IH nit«
l\MI|
ifC
IMUHI
MMard \
V^«f> jcieiel,
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Minja vsak čelriek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Merksa (preje Turjaški) irg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 33.
LJUBLJANA, četrtek, 29. novembra 1923.
Leto L
Kapitalisti naskakujejo zadnje delavske pozicije! | Rudarski zakon inštatut bratovskih skladnic.
Za enotno fronto vseh ročnih in dušev- ; nih delavcev.
Po štiriletnem svetovnem klanju, v j katerem so ročni in duševni delavci po { mestih in vaseh doprinesli velikanske žrtve v vseh pogledih, je bila moč in oblast kapitalistov, vkljub temu da so med vojno neizmerno obogateli, spodkopana in njihova avtoriteta zrušena. Vsi, ki so se vrnili iz raznih front, so spoznali, da se niso borili za kake idealne cilje, da se niso borili za »domovino«, ne za »svobodo« in ne za »pravico«, ampak, da so štiri leta umirali in irpeli radi sporov med dvema grupama kapitalistov. Spoznali so, da sovražnik ni onkraj žičnih ovir in okopov, da so lam ravno tako zapeljani ljudje, ki trpijo, ker jih je v boj nagnala skupina ljudi, ki je bogalela vsled borbe. Odkrili so pravega sovražnika in se obrnili proti njemu. Po vojni so naraščale delavske organizacije, zadobivale so na moči in vplivu in korakale so od uspeha do uspeha. Ročni in duševni delavci, združeni v enotni fronti, so prodirali in osvo-jali postojanke, za katere so se cela desetletja brezuspešno borili. Uspehi te ofencive proletarijata so bili: 8 urni delavnik, bolniško zavarovanje je prišlo v roke delavstva, v podjetjih in delavnicah so dobili delavski zaupniki na vplivu, socijalna zakonodaja se je boljšala, svobodo zruževanje, govora in tiska si je proletarijat vzel, če tudi ni bilo tozadevnih zakonov. Temu enotnemu nastopu se niso mogli upirali niti podjetniki in plače in mezde so se tisti čas zvišale, delovni pogoji so se poboljšali. Vse to je bilo koncem 1918 in 1919 leta. Podjetniki in vlada so morali rešpekti-rati zahteve delavstva, ker delavske organizacije so bile močne in enotne, buržuazna kapitalistična organizacija — država, pa je bila še nekonsolidirana.
Buržuazija se je zavedala svoje slabosti, vedela pa je tudi, da tiči moč delavstva v organizaciji in enotnosti. Razcepiti je bilo treba delavske organizacije in delavsko stranko.
S parolo nacijonalizma si takrat buržuazija ni upala na dan, ker je ljudstvo še čutilo na svojih plečih, kam je prišlo med vojno pod to parolo. Nove delavske organizacije ni mogla ustanovljati, ker je tudi delavstvo vedelo, da je močno toliko časa, dokler je enotno. Kar kapitalistom ni uspelo med poštenimi masami delavstva, jim je uspelo med tedanjimi koruptnimi delav. voditelji.
V delavski stranki so se javili voditelji tKristan Tone, sedanji milijonar in bankir, Prepeluh, drugi milijonar in prekupčevalec), ki so pričeli varati mase: če hočemo svoj položaj poboljšati, moramo konsolidirati (utrditi) državo. Mase so nekaj časa verjele, žrtvovale so svoje interese interesom države (kapitalistične organizacije) in posledice tega konsolidiranja so se kmalu pokazale.
Buržuazija je v prvi vrsti konsolidirala vojaštvo, orožništvo in policijo, ki je prevzela zaščito interesov kapitala.
V mezdnih gibanjih so pričele odločevati puške in bajoneti, katere je buržuazija odvzela delavcem in kmetom.
Po teh dogodkih je delavstvo spregledalo in uvidelo, da ga je konsolidacija države oslabila in ojačila buržu-
azijo. Zahtevala je, da se prekine s politiko sodelovanja z buržuazijo in volitve so pokazale, komu proletarijat zaupa. 58 poslancev so dobili komunisti in 6 socijalpatrijoti. Tako je bila izdana delavska enotnost, v času, ko so se kapitalisti pripravljali na protiofenzivo. Korupnost enega dela delavskih voditeljev je dobila del nezavednega delavstva in ko je buržuazija izdala »Ob-znano« in pozneje še »zakon o zaščiti države« je mogla preiti sama v ofenzivo, ker je bila enotna proletarska fronta razcepljena.
%
Od leta 1920 se je položaj ročnega in duševnega delavstva skrajno poslabšal.
V tem času, ko je draginja življenjskih potrebščin narastla za več kot 300%, se uradniške in železničarske plače niso zvišale niti za 50%, drugim strokam delavstva se ne godi boljše. Delovni pogoji se poslabšujejo iz dneva v dan. Kapitalisti se požvižgajo na 8 urni delavnik in dela se po 10 in 12, ponekod po 14 in 16 ur dnevno. Pravice delavskih zaupnikov se skrčujejo, z bolniško blagajno, s pokojninskim skladom in z | delavsko zbornico gospodarijo od vla- j de postavljeni delavski laži-zastopniki. Vse to še kapitalistom ni dovolj, zato jurišajo na našo zadnjo pozicijo — na socijalno zakonodajo.
Zveza industrijcev na svojih zborih sprejema resolucije proti zakonu o zaščiti delavcev, nastopa proti delavskim zavarovalnicam za bolezen in nezgode, proti pokojninskim zavodom. Vlada, pokorni sluga kapitalistov, ukinja dvoje ministrstev, tistih, ki bi morali ščititi delavske interese. Ministrstvo za socijalno politiko in za agrarno reformo hočejo ukiniti. Kako respektira vlada kapitalistične želje, vidimo iz uradniške pragmatike in železničarske, ki so primer pragmatik, kakršne ne bi smele biti. Reakcijonarne — suženjske.
Rudarski zakon se izdeluje po predlogih trboveljske premogokopne družbe in pristranskega rudarskega glavarstva, novi davki se nalagajo, pa ne na profite, ampak na nezadostne mezde in plače. Draginja raste, mesto povišanja mezd pa dobivajo uradniki in železničarji zelene listke, da so reducirani. Po novi pragmatiki ni nikdo definitiven, vsakdo lahko pričakuje, da bo vržen na cesto. Iz vsega tega se zarnore videti, kaj hočejo kapitalisti. Ali bomo čakali in mirno gledali? Ne, čakati se ne sme, ni dneva več. Zamudili smo že mnogo, mnogo preveč. Zbirati moramo sile in moči, da se bomo uspešno mogli zoperstavili jurišem kapitalistov. Imamo več organizacij, razcepljeni smo. Ločijo nas programatične in taktične diference. Vsi pa govorimo, da smo za zboljšanje obupnega današnjega stanja. V tem oziru smo si edini in to nas združuje. Kdor misli iskreno in kdor hoče resnično koristiti delavstvu in mu pomagati, ta bo delal na vpostavitvi enotne fronte proletarijata za obrambo delavskih interesov pred atako enotnega kapitalizma. Parola vseh proletarcev mora biti danes: Proti ofenzivi enotnega kapitalizma moramo postaviti enotno fronto ročnega in duševnega delavstva.
V Jugoslaviji se še do danes ni uredil socijalno - politični položaj rudarskega proletarijata, ki ga je okrog 32 tisoč in ki predstavlja zlasti v Sloveniji še najbolj ustaljen del delavskega razreda Jugoslavije. Ureditev njegovega vprašanja je poleg reakcijonarnega režima v Jugoslaviji oviralo tudi pomanjkanje enotne rudarske organizacije za celo državo. Kajti od »Obznane« dalje je razredno organiziran rudarski proletarijat samo v Sloveniji, dočim ko je po južnih pokrajinah brez razredne stro- ] kovne organizacije in dela radi tega ! večinoma pod slabšimi delovnimi po- 1 goji kot rudarji v Sloveniji in za isto j plačo, ki je bila priborjena pred »Ob- j znano«. Rudarji na lirvatskem so pa v i velikem delu prišli pod upliv Radičev- j cev, »Hrvatskega Radničkega Saveza«, I ki pita rudarje z nacionalističnim šovi- j nizmom in demagoštvom, medtem ko ni j ukrenil nič resnega za zboljšanje nji- j hovega bednega položaja. Radikalska j vlada je poskušala ob zadnjem rudar- j skem štrajku v Sloveniji razbiti edino J razredno rudarsko organizacijo v Jugo- ; slaviji in potem prinesti reakcijonarni j rudarski zakon, proti kateremu se bi : rudarski proletarijat brez enotne raz- j redne organizacije ne bi mogel postaviti uspešno nasproti.
In tak reakcijonarni rudarski zakon hoče sedaj radikalska vlada poleg drugih reakcijonarnih odredb spraviti pod streho. V rudarskem zakonu, predloženem po radikalski vladi, se jasno zrcali živa delavnost združenih kapitalistov in njihove vlade, ki gre za tem, da se pri nas socijalnopolitična zakonodaja poslabša, da se socijalna politika pravzaprav likvidira.
Za novi rudarski zakon je gospoda prepisala nekaj odredb iz stare predvojne zakonodaje, deloma pa to zakonodajo še poslabšala. V odredbi o delavskem zavarovanju se govori o bratovskih skladnicah kot o samostojnih inštitucijah. Stare avstrijske odredbe o zavarovanju v bolezni, nesreči, starosti in invalidstvu so kljub svojemu nazadnjaštvu mnogo boljše kot sedanji zakon o zavarovanju, ki obsega zavarovanje samo v slučaju bolezni in po-nesrečenja.
Jugoslovanska buržuazija ne namerava kot je razvidno iz tega zakona) urediti delavnih pogojev rudarjev v okvirju splošne delavske zakonodaje, temveč hoče ustanoviti posebni rudarski urad — v Sarajevu in na ta urad prenesti skrb za vse rudnike, državne in privatne. In po tem rudarskem uradu v Sarajevu je dala izdelati dva ločena projekta o ureditvi rudarskega vprašanja: rudarski zakon in štatut o bratovskih skladnicah.
Rudarski zakon je največ prepisan iz starih zakonov, v več točkah direktno nasprotje zakonu o delavskem zavarovanju in gotovim določbam štatuta o bratovskih skladnicah.
§ 123. rudarskega zakona se glasi: Delovni čas znaša 8 ur dnevno in se more izjemno podaljšati na 12 ur. § 103. pa pravi: vendar ne sme faktični delovni čas prekoračiti 10 ur. Jugoslovanska buržuazijo hoče torej na vsak način podaljšati delovni čas v rudarstvu na
12—10 ur, odpraviti 8-urni delavnik. V
dosedanjem splošnem delavskem zakonu pa se glasi, da se sme delovni čas podaljšati največ za 1 uro nad delovnih 8 ur.
Po § 132 se lahko odpusti rudaria brez prejšnje napovedi, če se »necr stojno obnaša« proti delodajalcu : njegovim družinskim članom. Rude ' bi se potemtakem odpuščalo po svobodni volji podjetnikov in rudar se ne more nikjer proti temu pritožiti.
§ 122. pravi, da se ne sme sprejeti v rudasko službo delavca, če ni po predpisih končal vsoje službe. Tako bodo podjetniki uganjali persekucije nad delavstvom poleg kontrole po oblasteh.
§ 129 predvideva disciplinarne kazni: »V službenem pravilniku vsebovane su-marične mesečne plače ne smejo znašati polovice mesečnega zaslužka do-tičnega delavca.« Po novem rudarskem zakonu se bo torej po samovolji podjetnikov odtrgalo plačo rudarju skoro za pol meseca, kar pomenja brezpri-merno gladovno kazen.
Zavarovanje otrok je prav za prav po tem projektu odpravljeno. Novi zakon dovoljuje zaposlenje v rudarstvu otrokom z 12. letom 1
Torej same slabše odredbe, kot jih pa vsebuje splošni »zakon o zaščiti delavcev.«
štatut o bratovskih skladnicah vsebuje bolezensko, starostno, invalidno in zavarovanje v ponesrečenju. Zavarovanje naj bi se vršilo še naprej loče-'' od splošnega delavskega zavarove . Največja zavarovalnina dosega dn . zaslužek 40 Din. Ta zavarovalnim najvišja, čeprav lahko zasluži v re*.»~ ci 80—100 Din dnevno.
Invalidsko penzijo bi mogei dobiti rudar šele po 35 delovnih letih v višini 80% zagotovljene svote, torej v najboljšem slučaju 32 Din dnevno. Z vsakim letom po 35 službenimi leti se zmanjša invalidska penzija za nadaljna 2 procenta. Kdo pa more pod temi delovnimi pogoji služiti 35 let?! Materijalno pomanjkanje pri zavarovanju v bolezni in ponesrečenju je še večje kot pri splošnem delavskem zavarovanju.
♦
Konferenca rudarjev v Brodu na S., katero so sklicale delavske zbornice, je oba projekta odklonila. Na to konferenco so bili povabljeni tudi parlamentarni poslanci, ki pa na konferenco sploh niso prišli. Seveda, gospodje klerikalci imajo čas le za Koroščevo avtonomijo in katoliško vero, ne pa za rudarje. To naj si zapomnijo rudarji, ko bodo ti gospodje prišli agitirat za svoje kandidate. Klerikalci pač poročajo, da vetja za delavca »krščansko načelo: »Moli in delaj!«
Rudarji, vsi na noge proti temu reak-cijonarnemu rudarskemu zakonu. Delajte radi tega na upostavitvi enotne razredne rudarske organizacije!
Sestanek ljubljanskih zaupnik« N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
dudarji pred volitvami obratnih zaupnikov.
Trboveljska družba hoče prav povsod urediti tako, da bi bilo njerto gospod-sivo nad rudarsko maso čim trdnejše, čim trajnejše in dobičkanosnejše. Ne ustraši se nobenih zaprek, saj je znan izrek, da se kapital ne ustraši niti ve-šal, če znaša profit 100%. Po udušeni stavki je odpustila rudarske zaupnike in funkcijonarje, misleč, udari pastirja m ovce se razkrope. Prišlo jim je na misel, čas je, da se vršijo volitve obratnih zaupnikov, zdaj, ko so najboljši ljudje na cesti, zdaj, ko ne bo nobenega odpora. S temi volitvami obratnih zaupnikov si hoče pridobiti Trboveljska družba take zaupnike, ki ji bodo poslušni in ponižni hlapci. S temi volitvami hoče izigrati delavske interese še desetkrat botj.
Rudarsko delavstvo se mora zavedati, da se gre za njihove najprimitivnejše
pravice in mora prekrižati Trboveljski družbi ves njen račun. Rudarji morajo gledali, da se pri volilvah izvolijo za zaupnike oni možje, ki se nočejo udali, ki so zvesti bojevniki delavskega razreda in ki so pokazali svojo revoluci-jonarnost in poštenost v neštetih prilikah in zlasti pri zadnji rudarski stavki. Rudarsko delavstvo naj pri teh volitvah pokaže, da ne odjenja od svojih zahtev, da noče kloniti in da hoče nadaljevan bc-rbo. Te volitve naj bodo dokaz, da ostanejo rudarji še vnaprej v bojni vrsti in da se ne ločijo od svoje Zveze rudarskih delavcev.
Napačno bi bilo, če bi se razredno-zavedni rudarji ne udeležili volitev in mirno pustili, da se izvoli kdorkoli. Toda ne samo napačno, nego bi bilo tudi usodno. Strokovna organizacija je vsled stavke kolikor toliko trpela in najti je treba poti in sredstev, da se to popravi in nadomesti. Mnogo zamorejo k temu pripomoči tudi obratni zaupniki, oziroma obratni sveti. To so orgasi vseh delavcev, organiziranih in neorganizira-
nih, ki vživajo zaupanje in podporo celokupnega delavstva. Ti organi, te organizacijske oblike se je treba posluževati mnogo bolj, kakor se jo je do-sedaj. Mišljenje mnogih je namreč, da je strokovna organizacija strahovito važna in tako važna, da je kraikomalo nenadomestljiva, da je edino ona poklicana boriti se za gospodarske interese delavstva in voditi boje, štrajke i. dr. Vendar to ne more držati in praksa nam dokazuje, da temu ni tako. V Nemčiji n. pr. so mnoge strokovne organizacije v rokah socialdemokratskih birokratov in so se spremenile v direktno kontrarevolucionarne organizacije, do-čim ko so ravno obratni sveti posiali revolucionarni organi delavskih mas in so pričeli voditi vse politično in gospodarsko gibanje. In baš obratni sveti so s svojo akcijo uspeli, da vržejo Cunovo vlado pred par meseci.
V Jugoslaviji pa živimo v razmerah, ko so delavske organizacije slabotne in ne morejo premagati kapitalistične na-
vale ali jim vsaj dati zadosten odpor. Zato se moramo poteg strokovnih organizacij oprijeti drugih organizacijskih možnosti, ki napravijo našo borbo uspešnejšo. Ena taka možnost so baš obratni sveti, obratni zaupniki. Zakon o zaščiii delavcev jih predvideva in zakonska podlaga tem zaupnikom pomeni v današnji dobi precejšnjo prednost. Vrhutega je ta organ delavskih množic tako enostaven in elementaren, da ga nikaki zakoni ne morejo popolnoma zatreti. Gibanje obratnih svetov lahko postane mogočno gibanje, ki, naslanjajoč se še na druge organizacije, lahko delavstvu mnogo pripomore k uspehu, ki pomnoži njegov odpor, poveča njegovo aktivnost in bojno sposobnost. Najjas-j nejši dokaz za to je Nemčija in češka.
j Rudarji naj se vsega tega zavedajo. S Udeležiti se morajo polnoštevilno voli-j iev in pri volitvah izpričati svojo voljo ■ in povedati Trboveljski družbi:
\ Mi smo lačni, mi ne odnehamo, mi ho-\ šemo kruha in svobode!	K.
Demonstracije opozšcijonalnega dija-štva v Beogradu. — Ostri spopadi z 'vožriišKom. — številne areiacije. —
:	novembra se je sklical v Beogradu
inicijativo komunistične akademske
idine shod celokupnega opozicijo-nalnega dijaštva (komunisti, republikanci, zemljoradniki) v veliki dvorani hotela »Slavija«. Shod je bil sklican v svrho protesta proti terorističnemu režimu v Bolgariji. Zborovanje pa je policija prepovedala že v soboto. Kljub prepovedi se je zbralo nad 1000 akademske omladme, ki je sklenila, da kljub vsemu održi shod. Zemljoradniški poslanec Lazarič je olvoril zborovanje. Navzoči policijski komisar je opozoril zborovalce, da je shod prepovedan. Zbor je zahteval pismeno prepoved, na kar je policijski komisar pozval v dvorano pripravljeno policijo in žandarme-rijo, ki naj bi z brutalno silo razgnala zborovalce. Zborovalci so se postavili žnndarmeriji v bran, žandarji so rabili bajonete, zborovalci pa mize in stole. Žandarji so začeli biti mladino s puškinimi kopiti in po hutem boju se je morala mladina umakniti. Ali pred hotelom »Sla vi ja« je bilo že zbrano številno delavstvo, solidarno z opozicijonalno akademsko mladino. Tej sili ni bila več kos žandarmerija, kateri je pritekla na pomoč konjenica (en eskadron). Bilo je ranjenih več policajev in zborovalcev. Žandarji so aretirali 70 demonstrantov.
Zvečer je hotela mladina održati isti shod na univerzi. Žandarmerija je zasedla vse vhode v univerzo, pri čemer je prišlo do ponovnih spopadov med ^^darji in akademiki.
:o izgleda svoboda zborovanja
pod današnjim reakcijonarnim režimom, ki ne dovoli protestirati niti proti krvavemu terorju bolgarskih fašistov in so-cijalistov, ki so doslej po njihovem lastnem priznanju pomorili že nad 13 tiseč delavcev in kmetov.
Sestanek male entente.
6. in 7. januarja se bo vTŠiia v Beogradu konferenca male entente (Jugoslavija, Romunija, Češka itd.). Gospodje bodo skovali nove reakcijonarne načrte proti delovnemu ljudstvu.
Stipica Radič postaja vedno botj »miro-tvoren«.
Ko jo je Radič popihal v Anglijo, je farbal svoje kmete, da jim bo iz Londona prinesel v torbi hrvatsko republiko, v svojem žepu pa funte šter-linge. Mož je pošiljal dolga pisma v svoj list »Slobodni Dom«, preko trideset pisem je že napisal svojim bralcem, a hrvatske republike še ni bilo, ampak angleška vlada mu je nasprotno za<-grozila, da bo moral zapustiti Angino kot »nadležen tujec«. Mesto hrvatske republike grozi torej Anglija z izgonom predsednika hrvatske republike! Tragikomično, kaj ne. In v tem strahu se je Radič zopet »poboljšal« s tem, da se je zatekel k materi katoliški cerkvi in začel hvaliti slovenske klerikalce in njihovega Korošca, ki ga je imenoval na nekem svojem shodu na zagrebškem sejmišču »popa«, Kranjce pa — ma-garce. — Kdaj se bodo prepričale zapeljane kmetske množice, da Radič in Korošec s svojo republiko in avtonomijo lovita ljudi le na limanice in da ne mislita niti malo resno na uresničenje svojih parol in da potom samih volitev in londonskih pisem kmet ne more nik-
dar prih do osvebojenja? — Rešitev je edino le v revoiucijonarnem boju ramo ob rami z delavstvom pod okriljem edine stranke delovnega ljudstva Jugoslavije, NDSJ.
Pasic zopet zdrav. — Burne seje finančnega odbora, v katerem se razpravlja o državnem proračunu, so prišle do svojega konca. Francija je dala Jugoslaviji 300 milijonov frankov za nabavo kanonov in municije — in Paši-čeva »bolezen« gre zopet na bolje ... Zagoneten je ovaj Pašič, kajne?
Orjunaši so dobili pred mariborskim sodiščem po 6 mesecev zapora.
V Mariboru se je vršila sodna obravnava proti Orjunašem, ki so svoječasno izropali Cirilovo tiskarno v Mariboru. Orjunaši so dobili po 6 mesecev zapora.
Sodniki grozijo z izstopom iz državne službe.
25. novembra se je vršila v Beogradu konferenca sodnikov iz vse države. Sklenili so protestno resolucijo proti uradnišKemu zakonu in odredbi o razvrščanju sodnijskega osobja. Če se zahteve sodnikov ne izpolnijo, pretijo sodniki, da bodo prisiljeni zapustiti državno službo. Minister Trifunovič jih je tolažil, da bo »vodil računa« o njihovih zahteval, »v kolikor bo to mogoče«.
Proti Wranglovcem.
Nasilja in rovarenja Wranglovcev postajajo 7. vsakim dnem očividnejša, \Vranglovci so skoro država v državi Jugoslaviji in Bolgariji. To pa menda tudi radikalcem ni več všeč in nameravajo razorožiti vse Wranglovce in izgnati vse one, ki so na sumu, da vzdr-
žujejo tajne zarotniške zveze z reakci-jonarnimi organizacijami v Miinchenu, Pešti, Berlinu. Radikalci zahtevajo tudi od Bolgarije, da razoroži Wranglove čete, ki se nahajajo na bolgarskem ozemlju.
V znamenju reakcije. — Ukinjenje samouprave občin.
Srbska buržuazija, ki je s pomočjo JDS in NSS ustvarila in udejstvila zakon o zaščiti države, pripravlja sedaj nov »zakon« o samoupravi mestnih občin kraljevine SHS.
Zakon o zaščiti države, železničarska in uradniška pragmatika, teror nad rudarji, boj proti univerzi, to so one stopnice, po katerih drvi Jugoslavija navzdol v čase ruskih Romanovih in nemških Raubritterjev.
Sedaj se vrši napad na avtonomijo mestnih občin, temu bodo sledile kmetske občine in vse kulturne pridobitve, dokler ne prijadramo v one zlate čase, ko bo mesto samoupravnih in političnih inštitucij dirigiral javno življenje žan-dar s puškinim kopitom, za naše duševno življenje pa bo skrbel dolgolasi pop z monširanco v roki. Evo ti, brč, centralizma in sv. cerkve, evo ti ujedi-njenje vseh treh narodov v velikem žepu Pašičevih Radetov.
Da bo slovenski proletarijat spoznat nakano koruptne srbske buržuazije, ki v glavnem teži za tem, da uniči izraz njegove svobodne volje, bom citirat najglavnejše točke iz tega — znamenitega zakona.
Glava UL, čl. 18. obravnava, kdo ima pravico biti izvoljen v občinski svet: »članovi gradskog odbora mogu biti u isto vreme gradski liferanti ili preduzi-mači.« Na slovensko prestavljeno se
LISTEK.
V. Pamn.
Pokora*.
Ko smo šli prvič orat, sem jaz vodil kon|e, in on je oral, brazde so se rezale globoko in temno, kot bi bile prevlečene z nitjo. Plug se je gibal lahno m okretno in če sem se ozrl od časa do časa po dobrem človeku, sem zagledal njegov mirni obraz in zapazil kako se brez napora oprijema ročajev in brez truda vodi plug. Mislil sem, to delo ne more biti težko. Ko sem pa stal sam notranje razburjen in bojazljiv za plugom, se je pričela cik - cak črta; pri ovinkih se mi ni nikakor hotelo posrečiti, da napravim s plugom novo brazdo. Potem mi je dejal dobri človek:
»Ali noi jaz naplavim sedaj eno dve brazdi, dobri človek? Vodi ti konje! Skoro, opoldne, bomo izpregli, uboge živali so vendar trudne!«
Hvaležen sem mu, kajti po dolgem naporu so moje roke popolnoma otrpnile, v prstih nič več ne čutim in če bi še dalje oral, bi sicer iz neopravičenega sramu molčal, ali kaj dobrega ne bi nastalo iz tega. ‘'edtem ko jaz vodim konje in zrem v tla, pode raznovrstne čudne misli po moji ivi; ne morem se jih iznebiti, motijo me, T bi jih odpodil; ali ne posreči se mi, • nebiti se jih ...
* Tu prinašamo izvlečke iz romana istega imena izpod peresa znanega V. Panina. Pamn slika tu boj dveh svetov. Ljudje ruske va3i doživljajo v svojem delu, svojih pogovorih, v svojih malih in velikih bojih, v veselju in radosti usodo svetovnozgodovinskega pomena.
Z globokim srčnim gonjenjem mishm na dobrega človeka. Od trenotka, ko živimo v komuni, nismo nikdar ločeno delali, vedno smo bili skupaj... Kako je to? Sam ne morem razumeti. Ali nas ne bi morala pisarna komune pri delu ločiti? Včasih sumim o dobrem človeku, da je on sam zaprosil za to predsednika komune ... Čudim se njegovemu potrpežljivemu človeškemu nežnemu čutu in si često ubijam glavo nad tem: »)a, za božjo voljo, odkod ima to? To ni nikak zunanji sijaj, nobeno salonsko pravilo!... Nel...« — stresam z glavo v odgovarjanju no svoje lastne misli — za tem tiči nekaj drugega! In rad bi prodrl v tajnost tuje duše; ta človek mi zato postaja drag, ker ga obdpja ta nepojmljiva skrivnost. —
— Okrog poldneva sva izpregla konje; gobci so bili mokri od znoja in težko so dihali. Mediem ko otiram s cunjo znoj z vratu in prednjih nog, vdihavam ta težki, posebni vzduh konjskega potu. Prej ga nisem mogel prenašati, slabo mi je postalo po njem, sedaj pa, v svežem pomladanskem zraku mi je jako prijeten, omamen. Veselo drgne konj svoje široko čelo ob moje prsi, kot bi nestrpno prosil za krmo. Z obema rokama ga božam preko oči. Dobri človek dela isto z drugim konjem. S skrivnimi pogledi ga opazujem, on pri tem ves čas nekaj tiho in nežno mrmra v brado. V vsakem njegovih gibov pride toliko blagohotnosti in ljubezni do živali do izraza, in zdi se mi, kot da se mu radostno smeje konj, za katerega on skrbi. —
— »Brez šale, ti božja žival. Ja, ti hočeš gotovo že jesti. Soj te poznnml Počakaj samo, takoj ti obesim vrečo za krmol« — in proti meni obrnjen reče v tonu skrbnega kmeta:
»Koko sta vendar oslabljeno najma konjnl Glej, rebra jima lahko preštejevol Delo m
lahko; za konja je pomlad najtežji čas in ii sam veš, koko slabo, suho krmo imamo.« —
DokodeT seže oko v daljino, so povsod naokrog polja oblita s solncem in lahno izparivajo v pomladanskem vzduhu, ki se razprostira nad vsem kot prosojni pajčolan. Jasno in pomladansko sije nebo in zdi sc, da se njegova modrina greje v življenje izžarevnjočeh žarkih apribkega solncn. Naokrog po poljih se črtajo tu in tam temne postave delavcev. Kako majhne, kako ničevne so v primeri s to molčečo razprostrto zemljo, ki nudi vročim, plodnim solnčnim žarkom kot žena svoj močne prsi... dočim ko smešno majhni ljudje grebejo, se gibljejo in zadajajo z globokimi, temnimi brazdami rane nedotaknjenim prsim matere zemlje ...
Sedim in mislim: Ali jo ranimo, ali oživljamo? Tudi hi zadenemo na eno ugank življenja... Če pustimo zemljo nedotaknjeno, bo od enega do drugega konca obraščeno s stepno travo in grmičevjem in njeno lice bo v suši razbrazdano od globokih brazgotin... in neprijazna, nedomača bi bila zemlja, nad katero bi vela taka puščovna divjost... Kakor hitro se pa dotakne svetlo jeklo in mogočna roka ni-čevnega človeka zemlje... ali sploh nc roka, temveč misel... ne vem... ali roka in misel istočasno ... tedaj se pokrije mesto z divjimi travami z žametno mehkimi, zelenimi livadami, z vrstečimi se progami žitnih polj... in človeško življenje pričenja poganjati klasje, zoreti... In ona, vlažna mati zemlja redi s svojimi prsmi milijone ljudi, blaži njihovo bol, lajša njihovo trpljenje ... — Da, — mislim, — in vendar rani človek
prsi zejnljel Kako naj sc to pojasni...
— »Moraš vendar jesti svoj kruh, dobri človek!« Glas dobrega človeka pretrga nit
mojih misli. Prav ima; pričel sem lupiti kuhan krompir, pri tem se zamislil in pozabi na svoje misli. —
— Duh sveže razorane, po solncu razgrete zemlje se močno čuti v zraku, iz polnih prsi ga vdihavam, zdi se mi, kot da prodira v vse luknjice mojega telesa, kot bi bilo vse moje bitje prepojeno z vzduhom zemlje, in čutim se kot sina zemlje... in postane mi tako dobro pri duši ob tej zavesti ... tiho se smejim, brez vzroka ...
— Ali nisi h, vlažna,skrivnostno molčeča, ii mati, ona, ki si zvezala nas vse?... Ali nas nisi tu zbudilo k življenju in nas rediš? ... Ali nisi h tista, ki radevoljno sprejemaš v svoj objem vse. trpeče, brez pota in cilja blodeče, pod težo življenja propadajoče ... To prvič v mojo zavest prodirajoče čuvstvo s ezasaja kot kol globoko v mojo dušo ...
— Dobri človek spi nedaleč od mene; zleknil se je po zemlji. Pod glavo je dat kepo prsti, no njo svoio mehko raztrgano kapo. In on spi mirno, njegovo dihanje se jedva čuje, zaprte oči dajejo njegovemu obrazu čudovito žalosten izraz. Gledam giu in ne morem najti lahkega smrtnega pečata, katerega daje spanje obrazu vsakega človeka. .. • Spanje je vendar vsakdanja oblika smrti, je začasna kratka smrt... Bela, dolga brada se dotika s svojimi konci zemlje ... kot bi zrastla iz nje. Od časa do časa zatrepeče v kotu ustnic, s tem postane njegov obraz boli živ, dobrosrčni, malo tužni izraz pa nc izgine niti za trenutek z obraza, kot bi tudi v spanju dalje predel svoje nežne, človeško-zemeiiske govore ... in tako strastno rad bi prodrl v globino njegovih misli, llgankepolni človek, ugank polna duša!...
(Dalje sledi.)
pravi: »Prihodnji občinski svet bo ob- | stojal iz samih liferaniov, ki bodo ob- j enem naznačali iudi cene svojemu bla- s gu.« Ti zastopniki proletarskega dela mest si bodo na enostaven način kupovali svoje mandate v občinskem svetu.
Nadalje razpravlja zakon o volitvah, skrinjicah, o policijski asistenci pri volitvah itd. Potem govori o pravicah obč. sveta in o gradskern poglavarstvu, kjer ima glavno in končno veljavno odločilno pravico gospodin minisiar unu-trašnjih poslova. Gospod minisiar imenuje namestnika župana (čl. 86.), gospod minister odobrava in ne odobrava \ statut uradnikov pri občini, on sam določuje plačilno shemo, sploh bo g. minister poskrbel, da bodo vsi mestni uradniki verni in udani podložniki radikalne eshaezije. (čl. 87., 88.).
Najvažnejše poglavje pa je šesto, čl. 89., ki se glasi: »Na čelu splošne uprave v mestnih občinah stoji veliki župan.« Cl. 89.: »Mestni veliki župan se imenuje s kraljevskim ukazom na predlog ministra notranjih del z odobrenjem ministrskega sveta.« Torej časi Hribarjev, Lukanov se zopet bližajo. Časi terorja poedincev, kupljenih od vlade, z davki in krvjo proletarijata se nam obetajo tudi v mestnih občinah. Ko bodo razni Hribarji, Lukani in drugi slove-nački radikali siti in bogati, pridejo nas osrečevat razni Zaradoviči iz Beograda — iz Meke slovenskih demokratov in liberalcev. To bo veselje v taboru ljubljanskega Izraela, ko bodo tako blizu vira raznih sv. Sav, koncesij in drugih takih posledic velikožupanovanja. Pa naj še eden reče, da nismo osvobojeni od vseh pridobitev iz prejšnjih časov! Pravice mesi. velikega župana so sledeče: Mesini veliki župan vrši nadzor nad delovanjem občinske samouprave -II?!?!?) in nad javnim delovanjem, ki spada v krog mestnega poglavarstva. Njegova dolžnost je, da zahteva vedno kadar smatra za potrebno, najmanj pa dvakrat na leto, revizijo vsega dela. On sme na poziv pojedinih ministrov in tudi po lastni inicijatrvi predpisovati županu bližnje naloge in zahtevati od njega informacije, sploh izvršuje vse pravice in dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon.« (čl. 93.). Nadalje: »Mestni veliki župan ima provico sklicavati seje obč. svela in jim predsedovati, nima pa pravice glasovanja. Za mestnega velikega župana smejo biti imenovani samo diplomirani 'pravniki, ki so že služili najmanj 15 let v državni službi.« Amin.
To je začetek in konec svega zakona o samoupravi mesinih občin. Da bodo veliki župani v mestnih občinah samo diplomirani radikali s 15 letno prakso v državni korupciji je popolnoma jasno. Do bodo samo oni sklicevali seje obč. sveta in jim predsedovali, je še bolj jasno. Da bodo končno ti gospodje veliki župani predpisovali delokrog celemu svetu z županom (ta majhnim) skupaj, je pa nadvse jasno.
Sedaj naj določijo še uniforme (recimo take kot jih imajo žandarji v Ma-cedeniji) za vse obč. svetnike in ta male župane, vstopnino k sejam obč. sveta: evo ti moderno, čisto nacijonalno, jugoslovansko marijonetno gledališče.
In izpolnila se bode želja »Slov. Naroda«, »Jutra« ter njihovih štabov: ne bo več akcijskih odborov, klubov Neodvisne stranke, nobenih »komunističnih« odsekov, ampak en sam veliki župan z batino v eni, s cvenkom v drugi roki. Ostane kvečjemu še kak bar v Emoni
Internacionalni
Nemčija brez vlade. — Komunistična in fašistovska stranka razpuščeni. — Pred generalnim političnim štrajkom?
Ta teden je zopet prinesel v Nemčiji na polju notranje politike odločilne dogodke. Ze pred petimi tedni na počitnice poslani parlament se je zopet sestal. Dosedanja Stresemannova vlada j c morala odstopiti, ker je dobila nezaupnico večine parlamenta. Za nezaupnico so glasovali komunisti, socijalisti »n fašisti. Nova vlada še ni sestavljena, mogoče je, da pride do vojaške ali uradniške vlade. General v. Seeckt je odredil razpustitev komunistične stranke Nemčije in fašistovske, torej razpustitev dveh strank, ki se borita za zavzetje oblasti v Nemčiji in proti katerim :ie srednji meščanski in malomeščanski
ali pa v kleti v Zvezdi, kjer se pod zvoki pristnih ciganskih muzik in po želji še bolj pristnih ljubljanskih »Welt~ damen« bode dirigirala občinska politika. Seveda do onega časa, ko se bodo proletarijatu odprle oči in zaprle pesti.
Da bodo pa prav vsi zadovoljni, se bode vsa uprava z uradniki vred podržavila. Čl. 153 pravi: »Vsi mestni uradniki in nasiavljenci se prevedejo z dnevom sprejetja tega zakona na razpoloženje za eno leto, kadar pa mine »ovaj« rok, se ž njimi postopa onalogno z zakonom o državnih uradnikih in na-stavljencih.«
Eno leto na razpoloženje in kadar mine ovaj rok, ostanejo samo še zanesljivi elementi, to se pravi, oni, ki bodo imeli legitimacije z brado Nikole.
Roke koruplne belgrajske porodice sega ludi že po samoupravi občin, iz katerih hoče ustvarili glavno agenturo policajradikalnega režima in veliko korito za velike župane in njemu podobne dvonožce. Vse drugo ostane po starem. Davki in drugo je dolžnost občanov — veselje, pojedine, pa od boga poklicanim. Uradništvo, obglavljeno in podržavljeno, bi pa delalo tlako za revne pare in s praznimi želodci. Za mestnimi občinami pridejo kmečke.
Ali naj mi čakamo z upognjenimi hrbti na ta nov udar? Ali naj molče sprejmemo nove okove, ki nam jih nalaga zbesnela srbska reakcija?
To je zadnji uspeh klerikalne »opozicije«. Delavci in kmetje, zapomnimo si ta nov »veliki uspeh« klerikalne politike in strnimo se pod praporjem naše NDSJ!
Premeščanje železničarjev. — Ministrstvo za promet in »samoobračaj« je sklenilo, da se ima smairati vsa preme-ščenja železniških uslužbencev kot premeščenja na lastno prošnjo, a ne po potrebi siužbe, tako da oni, ki se selijo, nimajo pravice na kritje selivnih stroškov po železniški upravi. Sedaj se bo premestilo železničarjevo družino kam v Makedonijo in premeščeni železničar bo moral nositi vse ogromne selivne stroške, če ne bo hotei biti odpuščen iz službe. — Ali so take odredbe mogoče še drugje kot na reakcionarnem Balkanu?
Aktivnost državnih železnic. — Državne železnice v Jugoslaviji so imele v letu 1921/22 881 milijonov 396.098 Din izdatkov, a dohodkov 1 milijardo, 133 milijonov 563.293 Din. V letu 1922/23 so znašali izdatki 985 milijonov 721.683 Din, a dohodki 1 milijardo 169 milijonov 774.946 Din. To pomenja čistega dobička 181 milijonov 53.262 Din ali 18%. Za železničarje pa seveda »nema para«, dokler ne bodo železničarji z bojem močne organizacije prisilili vlado, da najde zanje »pare«.
Kdo naj prihaja na radikalska zborovanja? — 12. t. m. je imel radikalski minister Srskič shod v Brezi. Shod je bil zelo slabo obiskan, čeprav je izdal »katarski« predstojnik sledeči oklic: »Vsi knezi in muhtari okraja visoškega, vsi, ki imajo orožne liste, in ki imajo kaka dovoljenja kakor tudi vsi, ki so zaposleni v državni službi, morajo priti na shod, a ako kdo ne pride, bo izgubil vse, kar ima: kneževsko čast, orožni list, službo.« — Menda ni potreben noben komentar za nečuveno radikalsko korupcijo.
pregled-
blok brez moči, zlasti po odstopu njegovega predstavnika — Stresemanno-vega ministrskega kabineta. Komunisti so izjavili, da se požvižgajo na to razpustitev, ker ta razpustitev prihaja od oblasti, ki se nahaja pred končnove-ljavnim polomom. Izjavili so, da bo komunistična stranka obstojala dalje in povedla proletarijat do zmage. V dokaz temu so pričeli s pripravami za generalni politični štrajk v celi Nemčiji.
Situacija se je doslej že toliko razčistila, da je kak nov kabinet, ki bi lavi-ral med desnico in levico, nemogoč. Prišlo bo najbrže do vojaške vlade, proti kateri se bo pa uprl celokupni proletarijat pod vodstvom komunistične stranke, kar bo brezdvomno privedlo do odločilnega boja.
Dogodki se razvijajo torej popolnoma drugače, kot so si zamišljali meščanski in malomeščanski parlamentarni »kuli-senšibarji« od Stresemanna do socialdemokratov.
Tudi na zunanjem političnem polju se bližajo za Nemčijo odločilni dogodki. Stinnes je podpisal na svojo roko pogodbo s Francijo, kot smo mi vedno predvidevali, nemška veleindustrija hoče s tem končno kapiiuliraii pred francoskimi imperijalisli, samo da ohrani svoje ogromne profite. Vodilne enten-tine sile so si edine v eni stvari. V pogledu vojaške kontrole nad Nemčijo in v pogledu povratka bivšega nemškega prestolonaslednika obsojajo držanje dosedanje nemške vlade.
Stresemannova vlada je pred svojo demisijo priznala, da ne ve izhoda iz današnjega položaja Nemčije. Tega izhoda ne bo vedla nobena vlada, ki bi še nasledila Stresemannovo kajti položaj v Nemčiji je tako dozorel, da ne more zadovoljiti nemškega delovnega ljudstva niti kaka kolebljiva vlada, niti vojaška diktatura. Nemška buržuazija ne ve izhoda, nemški proletariat se pa pripravlja na izhod, internacionalni proletariat ga bo moral pri lem podpreti...
Češka buržuazija se razburja nad naraščajočo močjo komunistov.
Kot smo že zadnjič poročali, je zapo-čela komunistična stranka Češkoslovaške z močnim gibanjem obratnih svetov. Češki meščanski časopisi opozarjajo na to nevarnost za buržuazijo ter pravijo, da bo komunistična stranka Č. S. R. s centraliziranjem obratnih delavskih svetov stvorila organ zastopnikov delavstva, delavski parlament v nasprotju z meščanskimi. Ta parlament bi v ugodnem trenutku prevzel oblast v svoje roke kot predstavnik delavskega razreda Češkoslovaške. — Ta strah češke buržuazije pred gibanjem obratnih svetov jasno dokazuje poleg nemškega zgleda, da predstavlja v današnjem položaju gibanje obratnih svetov največjo revolucionarno silo delavskega razreda.
NADALJNI USPEHI GLADOVNE POMOČI ZA NEMČIJO.
češki proletariat je imel pod vodstvom komunistične stranke javne shode po vseh važnejših mestih in na teh shodih se je soglasno izrekel za pomoč nemškim delavcem,- Praga sama je dala doslej 2 toni (2000 kg) žita. Zbralo se je 14.000 dolarjev. Akcija se nadaljuje v polnem teku.
Francoski proletariat je poslal doslej
20.000	frankov in en živilski transport.
} Španija in Italija — nov sredozemski blok.
j Te dni je bil sprejet v fašistovskem in j papeškem Rimu z vsem pompom špan-! ski kraljevski par in vojaški diktator ! Španije general Primo de Rivera. Ves ; pomp in manevri italijansko-španske l mornarice na morju so imele namen, pokazali imperialistični Franciji in Angliji, da sta upostavili vojsko zvezo fa-šistovska Italija in Španija, ki ječi pod vandalskim terorjem vojaške diktature, katero blagoslavlja katoliška cerkev ... Vse »svečanosti« so imele pokazati, da se bo italijanska in španska buržuazija združeno borila proti imperialističnim težnjam francoske in angleške buržuazije na Sredozemskem morju, da je Italija dobila novega zaveznika v boju proti balkanskim državam, Jugoslaviji in Grčiji.
Zanimiv je tudi govor španskega kralja, ki je dejal, da je položil na njegovo glavo kraljevsko krono Krislusov naslednik, papež. Bog je torej postavil po svoji božji volji vojaško diktaturo v Španiji in fašistovski teror v Italiji. Ker ljudstvo ni danes več tako neumno, da bi verovalo »božjim namestnikom« na zemlji in pokorno hlapčevalo svojim tlačiteljem, postavlja seda; bog take namestnike na zemlji, ki s strojnimi puškami, bajoneti in bombami vzgajajo ljudstvo za nebeško kraljestvo. Zato blagoslavlja danes nezmotljivi papež, predstavnik krščanske cerkve, zvezo fašistovskih krvnikov in vojaških diktatorjev.
Sovjetska Rusija Je proglasila bojkot nad Švico.
Ker je bil morilec Vorovskega pred švicarskim sodiščem oproščen, kakor j smo zadnjič poročali, je sovjetska vla-i da sklenila, da prekine vse odnošaje s i Švico; nobenemu švicarskemu podjetju I se ne bo dovolil prihod v Rusijo in vsak direktni ali indirektni politični in gospodarski kontakt med Rusijo in Švico je prekinjen.
Bližajo se časi velikih mestnih županov! Gospodine arhivar Fabjančič, podvizajte se s svojimi denuncijacijami — mogoče — sam Bog in Pašič vedo •— stolček je še prazen.
*
Traži se veliki župan. Predpogoji: legitimacija z brado, petletna praksa v zaradi in pobijanju štrajkov ter najmanj dve uspešni denuncijacijill ♦
Za gladujočo proletarsko Nemčijo.
POMEN GLADOVNE POMOČI ZA NEMČIJO.
Lakota se plazi po proletarskih predmestjih Nemčije, silno polagano izumiranje mas se je pričelo v Nemčiji. In ta beda v Nemčiji ni nikak revolucionarni faktor, temveč tira mase v obup in ne v boj za socializem. Mnogo jih napravi za žrtev nacionalistične-antisemitične demagogije, tira jih v brezmiselne revolte in plenjenja in s tem pred puške policije in vojske, ali ne dela jih za zavestne, disciplinirane borce za zmago proletarske stvori v Nemčiji. Vrste lumpenproletariata se množe radi tega strašnega naraščanja gladu.
In če imamo vse to pred očmi, se zavedamo ogromnega političnega pomena pomožne akcije, ki jo je započe-la za Nemčijo Internacionalna Delavska Pomoč. Internacionalni proletariat ne podpira nemških proletarcev samo iz človeškega čuta. Proletarci ostanejo tudi v pomožni akciji proti lakoti poda se ohrani nemškemu proletariatu predpogoj za njegovo zmago, da se litiki in revolucionarji. Danes gre za to, ohrani sile proletarskega razreda Nemčije. Njegovo telesno kot duševno silo, samozavest in zaupanje v solidarnost delavcev vseh dežela. Z resnično pomočjo svetovnega proletariata se bodo nemški delavci najbolj uverili, da ni socializem nobena pobožna želja in nobena fraza, temveč realnost, da v resnici obstoja internacionalna solidarnost, enakomisleči proletarski borci v vseh deželah sveta.
Holandski komite Internacionalne Delavske pomoči je zbral doslej 4000 holandskih goldinarjev, s katero vsoto se je ustanovila v Berlinu posebna kuhinja holandskega komiteja, v kateri dobi dnevno hrano 500 delavk.
Ruski proletariat je poslal nadaljnih
25.000	zlatih rubljev, angleški je odposlal doslej 400 funtov šterlingov.
Pomožna akcija je v polnem teku v Švici, Danski, Norveški, švediji in Ar-gentiniji.
Kot je razvidno iz tega, je pomožna akcija v teku že v večini dežela. Samo dežele, v katerih vlada beli teror, so ovirane pri tej pomožni akciji.
Nemški proletariat ne bo obupal v svojem boju.
Delavci vseh dežela stojijo za njim in ga bodo z vsemi silami podpirali do končne zmage.
Mimogrede.
Pred kratkim je gospa soproga gospoda ravnatelja Skubica izgubila in zopet našla zlato ovratnico z biseri v vrednosti nekaj milijonov kron.
Ali niso mogoče ti biseri vaše krvave potne kaplje in solze vaših žen in otrok? Oglasite se!!
*
G. Fabjančič je postal zgodovinar ter zbira podatke za arhiv policijske direkcije v Ljubljani. Samo škoda je, da je izpustil podrobnosti o svojem potovanju čez mejo — kar bi bilo zelo zanimivo.
V zadnji številki »Delavskih Novic« se je podala kompanija ieh -ičev na pot najpodlejšega denunciantsiva in provokatorstva. Najprej sta Lovro in Fabjančič privedla v delavski pokret emisarja radikalcev Stefanoviča in mu izročevala najodgovornejša mesta, nato sta ustvarila SSDZ, o kateri pa delavstvo ni hotelo ničesar slišati, ker je imela služiti raznim zbankrotiranim voditeljem. S Stefanovičem vred sta zletela iz pokreta, z »Delavskimi Novicami« sta pričela uvajati razkolništvo in ko sta spoznala, da ne uspeta, sta pričela sedaj provocirati in denuncirati na način, ki se da primerjati samo še počenjanju klerikalcev ob izbruhu svetovne vojne. »Delavske Novice« bi čisto lahko izhajale kot priloga policijskega lista. Daleč ste prijadrali, falirani študentje in suplentje!
*
»Volksstimme« — Gotiesstimme.
»Volksslimme« pravi v svoji zadnji številki, da je Volkes Stimme — Gottes Stimme — ljudski glas - božji glas. »Volksstimme« se bo torej v bodoče imenovala »Gottes Stimme«, izdajal jo bo pa še vedno Eržen, von Gottes Gna-den Obermann der Marburger Patri-oten.	Der rote Teufel.
*
Ni zakona!
Iz Krmelja smo zvedeli:
Občinski odbor je predlagal, da plača podjetje Jakil od vsake tone premoga 20 kron občinske doklade; potem je predlagal odbor tudi, da plačajo doklade od oglja in drv vsi tisti verižniki, ki imajo to oglje in drva v rokah. Toda, čudovito! Prišel je z višjega mesta odgovor, da ni zakona, s katerim bi se prisililo podjetje plačevati to doklado.
Za kapitaliste ni zakona, za delavca in kmeta pa ima država spleten bič, s katerim opleta po njihovih ramenih po
— zakonu o zaščiti države. ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*•
Dopisi.
ZAGORJE. — Bivšemu poslancu komunistične stranke, bivšemu uredniku »Rdečega prapora« in »Delavskih Novic«, bivšemu Vladislavu Fabjančiču sporočajo bivši zagorski bralci bivših »Delavskih Novic«, da so že bivšega marca postali bivši naročniki bivših »Delavskih Novic« Vprašamo le, odkod denar in kako to, da je v Zagorju radikalni tajnik kolporter »Delavskih Novic«
— Ante (to ime si je nalezel možicelj od Suntajsa, mogoče se še česa druga naleze) Kastelic Uskokovič? S tem smo izrekli zadnjo sebedo!
Bivši bralci »Del. Novic v Zagorju.
ZAGORJE. Kljub vsem klevetam so-cijalistov in naših slavnih žandarjev, gibanje v Zagorju ni zamrlo, ampak stopa krepko navzgor. Naj se baroni Trboveljske družbe ne vesele predolgo svo-lih profitov, kajti rudarji pridejo znova zahtevat pred nje svojih pravic in večjega kosa kruha. Profit, ki se jim je strašansko povečal vsled neprestanega povišanja cene premogu, narekuje njihovo početje in profit jih bo pripeljal do - bankrota. - Odpuščeni rudarji ne dobe nikjer dela in dolžnost vseh rudarjev je, da podpro po najboljši moči svoje žrtve. Nekateri hočejo sicer odpotovati v inozemstvo, toda ne dobijo potnih listov, češ, ostani tu, tako da so v resnici obsojeni na brezdelje in stradanje. Da pa ne dobijo potnih lislov je vzrok v tem, ker namerava državno pravdništvo dati obtožnico so-drugom Hočevarju, Marnu, Klopčiču i. dr., ki so že nekaj tednov presedeli v litijskih zaporih in ki bi jih menda radi kar za vedno sprejeli v »državno službo« za zamreženimi okni. To je justica, ki zapira lačne rudarje, ki obsoja Kero-ševiča in Alijagiča na vešala in ki oprošča morilce našega vrlega sodruga Vo-rovskega in morilca Bolgara Daskalo-va. Oblastniki, ali ne pomislile nikdar na bodočo sodbo ljudstva?
Maribor. - K petletnici upora 97. pešpolka v Ukrajini. V »Jutru« priobčuje gosp. —ut članek o petletnici upora 97. pešpolka z očitnim namenom, da poRaže samega sebe kot dotičnega, ki bi lahko 07. pešpolk z vsem orožjem pripeljal na Koroško, da bi ne bilo ljudi med vojaki, ki so ubili disciplino, iz-
ročili orožje, denar in ves materijal Petjurovcem, da se jih le-ti koi berače prepeljali na Madžarsko.
Ker se kaže pisec članka v prelepi luči, poglejmo stvari malo natančneje v obraz. Kar se tiče 8. čete v postaji Balta, se je ta uprla na večer 1. novembra 1918., ko je zvedela, da se je v mestu Balta uprl 5. domobranski polk. Temu uporu so se pridružili še drugi in sicer radi tega, ker poveljnik ni dal nobenih navodil za povratek v domovino, kljub temu, da smo že imeli posebno izdajo časopisa »Rijevska misel« z vsebino »Revolucija v Avstriji in Nemčiji«. Vojaki, sili dolgoletne vojne in avstrijskega imperijalizma, so se smatrali odvezanim vojaške dolžnosti in so se takoj hoteli raziti, še le, ko so dobili iz Birzule poročilo od g. Pluta, da se bo polk kot jugoslovanski polk lahko vozil preko Ruifiunije v Jugoslavijo, se je moštvo po nagovarjanju s strani novih poveljnikov stavilo pod komando g. Pluta, rekviriralo vlak in se odpeljalo v Ti-raspol.
Tam so čakali in čakali, ali o obljubljenem povratku v domovino ni bilo ne sluha ne duha. Moštvo je postalo še bolj nejevoljno, ko je slišalo, da je Primorje zasedeno od Italijanov. Nato je g. Plut pripeljal polk kot SHS polk »Nanos« v Odeso ter obljubil, da nas že čakajo parniki, ki nas bodo takoj po Črnem morju in Donavi prevozili v »domovino«.
A v Odesi smo doživeli razočaranje. Srbski konzul je izjavil, da ladje nimajo premoga. Francoski konzul pa je hotel, da bi šli »začasno« stražiti antantine magacine v Herson proti boljševikom. Videlo se je, da za prevoz vojakov v »domovino« niso imeli premoga, za prevoz v Herson proti boljševikom pa dovolj. Vojaki so tedaj uvideli, da jih hočejo izrabiti kot belo gardo proti rdeči armadi in se še dalje boriti za carske »ordne«. Srbski konzul, videč razpoloženje, je rekel, če se polk ne pokorava antantinim poveljnikom, se ga smatra boljševiškim. No prav! Moštvo ni hotelo več služiti kapitalističnim interesom, je odklonilo povelje in aretiralo g. Pluta, ki je ponoči v srajci in spodnjih hlačah pobegnil iz zapora. Prič dovolj.
Polk bi se tedaj razšel, da ni bilo nekaj »defetistov in neznačajnežev«, ki so polk spravili v domače kraje. Prevoz so poskrbeli Petjurovci do madžarske meje pod pogojem, da oddamo orožje in tren, s čemer se je moštvo strinjalo po g. Plutu, bi se moralo bojevati skupno z Djenikinovci in Vraglovci za interese kontrarevolucionarne ruske buržuazije.
TRBOVLJE. Preteklo je že več mesecev, vršile so se že večkratne intervencije, toda Trboveljska družba noče sprejeti odpuščenih rudarjev nazaj na delo. Par mesecev v zaporu in še par mesecev tavanja za delom — to je usoda rudarja in to je krivica, ki vpije po maščevanju. Nekaj odpuščenih je dobilo delo pri tukajšnjih stavbinskih družbah, toda Trboveljska družba je iz velike dobrotljivosti dosegla, da so i tam odpuščeni rudarji bili ponovno še enkrat odpuščeni. Kam sedaj? Zima je tu, rodbine brez vsega. Nekateri so že odpotovali v inozemstvo, nekaj jih pa še namerava. Zgodilo se je tudi, da je pred štirinajstimi dnevi hotela Trboveljska družba vreči odpuščene sodruge iz stanovanj. Prišel je poziv preko sodnije, da je treba v teku tega in tega časa zapustiti rudniška stanovanja. Vendar pa se je rok za izpraznitev na sodniji podaljšal do 1. februarja.
VRHNIKA. Tudi na Vrhniki smo se pričeli dramiti in stopati v vrste raz-redno-zavednega proletarijata. Ne bodo nas varali več razni delavski laži-vodi-telji kot socijalisti, pa bodisi krščanski, narodni ali koruzni. Zanje je pri nas odklenkalo, zlasti odkar prodira med nas in zadob>va tal Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije. Oklenili smo se nje in z njo, združeni z delavci ostalih krajev in dežel ter s kmeti, se bomo borili za delavsko-kmečko vlado. Zato smo pa tudi v nedeljo položili temelj krajevni organizaciji N. D. S. J. in na sestanku, ki mu je prisostvovalo obilo sodrugov, izvolili odbor. Na delo, vrhniški proletarci, stopajte v Neodvisno Delavsko Stranko, da bo Vrhnika postala rdeča.
Mladinski
Omladinci, naprej!
Delavska mladina Slovenije je od po- j četka svojega gibanja izpostavljena j najhujšemu terorju in karkoli si je pri- j borila, je dosegla z vztrajnostjo, po- j žrtvovalnostjo in bojem. Ali zadnje čase so si jugoslovanski oblastniki z veliko slastjo privoščili mladinsko gibanje. Baš na železni teden in na deveti interna-cijonalrti mladinski dan je teror dosegel svoj višek. Zapori so se napolnili z mladinci iz Jesenic, Ljubljane, Zagorja, Trbovelj in Hrastnika, mladinske organizacije so se zapirale, njihovi prostori j zapečatili, mladinski shodi so se prepo- J vedovali in končno se je cela ta veriga nasilj končala s prepovedjo »Proletar- J ske mladine«.
Ali ves ta naval ne more ustaviti mladinskega gibanja. Revolucijonarna mladina Slovenije se hoče i nadalje borili proti fašizmu, proti militarizmu, proti obuboževanju in za zrušitev kapitalizma.
Omladinci! Delajmo v naši NDSJ, okrepimo jo, borimo se v strokovnih organizacijah, širimo delavski tisk. Naprej!
»Vesna« še vedno ne sme delovali Med rudarsko stavko so oblasti za nedoločen čas ustavile delovanje mladinske organizacije »Vesne« in v centrali zaplenile knjige, zastavo in ostali inventar. Pod to pretvezo pokrajinska uprava ni dovolila ustanovitve podružnic v Trbovljah, Litiji in Zalogu. Do danes še ne vemo, kaj misli oblast z »Vesno«, ali jo hoče razpustiti ali pa obdržati v takem stanju kakor danes. Razpuščena ni, toda delovati ne sme. Čudovito! Naše organizacije se zatirajo, orjunaške tolpe pa lahko delajo nemoteno in pridigajo teror ter napadajo delavske domove. Živimo pač v režimu belega terorja.
Delaska mladina zahteva, da se »Vesni« dovoli delovanje in da se nasprotno razpusti Orjuno ter razoroži njene tolpe.
Kongres R. S. O.
Kongres Saveza Radničke Omladine (S. R. O.), ki bi se imel vršiti začetkom novembra, je bil odložen. Veliko je k temu pripomogla tudi razpustitev njenih organizacij na Hrvaškem. »Mladi Rad-nik« v Beogradu in »Omladinska Borba« v Zagrebu izhajata še naprej.
Obrlno - nadaljevalne šole v Ljubljani.
Akcija ljubljanske delavske mladine za otvorilev šol je imela uspeh. V kratkem se odpro obrtno - nadaljevalne šole v Ljubljani. Stroške za te šole nosijo obrtniki, ki morajo mesečno plačevati za vsakega vajenca po 28 Din 50 para. Vajenci se ne morejo strinjati s tem, kajti denar, ki ga plačuje njihov mojster ali fabrikant zanje, je iztisnjen iz njih samih. Vajenci morajo garati po 8 do 14 ur dnevno in tako služiti svojim gospodarjem lepe novce, sami pa živeti v bedi. In če njihovi mojstri plačajo obrtne šole, plačujejo z denarjem, ki so jim ga nakupičili mladi vajenci. Tako mora vajenec navsezadnje še sam vzdržavati obrtno - nadaljevalne šole, namesto da bi za to skrbela država. Toda današnja kapitalistična država se raje briga za nove topove, ki jih je naročila za celo milijardo in dvesto milijonov kron in raje osrečuje svoje ljudstvo s 75 novimi generali, kakor pa da bi se brigala za ubogo vajenško paro, za katero ji je pač vseeno ali živi ali ne, ali se kaj nauči ali pa ostane nevedna kot noč.
Ljubljanski vajenci pa morajo pri otvoritvi šol nadaljevati svojo borbo in ne odnehati od svoje zahteve, namreč, da se pouk v šolah vrši po dnevi med delovnim časom in da šolske potrebščine plačuje država, a ne vajenci sami.
Vajenci in vajenke! Strnite se in vztrajajte pri svojih zahtevah!
Za obnovitev odnošajev z Rusijo. Jugoslovanska akademska mladina na Dunaju je na shodu dne 13. novembra t. 1. po obširnem referatu in diskusiji o Jugoslaviji in Rusiji sprejela enoglasno sledečo resolucijo:
1.	Vsled nerazumne politike jugoslovanske vlade so se prekinile vse dolgoletne vezi, ki so obstojale med južnimi Slovani in Rusijo, četudi narekujejo te zveze osnovni kulturni, ekonomski in politični interesi Jugoslavije.
vestnik.
2. Jugoslavija je edina država, ki še do danes ni poskusila vsposlaviti normalne odnošaje z bratsko Rusijo, čeravno so to do sedaj storile vse evropske in izvenevropske kulturne države
3. jugoslovanska akademska mladina zahteva v interesu splošnega napredka jugoslovanskega naroda, da se brez odlašanja in takoj
a) vpostavijo ekonomski in trgovski odnošaji med Jugoslavijo in Rusijo:
b) pravno prizna Rusijo in sovjetsko vlado, edino zaščitnico slabih in malih narodov.
4. Jugoslovanska akademska mladina energično protestira in obsoja favoriziranje carističnih predstavnikov, delegatov, čet, poslanstev in agentov ter smatra, da kompromitira jugoslovanska vlada svojo avtoriteto in ugled pred jugoslovanskim narodom, pred legitimno vlado ruskega naroda in pred celim naprednim človeštvom, ko s svojo pro-tekcijo ščiti politične avanturiste in brodolomce, ki jih je Rusija in cel svet zavrgel, jugoslovanska akademska mladina zahteva od jugoslovanske vlade, da jih takoj izžene iz področja kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. *♦»♦♦♦»♦«»«»♦»««»♦»»♦»»»♦♦♦««»«««««,)»»»»»«,
GIBANJE OBRATNIH SVETOV.
»Nobena delavska stranka se ne more smatrati kot resno in solidno organizirana revolucionarna stranka mas, ako nima močnih revolucionarnih celic v obratih, tovarnah, rudokopih, pri železnicah ild. Gibanje se ne more nazivati v sedanjih razmerah dobro organizirano gibanje proletarskih mas, ako se ne posreči delavskemu razredu in njegovim organizacijam ustvarili obratnih svetov kol hrbtenice gibanja. Predvsem je boj proti ofenzivi kapitala in za kontrolo produkcije brezpomemben, če ne razpolaga revolucionarna levica s fiksnimi oporišči v vseh obratih in če si ni ustvarilo delavstvo lastnih proletarskih bojnih organov v posameznih obratih [odborov obratnih svetov, obratnih svetov).«	K.	J.
Naročnikom 1 Naročnikom, ki so dolžni že dalj časa, smo priložili v lej številki položnice, na kaierih je njih dolg natančno napisan.
Naročniki, ki dolgujejo še naročnino za mesec november, imajo rdeč znak na naslovu.
Izjava.
Priobčujemo sledečo izjavo:
»Podpisano društvo »Vesna« častno izjavlja v imenu vseh tistih omladincev, kalen so eventuelno priobčili članek v št. 30 »Glasu Svobode«: Ugotoviti se mora, da ni g. gerent Fortič definitivno črtal oziroma prepovedal T. Seliškarjevo knjigo »Trbovlje* deklamirati na umetniškem večeru, pač pa se more ugotoviti v svrho pravilnosti, cto je naš član pri predložitvi deklamacijskih knjig nehote pozabil predložiti g. gerentu zgoraj omenjeno knjigo. Omenjeni dopis v 30. številki torej v tem ni bil točen.
Z odličnim spoštovanjem
Prolet. izobr. društvo »Vesna«.
Hrastnik, dne 12. novembra 1923.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
članek »Buržuazna justica« nismo priobčili, ker se je že prej nahajala slična stvar v liskami. Naj nam oproste oni dopisniki, ki izražajo ogorčenje nad Fabjančičevimi »Novicami«, pa da nismo priobčili tozadevnih dopisov. Ni prostora za to, da bi izgubljali več besedi glede teh brodolomcev. — Seznam, darov za bolgarske žrtve izide v prihodnji številki.
Popravek.
V 31. številki »Glasa Svobode« je v članku »Še o nacijonalnem vprašanju« skažen v zadnjem odstavku smisel. Tam stoji, da se morajo delavci in kmetje boriti *za federacijo delavsko-kmečkih vlad na ozemlju vsakega naroda Jugoslavije. Treba pa bi bilo reči takole: »Delavci in kmetje se morajo boriti za vpostavljenje delavsko-kmečkih vlad na ozemlju vsakega naroda Jugoslavije in za poznejšo svobodno federacijo delavsko kmečkih vlad Jugoslatfje m bal-kansko-podonavskih dežel.« Toliko popravljamo.	Redakcija.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani