IZ GLASIL OZD
IZ GOVORA DJURA STAVANOVlCA, PRED-SEDNIKA ZVEZNEGA ODBORA ZA PRIPRAVO PROSLAVE OB 30-LET-NIOIZHAJANJA GLASIL OZD
Glasila OZD so namenjena delavcem in ne nekakšnim »višjim strukturam«
S sprejet]em nove ustave, zakona o združenem delu in s sklepi 10. kongresa Zveze komunistov ter 7. kongresa Zveze sindikatov Jugosb-vije so bile dane tako politične kot zakonske moinosti za nadaljnji vse-stranski razvoj sistema obveščanja v združenem delu, v njegovem ok-vini tudi tovarniikega tiska.
Ni razlogov, da ne bi bili zado-voljni z dosedanjim razvojem glasil v organizacijam združenega dela; že samo, če pogledamo, od kje smo krenili pred 30 leti. Nekaj pa je tudi razlogov za ne-zadovoljstvo, zlasti ko vemo, kam smo se namenili. Kajti ob velikih uspehih, ki jih seveda ne moremo prezreti, danes približno poldrugi milijon delavcev še ne prejema svojih glasil, kar seveda ni ugo-den podatek, če vemo, da več kot tretjina vseh zaposlenih ne pre-bere ne tega ne onega časnika, razen tovamiškega glasila.
Precej je še glasil, ki jih še pe-stijo otroške bolezni tovarni-škega tiska: suhoparno pisanje. prepisovanje gradiva in nerazum-ljivih poročil: »... Ni vseeno,« je dejal tovariš Tito v enem od po-govorov o novinarju, »kako je napisana kakšna stvar. Ni dovolj pisati o nečem veliko, pri tem pa izgubiti merila o zanimivosti stva-ri. o kateri pišemo. Zato si priza-
devajte pridobiti dober stil pisa-nja. Besedičenja ne trpin, še zla-st, ko nekdo naniza vrsto fraz, in to kljub temu, da je mogoče nekdo misel povedati preprosto. Pri tem često uporabljamo tujke
za pojme, za katere imamo lepe in ustrezne domače besede in izraze.«
Pisati morate jasno, preprosto in resnično.
Danes še nismo obračunali s prakso manipuliranja z informa-cijami — z izbiran jem tistih, ki jih delavci lahko zvedo, in s prikri-vanjem tistih, za katere naj de-lavci ne bi vedeli. To svojevrstno cenzuro opravičujejo z »višjimi interesi« ali s poslovno skrivnost-jo. Precej je še glasil, ki so še danes pod neposrednim ali pri-
kritim nadzorstvom vodilnih in poslovodnih organov in zato v večji meri služijo prav tem struk-turam in ne delavcem, katerim so pravzaprav namenjena.
Te in druge slabosti so postale toliko vidnejše prav zdaj, ko je v družbeno zavest široko prodrlo spoznanje, da si ne moremo za-mišljati upravljanja, sprejemanja in nadzorovanja izvajanja sa-moupravnih sklepov brez ude-ležbe delavcev. Delavec ne želi-biti obveščen samo o nečem, kar se je zgodilo, ampak predvsem o prihodnjih ukrepih, da bo lahko tako ali drugače vplival na spre-jemanje pomembnih odločitev.
Prav zato delavci gradijo boljši sistem obveščanja, zlasti v zdru-ženem delu. Zato je razumljivo, da od glasil v združenem delu za-htevamo, da bodo sledila nalo-gam, ki jih od njih terjata družba in delavski razred.
Delavec ve, kakšno informa-cijo si želi in kakšne ne, hoče biti vsestransko, pravočasno in re-snično obveščen o vsem, kar se dogaja v naši družbi, o vsem, kar je pomembno za njegovo življe-nje in delo.