revija za tehniško in znanstveno dejavnost mladine • april 1986 • 24. letnik • cena 80,00 din 8TM poštnina plačana v gotovim * drobne zanimivosti Dvoje nenavadnih dvokoles Slika 8. Aluminijasto dvo¬ delno kolo za enostavno zlaga¬ nje 100 x 100 x 35 cm prostora — in to¬ liko ga Je v prtljažnikih večine av¬ tomobilov. Posebnost tega dvoko¬ lesa razberemo že iz slike: ni zlož¬ ljivo, kot sicer večina takšnih bici- klov, temveč se enostavno razdeli na dva dela, ki sta lažja in manj ne¬ rodna za zlaganje. Biciklom vsekakor še ni odzvonilo. Vsaj po ravnem in navzdol je bre¬ mena lažje premikati na kolesih, kot drugače, denimo, na človeških nogah: iz tega enostavnega spo¬ znanja je pred več kot stoletjem nastal prvi bicikel (1813 Karl von Draus) — in zato se dandanes vo¬ zimo z dvokolesi, zlasti tam in ta¬ krat, ko bolj motorizirano prevaža¬ nje ne prevlada. Bicikli pa skušajo postajati vse hi¬ trejši. Pot v večje hitrosti, ki za¬ nima predvsem tekmovalce, vodi po dveh poteh — prek vse lažjih koles (tekmovalna tehtajo komaj še štiri kilograme) in pa seveda prek vse manjšega zračnega upora. Pri slednjem ni pomembno le kolo samo. temveč seveda tudi drža in oblačila kolesarja na njem: vse skupaj že dolgo tega ne dolo¬ čajo več le z enostavnim posku¬ šanjem na treningih in tekmova¬ njih, temveč predvsem v vetrovni¬ kih. Tako je v zadnjem času zbudil precej pozornosti vrhunski franco¬ ski tekmovalec Bernard Hinault, ki je začel uporabljati za ustaljena merila v kolesarskem športu pre¬ cej nenavadno krmilo, Le-to je na obeh straneh ukrivljeno navzgor in ne navzdol, v dve globoki kljuki, kot doslej: meritve so bojda poka¬ zale, da se tako zračni upor ne po¬ veča, pač pa tekmovalec lahko bolje izrabi svoje moči. Druga po¬ sebnost je s tankima plastičnima pokrovoma izpolnjeno platišče zadnjega kolesa; tako se bistveno znižajo izgube zaradi vrtinčenja zraka okrog naper kolesa. Seveda je težko dokazati, kaj takšne spremembe zares prinesejo na velikih tekmovanjih, kjer je bicikel le ena izmed sestavin uspešnosti: res pa je, da je leta 1980 taisti Hu- nault prvič vozil dirkalno kolo s prekritimi naperami zadaj in — po¬ stal zmagovalec velike dirke Tour de France. Druga vsakdanja nuja ob biciklih je prostor, ki ga zavzemajo takrat, ko jih ne rabimo: ne le doma. morda še bolj pri vmesnih prevozih z av¬ tomobili, saj avtomobilski prtljaž¬ niki kajpak niso odmerjeni po veli¬ kosti dvokoles. Obilo je konstruk¬ cij, ki skušajo ugoditi tej zahtevi, Slika 7. Novo dirkalno kolo vr¬ hunskega francoskega tekmo¬ valca Hinaulta najpogostejša so kolesa, ki se zlo¬ žijo okrog tečaja malo pred osjo gonilk: takšen je tudi pony — na¬ šega Roga. Kaže pa, da s tem še ni konec možnosti: iz nemških virov povzemamo sliko, ki kaže aluminijasti bicikel »Carybike Alu- jet«. Bicikel tehta le 12 kilogramov, zložen pa terja samo prva stran TIM 8 • 85/86 281 Pa poglejmo kaj se je nabralo pošte, odkar smo zadnjikrat poklepetali. Boštjan Rat iz Titovega Velenja prosi za naslov kakšne trgovine z modelarskim materialom v za¬ mejstvu, najraje v Italiji ali Avstriji. Svetujem mu, da si prebere članek o našem zamejskem Slo¬ vencu, ki ima tako trgovino v Trstu. O njem smo pisali v peti številki letošnjega Tima. Gotovo pa je kakšna trgovina tudi bliže, v sosednji Avstriji, žal pa naslova ne vem. Morda pa bo kdo od naših bralcev tako ljubezniv in nam posredoval sez¬ nam takih trgovin zunaj naših meja. ,. ...... . . ... Sandi Mikek iz Mozirja bo prejel žeijeni letnik Letalski modelarji tekmujejo predvsem v dveh dis- ‘ ....... ciplinah modelarstva. To sta prostoleteči jadralni Tima po pošti. Kar pa zadeva gradnjo oddajnika letali A-1 in A-2. Poleg omejitev v gradnji modela 282 TIM 8 • 85/86 za DV mu svetujem, da pregleda nekaj letnikov Tima za nazaj. V rubriki Daljinsko vodenje bo našel celo vrsto primernih načrtov. Večina začet¬ nikov se namreč raje odloči za nakup naprave. Dean Horvat iz Črešnovcevme prosi za načrte iz elektronike in modelarstva. Ker posameznih načrtov ne pošiljamo, se bo moral zadovoljiti s ti¬ stimi, ki jih objavimo v naši reviji. Znak, ki ga je opazil na shemi je grafični elektrotehniški simbol za nastavljiv: upor. Ker opis delovanja takega upora ne sodi v tale naš pogovor, bom poprosil našega sodelavca, da opiše njegovo uporabo v eni od prihodnjih številk. Matjaž Blažič iz Novega mesta se je kar na ši¬ roko razpisal o elektroniki v Timu. Čeprav ni naš naročnik (škoda), prelista vsako številko Tima, ki mu pride pod roko. Meni, da so načrti za začet¬ nike pogosto pretežki, pa tudi napake se često prikradejo v shemo. Priznam da se kdaj pa kdaj zgodi to ali ono, da nam jo zagode tiskarski, ali še bolje risarski škrat. Vendar vsem graditeljem, ki imajo zaradi tega težave, pomagamo to tudi ra- zvozijati. Zahvaljujem se mu za shemo light- showa, ki ga je povzel po reviji SAM. Mimogrede, tudi Samovci si pomagajo s tujo literaturo! Gorazd Taciga iz Majšperka nam tokrat piše prvič, kar pa še ne pomeni, da nam nima kaj po¬ vedati. Pravi, da mu rubrika Modelarstvo ni všeč, zato, ker smo objavili premalo načrtov ladij in raket. No, za rakete bi to še držalo, za ladje pa mi¬ slim, da ne bo čisto res. Načrte raket naj nam Go¬ razd kar pošlje, če bodo tako dobri, kot spretno suče pero, bomo zagotovo kakšnega objavili. Bojim se, da rubrike Timovi oglasi ne bomo mogli kaj prida širiti, res pa je, da bi lahko objavili več oglasov, če bi bili naši bralci bolj solidarni in pisali bolj kratke in jedrnate oglas. Zelo sta mu všeč rubriki Računalništvo in Elek¬ tronika, rad pa bi kaj več informacij o raketarstvu. V današnji številki bo našel obvestilo o tem, kje in kako lahko naroči specializirano revijo Kozmo- ptov in prav v njej bo našel veliko zanimivega branja o raketarstvu. Isto velja za Andreja Črnuglja iz Metlike. Ker pa je ravno na onem koncu doma, bi mu bil morda še bolj pri roki za morebitne informacije ARK VEGA iz Sevnice. Knjigo Raketno modelarstvo pa lahko naroči tudi pri Zvezi tehniških organizacij Slove¬ nije, Lepi pot 6, Ljubljana. Tako. Bodi za tokrat dovolj in nasvidenje v naslednji številki. Urednik prvi koraki Amand Papotnik Komplet Broška in vizitka (Metodični napotki za izvajanje družbeno-korist- nega in proizvodnega dela) V tem prispevku bom posredoval dve ideji, ki ju lahko dopolnite in uporabite pri vašem ustvarjal¬ nem delu. Prva se nanaša na broško iz usnja, druga pa na vizitko, ki je prav tako iz usnja. Delo pa lahko poteka po »tekočem traku«. Če ste za to, si skupaj oglejmo vsebino prispevka! Material: — usnje (naravno in umetno), — neostik (oho) lepilo, — sponke. Orodje in pripomočki: — merilo in zarisno orodje (ravnilo, trikotnik, svinčnik HB, flomaster, šestilo), — šablone (izrezani krogi), — škarje, — lepenkarski nož. Delovni postopki: — razvoj in planiranje, — izdelava šablon, — obrisovanje šablon, — izrezovanje, — lepljenje, — dopolnjevanje. Osnovni napotki za delo: 1. Preučite fotografije in risbe. 2. Izdelajte šablone (karton). 3. Šablone obrišite na usnje. 4. Obrisane kroge izrežite ter jih zalepite v odgo¬ varjajočo celoto. Gledati primere. TIM 8 • 85/86 283 5. Na hrbtni strani broške prilepite sponko. 6. Enak ali podoben motiv uporabite za vizitko. Postopek izdelave je enak. Torej, izrezane dele lepite z oho ali neostik lepilom na pregibni list. Slika 1. Učenci so izdelovali broške in vizitke po te¬ kočem traku. Vsak učenec je imel svojo nalogo Slika 2. Ti učenci so bili udeleženci v »tovarni A« Slika 3. Rezultati »tovarne A« so vidni. Izdelali so lepe broške in vizitke 284 TIM 8 • 85/86 Slika 4. Pregled in kontrola dela sta bili zaključni ak¬ tivnosti vseh. Analiza dela je potrebna Slika 5. »Tovarna A« se je izkazala tako Slika 6. »Tovarna B« pa je svojo aktivnost prikazala z večjo »produktivnostjo« znam izdela ti _ Amand Papotnik Delovna naloga Hranilnik za najmlajše Tokrat sem se namenil prikazati preprost hranil¬ nik, ki ga lahko naredi vsakdo. Za zahtevnejše pa je tudi računalniški program, ki vam bo dal osnovne sestavne dele (risbe pred¬ metov — delov). Poglejmo! 1. Material: — tulec, — risalni papir, — kološ papir, — karton, — lepilo za papir. 2. Delovni postopki: — skiciranje ideje, — prenos mer na material (obrisovanje), — izrezovanje, — sestavljanje, — oblepljanje, — lepljenje, — dopolnjevanje, — montaža. 3 opora TIM 8 • 85/86 285 3. Osnovno orodje: — lepenkarski nož, — škarje, — svinčnik HB, — ravnilo, — šestilo. — opora je iz kartona. Potrebujete 4 kose, — dno je prav tako iz kartona. Pomembni so za¬ vihki, — tulec lahko oblepite še s kolaž papirjem, — številka (6) pa je podloga iz kartona. 4. Osnovni napotki za delo 1. Preglejte fotografije, ki so iz nastopa (učne ure) v osnovni šoli. 2. Preučite risbo (M 1:1). 3. Izberite ustrezen material (tulec, papir, lepilo). 4. Obrišite sestavne dele: — plašč (2) je iz risalnega papirja, črtkana črta prikazuje mesto, kjer namažete lepilo in plašč za¬ lepite, — pokrov strehe (1) je iz risalnega papirja, za¬ vihki pa pomemben del. Zakaj? Z njim zalepimo pokrov ob plašč, Slika 1. Sestavni deli hranilnika. Enako prikazuje tudi sestavna risba in risbe posameznih delov, ki so v merilu 1:1 Slika 3. Študentki sta prikazovali potek dela Slika 4. Učenci izdelujejo sestavne dele Slika 2. Delo je steklo! Učenci so dobili vsa potrebna navodila za delo Slika 5. Ostalo je še dopolnjevanje in dokončno oblikovanje 286 TIM 8 • 85/86 Računalniški program 95 PRINT RISBA HRANILNIKA 100 PLOT 100,24 : DRAVV 60,0,PI/2 105 PAUSE 50 110 PLOT 100,24; DRAVV 0,115 115 PAUSE 50 120 PLOT 160,24 : DRAVV 0,115 125 PAUSE 50 130 PLOT 100;139 : DRAVV 60,0,Pl/2 135 PAUSE 50 140 PLOT 100,139 : DRAVV 60,0,—Pl/2 150 PAUSE 400 160 CLS 300 PLOT 100,24 : DRAVV 60,0,Pl/2 305 PAUSE 50 310 PLOT 100,24 : DRAVV 0,115 315 PAUSE 50 320 PLOT 160,24 : DRAVV 0,115 325 PAUSE 50 340 PLOT 100,139 : DRAVV 60,0 345 PAUSE 50 350 PLOT 126,13 : DRAVV 0,13 355 PAUSE 50 357 DRAVV 8,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-13 358 PAUSE 50 360 PLOT 99,120 : DRAVV 0,38 365 PAUSE 50 370 PLOT 126,120 : DRAVV 0,38 : PAUSE 50 : DRAVV 8,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-38 : PAUSE 50 : DRAVV —8,0 375 PAUSE 50 380 PLOT 161,120 : DRAVV 0,38 390 PAUSE 400 400 CLS : PLOT 115,24 : PAUSE 50 : DRAVV 0,115 410 PAUSE 50 : DRAVV 30,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-115 : PAUSE 50 : DRAVV—30,0 420 PAUSE 50 430 PLOT 115,81 : DRAVV 30,0 440 PAUSE 400 500 CLS : CIRCLE 128,87,50 505 PAUSE 50 510 PLOT 178,95 : DRAVV 20,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-17 : PAUSE 50 : DRAVV—20,0 520 PAUSE 50 530 PLOT 120,37 : DRAVV 0,-20 : PAUSE 50 : DRAVV 17,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,20 540 PAUSE 50 550 PLOT 78,96 : DRAVV—20,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-17 : PAUSE 50 : DRAVV 20,0 555 PAUSE 50 560 PLOT 120,137 : DRAVV 0,20 : PAUSE 50 : Obveščamo vas, da je izšla 8. šte¬ vilka KOZMOPLOVA, revije za ra¬ ketne modelarje in ljubitelje astro¬ navtike. Nova številka prinaša: Podrobnosti o nesreči Challen- gerja O reševanju zaledenele sovjetske vesoljske postaje Saljut 7 Hermann Potočnik — pionir astro¬ navtike slovenskega rodu. Bližnje srečanje Voyagerja 2 z Uranom Načrt za izdelavo makete ameri¬ ške rakete Falcon DRAVV 17,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-20 570 PAUSE 400 600 CLS : PLOT 104,136 : DRAVV 80,-80, 6PI/2 605 PAUSE 50 610 PLOT 104,136 : DRAVV 0,-20 : PAUSE 50 : DRAVV 60,—60,—Pl/2 : PAUSE 50 : DRAVV 20,0 620 PAUSE 400 700 CLS ; PLOT 128,138 : DRAVV 50,-50, 6PI/2 705 PAUSE 50 710 PLOT 128,138 : DRAVV —50,—50,Pl/2 715 PAUSE 50 : DRAVV 32,—50,Pl/2 717 PAUSE 50 720 DRAVV 0,-20 : PAUSE 50 : DRAVV 12,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,90 730 PAUSE 50 740 DRAVV 12,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-90 : PAUSE 50 : DRAVV 12,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,20 : PAUSE 50 : DRAVV 320,50, Pl/2 750 PAUSE 50: PLOT 178,90 : DRAVV 18,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-15 : PAUSE 50 : DRAVV—18,0 755 PAUSE 50 760 PLOT 78,90 : DRAVV —18,0 : PAUSE 50 : DRAVV 0,-15 : PAUSE 50 : DRAVV 18,0 770 PAUSE 400 TIM 8 • 85/86 287 Določanje optimalnih mas mode¬ larskih raket Komplet za izdelavo modelarske rakete PIONIR ponovno v prodaji! Reportaže s tekmovanj raketnih modelarjev ... in še mnogo zanimivega v novi številki KOZMOPLOVA. Cena posamezne številke znaša 150 din, v kar ni všteta poštnina. Naročila sprejema: A R K KOMA- ROV, Hudovernikova 8, 61000 Ljubljana. List prejmete po po¬ vzetju ali po vplačilu na žiro račun kluba štev. 50101-678-49787. Matej Pavlič Gugajoči papagaj Z gugajočim papagajem boste mlajšemu bratcu ali sestrici na¬ redili veliko veselje. Izdelava je zelo enostavna, zanjo pa potrebujete le rezljačo, rašp- Ijo, kladivo, brusni papir, lepilo, nekaj žebljičkov, čopič, polikolor, tempera barvice in nekaj koščkov vezane plošče ali smrekovine. Obris papagaja (1) prekopirajte na 5 mm debelo vezano ploščo ali smrekovo deščico in ga paz¬ ljivo izrezljajte. Če mislite narediti več papagajev, je najbolje iz kar¬ tona izstriči šablono, ki jo je potem treba le položiti na les in občrtati s trdim svinčnikom. Izrezljanega papagaja zgladite z brusnim papirjem, nato pa celega najprej prebarvajte z belo poliko¬ lor barvo in ko se ta posuši, še z C živimi tempera barvicami (rdeča, rumena, modra, zelena). Poličko (2) na eni strani z rašpljo obrusite pod kotom 45°, podstavku (4) pa zaoblite obe krajši stranici, kot kaže skica v merilu 1:1. Dele 2,3, in 4 zlepite. Če je treba, utrdite z nekaj žebljički, pobarvajte — in tudi stojalo je s tem gotovo. Postavite papagaja na rob polič¬ ke, nalahno ga izmaknite iz rav¬ notežja in igračka, ki deluje na fi¬ zikalnem principu, se bo začela zibati sem in tja. Kosovnica 1. papagaj; 50 x 60 x 170 mm 2. polička; 5 x 12 x 75 mm 3. nosilec; 12x12x115 mm 4. podstavek; 5 x 45 x 100mm l _X_ M 1:1 288 TIM 8 • 85/86 TIM 8 • 85/86 289 290 TIM 8 • 85/86 TIM 8 • 85/86 291 292 TIM 8 • 85/86 daljinsko vodenje Jan I. Lokovšek TIM LVI (I) Uvod Piloti poznajo tako imenovano aktivno vodenje, ki se je udomačilo tako pri civilnem, kakor tudi pri vojaškem letalstvu; pri slednjem še posebno. An¬ gleži so ga krstili za »Fly by wire« sistem. Prej je pilot preko vzvodov, hidravlike ipd. neposredno premikal krmilne površine, sedaj pa daje povelja posebnemu računalniku (Flight Computer), in sicer, kaj od letala pričakuje, krmila pa premika računalnik ali posebno, za to nalogo prirejeno elektronsko vezje. Tak način pilotiranja je marsikaj postavil na glavo. Po eni strani je omogočil zanesljivo vodenje tudi nestabilnih konstrukcij, kot so moderna bojna le¬ tala, tj., zagotovil je brezhibnost kritičnih mane¬ vrov. Tako vodeno letalo je nemogoče prevleči, preobremeniti ali narediti kako drugo neumnost, saj za (skoraj) vse skrbi računalnik. Po drugi strani pa so tudi letalski konstruktorji spremenili svoj pristop. Sedaj načrtujejo bojna le¬ tala, ki so čimbolj nestabilna (!) v klasičnem po¬ menu besede (npr. F 16), saj kritične manevre »prevzame« računalnik. Zajec tiči v drugem grmu, kot bi si mislili; tako letalo je veliko okretnejše od starih stabilnih konstrukcij. Če se je aktivno vodenje tako obneslo pri pravih letalih, zakaj ne bi nekaj podobnega poskusili tudi pri modelih? Helikopterski modelarji si že dolgo pomagajo z ži- roskopom pri krmarjenju repnega rotorja. Zdi se pa, da imajo letalski modelarji največ težav s smernim krmilom. Uporabljajo ga med vzletom in pristankom, med samim letom pa ga neradi uporabljajo. Vožnja, ko uporabljamo samo krilca (nagib) in vi¬ šinsko krmilo, je slaba zaradi bočnega drsenja, tj., nos letala ne kaže vedno v smeri leta. Naredimo si pripomoček, ki bo smerno krmilo upravljal avtomatsko! Aktivno krmiljenje smeri bo preprečevalo bočno drsenje. Zavoji bodo lepi, saj bo naše vezje popravljalo neželene učinke krilc, uhajanje iz loopingov ipd. Pri dvomotornem letalu odpravi neenakomerno delovanje motorjev ali celo izpad enega! Imeli bomo tudi možnost vklopa ali izklopa te ču¬ dežne naprave med letom. Doslej še nismo omenili bistvenega sestavnega dela naprave, ki ga mora imeti letalo poleg po¬ sebnega vezja ali računalnika. To je senzor—tisti del, ki daje podatke o letu. Narišimo si celoten si¬ stem na sliki 1. vklop/izklop Slika 1. Aktivno vodenje smeri Vezje primerja povelje s podatkom, ki ga dobi od senzorja in daje ustrezno povelje servomehani- zmu za smer. To pomeni, da ima lahko smerno krmilo različne položaje, čeprav dobiva iz spreje¬ mnika isto povelje! Razložimo malo podrobneje. Če je avtomatika izključena, potem pomeni povelje »SMER« vedno položaj smernega krmila ne glede na to, kaj po¬ čenja model. Ko pa je vključeno, pomeni povelje »SMER« veli¬ kost (kot) bočnega drsenja. Ne glede na položaj modela bo avtomatika premikala smerno krmilo tako, da doseženo zahtevano bočno drsenje. V večini primerov puščamo to povelje v nevtrali, kar pomeni, da bo takrat naše vezje premikalo smerno krmilo samo, ko bo popravljalo zavoje ipd. Napravica sama ni večja od miniaturnega spre¬ jemnika, tako da nebo vzela veliko prostora. Prav TIM 8 • 85/86 2 93 tako je tudi poraba majhna, manjša od 10 mA, kar, je nepomembno v primerjavi z ostalim sprejemni- škim sistemom. Malo več skrbi bomo imeli s sen¬ zorjem. Senzor Srce sistema je senzor, ki meri kot bočnega drse¬ nja, tj. kot med vzdolžno osjo letala in zračnimi to¬ kovnicami. To je izjemno pomemben del. Če ga polomite pri senzorju, potem je ves preostali del samo za staro šaro! Na voljo imamo dvoje možnosti izdelave senzor¬ ja. Prvi je s pomočjo nihala, ki posredno meri kot bočnega drsenja. Prikazuje ga slika 2. Slika 2. Senzor s pomočjo nihala Nihalo poganja potenciometer. Zahteva malo več prostora v trupu modela. Montirati ga moramo v težišču modela, da bo odčitek zares čim bliže kotu bočnega drsenja. Nihalo ima kot nihalo dobre in slabe lastnosti. Dobra je ta, da je to razmeroma enostavna izvedba senzorja, slaba pa iznihava- nje in bi ga morali dušiti, kar ni tako preprosto. Na os bi morali pritrditi še loputo, ki bi se gibala v delno zaprtem prostoru. Lahko pa naredimo senzor s pomočjo vetrnice, ki neposredno meri kot bočnega drsenja. Prikazuje ga slika 3. Izdelava tega senzorja je zahtevnejša, poleg tega pa ga moramo pazljivo vgraditi, saj ne sme biti v neposrednem zračnem toku pogonskega vijaka. Ta senzor je nedvomno boljši od prejšnjega, žal pa njegova občutljivost upada s hitrostjo modela. Obe vrsti poganjata potenciometer. To je še naj¬ cenejša rešitev, primerna tudi za samogradnjo, ki pa mi je zadala nemalo preglavic. Glavni problem je trenje osi in drsnika potenciometra. Oboje zmanjšuje odzivnost, senzor se slabo odzove spremembi. Pri nihalu si pomagamo s povečeva¬ njem mase uteži, pri vetrnici pa s povečevanjem površine. Ne glede na to pa moramo zmanjšati trenje na najmanjšo možno mero, kar pomeni, da je potrebno potenciometre malo predelati. Sam sem obupal nad vsemi Iskrinimi potencio¬ metri, ki sem jih za drag denar lahko kupil v naših trgovinah. Nazadnje sem pristal pri miniaturnem potenciometru s 3mm osjo. Splošno pravilo je: čim tanjša je os, manjše je trenje. Tu pa je seveda še drsnik. Poleg tega, da sem spoliral os in ležaj, sem zmanjšal še pritisk drsnika na uporovno plast. Tukaj lahko naredimo hudo napako, saj se tako povečuje šum, predvsem pa zanesljivost de¬ lovanja potenciometra. Potreben je kompromis, saj nas šum ne moti, zanesljivost delovanja pa je bistvena. Za vse to moramo potenciometer seveda razsta¬ viti in po predelavi ponovno sestaviti. Pred se¬ stavljanjem namažemo os z WD 40. Preizkusimo z £>-metrom, če morda drsnik ne izgublja stika! Mere obeh senzorjev so podane na slikah 2 in 3. So seveda le približne in se jih ni potrebno držati do potankosti. Od modela je odvisno, kaj si lahko privoščite. Splošno pa velja, da naj ima utež nihala vsaj 20 gramov; vetrnica pa je bolj natančna, če bo povr¬ šina večja. Lahko jo izdelamo iz prozorne plastike ali celuloida tako, da ne kvari izgleda modela. Ve¬ trnica mora biti pazljivo uravnotežena, za kar po¬ skrbimo z utežjo na drugem koncu ročice. Ročico sem izdelal iz kaširanega vitroplasta zato, da sem lahko nanjo prispajkal medeninasti nosilec. Sled¬ nji ima vijak za pritrditev. Tak način pritrditve na os je potreben zato, da bomo kasneje senzor lahko uravnavali. Prihodnjič: Izdelava vezja, montaža v model in uravnava, letenje. 294 TIM 8 • 85/86 elektronika V. Ivkovič Dioda V raznih tranzistorskih vezjih se poleg tranzistor¬ jev uporablja še vrsta drugih polprevodniških elementov. Najbolj pogoste so polprevodniške diode, ki jih je vse več in več vrst. Največkrat upo¬ rabljamo germanijeve ali silicijeve. Dioda ima dve plasti PN ali NP tipa polprevodnika in omogoča prevajanje elektrike samo v eni smeri. Uporabljamo jo kot usmerniški element v usmernikih izmenične napetosti, kot detektor v sprejemnikih itd. Vse diode imajo dva izhoda — anodo (A) in katodo (K). Na simbolu za diodo je anoda izhod iz trikotnika (slika 47). ^-N-» Slika 47. Oznaka za diodo Označevanje diod se zelo razlikuje pri različnih proizvajalcih — isti tip diode ima več različnih oznak. Vseeno pa jih lahko razvrstimo v določene kategorije in skupine glede na vrsto materiala in na namen. Ločimo evropski in ameriški način oz¬ načevanja. Pri evropskem načinu se oznake zač¬ nejo s črkami: A (AA, AY, AO itd.) za diode iz ger¬ manija in B (BY, BA) za diode, narejene na silici¬ jevi osnovi. Za začetnimi črkami sta še dve ali tri številke. Pri ameriškem načinu pa je najprej na vrsti 1 N, nato pa še tri ali štiri številke. Vse navedene diode so vgrajene v steklena, ko¬ vinska ali plastična ohišja z radialnimi ali aksial- nimi izhodi. Slika 48. Videz raznih diod Pri spajkanju moramo paziti, da diod ne segre¬ vamo do visoke temperature zaradi občutljive no¬ tranje zgradbe, ker jih lahko s tem delno ali po¬ vsem uničimo. Da bi to preprečili, primemo s pin¬ ceto ali ploščatimi kleščami izhod diode med ohišjem in točko spajkanja (glej TIM številka 6). Omenimo še posebno vrsto diode, ki jo vidimo v nekaterih vezjih. To so Zehnerjeve diode (izgo¬ vori »cenerjeve«), katerih oznaka je prikazana na Slika 49. Oznaka in najbolj pogosta oblika Zehner¬ jeve diode V tabeli so razvrščene diode po namenu: Germanijeve diode TIM 8 • 85/86 295 sliki 49, uporabljamo pa jih za stabilizacijo nape¬ tosti. Najlaže jih bomo spoznali po njihovih ozna¬ kah — BZ, BZY, ZD, AZ in podobno. V oznakah vidimo vedno črko Z. Izza črkovnega dela oznake so številke, ki označujejo napetost, ki jo dioda stabilizira. Dioda BZ12, na primer, stabilizira na¬ petost 12 V. Na koncu omenimo še LE diodo, ki sveti, dokler teče skoznjo tok, kar pomeni da se del električne energije porabi za premagovanje upora v polpre¬ vodniku. Take diode so v elektronskih računalni¬ kih, elektronskih urah, radiosprejemnikih, TV aparatih in za prikaz v mnogih drugih napravah, kjer rabijo namesto signalnih lučk. Zelo so priljub¬ ljene med amaterji, ker jih proizvajajo v več bar¬ vah, rabijo malo energije, sozelo majhne in inten¬ zivno svetijo. Sedaj si oglejmo še nekaj naprav, v katerih upo¬ rabljamo diode. Usmerniki za električne avtomobile Danes je v trgovinah zelo veliko premičnih igrač na električni pogon. Najbolj pogoste so male že¬ leznice, avtomobili, roboti itd. Poznamo že prave dirkalne steze, zanje pa rabimo usmernik, saj je pogcn na baterije zelo drag. Motorji v takih igrač¬ kah so večinoma kolektorski nizke napetosti 4 do 6V z menjavanjem hitrosti in smeri vrtenja. Za pogon teh motorjev je sam transformator nepri¬ meren, ker daje izmenično napetost, motor pa zahteva istosmerno. V trgovinah dobimo majhne transformatorje do 14 V, ki so kot nalašč za našo uporabo, pa čeprav si jih lahko navijemo tudi sami. Če delamo usmernik samo za pogon omenjenih modelov, zadostuje enostransko usmerjanje z močnejšo diodo BY180—200. Dve obliki takega usmernika sta na slikah 50a in 50 b. Pri prvi se napetost spreminjaš pomočjo vtičnic, pri drugi pa s pomočjo reostata (drsnega upornika), katerega izdelavo lahko naredimo po sliki 51. Tak reostat naredimo na ploščici temperaturno stabilnega materiala z uporovno žico (cekas, volfram, tantal itd.) debeline 0,2mm. S primernim drsnikom me¬ njamo dolžino žice in s tem njen upor. Sliki 50a in 50b. Dve varianti usmernika Slika 52. Usmernik z elektronsko regulacijo Slika 53. Usmernik s stabilizacijo napetosti Na sliki 52 vidimo elektronski regulator napetosti z močnejšim tranzistorjem AD430 in dvojnim usmernikom v Gretzovem spoju. Za vse tiste, ki usmernik potrebujejo tudi za druge namene, za kasetofone, radijske sprejemnike, interfone in podobno, je na sliki 53 usmernik s stabilizatorjem in regulatorjem napetosti za mnogo močnejši tok, kajti tranzistor 2N5035 zdrži tokove tudi do 15 A. Za tak usmernik moramo imeti transformator, ki 296 TIM 8 • 85/86 ima presek jedra vsaj 10 cm 2 in žico v sekundarju preko 1 mm. Ne pozabite, da morajo imeti vsi električni porab¬ niki vgrajene tudi varovalke, zato predlagam, da vgradite majhne valjaste varovalke, kakršne so v radijskih sprejemnikih v zaprtem ohišju. Za usmernik naredite še ohišje, na katerem morajo biti vsi potrebni priključki in ukazi. Dva diodna termometra Pogosto moramo natančno izmeriti temperaturo, saj je od tega lahko odvisen potek kemične reak¬ cije ali delovanje aparature. To dobro vedo tudi fotoamaterji. Zato je priporočljivo imeti precizen termometer, še posebej, ker je sonda za merjenje lahko oddvojena od napravice in tako lahko, na primer, merimo temperaturo raztopine. Za prikaz uporabimo instrument 100 mA, ki je do¬ volj majhen, izdeluje pa ga ISKRA. Najbolj po¬ memben del je sonda, to pa je običajna silicijeva dioda ali pa stari tranzistor BC107 ali 108, ki mu je odpadel kolektor, tako da v spoju baza-emitor de¬ luje kot dioda. Diodo damo v konec aluminijaste cevke, nakar jo s koaksialnim kablom povežemo z napravico, kot to kaže slika 54. sonda - - - - - —kabel k ^.^-£--' 07 .p — r — - f - 0 — Slika 54. Sonda Umerjanje naprave izvedemo s pomočjo trimerja 10kOhmov tako, da sondo najprej potopimo v zmes vode in ledu pri 0 stopinjcah C, nato pa še v vrelo vodo pri 100 stopinjah Celzija (z drugim tri- merjem). To ponovimo večkrat, tako da preve¬ rimo natančnost. Za obe dobljeni vrednosti nare¬ dimo oznaki, vmesne oznake pa narišemo v ena¬ R10 Slika 57. Elektronska shema termometra Slika 58. Diodni termometer — tiskano vezje komernih razmikih. Velikost naprave je odvisna od velikosti instrumenta, ki z baterijami tvori celo¬ to, nameščeno v ustrezno škatlo (lahko tudi od mila). Na škatlici naredimo še stikalo za baterijo tako, da te ne rabimo, kadar inštrumenta ne upo¬ rabljamo. Drugi termometer je nekoliko bolj zapleten od pr- TIM 8 • 85/86 297 vega. Tudi pri tem smo uporabili diodo D1 kot sondo. To postavimo tja, kjer želimo izmeriti tem¬ peraturo. S trimer potenciometrom P1 nastavimo skalo na instrumentu, s potenciometrom P2 pa merski obseg termometra. Skalo termometra umerimo enako, kot smo to navedli za prvi ter¬ mometer, ali pa s pomočjo drugega termometra. S termometrom lahko določamo temperaturo: človeškega telesa, zraka v prostoru, vode v hladilnem sistemu avtomobila, olja v avtomobilu in podobno. S tem termometrom lahko merimo temperature do 150°C. Za izdelavo potrebujemo: R1, R4, R6 = 5,6 kOhm R2, R7 = 120 Ohm R3 =33 kOhm R 5 = 470 Ohm R8, R9, R10 = 180 Ohm Instrument. 250 »A (60 mV) ali podobno. P1 =2,5 kOhm P2 = 50kOhm D1 = 1N4148 ZD = ZDf6, 2 V/0,25 A ali 0,5 W T1, T2 = BC 108 Za ta termometer bomo naredili tiskano vezje po navodilu iz TIM št. 5. Na sliki 58 jetiskana ploščica za ta termometer. Pavlič Matej Kdo je odkril Ameriko Večina ljudi misli, da je prvi odkril Ameriko leta 1492 Španec Krištof Kolumb. Res je, da je omogočilo njegovo odkritje novo stalno zvezo med starim in novim svetom in da je bila Amerika s Kolumbovo eks¬ pedicijo odkrita dokončno, vendar pa v resnici ni bil prvi Evropejec, ki je stopil na ameriška tla. Znanstveniki, ki še vedno razisku¬ jejo skrivnosti v zvezi z odkritjem Amerike, trdijo, da so Skandinavci (Vikingi) že zdavnaj pred letom 1492 prvi jadrali do obal Amerike in se tam tudi naselili. Precej je primerov, da so Ameriko odkrili slučajno. Velikokrat so morski ta¬ tovi prignali kakšno ladjo iz Evrope v ameriške vode, pa tudi obratno se je dogajalo. Tako poročajo, da je že leta 62 pr. nš. kralj Suevov daroval rimskemu podkonzulu v Galiji živega »pravega« Indijanca, ki ga je doletela takšna usoda. Zgodovinsko izročilo govori tudi o tem, da so že v 7. stoletju jadrali hrabri baskovski mornarji prav do obal Novega Fundlanda. Tja so odhajali zaradi bogatega ulova rib. Slika 1. »Santa Maria« (rekon¬ strukcija) Tudi Irci so govorili, da so zahodno od Grenlandije odkrili neko novo zemljo. S precej večjo gotovostjo je mogoče dokazati pohode Vikin¬ gov. Ti ljudje severnih evropskih plemen so se že zgodaj podali na morja in so sloveli kot odlični mor¬ narji. Kmalu so prodrli prav do francoske obale in tudi ime fran¬ coske pokrajine Normandije je ostanek njihovega bivanja v teh deželah. Vikinge srečamo tudi na Siciliji in v 12. stoletju je bil njihov vojvoda Robert celo kralj Apulije. Bili so prvi, ki so imeli ladje na ve¬ lika pravokotna jadra, drakarje, in so znali z njimi jadrati tudi, kadar je pihal nasprotni veter. Okrog leta 860 je vikinškega vojvodo Raddo- dala neugoden veter slučajno vrgel na islandsko obalo. Na Islandu so se Vikingi zaradi po¬ dobnosti s svojo matično domo¬ vino potem naselili v večjem šte¬ vilu in od tam pozneje odkrili še Grenlandijo. Za Vikinga Bjarne Herjulfsona Grčnlanda se trdi, da je s svojo posadko prvi zagledal obale Severne Amerike. Zalede¬ nele obale, ob katerih so pristali, so poimenovali Helluland. To je bil predel današnjega Labradorja. V južnih krajih te zemlje so naleteli na divjo trto in bolj milo podnebje, kot je bilo na severu. Vendar pa se Vikingom tam ni uspelo mirno na¬ seliti, saj jih je sovražno razpolo¬ ženje domačinov, Indijancev, pre¬ več vznemirjalo. O tem, da so bili Normani v Ameriki, imamo celo pi¬ sana sporočila. Znanje »dighton«, velik kamen, ki leži približno 60km južno od Bostona. Na tem kamnu je mogoče v starogermanskih črkah prebrati tele besede: »Nam Thorfnis« ali po naše »naselitev Thorfina«. Napis se torej nanaša na pohod Thorfina Korlsefnina, ki se je okrog leta 1010 mudil v tistih krajih. Tudi v Baffin-Bayu so našli kamen z napisom, ki izvira iz 11. ali 12. stoletja. Razen tega so v bližini Bostona naleteli na sledove stavb, kanalov in nasipov, ki so brez dvoma normanskega pore¬ kla. V nekaterih indijanskih grobo¬ vih pa so našli tudi sulice, nakit in razne lepotne okraske, ki so jih nosili prav Normani. Tudi v notra¬ njosti Brazilije so našli na neki 298 TIM 8 • 85/86 Slika 2. »Pinta« in »Nina« (re¬ konstrukcija) zgradbi iz obdelanega kamna star napis z nekaterimi skandinavskimi besedami. Čisto neodvisno od potovanj starih Normanov so tudi Angleži že davno pred Kolumbom prijadrali v Ameriko. Stari meniški zapisi iz VVallesa vedo že povedati, da je neki Madoca z večjim številom mornarjev odplul proti novemu svetu. Tam je ostalo 125 članov te ekspedicije, ki se niso hoteli vrniti. Wyfliet v knjižni izdaji iz leta 1597 opisuje ekspedicijo, ki sta jo leta 1472 pripravila danski in portugal¬ ski kralj. Ena ladja te odprave, ki ji je poveljeval Danec John Skolpa, je prišla do Labradorja, dočim so ostale ladje priplule do ustja reke sv. Lovrenca. Na podlagi teh odkritij so bile že pred Kolumbom stare pomorske karte zaznamovane s posamez¬ nimi otoki, ki so imeli često zelo čudna imena. Zaradi nasprotujo¬ čih si vesti, fantastičnega pripove¬ dovanja in pomanjkljivih tehničnih pripomočkov ter navtičnih priprav so bile te karte zelo nepopolne. Prav zaradi tega smemo po pravici reči, da se je Kolumb 3. avgusta 1492 iz španske luke Palos re¬ snično podal v neznano. Krištof Kolumb (špansko Cristobal Colon) se je rodil leta 1451. V oče¬ tovi delavnici v Genovi se je izučil za tkalca, kasneje pa se je posvetil pomorskemu trgovanju. Iz Lisbo- ne, kjer je živel od leta 1479 dalje, je večkrat potoval v različne afri¬ ške države in na Madeiro. Tu je, kot se zdi, začel načrtovati veliko čezoceansko ekspedicijo v Indijo v zahodni smeri—z namenom na ta način skrajšati pot okoli Afrike. Ker mu portugalski dvor ni hotel dati podpore, je leta 1485 odšel v Špa¬ nijo ter tam po sedmih letih prego¬ varjanja in dokazovanja smiselno¬ sti takšne odprave vendarle dose¬ gel, da so za potovanje opremili tri karavele (jadnice nosilnosti 70—200 ton s tremi ali štirimi jam¬ bori ter trikotnimi latinskimi in križ¬ nimi jadri). To so bile »Santa Maria« (dolga 128 čevljev ali 34,4m, široka 25,71 čevlja) z no¬ silnostjo 100 ton in 52 ljudmi po¬ sadke, »Pinta« z nosilnostjo 50 ton ter »Nina« z nosilnostjo 40 ton. Obe zadnji sta imeli posadko po 18 ljudi, če se sploh lahko imenu¬ jejo ljudje skupina pustolovcev, izbrana iz množice poklicnih juž- nošpanskih zločincev in razbojni¬ kov paloškega predmestja. Po dveh mesecih plovbe je Kolumb 12. oktobra 1492 prispel na ba- hamski otok Guanahani ter ga poimenoval San Salvador (reši¬ telj) . Nekoliko kasneje se je izkrcal na severni obali Kube in na Haitiju. Tam je pustil del posadke in se nato z ostalimi vrnil v Španijo. Na žalost ne vemo skoraj nič o vsak¬ danjem življenju posadke in čast¬ nikov na tem dolgem in napornem potovanju. Ko se je Kolumb vrnil domov in bil sprejet z velikimi častmi, je obrnil pozornost ljudi nase s tem, da je pripovedoval, s kakšnimi ceremonijami je zavzel nove, neznansko bogate kraje. Razen tistih nekaj podrobnosti, ki jih je zapisoval v dvojni dnevnik (resnični podatki so veljali le zanj, lažni pa za zastrašeno posadko), ne vemo prav nič o življenjskih po¬ gojih na njegovih ladjah. 25. septembra 1493 je Kolumb s 17 ladjami in 1500 možmi posadke krenil na drugo potovanje ter odkril vrsto antilskih otokov (Dominica, Santa Cruz, Jamaica, Guadelou¬ pe, Virgin in druge). Po postavitvi svojega brata Bartolomeja za na¬ mestnika se je 1495. leta spet vrnil v Španijo. Navkljub obrekovanju in Slika 3. Krištof Kolumb (delo neznanega slikarja) lažnim klevetam, da je v Novem svetu silno obogatel, mu je kraljevi dvor dal ladje za tretje potovanje. Koncem maja 1495 je na njem od¬ kril Trinidad in pristal na kopnem Južne Amerike. Odtod je skozi Ka¬ ribsko morje priplul do Haitija in novega naselja San Domingo, ki ga je medtem ustanovil njegov brat Bartolomej. Tam so v tistem času zaradi slabih razmer in ne¬ zadovoljstva naseljencev izbruh¬ nili neredi in zlobni jeziki nevošč¬ ljivcev so pri španskem kralju za vse skupaj obtožili Krištofa Ko¬ lumba. Kralj je zato takoj poslal posebno odpravo z Bobadillom na čelu, ki je imel nalogo, da vzpo¬ stavi red in v skrajnem primeru odvzame oblast Kolumbu. To se je tudi zgodilo, a kralj je Kolumba v Španiji pomilostil ter mu odobril sredstva še za četrto odpravo. Nanjo je Kolumb krenil iz Cadiza 9. maja 1502 s štirimi ladjami in 150 mornarji. V času potovanja je pri¬ plul skozi Honduraški zaliv do obal Kostarike. Na Jamajki pa je zaradi hudih naporov in slabih življenj¬ skih razmer hudo zbolel in se leta 1504 vrnil v Španijo ter tam čez slabi dve leti umrl v revščini in pre¬ pričanju, da je na svojih potovanjih odkril Azijo. Najprej so ga pokopali v Valladolidu, kasneje pa so ga prenesli v Sevillo. Dvajset let poz¬ neje so Španci njegove posmrtne ostanke preselili v San Domingo na Haitiju, dve in pol stoletji ka¬ sneje (1796) pa v Havano na Kubi. Ko je Španija izgubila te otokee, so njegov grob prenesli nazaj v ka¬ tedralo v Sevilli. TIM 8 • 85/86 299 maketarstvo Matej Pavlič Santa Maria Admiralska ladja Krištofa Kolumba (I. del) »Santa Maria« je bila največja izmed treh ladij, s katerimi je Krištof Kolumb leta 1492 pristal ob obali Srednje Amerike, o čemer lahko več prebe¬ rete v posebnem prispevku v tej reviji. Skoraj štiri¬ deset metrov dolga in osem metrov široka kara¬ vela, zgrajena leta 1490 in namenjena trgovanju s Flandrijo, je imela nosilnost 100 ton in prečna jadra. Bila je last Juana de la Cose, ki je bil glavni Kolumbov navigator na prvem potovanju v novi svet. Zaradi malomarnosti nekega krmarja se je ladja na drugem potovanju (leta 1493) skupaj z velikim tovorom živil potopila pri San Domingu in tako o njej nimamo nobenih točnejših podatkov. Iz nekaterih skic, slik in pismenih izročil je mogoče sklepati, kakšna je bila »Santa Maria« v resnici. Dejstvo je, da se ni mnogo razlikovala od drugih trgovskih ladij, ki sojih gradili v tistem času. Širok trup z visoko dvignjenima sprednjim in zadnjim krovom ter velikimi križnimi jadri z značilno obli¬ kovanimi križi v sredini so lastni vsem bolj ali manj zahtevnim in natančnim načrtom, ki jih je mogoče danes dobiti (v glavnem v tujini) za gradnjo ma¬ kete te elegantno oblikovane zgodovinske jadrni¬ ce. Tudi načrt, objavljen v tej in naslednji dvojni številki Tima, ne bo omogočal izdelave popol¬ noma natančnega posnetka resnične ladje, bo pa zato vseboval vse zgoraj naštete značilnosti. Kdor je spremljal naša nadaljevanja o brodoma- ketarstvu, ki smo jih začeli v drugi letošnji številki, in zgradil katero od dveh tam opisanih maket, bo brez večjih problemov naredil tudi to, poslednjo, za katero je potrebno že kar nekaj prakse, znanja in spretnosti. Prav zaradi tega bodo izpuščeni tudi podrobni opisi posameznih delovnih postopkov, izdelave sestavnih delov in bomo opozorili le na važnejše stvari. Zato svetujemo vsem tistim, ki se bodo gradnje vseeno lotili, da preberejo opise iz¬ delave prej omenjenih maket »Brig«, »City of Bri- stol« in »Southampton«, kar jim bo gotovo v pomoč. Mnogo ur natančnega dela je na koncu ob lepo izdelani maketi bogato poplačanih, prav tako pa je tudi občutek ob pogledu na površno ali celo le napol narejeno maketo precej klavrn. Zavedati se je treba, da je bolje delati počasi in po delih, vsako stvar dvakrat premeriti in prekontrolirati (tudi v načrt se kdaj prikrade kakšna napaka) in šele potem prilepiti, kot pa tekmovati, kdo bo z maketo prej gotov. Material Suhe smrekove ali lipove deščice, debele 10 mm, s čim gostejšimi in čim pravilnejšimi letnicami brez grč, lipove in smrekove letvice, 4mm debela vezana plošča, 1 — 1,5mm debel svetel furnir, platno ali gosto tkano blago, močan sukanec, trši karton, tanka žica. Orodje Rezljača z mizico in žagicami, olfa nož, ravnilo, krivuljnik, trd svornik, indigo, šilo, rašpa, pila, kla¬ divo, primež ali večja svora, vrtalnik s svedri, neo- stik in mekol lepilo, fin in grob brusni papir, šivan¬ ka, škarje, čopič, nitro kit za les, temno rjava nitro barva, svetel in temnejši bonles ali belles, zlata bronza. izdelava Najprej s pomočjo indigo papirja prenesemo na material obrise delov trupa (2—6) in jih izrezlja¬ mo. Z Neostikom zlepimo štiri različne elemente skupaj, in sicer tako, kot kažejo črtkane linije na skici. Dobiti moramo dve simetrični polovici, ki ju stisnemo v primežu in pustimo, da se dobro posu¬ šita. Medtem izstrižemo rebrne profile (A — G), kobilico (1), glavni krov (7), ki naj bo za malenkost večji. Zadaj mora tudi pri obrezovanju gledati 5 mm čez rob. Iz primeža vzamemo osušen »sendvič« in ga z grobo rašpljo začnemo obdelo¬ vati. Ko odstranimo večino odvečnega lesa, mo¬ ramo sproti kontrolirati obliko z rebrnimi profili. Obe polovici trupa, ki morata biti enaki in sime- 300 TIM 8 • 85/86 TIM 8 • 85/86 301 302 TIM 8 • 85/86 TIM 8 • 85/86 303 304 TIM 8 • 85/86 TIM 8 • 85/86 305 trični, še obrusimo z grobim in finim brusnim pa¬ pirjem in prilepimo na kobilico (1). Če trup ni po¬ polnoma gladek, ga tanko prevlečemo z redkim nitro kitom za les, po enodnevnem sušenju pre- brusimo s finim, že nekoliko izrabljenim brusnim papirjem in potem prebarvamo s temno rjavo nitro barvo. Krovu (7) narišemo simetralo in nato desno in levo od nje vsake 3mm s šilom črte, ki predstavljajo ladijski pod. Ko naredimo še odpr¬ tine za priveze in glavni jambor, krov natančno prilepimo na trup in pazljivo odrežemo odvečni furnir. Z žico in žebljički montiramo še krmilo (8) ter ojačitev kljuna (10) in prvi, precej zahteven del gradnje makete je pri koncu. V tej številki so narisani tudi že elementi ograje in nadgradnje ladje, vendar bo prišla njihova mon¬ taža na vrsto šele prihodnjič. Medtem iz furnirja izrežemo ograji (9) in reliefna okraska (19), ki sta lahko tudi iz kartona, najlaže pa ju je narediti z olfa nožem. Polkrožni bočni letvici (15) naredimo iz li- povine (3 x 5mm), zunanja bočna rebra (13a—e) pa bo najbolje narediti šele potem, ko bodo na svojem mestu tudi že krovni in krmni del nadgrad¬ nje. O tem pa čez en mesec. TR — temno rjava nitro barva ali temen bondex VR — srednje temnorjava bondex SR — svetlo rjava bondex Kosovnica I. Jernej Bohm Skriti zaklad V časopisih od časa do časa beremo, kako je npr. nek kitajski kmet na svoji njivi odkopal vrč zlatni¬ kov dinastije Ming, ali kako je drug tak srečnež v deželi Danski odkril zaklad svojega neustrašnega sorodnika. Tudi mi imamo nekaj imenitnih predni¬ kov. Spomnimo se Erazma pa... In tako je nekdo v soseski izkopal star novčič. Menda je bil zlat. Novica se je kmalu razširila po ulici in ker je nekdo omenil možnost, da je njegov praded prav tu nekje zakopal svoje bogastvo, se je začel lov za zakladom. Bolj praktični so se začeli zanimati za posebne naprave, izdelane prav za iskanje skritih zakladov. A ti detektorji so dragi (kakih 10 starih milijonov bi zanj odšteli v tujini) in ker smo Slo¬ venci previdni in pridni ljudje, so bili vrtovi (tudi v Ljubljani jih imamo) tisto leto še posebno lepo ob¬ delani. Bližajo se počitnice in nanje se velja pripraviti. Morda se boste prav letos udeležili kakega počit¬ niškega raziskovalnega tabora in prav tu bo morda dobrodošel preprost detektor za kovinske predmete. Morda ste eden tistih, ki želijo samo spoznati delovanje take naprave? Nekaj vas je tudi takih, ki bi želeli izdelati detektor zato, da bi počitnice popestrili s tem, da bi po morskih plažah iskali izgubljene dragocenosti. Poglejmo si shemo na sliki št. 1. S tem vezjem, kot rečeno, ugotavljamo prisotnost kovin. Najprej si oglejmo fizikalno osnovo. To je nadvse pomemb¬ no. Inženir, oziroma strokovnjak, ki mora rešiti zastavljeno nalogo, in čez nekaj let bo ta prijet¬ nost doletela tudi vas dragi mladi bralci, mora naj¬ prej najti naravni pojav, s pomočjo katerega bo dovolj zanesljivo izpeljal nalogo. V našem pri¬ meru bomo, recimo, uporabili pojav induktivnosti. Iz žice bomo navili primerno tuljavo. To bo zračna tuljava. Vemo, da se lahko induktivnost tuljave spremeni (poveča ali zmanjša), če ji v jedro ali v njeno bližino postavimo nek tak ali drugačen ma¬ terial. Tuljavo napaja oscilator, katerega sestavni 306 TIM 8 • 85/86 Slika 1. Teoretično vezje detektorja kovine del je tudi sama. Električni tok, ki ga vezje poganja po žici tuljave, ustvari v njeni okolici elektromag¬ netno polje: v prostor sevamo (elektromagnetno) energijo, podobno kot goreče poleno seva (to¬ plotno) energijo. Če sedaj tuljavi približamo kos kovine, se v tej kovini pojavijo (inducirajo) tako imenovani vrtični tokovi, ki jo s tem (rahlo) segre¬ vajo. Energijo za to »segrevanje« črpamo iz osci¬ latorja. Če sedaj znamo zaznati to »črpanje«, potem isti hip lahko rečemo, da se v bližini tuljave nahaja kovina. In prav to smo hoteli, mar ne? Ne direktno, pač pa posredno smo ugotovili (zaznali) tisto, kar smo želeli. In na tak (posreden) način človek ugotavlja (meri) praktično vse, le da se morda tega največkrat niti ne zaveda. V elektrotehniški teoriji poznamo več tipov oscila¬ torjev. Naš stik (tranzistor Ti s pripadajočimi ele¬ menti) sodi med CLC vezja in prvi, ki je opisal uporabljeno vezje (seveda z elektronko — upam, da veste, kaj je to elektronka), je bil Colpitt in od tod tudi naziv Colpittov oscilator. Lastna frek¬ venca oscilatorja je za dane elemente po shemi približno 80 kHz. Pri tej frekvenci že pride do znatne absorbcije elektromagnetnega valovanja v bližnjih kovinskih predmetih. Zaradi tega pade amplituda nihanja oscilatorja takoj, ko se pribli¬ žamo kovini. Amplitudo nihanja uravnamo z upo¬ rom R3. Sinusno električno nihanje vodimo preko kondenzatorja C5, da ga s pomočjo diod D1 inD2 usmerimo. Enosmerna električna napetost, ki se pojavi na kondenzatorju C6, odgovarja amplitudi nihanja oscilatorja. Če ta pade, pade tudi nape¬ tost na kondenzatorju C6 in obratno. Upornost R5 poskrbi za primerno časovno konstanto prazne- nja (R5C6). S potenciometrom P1 nastavimo na¬ petost na »+« vhodu ojačevalnika tako, da bo izhodna napetost iz ojačevalnika enaka napetosti na zener diodi Z2. Oba napetostna nivoja (na vhodih U1) sta približno enaka. Če se s tuljavo približamo kovini, rahlo pade napetost na »—« vhodu. Raziko ojači diferencialni ojačevalnik U1. Velikost ojačenja nastavimo s potenciometrom P2. Izhodno napetost ojačevalnika merimo z in¬ strumentom. Odklon kazalca nam torej pove ali smo zaznali kovino. (In ponovno lahko vidimo, kako neprestano spreminjamo opazovano veliči¬ no, da bi končno prišli do cilja: induktivnost > ni¬ hajoča napetost > enosmerna napetost > odklon na instrumentu = prisotnost kovine.) Zener dioda D1 primerno stabilizira napajalno napetost oscilatorja. Sprememba te napetosti bi le preveč vplivala na delovanje detektorja. (Zaradi trošenja baterije ali praznjenja akumulatorja bi se neprestano samodejno zmanjševala amplituda oscilatorja.) S pomočjo napetosti na zener diodi Z2 kompenzi¬ ramo izhodni napetostni prag ojačevalnika tako, da dosežemo ničelni odklon kazalca inštrumenta. In to je tudi vse, kar moramo vedeti o delovanju našega detektorja. Oba potenciometra nastav¬ ljamo z določeno mero pameti (logike). Mislim, da zaradi tega ne bo težav in bo rokovanje hitro jasno. TIM 8 • 85/86 307 Slika 3. Takole premikamo detektor nad mestom, ki ga preiskujemo. Globoko zakopanih predmetov ne moremo zaznati! Slika 4. Razporeditev nožič tranzistorja BC108 (po¬ gled od spodaj) in integriranega vezja LM741 (po¬ gled od zgoraj) Elementi niso kritični in prav vse lahko (morda z malo truda) dobimo v naših trgovinah. Posa¬ mezne vrednosti sem navedel v posebnem po¬ pisu elementov. Tranzistor BC108 lahko zamenja skoraj vsak NPN tranzistor. Integrirano vezje LM741 ima lahko tudi drugačno oznako (npr. UA741 ali AM741 ali celo MC1741 ipd.), odvisno od tega, kako ga označi proizvajalec. Značilna je samo številka 7411 Če ga ne uspete odkriti (v kar skoraj ne morem verjeti), poizkusite z vezjem 709, ki mu je zelo podobno, le hitrejše je. Dane bo zaradi tega težav, dodajte med nogici 1 in 8 kon¬ denzator 100 pF ter kondenzator 10 pF med no¬ gici 5 in 6. Vse ostalo ostane tako, kot je narisano v shemi. Na sliki št. 4 sta narisani orientaciji nogic za tranzistor in integrirano vezje, tako kot jih obi¬ čajno rišemo v elektroniki. Za napajanje lahko uporabimo tri 4,5-voltne bate¬ rije, ali še bolje NiCd akumulator (12V/1 OOmAh). Poraba je 50 mA, kar praktično zadostuje za ne¬ kajurno delo. Tuljavo L1 navijemo na primerno nekovinsko telo (izdelamo ga npr. iz vezane plošče, ki jo lahko tudi polakiramo). Na sliki št. 2 vidimo konstrukcijo de¬ tektorja. Opazimo lahko, da je tuljava ločena od elektronike. Tuljavo med iskanjem kovinskih predmetov premikamo tik nad površino, ki jo pre¬ iskujemo. (Na sliki št. 3 vidimo kako.) Ker so to največkrat tla, na katerih stojimo, bi se morali ne¬ prestano sklanjati, kar pa je naporno in nepri- Sestavni deli merno za hitro delo. Tuljavo zato pritrdimo na primerno dolg ročaj. Vezni žici med tuljavo in elektroniko trdno spletemo (ovijemo medseboj¬ en splet na centimeter dolžine — uporabimo ostanek žice za L1). Tuljavi in vezni kabel mo¬ ramo trdno pritrditi na ročaj, sicer bo njuno ople¬ tanje močno motilo delovanje detektorja. Tuljava je lahko tudi drugačne oblike (npr. okrogla) pa tudi večja ali manjša. Vezje deluje za zelo veliko od¬ stopanje induktivnosti L1. Zavedati se moramo, da z veliko tuljavo ne bomo mogli detektirati majhnih predmetov (kovancev), z (dimenzijsko) majhno tuljavo pa zajamemo manjšo površino in bomo morali zato bolj natančno premikati detek¬ tor in tako potrebovali več časa, da preiščemo neko površino. Če boste eksperimentirali z obliko tuljave, kontrolirajte signal v kolektorju tranzi¬ storja T1. Amplituda naj ne preseže 3V. Nasta¬ vimo jo, kot sem že omenil, z uporom R3. Za to opazovanje bo najprimernejši osciloskop. Tega seveda ne potrebujete, če se držite vrednosti, ki so zapisane v popisu elementov in te so, upam, dovolj ugodno izbrane. Vezje lahko realizirate na univerzalni kartici tiska¬ nega vezja (kar sem naredil tudi sam). Upam, da poznate to tehniko sestavljanja. Na kratko: V luk¬ njice v kartici vtaknite elemente, ki jih nato z žico in spajkanjem povežete po shemi. Dobite ga lahko v Ljubljani pri Mladem tehniku (možno je tudi naročilo po pošti), Iskri, Elektrotehni in morda še kje. Lahko pa tudi sami izdelate pravo tiskano vezje. Pa mnoto zabave! Prav enake detektorje uporabljamo za štetje av¬ tomobilov ali v križiščih, kjer ti sporočajo računal¬ niku podatke o prometu, da ta kar se le da uspešno krmili semaforje. (Veliki pravokotniki, ki se kažejo v asfaltu, izdajajo detektorje. Ko prevo¬ zite pravokotnik, računalnik registrira vaše vozilo in ukrepa.) 308 TIM 8 • 85/86 Tudi v industriji so detektorji kovine zelo uporabni, predvsem za opozarjanje na nezaželene kovin¬ ske dele, ki se skrivajo npr. v odpadnem papirju, blagu itn. Seznam elementov U1 LM741 (integrirano vezje) T1 BC108 (NPN tranzistor) D1 1N4148 (silicijeva dioad) D2 1N4148 (silicijeva dioda) Z1 BZX5 (zener dioda 5V/0,1 W) Z2 BZX3 (zener dioda 3V/0,1 W) R1 33 k R7 56 k R2 33 k R8 47 k R3 820 R9 100 k R4 560 R10 47 k R518 k R11 1 k R6 15k Vsi upori so 0,25W, 10%o. P1 100 k (linearni potenciometer) P2 1 M (linearni potenciometer) C1 10 /jF/ 1 5V (elektrolitski kondenzator) C2100 nF C3 56 nF C4 1 ^F C5 10 nF C6 33 nF Vsi kondenzatorji so (poliester) 25 V, če ni drugače označeno. L1 120 /iH (zračna tuljava dimenzij 1000mm x 130mm, 15 ovojev, PVC izolirana žica d=1mm) I Indikacijski instrument 100 B 12V Ni-Cd akumulator (100 m Ah) ali 3 x4,5V bate¬ rija S1 stikalo K1 priključek za polnilnik Pavlič Matej Nekaj praktičnih napotkov kupcem in uporabnikom Iskrinih univerzalnih meril, instrumentov Tako kot mizar ne more brez žage in metra, tako tudi elektro-tehnik ali elektronik ne moreta brez spajkalnika in univerzalnega merilnega instru¬ menta. Napetosti, toka, upornosti in še česa se brez njega namreč ne da izmeriti. Iskrina oddelka »Industrija merilno-regulacijske in stikalne tehni¬ ke« v Kranju in »Tovarna električnih merilnih in¬ strumentov« v Otočah poleg velikega števila pol¬ profesionalnih in profesionalnih laboratorijskih in¬ strumentov in pripomočkov za merjenja izdelujeta tudi nekaj univerzalnih instrumentov (multime- trov), ki so namenjeni pouku v šolah in amaterski uporabi doma. Z njimi lahko merimo izmenične (~, npr. električno omrežje) in enosmerne (=, npr. baterija, akumulator, stabilizirani usmernik) napetosti [V], tokove [A] ter upornost [Q\ od nekaj Ohmov do nekaj mega Ohmov. Zaradi velikega izbora merilnih dosegov ter preglednosti pri pri¬ ključevanju ter izbiri dosegov je delo z instrumen¬ tom hitro in enostavno. Vsem je skupna tudi pri¬ ročnost, kakovostna izdelava ter zaščita pred preobremenitvijo ali napačno priključitvijo. V tem sestavku predstavljeni instrumenti so vsi analogni. Zakaj »analogni«? Ti instrumenti (za raz¬ liko od digitalnih, ki nam rezultat na posebnem displeju izpišejo že kar s številkami in decimalno piko) imajo gibljiv kazalec in skalo, ki je narisana na plošči pod njim in jo imenujemo številčnica. Skalo sestavljata graduacija, tj. zbir črtic, ki omo¬ gočajo ugotavljanje položaja kazalca in oštevil¬ čenje, tj. zbir številk, ki so označene ob graduaciji in nam omogočajo natančno številčno odbiranje dobljene vrednosti. Presledek, ki loči dve sledeči si črtici graduacije, imenujemo razdelek. Zaradi vpliva paralakse (navideznega spreminjanja po¬ ložaja opazovanega objekta zaradi spreminjanja položaja opazovalca) ima večina analognih me¬ rilnikov pod graduacijo montirano zrcalo. Če gle¬ damo skalo tako, da se kazalec pokrije s svojo sliko v zrcalu, si zagotovimo razbiranje odklona kazalca v položaju, pravokotno na skalo, s čimer je pogrešek zaradi paralakse odstranjen. Skala je praviloma linearna, kar pomeni, da je graduacija sestavljena iz enako velikih razdelkov in je tudi občutljivost po vsej dolžini skale enaka. Poleg zgoraj opisanega kazalnika sta na vsakem multi- TIM 8 • 85/86 309 metru navadno še dva preklopnika: prvi za izbira¬ nje merilnih dosegov in drugi za izbiranje željene veličine (V, A, C2). Pri kupovanju univerzalnega instrumenta je treba paziti tudi na podatek, ki mu pravimo »razred toč¬ nosti« (r) in je označen nekje na skali. Ta nam pove, za koliko procentov se instrument največ lahko zmoti. Zelo precizni etalonski ali normalni instrumenti imajo razred točnosti r = 0,1, labora¬ torijski od 0,2 do 0,5, manj zahtevni instrumenti za široko (amatersko) uporabo pa imajo razred toč¬ nosti r = 2,5. Če se je npr. kazalec instrumenta z r = 2,5 pri merjenju napetosti v dosegu 15V ustavil pri razdelku s številko 6 (kar pomeni 6V) in je po¬ grešek ±2,5% te vrednosti, se prava vrednost torej giblje nekje med 5,85 V in 6,15V, kar je za nas še vedno zadovoljiva točnost. Pri merjenju neznanih napetosti in tokov, še po¬ sebno velikih in izmeničnih, moramo pred priklju¬ čitvijo instrumenta vedno nastaviti preklopnik do¬ segov na največji doseg. V primeru, da že vnaprej vemo, kakšna bo približna vrednost, nastavimo naslednji večji doseg. Če npr. kontroliramo nape¬ tost 9-voltne baterije, potem ne preklapljamo po vrsti 1000 V, 500 V, 150 V, 50 V, 15 V, ampak lahko takoj vklopimo doseg 15 V. Enako velja tudi za tokove, nekoliko drugače pa je pri merjenju upornosti. Tu moramo pred merjenjem kratko skleniti merilni vezi (žici, ki vodita k vhodnim pušam na ohišju instrumenta) in s posebnim gumbom nastaviti odklon kazalca točno na ničlo. Ta polni odklon kazalca, ki se pojavi pri kratkem stiku sonk, lahko koristno uporabimo tudi za preizkušanje relejev, stikal, tipk, diod, LED diod, tranzistorjev in elektrolitskih kondenzatorjev: 1. Pri (kratkem) stiku se bo kazalec vedno odklo¬ nil, sicer pa bo ostal v nevtralni legi. 2. Če je kakršnakoli dioda brezhibna, potem bo v eno smer tok prepuščala, v drugo pa ne. Ko bo minus instrumenta (črna žica na puši ±) na anodi diode in plus (rdeča žica na puši Q) instrumenta na katodi diode, se bo kazalec odklonil, v na¬ sprotnem primeru (minus na katodi, plus na anodi) pa ne. Če se kazalec odkloni obakrat ali pa nobenkrat, je dioda zanič. 3. Če je LED (svetleča) dioda brezhibna, bo za¬ svetila, če pri izbranem dosegu 0-1 Q na instru¬ mentu priključimo plus na krajšo nožico (ali za¬ rezo na ohišju) in minus na daljšo nožico, v na¬ sprotnem primeru pa ne. 4. Tranzistor tipa NPN preizkusimo tako, da na bazo (B) — (srednja nožiča) priključimo minus, pri dotikanju emiterja (E) in kolektorja (C) s plusom pa moramo dobiti odklon. Če zamenjamo žici (plus na B, minus na C oz. E), ne smemo dobiti nobenega odklona, sicer je tranzistor uničen. 5. Transistor tipa PNP se obnaša ravno obratno: Pri priključitvi plusa na B in minusa na C oz. E do- Slika 1 Slika 2 310 TIM 8 • 85/86 TRANSISTORTESTER PNP NPN Slika 3 Slika 5 Slika 4 "I %• „ # bimo obakrat odklon, pri zamenjavi (minus na B, plus na C oz. E) pa nobenkrat. Pri povezavi E in C niti NPN niti PNP tranzistor ne smeta dati odklona. 6. Najenostavnejše je preizkušanje elektrolitskih kondenzatorjev. Za večje kapacitivnosti (nad 470 juF) izberemo območje 0-1 ii, za manjše kapaci¬ tivnosti pa območje dosega 0-1 kD. Vseeno je, kako ga priključimo, saj se bo v vsakem primeru pri dobrem kondenzatorju kazalec instrumenta najprej hitro odklonil, nato pa se bo počasi vrnil v izhodiščni položaj. Če elektrolit oziroma priključni žici na izvodih elektrolita obrnemo, se mora zgo¬ diti isto. Če se kazalec sploh ne odkloni ali pa se, nasprotno, le odkloni in ne vrne na začetek, je to znak, da je elektrolitski kondenzator zanič. Vidimo, da se multimetru ne reče kar tako »uni¬ verzalni« merilni instrument, saj lahko z njim me¬ rimo ali pa samo kontroliramo res veliko stvari. »Iskra« izdeluje sicer tudi posamezne instrumen¬ te, kot je npr. tranzistor-tester (slika 5), ki poleg tega, ali je tranzistor dober ali ne, določi tudi tip (PNP ali NPN), ojačanje (/3) in tok med kolektor- jem in emitorjem pri Iceo. Morda se bodo zdeli komu opisani instrumenti v trgovini predragi in jih bo raje izdelal sam (v Timu je bilo objavljenih že več načrtov), vendar bosta z nižjo ceno nižji tudi kvaliteta in natančnost. Tisti, ki se torej misli ukvarjati z elektroniko, elektroteh¬ niko ter radijsko in televizijsko tehniko, si bo moral slej ko prej omisliti nekaj podobnega, 'zato na koncu tega sestavka podajamo glavne podatke tistih »Iskrinih« multimetrov, ki so za amatersko uporabo najprimernejši. To so LINIMER 43 (slika 1), LINIMER 42 (slika 2) ter šolska merilnika 07026.00 (slika 3) in 07027.00 (slika 4). TIM 8 • 85/86 311 računalništvo Ivan Gerlič MALA ŠOLA RAČUNALNIŠTVA (18) Funkcije v basicu Funkcije so vnaprej napisani ukazi, ki izvedejo pogosto uporabljene operacije. Vzemimo za pri¬ mer, da želimo izračunati v enem izmed naših programov kvadratni koren nekega števila. To lahko naredimo na več načinov: izračunamo ga po ustaljenem matematičnem postopku, izde¬ lamo tabelo kvadratnih korenov, ki jo uporabimo pri iskanju kvadratnega korena določenega šte¬ vila itd. Boljša metoda pa je ta, da uporabimo funkcijo kvadratnega korena, ki je že vdelan v skoraj vseh verzijah BAŠIČA. V tem primeru bo aritmetično operacijo prevzel basic, tako da upo¬ rabniku ni treba skrbeti za to. Funkcijo v basicu večinoma sestavlja ukaz, ki ga je treba obdelati. Oglejmo si primer kvadratnega korena: Izraz znotraj oklepajev imenujemo tudi »argu¬ ment« funkcije. Kaj so računalniške funkcije? To so v bistvu kratki programi vdelani v basic, ki jih lahko uporabimo ob vsakem času. Večina računalnikov in njihovih basicov ima kar lepo število vdelanih funkcij, kakor tudi možnost, da si uporabnik sam opredeli svoje. V basicu obstajata dve glavni vrsti funkcij, in sicer: — številčne (numerične) funkcije, v katerih je ar¬ gument (del znotraj oklepaja) lahko številka, šte¬ vilčna spremenljivka ali številčni izraz, — nizovne funkcije, v katerih je argument zna¬ kovni niz ali izraz, sestavljen iz znakovnih nizov. Najprej si oglejmo nekaj številčnih funkcij. (;nt(X) abs(x) sgn(x>) Funkcijo INT (X) že poznamo in vemo, da funkcija daje celoštevilčni del realnega števila X, in to vedno navzdol. Če želimo, da nam zaokrožuje tako, kot smo navajeni v matematiki, uporabimo naslednji programček: 10 INPUT X 20 PRINT INT (X + .5) 30 GOTO 10 Funkcija ABS (X) izračuna absolutno vrednost števila X, to je njegovo pozitivno vrednost. Npr. PRINT ABS (—16) 16 Funkcija SGN (X) ugotovi, ali je število X večje, enako ali manjše od 0, in sicer: — za X > 0 da vrednost 1, — za X = 0 da vrednost 0, — za X < 0 da vrednost —1. 2 REM#**PRIMER 2 REM**#PRIMER SCN(N>«** 5 PRINT"O" 5 PRINT"O" 10 PRINT" N". "flBS(N)" 10 PRINT" N",“SQN" 29 PRINT"-” 20 PRINT".___ 30 F0R N=-5 TO 5 30 F0R N=-5 TO 5 40 PRINTN, FlESCN) 40 PRINTN, SGNCN) 50 NEXT N 50 NEXT N Torej ugotovi, ali je neko število pozitivno, nega¬ tivno ali enako 0 SQR (X) je funkcija, ki izračuna kvadratni koren števila X; ta ne sme biti negativen. (SQR(X) EXP(X) LOG(X)) 312 TIM 8 • 85/86 Potenco z eksponentom Y števila e = 2,71828183 (e je baza naravnih logoritmov) izra¬ čuna funkcija EXP (X). Njej nasprotna funkcija je naravni logaritem, ki ima obliko LOG (X). V praksi pa se več uporablja Briggsov logaritem, ki ga dobimo z naslednjim izrazom: LG = LOG (X) LOG (10) Primer: 10 REM***TABELA*** 20 PRINT"O" 30 INPUT"DO KRTEREGfi ŠTEVILA NAJ NAPIŠEM TABELO ?"> N 40 PRINT "»ŠTEV. KV.KOREN NAR.LOG. BRIG.LOG. 45 PRINT"---——— -——-" 50 F0RN=1 TOR 60 PRINTNJSOROO;" »;L0G;» ";LOO(N>/LOG<10) 70 NEXT N (SIN(X) COS(X) TAN(X)) Pred nami so kotne ali trigonometrične funkcije, ki so podane v ločnih enotah (radianih). Če želimo rezultate izražene v stopinjah, moramo radiane spremeniti v stopinje. To dosežemo, če vrednost v radianih pomnožimo s rr/180 (n = 3,14). Oglejmo si primer: 10 PRINT"m 20 INPUT "VNESI TE KOT V STOPINJAH! " I X 30 S«SINCX#irX180> 40 C=COS«*il7130> 50 T=THNrX*tt/180) 60 CT*l/THN l lX#tr/130> 70 PRINT"MOSINUS"X"STOPINJ= ,, S 30 PR I NT "KOS I HUS" X" STOP I NJ= "C 90 PRINT"TANGENS"X"STOPINJ="T 100 PRINT"KOTANGENS"X"STOPINJ*"CT Kot vidimo, so v basicu predvidene samo 3 tri¬ gonometrične funkcije, toda če znamo nekoliko matematike, nam četrte, to je kotangensa, ni težko dobiti (stavek 100). Tudi trigonometrične funkcije imajo svoje inten¬ zivne funkcije, le da ima npr. BASIC za C = 64 le arcus tangens v obliki ATN (X). Druge inverzne kotne funkcije za C = 64 je potrebno pač izraču¬ nati. Sinclair ima ACS (X) — arkus sosinus, ASN (X) — arcus sinus in ATN (X), le arcus kotangens moramo sami izračunati. Toda kako? C ATN(X) ) Katerokoli funkcijo, ki jo potrebujemo v svojem programu, paje BASIC našega računalnika nima, lahko elegantno definiramo sami s posebnim ukazom v obliki: DEF FN ime funkcije (argument) Npr. DEF FN CT(X) = COS(X)/SIN(X) Nova funkcija, ki smo jo definirali, se od drugih funkcij, ki smo jih že spoznali, razlikuje samo po označbi FN (okrajšava za: funkcija), ki je potreb¬ na, da jo računalnik loči od indeksiranih spremen¬ ljivk. Primer prikazuje izpis tabele funkcij TAN in kotangens. 10 REM#**PRIMER DEF FNCX)*Nf* 20 PRINT"C" 30 DEF FN CTCX>=COSCB)XSIN " CTOO" 60 PRINT"-—_ " 70 FOR H=1 TO X STEP fi 80 B=N#it/180 30 PRINTTflN(B)/" ";FN CT 100 NEXTN Zanimiva funkcija je tudi funkcija BIN, ki pa jo ima le SPECTRUM; ta v povezavi z ukazom PRINT C BINn ) avtomatsko pretvori in izpiše binarno število v de¬ setiško. Tako nam npr. PRINT BIN 10110110 v dvojiški ali binarni obliki dš desetiško število 182. Kje to uporabimo? Najčešče se pri SPECTRUMU uporablja za definiranje novih grafičnih simbolov (npr. č, ž, š itd.). Če so bile doslej naštete funkcije resnično vezane na matematiko (zato jim v računalništvu radi re¬ čemo matematične funkcije), si zdaj oglejmo funkcije, ki imajo le na zunaj enako obliko kakor prave, zato jih tudi imenujemo navidezne funkci¬ je. Njihova posebnost je, dajihje mogoče uporab¬ ljati v računih, kakor da bi bile res funkcije (mate¬ matične). Prvo navidezno funkcijo smo že spoznali, in sicer RND (X), ki nam da naključno realno (decimalno) število z vrednostjo med 0 in 1. )EF FN r v TIM 8 • 85/86 3 1 3 (~ RND(X) ) 10 FGR N-32T0 255 20 PRINT CHR*)--l THEN PRINT "OSTALO SPOMINA : ";FRE<0>+65536:END 50 PRINT "OSTALO SPOMINA : ";FREC0) ASFNC(X”^ CODE”X” C USR(X) ) C FRE(X) ) Funkcija USR (X) je za začetnika nekoliko težja, saj se uporablja predvsem pri progra¬ miranju v strojnem jeziku. Program v Bašiču lahko začasno prekinemo in nadaljujemo z vrinjenim programom v strojnem jeziku. Prav parameter X v funkciji USR določi pri tem, kje bomo delo nadaljevali in kje se moramo na koncu podprograma v strojnem jeziku vrniti. Naslednja funkcija ima za naša računalnika isti pomen, a drugačno označbo; to je ASC (»X«) pri računalniku C-64 in CODE»X« za računalnik SPECTRUM. S to funkcijo dobimo ASCII-kodo znaka, navedenega v narekovajih. Kot že vemo, ima vsak znak na tipkovnici računalnika svojo ASCII kodo, to je binarno oziroma desetiško šte¬ vilo; npr. črka S ima 83 ali binarno 1010011 itd. V računalniku ima torej vsak znak, funkcija pa tudi ukaz svoje kodno število, in sicer od 0—255, kot smo jih v tabelah prikazali v 4. številki Tima. Pri¬ mer dela izpisa ASCII-kod: Kako dobimo iz znaka nazaj kodo? 10 FOR N=32 TO 255 20 PRINTH, CHR*CN> 30 NEXT H 10 PRINT ASC (»A«) 65... (za računalnik C-64) 10 PRINT CODE »A« 65... (za računalnik SPECTRUM) Naslednjo funkcijo, FRE(X), ima samo računalnik C-64. S to navidezno funkcijo je mogoče ugotovi¬ ti, koliko mest v pomnilniku je še prostih za naše programe. Navadno jo uporabljamo v direktnem načinu dela: PRINT FRE(0) Včasih dobimo pri tem negativen rezultat, zato v tem primeru prištejemo rezultatu vrednost 65536. Poglejmo si to na primeru gornjega programa in dodatka programa, ki nam pove, koliko je še ostalo prostih mest v pomnilniku. C-64 ima za basic rezerviranih 38911 mest. Naslednja navi¬ dezna funkcija, ki jo uporabljamo kot ukaz, ima obliko PEEK(X). S tem ukazom dobimo vsebino pomnilnika na adresi X, oziroma z drugimi bese¬ dami povedano, z njo lahko beremo vsebino spominskih registrov. AdresaX ima lahko vrednosti med 0 in 65535. Kot rezultat dobimo vedno vrednost med 0 in 255. Želite pokukati v »spominske predalčke« vašega računalnika? Napišite naslednji program: 10 FOR N“0 TO 65535 20 PRINT N;" ”;PEEKCN> 30 NEXT N (Za SPECTRUM: 20 PRINT N; » !; PEEK N) — torej brez oklepaja). Resnično, s tem programom lahko pregledamo po vrsti vse spominske adrese našega računalni¬ ka. Po startu programa se v levem stolpcu izpisu¬ jejo spominske adrese, v desnem — njihova vse¬ bina. To je neko število med 0 in 255. Pregled ce¬ lotnega programa bi trajal seveda zelo dolgo, zato lahko pogledamo le to, kaj želimo— npr. spomin¬ sko tabelo zaslona. Najprej za SPECTRUM — spremeniti moramo vrstico 20, in sicer: 31 4 TIM 8 • 85/86 20 FOR N = 16384 TO 22527 za C-64 pa: 20 FOR N = 1024 TO 2023 Čeprav uporaba ukazov POKE in PEEK nista od¬ liki lepega programiranja, si pri računalniku C-64 težko zamislimo (razen uporabnih programov) zahtevnejša dela v basicu V-2, ki je dokaj siroma¬ šen. Pri SINCLAIRU ni toliko teh težav, zato spre¬ govorimo na koncu še nekaj o uporabi ukaza POKE pri računalniku C-64! C-64 ( —POKE—j Najprej nekaj besed o organizaciji spomina pri C-64. Spodnja slika prikazuje razporeditev spo¬ minskega področja, iz katerega je razvidno, daje za programe v BASICU v bistvu na razpolago le 38 K uporabnega RAM spomina (adrese 2048—40960). Obstaja še 4 K RAMA, v katerega lahko spravimo programe ali rutine, napisane v strojnem jeziku (adrese 49152—53248). Na prvi pogled je to skromen spomin (33 K), toda kar dovolj ga je za naše domače delo. Lahko pa uporabimo še dodatni ROM (8 K) na lokaciji 32768—40960) v obliki ROM-kartic (cartridge) ali moduli, kot npr. SIMONS E , BASIC modul, moduli raznih iger, uporabnih programov... Kot vemo, v ROM ne moremo vnašati nobenih novih vrednosti (npr. v adrese 40960—49152...), v nekatere lo¬ kacije ni priporočljivo vnašati POKE vrednosti, ker lahko računalnik »zablokira«. To ga seveda ne more pokvariti, a povzroči napake in motnje v programu. Zato nikar preveč korajžno s POKI! Sedaj pa nekaj primerov. Za uporabo C-64 sta zanimivi dve spominski lokaciji, in sicer zaslonska (1024—2023) in lokacija za nadzor barv (55296—56295). Najprej lokacija za nadzor za¬ slona. Ker lahko računalniški zaslon vsebuje 1000 znakov (40 stolpcev v 25 vrsticah), je 1000 lokacij v pomnilniku rezervirano za delo s tem, kar je izpisano na zaslonu, kar si lahko zamislimo kot mrežo, katere kvadratki predstavljajo lokacije v pomnilniku (glej sliko). ZftSLOHJ + * ■*— STOLPCI TIM 8 • 85/86 315 Zgornja tabela pa kaže, katero številko moramo vpisati z ukazom POKE, da bi dobili željeni znak (spominska tabela zaslona). Iz tabele lahko vi¬ dimo tudi, kateri znak ustreza številu, vzetemu z ukazom PEEK. Naslednji primer nam kaže formulo in način za uporabo tabele (če prištejemo 128, dobimo in¬ verzni znak). 5 PRINT"O" 10 REM***PRIMER POKE*** 20 PR I NT" K JE NAJ NARIŠEM SRČEK?" 30 INPUT" X*";X 40 INPUT"(MED 0-245 Y*'';Y 45 PRINT":]" 50 POKE 1024+X+40#Y,83 Kot smo že povedali, obstaja v pomnilniku lokaci¬ ja, ki nadzira barvo vsakega prikazanega znaka na zaslonu. Npr.: spremembo barve srčka v ru¬ meno (kode barv: črna — 0, bela— 1, rdeča — 2, turkizna — 3, vijolična—4, zelena — 5, modra — 6, rumena — 7, oranžna — 8, rjava — 9, svetlo- rdeča —10, temnosiva — 11, srednjesiva — 12, svetlozelena—13, svetlomodra —14, svetlosiva — 15) dosežemo z vpisom kode barve v ustreza¬ jočo spominsko lokacijo za ta znak: POKE 55776,7. Če želimo naš program za izris srčka še obarvati, moramo točno izračunati lokacijo ali pa dodati formulo za izračun lokacije barvnih kod (stavek 60), kar lepo prikazuje spodnji program: 5 PRINT"3" 10 REM***PRIMER POKE-BRRVE-ZRSLON*** 20 PRINT"KJE NRJ NRRISEM SRČEK?" 30 INPUT' 1 ':MED 0-395 X="iX 40 INPUT' 1 (MED 0-245 Y=",Y 41 PRINT"IZBERITE BARVO:* 42 PRINT" 0-CRNfl 43 PRINT" 1-BELfl 44 PRINT" 2-RBECR 45 PRINT" 3-TURKIZNA 46 PRINT" 4-VIJOLICNfl 47 PRINT" 3-ZELENR 43 PRINT" 6-MODRR 49 PRINT" 7-RUMENR 50 INPUT B 55 PRINT"O" 60 POKE55296+X+40*Y,B 70 POKE 1024+X+40*V,33 Še nekaj zanimivih lokacij za C-64: Barvo okvira na ekranu določi ali spremeni ukaz: POKE 53280, X (X = koda barve) Barvo ozadja na ekranu določi ali spremeni ukaz: POKE 53281, X Hitrost kurzorja spreminja ukaz: POKE 56325, X (X = 1—255) Barvo izpisa omogoči: POKE 646, Y (Y = 0—15) Če pri ukazu GET želimo, da kurzor ostane, vpi¬ šemo: POKE 204, 0 Normalno stanje v ukazu GET (brez kurzorja) do¬ sežemo: POKE 207, 0 : POKE 204, 1 Če nas pri ukazu INPUT moti vprašaj, vpišemo: POKE 19, 64, normalno stanje pa dosežemo: POKE 19, 0 Izpis v željeni vrstici (0—24) omogoči: POKE 2214, Y : PRINT »Q tekst« 3-ORRNZNR" 9-RJRVR" 10- SVETLORDECfi" 11- TEMNOSIVA" 12- SREDNJESIVfl" 13- SVETLOZELENR 14- SVETLOMODRA" 15- SVETLOSIVfl" 316 TIM 8 • 85/86 Ukaz PRINT AT lahko izvedemo: POKE 214, Y : PRINT TAB »Q tekst« Avtomatsko ponavljanje znakov (avtorepeat) do¬ sežemo na lokaciji: POKE 650, N, pri čemer je N: 0—63: enako stanje kot pri normalnem računal¬ niku 64—127: nobena tipka nima avtomatskega po¬ navljanja 128—255: vse tipke imajo avtomatsko ponavlja¬ nje Da bi onemogočili izpis nekega programa v Ba¬ šiču napišemo naslednji stavek: 10 REM (SHIFT/L) istočasen pritisk tipke SHIFT in L Drugi način zaščite Basic programov je tudi: POKE 775, 20 Zgornjo zaščito nevtralizira: POKE 775, 167 Zanimiv je tudi naslednji ukaz, ki ne samo da pre¬ prečuje listanje, temveč tudi onemogoča uporabo instrukcije SAVE: POKE 808, 225: POKE 818, 32 Zgornja ukaza nevtralizira: POKE 808, 237: POKE 818, 237 Katerokoli vrstico na ekranu lahko izbrišemo z: POKE 781, Y : SYS 59903, pri čemer je med 0 in 24 Inverzni izpis znakov omogoča: POKE 199, 1: PRINT »tekst...« če smo z ukazom NEW »uničili« program, ga lahko ponovno prikličemo (oživimo) z naslednjim izrazom: POKE 2049, 12: POKE 2050, 8 : 42291 avtorja: -SASA CETKOVIC 10 REM ULOMKI -ROBERT BRATUŠA 19B5 20 CLS : INPUT "VNESI 1.STEVEC: ";a 1 22 LET t =0 25 PRINT AT 1 1,5;al 26 PRINT AT 12,5;" - " 30 INPUT "VNESI 1.IMENOVALEC:";b1 32 IF b1=0 THEN GO TO 30 35 PRINT AT 13,5;bl 40 INPUT "VNESI DPERACI JO: + , - ,*,: "ja$ 50 IF a*="+" OR a$="-" OR a$="*" OR a$="i" THEN GO TO 70 60 GO TO 40 70 PRINT AT 12,9;a$ 80 INPUT "VNESI 2.STEVEC:";a2 85 PRINT AT 11,1 1 ;a2 90 PRINT AT 12,1 1 ; 95 IF t=l THEN LET t=0: GO TO 120 100 INPUT "VNESI 2.IMENOVALEC:";b2 102 IF b2=*0 THEN GO TO 100 105 PRINT AT 13,11;b2 1 lO PRINT AT 12,15; " = " 115 PRINT AT 12,17;" - " 117 IF a$=":" AND A2=0 THEN LET t»l: PRINT £0;"CE DELIŠ 2.ŠTEVEC NE SME BITI O BEEP .5,4: PAUSE 200: GO TD 80 Programi za veliko nagrado TIM a 1 *b2 + b1*a2: LE a 1*b2-b1*a2: LE a 1*a2: LET f=bl a 1 *b2: LET ■f =bl*b2 f ®bl*b2 *b2 *«2 120 IF'«♦*"+" THEN LET 130 IF **="-" THEN LET 140 IF a*="*" THEN LET 150 IF a*=»" e " THEN LET 160 GO SUB 1500 180 PRINT AT 11,17;e 185 PRINT AT 12,17; "-" 190 PRINT AT 13,17;f 195 GO SUB 2000: REM CELI DEL 197 PRINT AT 12,20;"®" 198 PRINT AT 12,21;c 199 PRINT AT 11,23;e 200 PRINT AT 12,23;"—" 201 PRINT AT 13,23 ; £ 208 PAUSE O 210 CLS: PRINT AT 12,5;"ZELIS NADELJEVATI? 220 INPUT rl 230 IF r$="d" OR r*®"D 240 IF r*="n" OR r*="N" 250 GO TO 220 1500 REM KRAJŠANJE 1505 IF e = 0 DR f =* O THEN 1510 LET w=e 1520 LET q = f 1530 LET m=ABS e: LET n=ABS f 1540 IF n >m THEN LET s*n: LET n=m: LET m = s 1550 LET o=m-(INT (m/n>)*n 1560 IF o >0 THEN LET m*n: LET n«o: GO TO 1550 1570 LET e = w / n : LET -f=q/n 1600 RETURN 2000 REM CELI DEL 2010 LET c®O 2020 IF e<=f THEN GO TO 2050 2030 LET c = I NT (e/-f) 2040 LET e = e-c*-f 2050 RETURN " THEN GO TO 20 THEN STOP GO TO 1600 Tokrat vas moram pohvaliti glede množičnosti poslanih programov. Lepo, le tako naprej! Med programi sem izbral program ULOMKI za raču¬ nalnik SPECTRUM, ki so mi ga poslali člani raču¬ nalniškega krožka na osnovni šoli Karel Destov- nik-Kajuh iz Ljubljane. Vesel bi bil, če bi mi še ne¬ koliko opisali svoje delo, število učencev v krožku, želje in pripombe k rubriki itd. Seveda pa vabimo tudi ostale računalniške krožke na slovenskih šolah, da se nam javijo s programi za veliko na¬ grado Tima ali pa s prikazom in fotografijo njiho¬ vega dela na področju računalništva! Nasvidenje do prihodnjič in ne pozabite na naslov Ivan Gerlič, Pedagoška fakulteta Maribor, Koro¬ ška 160, 62000 Maribor poslati čimveč kvalitetnih programov! TIM 8 • 85/86 317 male železnice Matjaž Zupan Predori Do sedaj smo si ogledali v naši seriji o maketi male železnice vse od načrtovanja, postavljanja tirov do gradnje hribov. K hribom pa spadajo pre¬ dori, zato si tokrat povejmo nekaj o njih. Predor je obvezen element tako prave železnice kot tudi naše makete. Pri pravi železnici predori skrajšu¬ jejo razdalje med posameznimi kraji, pri maketi pa poživljajo maketo, saj je pogled na vlak, ki izginja v predor in se pojavi na drugi strani hriba, prijeten za oko. Ko načrtujemo pokrajino, si seveda že zamislimo v hribih predore. Ko pa se gradnje pre¬ dorov lotimo, si morda ogledamo na pravi želez¬ nici, kako so narejeni.vhodi in pristopi. Pri nas je kar precej predorov, najdaljša sta karavanški in bohinjski, sicer pa jih je kar precej na progi Jese¬ nice—Nova Gorica. Lepo je dostopen, na primer, predor pri železniški postaji Bled. V Jugoslaviji pa je po predorih zelo znana proga Beograd—Bar. Izdelava Zgraditi pravi predor je izredno zahtevno delo, ki terja veliko strojev, časa in denarja. Na srečo gre pri maketi to neprimerno laže. Predvsem moramo paziti, da bo imel predor prave mere, tako da bo dovolj širok za vse lokomotive in vagone. Če ho¬ čete zgraditi predor pravilne oblike in v pravem razmerju pomanjšave, se točno držite mer na sli¬ kah 1,2 in 3. Na sliki 1 so mere za predor za eno¬ tirno progo za parne lokomotive, na sliki 2 za dvo¬ tirno progo za parne lokomotive in na sliki 3 za dvotirno progo za električne lokomotive z elek¬ trično napeljavo. Vse mere so napisane v milime¬ trih, razdalje pa nanašamo s šestilom, ki ga zabo¬ demo v točke, označene s krožci. Začrtamo del krožnice v smeri puščice, nato pa dele krožnic med seboj gladko povežemo. HO 47,1 22,9 47,4 45,5 137,9 N 25,6 12,5 25,8 24,8 75 HO 37,6 20,1 8,2 17,8 52,9 14,1 69,2103,4 N 20,4 10,9 4,4 9,7 28,8 7,5 37,5 56,3 Slike 1,2 in 3. Mere za vhod v predor za parne loko¬ motive — eno- in dvotirna proga in za dvotirno progo za električne lokomotive 318 TIM 8 • 85/86 Preden predor postavimo na maketo in pritrdi¬ mo v hrib, moramo preizkusiti, če gredo skozenj vsi vagoni in lokomotive. To je pomembno pred¬ vsem na ovinkih, kajti dolge lokomotive in potniški vagoni (pulmani) ovinke močno »režejo«. Preiz¬ kusiti moramo tudi najvišje vagone, morda žerjav ali vagone s posebnim tovorom. Če je predor preozek ali prenizek, ga moramo ustrezno pove¬ čati. Predore gradimo hkrati s hribom, zato je način iz¬ delave odvisen od načina izdelave hriba. Oglejte si še enkrat zadnji dve nadaljevanji, kjer je po¬ drobno opisana gradnja hribov. Če boste delali hrib iz mavca in papirja, potem morate za predor narediti nekakšno cev, prek ka¬ tere bo narejen hrib. Menda pa na ta način nihče več ne dela hribov. Pri hribih, ki so narejeni z ogrodjem, preko kate¬ rega potem delamo hrib, je stvar že lažja. Hrib je namreč votel, zato moramo le iz vezane plošče ali stiropora narediti oba vhoda in za vhodom še del cevi, tako da ne moremo videti v predor oziroma hrib. Vhode postavimo v hrib, preden napenjamo pobočja hriba. Najlaže pa gre izdelava predora pri tistem načinu, ki uporablja za izdelavo hribov stiropor. Tu izre¬ žemo predor v stiropor in ga od znotraj prebar¬ vamo s črno ali sivo barvo. Luknjo naredimo eno¬ stavno tako, da na stiropor nastavimo šablono in predor izrežemo. Notranjost hribov iz stiropora je votla, zato lahko naredimo hrib tako, da se da del nad predorom odmakniti, tako da lahko brez težav dosežemo morebiten iztirjen vlak ali po¬ dobno. Notranjost predora naj bo torej dostopna. Tak hrib je na slikah 4, 5 in 6. Ta predor je za progo s kar tremi tiri. Na slikah 4 in 5 vidimo le čelni del predora, na sliki 6 pa je nad predor že postavljen hrib, ki ga po želji lahko dvignemo in Slika 4. Izdelava vhoda v predor Slika 5. Vhod je vgrajen v hrib iz stiropora, stena predora se nadaljuje tudi še nekoliko v notranjost Slika 6. Hrib nad predorom je narejen tako, da ga lahko dvignemo tako dosežemo progo v predoru. Ta hrib je po¬ trebno nato seveda še obdelati, kot sem to opisal v prejšnjih dveh nadaljevanjih. Tisti, ki želite imeti na maketi čimveč detajlov, lahko v notranjosti predora naredite še majhno nišo, ki rabi progovnim delavcem kot priročno skladišče. Vhod Edini del predora, ki je dobro viden, je vhod, zato mu bomo posvetilinajveč časa. Ponekod v svetu, zelo poredko pa tudi pri nas, lahko kupimo že na¬ rejene vhode v predor, ki jih samo postavimo k hribu in predor je več ali manj gotov. Seveda pa je za tako stvar ponavadi škoda denarja, saj z nekaj več truda lahko sami naredimo lepše predore. Pri predoru na sliki 6 sem uporabil samolepilni kar¬ ton, ki je potiskan v obliki kamnitega zidu. Tak kar- TIM 8 • 85/86 319 Slika 7. Tak vhod naredimo sami iz stiropora, pla- stofila in kamnov Slika 9. Taki detajli dajo maketi videz resnične po¬ krajine Slika 8. Vhod v predor je tik ob mestu, vendar ne kazi makete ton primerno izrežemo in nalepimo na izrezan sti¬ ropor in tako naredimo predor po naših merah in željah. Če tudi takega kartona nimamo, pa nare¬ dimo vse sami. Možnosti imamo veliko. Na stiro¬ por najprej nanesemo plastofil v sivi barvi, ki predstavlja skale. Ta plastofil lahko potem še po¬ sujemo z drobnimi kamenčki ali pa obložimo z večjimi, kar vidimo na sliki 7. Ta vhod v predor je zelo hitro narejen z minimalnimi stroški, material pa dobimo brez težav tudi pri nas. Če v plastofil vmešamo poleg sive barve še drobno mivko in vhod zgladimo, dobimo betonski vhod. Na sredini vhod še nekoliko počrnimo, kar da videz sajavosti od parnih lokomotiv. To nare¬ dimo enostavno s svečo, ki jo podržimo pod pre¬ dorom. Pri tem ne smemo z ognjem preblizu sti¬ ropora, ki se na vročini stali in zelo skrči. Vhod je pogosto nekoliko pomaknjen v hrib, zato moramo pred vhodom narediti še kratek usek. Tudi tega lahko obložimo z enakim materialom kot predor. Lahko pa ga posujemo s travo. Poleg lahko naredimo še lovilce za kamenje iz zobo¬ trebcev in furnirja ali kaj podobnega. Pred predorom stoji pogosto tudi ograja in čuvaj¬ nica, kajti vstop v predor ni dovoljen. Predor mora biti tako narejen, da tvori s pokrajino celoto. Tak predor je lahko tudi poleg mesta, kar kaže slika 8. Na sliki 9 pa je ta predor še enkrat od blizu, tako da vidimo oder in delavce, ki predor obnavljajo. Prav take malenkosti naredijo maketo lepo in resnično podobno pravi železnici. Tak oder lahko naredite sami, zanj potrebujete pla¬ stične paličice, ki jih lahko naredite iz kakršnihkoli ostankov, in koščke furnirja, ki predstavljajo plohe in deske. V zadnjem času seje nabralo na uredništvu nekaj pisem, vsem bom odgovoril v naslednji številki Tima. upam pa, da so nekateri odgovori že kar sproti v naših nadaljevanjih. Prihodnjič so torej na vrsti mostovi in odgovori na pisma. 320 TIM 8 • 85/86 timovi oglasi PRODAM vlakce HO posamezno ali v kompletu. Matevž Čoki Pod lipami 10 61000 Ljubljana Tel. (061) 262-610 PRODAM 1 liter metanola in balso (830x180x2). Marko Gosar Vnanje Gorice 4b 61357 Notranje Gorice KUPIM dobro ohranjen vvalkie- talkie, lahko večkanalen ali pa samo z enim kanalom, tudi par. Aleš Magajne Dobriša vas 36 a 63301 Petrovče PRODAM baterijski vrtalnik za pertinaks, light-show v kitu, oja¬ čevalnik Hi-Fi 15 W v kitu. Kon¬ čan ojačevalnik 100W brez ohišja in veliko načrtov. Kupim pa walkie-talkie (po mož¬ nosti par) in naslednje načrte: 2-, 3- in 4-kanalni light-show. Mo¬ goča zamenjava. Peter Čvan Polzela 107b 63313 Polzela PRODAM 2 zelo majhna in zelo močna zvočnika in žepni raču¬ nalnik Canon z uro, datumom, alarmom in štoparico. Kupim pa vvalkie-talkie (par) z dosegom od 5 do 10km. Mogoča je tudi zamenjava. Informacije skupaj s kratkim opisom pošljite na naslov: Jernej Čuček Pod Trško goro 71 68000 Novo mesto KUPIM naslednje revije Tim: letnik 17 — št. 2, 5,6, 7/8; letnik 18 —št. 4; letnik 19 — št. 1 —10; letnik 20 — št. 1,7; letnik 21 — št. 8, letnik22 — št. 1,2; letnik 23 —št. 1,7 In vse prejšnje številke Tima. Prosim, ne pošiljajte mi Tima, če je že čisto raztrgan. Plačam po povzetju. Bojan Štefančič Mladinska ul. 20 61000 Ljubljana PRODAM najnovejše kataloge ITT Grunding, Telefunken, Nordmende. Prodam še: light- show po ritmu glasbe 3 x 1200 W, žepni računanik MBO vizit card 102, formel 10, ojačeval¬ nike 100 W v kitu z načrti in razlago, digitalno uro USA (sedem melodij) ter Elektro pio¬ nir. Vili Krajšek Škofja vas 63 63211 Škofja vas PRODAM DV motorni model COBRA SPEED (za 10 ccm), mo¬ torni model Jodel Robin (za 10—20ccm), motor Rossi RC — 61 — ABC (10 ccm) z resonanč¬ nim izpušnikom in motor Webra speed 40 RC — 6,5ccm. Matjaž Remec Kranjska 15a 64240 Radovljica KUPIM načrt za digitalni light- show (4 kanali), stroboskop v kitu in IC 4017 ter IC 4011 2 kosa s podnožji. Robert Varl Ribno 44 64260 Bled PRODAM HI-FI končno stopnjo 2x35/50 W/8 Ohmov, HI-FI pred- ojačevalnik (6 vhodov, loud- ness), bokse 2 x 30 W/8 Ohmov (vse je montirano v škatlah), kalkulator Texas Ti 30 (v okvari) in večje število načrtov (spisek elementov, načrt ploščice, montažna shema): ojačevalniki, predojačevalniki, filtri (avdio, schrach, rumble, loundness), zaščita zvočnikov, VU-meter, Watt-meter, laudspeaker... Cena zelo ugodna. Franci Kuič Gosposvetska cesta 27/c 62000 Maribor PRODAM eksplozijski motor OPS 40 SPP RCB (6,5 ccm), elektro motor Jumbo 550, Ni-Cd akumulatorje 1,2 V; 1,8 Ah (6 kosov), dva čolna za DV, polni¬ lec Ni-Cd akumulatorjev (0—3A) in konektorje za DV Robbe. Vse stvari so nove ali odlično ohranjene. Dušan Mihelič Klanska 9 61215 Medvode KUPIM žarilno svečko za 1,5 ccm motorček COX, prodam pa dvokanalni light-show. Tine Marinšek Golobova 6 62000 Maribor tel. (062) 35-177 UGODNO prodam maketo male železnice po N sistemu. Veli¬ kost 180 x 60 cm. Zraven sta 2 lokomotivi, okoli 15 vagončkov, hiše in razni detajli. Kupim pa TREND 1/85 in tranzistor 2 N 3055. Matej Majnik Luznarjeva 20 64000 Kranj tel. (064) 21-200 KUPIM tranzistorja AC 141 in AC 142. Dani Milošič Vaneja 2 a 62284 Videm pri Ptuju PRODAM napravo za DV mode¬ lov Sanvva. Komplet vsebuje 4 servo motorje, polnilec, 12 Ni-Cd baterij, sprejemnik, oddajnik. Prodam tudi motorni model Citabria 23 s 5 ccm mo¬ torjem, posodo za gorivo, 1/4 litra goriva, akumulator za vžig motorja in polnilec. Bojan Mlakar Do. Kamence 68 68000 Novo mesto tel. (068) 25-487 PRODAM integrirana vezja LM 3914 (2 kosa) in LM 3915 (1 kos). Informacije na tel. 265-403 ali na naslov Marko Hegedič Kantetova 6 61000 Ljubljana PRODAM Go-kart s Tomosovim motorjem T — 12 ali zamenjam za šotor za 3 osebe. Marko Gosar Vnanje Gorice 4b 61357 Notranje Gorice PRODAM radijsko voden elek¬ trični avtomobil Porsche 928 (Schuco). Matija Kvesič Koznajski odred 9 63250 Rogaška Slatina Niso vsi odpadki enaki Posoda za smeti z dvema vstav¬ koma se zato ne zdi več le nepo¬ trebno zapletanje, češ smeti so smeti, temveč koristno izhodišče. Zakaj le neki jih pri nas ne pozna¬ mo? Vrtiljak v brezkončni vodni drči skupaj pa mora biti čimbolj eno¬ stavno in trajno. Kar šolski zgled je plastični žleb z vodo. ki so ga v zabavo 3- do 6- letni mladini zasnovali v Franciji. Tvorijo ga tipski moduli iz poliestr¬ ske plastike, ojačene s steklenimi vlakni — natančno takšne, ka¬ kršno uporabljajo za gradnjo čol¬ nov, plastičnih kopalnih kadi in še česa; te module izdelujejo obi¬ čajno v enostavnih lesenih mode¬ lih s postopnim nanašanjem pla¬ stike in steklenih vlaken — izgo¬ Vsa tehnologija, tudi najbolj vr¬ hunska, se začenja pri surovinah, ki jih nikdar ni v obilici in ki nikdar niso zastonj. Prav je zato, če išče¬ mo načine, kako bi ohranili, kar je še uporabno ter ob slednjem ne nazadnje še zaslužili nekaj denar¬ ja. Po vrstah razporejeni odpadki so lahko dragocene surovine, pome¬ šani pa so ponavadi le nadležne smeti. Razviti narodi zato negujejo sprotno razporejanje vseh odpad¬ kov po vrstah: kovine posebej in steklo zase, pa papir in potem or¬ ganski odpadki za kompost. Se¬ veda pa pri tem načela nič ne za¬ ležejo, če razvrščanje ni za vsak¬ danjo rabo priročno urejeno. Prav tu pa se začne: na splošno dostopnih mestih razporejeni vsebniki, posebej vsaj za kovine, steklo in papir — ter ne navsezad¬ nje v vsakem gospodinjstvu več vsakomur dosegljivih posod za posamezne vrste odpadkov. Slika 9. Dve 15-litrski posodi za odpadke pod istim pokrovom — zgled iz ZR Nemčije tovljene lupine pa potem do¬ končno zgladijo in prebarvajo z odpornimi barvami. Iz ravnih in zavitih elementov — vsega sta jih le dve vrsti — sesta¬ vijo 20 do 30 metrov dolg žleb, bo¬ disi v obliki sploščenega kroga, bodisi v bolj zapleteni obliki. Žleb nato plitvo napolnijo z vodo, dovolj sta približno dva decimetra, potem pa vanj postavijo sedeže, ki so v bistvu plitve kadi s ščitom spredaj in naslonom zadaj — seveda živo poslikane tako, kot to želijo mlada srca. Vodo v vase zaključenem žlebu potiska v obtok električna vodna črpalka — voda pa nosi s seboj plavajoče sedeže z veselimi pot¬ niki. Ker so robovi žleba gladko in okroglo oblikovani, dajejo dober oprijem mladim rokam. Vse skupaj stane med obratova¬ njem bore malo denarja, še največ terja vodna črpalka. Za polnjenje žlebu je treba približno 100 litrov vode na 10 metrov dolžine — žleb sam in plavajoča vozila v njem pa se skoraj ne obrabljajo. Če znamo vsepovsod graditi čolne in jahte iz plastike za počitnice, zakaj ne bi izdelali še žleb in vozila za mladi rod? Slikalo. Enostaven vodni žleb, po katerem vodni tok pre¬ važa mlade potnike Slikali. Vozila iz pravljičnega sveta — živo pobarvana, z ži¬ valskimi obličji Snovanje iger in igrišč je torišče, na katerem se zares izkažeta do¬ miselnost in iznajdljivost — še prav posebej zato. ker so sredstva največkrat pičlo odmerjena, vse Iskra Delta proizvodnja računalniških sistemov in inženiring, p.o. 61000 Ljubljana, Parmova 41 telefon: (061) 312-988 telex: 31366 YU DELTA