Gospodarske stvari.
Še kaj o uravnavi gruntnega davka.
„Novice" so v svojem 16. listu poročale; da je vlada državnemu zboru predložila načrt o premem bi nekaterih razdelkov postave od 24. maja 1869. leta o uravnavi gruntnega davka.
Ker je nameravana prememba velike važnosti, zato so razpravljale to zadevo tudi že „Novice" v svojem 18.  in  19. listu.
Te dni nam je pa v roko prišel Dunajski časnik „Der Grundbesitzer", kateri v svojem 8. listu ravno to reč in prav v tistem smislu razpravlja, kakor je bila obravnava v našem listu. Zato mislimo, da bralcem „Novic" in poljedelcem vsem vstrežemo, če jim celi ta članek tu v slovenski prestavi podamo, kateri ima to liko več pomena, ker izhaja iz rok izvedencev, kivred-nika omenjenega časnika s svojimi lastnimi skušnjami pri dotičnih razpravah podpirajo. Omenjeni članek glasi se tako-le:
Dne 30. marcija je vlada zbornici poslancev predložila že oktobra meseca 1877. obljubljeni dodatek k postavi od 24. maja 1869.
Poglavitni vladni namen, ki se ima s spremembo nekaterih določil postave od 24. maja 1869. leta doseči, je dvojni, namreč: pospešiti delovanje tako, da se do konca 1880. leta dožene nova uravnava zemljiškega davka, s hitrejšim končanjem dotičnih del pa veliko stroškov prihrani.
Treba se nam po tem takem zdi iz dejanskega in praktičnega stališča prevdariti: ali se bode pa tudi ta namen v resnici dosegel, katerega prememba te postave namerava?
V poročilu, s katerim vlada podpira svoj predlog, poskuša uveriti bralce, da se je po krivdi okrajnih cenitvenih komisij, posebno pa vcenilcev, vrav-nanje gruntnega davka tako zel6 zavleklo, in pa da tudi le one so ogromne stroške zakrivile, — tedaj se morajo dotična postavna določ la odpraviti.
Preiščimo zdaj: ali se nahajajo res vzroki za tako natolcevanje?
*) Tudi mnogi drugi gospodarski časniki obravnavajo v našem smislu nesrečni vladni predlog; ,,Landw. Zeit. fiir und von Oesterreich" po obširni razpravi pravi: Mnavdaja nas trdna nada, da državni zbor nikakor ne bode pritrdil vladnemu predlogu, pa tudi drugih bistvenih prenaredeb postave od leta 1869 ne bode dovolil.                                     Vred.
Znano je, da so okrajne cenitvene komisije v vseh deželah večidel še le leta 1870., na Češkem pa še le leta 1871. in zlasti za okrožje Praga še le leta 1872. v d j anj e stopile.
Potrosilo se je pa za pripravi j anska dela v cen i t ve do konca leta 1874., — tedaj v 5 letih — 10,265.307 gold.
Razen tehničnih zemljemerskih opravil, na katera pa okrajne cenitvene komisije čisto nobenega vpliva niso imele, pripravljalo se je le gradivo za po-zvedbo čistega dohodka za vrstilno tarifo, kakor: popis cenitvenega okraja, pozvedba, koliko se na oralu tega ali unega pridela, koliko znašajo obdelovanski stroški in kateri so, tržne cene, kupne, zakupne cene, postavljanja izglednih kosov, in slednjič izvedba in določba vrstilne tarife; potem pa razsodba o ugovorih (reklamacijah) zoper vrstilno tarifo.
Udje okrajnih cenitvenih komisij vedo in bodo tudi potrdili, kako malo so se oni pri ravno navedenih opravilih vdeležili! Njihovi računi o dnevnih plačah in potnih stroških za navzoči čas, izvzemši poročevalčeve plače, do konca 1874. leta kažejo, kako malo sej so okrajne cenitvene komisije do tega časa imele, in kako malo stroškov so one prizadjale. Znana nam je neka okrajna cenitvena komisija, ki do konca decembra 1874. je v vsem skupaj le samo devet sčj imela, v katerih je pa še ugovore zoper vrstilno tarifo rešila. Nasproti se pa lahko dokaže, da v omenjenih 5 letih so bili večkrat časi, ko cesarski ekonomični pa tudi gozdni poročevalci so prav malo ali pa niso čisto nič dela imeli. Ta Čas so oni opravljali nepotrebna dela le zato, da so s tem kaj opravka dokazati mogli. Okrajne cenitvene komisije pa zarad tega čisto nič niso zakrivile, kajti poročevalcem delo dajati, je dolžnost deželnih vcenitvenih komisij. To je pa eden izmed poglavitnih vzrokov, da so se pripravljanska dela za vce-nitev, posebno pa za izdelovanje vrstilne tarife, od leta 1870. do 1875. zavlekla. Tu tu tiči glavni vzrok, da se opravila o uravnavi gruntnega davka niso vršila tako, kakor bi bilo moralo biti, in ravno to je uzročilo neopravičene ogromne stroške. Na kratko rečeno: V3a delavska mašinarija ni bila prava.
Ravno tako so nepotrebna pregledovanja zglednih kosov vcenitve na poskušnjo in različna porazumlje-vanja zarad vcenitve na mejah dežela dosti časa požrla in dosti stroškov včinila, dela pa vendar nič niso pospešila.
Vse te nepraktične naredbe pa ne izvirajo od sklepov okrajnih cenitvenih komisij, izvrševalo se je vse
162
to le po vise m ukazu, a vendar se zdaj krivda za-vlečene uravnave gruntnega davka podtikuje okrajnim cenitvenim komisijam posebno pa ceoilcem, ki jih je ljudstvo izvolilo!
Iz   tega,   kar   smo   dozdaj   povedali,  je razvidno, v asa kaj   se   uravnava  zemljiškega davka   ni  nič  naprej pomaknila, vendar pa ogromne stroške prizadjala.
Po postavi od 24. maja 1869. leta ima davkoplačevalec ne le pravico, ampak ce!6 dolžnost, pri vce-nitvi posamesnih zemljišč v dotične dobrotne razrede po dveh poslancih iz vcenitvene komisije sodelovati; in §. 34. izreka določno načelo o samosvoji vcenitvi.
Po tem določilu in pa po na tej podlogi izdanem navodu za vcenitev se je leta 1875., 1876. in 1877. tudi vcenjevalo. Zdaj se pa obdolžujejo cenilci prepočasnega delovanja in njim se tudi pripisujejo veliki stroški. Oboje je neopravičeno, in mi moramo ta natolcevanja na prave krivce, namreč na tiate zavrniti, ki so določili način delovanja. Viša vlada je namreč za omenjena opravila v enem letu 6 mesecev, v enem mesecu pa 20 dni določila. Mi pa vemo, da v neki deželi se je delo celo še le 1. maja začelo, s koncem septembra pa zopet ustavilo.
Cenilcem se pa tudi ne more temeljito dokazati, da so premalo na dan delali. Neki centralni nadzornik je o priliki svojega nadzorstva sicer rekel, da poglavitni vzrok počasne vcenitve je pohod vsake posamezne parcele in pa veliko nepotrebnega preiskovanja zemljišč, a vendar bil je on sam, ki se pri svojem popotovanju v deželi, njemu v nadzorstvo odločeni, od vrtanja po zemlji ločiti ni mogel, in je povsod, kjer se mu je ponudila prilika, ril in ril kakor krt po naši revni zemlji. Ta centralni nadzornik je tedaj sam tolikemu nepotrebnemu pregledovanju zemljišč povod dal.
Da nekateri cenilci več kot drugi storijo, odvisno je to od različnih krajnih razmer, tedaj se ne da za vsako cenitveno komisijo posebej določiti, koliko se mora tu ali tam najmanj o enem dnevu izvršiti. Napredek vcenitve zadržuje tudi to, da zemljemerci o pravem Času ne pregledajo zemljišč dotične občine. Mi poznamo okraje, v katerih bi se bilo leta 1877. dosti občin več vceniti zamoglo, če bi jih bili kaj več zemljemerci pregledali. Nam je okraj znan, v katerem se je za vcenitev leta 1877. le 25. občin s 46.000 parcelami nastaviti moglo, ker ni bilo jih več pregledanih. Ali je mar tudi to krivda cenilcev?!
K novi postavi dodano gori imenovano vladno poročilo pa tudi to trdi, da se vcenitev bode pospešila, ako se cenilci odpravijo. Vlada res misli, da bode vladni poročevalec sam več storil, kakor so dose-daj cenilci v njegovi zvezi storili. Al tudi za poročevalca ima dan le 24 ur, in dokler ima on le ena pljuča, pa dve roki in dve nogi, kakor cenilci, in mu vrh tega cenilci pri vpisovanju vcenitve v cenitvene operate pomagali ne bodo, tudi njemu ne bo mogoče v enem letu več občin vceniti, kakor jih je ravno že pregledanih.
Kar se tiče stroškov, skuša navedeno vladno poročilo vero izbuditi, da po odpadu potnih stroškov in dnevnih plač cenilcev se bodo prihranili ogromni zneski.
Poglejmo tedaj  tej reči bolj natanko v oči.
Najpred omenimo, da so se potni stroški z dnevno plačo vred za enega cenilca poprek na dan na 6 gold. določili. Kolikor se je več zaračunalo, bilo je odbito. Sedaj ni nobenega vzroka za leto 1878. ali za prihodnji čas kaj več privoliti. Ce se na leto skozi 6 mesecev po 20 dni na mesec računa, znaša to za enega cenilca 720 gold., za dva 1440 gold. na leto. Ce se temu prišteva še 20, oziroma 40 delavnih dni za gozdne cenilce s stroški 240 goid.,   znašajo  po  takem stroški za
en cenitveni okraj na leto 1680 gold. za vcenitev po izvoljenih cenilcih. V vseh deželah naše Avstrije je pa skupaj 342 cenitvenih komisij, tedaj znašajo za vse že večkrat imenovani potni stroški in dnevne plače na leta 574 560 gold.
Za uravnavo zemljišnega davka se je pa za letošnje leto privolilo 2 milijona in 700.000 gold. Tedaj pride od tega zneska na druge stroške, namreč za stalne in mesečne plače, dnevne plače in različne priklade , za potrebščine zemljemercev, za nagrade, za najemščino uradnih prostorov, za uradne potrebščine ia tiskovine ogromni znesek 2 milijonov in 125.440 gold. ali 783/4 odstotkov cele svote!
Po takem so cenitveni stroški nasproti ravno navedenim drugim stroškom v primeri majhni, in tedaj velikih zneskov ne požr6 od ljudstva izvoljeni cenilci, ampak denarna zapravijivost je za drugim grmom, ki je res graje vreden.
Vceniti je vseh občin skupaj 30.532 obstoječih iz 5213 štirjaških milj in 7851 oralov. Stroškov, ki jih cenilci prizadenejo, pride tedaj vsako leto na orala po P/io kr., in če bi vcenitev 6 let trajala, prišlo bi na oralo skup po 66/10 kraje.
Ce so potni stroški in pa dnevne plače cenilcev, leta 1875. požrli 733.179 gold., ni to njih krivda, ampak to se mora c. k. finančnemu ministerstvu pripisati katero je zaračunanje zneskov privolilo, ki po postavi niso vtrjeni.
Znano nam je, da je neka okrajna cenitveaa komisija za vsacega cenilca na dan nasvetovaia pavšale od 5 gold.; na ta nasvet se pa v viših krogih ni oziralo. Enak nasvet je stavila sedmerica odseka centralae komisije v 21 seji centralne cenitvene komisije 23. ja-nuarija 1877. i., a vlada ga je spoštljivo — na stran položila.                                                           (Kon. prih.)
170
Se kaj o uravnavi gruntoega davka.
(Konec.)
Po nasvetu c. kr. finančnega ministerstva se ima §. 34. postave od 14, maja 1869. leta predrugačiti tako, da bi v prihodnje okrajni poročevalci sami posamezna zemljišča vcenjevali, in k temu opravilu le kot zaupne može povabili dotičnega župana ali pa dva druga zaupna moža, potem zastopniki samostalnih velikih posestev in pa take posestnike, ki skupnega davka v soseski najmanj sesti del na leto plačujejo; poleg tega imajo okrajne cenitvene komisije izvršeno vcenitev pregledati, in če najdejo kake pomanjkljivosti ali če imajo kak pomislek, to popraviti, kar se jim prav ne zdi, a to vse brez kakega pregleda dotičnega zemljišča.
Vladno poročilo priporoča odpravo vcenilcev nekoliko glede na varčnost, potem pa da se doseže enakomerna vcenitev; povdarja pa tudi to, da, ker se bode omenjeno opravilo vpričo zaupnih mož iz soseske dognalo in ker bodo vcenitev tudi okrajne cenitvene komisije v smislu postave pregledovale, je s tem namen postave z ozirom na samoiastno vcenitev davkoplačevalcev v načelu (principu) tudi vprihodnje varovan. Al kaj tacega verjeti morejo le ljudjč, kateri nimajo nikakega pojma o tej stvari, ali pa taki, ko se dosedaj za to reč čisto nič brigali niso.
Če se pa to, kar ministrovo poročilo trdi, ogleda iz stališča vednosti in praktične strani, se reč vse drugače pokaže. Načelo samolastne vcenitve je le takrat varovano, če se vcenitev neposredno izvršuje od oseb, ki so jih davkoplačevalci sami izvolili, in to veljd še za ta slučaj, če tudi le en sam tak reprezentant davkoplačevalce zastopa. Nasproti pa neha samolastna vcenitev v onem trenotku, ko vladni poročevalec sam vcenitev začne. Vlada je zmirom trdila, da ji je na pravi
vcenitvi   veliko   ležeče,   tedaj   ne   bi   smela   samolastne vcenitve na stran peh&ti.
Zaupni možje ne morejo cenilcev nikakor nadome-stovati, tedaj po njih tudi načelo samolastne vcenitve ne more biti varovano, ker jim vmešavanja v vcenitev ne dovoljuje ne stara postava, pa tudi novi §. 34 ne. Zaupni možje, kateri so dosedaj k vcenitvi dohajali, so pojasnovali le take reči, katere krajne razmere zadevajo. Oni pa tudi niso v stanu razsojevati, ali je to in uno prav, pa tudi kakega vpliva do vcenitve ne morejo imeti zato, ker njih vednost o prevdarku dobrote zemljišč ne presega meje njih občine; po takem oni tudi niso v stanu prevdariti, v kateri dobrotni razred se imajo posamesna zemljišča glede" na vrstilno tarifo v njihovi občini vvrstiti, vsaj po celem^cenitvenem okraji raztreseni izgledki niso jim znani. Ce bi bil, na priliko, izgledek 3. dobrotnega razreda v njih občini postavljen, takrat bi utegnili priznati, katera zemljišča njihove občine so taka, da se morejo v tretji razred vvrstiti. Za zemljišča drugih dobrotnih razredov, za katera so izgledki drugod postavljeni, pa niso v stanu dobrotnega razreda določiti.
Kako po tem takem morejo zaupni možje načelo samolastne vcenitve zastopati?!
Večkrat bilo bi stališče vladnega poročevalca proti zaupnim možem veliko težavnejše, kakor je sedaj, ker bi ti možje delali le na to, da se v njih soseski vse prav nizko vceni; dosedaj je imel on vendar iz vrste poljedelcev izvoljene cenilce pri sebi, kateri vži-vajo nekako zaupanje pri ljudstvu, vladni poročevalec sam bo pa to zaupanje težko vžival.
Načelo samolastne vcenitve se pa tudi s tem varovalo ne bode, ako okrajna cenitvena komisija pri kancelijski mizi izid vcenitve odobri ali popravi brez ogleda zemljišč na dotičnem mestu.
Vcenitev se ima po postavi z obhodom od parcele do parcele izvrševati, vsaka parcela namreč se ima v tisti dobrotni razred vvrstiti, kateremu po svojem prihodku pripada. Vsakdo pa ve, da so posamezna zemljišča v dobroti včasih zelč različna, če tudi se kos druzega kosa dotika.
Kako pa hoče okrajna cenitvena komisija pri zeleni mizi v kanceliji po predloženi mapi, na kateri je vse lepo ravno, presoditi, ali je, na priliko, ta ali una parcela v 3. dobrotni razred prav vvrstena ali ne, če nima nobenega poroštva za pravično vcenitev! To poroštvo pa morejo okrajni cenitveni komisiji dajati le izvoljeni cenilci na podlagi svojega sodelovanja pri vcenitvi. Vladni poročevalec sam ne more biti za to porok, ker si ne more lastnosti nezmotljivosti prištevati. Naravnost smemo reči, da se nobena okrajna cenitvena komisija, če je vestna in poštena , ne bo našla, katera bi cenitvene operate brez poroštva vsaj enega svojih izvoljenih cenilcev odobrila, oziroma za prave spoznala.
Stroškov se dd prihraniti, vendar pa načelo samolastne vcenitve varovati, če se §. 34. postave od 24. maja 1869. leta tako spremeui, da se vcenitev po vladnem poročevalcu vpričo enega od ljudstva izvoljenega cenilca izvrši. Za druzega izvoljenega cenilca znašajo stroški na leto, ki se morejo prihraniti, 250.000 gld. Nameravano popolno odpravljenje izvoljenih cenilcev od vcenitve izbudilo bode pri davkoplačevalcih veliko nevoljo, in na to naj gospodje obeh zbornic bodo pozorni;   vsaj  je to gotovo tudi njih dolžnost.
V očigled tem naredbam imajo davkaplačevalci brez dvombe pa pravico po svojih poslancih od vlade zahtevati, da ona vendar tudi pri drugih izdatkih varčno ravna; tako, na priliko, je leta 1875. od skupnih stroškov za uravnavo gruntnega davka se potrosilo: za redne plače 392.502 gld., za mesečne plače 12.322 gld.,
sa dnevna plačila 800.479 gold., za dejanske priklade 110.006 gold., za dopolnilne pridavke 61.577 goid., za diete in pavšale 115.585 gold., za delovanske pridavke 17.673 gold., za diete in potne atroške 439.020 gold., za zemljemerske stroške 86.977 gold., za najemščine uradnijskih prostorov 20.690 gld., za pisarniške potrebščine in tiskovine 146,925 gold., skupaj 2 milijona in 291.282 guld.
Tu se priporoča varčnost, posebno ondi, kjer so rezultati dvomljivi, posebno namreč za diete in potne stroške s 439.020 gold. io pa pisarniške potrebščine in tiskovine s 146.925 gold.
Po poglavji IV. popravka §. 34. postave in razdelku III. ima centralna cenitvena komisija na podlagi sklenjenih predlogov vseh deželnih cenitvenih komisij in glede na izid cenitve v posamesnih deželah konečno veljavno vrstiino tarifo za vse dežele določiti.
Težko je pa umeti, zakaj da centralna komisija ne bi bila v stanu že sedaj vrstilne tarife posamesnih dežela pregledati in v pravo razmero spraviti, ko se je vendar po dragem popotovanji njenih odsekov o kakovosti in rodovitnosti zemljišč, o razmeri možnosti pridelkov in obdeiovanskih stroškov v posameznih deželah že informirala?
Neopravičena je tedaj zavleka, če misli centralna komisija popolnega iaida vcenitve čakati in še le potem konečno veljavno tarifo narediti.
Pri rešitvi vprašanja: ali so vrstilne tarife vseh 17 dežela, katere uravnava gruntnega davka zadeva, druga k drugi v pravi razmeri, nima to nobenega pomena, koliko oralov je v tej ali uni deželi v ta ali uni dobrotni razred vcenjenih, marveč imajo za pravo rešitev služiti tisti faktorji, na katerih podlagi so okrajne in deželne vrstilne tarife narejene.
Mi mislimo, da so udje popotnih odsekov centralne komisije vendar že prevdarili to, ali obstoji enakomer-nost ali ne, na priliko, pri njivah 1. dobrotnega razreda v okraji Kromorižu na Moravskem s čistim dohodkom odi 35 gold., v Sadecu na Češkem s čistim prino8om od 36 gold., v Cernovicah v Bukovinis čistim dohodkom od 9 gold., in v Makarskem v Galiciji s čistim dohodkom od 14 gold. itd. itd.
To so poglavitna vprašanja o zadevi vrstilne tarife; njen prevdarek in pretres z vcenitvijo posameznih parcel čisto nič opraviti nima.
Čakati izida vcenitve, da bi se na tej podlagi še le vrstilDa tarifa konečno določila, kdo more to zagovarjati? Od državnega zbora trdno pričakujejo dav koplačevalci, da bo pri posvetovanji predložene mu postave o preme m bi vcenitve zemljišč njih interese varoval in od vlade nasvetovane premembe tako prena-redil, da se načelo samolastne vcenitve varuje.
171