'oabjbu ijBABuzods ipn >/aAOfp as UJdJd}B>f ,o« najiBuni eiapBz buidbu BBansiionnpojd BBai eu BAHdA flocl dSA eclznjP e^A°/P" :afajsoiq\nfueA qo 'saooJd af saoojd ,^!,o>tnpojd" -Bsaoojd nj^o ab! ed bwbs BUBjaua'olt^npojd ouAoBB,q ^!/Qf Ajuauja/a uBfojsouMt tO3f Bdotsau ^ao/p BBaifsfimnpojd iuBAaiqBz uimou jiBzansn bjouj z )/i/z u, ,,,doiod bjia BBansliBjaua BBaujspunuas ** Ja^ °Aejeu u! uoifaAoip paiu olisouebaAOd fes 'juavuajds uiai s as afiBo/ouifat auiss babjbu sBaisoBod hoqiBu w atiBjaua aupuivaia Bqejod oupimBtu outnu oupuaws>,a ui oupup^sau ,pm 'oi a, au Bd of^npojd ouaqzmp ouio,ao w afuBAafjapzeJod ih^npojd as os tua? s * °fu9g** !VUJ!lA °"oLl ^iffff^ BJunBaj m 'uo>ibz lo* lABisodzA oupiiBUjaists " " * H -afiBjaua ~ o^uiAopo6z Bdoissz babjbu - stp^ojd oabjbu ui u/O)/3Aoip paui jaous BABfuacuz/ as u/pBu auouinaia uodsuBji tuaood oujbuizbjos ui jaiiu Buaqznjp esoupo izijbub iJoas a 'aisispBUJ bi bN -au/AOjns ,,3abjbu" 'aupoqA to>, >qBJOdn oiBpoBoLoaf /* ' Bfgzo BBa^snBjaua" ujbiuaisl ^ l/aiS'jd °fe' »^oiJted^oi BBa>,snjJjaiu i6njp otjijei 'auqejodnau io>/ bzjabz afio>/npojd s foaas paui auBzaAod aieisod aiazap anstuisnDUi Ot/^^OP * 9/ BBa>/spBuja/\ 7 /\ B^iiua>j ui eeo/o/Q autBuaJ^lapua^-fAOusBp^sfapBUB^uo, ^^o^sseiSSioa^LSoiS^U %L%% ^'"S^^T^SiTlSS^ aqo BlpBjadn^aj u/ bzs^iobj bjs alio^npojd eu souaJd B/BpoBowo of />/ 'of/ui/ ou-/\>/ 08C Wo/O3p! l!qaJ° ?¦ ¦ as ep !ePnls !u ZJ9-'BN ,,afpBznBjniBu" ai 1^1 iqo i)f§oiouqai imaJiiuo^ e/paAn pi/ud e^spa/ic af ed pg6 / e/a/ 'Af Z€l *u ¦jaous ,,)/o)oBoj>/ iupijoiq" bj. a ipnf/i/A as e/iuB/Ap qipoAouf/Bp a isotadeu af as 0Z61 e*dl °P Bp Hsouzoui Bjidpo ofp>/npojd ouaqzmp szipm as 'ihujo^p^i a efia/ois nu/o/ajd qo i/MBtsod (/\y OP '(!>lspBujd/\) ua;soiq a iaous ofpB/n^jfo uiasApajd ;iu^ oll) poAouf/ep i/ud os o>/bJ_ -}jodsuBj} z -/js muAimnpoud b/oazbj Bd ui iabjbu a asaoojd ouiBABuzods f/oq af/epsp eujauuud f/oqfeu afiBjaua iuie>niqo iuiiubuz ifudots ipa(oisqo iubziuoj^bub o/Bf/Aeispajd tsoupo ep 'uiat $ ;,oabjbu JdiBiu" a nfuBdnaz nuiafpojio iiuasA paui' ehbjaua eupui^a/a a! sp 'uiOAisfap ifix/npoJd iUAoBB/q jo^ uipeu /j» bu ujaz/uojqBue ed i/B aBn/ap ioui sajd\/ :nu/zueiBj. nuiaupiup z ad ui (8881) B>iOi BBaupiuaiuzi VJaJiuifpo Bf/ABispaJd n/ijs/g a fajot BhBo/ojfa eysuep$aifl ed lubs uepsaui 'uiBfpBjauaB uiifupa/seu t^ojodo ui/Ao/saj s uiasApajd ouapoBouio o/iq af oj_ •tezBu /od ui afja/ots auapa/Aud bsb/ bz paAajd a Bp§nddJd ped Blp^npojd euAo6e)q bB />/ 'afion/od ' -saoojd /i/s/pifnpojd uies to>/ b/Bjabz B^naBo/odB Buzsozjnq buibs az af qif /)f uia\qojd ipm iiisaj fajoi bjoui u/azi/Bioos e/iajt/ez o/jo^ '0^/(70 oyBi a oUBjaua efjeAiajd 'ifuaioupajA ui ituBfuoBaiBi/ s Bjuado o^b/ Bfia/ots (/B}/dB>/)'f,:eqznjp f/oBz i)/ 'bIojis e/ap eBaupojo Bd"ui o//s ouabjbu Oč Bfi6o/oi/a Bi/suBpgauj Bp 'rtAtsfap ba/j3/af AOtuau jABJdud au iisoujizqo op eB ap • • • BisijBiidBn oupsBrup i/b o>/e} ep^uo^zi afuBAO/ap afoAS -ods>fa t/iuafu isouaibu b/oq yspB>f!JBq tf/uafu BBaujaqap o/saB af o± -aBniap a/ tou saidv -oujba bzi^ 'sfonš B/ap eBa^suoBod AaiifoApo ou/odod af <3eu ePed 'SiuaujnBjB auafu buji 'fpizod tfiuafu z bu ijABjds bB ui zap i}B/z /aBdJtsajd az wes oq o>/ o/ipo6ouio - oquiau/ajds oujeuopn/OAdj oysuefap sdoissu 'oUBofoapi ouzanzjnq a Buap§atun iuijis u< uiaiod 'B6afuzf/q sBaAoBalu e/apez e/ajts oq ep 'Bdn ojsauud o^taBjaua a af a^ui^a/a afiu^po a/ač MZI°P 'Joas fasA od tauoi ateUBoioya B>/suBpsatf/ op^bsa Bpoi 'ohpsbji poyau oq ap 'op>/esA an • • • " ' oabiB bu /lAeisod ou3Ataq babjbu ajaisiu :Ibs 'oabjbu ut u/o^dAO/p psuu iaous dABfuauiZj ui ni UBAis uiafuBAajBozi uiifuBJiou z loJts ipn± aifgiAap afjpau a ed i\b ijsiuj aisip esaqau a isipoq aAousajd saoojd ujbs jisgojBo ohfuapBz af/o^npojd •eA/f/po/au Oi/sjoisojd e/efejšo /ajot ejs juamnzuoif BBs/od apsapfeu ,,oaju iBtup" bi isou/atuaujiiuas auaqzrup afi/e^a^ aj/ej /ep^ 'af bsbo afueseudA ui Jia i^sfiBjauj \,Bfoj}s" BBaiiio/ao AO/ap tfiupojo B>/suBp§aiu e/OL> •nfOAtu luaBrup bu ef/AeisodzA a~i tuh uia>fsuBj)s eu eo$nd efpynpojd euAo6e/q pa/ /buB aopoaza ui fisiuisuBJi luouiais/s s fojts ladssBsp 'oi/Bi Bfuii/n baouz oupaA 'iqas a isou bB ijsoupajA ouzasajd 'jiejpnpojd oupajsodau IUJBd uibs ua af ep' 'ot/Bt bubj/ziubBjo BtuouipaA /* 'atAojsiiojd uipau ej bu a/ fes 'jsja qi§laupijzBj(Bu gajouu au jb>/ 'as/\ qipBdpo mpohuB ui p^bjz ejiq af e/js/ojs' 5/ BJm^nuB^/ -sfojis ui'6/ap luizidom z moj a o>/oj z Bdon oupaA fajoi aABjeu ujauafidmisBz'qsifaj qiuafejuisn a ozoii ouAoBB/q uii>/suo66d ui ui/upojo paiu sfuBAapoj saoojd ipm auAOfsiiojd afoAs ipbjbz BhBo/o^a BJfsuBpfa/Aj ofOAS ofitsnd jMjAdi /upnui od jaty 'u/ei lABJd as 0} iBuaiod al bIojis bIoazbj uiosaoojd uiai s hbjvh ifidoin a i$3jzbj •ilsoupajA auzasajd efuejpnpcud tsouzotu o(iqnBzi ... . Aafo6od m^suiAOpoBz (//uja/^uo^ qat omiu^ afio^npojd auaqznjp Dfi/Btso jatif 'msaui bu •u/afueAajoBzi u/ifuejiou oujse/ ouafu sd ui oftsouafoBod o^sutAopoBz BuaffABisnsz ou/iseu nsaoojd iuauAoBB/q-o)/s/BiidB)/ z lcuis [ubu o/iABtsod ui (ojjs iujBd s/oisajd oujaj^uo^ ouafu pau/ afAO/SjioJd sp 'uipsu a af Bd oabjbu ui uio>taAOio pauj iaous BAefuaujzi s oijuuz! B/saio U oqpfBuz/ z af atjsu afuBAOiapajd ei eu eUpuo>f AatjAai o^oioapj ofoAs m a/ au ¦saoojd i>/sf!O)/npojd a Jbzbu bjbobja 'babjbu ui afuapiuo z/ (6S81) !0Jis !ujed''MigBJOdn xadoz ed-daj lUiSB/[oas/paAZ ui ef/zuB BfiBo/o^a buL)/B2 Bfnu Buzaia? Bd i/e B>fdAo/p isoAif/pfBuz! qif Bd i>/ OABJdBU o^suoBod to>l os jafy 'ai}su aiuBpsuo^zi -^uo^bz buabjbu io>i /azAod ixsopqo iuinBJisqe 'iaous aAiftpoi/s 6/ao \\b auqsjau "aupedpo (6qas bz ui alusuA ouiBiajaujo^ ipm o/bdbz sBouiajd luejtztBoioapiz jAoqi(u a af qif & '(ubujzbj Bpsndafpifnpojdauaqznjp saoojd )/bsa ou'pasaqop efuBpf/je»/z/ BBauAizuaiuj Ba/od af as nfia/ojs qf)/sfpynpojd q/ts/ yat owu)/ ouaqznjp a 'ubsa Bp'01 af juozodo pbj \q jb>/ bu 'afupa/SB/u 61 A 'BAisiBAiqajd isbj B/Basajd g jodjbj bz jb* lezeu ,saAaj(jBl a/ & o^ 'je/^ej azB>/od as af/Bo/oi/a afiBjaua aqsjiod isbj af o>/bj_ BZOAdJd o>\iiiqai ipm aup)iSjiBjrnBu - oujeB/nA au^Bi isouafujAdJds ut a/BjiuopniOAajz os afuisnpuj Aonuao op BBouiajd tsoi/go/oap/ •(ipnfi ui e6e/q tuaiuod o^susfap jb>/) BUOdsuBJi eBauzasqo o^sufpi/o^f ui sBanm dAatqBZ IAOUS g^sueBjo afpjnpojdaj< ui afp^npojd buc»/bz ¦fuBui ui % 01 a$ a/ ad efra/ots 61 nouo>i qo 'bais 'sBauABjsu e6apqo oui>iensqe eBai afuBAO/ap pod -fBAiqajd BBau/Bjnj % 08 ouzi/qiJd ouq at BftafOts ejiuin$qns B)/dAO/p ipnj ep 'bi psd ouqi6oziau af '81 n>lla?ezA '(0081 —OOLl) nfja/ots uja/ao a }0>f af/So/o^a a>/suep$auJ nfOAzej a ^bjo^ ifupa/SB/\/ BBouiajd pdA ntfBJOd 0SOO6I -6681 Wal A u0* " ' '•iabjbu epe/A Aouofi/juj gzz ed B//qBJOd 'sBoujajd uoi '///ui 8S az nsoupaA oyuu>/ pod i>/ 'buo^bz eSapqo oui>/eji$qB bibzbaŽi 006I eta/ BfiuBiijg B^/dA a! sp 'luapaAeu OAjU e(J l)SOA',fIUIUj ojez u, /jsouafoBod a>/su/AopoBz [bu 'efoJts aBaujBd BqpfBuzi B/auii af ojnn/mis auiajifuo^ aAoq)fu zi jAsisajd afio^npojd auAo6e/q ouaqz'njp bu AijdA uas^B^ 'j/fuaoo oui/ABJd o^b/ auo>/ez l)f 'Bt'iijouo\ta Bupiiipd BuBj/z/fBjntBU iq bq -/otsajd bu B/Bf/adfjd fojjs lUJBd af w 'itod ^Qgz g^^j^J' efi6o/O)/a af i)/!/qo ,r{ujBB/nA" )ap i/bao>/bi} os isa 'spooAABpaM fcuts fifSJBpuof -f9i ^ luauiaia i^oioapi uafu ouieuzodzej ed BiqBu!AAi)JY !f°JiS \rAuuar Buiuuids" ba o>/ijb/ 'uniBJaiu juao/soabjbu a oujipa/sez o>fqB/ -afaABajBjBaH :ofuisnpui ou/its^ai a jopojd AoBafu of }O)f ¦ / 'imziuBBjoojijnu) AOiuaonpaj cnuauodtuo)/ — 1 (AOUS O^SUBBJO OflgOJi m 'imzjueBjo) AOtuautnzuo)/ oiuauodiuo^ — (o^subBjo a aous oifsuBBjouB ofafnf -apajd !>/ 'luiziueBjo) Aoiuaonpojd oiuauodwoy — (iaous b^subBjo ahoijnpojd ijejtsqns d/subB -joub ui uiA DfsfiBjaua) oiuauoduio^ oupiioiqs — .-OLuipo/ niuajsfsoi/d a Bd ouqojpod f/og yyiu$oj)od jupajsodau }O>/ iBrup eu ui iaous b^subBjo iiuaonpojd }o>/ ofedoiseu iubjis iua eu jat ofjBuaua oupuos ouapido>/Bu ofep$ojds ui o/bmuuojsubj} >)/ 'AOuiziUBijaui ^fUAfiB/nBajouiBS qifuBj}Ou iaouso bu bIjazbj as iudisiso)f3 •ofafnf/aseu bB iy 'af/oifo io>/ hjjz/ubBjo o>/Bt ofafn/apos ifuaie^ /1 'iaous BfuBAaf/apzBJOd isaooJd iujiupn>fp lui/ujetuauia/a z ouii/apajdo ipni bB iy 'Bu/atsfsoi/a nfoAiu eu ouiafnzBdo (uoL/osaio^j ,ryo}oBoJi/ /up/)o/q" bj ¦iabjbu a jaous a^sueBjo Bfu$oj}od ui afuBAdfiapzBJ 'stp>fnpojd af tavupaJd bjbibh 'isoubuz ou/acunzBJ 0f[160/0>/a pod sauBQ -/Bf/AB)sn tq au af/6o/o/q Bijiapzsjpod }oy afi6o/O)/a nfoAzej ui juiAOpoBz ud m as jepuaA '(8981) /a>foae^ -g ///apajdo /Aid af nsoueuz qi^oioiq /ap joy ofiBo/o/^ •dlUBUS O/O3JAB Ot ij sp 'af Bd azi/BUB aupjts/jBuaiBUJ-o/suiAopoBz BBO/BU — BUIBS ABjdBZABjd B/apBU Ul B/}d/dS d/ of is i>f 'B/oajAB B>/soJdJd — o^suefisaui Btuapsz as r» u/ -uiafAoisoABJBU u/ uiafAO/soqzrup paui ofaui o>/$o/oap! ehqajd rna/ez a ui eiu^udau /j/ 'isoubuz BAjd f/oBz Bf/Bo/oi/a af sjauipajd aBafoAS oabjbu bu 3pd/6 — OAtsjep/uBdoifa ut BpBftuuajaf B>/$o/o>/a /u 'of/Bo/ouqai pajd ijbjjs i)jsuBp$aujo/BUJ iu ipnt 'Bfiqojo>fd IU fdJOJ. BflBOfOif^ ISOUpdJA ,rBUdA}SUBUZ" BUdfU ipm Buapo/op af 'fafu a o/bpb/a ty 'fuauizBj Ljjuaqznjp ui afioj/npojd au/BuatBu/ zejpo !>fS}UBjn^sqo 'uapsdBu 'ualujAajds uiat s ui li/go/oap! a/ Bfi6o/o>/a Bi/suBpgauj af ep 'utaj s az — •r,aUdA}SUBUZ" joif aujeB/riA o>fB} 'iisbabz atfsuBpgatu /ap B/Btsod af 'AopajzBj qiuaqznjp afaui B/idoisajd af ui bu -/BZJdAfUn B/BJSOd ,rBZU>i B)LO/O>/d" Bf O)/ 'iBJifBl a/a§ -BZBjqo bBbIoas b/§bu iu ifpi/npojd lufapi !>/suBp$auj a 'BjBUBja/ojd afioezuadABd AozBjqo po uapa }O)f a/ s/edoiSBu af ja>j 'oibz jBpuaA 'B>/}apBz BBaiuBS po az Lty(/e/ of ouiBfiuiajds ui oui/pa/SBZ .'nsoupajA auzasajd ilio^npojd o BUO>jBZ BfUBAOiap /dp Ajf/ZnjpZBJdU Bf/ABlSpdJd Ul Buizi/BifdBif auiuajoif auiBS a BuapzoBsz af,,Bzuy b>/§o/o>/3" -afp^npojd auaqzrup au/BuajBLu uioiBj}sqns io>/ 'B/ap B6a^$aAo/p oaouso io>/ oabjbu z /isouBZdAod ui Bsoupo sBauafu sd tuasApajd 'afpijnpojd auAoBB/q zsjpo D/fo/oap! Bf/ABiSpajd (fiUBIJBA />/SUBp$aLU jfOAS A) BflBo/Ol/a — :uba}s qaAp iibpbabz ouqajjod af as iiBqap i>jso/o>/d /pos/at uj \N SOCIALIZEM EKOLOGIJA PRIMJENA DIJALEKATA U PROCESU OBRAZOVANJA (Kritički osvrti na UNESCO-vu monografiju o osnovnom obra-zovanju pod nazivom »Upo-treba dijalekta u procesu obra-zovanja«) Monografija istražuje problem omogučavanja suvremenog obrazovanja onima koji govore različitim dijalektima i utvrduje tri aksiomatske pretpostavke. - da svako dijete školske dobi treba pohadati školu, - da se svaka nepismena osoba treba opisnjeniti, - da je najpogddniji medij za učenje materinji jezik učenika. Ovaj se članak bavi lingvistič-kim i obrazovnim aspektom problema izraslih iz navedenih. pretpostavka i njihove realiza-cije. Komitet definira značenje neko-liko sociolingvističkih termina. Dijalekt definira kao »materinji jezik grupe koja dominira, poli-tički ili socijalno, neka druga grupa koja se služi svojim jezi-kom.« Dijalektom se ne smatra jezik manjine u jednoj zemlji ako je ujedno službeni jezik druge zemlje. Svjetski jezik defi-nira kao »jezik koji se upotreb-ljava u mnogim dijelovima svi-jeta«. Monografija započinje sažetim uvodom gdje se odreduje pri-roda jezika, opisuju tri sistema pisma, raspravlja o procesu uče-nja jezika i pokušava odrediti u političkom, lingvističkom, soci-jalno-kulturnom i ekonomskom smislu ulogu jezika u opčem obrazovanju. Prvo poglavlje sadrži pregled po kontinentima (Afrika, Amerika, Azija i Paci-fik, Evropa sa SSSR-om), na-braja i klasificira poznate je-zike svake regije i detaljno obavieštava o njihovoj upotrebi u javnim i privatnim školama. Drugo se poglavlje odnosi na utvrdivanje politike, definiranje problema i brojne preporuke kako da se usavrši obrazovanje i usmjeri akcija UNESCO-a. Treče poglavlje monografije raz-ličitim izabranim primjerima ilustrira probleme obrazovanja na dijalektima i pokušaje nji-hova rješavanja. Opisuje se Ta-rascan problem u Mexicu, ob-nova arapskog, razvijanje nacio-nalnog jezika u Indoneziji, ujedi-njenje dijalekata na Zlatnoj obali, Iloilo (Filipini). Pregled svjetske jezične situa-cije pokazuje da se čak ni pri-bližno ne zna koliko jezika i di-jalekata postoji, da se samo mali broj poznatih jezika stvarno upotrebljava u obrazo-vanju što uzrokuje nepismenost više od polovine svjetskog sta-novništva, a veliki je broj djece okolnostima prisiljen da se obrazuje na stranom jeziku. Ukidanje nepismenosti uklju-čuje probleme velikih razmjera. Večina jezika u svijetu nema pismo, na mnogima nema litera-ture koja bi opravdala učenje tog pisma, samo mali broj je-zika ima udžbenike prikladne za osnovnu školu ili za opisme-njavanje odraslih. Provodenje čak i osnovnog obrazovanja za svu djecu pod tim uvjetima predstavlja još uvijek praktičnu nemogučnost ovog stolječa. Reakcija je UNESCO-va komi-teta na ovu situaciju i središnja teza knjige, prijedlog da svako dijete treba započeti i nastaviti osnovno obrazovanje na materi-njem jeziku sve dotle dok mu to 558 jezika u Južnoj Americi i oko 100 glavnih jezika u SSSR-u. Bilo bi korisno istražiti je li broj postoječih jezika u skladu s ciljevima, stremlje- nima i potrebama modernog svijeta. Lingvistu i antropologu ugodno je razmišljati o svijetu koji dozvoljava očuvanje muzejs-kih kultura i velikog broja je-zika načelom lingvističkog sa-moodredenja, no, očito je da zamašni projekti suvremenog obrazovanja nisu provedivi u sasvim poliglotskim društvima. Mexico nema prikladan sistem školstva ni za španjolsko go-vorno područje i jedva da može napraviti 49 novih projekata po uzoru na Tarascan eksperi-ment. Moderna Indonezija može se samo nadati da če pre-živjeti kao političko-ekonomska zajednica bez nacionalnog je-zika, bez neke »lingua franca« koja bi premostila jaz izmedu po prilici 200 jezika i dijalekata i tako učinila univerzalno obra-zovanje ekonomskom izvedi-vošču. Teorijski je moguče transformirati malajski, »lin-gua franca« Indonezije, u svjet-ski jezik ili pretvoriti svaki od indonezijskih jezika u medij vi-šeg obrazovanja, no utopističko je vjerovanje da Indonezija može omogučiti svakoj jezičnoj zajednici kompletan dijalektni školski sistem s obrazovnog sta-jališta usporediv sa sistemom monolingvističkih nacija. Poslje-dica je toga, izgleda, osudenost večine onih što se služe aijalek-tima na odreden intelektualni kolonijalizam; on se može ubla-žiti samo lingvističkom integra-cijom s večim jezičnim zajedni-cama i, konačno, sa zajednicom čiji je jezik i ostala pomočna sredstva prikladan za obrazova-nje na svakom polju ljudskog interesa. Čini se da postoji potreba za praktičnim komprnmisnm iz-medu onog što je najbolje za po- jedinca i onoga što je u povijes-noj perspektivi najbolje za poje-dinca, njegovu djecu i zajednicu. Očito je da ni svijet, niti neka zemlja ili nekoiiko pojedinaca neče profitirati potičuči ovje-kovječivanje stotinu minijatur-nih dijalekata. Umjesto neko-liko vrsta obrazovanja na neko-liko dijalekata, praktičnijim se čini formuliranje dalekosežnog obrazovnog programa kojemu je cilj postepena redukcija broja jezika i dijalekata na ne-kom području. Takav program može izazvati patriotske i slične proteste (u slučaju Akan dijalekata) premda u praksi ne dolazi u sukob s današnjim pro-cesom evolucije — jača je ten-dencija odumiranje dijalekata nego njihova nastajanja. Stvarna če promjena takvog programa, zbog raznih praktič-nih i posve ekonomskih te ling-vističkih razloga, dovesti do usavršavanja obrazovanja na dijalektima. O postoječem broju jezika može se pretpostaviti da če se lingvistička homogenost u bliskoj budučnosti postiči je-dino na regionalnoj ili nacional-noj osnovi. To znači da neki lo-kalni dijalekt može postati do-minantni jezik pa če ga trebati usavršiti u prikladno sredstvo modčrnog obrazovanja na svim razinama. U sferi svjesnog pla-niranja ovakav razvitak zrcali stvarnu povijest uspona večine evropskih jezika. Teškoče iza-omogučava jezik i fond knjiga i materijala. U prilog ovoj tezi govori činjenica da je struktura svakog jezika prikladna da postane sredstvom moderne ci-vilizacijejsvajiij^1^*--"^^ ^JEIDHARDT HELENA Udeleženci seminarja za organizatorje javne razprave o osnutku zakona so po dvodnevnem delu in na osnovi razprav po delovnih skupinah sklenili opozoriti na naslednje problemske sklope, ki naj udeležencem javne razprave po osnovnih organizacijah ZSMS na univerzi služijo kot napotki v to razpravo: I. Na podlagi opozoril uvodnih razpravljalcev so udeleženci seminarja prišli do ugotovitev, da je upoštevanje osnovnih rezultatov marksistične analize vzgoje in izobraževanja ter njunega mesta v družbeni produkciji in reprodukciji neizogiben pogoj, ki ga je potrebno upoštevati v javni razpravi o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju in sicer: VDa so VZGOJA, IZOBRAŽEVANJE in DELO deli celote, ki jih moramo obravnavati v konkretni družbeni in zgodovinski povezavi, ne pa, da jih kot ločene naknadno sestavljamo skupaj. Vzgojni in izobraževalni sistem, ki ga skušamo samoupravno socialistično preobraziti tudi z osnutkom zakona se je v svojih bistvenih značilnostih formiral znotraj kapitalističnega načina produkcije in v soodvisnosti do njega saj: je njegov način produkcije zahteval obvezno sp/ošno šolanje, katerega obseg je bil na eni strani bistveno omejen z zahtevami reprodukcije kapitalističnih produkcijskih odnosov, ob enem pa omogočal tudi delavskemu razredu tisto izobraženo osnovo, kijebila nujno potrebna, da se je ovede! svoje revolucionarne razredne pozicije; posledica tega temeljnega nasprotja je še do danes eksistirajoča podvojenost vzgojnega in izobraževalnega sistema na njegov /rhumanistični" in ,,utilitaren" pol (pa bodisi, da danes govorimo o priviligiranosti gimnazij ali pa podrejenosti poklicnih šol, ki so vezane neposredno na zahtevah blagovne produkcije), kajti socializem, po besedah Edvarda Kardelja, po katerem se imenuje naša univerza, nikakor ni družba brez konfliktov, kje neki, delavsko samoupravljanje je naš specifičen način boja proti še vedno prisotnim ostankom stare družbe. 2) Vse zgoraj povedano nas obvezuje, da vjavni razpravi o osnutku zakona pazljivo obravnavamo njegove temeljne kategorije in sicer: paziti moramo, da pojma združenega dela ne mistificiramo, ket to ni sinonim za sfero materialne proizvodnje ampak označuje način povezave vseh delovnih Ijudi s katero se skuša preseči izkoriščevalske družbenoekonomske odnose; razprava je tudi pokazala, da je potrebno pri branju osnutka biti pozoren na termin delo, ker se to po nekod v tekstu uporablja vačsih kot ,,antropološka" opredelitev, drugič pa spet ,,neodvisno od svojih Doiavnih nhlik" (naorimer konkretne druzbeno-zgodovmske formacije, kakorjepuveuar c^.. Medvež); udeleženci seminarja so v razpravi ugotovili tudi, da izobraževanje za, ob iz dela samo sebi in novost, ki bi bila prvič opredeljena v osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju oz. družbenih preobrazbenih prizadevanj ampak je to stalna praksa najnovejših reformnih prizadevanj v dežalah razvitega kapitalizma, zato je to izobraževanje potrebno opredeliti tako, da bo ustreza-lo naši samoupavni in socialistični preobrazbi vzgojno-izobraževalnega sistema, saj se ne smemo nekritično pos/uževati drugje uporabljenih metodologij; Portorož, 6., 7., in 8. 4. 1979 II. Udeleženci seminarja za organizatorje javne razprave so >e v razpravah po delovnih skupinah dotaknili številnih oodrobnosti iz besedila osnutka zakona o usmerjenem zobraževanju in načel preobrazbe vzgojno-izobraževal-nega sistema in sicer: — z ustavo in zakoni zagotovljene pravice državljanov do izobrazbe — vprašanjem prehajanja iz ene v drugo stopnjo v usmerjenem izobraževanju (vertikalno in horizontalno) — pojmom kot ,,usposabljanje za začetek dela, enostavna in manj zahtevna opravila, — odnosu osnutka zakona o usmerjenem izobraževanju do zakona o visokem šolstvu, — o usklajevanju izobraževanja na stopnji visokega in višjega šolstva s celotnim konceptom usmerjenega izobraževanja, predvsem pa glede določil o omogoča-nju lažje oblike študija (npr. 79 in 132 čl.) — o tem, da pojem splošne izobrazbe ni mogoče izraziti v fondu ali številu učnih ur ampakje to (vgrobem) tista izobrazba, ki omogoča spoznanje delavskemu razredu lastnih pozicij v konkretni družbeno-zgodovinski for-maciji in preseganje razrednih odnosov. — o problemu mentorstva — o pomanjkanju konkretnejših opredelitev prehoda iz posebnih šol v delo, vprašanjem prehajanja iz procesa izobraževanja v pro-ces dela in narobe — socialni diferenciaciji in odpravljanju le-te v vzgojnem in izobraževalnem sistemu z zvišanjem skupne splošne izobraževalne osnove — potrebam po uskladitvi načina štipendiranja — napreden je bil liberalizem v našem vzgojnoizobraževal-nem sistemu. Razpravljalci so menili, da vseh podrobnosti v tem poročilu ni mogoče zaobseči, zato predlagajo vodjem javne razprave o osnutku zakona o usmerjenem izobraže-vanju po 00 ZSMS na univerzi Edvarda Kardelja, daseo teh stvareh pogovorijo na sami razpravi. Ker je to le močno skrčen povzetek rezultatov razprave na seminarju lahko celovitejši pregled zagotovijo ponatisi razprav, ki jih bomo napravili po magnetofon-skem zapisu injih posebej natisnili ter dostavili osnovnim organizacijam po fakultetah. Predvidoma bomo te po-natise oz. najppmembnejše izvlečke publicirali tudi v oddajah Radia Študent iz časopisa Tribune. Portorož, 8. april 1979 SENNAR Bistvo usmerjenega izobraževanja naj bi po osnutku bilo v tem, da se izobraževanje odcepi od države, da preneha biti del državne funkcije in da se vključi v združeno delo in samoupravne odnose. To pomeni, da morajo odločilen vpliv v združenem delu dobiti de-lavci, ne pa tehno-birokratske strukture. Udeleženci seminarja so zato sklenili opozoriti: da osnutek zakona skuša odpravljati že prej omenjeno podvojenost srednjih šol, tako, da se bo sp/ošno izobraževanje podaljšalo na devet let in pol, nakar se bo fond splošne izobrazbe povečal za večino šolajočih ali pa jim zagotovil strokovno izobrazbo za začetek dela. Razpravljalci so ugotovili, da lahko pomeni dolgoročnejšo rešitev le, če to pomeni prvi korak, ki ga moramo ustvarjalno preseči v perspektivi; Posebno pozornost je potrebno posvetiti izdelavi po-sameznih izobraževalnih programov, kajti šele realiza-cija teh lahko prinese dokončno sodbo o samem načrtovanem projektu. Razpravljalci so ugotovili, da/e potrebno pri izdelavi posameznih izobraževalnih pro-gramov še posebej vztrajati na uveljavljanju samouprav-nih odnosov v posebnih izobraževalnih skupnostih, ki bodo izoblikovale predloge izobraževalnih programov. Pri tem moramo posebno pozornost posvetiti vključe-vanju študentovpreko svojih delegatov v samoupravnih organih in ZSMS v izdelavi teh programov. Kot konkreten primer izobraževalnih programov, ki bi lahko imeli pozitivno vlogo v nanovo opredeljenem procesu vzgoje in izobraževanja so razpravljalci navedh program za novo matematiko, med tem ko, so se negativno izrazili do programa za predmet Samouprav-Ijanje s temelji marksizma; v razpravi je bilo prav tako poudarjeno na pomanjklji-vosti in v nekaterih sredinah celo odsotnosti dolgoroč-nih razvojnih in kadrovskih planov, kar v veliki meri otežkoČa usmerjanje izobraževanja. Tem problemom bo potrebno posvetiti dodatno pozornost upoštevaje pri tem družbenoekonomske odnose v katerih to planiranje poteka: uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih od-nosov zahteva ne-le vzgojo in izobraževanje za samo-upravljanje ampak mora biti samoupravljanje tisti temeljni odnos, ki bo prežemal ves proces vzgoje in izobraževanja in udeležence v njem. Zato si moramo prizadevati za uveljavljanje že sprejetih določil o samoupravljanju v vzgojno-izobraževalnem procesu in fjovc/artti tudi vlogo družbenopolitičnih organizacij med katerimL ima cvnjo jnoeto nujno tudi nrganizacija ZSMS na univerzi. Pisci znanstvene fantastike imajo v povprečju večjo fantazijo kot ostali Ijudje, saj drugače ne bi mogli pisati, kot pišejo. Nadpovprečno se tudi zanimajo za svet okoli sebe in za njegovo usodo. Ukvarjanje znanstvene fantastike s prihodnostjo je javnosti poznano prenekateri istoveti znanstveno fantastiko z napovedovanjem prihodnosti ali spekuliranjem o bodočnosti človeškega rodu. Največji sloves s pravilnim ugibanjem o tehničnih izumih je prav gotovo doživel Jules Verne s svojimi podmornicami, vesoljskimi izstrelki in podobno šaro, čeprav mu pripisujejo več izumiteljstva, kot ga je v resnici prem ogel. Današnja znanstvena fantastika ni več toliko tehnično usmerjena, kotjebila v Vernejevih časih, še vedno pa se veliko ubada s prihodnostjo. Tako so tudi ekološki problemi našli v njej svoje mesto. Znano je, da se človek resno posveti svoji bodočnosti šele tedaj, ko mu teče voda v grlo, pa še takrat ostaja večina neprizadeta in slepo verjame naprej, da je človek vsega hudiča sposoben. Pri tako imenovani energijski krizi je vedno znova mogoče slišati prepričanje, da bomo takrat, ko bo surovin zmanjkalo, že kaj pogruntali. ,,Do sedaj je bilo še vedno tako,"pravijo neumorni fatalisti. Ne zavedajo pa se, da tedaj, ko bo res zmanjkalo goriva, ne bo ne časa ne denarja ne energije, da bi razvili nove sisteme. Trebaje ukrepatiprej, predno postane problem akuten! Znanstveni fantastiki je energijska kriza že dolgo znana. Njeni pisci niso mečkači, ki bi čakali, kdaj bo počilo. Pospešeno so se približali kritičnemu trenutku in ga vsak po svoje premagali. Nekateri so ubraii optimistično smer: iznašli so fuzijo in ugnali vse težave, ki pri tem pojavu tarejo današnje znanstvenike. Uporabljajo sončno enerijo, ki jo imajo danes množice še vedno za nekakšno igračo norih izumiteljev. Izkoriščajo črne luknje. Našteti primeri so v znanosti novih virov energij trenutno najbolj aktualni. Fantasti pa so šli še naprej: izumljajo hiperprostore in Ylem, anti-materijo in perpetuum mobile, od koder zastonj črpajo neizmerne količine energije. Teh sanj ne gre zamet^/ati. V svojem času je tudi stari Jules veljal za sanjača. Povsem neznane oblike tehničnih izumov stimulirajo kreativni um. Miselnost genial-nega izumitelja deluje v podobnih fantazijskih sferah kot umovanje znanstvenega fantasta. Drugi so pesimisti: napovedujejo propad ben-cinske kulture ali pa kar smrt sonca. Končno so tu še duhoviti prispevki. Objavljamo odlomek enega od njih: ,,The P Fastor" Cursta Siodmaka. Gre za izum devetletnega fantka Sineta, kako iz scalnice narediš visokokvaliteten bencin. Družina Housman se je znašla v vrtincu dogajanj. Na poti v Fresno, kjer jih je v hotelu Del I/Vebb čakal g. Hiromitsu, je policija ustavila njihov furgon. ,,AH iščete ugrabitelje? " je vprašal Sine. Kratek trenutek je Vera občutila nematerinsko željo, da bi bil žrtev Sine. ,,Kontrola izpušnih plinov", je rekelprometnik. ,,Pustite motor v teku. " Njegov kolega je vtaknil cev v izputi starega avtomobila. ,,Zasmrajujete okolje, tovariš", je rekel poiicaj. ,, Toje dober smrad," je odgovoril Sine. ,,Smrdi po trohnenju." Policaj je bil toliko neumen, da se je pustil zaplesti v pogovor s Sinetom. ,,To je mamin parfum Chanel št 5", je dejal Sine. ,,Uporabljamo pa novo pogonsko sredstvo Benz-ex." ,,Benz-ex? Slišal sem že za to reč", je rekel policaj.,, Ta je dobra! Da bi motor tekel na urin!" ,,Na Benz-ex", ga je popravil Sine. ,,Tako kot ste ga vi imenovali, mu zniža vrednost v očeh javnosti." ,,Pametnjakovič", je dejal policaj in se obrnil h kolegu, ki je meril procent hidrokarbonatov v izpušnih plinih. ,,Nič ne odčitam," je ta rekel. ,,Merilec je pokvarjen." ,,Ni ne", je zaklical Jim skozi polodprto okno. „ Ta avto nima hidrokarbonatnih izpuhov." „ Oja, je", je povedal Sine. „ Tisti, ki uporablja Benz-ex". ,,Merilec je polomljen", je rekel policaj z instrumentom. „ To je že peto vozilo, pri katerem je odpovedal." ,,Pet avtomobilov je uporabljalo Benz-ex", je razložil Sine. ,,Policajev pa res nič ne izuči. Izprane možgane imajo in nikoli ne spremenijo pogleda na svet. Tovariš policaj, kmalu boste tudi vi vozili z Benz-exom. Kako pa kaj vaš mehur? " ,,Pametnjakovič", je ponovil prometnik. ,,Bolje bo, da pripeljete avto na pregled." Izpolnil je listek in ga izročil Jimu. ,,Na tole črto se podpišite." ,,Zakaj pa bi se? " Jim se ni maral podpisovati na uradne dokumente. ,,Podpiši, Jim", je rekel Sine. ,,Uradna potrdi-tev, da Benz-ex ne proizvaja smoga, nam bo prišla prav. To je vredno vsa) milijardo." ,,Prav imaš", se je strinjal Jim. ,,Kaj? " je zmedeno vprašal prometnik. ,,Adijo", je rekel Jim in potegnil. Ni prišel daleč. Avto je zakašljal in se ustavil. Jimu ga je uspelo le še zapeljati na rob ceste. ,,Tank je prazen", je rekel. ,,Kaj bomo pa zdaj? " ,,Nič lažjega", je rekel Sine. „ V prtljažniku je pribor za pripravo Benz-exa. S seboj sem vzel mali transformator, tistega, ki pretvarja dvanajst voltov v stodeset. Priključi ga v električni vžigalnik. Mene pa ravno zdajle tišči. Zdi se mi, da imam dovolj, da bomo pripeljali do Fresna." ,,Pa imamo še kakšnih deset milijončkov več", je rekel Jim, ko je odprl prtljažnik in Sinetu podal posodo za Benz-ex. ,,Japoncu povejmo, da nihče, ki uporablja Benz-ex, ne bo ostal $ praznim rezervoarjem na cesti." Problema hrane in populacije sta med seboj prepletena. Danes se, predvsem v nerazvitih deželah, kažeta v obliki preštevilnega prebivalstva in pomanjkanja hrane. Znanstvena fantastika spet vidi dve smeri razvoja. V optimistični se ali prebivalstvo stabilizira ali z izumi, kot so hidroponsko gojenje, umetno izdelovanje hrane in izkoriščanje zalog iz morij, zadostni prehrambenim potrebam. Večkrat sta obe rešitvi združeni. Omeniti ve/ja, da imajo ti na prvi pogled pozitivni razvoji nemalokrat negativen zadah: stabilizacija prebivalstva ima za posledico povišanje starosti povprečnega Zemljana, umetna hrana tudi v bodočnosti ni privlačna in junak si sme ter tja zaželi stari dobri šnicel s tolstega bedra mukajoče krave. Pot iz zagate je lahko kljub naraščajočemu prebiva/stvu nasehfevanje drugih svetov, kar pa često pusti mater Zemljo v razvalinah ali počasnem umiranju. V pesimistični smeri gre kajpak za stalno naraščanje populacije in ali zmanjkovanje hrane in tu ni kaj dosti dodati. Lep primerek take fantastike je film ,,Soylent Green", v katerem je uzakonjena evtanazija in kjer umrle predelajo v hrano. Kot problem se piscem znanstvene fantastike kaže tudi upadanje populacije. Ta pojav je aktualen že danes in nekateri so zagnali vik in krik, češ kaj bo, ko nas Slovencev več ne bo? Pravim: kaj potem? Nekoč nas tako ali tako ne bo in ali gremo posamič ali pa kot narod ali vrsta, je ena in ista figa. Onesnaževanje okolja ima svoje najmočnejše pristaše med pesimisti. Eden največjih pisateljev znanstvene fantastike J. G. Ballard je posvetil svoj najboljši roman ,,The Drought" svetovni suši zaradi tanke prevleke organskih odpadkov na površini morja, ki preprečuje izhlapevanje. Neredki so fantazijski svetovi, kjer morajo Ijudje hoditi okoli v zaščitni opremi, ker je ozračje zastrup/je-na V današnjih časih povzroča veliko zaskrb/je-nosti nekontrolirano spuščanje nekaterih plinov v atmosfero (spomnimo se panike v zvezi z aerosoli), ki lahko izzovejo spremembo spektralne pre-pustnosti ozračja in s tem po enih teorijah ohladitev, po drugih pa otoplitev Zemlje. Znan-stvena fantastika je obdelala obe možnosti — tako ponovno ledeno dobo kakor otajanje polarnega ledu in dvig morske gladine in še druge variante. Pozitivnih rešitev na temo onesnaževanja skoraj-da ni. Zatorej pazite, Ijudje, kam serjetel Znanstvena fantastika ima večjo moč napovedo-vanja, kot menite, kajti današnje porobleme obravnava z odprtimi očmi in občutkom za razvoj. Končno se znanstvena fantastika loti /BHmiftmja živalskih in rastlinskih vrst in s tem rušenja naravnega ravnovesja. Tudi ta tema ima skoraj le negativne napovedi. Čeprav je znanstvena fantastika v prvi vrsti res zabavne narave, ima svojo družbeno vlogo. Na današnje probleme opozarja morda bolj učinkovito kot diagram, ki prikazuje, za koliko procentov je onesnaženost presegla najvišjo dovoljeno mero. MORDA SMO VENDAR BRA TJE (Odgovor indijanskega poglavarja Seattla na ponudbo Velikega belega poglavarja v Washingtonu, predsednika ZDA, da kupi indijansko zemijo leta 1851.) To pismo ima veliko zgodovinsko vrednost saj opisuje tisto obdobje moderne svetovne zgodovine, ko si/e kapital polagoma a z veliko gotovostjo podrejal ves svet, dokler si ga ni dokončno podredil. To obdobje, ki ga lahko imenujemo tudi obdobje prvotne akumula-j cije kapitala je z razlastitvijojndividulanih proizvajalcev in njihovo umestitvijo v sodoben kapitalistični način produkcije in produk— cijskih odnosov povzročilo globoke pretrese v načinu življenja različnih Ijudstev. In en tak pretres opisuje tudi tQ pismo. Kako se lahko kupi ali proda nebo in toplina zemlje? Nekaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrina vode ni v naši lasti, kako lahko to kupite? Vsak delček te zemljeje svet mojemu narodu. Vsaka lesketajoča borova iglica, vsako zrno peska v rečnem produ, vsaka meglica v gozdni temi, vsaka majhna buba je sveta v mislih in življenju mojega naroda. Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka. Ko mrtvi belokožcev odidejo na sprehod med zvezde, pozablfajo zemljo, kijim je dala življenje. Naši mrtvi nikoli ne pozabijo svoje prekrasne zemlje, kerje mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so naše sestre, jelen, žrebec, veliki orel - so naši bratje. Skalnati vrhovi, sočni pašniki, toplo ponijevo telo in človek - vse pripada isti družinl Ko pošlje Veliki poglavar iz Washingtona svofglas, da hoče kupiti našo zemljo, preveč zahteva od nas. Veliki poglavar sporoča, da nam bo našel kraj, na katerem bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otrocl Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Ampak to ne bo lahko. Ta zemlja nam je sveta. Ta lesketajoča voda, ki teče v brzicah in rekah ni samo voda, ampak kri naših prednikov. Če vam prodamo zemljo, se morate spomniti, da je ta voda sveta, morate povedati svojim otrokom, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru kaže dogodke in spomine iz življenja mojega naroda. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta. Reke so naši bratje, ublažijo nam žejo. Reke nosijo naše kanuje, hranijo nam otroke. Če vam prodamo to zemljo, se morate spomniti in učiti svoje otroke, da so reke naši in vaši bratje. Zato morate rekam izkazovati dobroto, kakršno bi izkazovali bratu. Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je neki del zemlje isti kot katerikoli drugi Tujecje, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, ampak sovražnik, kadar sijo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove svojih očetov in ni mu mar za to. Jemlje zemljo svojim otrokom in to ga ne briga. Grobovi njegovih očetov in zemlja, ki mu rodi otroke, ostajajo pozabljeni Do matere - zemlje in do brata - neba se obnaša kot do stvari, kijihje mogoče kupiti, izkopati, prodati kot živino alibleščeči nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le pustinjo. Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Ob pogledu na vaša mesta rdečega človeka zabolijo oči •—» Morda zato, kerje rdeči človek divji in ne razume stvari V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se slišah odpiranje listov spomladi ali dreget krilca pri mušici. Morda zato ker sem divji - preprosto ne razumem. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati osamljenega krika kozoroga ali nočnega prepira žab v mlaki? Jaz sem rdeči človek in ne razumem mnogo... Indijanec ima rad mehki zvok vetra, ki se poigrava s površjem močvirja, in vonj sape osvežene z opoldanskim dežjem ali Borovjem. Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih — žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vseiti. Beli človek - kot da ne opaža zraka, kiga vdihuje. Kot nekdo, kije dolgo v agoniji, je imun za smrad. Če vam prodamo svojo zemljo, se morate spomniti, da nam je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živlfenjeni, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal mojemu dedu prvi dih, bo sprejel tudi njegov poslednji izdih Če vam prodamo zemljo, jo morate čuvati kot svetinjo, kot kraj, na katerega bo lahko prišel tudi beli človek, da bi vdihnil veter oslajen z vonjem poljskega cvetja. Premislili bomo o vaši ponudbi, da kupite zemljo. Če se bomo odločili, da pristanemo, bomo zahtevali, da izpolnite ta pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kat do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Po prerijah sem videl tisoče bufalov, kijihje bledoličnik pustil, potem ko jihje ustrelil iz drvečega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se suklja dim, važnejši od bufala, kiga ubijamo samo, da bi preživeli Kaf/e človek brez živali? Če živali ne bi bilo več, bi umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli doleti živali, hitro zadene tudi človeka. Vse na svetu je povezano. Svoje otroke boste moraU učiti, da imajo pod nogamipepel naših dedov. Da bi spoštovali zemljo, jim boste povedali, daje zemlja bogata z življenjem naših dedov. Svoje otroke boste morali učiti tako, kot mi učimo svoje - daje zemlja naša matl Kar zadene zemljo, zadene njene otroke. Če pljuva človek na zemljo, pljuva na sebe samega. Zemlja ne pripada človeku. Človek pripada zemlji. Todobro vemo. Vse jev medsebojni zvezi, kot je družina zedinjena s krvjo. Vse je povezano. Človek ni stvarnik tkanine življenja, ampak samo vlakno v njej. Kar napravi s tkanino, naredi s sabo. Niti beli človek katerega bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendar bratje. Bomo videlL Nekaj zagotovo vemo, to pa bo moralbeli človek nekoč doumeti. Naš bogje isti bog. Morda mislite, da imate lahko tudi njega v lasti, kot se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Ampak ne boste! Onje Ijudski bog in njegova milostje enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja muje vse. Oskrunitijo je isto kot prezreti njenega stvarnika. Beli Ijudje bodo izginili; morda celo prej kot ostala plemena. Mažite samo svoje ležišče in neke noči se boste zadavili v lastnih iztrebkih. V svojem izginjanju boste plameneli v ognju boga, ki vasfe pripeljal sem in vam je dal z neko nerazložljivo nakano oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda se nam zdi podla. Ne razumemo, zakaj se ubifa bufala, zakaj se krotidivje konje, zakaj je v globini gozda toliko človeške, zakaj je pogled na zelene bregove raztrgan z žicami, ki govorijo. Kje so goščave? Nijih več. Kjejeorel? Odšel Pravega življenja je konec. Prihaja boj za obstanek.