mm
Leposloven in znanstven list.
Leto IV.	V CeloTC.i, 1. januarja 1884.	Štev. 1.
Kmetski triumvirat.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Prvo poglavje.
Manj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svetlini soliu-em stižni tlnovi.
\ prvem tednu meseca septembra leta 1572. bil je v Zagrebu velik semenj. Iz vseh delov hrvatske dežele, celo iz Bosne in iz sosednih kranjskih okrajev prihiteli so kmetje na ta tako rekoč črez tri dežele sloveči mednarodni knpčijski zbor. Poldne je že bilo, ko se je isti dan polnila stranska ulica zgornjega mesta. Tn ondi na oglu naraščala je gruča ljudij, zijoča v sivolasega pevca slepca, na tleh pri zidu sedečega. Vselej ko sta bila vrišč in gneča največja. povzdignol je pevec otožno doneči, a krepki svoj glas, in koščeni prsti so mu drsali po edinih dveh strunah na tamburici.
Ko je slepec odpel vrstico priljubljene popevke o „kraljeviču Marku", zadoni mu glasna pohvala od vseh stranij. Ploskanje se razlega daleč v sosedne ulice. Med tem pa, ko ne morejo nekteri prehvaliti te najlepše jugoslovanske pesni, silijo in prigovarjajo drugi starcu, naj zapoje eno svojih lastnih popevk. Saj je bilo znano, da je on najboljši hrvatski pevec in igralec na tamburici. Zmenil se ni slepec v začetku za takove prošnje. Nadaljeval' je „sladke kraljeve sanje" ter opisaval „v junaškej roki buzdovan jekleni".
Kakor da bi ga 1 tile poslednje vrstice vzdramile iz sanj. strese z glavo, in dolgi sivi lasje mu zavihrajo na visokem mračnem čelu. Gube na mrklem lici se zganejo, in njegovo veliko, z duhovitimi obrvimi okrašeno oko mu zažari, dvignejo se mu kakor razsrjenemu junaku trepalnice, a se zopet v istem trenotku zapro. — saj jim je že davno zatonolo zlato solnce na veke.
Nekaj trenotkov sloni nato nepremakljivo slepec. Le po očeh je potegnol kaka dva pota z dlauijo. Naposled pa ubere, kakor da Iti se bil hipoma opogumil, globoko doneči struni ter zapoje s krepkim glasom: „Zatoni sobice, milo, zlato, l)a solz ne vidiš, ki na trato Nam v robstvu večnem tu teko; Ali pa vžgi nam, solnce milo, Pogum in bratstvo, ki zdrobilo Mogotcev naših vseh bo silo. —"
Strme so poslušali okoli stoječi to neznano pesen starega slepca. Zmajevali so z glavami občudujoč starčev pogum in pričakovali radovedni, kako se razvozla ta slepčeva nenadna popevka. A zdaj se pririje sem izmed množice krepek, visokorasten. kakih štirideset let star mož. Ta prime slepca za ramo in mu reče nekako nevoljno: „Zakaj ne ubogate in prelamljate dano besedo ?"
Nepopisljiv ntis napravile so te besede na slepca. Mahoma utihne. Nekako plašno strese z glavo in stisnovši tamburico pod pazuho, skoči bolj urno. kakor bi bil kdo pripisoval njegovej starosti, na noge in se da molče odpeljati prišlecu izmed množice.
Godrnjali so poslušalci zaradi takove sile tujega moža. Nekteri so celo poskušali zabraniti slepčev odhod. A temen, ponosen pogled visoko-rastenega, skoro orjaškega tujca obpogumil jih je urno, da so dolgo gledali za odhajajočima.
Molče sta hodila po malej ulici potem v spodnje mesto. Več potov zapored ozrl se je mlajši spremljevalec nazaj na prostor, od koder sta bila prišla.
Ko se je prepričal, da sta oddaljena dovolj in da so zaostali nekteri izmed množice, ki so v začetku hiteli iz radovednosti za njima, ustavi se ter upre nekako nevoljno svoje oko v slepca, polglasno rekoč:
„Oče, kaj ste mi obljubili zjutraj, ko sva odhajala od doma? Zakaj prelamljate brez potrebe dano besedo in škodujete potem neizmerno našej stvari ?"
Molčal je nekaj časa slepec. Le zapored je položil dlan na čelo in povzdignol glavo, kakor da bi se kesal skrivaje svoje nemožatosti. Naposled pa je skrčil desnico v pest, zamahnol jezno po zraku in dejal slovesno:
„Ilija, ne muči me! Pusti mi edino orožje in moč, ki jo imam še jaz na svetu. Ko mi omaga jezik, postanem nepotrebna stvar, napotje vsemu!"
Otožno so donele te besede iz slepčevih ust kakor opravičena in bridka obramba zoper krivico, ki se vsiljuje njegovej svobodi.
Odgovoril ni mlajši spremljevalec, slepčev sin v začetku temu energičnemu zagovoru. Pod pazuho je ubral svojega razžaljenega rodi-
telja in stopal zopet urneje navzdol ter pristavil pomirjen in s sočutnim glasom:
„Prepričate se kmalu sami, morda prej nego se nam vsem dozdeva, da je molčanje zdaj zlato, in le skrivno delo, a ne ščuvanje že preveč razburjenih duhov pospešuje naš namen."
Molčala sta nato naša znanca, stopajoča urneje po namenjenem potu. Stoprav na bližnjem oglu, kjer široka glavna ulica križa malo stransko, ustavi se mladi tovariš meneč samemu sebi: „Ako se ne motim, dejal je: če ga ne najdem nikjer drugod, oglasim naj se naposled tu pri ,Sokolu'."
Izgovorivši povzdigne glavo ter se ozre nad vrata velikega starega poslopja, kakor da Iii se hotel prepričati, ali je res tu gostilnica pri „Sokolu", kjer se toči najboljše vino in prodaje najlepše pečen „janjec".
Motil se ni. Na temnej, od zobu časa okrušenej steni nad vrati bil je naslikan velik sokol, sedeč na vinskem sodu. Med tem pa, ko je ogledoval naš znanec zanimivi in precej zapeljivi grl) mestne krčme, razlegal se je iz pritličnih hišnih prostorov razen govor in hripav krik v obilnem številu zbranih častilcev Sokolovega soda.
„Na pravem sledn sva. Njegov glas čujem, če me ne moti uho," pravi potem sin slepemu očetu ter pristopi bližje k omreženemu oknu, dalje poslušajoč pivske glasove.
Črez nekoliko pa ntakne, kakor da Iti se bil prepričal o resnici svojega mnenja, dva prsta svoje roke v usta in tri pote zaporedoma urno zažvižga.
Nenavaden upliv je imelo to žvižganje na nekoliko že vinjene pivce. Zapored se je ta in ona glava prikazala na omreženem oknu ter zijala v tovariša pod njim. Marsikteri je klical tudi slepca v krčmo, da pomnoži s petjem in tamburieo pivsko veselje. Na enkrat pa se začuje krepek moški glas v krčmi rekoč: „Ilija, na, pij, da opustiš prežo!"
V znamenje, da niso bile poslednje besede razžaljive in tako robate, kakor se glase, prikaže se v istem treuotkn žulava kmetska roka skozi omreženo okno in poln vinski vrč v njej. Rudečeličen, debeluhast možak z malimi nekako neprijetnimi, zbadljivimi očmi in s precejšnjo plešo na glavi pa kriči, kajti njegova je roka, ki podaje pijačo:
„Pij, brate, za hvalo, da si prišel, če ravno za nekaj ur pozneje, kakor sva se bila pogovorila."
Odvrnol ni besedice Ilija Gregorič, — tako se je imenoval ta naš znanec, — tej prijaznej napitnici, da celo nekako strupeno, zbadljivo je pogledal pivca za omrežjem, a vendar je nagnol vinski vrč, pil nekoliko ter ga potem še spremljevalcu očetu ponudil.
Vračajoč posodo pa položi kazalec desne roke na usta in namežika, nato pa bližje k zidu pristopi, tiho vprašujoč:
„Ali sta ona dva tudi v tej beznici? Otročarija, najlepši čas izgubljamo, ali prav za prav zapravljate vi tu, ne pomislivši. da je čas drag, predrag!"
Neprijeten litis so napravile te besede na rudečeličnega moža. Ne-voljno je stresel z glavo, in v gube se mu je nabralo sicer gladko čelo. Naposled pa. kakor da bi se bil premislil, nabere v posmeh dobro rejeni obraz, da se strese tolsti podbradek, in namežika tovarišu rekoč:
„Ni take sile, brate! Voda ni ogenj! .Taz sem sicer mož beseda, le zamudil sem se nekoliko. Tudi Pasanec je v živem razgovoru tli med nekimi hribovci, našimi sosedi. Mihe pa še ni bilo na ogled. Nedvomno še stika po trgu ter ogleduje staro orožje."
Zadovoljen je bil Ilija s tem opravičenjem. kakor je bilo videti: kajti izjasnilo se mu je lice, in on pristavi:
„Dve popoldne že mora biti sedaj. Do petih, mislim, opravim lahko svoj posel. če se podvizamo in najlepših ur ne zapijamo. Zvečer je bolj hladno in prijetno hoditi domu. Torej ob petih, kakor smo se zmenili, je skupščina na klanci in potem točen odhod."
Tako je govoril možak pod oknom in odhajaje dejal svojemu spremljevalcu :
„Oče. Vi ostanete. če vam drago, lahko tukaj. Naročite si južine in vina! Samo, — že veste, kaj mislim, ogibljite se — ščuvanja! Petje je kakor olje v razburjeni plamen."
Stisnovši slepcu roko. odšel je Ilija urnih korakov po glavnej ulici na desno. Rudečelični pivec pa je še dolgo slonel na oknu in zrl smehljaje za njim.
„V resnici, korenjak je ta Ilija in poštenjak!" govori zadovoljno samemu sebi.
„Pa ta krepka postava, ta pogum in resnoba! Ze njegov sokolski pogled očara in navduši vsakega, ki je le eden pot z njim občeval. Da, mila nam sreča junaška! Takova pridobitev je zlatä in belega srebra vredna ter zagotavlja uspeh!"
Urno je stopal tako opisani Ilija Gregorič po ulici olj hišah. ne meneč se za razno blago ondi razpostavljeno in mnogobrojne sejmovalce. Pozdravljali so ga nekteri znanci njegovi in kmetje silovitega plemenitaša Ferenca Tahy-ja v okraji na kranjsko-hrvatskej meji.
Stoprav konec ulice, kjer se prične predmestje, obstoječe iz posameznih raztresenih hiš, ustavi se pred videzno nepomenljivo prodaja I nico železa in železnih izdelkov ter zavije proti vhodu.
Ze na pragu mu pride nasproti postaran možak majhne postave, s fesom na glavi ter se mu globoko in nekako posebno prijazno prikloni.
„Dolgo me ni bilo, in čakali ste me nedvomno." Tako ogovori Ilija svojega tovariša, stopivši z njim v prodajalnico in iz nje na ravnost v malo sobo poleg nje.
„Meni bi bilo enako, prijatelj. A čujte, Srb moj rojak s Turškega Broda je došel danes za rana. Zvedel bi bil rad, ali je kaj gotovosti v istej kupčiji," odgovarja gostobesedni kupec s srbskim naglasom ter mu odkazuje sedež na divanu poleg sebe.
„Tudi jaz bi rad vedel kako in kaj. Takove stvari se ne dade dolgo odlagati. Nenadno, odločno in neustrašljivo! to je moje geslo. A moji tovariši, bolje rečeno glavne osebe so preveč oprezne, premalo je odločnosti. Pravega vodstva manjka."
S temi besedami odgovarja prišlec svojemu tovarišu in se med govorom nekekrati skozi okno na ulice ozre. „Kakor češ; potreba ni. da bi cul vsak nepridiprav razpravo o najinej kupčiji."
Konečiio pa še resno pristavi:
„Koliko stotov zamore tedaj imeti pripravljenih in koliko samokresov in handžarov, in v kterem času se zaveže dovesti vse na kranjsko mejo ?"
„To je odvisno od konečnega odločnega dogovora, ki se izvrši še lahko danes, če zahtevate. Izročena je daljna pogodba meni samemu. Znane so mi vse okoliščine v tej zadevi," odgovarja smehljaje se kupec in si gladi dolgo črno brado, kakor da bi se veselil precejšnjega zagotovljenega dobička pri tako znamenitej kupčiji, če tudi iz druge roke.
„Danes niso daljne razprave mogoče. V kratkem, najmanje v dveh tednih so pa toliko izgotovljene, da vemo staviti določna naročila, Vse-kako pa je računjeno v najbolj ugodnem slučaji na dvajset tisoč mož. Dve tretjini tega števila ste vsaj po mojej sodbi potrebni, če smemo pričakovati ugodnega uspeha. Pripravo za takovo potrebo, prijatelj, izračunate si površno sami in že danes mi lahko jasno odgovorite, ali morete prevzeti ob priliki naše naročilo v takem številu."
Poslednje, morda nepričakovano visoke zahteve so bile kupcu videzno jako po godu. Ponižno se je zvijal v dve gubi odslej "pred priprostim kmetom kakor pred slavnim vojvodo, zagotavljajoč z vso svojo ne baš majhno izgovornostjo, da lahko kupec turški oboroži vso avstrijsko vojsko ; povrh pa je 011 imovit in značajen, na Hrvatskem dobro poznan in pri plemenitaših čislan in priljubljen. Le edini on je zmožen vtihotapiti v deželo toliko streliva in orožja brez nevarnosti in najmanjšega suma,
Dolgo sta se še posvetovala potem naša znanca in razpravljala posamezne malenkosti o svojej kupčiji. Pri razhodu sta si pa zagotavljala pri vsej svojej časti in značaji, da ostane stvar tajna med njima povsod in proti vsakemu.
Mračilo se je že isti večer, ko so korakali po cesti, ki se vije iz Zagreba proti severu, trije možje. Prišedši na vzvišen prostor, od koder
je odprt zadnji pogled na mesto, ustavijo se. Tovariš, ki se je že med potem pogostoma oziral nazaj, sname pokrivalo in briš6č si pot raz čela pravi:
„Čudno se mi dozdeva, da ga ni za nami. Zabičeval sem baš njemu, naj se podviza, da hodimo skupaj domu."
Potem pa še pristavi nekako nevoljno: „Naposled se mu je menda pripetila zaradi njegove opreznosti kakova neprilika. ki je zmožna prečrtati vse naše črteže."
„Ne jezi se in ne skrbi, Ilija! Saj ga poznaš Miho. Zašel je gotovo med vojake. Brez vojaške družbe ne more živeti 011 v mestu. Ko čuje vojni rog, ne vzdržuje ga nobena sila v poštenej družbi njegove vrste."
Poslednje besede je govoril majhen, širokopleč možak kmet Gubec. isti, ki je prejšnjega govornika , našega znanca Uijo Gregoriča. v krčmi pri „Sokolu" opoldne k pijači vabil.
„Ali pa se je celo k vojakom zapisal in bode, predno se nam sanja, najbolj slaven general hrvatski in prijatelj naših blagih pijavk po gradeh okoli in okoli," pristavi urno zadnjim besedam tretji tovariš, suh. za slabotno visoko postavo malo prešibek, kakih petdeset let star mož rudečkaste brade in enakih las. najemnik kmetskega posestva. Pasanec po imenu.
Nekako neprijetne so bile prvemu govorniku poslednje pol resne, pol šaljive besede; kajti molčal je nekaj časa, a potem s pomenljivim naglasom dejal:
„Naj bode, kakor veste in znate. Oe nam je resna naša stvar, počakati ga moramo na vsak način. Sporočiti nam more le on stvari, ki so odločilne v našej zadevi — posebno glede vojaštva na Hrvatskem."
Velik ulis so napravile te besede na ostala tovariša. Šaljivosti je bil storjen konec.
„Prav imaš, Ilija! Guzetič nam je predrag in prezvest prijatelj, da bi zaslužil naših dovtipov. Desna roka nam je poleg tebe in kakor stvarjen je za tvojega osebnega pomočnika ali adjutanta, da se izrazim po vojaško."
S temi besedami je poskušal najstarejši med njimi, Gubec. zaviti pogovor v pravi tir.
V znamenje, da se ujema popolno z Ilijevimi nasveti, sede v travo pod starodavno širokovejno lipo ob cesti, in za njim oba ostala tovariša.
Noč se je storila med tem. Na vzhodu pa se je jelo svetliti nebo v znamenje vzhajajoče lune.
„Kako si opravil. Ilija. moje naročilo ?" vpraša črez nekoliko Gubec.
„Okoliščine so primerne, naročilo zagotovljeno. Kedar je v redu vse ostalo in dogovorjeno, čakam le tvojega povelja, in kup je storjen," odgovori nekako zadovoljen s svojim današnjim poslom Ilija Gregorič, ter se
pomakne bolj k cesti, da bi videl, kolikor vsaj svetloba pripušča, po cesti proti mestu.
„In koliko smem v tvoje obljube upati, Pasauec?" nadaljuje Gubec proti drugemu tovarišu.
„Upanje imam najlepše, da bodo ob pravem času potrebni novci na razpolaganje. In kar primanjkuje, dodaš ti, mojster naš. Tvoji gozdi in tvoje posestvo donaša navzlic vsemu tiranstvu precejšnji kupček zlatov!"
Dobro je del ta odgovor in pohvala rudečelasega Pasanca bogatemu Gubcu. Razsvetlilo se mu je lepo rejeno lice in razširilo v zadovoljen posmeh.
Kar je odgovoril potem, bilo je podobno velikemu priznanju tovarišema za njijun trud. A iz vsega se je pa vendar videlo jasno, da si je svest svoje lastne moči in veljave. ki je duša in središče vsem ostalim podvzetjem in ki obeta svetovno znamenit uspeh.
,,Kakovo je, mislita, ljudsko mišljenje sploh v Zagrebu in po mestih? Ali smo zagotovljeni tu odkritosrčnega sočutja, ali smemo računati na izdatno pomoč po vstaji tudi tu med bolj omikanim ljudstvom, kot smo mi kmetje?"
Poslednje vprašanje je bilo stavljeno bolj neposrednje: kajti odgovoril je na-nje urno Gubec sam. rekoč :
„Kar sem videl in se prepričal danes sam, ni neugodno. Tudi tu kipi nezadovoljnost do vrha. Čuti se bridko moč in bogastvo imovitih posestnikov nad uboštvom. Le iskrice je potreba, ki pade skrivaje v sod smodnika, in vse mesto se izpremeni v goro. ki ogenj in žveplo meče na vnebokričečo krivico okoli in okoli. — Vendar pozabil bi bil skoro vprašati, kaj sta imela danes z očetom navskriž. Uija? ... Ali ni bilo tudi sočutje mestjauov za pravico uzrok vajinemu prepiru?"
„Zgodaj zrelo sadje, Gubec, je piškavo in odpade ter pravi trenotek žetve kazi. To si zapomni, Gubec, ki si sicer zanesljiv voditelj naš in izkušen. Primerjal si prej naši1 ljudstvo s sodom smodnika. kteri se z iskrico zažge. Pomislil pa nisi. če se vname smodnik prezgodaj in v nepriličnem času. da uniči najprvo one, ki so ga nakopičili v lastno obrambo. Takov smodnik ob nepriličnem času so baš zdaj naši pevci slepci, ki s preognjenimi pesnimi obračajo pozor gosposke na uboštvo, in oni škodujejo sedaj več, nego morejo začasno koristiti.
Zaraditega sem se hudoval danes nad očetom, kije zvabil s tvojo priljubljeno, a pregorečo pesnijo, Gubec, brezštevilno množico ljudstva okoli sebe. Hvaležen sem osodi. da me je poslala še v ugodnem trenotku v obližje ter ga rešila ječe. Saj je zadnji čas prepovedano po ostrej kazni poulično petje naših slepcev brez izjeme."
„Čutil sem poslednje sam. Uija," odgovori Gubec. „Pivci v krčmi so po tvojem odhodu objemali in poljubovali starega Marka, tvojega očeta,
ko jim j»' ponovil na mojo prošnjo omenjeno pesen. Ogrela jili je vse brez izjeme, da so pozabili pijače in nevarnosti, v ktero so izvabili starca."
Vnel bi se bil skoro prepir med Gubcem in Uijo zaradi pevcev slepcev. Prvi ni hotel namreč priznati, da bi petje toliko uplivalo na njihovo stvar.
„Pripravljati pa moramo baš po petji sploh naše rojake na oni rešilni dan, ko hočemo sami zdrobiti svoje tisočletne spone," trdil je odločno zapored.
Šum stopinje v obližji na cesti pa zabrani daljno besedovanje o tej zadevi; kajti obmen je bil pogled vseh treh tovarišev na ondotno stran.
Kakor da bi bil tudi prišlecu povšeči kraj, kjer so počivali naši znanci, ustavi se na višini ter se ozre nazaj proti mestu, odkoder je bil prišel.
„Lepa si domovina in prijetno bi bilo živeti tu, ko Iii bilo več pravice na svetu," pravi polglasno potem in pristavi:
„Noč je že. najmanj za dve uri sem se zamudil neradovoljno. in vendar jih še ni tukaj, kakor so obljubili."
„Sam nad seb6j izlivaj svoj žolč. Miho. in ne obiraj nas po krivici!" oglasi se zdajci pod lipo naš znanec Ilija Gregorič. Gubec pa pristavi nekoliko hudobno:
„Ali si imel parado z vojaštvom, da si pozabil nas priprostih kmetov, ki le tako med seboj za kratek čas igramo vojvode in na papirji in v pogovorih vojaške trume zbiramo in boje bijemo?"
„Pozor!" čuje se kake tri pote zapored raz ceste sem. V istem trenotkn pa krene prišlec na stran pod lipo in pravi:
„Gubec, mojster naš, ti govoriš . kakor da bi zmago že na dlani imel. Ti ne pomisliš, da ima noč čudno moč ter lahko tvoje brezskrbne besede raznese in razširi na vse svetovne strani."
Luna je priplavala med tem izza posameznih raztresenih oblakov in pošiljala nekaj svojih žarkov skozi lipovo vejevje, kjer je stal govornik prišlec in molče vsakemu tovarišu posebej desnico podal.
Ker se je moral pripognoti in zopet zravnati pri tem poslu, videla se je v mesečini njegova visoka, vitka in vendar krepka postava v raznih položajih. Veliki rumeni lasje pa, ki so mu zavihrali pri vsakem gibljeji po ramah in se vsuli tudi na mlado, po solnci ogorelo lice, dajali so mu nekaj vzvišenega in nepopisljivo vabljivega.
„Ne zamerite, tovariši, da dohajam tako pozno ! Zoper mojo voljo je ta zamuda. A naša stvar jo je zahtevala odločno ter me mislim tudi opravičuje," ogovori po prvem kratkem pozdravu prišlec Miha Guzetič, mlad kmet iz sela Brdovca ob kranjsko-hrvatskej meji. svoje tovariše.
„Takova zamuda se že strpi. vzlasti če nam je na korist." odgovori kakor popravljajoč svoj prešnji dovtip Gubec in v drugo tovarišu desnico stiska,
„Prepričamo se v kratkem. ali smo storili zastonj današnji pot v mesto, o kterem smo si obetali toliko," nadaljuje Miha Guzetič svoj govor, položivši svojo potno, precej veliko prtljago pod lipo.
„Mi smo že našemu mojstru odgovor dajali o svojem delu. Na vrsti si ti, da opravičiš zaupanje, ki se je stavilo v tvoje skoro najbolj imenitno poslanstvo in naroSbo."
Poslednje besede je govoril Ilija Gregorič z nekako posebno prijaznim glasom, ki je pričal, kako priljubljen je baš njemu mladi Miho. Povrh mu še odkaže mesto poleg sebe v počitek.
„Veseli me. da je zadovoljen naš mojster z vajinim uspehom, prijatelja." nadaljuje Guzetič. „Moj nalog je bil težaven in jako počasen, čakati sem moral dolgo, da se je vrnola vojska od svojih vaj. Stoprav potem sem prišel po zvijači v vojašnico. Predstavil sem se ondotnemu poveljniku uaznanujoč mu. da sem stavbar Ju rja Schrattenbacha, celjskega stotnika, ki me pošilja s prošnjo, naj se mi dovoli ogled vojašnice in vseh shramb, da sezidam v tem slogu poslopje za enako njegovo potrebo v Celji. Zmajeval je z glavo poveljnik ter zahteval pooblastila. A pregovoril se je, ko sem mu zatrjeval, da nisem v mirnih časih računal na takove dokaze. Vodil me je potem sam iz shrambe v shrambo, od oddelka do oddelka, razkazujoč mi vse znamenitosti lepega poslopja. Naravno je. da so mi liile najbolj povšeči orožnice. Pri tleh so zidane poslednje proti jugu, a ne posebno zavarovane — in prijatelji, napolnjene so najlepšega orožja, preskrbljene z vsem. kar mi —"
„Potrebujemo tako silno," hotel je reči. A kakor da bi se bil sam prestrašil te pogumne in preodkritosrčne besede pod milim nebom, name-žikal je le pomenljivo svojim tovarišem in pristavil s povzdignenim glasom:
„Ako nas ovara kupčija po drugem potu in ne dobimo potrebnih novcev, — prijatelji, sto mož in temna noč nam pomore do tega zlatega zaklada! V to vam zastavim svojo častno besedo. Ponudim se vam že nocoj jaz sam za ta posel."
„Pozneje sem se pridružil," nadaljuje prejšnji. „vojakom ter se z njimi spoprijaznil. Ko sem kupil vina. da je prišlo pravo veselje v glave, opazoval sem skrivaje njihovo življenje. Popraševal sem po njihovih sta-novnih dolžnostih in tožil sam o žalostnej kmetskej osodi. ki nas tira črez kratko v obup, če ne pride — nepričakovana pomoč, — da si ne včm od kod."
„Videti bi bili morali, prijatelji, pomilovanje in navdušenje prostega vojaštva do nas kmetov tlačanov. Nekteri so mrmrali glasno, da tudi oni ne stipe dalje večnega miru. da si žele boja. da jih le on reši hudomušnosti in slabih časov pod sedanjimi ponosnimi in neusmiljenimi poveljniki. In ko omenim v primernem trenotku Fereuca Tahy-ja in
njegovih grozovitostij. zavre nekterini kri. Stiskali so v maščevanje pesti ter obžalovali, da oni žalibože ne morejo v mirnem času ničesar storiti za uboge kmete.
Ali ko bi se pripetila prilika, vprašam jaz. Ko Id v noči zapeli zvonovi po gorah in dolinah, ko bi se zakurili kresi v znamenje maščevanja proti najbolj silovitemu krvoločniku, — kaj bi» prijatelji storili vi. vprašam jaz nato.
Pretrgali bi prisego in hiteli na pomoč našim bratom sosedom in ne mirovali bi prej, dokler jim ni zagotovljena boljša osoda."
Tako je pripovedoval mladi Miha Guzetič. in iskrile so mu samega navdušenja oči. Tovariši so mu zapored stiskavali roki. poljubovali ga in objemali za izvrstno izvršeni njegov težavni posel.
Pozna noč je že bila, ko se dvignejo izpod lipe ter nadaljujejo skupni pot proti severu.
Na križempotu, kjer se vije ena cesta proti Stubici. druga v Sused in lbdovec. pa postanejo. Lep razgled je tii v posavsko dolino in na zahodne hrvatske gorice. Zidano znamenje posvečene matere božje je stalo tedaj na razpotji. Sezidali so je rojaki v spomin slavne zmage nad krvoločnimi Turki, šibo božjo hrvatske in sosednih dežel.
K temu znamenju je stopil molče Gubec in opazoval nekaj časa v mesečini dobro razločno sliko na zidu. ki je kazala z živimi barvami, kako prisegajo Hrvatje, polagaje roki na crkveno zastavo, zvestobo v boji zoper polmesec.
Ko je stal dolgo tako utopljen v starodavno podobo. pridružijo se mu brez povelja ostali tovariši.
Tihota nastane nekaj časa. Nepremakljivo stoje ondi naši znanci. Zapored se odkrijejo ; otem in upognejo život kakor v molitvi. V tem trenotku pa dvigne Gubec tri prste desne roke ter jih položi na zid. kjer je bila naslikana zastava.
„Tovariši!" reče potem s slovesnim glasom. „Dvignite, desnice na to sveto mesto in govorite za menoj: Nocoj prisegamo vpričo tega svetega znamenja, da si ostanemo zvesti do zadnjega trenotka v boji za pravico in svobodo! Da rajši prelijemo kri, kakor klanjamo krivici glave, tako gotovo, kakor nam 15og pomagaj! Amen!"
Resno so izgovarjali možje prisego, in nekako skrivnostno so se cule v drugo besede: „Kakor nam l!og pomagaj! Amen!"
Objeli so se in poljubili po tej v zgodovini slovenskega in hrvatskega naroda znamenitej prisegi na križempotu. Zatrjujoč si pa. da so pralno se zopet pomladi luna, že izgotovljeni daljni črteži za bodoče delo. se razidejo.	(Dalje pride.)
Oltar.
Srce je tvoje zlat oltar, Pobožno glej! jaz pred-enj padam In čuvstva na-nj, želje pokladam, — Srce je tvoje zlat oltar.
Od svetle luči obsijan, Tako blesti se v zlati boji Tako žari v ljubezni moji Od svetle luči obsijan.
Iz zlata zre pri cvetu cvet, Ljubo se v njem, krasno leskeče, Oh! najine pokojne sreče Iz zlata zre pri cvetu cvet!
Kot dim dišeč navzgor v nebo Hiti nekäljeno veselje In z njim hite prošnje in želje Kot dim dišeč navzgor v nebo.
Naj čuje naju večni Bog Ko v zvezi resnej in slovesnej Počiva nama desna v desnej, — Naj čuje naju večni Bog!
Srce je tvoje zlat oltar, Pobožno glej! jaz pred-enj padam In čuvstva na-nj, želje pokladam, —• Srce je tvoje zlat oltar! . .
A. Fantek.
Vinski duh.
Besedo si dali mladenči trije Pri polnem so nekdaj bokali: „Črez sedem let zopet, če jih dožive, Pri vinu tu bodo se zbrali."
Šumeli kozarci so, pesen glasno Obljubo je tako slavila: „Kdor živel ne bode, duh vinski zvesto O njem naj poda poročilo!"
Prijatli veseli vsi križem so svet V življenje viharno krenili, A v mislih ostal zvest vsem je obet, Ki bodo ga zopet slavili
Tri kupe so stale, med njimi bokal, Pogodba ko dana poteče; Krčniar pa sameč je pri kupicah stal, Besedo točaju to reče:
„Na zdravje jim pijva, ne bo jih nikdar Več pivcev iz daljnega sveta; Morda jim besede več dane ni mar, Je mrtvih jim pesen že peta!"
Ko s kupami trkati v krogu je jel, Glej, dvignejo urno se same, lil trčijo skupaj, tu zbor je imel I)uh vinski poslan zdaj iz jame.
Zrtva ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr. Stojun.
I.
Buo je tretjo nedeljo po vseh svetih. Kmet je že Ml pospravil s polja. Polne je imel skednje in zidanice dobre reje za živino. polne so bile njegove kašte bogatega žita. in polne tudi kleti rumenega vinca. Tudi listja si je že bil nagrabil za steljo in si nacepil mnogo drv za bodočo zimo. Saj je bilo pa letos pričakovati hudega mrazu. Nenadno hitro so bili namreč odleteli žrjavi in gosi v tople južne kraje ; in ose so se bile to poletje v jako obilnem številu izrojile in ovočje tako zelo objedle. kakor še nobeno leto ne, kar pomnijo sivi starci in žene. Tudi planinski osat se je bil letos plodovito zarodil in je toliko vršičkov poganjal. da so se vsi kar čudili nad tem neljubim zeliščem. Vsa ta vremenska znamenja pa. kterim naš kmet bolj veruje nego svojej „pratiki", prorokovala so dolgo in hudo zimo.
In rčs, sneg se je hitro prikazal. Solnce se je zgodaj skrilo za gosto meglo, in vsa narava je jela rano spavati svoje zimsko spanje. Od vseh svetih do danes ni bilo videti niti enega solnčnega žarka!
Na današnjo nedeljo pa polnka zopet ljulio, zlato solnčice skozi gosto meglico na belo zemljo. A kako življenje so hipoma vzbudili zlati žarki! Sneg se jame taliti. Vodene kaplje padajo izpod strehe. Človeku se zdi, kakor da se je narava za nekaj trenotkov prebudila iz svojega mrtvega spanja.
A to izpremembo občuti tudi žival. Veselo skakljajo piščeta po dvorišči ter se kljujejo iskaje si zaželene hrane v razkopanem snegu. Tli se jim pridruži predrzni vrabec ter kriči od samega veselja, ako je prišel do dobrega zrnca. Tam se zopet raduje seničica skakljaje od veje na vejico s svojimi tovaršicami.
Zvonilo je ravno poldne pri bližnjej podružnici sv. Benedikta. Zdaj se prikaže na pragu Cvetkove hiše stara gospodinja Jera. Tiho je molila angeljsko češčenje. Odmolivši pa se pobožno prekriža, seže v beli zastor, kterega je imela preganenega, ter pozove kuretino pred hišni prag. V trenotku spozna domača žival prijetni glas svoje dobre gospodinje, in kokoši priletijo s petelini in purani vred takoj pred njo. Z nekim vidnim dopadenjem in notranjim veseljem potroša potem žena gladnej kuretini obilo zrnja po snegu, govoreča na glas:
„Tudi ve. picike, morate danes, ko je nedelja, dobiti nekaj boljšega. Zakaj Iii tudi žival oh nedeljah in praznikih ne imela kaj več in boljšega prigriznoti!"
Se enkrat jim potrosi gospodinja velik kupček pšenice in kuruze ter ogleduje pazno domačo kuretino. Saj bi rada zopet enkrat videla, kako se kaj redi in delali njena perutnina.
„Ti-le trije ali štirje purani so kaj lepi," misli si nato žena. „Ti liodo prav dobri za gostijo. Saj jih je pa tudi treba. Ako ne najdejo svatje pri nas velikega in imenitnega gostovanja, kje Iii ga pa še? Saj ni daleč na okrog take kmetije, kakoršna je naša!"
Ponosna in sama seboj zadovoljna stopi potčin mati .Tera v hišo ter jame pripravljati južino za domače, ki so bili vsi z Brankom vred odšli k poznej maši. Uro hodä je bilo sicer do farne crkve, ali vsak čas jih je že pričakovala gospodinja k obedu domu. Saj so pa imeli tedaj tudi takega „gospoda", ki niso nikdar predolgo pridigovali, in to je bilo seveda vsem po volji!
In res. predno je bila ura dvanajst, končala se je že v farnej crkvi sv. maša. Orgle so lepo in močno donele, skupno petje se je pri zadnjem blagoslovu veličastno razlegalo po crkvi, da je bilo veselje poslušati ga. Še nekaj minut, in takoj se vsuje množica iz božjega hrama. Mladenči naprej, možje za njimi. Prvi se ustavijo ob crkvenem obzidji pri izhodu. Tu si ogledujejo domača dekleta, ki gredo praznično opravljena in na-lišpana iz crkve. Sedaj so švigali iskreni pogledi sem pa tja. smehljale se ustnice. žarela lica. namežikovale oči. Saj je bila mladina pa tudi srečna, da se zopet enkrat vidi ter more govoriti med seboj. Nedelja je našemu kmetskemu ljudstvu isti blaženi dan. ko pozabi na vse težave in skrbi, ki so 11111 težile skozi celi teden srce in telo.
Med najbolj zadnjimi deklicami pride danes iz crkve — Mohoričeva Vida. Stopivša na piano, ozre se sramežljivo okrog. A takoj povesi oči. Vida je s svojim pogledom nekoga iskala, a našla ni nikogar. Kakor pregleda orel z bistrim očesom hipoma celo planjavo, ali ni nikjer za-nj primernega plena, tako je plavolasa deklica že po prvem pogledu spoznala, da ni v krogu znanih jej mladenčev njenega — Branka. Strah obide njeno dušo. rudečica jej oblije lice, temno se jej stori pred očmi. Kakor brezčutna koraka naprej za drugimi tovaršicami.
„Kes, to je najlepše dekle, kolikor sem jih kdaj videl," opazi proti svojim tovarišem zali mladeneč, Videški Dragan. „Verjamite mi, fantje! Ko sem 1 »i 1 pri v.ojakih, videl sem marsiktero deklico po mestih in trgih. Bil sem n;l Češkem, bil sem na Nemškem, ali takega dekleta nisem videl nikjer. Ne samo devet far, temveč cela naša dežela štajerska ne premore tako krasnega dekleta, kakor je naša Vida!"
Mladenči so verjeli tem besedam. Saj so pa i sami občutili. — in čut lepote je tudi priprosteniu kmetskemu človeku prirojen, — da je res lepa Mohoričeva Vida. ali vsaj desetkrat lepša, kakor ktera si koli druga deklica na daleč okrog.
Neskončno jim je dopadala njena šibka, visoka rast. Bila je ravna kakor sveča, tanka kot jela. Ustnice so jej bile rudeče kakor kri. oči' modre in obrazek tako vrezan, kakor je najlepša podoba sv. matere božje na Svetih gorah. Po ramah pa ste jej viseli dve dolgi kiti svetlo-rume-nih las doli do pasa.
A tudi obnašati se je znala Vida tako prijazno in priljudno. da si je srce vsakega, s komer je le enkrat govorila, takoj za vselej naklonila. Njeno kretanje pa je kazalo nekaj plemenitega, vsaka stopinja nekaj gosposko-vzvišenega. Vse jej je dobro pristojalo. in bila je za vsakega, bodi si star ali mlad, moški ali ženska, jako zanimiva prikazen.
Nikdo bi ne bil pri njenem pogledu spoznal, da je Vida le bolj ubožnih starišev hči in priprosto, kmetsko dekle. A vse to svoje obnašanje imela je Vida po tem, ker je v svojej mladosti mnogo občevala z otroki grajščaka Pontonija.
Grajščak Pontoni je bival blizu Mohoričevih in Ovetkovih. Njegovi dve hčerki in edini sin Vekoslav so se dostikrat shajali v svojih otročjih letih z Vido in Cvetkovim Brankom, bodi si pri Pontonijevih ali pa na Ovetkovem in Mohoričevem domu.
Vida je bila prav živahno dekletce. Nje ni nikdar manjkalo v omenjenem društvu. Včasih je bivala i po cele dni v Pontouijevej graj-ščini. Tam je imela vsega dovolj kakor lastni grajščakovi otroci. Mladina je igrala po svoje med seboj in se dobro imela.
To veselje je bilo sicer nedolžno, ali v mladej Vidi je vendar vzbujalo nekaj ponosnega. Hči ubogih starišev se je začela nad druge kmetske otroke povzdigovati. Že v mladosti si je bila ona svesta svoje lepote. Ali temu se ne smemo čuditi; kajti domača in tuja gospoda v grajščini je rada in očito pred otroki govorila o Vidinej krasoti ter jo sploh „lepo Vido" imenovala. Vsled tega pa si je mlado dekletce že domišljavalo. kar itak otroci radi storč, da jej je odločeno - visoko, gosposko življenje. Zatorej se jej je tudi med vsemi domačimi pesnimi najbolj priljubila pesen o mladej- in lepej Vidi. Povsod in vselej jo je popevala z neko čudno navdušenostjo:
„Hvala, hvala, lepa Vida! Kaj si želela, si dobila; liila prosta si deklica, Zdaj pa svetla boš kraljica!"
Ta čut se vsadi Vidi že v prvih dekliških letih v srce, in on jej je tudi ostal, dokler se ni pozneje kot odrastla deklica prepričala o nje-govej ničnosti.
Naravno je bilo tedaj, da je mlada Vida Poutonijevega VekoslaVa više cenila nego sosednega Branka ter se le prvemu dobrikala in prilizovala. A tudi otrok ima čut ljubezni v sebi; tudi otroka boli preziranje.
Branko je imel rad svojo mlado tovaršico. A spoznavni, da ona rajši z grajščakovim sinom igra nego z njim, kmetskim otrokom, jel ji; sovražiti svojega tekmeca. Čestokrat je to mladega dečka tako užalilo, da je po-pustivši igre iu družbo. šel od Pontonijevih sam domu. A na potu se je vlegel v travo ter jokal. sam ne vede zakaj. Če ga je pa mati po-prašala, od kod ima tako objokane oči. tedaj pa je molčal fantek, a nato se skrivši še hujše razjokal.
Vse to pa je poganjalo v Branku kali sovraštva do grajščakovega sina in odločevalo ves Brankov značaj. Dečko je postajal tili in malo-beseden. Nikdar ni seveda govoril odkritosrčno o uzroku svoje žalosti in tuge. temveč vse je zakrival in zatajeval, kar ga je koli žalilo. Zatorej se je pa tudi izogibal druge otroške družbe, domišljujoč si vedno, da ga povsod prezirajo. Ostajal je tedaj Branko bolj sam za-se ter ni nikdar mnogo maral za tovaršijo.
Njegovo sovraštvo do Vekoslava je stoprav takrat ponehalo. ko je grajščak Pontoni svoje otroke vout!,sto v šolo poslal. Sedaj je bila mlada Vida brez svojega „kraljiča" iu jela se je zopet zanimati za kmetskega svojega tovariša ter igrala z njim. A kedar koli je prišel grajščakov dijak na počitnice domu, tedaj pa je imel naš Branko žalostne čase; kajti njegova prejšnja tovaršica ni sedaj več marala za-nj. Iu teh slabih lastnostij ni bila Vida še kot odrastlo dekle celo izgubila!
Dolgo je že obstajala tajna, a goreča ljubezen med Brankom in Vido. Vse je govorilo o njiju kot o zaročencih. Vida ni sicer zakrivala svoje iskrene ljubezni do premožnega Cvetkovega sina, ali Branko ni nikdar proti živej duši niti besedice zinol o svojem srčnem čutu do Vide. Zakaj 011 si ni bil svest Vidine zvestobe. Bal se je, da se mu deklica izneveri, ako se jej zopet dobrika mladi grajščak Vekoslav. Branko je poznaval slabe lastnosti krasnih deklet, ki so v obče jako pristopna lepim in pri-lizljivim besedam visokih gospodov!
In Branko se ni motil v svojih slutnjah. Vekoslav je došel domu, dovršivši pravoslovne študije. Imel je ostati črez zimo doma. A baš to zimo je mislil naš Branko prevzeti gospodarstvo ter se oženili s svojo Vido. A čim bližje je prihajala zima, tem manj je zorel sklep v Brankovem srci. Da, Branko je postajal nedoločen, sumničav in ljubosumen. Ves zamišljen je hojeval okoli. Z nikomer ni govoril, prihajal je bled. sploh se je videlo, da mu nekaj srce teži. Vzlasti današnjo nedeljo je bil pobitega srca, Goreče je molil v crkvi. naj ga Bog reši vseh hudih slutenj. Ali 011 ni našel danes nobenega tolažila. Vedno mu je plavala pred očmi podoba, ktero je gledal sinoči. Videl je, kako prijazno je v mraku pri studenci govoril Vekoslav z Vido. Gledal je, kako nežno jej je mladi grajščak podal roko in naposled še deklico objel okoli pasti. . . In to bi naj bila njegova nevesta, to njegova -— žena?!
Take podobe in misli so mu rojile po glavi, ko stopi danes iz crkve. On ni videl prijaznega solnca, ki je z gorkinii žarki oživljalo zemljo. On ni čutil, da se taje sneg in lijejo kaplje od strehe, kakor se solzi njegovo srce vsled hudih, a nezapopadnih bolečin. Trpel je naš mladeneč neznosne boli v svojih prsih, a prenašal jih je junaško. Ne usta in umolklega grla glas, temveč le bled obraz in temen pogled je izdajal njegove srčne bolesti. Med tem ko so drugi tovariši veseli pogledovali deklice prihajajoče iz crkve. slonel je on ob zidu crkvenem. Opazil je Vido. ko je stopila iz crkve. Srce mu je trepetalo. Čut veselja se mu zopet vzbudi v prsih, ko zagleda to krasno lepotico. Milo in otožno zre za njo. Njegovo oko se ne gane. Mirno kakor zid sloni, oči uprte na svojo .... nevesto. Izmed vse množice vidi le njo. njo samo!
A hipoma se strese, život mu trepeče, v obraz obledi. Kakor da bi ga bil strupeni gad piknol v nogo, odskoči zdaj Branko od zidu. pro-rine se skozi množico ter izgine hipoma iz gneče. Tovariši ga stoprav zdaj zapazijo. Kličejo ga, ali 011 ne sliši njih glasu. Kakor brezumen hiti naglo naprej po stranskem potu prek polja navzdol proti domu.
„Kaj pa je Branku, da dirja kakor da bi bil brez uma?" vpraša eden tovarišev svojega soseda.
„Ali ne vidiš ničesa?" odgovori Videški Dragan. „Poglej, kako ponosno in radostno stopa mladi grajščak Pontoni zraven Vide. Kako se jej dobrika in prilizuje! Seveda zali plemič dopada takim deklicam bolj nego nas. kmetskih fantov eden! Ali bojim se, da ne bode Vida nikdar grajščakinja. Taki gospodje poznajo le deklice, dokler so mlade in lepe. a ko se jim osiplje venec mladostnih rož, tedaj jih pa nočejo poznati več. . . .
Marsiktero dekle nam je že spačil ta grajski mladič, a sedaj poskuša svojo srečo celo pri našej Vidi. Gorje mu, ko bi bil jaz Branko. Stresel bi ga, da bi mu zobje popadali iz čeljustij. Ne spoljubilo bi se mu več. pohajkovati za poštenimi kmetskimi deklicami!"
Vsi tovariši so se z njim vred kar grozili nad gosposkim vsiljencem. Ako bi jim bil sedaj mladi Pontoni prišel v roke in bila bi noč, zrahljali bi mu obisti ter ga vrgli na pol zbitega v cestni rov.--
Cvetkova mati še ni bila pripravila južine, ko prisopiha Branko domii. Trdnih korakov stopi črez prag. hišna vrata zaloputne za seboj, da so klepetale šipe na oknih, in se vsede za mizo. Nikogar ni bilo v sobi. da Iii ga bil motil v njegovih mislih. Le mati pogleda skrivši skozi majhen prodorec iz kuhinje v izbo, da vidi, kdo je prišel tako krepkih korakov v hišo. In sedaj opazuje, kako si briše razburjen njen Branko potno čelo, kako se iskrijo sinu oči. kako mu usta same jeze in strasti trepečejo. Zdaj se prime za čelo. kakor d;t Iii ga bolela glava, zdaj udari zopet z vso močjo po mizi, kakor da Iii se hotel tako iznebiti
svojega neljubega nasprotnika. Tudi govoril je nekaj Branko tako kretajoč. ali mati ni mogla razumeti zamolklih glasov. Naposled pa položi glavo na mizo. razprostre siroma roki po njej, in tedaj leži tu. kakor da bi spaval. dokler ne pride mati sama v izbo.
„Ali spiš, Branko?" nagovori ga mati stopivša v sobo.
Pri teh besedah se vzdrami sin , privzdigne kakor iz sanj hipoma glavo od mize iii se zravna. Solze, svetle solze so mu lesketale v objokanih očeh. Milo pogleda svojo mater, in ta pogled je izražal vse njegovo gorje. Globoko v srce pa je segala materi žalostna podoba njenega Branka. Ona je slutila, kaj čuti njen edini sin. Zatorej ga vpraša:
,,Moj Bog. kaj Ti pa je, Branko? Pa vendar ne jočeš. Kaj se Ti pa je zgodilo, Branko? Za božjo voljo govori!"
„Ne prašajte, mati! Da bi ga le gromska strela iz jasnega neba vrezala, tam ko je! Povem Vam, mati, ako bi ne bilo greli, jaz bi mu kar glavo in prsi zdrobil, in ne hodil bi nikdar več za poštenimi deklicami."
Čudno je zrla pri teh besedah mati svojega sina. Nikdar ga še ni videla tako razjarjenega. Zbala se je celo njegovih žarnih očij. Zakaj ona je dobro vedela, da je njen Branko ravno tako nagle in hude jeze, kakor je bil rajnki njegov oče. Bog mu daj lahko! Tudi 011 seje dal dostikrat razjeziti, a tedaj je razsajal, da ni bilo bivati z njim. In ta nesrečna jeza gaje tudi spravila prehitro v hladni grob. Rajnki Cvetko se je bil enkrat hudo skregal. Prišedši domu, bila ga je sama togota. Da si pa jezo uteši, pograbi čašico hladne vode ter jo duškoma izpije. Od tistega časa pa je bolehal Cvetko in nato tudi kmalu umrl!
Take misli so rojile materi po glavi, ko jame sin srditih korakov hoditi po sobi gori in doli.
„Le nje, le nje, mati, ne morem razumeti. Pred vsemi ljudmi se mu laska in dobrika. Pred celim svetom kaže, da je srečna, ako se le kak lahkoživec poniža, govoriti z njo, a ve pa dobro, da jo jaz ..."
„Kaj se Ti je pa zgodilo, Branko?" pretrga mu mati besedo. „Ne bodi tako silno razburjen, potolaži se!"
Mati je na vse strani prigovarjala sinu, naj se umiri, a njene besede so ostale brez vidnega uspeha, Dolgo je še Branko zmerjal in se togotil nad mladim grajščakom. hodeč po sobi sem in tja, a stoprav ko mu prinese mati obed, začne jej pripovedovati, kaj ga je danes tako užalostilo.
„Bodi pameten, Branko," pomirjuje ga mati. „Zakaj bi se zavoljo tega tako jezil ?! Najmanj pa smeš njej oponašati, da govori z njo graj-ščakov Vekoslav. Ako bi Vida ne bilo pošteno in lepo dekle, še pogledal bi je on ne. Deklici pa tudi dobro dčne, ako kdo prav prijazno z njo govori. Saj vem, da si Ti proti njej bolj oduren, kakor pa ljubezniv!
Ko smo bili zadnjič na crkvenem shodu v sosednej fari, govoril si Ti le malo z njo. Nekako zamišljeno si hodil zraven nje. Drugi so jej
kupovali raznih darov in majhnih lepotij, a Ti sam pa nisi mislil na to. da bi jej bil skazal kako nedolžno veselje."
„Jaz pač tega ne morem. Meni ni dano, da bi se prilizoval in dobrikal deklicam. najmanj pa takemu dekletu. o kterem mislim. da bode enkrat moja žena. Ktero dekle hoče priti na naše posestvo, to mora imeti ljubav do mene v srci ter čutiti čisto, nesebično ljubezen do svojega prihodnjega moža. A dobrikal in prilizoval se ne bode Cvetkov Branko nobenej. Rajši pa ostanem sam. Tudi brez žene se more "gospodariti. Boljše je, da se sam ubijam s posli in posestvom, nego pa. da bi si še moral beliti glavo z nezvesto ženo!"
„Ti si strašen čudak, Branko. Daj si vsaj nekaj dopovedati. Danes si kakor ogenj v strehi. Poslušaj me mirno in preudari. ali imam prav ali ne.
Vida in Ti sta si že dolgo na roko. Vsi vemo, da se rada vidita, in jaz sem trdno prepričana, da Te dekle v istini tudi ljubi. Že kot otroka sta se rada imela, in Vajina otroška ljubezen še tudi v mladeniških letih živi.
Moja in rajnkega Tvojega očeta — Bog mu daj lahko — iskrena želja je bila, da pride Vida k nam za sneho. Boljše gospodinje od nje ne moreš dobiti nikjer na daleč okrog. Bogata res da ni. ali ona je pridna, in to velja dandanes več nego bogastvo. Tudi prebrisane glave je. in ona bode s svojim bistrim očesom gospodarstvo izvrstno vodila. Ali tudi dobro srce ima to dekle, a to je za srečen zakon neobhodno potreba. Če se jej pa kdo včasih prilizuje ter se jej skuša prikupiti, temu pa ni ona kriva. Saj ne more ona sama nič zato, da je lepa. Krasne deklice so pa vedno mnogim skušnjavam podvržene. Desetkrat večja pa je čednost lepega dekleta, ki se svojim prilizovalcem ustavlja, kakor pa krepost onih deklic. ki nimajo v svojem življenji nobenih skušnjav pretrpeti!"
„To je vse prav. mati," odvrne Branko, ki se je bil med tem že pomiril. „Ali jaz ne moreni trpeti, da govori tolikrat Vida z mladini grajščakom in hodi celo od crkve sama z njim. Strašna slutnja se me poloti, kedar jo koli vidim z Vekoslavom. Mojega srca se polasti neka notranja bolest, in to mi greni celo življenje. V teh svojih bolečinah pa se celo bojim, da bi se znal enkrat spozabiti, in reči Vam moram, mati. da bi že bil mladiča ugonobil, ko Iii vedel, da si moja duša s tem činom ne nakoplje vnebovpijočega greha!"
„Bog Te obvaruj takih mislij, Branko, in sveta mati božja! Kam si zabredel v svojej togoti in jezi! Pomisli, da čuva najvišji sodnik nad nami. Branko. Bog ne zadeni, na kaj takega le misliti!!"
„Vi lahko govorite, mati, ker ne poznate mojih bolečin, ker ne včste. koliko in kako trpim. lJo cele noči ne morem zatisnoti očesi.
tako me dostikrat peče in skeli tu v prsih. Vedno pač mislim, da me Vida le navidezno rada ima, a v resnici pa da je tulana svojemu mladostnemu znancu in prijatelju Vekoslavu. Že kot otrok me je čestokrat prezirala in dajala onemu prednost, ne meni. A Bog ne daj, da bi mi tudi mojo mladeniško ljubezen, mojo pravo moško ljubezen tako povračala. Jaz vem, da je Vida lepa, kakor nobena deklica tu blizu ne, ali ravno njene prevelike krasote se bojim. Dostikrat sem slišal, da je ženska lepota že marsikterega moža v nesrečo spravila, in tako bi lahko i mene in tudi — njo!
Zatorej se pa grajskega mladiča kolikor mogoče izogibljem. Če vidim njo govoriti z njim, izognem se obema, da me ljubomorna strast ne prevzame in si sam nesreče na glavo ne nakopljem. A zdaj imam tega dovolj. Še danes hočem storiti vsemu konec. Proti večeru grem kar k Mohoričevim in bodem takoj z njo in njenim očetom govoril odločno besedo!"
„To je edino, kar Te reši vse nadloge in vsake nesreče," pritrjuje mu mati. „Tudi jaz bi že rada imela sneho v hiši. Saj vidiš, da se že staram. Moje moči pojemljejo od dne do dne. I)ve leti že sama s Teboj gospodarim, a to ni kaj si bodi, biti ob enem gospodar in gospodinja tako velikemu posestvu.
Idi torej takoj dreve k Mohoričevim in dogovori se z njimi. Božič je hitro tukaj, in nato naj bode gostija. Če vidi dekle, da Te je resna volja, to zimo oženiti se z njo, tedaj pa se bode, verjami mi Branko, izogibala vsake Tebi neljube tovaršije. Ti si potem prost vseh srčnih bolečin in morečih slutenj. in še to zimo se začenja zä-me in za-te novo življenje!"
Med takimi pogovori je popoldan hitro pretekel in prišel je večer. Branko še pogleda k živini, ali je vse v redu; kajti v nedeljo se posli radi zamujajo od doma, in gospodarju je še tem bolj treba vestnemu in pazljivemu biti. Nat6 pa se napoti polagoma s svojim velikim domačim psom proti Mohoričevim.
Na pragu Mohoričeve hiše pa je ob tem času slonela temna prikazen. zavita v črno haljo. Bila je Vida. Tesno se je zavijala v svojo ogrinjačo, da se zime ubrani. Tužno je bilo danes deklici pri srci. Celo popoldne je bila nekako zamišljena. Vedno so jej prilizljive besede Veko-slavove rojile po glavi. Da si pa razvedri temno čelo in ohladi vročo glavo, gre ko seje storila noč, na hišni prag in ondi premišljuje na samem svojo osodo in o svojem bodočem življenji.
„Kaj naj storim? Ali mu smem verjeti?! ... Za ženo me hoče vzeti. — tako mi je danes zagotavljal — ako mu darujem svoje srce. Vse hoče zä-me storiti, vse žrtvovati. cel6 svoje življenje hoče zä-me tvegati. - da, tako je govoril. In njegove oči so iskrile, kakor zlato
2*
solnce na modrem nebu; njegove besede so donele ljubo in sladko na uho, kakor žubori vodica v čistem potoku skakljaje navzdol po okroglem kamenčji črez hrib v plan.
Nocoj ga naj pričakujem! Nocoj mu naj povem, ali čutim za-nj v srci kaj dekliške ljubezni! Noc6j mu naj razodenem, ali še tli v mojej duši iskrica one mladostne ljubavi. kije naju nekdaj otroka še osrečevala? !"
Pri teli mislili se deklica zravna, in neka groza spreleti njeno telo. Ona se strese na celem životu. kakor da Iii se bila prestrašila zadnjih besed in njih pomena,
„Ne, tega ne! Ljubezni ne čutim nobene do njega v srci in je tudi ne bodei»! Moje srce je edino le Branku odločeno. Le za-nj gorim, le zä-nj hočem živeti!
A ko bi imel moj Branko le nekaj one ljubezni v srci do mene, kakor Vekoslav. ako bi mi on le nekaj udanosti kazal. oklenola bi se ga za celo svoje življenje ter bila srečna, celo srečna z njim. Ali sedaj se ga bojim, če ga tudi ljubim. — strašim se ga. če mu tudi darujem srce in dušo!
Danes je kakor divji in zbegan hitel od crkve domti. Še pogledal me ni. Neznosno mu je bilo videti, da me spremlja grajščakov sin in da moja lepota tudi pri gospodi nekaj velja! — Zakaj me pa ni 011 počakal v gruči onih mladenčev, ki so stali pri crkveneni izhodu?! Ali me ne ljubi več, ali seme sramuje?! — Že tri leta obstaja skrivna ljubezen med nama, ali nikdar mi še ni zinol besedice, da goji njegovo srce gorečo ljubav do mene!
A zadnji čas pa, ko je došel Vekoslav domu, izogiblje se Branko vidoma mene in njega. Kaj pomeni to? — Ali je iskra njegove ljubezni do mene ugasnola, in se njegova udanost izpremenila v zaničevanje in sovraštvo?! — Kteremu naj tedaj zaupam, njemu ali —"
„Meni," konča moški glas zadnje besede. ktere je deklica na poi glasno govorila pred se. meneč da je sama,
„Meni zaupaj, le meni," še ponavlja enkrat znani glas. ki ga je šepetal v temi — naš Branko. Tiho se je bil priplazil k oglu ter poslušal deklico, ki je mrmraje tožila o svojej osodi. a le zadnje besede je bilo Branku možno razumeti.
Prestrašena skoči Vida po konci ter odvrne vsa prepadena: „Ali si Ti. Branko? ... To je pa kaj novega, da prideš zopet enkrat k nam... Tebi naj tedaj zaupam, praviš? — Saj me ne maraš več. Še celo izo-giblješ se me. Zastonj so Te danes iskale pri crkvi moje oči!"
„Iskale so mene, ali našle so nekoga drugega." pristavi pikro mla-deneč ter nadaljuje : „Zdi se mi. da se je ogenj Tvoje ljubezni do mene ohladil, odkar se Ti drugi dobrikajo in prilizujejo! Seveda gosposko
obnašanje ugaja bolj neizkušenim deklicam, kakor pa odurno — kmetskega niladenča!"
„Ti se motiš, Branko." odvrne mirno Vida. „Ti me krivo sodiš. Jaz se ne morem izogibati Vekoslava. Saj mi ni nič zalega storil. In če z menoj govori, to pa tudi nič hudega ni. Za njegove sladke besede pa itak ne maram . in one ne najdejo nikakega odmeva v mojem srci. Danes se mi je res pridružil gred6č od crkve, ali to mi je bilo jako neljubo. Zakaj jaz včni, da svet ženske le po zvunanjem sodi in si pri vsakej priložnosti hitro o njih le najhujše stvari domišljuje.
Dokler ne ve Vekoslav, da ni moje srce več prosto, dotlej se mi bode približeval in dobrikal. Ako pa bode enkrat vedel, da sem se udala, tedaj me pa gotovo ne nadleguje več. O tem sem prepričana, in jaz bi tudi nikomur ne svetovala, da se mi še potem prilizuje."
„Vse to se mora takoj zgoditi, ako mi je še Tvoje srce kakor nekdaj naklonjeno. Ali povem Ti, Vida: ako bi še tudi potem ne nehalo njegovo pohajkovanje za Teboj, ko si očito moja nevesta in žena, tedaj pa gorje njemu in gorje — Tebi!"
„Ne boj se, moj Branko," tolaži ga deklica. „Nikdar Ti ne bodem dajala povoda, da bi se jezil in togotil nad menoj. Le Tebi bodem izročena, le za-te bodem živela. Lajšati Ti hočem življenje ter razganjati kakor gorki solnčni žarki gosto meglo skrinj raz Tvojega čela."
V znamenje svoje iskrene ljubezni poljubi nat6 Vida svojega ženina, in obadva stopita potem roko v roki drže v hišo.
Dolgo so se pogovarjali nocoj Mohoričevi in Branko. Določilo se je v ozkem domačem krogu, da se hitro po božiči vrši gostija. Pogovorili so se na tanko, kaj mislijo vse pripraviti in kdaj se peljejo v bližnje mesto bale nakupovat. Tudi svatje so se imenovali. ktere naj ženin in nevesta povabita na svojo ženitev.
Hitro in veselo je ta večer v Mohoričevej hiši pretekel. Kar so že vsi dolgo pričakovali. to se je vendar enkrat zgodilo. Branko je prišel v istini po Mohoričevo Vido, ubožno ali lepo in pridno deklico. Vsem se je bralo čisto veselje in neskončna radost raz lica., le Branko, ženin sam. bil je še zmirom nenafäduo zamišljen.
On ni toliko mislil na ženitovanje kakor njegova nevesta. niti na balo kakor Mohoričeva mati in oče. temveč Branku je plavala pred očmi podoba grajskega plemiča, —Ali mu bode Vida res zvesta? Ali čuti res njeno srce to, kar njena usta govore? Ali mu ne bode nikdar lepota njegove žene grenila življenja? Ali ga ne bode notri do hladnega groba mučila ona bolezen in strast, ki jo imenujemo ljubosumnost?! . . .
Danes je poskusil grenko kupo svojega trpljenja; danes je prvikrat želel, da bi ne bil med živimi; danes se je prvič kesal, da je videl kdaj svojo lepo prijateljico ... in danes — ta nesrečni dan — odloči on tudi
svoje prihodnje življenje, danes si izvoli za celo bodočnost svojo tovaršico - nevesto in ženo! Koliko veselja. koliko bridkosti vzame v teh tre-notkih seboj iz te hiše na svoj dom in v svoje življenje!! . . .
Take misli so delale Branka otožnega. Tiho se je poslovil pozno v noči od svoje neveste in njenih starišev. Na oknu Vidine spalnice pa se prikaže luč, in nevesta, srečna Vida mu še enkrat^želi v slovo: Lahko noč, dobro spavaj!
Branko se odpravi domü. Bilo je že proti ednajstej uri v noči. Zamišljeno koraka naprej. A kar na enkrat ga vzdrami lajanje njegovega psa, ki je bil nekje za njim zaostal. Branko postoji. Vse utihne. Strašna slutnja se poloti njegove duše: On je mislit v tem trenotku na Vekoslava. Kakor k zemlji priklenen obstoji in si ne upa ne naprej ne nazaj.
Kaj naj stori?
Iz te zamišljenosti ga vzdramijo nočni glasovi. Od daleč se začuje znano mu petje. Zdelo se mu je, kakor da gredo blizu tu mimo njegovi znanci in prijatelji vasovat. To ga ohrabri, on zažvižga psu. a ni ga od nikoder.
To postaja Branku še bolj sumljivo. Napoti se tedaj nazaj proti Mohoričevej hiši. V Vidinej spalnici pa ngasne ravnokar luč , in gosta tema je zagrinjala zemljo in nebo. Niti zvezdice niti druge bliščeče svetlobe ni videl v celej naravi. Vse je bilo tiho kakor v grobu: tudi petja glas je umolknol.
I)o kakih trideset korakov se približa Branko Mohoričevemu domu. A tu postoji ter pazno posluša. In zdaj se mu zdi, kakor da bi pod oknom Vidine spalnice škripal sneg pod stopinjami nočnega vasovalca. Vsak sum pa povekšuje pozornost človeških čutov, osobito pa še, ako mu objeda srce — črv ljubosumnosti in sovraštva.
Še bolj oprezno stopa Branko naprej. Ne opazovan pa počene, blizu prišedši, na mrzli sneg in tli kuči dve gube kakor divja zver čakajoča v noči na svoj plen.
In sedaj sliši tih in mil glas: „Vida, prekrasna Vida, ali ne čuješ?.. Odpri mi okno in poglej sem na Tvojega — nesfečnega — Vekoslava!"
Ali okno se ne odpre. Vida ne sliši ali ni hotela slišati glasu nočnega vasovalca,
Branku pa zavre kri v žilah, srce mu trepeče, pesti se mu krčijo, in kakor ljuti lev je že hotel skočiti na svojega nasprotnika ter ga pobiti na tla, ali vendar ga ustavi za trenotek še misel: „Počakaj, da vidiš, ali Ti je Vida zvesta ali ne!"
Zopet zasliši Branko iste besede kakor poprej. Zopet čuje. kako prosi mladi grajščak, naj mu prekrasno dekle odpre okence ter ga le z eno samo besedo osreči ....
In zdaj zaškriplje okno.> V črno ruto zavita prikaže se Vida na njeni. Radostno šepetaje pa govori deklica z milo doiiečim glasom v temno zimsko naravo:
„Ali si Ti, moj — ?!"
„Da, jaz sem. Tvoj Branko!" zarjove strastno hripav moški glas. lil kakor se obstreljeni lev besno zažene na svojega sovražnika in ga s podvojeno, nepremagljivo močjo podere na tla, tako skoči Branko iz svojega zatišja na nočnega vasovalca ter ga zgrudi. zgrabivši ga za ožrelo, mahoma na trda tla. Ali kakor se izvije kača svojemu napadalcu hipoma in zvijačno iz jeklenih okov ter švigne kakor strela po konci, tako je v trenotku stal tudi Vekoslav zopet na nogah in skočivši za nekaj korakov nazaj, potegne iz žepa samokres ter vzklikne:
„Nazaj od mene, kmetski predrzneš! Ako me ne pustiš na miru, sprožim takoj svoj samokres, in konec Te je na veke!"
To začuvši pa zažene Vida obupen krik, da se je daleč tja po temnej noči razlegal nje glas, ter omahne prestrašena na tla.
Njen klic in vik pa so čuli bližajoči se mladenči, kterih petje je donelo prej Branku na uh6, in takoj so bili pred Mohoričevo hišo.
„Pojdite mi na pomoč, tovariši!" zakliče glasno Branko. „Grajšča-kovega mladiča sem tukaj le zasačil. Sodite tudi Vi o tem nočnem pohajkovalci. ki krade poštenim deklicam čast in dobro ime. A bodimo oprezni; 011 je že nastavil na-me svoj samokres ter žuga ustreliti me, če se 11111 približam."
„Samo sproži naj. če si upa!" zagrmi 11a ves glas Videški Dragan. Ta se ni bal ognja in krogle, ki švigne iz samokresa: kajti slišal je že bučati in žvižgati svinčenke iz jeklenih žrel sovražnikovih topov in pušk na krvavem bojišči. Kri 11111 vzkipi pri teh besedah v žilah. O11 misli, da je v krvavem boji pred ^sovražnikom. in kakor brez uma zakadi se v nasproti stoječega grajščaka.
Ta pa se zvrne ob njegovem naskoku kakor kamenita soha 11a tta, in v istem trenotku poči tudi samokres, ali k sreči je vzela krogla svoj pot proti neizmernemu nebeškemu oboku!
Strel je vzdramil Vido iz omedlevice. Hipoma se zave, a meneča, da je Branko smrtno zadet, priteče vsa zbegana in bleda kakor smrt, mršavih las iu udrtih očij. pod milo nebo in tu vzklikne obupno:
„Branko, kje si Branko? Ali si zadet?"
V tem trenotku pa razsvetli temno pozorišče luč, kojo v roki držeč je ravno stopil Vidin oče iz hiši1 11a prosto. Vida spozna sedaj Branka ter se ga oklene okoli vratu, in 11a njegovih prsih se razjoče potem deklica od samega veselja, videč, da še njen ženin živi.
„Pomiri se. Vitla. Mene kakor druge je sani Bog obvaroval vse nesreče. Temu hudobnežu pa zdrobimo kosti, da se mu ue bode nikdar več zljubilo, hoditi v nočeh klicat moje neveste!"
Izgovorivši pa poklekne na tla in izdere Vekoslavu. na čigar prsih je klečal Videški Dragan, izstreljeni samokres, rekoč:
„Iz tega ne bodeš Ti nikdar več na-me streljal. Vzamem si ga seboj v spomin na nocojšnjo noč!"
Te besede je še slišal Vekoslav, a potem ga zapusti vid in sluh. Pod orjaškim telesom Videškega Dragana čutil je kmalu šibki grajščak. da se mu približuje konec življenja. Oči so mu že stopale iz jamic, usta so se -mu penila in krvavela, Vekoslav se je boril s smrtjo. Le zdaj pa zdaj je še rohnel zamolklo iz njegovega grla obupen glas:
„Vida, reši me, reši me! ... . Ne zadavite me . . . Sapo mi zapira . . . Jaz umiram!"
Pri teh besedah pa strepeta deklica na vsem životu. Mrzel pot jej stopi na čelo, groza jo obleti. Misel pa, da umira Vekoslav zavoljo nje, stori jo obupno. A v tej obupnosti čuti v sebi čudovito moč, in kakor da bi hotela sama sebe rešiti smrti in pogubljenja, zažene se kakor tigra na Dragana ter odtrga železne njegove roke toliko od Vekoslavovega grtanca, da je mogel ta za trenotek zopet dihati.
„Ne ubijajte človeka, ki ni nič pregrešil. Ne prelivajte krvi tu pred našo hišo. ki je še čista vnebovpijočega greha!"
In zdaj se nagne ona sama nad nesrečnega Vekoslava ter brani samosvestno kleče svojega nekdanjega prijatelja,
„Tii sem zdaj jaz, med Vami in Vekoslavom. Kdor položi roko na njega, ta udari mene; kdor njega ubije, umori tudi mene! Nazaj nesrečneži!!"
In to je govorila Vida s tako odločnim glasom, da so se vsi zavzeli. Izgovorivši pa porine Dragana šiloma nazaj raz prsij obnemoglega grajščak a. A nikdo si ni upal ustavljati se njenim besedam, njenim rokam. Tudi močni in korenjaški Dragan je kar strmel nad Vidinim zapovedu-jočim glasom ter vstal molče raz prsij ubogega mladenča. Prepričani so bili vsi, da Iii v svojej razburjenosti darovalo dekle, ako treba, tudi lastno življenje za Vekoslava.
„Pomiri se, Vida!" tolaži Branko svojo nevesto. „Jaz sem Ti porok, da se nikdo več ne dotakne njega."
Vida je zaupala besedam svojega ženina in vstala. Nato pa še hoče pomagati Vekoslavu, da vstane, ali on se ni več zavedel. Kakor mrtev ležal je tu na hladnej zemlji, in kri in pene so se mu cedile iz ust,
Prestrašeni vzdignejo potem mladenei ubogega grajščaka ter ga zanesö v Mohoričevo hišo. In tti mu je polagala Vida obveze, v močno staro vino namočene, na čelo in sence, Branko in drugi pa so mu drgali
otrpnem život, da ga obudijo k življenju. In k sreči, Vekoslav se res proti jutru zave. in potem ga pelje Vidin oče na pol pobitega in obnemoglega domu k njegovemu že staremu roditelju, grajščaku Pontoniju. A Branko je drugi dan zastonj iskal in klical povsod svojega priljubljenega mu psa. Nikjer ga ni mogel ^zaslediti. Stoprav črez nekaj dnij so ga našli v klanci za grmovjem blizu Mohoričevega hleva, a bil je — otrovljen!	(Dalje pride.)
Narodno blago s Štajerskega.
Zapisal Jus. Freuensfeld.
I.
1. Zlati očanaš. *
Ti sveti zlati očanaš,
Ki ga je inolio sali Bog naš.
Marija ga je tiidi molila
Po svojen sveten raji,
Po svojen sveten domovanji.
Ona ga je molila tak lepo,
Ka se je čiilo gor v sveto nebo,
No ga je čiila sama sveta Trojica.
Z nebes sta bla poslana anjgela dva,
Anjgela dva, Kerubima dva.
Marija jidva je pitala:
Kaj sta doletela anjgela dva, Kerubima dva? Midva sina doletela dol na zemljo Po mater sveto,
Ka bi jo nesla gor v sveto nebo. Anjgela dva, Kerubima dva Sta delala zlato triižico, Z zlatimi klinčeki zbijala, S svilnatimi robčeki povijala. Anjgela dva, Kerubima dva Sta jo nesla po v»zkih stezicah, Sta jo nesla po vozkih mejieah, Sta jo nesla po hladuoj senčici. Tan so cvele same roinene rožice. Marija je prvo rožico vtrgala,
* Povedala „Frančiška Podgorelec", imenovana „slepa Franca", beračica od Svetinj blizu Ormoža. Žena je stara nad 60 let in res slepa ter ue zna ne pisati ne fitati in tudi nikdar znala ni. „Zlat. očenaša" in „Jez. muk" pa ni pevala starka, ampak pravila mi jih je v takih preneliljajih kot kakšno pesen. Zapisano je vse tako, kakor je pripovedovala beračica.
Marija jo je dišala,
Mariji je slišala.
Marija je driigo rožico vtrgala,
Marija jo je dišala,
Mariji je slišala,
Marija je tretjo rožico vtrgala,
Marija jo jo dišala,
Mariji je slišala.
Anjgela dva, Kerubiiua dva
.Sta nesla Marijo pred peklenske vrata,
Tan sta jo doj djalä.
Marija je prvokrat potrkläla,
Hujdoba je zamrmrala;
Marija je driigokrat potrkläla,
Hujdoba je liiije zamrmrala;
Marija je tretjokrat potrkläla,
In vrata raznesle so se na vse falate.
No je rekla Marija:
Hote diiše vse k meni
No se primte vse za moj sveti plašč.
Vse so se prijele za njeni mili plašč,
Samo tri so se ne.
Marija je pitala prvo diišieo:
Kaj je tebi, prva diiša,
Ka si se ne prijela za moj sveti plašč V
Ti bi šla z menoj v nebesa.
Sveta ste vi moja mati!
Kak bi se jaz vašega svetega plašča prijela,
Da sen očitna grešnica,
I »a sen oče in matere vmorila!
Marija je pitala drügo diišo:
Kaj je tebi, drüga dliša,
Ka si se ne prijela za moj sveti plašč V
Ti bi šla z menoj v nebesa.
Sveta ste vi moja mati!
Kak bi se jaz vašega milega plašča prijela,
Da sen očitna grešnica,
Da sen brata no sestro vmorila.
Marija je pitala tretjo diišo:
Kaj je tebi, tretja dttša,
Ka si se ne prijela za moj sveti plašč V
Ti bi šla z menoj v nebesa.
Sveta ste vi moja mati!
Kak bi se jaz vašega milega plašča prijela,
Da sen očitna grešnica,
Da sen na Boga seagala.
Za me Bog ne mara,
Marija je šla z diišaiui pred nebeške vrata; Tan je rekla: Peter, odpri vrata, Nebeška kraljica gre z diišami!
Marija je šla z dušicami
Po svojeu svetleli raji,
Po svojeu dugen domovanji.
No se ogledala na desno stran
In zagledala na desnoj Strani
Svojega ljubljenega sina.
No je pitala svojega ljiibljenega sina:
Kaj 'š ti meni da,
Ka sen ti diiše dopeljalaV
Teko ga jih nikdar ne bilo,
Pa jih tfidi ne bi bilo,
Ci jih jaz ne bi dopeljala.
Mati vi moja ljubljena!
Jaz 'man dve kraljestvi,
Eno 'de mojo, eno 'de vašo;
Kaj bode vašo, to bode mojo,
Kaj bode na zemlji odvezano,
To 'de na nebi odvezano;
Kaj 'de na zemlji zavezano,
Bode na nebi zavezano.
2. Jezusove muke.
Povedala ravno ista Frančiška Podgorelec.
Jezusa so zgrabili v paradiži
In so ga gnali v Jeruzalemsko mesto.
So se ž njega špotovali,
So mu ploske dävali.'
Kodik so njega gnali,
Povsodik so pune stopinje krvi nastale.
Tan se je znajša en človik,
En stari jud;
Tan se je znajšlo eno drevo,
Ki je sedennosedendeset let v vodi ležalo.
Judje so drevo viin pot^gnoli.
Ti prvi je odgovarja:
Križ je velki, Jezus pa mali.
Ti driigi je odgovarja:
Skoda lian je križa rezati,
Leži nan je Jezusa, nategnoti.
Močno so Jezusa nategnoli,
Ka se je strosilo nebo in zemlja,
Vse pečine in zidine so razpokale,
Niti mesca, zvezd 110 sunca ne blo.
Njegove žilice so se nategnole,
Njegovi sklepeki so pokali od veke muke.
No so ga gnali na goro Kalvarijo.
Težek je bia njegov križ,
Močno so ga s trnjon kronali,
Močno so ga gajžlali.
No so njegov težki križ mu naložili,
Na njegove svete rane.
No je proti nebeškemi očeti:
Oča moj ljubljeni, mati moja ljubljena,
Jaz še čen enok tak bridko muko pretrpeti,
Kako zdaj že trpin,
Kak eno pravično diišo pogibiti.
Marija je suzice takala,
Kak so lepe vinske jagode,
Za svojega ljubljenega sina.
Marija je prnesla en beli robček
Ino je štela sineki suzice obrisati.
Jezus pa je reka:
Johanes, pelaj ovo ženo v kraj!
Sinek moj ljubljeni.
Do zdaj sen bila tvoja mati,
Zaj pa sen ti ena ljiidska žena.
Mati moja ljubljena!
Ci bi jaz van reka,
Ka ste vi moja mati ljiibljena,
Van bi srce na dvoje razkolilo
Od preveke žalosti.
Stopte vi pod moj križ,
Poberte vi moj sveti plašč,
Poberte vi moje tri kaplje krvi,
Ki 'do pale z mojih ran.
To prvo 'te nesli na štiroko polje,
Kde 'de rasla romena pšenička.
Bodo se hoštihe delale,
Bodo se grešniki spovedävali,
Na moje bridke muke zmišljavali.
Drügo 'te nesli na vinsko goro,
Kde bode rasla vinska rozga,
Na vinskoj rozgi romeno vinčece,
Bodo mešniki meše mešivali, se napajali
Tn grešniki na moje bridke muke zmišljavali.
Tretjo 'te nesli v zeleni püngrad,
Kde bodo rasle vse tele rožice, vijolice, lelje;
Bodo pri svetih mešah dišale,
Bodo se grešniki spovedavali,
Na moje bridke muke zmišljavali.
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjarec.
1. Mačuha i pastorka.
(Ludbreg.)
rr
lak je bila jen pot jedna mati, koja je imela svoju čer i pak pastorku, koja je bila vuogo lepša od njene čeri. Ta žena liila je nena-vidna svoji pastorki pak jo je na vek špotala a na zadnje ji je rekla: hodi. ti grdoba, od moje hiže kam god znaš. Pastorka pobrala je ha njeno zapoved 'se svoje robje pak je odišla od svojega otčinskoga doma. Oda je ona tak po potu išla, našla je v jeni grabi mačka, koj je vre verkaval, 110 gda je njo spazil, pital jo je, da kam ide. A ona mu je odgovorila, da ide po svetu. Na to reče maček: idem i ja s tobom. Ona ga je vzela. Kak so ovi dva dale išli. došli so do jenoga psa. koj je nje isto tak pital. kak i maček. I njega je sobom vzela. I još je našla jenoga kokota. i njega je soboni vzela. Vezda so išli išli ovi četiri i došli so do jenoga zakletoga grada. Gda so tam došli, prosila je pastorka one. koji so tam bili, stana, a oni so ji odgovorili: kak bi li mi mogli stana dati, koji sami ne mremo čez noč vil oveni gradu ostati, kajti dojdeju saku noč duhi ružit. No 011a je rekla, nek je samo pustiju, (hi bodo oni z božjom poniočjom vre prenočili. Oni so jim dopustili. Pastorka je odišla ve v jenu hižu svojemi živinami pak si je v jen kot legla. Gda je vre bilo jedenajst vur po noči. počelo je nekaj ružiti i na jen pot okolo dvanajste vure došli so duhi. Pastorka pak je zmerom govorila mačku, nek mrnjavče , da jim bo krajši čas, psu nek laja, a kokotu nek kukuriče. Gda so je duhi tu kotu spazili, pital je jeden od njih to pastorku, od kod je i kam ide. Ona je 'se pripovedala, kaj je, kak jo je mačuha pretirala i kak vi1 mora po svetu zla vživati. Onda ji je rekel te duh: ne boj se ti nikaj, vzemi one kluče, koji tam 11a steni visiju. oni so tvoji od vezda. pak idi doli v pelnicu pak si zemi one peneze. koji su vu onem i onem lagvu. Ona je vzela kluče i peneze, kak ji je duh rekel. V jutro, gda su došli onoga grada gospodari, koji so mislili, da je ona vre mrtva, vidli so nju čisto zdravu i još k tonili tak bogatu. Ona jim za tem se pripovedala, kak so duhi došli, kaj so jo pitali, kak so ji kluče dali od pelnice, a onda je odišla odonod i s penezi nazaj k svojemu domu. Gda je vre dimov došla, pitala jo je mačuha: 110, ti grdoba. kaj si vre došla? Ali se je začudila, gdajevidla. kak je ona bogata i gda ji je pastorka svoj pot ispripovedala, Za tem je rekla svoji čeri: idi i ti. čerka moja, pak boš ti još bole srečna, neg je ova grdoba. Njena čer odišla je posvetu, kak ji je mati rekla. Na potu
našla je ona 'se one živine, koje i pastorka, ali je sako od sebe stirala i nikaj ne je štela soboni vzeti. Na jen pot došla je i ona do onoga zakletoga grada i prosila je stan kak i prveša i dobila ga je. Ali v noči, gda so d lihi došli i njo pitali, kaj je ona i od kod. odgovorila jim je. da kaj je nje briga. A duhi so jo pograbili i na komade rastrgali. samo glavu so eelu ostavili in vil drugem štoku na oblok postavili, da je vun gledala. Gda je vre dugo i dugo vremena prešlo bilo i gda je mačuha vidla, da je njene čeri od nikud nega. odišla je ona sama nju po svetu iskat. Na zadnje došla je do onoga zakletoga grada i tam je vidla na obloku njenu glavu i razveselila se je pak je vil sebi rekla: vidiš, ipak je 'moja či srečneša neg ona grdoba pastorka. Ali gda je v grad došla i vu drugi štok od toga grada, rasplakala se je. kajti ne bilo ničega neg samo glava od njene čeri.
2. Roglača. *
(Varaždin.)
Roglača se dotepla od nekud vu šumu jenoga grofa i ov grof je vre više let ne mogel basen zeti oni šumi. Dogodi se, da je jen mož bil vu jenem selu, koj je bil jako siromašen a imel je vnogo deee, a išel je okolo polneva drva cepat k jeuomu sosedu. Ve je vre polne zvonilo a žena je donesla v hižu jesti prosenu kašu a deca gladua su si mam okolo stola sela. Gda je žena vidla. da ji ne ga moža. pitala je deeu: deca. gde vam je japa? A deca su joj rekla: a mama, mi vam ne znamo, kam su japa odišli. Na to je ona isla japu iskat i ga je našla v jenem dvoru, gde je drva cepal. Za tem su išli dimo jest. Gda su došli v hižu. je videl mož kašu na stolu a puiiu kašu muh pak se je jako rasrdil kaj je žena prerano kašu donesla. prvo neg je on dimo došel. Vezda 011 vudri z rokom vu tu kašu pak je skoro 'se muhe vu kašu zacopil. Vezda mož gladen z decom skup je počel razmišlavati, kaj bi ve napravil, gda je videl deeu v kotu gladim. Ve se zmisli pak počme te muhe zbirati vun i brojiti i kajti je znal malo pisati vzeme malo papera pak napiše: vu toni selil je jen človek. koj može pedeset zatoči pred poldanom i pedeset popoldan. Pedeset pak za to. kajti je pedeset muh nabrojil, ali na cedulu je ne napisal, kaj je zatokel. Za tem odide na gmajn je pak prikeli to štafetu na stup. Za tem se je pelal grof pak je videl novu cedulu pak zapove intišu, da ide čtet. kaj je to napisauo. Inuš je mam išel ]>ak je čtel i povedal grofu, kaj je napisano. Za tem ne 11111 grof veruval. neg je išel sam čtet i videl, kaj je bilo napisano. Za to se je dal pelati v 0110 selo pak je pital za onoga moža. Gda ga pak je našel, stane pred hižom in pošle imiša nuter. Tnuš gda je unter došel vidi
* Enako pa ki-aijo pripovedko pripovedujejo tudi v Ludbregu, a samo o ro^lat'i.
toga moža za stolom još sedeti i p uši ti pak si je mislil, kaj Id se tu odkrival vu ti luknjici. Za to mam pita moža, je li je 011 te i te človek, koj more pedeset pred polnevom i pedeset po polne zatoči. pak da bi išel vnn k grofu. A mož mu na to odgovori: Sto vas je tak pošteno navčil? je li ste rekli: falen bodi Ježuš Kristus, ka? Kaj mislite, da sem ja štogoj? vašemu grofu je tak daleko k meni kak meni k njemu. Za tem se inuš obrne pak odide. Gda je došel k grofu mu je 'se povedal, kak je bilo. Za to je sam grof k njemu išel. kajti je bil nekakov režeči mož. Kak je došel nuter, mam je rekel: falen budi Ježuš Kristus, i veli. je li on te i te i je li bi mu štel jeno prijatelstvo včiniti. Mož mu veli: tak se vre pristoji, ali ne kak njihov sluga dojde nuter, kak da bi kam v štalu došel. Za tem ga mam pita: kaj? a grof mu veli: ja imam vu jeni šumi jenu zver koja, kak što dojde v šumu, mam zavohne i ide mam proti njemu, a je li bi ju 011 mogel skončati. A mož mu je rekel: a kaj to meni. Za tem mu grof veli, da Iii mam ž njim išel. On si t obleče mam jenu zdrapanu čohu, koja mu je naj bolša bila, i si ju z vojeicom prepaše pak vtekne sekiru nuter. Ve si mam sede v kučiju z grofom pak se je odpelal v grad. Grof da mam večerju pripraviti i na jagare s 'sih okolic pošle pisma, da se naj drugi dan ob osmi vuri zeberu pri grofu i da se bo lov držal nad roglačom. Drugi dan dojdu 'si pak su se odpelali v šumu. Mani je rekel mož: pokažite mi. gde naj više nju nahajate. Oni su 11111 pokazali, gde, i su rekli da se budu naštantali i pazili. Ve 1110Ž ostane tam i misli kaj bi napravil. Koglača pak gda je čula, da je negdo živi v šumi, počme mam dreti i fucati pak bežati k možu. Jagari su pak bili daleko iz šume odbežali i se skrili. Mož kak je čul to zver, brže si čohu sleče i obesi na drevo a 011 odide na drevo, kajti je mislil: morti me ne bo na drevu vidla i našla, Koglača kak je došla, vohala je i fucala, gde bi koga našla, Ve spazi čohu i se zapiči z rogom v čohu pak se počne sini i tam miksati ali si je ne mogla roga spuknuti i tak je visela. A mož je ve počel vikati: hote, hote, jagari, tu vam je zver. A oni čim su culi su išli pak su strelah vu nju i ve gda su ju strelili, denn ju 11a kola z možom pak se odpelaju v grad. Grof vesel, kaj se je te zveri rešil, da velikoga obeda napraviti. Po obedu je pak rekel : ja znam. da vi imate jakost veliku. za to vam bi još jenu prošnju imel izreči a to: ja imam još vu jeni šumi divje svinje, koje su se tam naselile, niti nje nemrem hasen zeti; je li bi vi meni šteli te svinje zatoči? A zakaj ne? veli mož, pak kaj je to meni? Drugi dan zapove grof pak jagarom, da se naj na lov preprave na divje svinje. Ve su došli vu tu šumu. Jagari pokažu jen potok, kam su svinje hodile, i se pak skriju i mož je ostal sam. Gda je čul svinje, se je preplašil, i svinje su ga spazile pa za njim. V oni pak šumi je bila jena zapuščena kapelica, v koju ji' mož pobegel. O11 beži v kapelu a svinje pa za njim. On okolo
oltara i po jeni Jojtri odbeži na zid pak okolo po zidu do vrat i zapre s sekirom vrata pak lojtru s cerkve potegne vun i počne kričati: hej jagari. hote, hote. tu su. ja sem je zmamil liuter, hote. jagari. hote. Jagari dojdu i 'se po redu idu na zid pak počnu pocati i su pöcali. dok su je 'se postrelali. Ve su je nametali na kola i su je odpelali. \'e se je grof jako ve selil i dal je veliko goščuvanje napraviti. a možu je dal dvoja kola žita i nekaj penez na falu. kaj mu je to napravil.
3. Sluga gospona naplatiL *
(Varaždin.)
Jem put je bil jen gospon, 011 se je sakim svojim slugom pogodil, da koj se bo prvi na koga srdil, ali gospon na slugu. ali sluga na gospona, onda si bodu s tela remenje rezali. S prvim slugom pogodi se gospon i mahom mu da jenoga psa, koj se petrožl zval i jen hleb kruha, pak mu veli: hodi vezda z ovcami na pasu pak se ti uaječ i pesu daj kaj mu bo dosta a na večer mi moraš celi hleb doma douesti. Sluga odide ali je ne jel cel den niti pesu neje niš dal. samo da bi donesel celi hleb dimo. Na večer dojde dimo a gospon ga pita: si donesel? On veli: jeseni. Vezda veli gospon: hodi jest, Ali gda je štel jest iti. počme kričati dete, da oče van, a gda je 011 z detetom van odišel. pojeli su gospa vse. a 011 siromak je ostal gladeu tri dane. Vezda dojde ves srdit dimu a gospon ga pita, jeli se srdi. A on veli: kaj se ne bi srdil. vre sem tak gladen, da bi vmrl. A gospon mu veli: legni se, i on 11111 je rezal remenje i stiral ga je. Vezda je došel drugi sluga i ž njim je tak napravil. A gda je trejti došel. njemu da kruha i psa i pošle ga 11a pašti. Ali 011 neje bil bedast pak je odzdol vu kruhu skopal jamu pak je celu inekču van zel tak da je samo kora ostala, pak se je najel 011 i pes. Gda dojde dimo, veli gospon: je Ii je celi kruh? A 011 veli: nek da je. Vezda mu veli gospon, naj dete van pela. Ali 011 neje dete van pelal, nego ga je samo van porinili pak je išel nazaj jest. Jem put je išel gospon 11a gosti pak je rekel slugi, naj 11111 napravi do one hiže put, gde su bile gosti, onda mu naj jenu oven speče i juhu s petrožla naj napravi, onda njegovo (lete, koje se nikdar neje smejalo, naj napravi, da se bo smejalo i zadnjič naj 11111 razsveti, gda bo čul huškati. Sluga moto obeča a gospon odide. Vezda si sluga misli, kak bi 011 to napravil pak ide k detetu pak veli, naj se smeje. Ali (lete samo bečalo. Onda se 011 rasrdi pak zakole dete, razkrešči 11111 zobe i deue ga na oblok. Onda zakole vse ovce pak ž njihovih kož napravi gosponu pot do krčme, onda juhu skuha pak si misli kakvoga bi petrožela unter del. Ve se
* ('oni'. Schleicher Lit. Märchen pag. 4f>: ..Vom dummen Hansu
zmisli. da je pen petrožel. njega prime i hiti ga v juhu, da se je skuhal. Gda je čekal gospona pak gda je čul huškati, mahom vužge štagel. Gospon dojde dimu žalosten pak gledi a sluga ga pita, je li se srdi. A kaj hi se srdil. veli gospon pak odide k svoji ženi. pak nju pita, kak bi ga skončati mogli. Ona veli: znaš kaj V zutra ga jako napojimo pak ga hitimo v vodu. Drugi den idu v krč mil i šteli su ga napojiti. A 011 neje puno pil. neg je samo mislil kak bo gospona naplatil. Oni onda idu k vodi pak veliju. da se bodu počinuli i legnu se dole naj predi gospon poleg gospa a pri vodi sluga. Ali se sluga nekaj zmisli pak se legue med gospona i gospu. Gospou je mislil da gospa poleg njega leži pak veli slugi vu vuho: gda bum ja tebe dural hiti ti ujega vu vodu. Sluga veli: dobro. Čez jen čas dume njega gospon a on porine gospu vu vodu a ona se vtopi. Ve veli gosponu: joj gospon, kaj ste napravili? ein ste gospu vtopili. Vezda gospon se poeme plakati a sluga ga pita, je li se srdi ? On veli: kak se ne bi srdil, ar si mi dete, ovce, psa zaklal, štagel vužgal a ve i ženu vtopil. Ve mu je sluga remenje rezal i tak ga naplatil.
Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah.
i.
Deželni poslanec g. dr. Samec je govoril v XIII. seji dne 17. oktobra 1883 v kranjskem deželnem zboru med drugimi tö-le:
„Oglejmo si razmere po Kranjskem. Pojdimo povpraševat k soduijam, iii izvedeli bomo, da se le malokteremu proda posestvo, ki ga ni za pil. A pridnega kmeta sila še tako tlači, on napne vse svoje moči, da reši svoje posestvo; a ko pa začne svoje skrbi s pijančevanjem pogovarjati, je izgubljen. — Pojdimo v ječe prašat po uzrokih hudodelstev, izvedeli bomo, daje skoro šestdeset procentov hudodelstev in prestopkov bilo storjenih v pijanosti.
Pojdimo prašat v blaznice naše, in izvedeli bomo, da je pri 30% bolnikov alkoholizem uzrok dušnih bolezni j."
Ta izjava se meni najvažnejša dozdeva med vsem , kar se je v kranjskem deželnem zboru zadnjič govorilo. Strašna je bolezen, ktero g. dr. Samec na našem narodu diagnozuje, in rana, ktero razkriva, je grozna ! — G. dr. Samec je storil svojo izjavo gotovo po vrnih statističnih datili ter ni ničesar pretiraval; 110 kar je 011 poročal o Kranjcih, prepričan sem, da velja enako. — ako še ne kje v hujšej meri — tudi za Slovence, ki po drugih pokrajinah žive, osobito tudi na Štajerskem.
Zadeva ta je neizmerne važnosti; torej še ne zadostuje nikakor, da se je o njej v kranjskem deželnem zboru le govorilo ter dotično govorjenje v stenografskih zapiskih shranilo iu v nekterih časnikih oh priliki tudi razglasilo, temveč ako se je takošno pijančevno zakuženje pri našem narodu spoznalo, tedaj se mora tudi resno na vsa mogoča sredstva misliti, kako hi se mogla ta bolezen zvračiti. kako ta skeleča rana še zaceliti, dokler se je ne prime ueuzdravljivi rak.
Da naš narod v socijalnih in ojkonomijskih razmerah mnogo boleha, to se v obče čuti. toži in obžaluje; vendar kar se tiče diagnoz dotičnega bolehanja, so poklicani in nepoklicani zdravniki med seboj različnega mnenja. Sicer se mi pa tudi dozdeva, da še pri nas ne sme vsakdo, ako Iii tudi liil poklican, svojega prepričanja po svojej najboljšej vesti in vednosti povedati: treba je še jemati ozir na marsiktere predsodke, češ da se tej ali onej stranki, tem ali onim osebam ne zameriš.
Mi Slovenci smo še v obče preveč zamerljivi. jezljivi. samoglavni in samoljubni •— prav kakor ženske ali otroci. Pa temu je menda kriva naša mladost. Mi smo še le kratko časa nekoliko in nekako sami svoji, a naši dosedanji tutorji nas še itak za polnoletne pripoznavati nočejo. Vendar spoznavajmo sami sehe, naše kreposti in slabosti; zavedajmo se naših močij, pa ne zatajujmo si samim sebi naših napak, temveč razkri-vajmo si jih brezobzirno, možato, da jih tako spoznavajoči moremo odstranjati in zboljševati.
Slovenec je v obče nekaj lahke krvi in lahkih mislij: rad se v družbah veseli in pri tem na vso resnobo in nalogo življenja pozabi. V sreči se uda brez cilja veselju, v nesreči pa obupu, ni si v svesti. da človek svojo srečo nosi v svojej volji, v svojej lastuej moči. da kdor sani sebi ne pomaga, božjo ali tujo pomoč zastonj pričakuje! V tem razpoloženji Slovenec rad brezskrbno živi. in kedar pridejo sitne skrbi, preganja si to nadležnost s pijačno omamico, kar tudi vse neštevilne naše zdravice in napituice tako naivno karakterizujejo:
Le pijmo ga pijrao,
Dokler živimo,
Saj ne dobimo kaplje ga tam
Ali kakor gorenjska zdravica končuje:
Kedar pa dnarcev ni,
Kaj pa nas to skrbi?
Kredo krčmar še ma:
Bratci le pijmo ga!
Nagnenje k pijančevanju seje pri nas po nekej navadi ali modi tudi pijančevanje ima svojo modo — že nekako posvetilo; pije in poje se na božjo čast. na narodno slavo, na bratsko slogo, ljubezen —•, a to pijančevanje — ali da se komur s tem priprostim izrazom ne zamerim
—	to napivanje zarazilo je sve sloje in stane našega naroda. Razlika je samo ta: tukaj se pije črez mero žlahtna ali slaba vinska kaplja, tam pa žganje in vsakojaka alkoholična sodrga, — baš kakor so razmere, boljše ali slabše.
Resnico govori g. dr. Samec, ko pravi, da se le malokteremu proda posestvo, ki ga ni zapil; ker vedno trezni gospodar zmirom trezno gospodari. skrbi za pravi red, proračuni svoje dohodke in izdavke, štedi razborno s svojim denarjem in časom, varuje razumno svoje zdravje, svoje moralne in materijalne moči. tako da je za vse nezgode možato pripravljen ter oh nobenej nesreči ne obupa, Trezni gospodar vselej skrbi prvič za to, kar mu je potrebno, drugič za to, kar mu je koristno, in tretjič še le za to, kar mu je samo ugodno: in tako stoji njegovo gospodarstvo na trdnih nogah.
No kako ravna pijančevalec ? Seveda v svojej omamici vse narobe.
—	Brez treznosti ni razuma, in brez razuma ni razumnega mišljenja in delovanja. V pijači omamljeni človek je sanjar, tuj samemu sebi, nesvest si zanikernih svojih sposobnostij, močij in dolžuostij. Kdor začenja pijančevati. neha skrbeti za potrebnosti ter se ne briga več za pravi red in proračun v svojem gospodarstvu. Kar si je s težavnim delom mnogih dnij, tednov ali mesecev pridelal, potrosi pogostoma v malo urah za imaginarno ali namišljeno nasladovanje. Ko pa še pije in poje naprej:
Kaj pa nas to skrbi ?
Kredo krčmar še ma,
Bratci le pijmo ga!
Koliko materijalne in moralne škode, koliko fysißnega in psy-chičnega zla, koliko revščine in žalosti pouzročuje povsodi pijančevanje!
Najnesrečnejši so ipak žganjarski pijančevalci, ktere je g. dr. Samec v svojem predlogu prav za prav v mislih imel. Kazmotrujmo si kterega takšnega nesrečneža, saj gotovo vsakdo izmed nas koga pozna.
Janž na pr. bil je nekdaj vrl fant, sin premožnega kmeta, ponos ne samo svojim starišem. temveč tudi celej vasi in občini. Ko je od svojega očeta lepo posestvo prevzel, seveda se je tudi bogato oženil. No Janž je bil fleten človek, rad je hodil v družbo in družba k njemu, ker se ni hranil dati za vino. Y krčmi in veselej družbi je zato mnogokrat ostajal, kedar bi ga bilo najbolj trebalo doma pri gospodarstvu; in seveda, Janžu je daval krčmar vino tudi na kredo, kedar ni ravno drobiža pri sebi imel. Gotovi denar je malo po malo potekel, drug se ni prigospo-daril, Janž si je na svoje lepo posestvo tu pa tam dolgov nakopal: no da Iii ga ta sitnost ne skrbela, je še tem več pil. Ker je pa vino predrago, ali kakor Janž pravi, preslabo, loti se žganja. Njegova žena se mu je spočetka tožila in jokala, potem pa je z otroki vred z njim v krčmo zahajala. Davki se ob tem niso poravnavali, drugi dolgovi tudi ne
a*
plačevali, prodalo se je torej zadolženo in zanemarjeno posestvo. Janž je sedaj na sramoto in nadlogo svojemu rojstnemu kraju: bil je že večkrati zaprt zavoljo prestopkov in zločinstev. ktere je v potepušnej pijanosti storil, sicer pa mu je žganje telesne in duševne moči že tako sežgalo, da je občina primorana poslati ga v blaznico! A Janževi otroci? — Ti nesrečni reveži, ta občinska nadloga — bolehajo na duši in telesu ter so vsakomur in samim sebi na poti. — Zakaj pa je tega treba bilo ?!---
V zadnjej dobi, kar so vinogradi slabo rodili ter je vino zato mnogo dražje postalo, razširila se je silno trgovina z žganjem, z vsakojakim špiritom med prostim ljudstvom, a nasledki so strašni. Sicer se pa tudi z maločim tako perfidno in tako zapeljivo trži kakor s spiritno pijačo. Priprosti človek navadno ne gleda mnogo na kvaliteto dotičnih pijač, temveč le na kvantiteto in nizko ceno. Ako tedaj žganje le „žge" po grlu, živce razdražuje in omamlja, potem pa je že dobro, kar koli bi bilo. Dotične oblastnije se malo brigajo, kakšno blago se prodava. — 110 saj je za prosti narod, a za-nj že vse velja —, in državna blagajna, ktera misli, da je v vsakem slučaji pri tej pijači na dobičku, se ipak tudi z narodom vred silno goljufuje. Ker se dovoljuje vsakoršno blago proda-vati, kakoršno hoče koli kdo kupovati, napravljajo lahko žganjarski krčmarji brez kontrole in dostojnega davka vsakoršno strupeno sodrgo, ktere morejo potem po 20 kr. liter prodavati in poleg še dobivajo ipak po 15 kr. dobička. Tako imenovano žganje je zdaj v obče po mnogo nižjej ceni, nego je vino; liter po 20—30—40 kr. je bojda že fino (?!) blago. Priprosti človek že torej uprav zavoljo tega rajši špirit, fuzel. kupuje, ker pravi, da žganje več „izda", in brž se tega strupa tako privadi. da mu potoni za vino kar nič več ni. — Ob potovanji po karpatskih pokrajinah kupoval in ponujal sem voznikom in vodnikom v gostilnah vina, pa ti ljudje so mi vselej pravili, da jim je „palinka" (žganje) ljubša; te so vajeni in ta več „izda". Ko sem potem hodil po Štajerskem. Kranjskem in Koroškem, slišal sem na mnogih krajih za žganjarsko pijačo iste besede, iste razloge.
No kako pijaučuje naša intelligenca ob vinu iu pivu? — Že nežna mladina srednjih šol ima svoje „kneipabende" ter se ponaša, da more toliko in toliko vrče v piva — ob okolnostih vina — skozi grlo potakati; češ v tem opičarenji starih pijancev mislijo si liegodni fantje možato vedenje, prav kakor v gnusnem tobačenji. Vendar na srednjih šolah se mladež ipak še toliko nadzoruje, da ne more po svojej volji pijančevati. pa kIjubu temu veljalo bi staviti našim abiturijentom v svedočbe zrelosti tudi noto: „zrel za pijančevanje". S svobodnim akademičnim življenjem pa se začenja i svobodno akademično pijančevanje. Koliko uadepolnih mladenčev. koliko sijajnih talentov si ob tej pogubnej razvadi pokvarja telesno zdravje in bistri razum, propada pred zaželenim ciljem ter lepe
svoje iu svojega naroda nade nebrižno pokopava! — Koliko se naših izvrstnih močij, mož, ki so prebili pogubljive nevarnosti in težave akade-mičnega življenja ter tako rekčč dosegli svoj cilj , še potem popolnoma zapije ali — dopije — in tako v dobi, ko se je njihovo pravo moško delovanje jedva započelo, že v prerani grob k večnemu počitku polaga!!
Nepotrebno, čezmerno popivanje se je enako tobačenju v zlotvornej razvadi in modi tako ukorenilo, da se pri nas težko kje večja ali manjša družba shaja. v kterej bi se črez mero ne pilo in kjer bi kakšen koli pivec , ki si je že prekodosti žejo ugasil, še ipak ne dal rajši toliko in tolikokrati za vino, nego pa daroval trohico one svote za kakšno knjigo ali kakšen drug pripomoček narodnej prosveti! Ne morem si kaj, da bi olj tej priliki tudi ne omenjal, da se v našej malehnej literaturi pijanče-valua razvada le kar preveč slavi. Mislim pa tukaj na povesti, romane, novele itd., v kterih so dotični junaki korenjaško ponosni pivci, ki ob vsakej priliki pokazujejo, kako si z „zlato vinsko kapljico korajžo" vzbujajo ali žalost — srčne rane — celijo. — Zakaj je ta glorifikacija V Čemu to laskavo predstavljanje zlotvorne razvade? Na kakšen prid morejo biti mladim čitateljem takšni uzori?! — Žal mi junakov, kterim ni junaštva brez alkohola, kakor modrijanov, kterim ni modrosti brez dima!
Dr. Ahasverus.
Urban Jarnik.
V spomin njegove stoletnice.
Spisal J. Scheinigg.
I.
Začetkom našega stoletja vzbudili so se z drugimi slovanskimi narodi vred tudi Slovenci iz dolgotrajnega duševnega spanja, V sredini naroda in ob njegovem okrožji vstajali so možje, ki so iz goreče ljubezni do svojega materinega jezika in obdarovani z uma svetlim mečem dra-mili rojake in je klicali na duševno delovanje. Vodnik je prepeval o zadovoljnem Kranjci; Japelj, Ravnikar in drugovi so prelagali vernemu narodu sv. pismo: Kopitar je stvaril v slovnici temeljito podlago slovenskemu govoru: Primie in Danjko po Štajerskem, na Goriškem Stanič pa so jim bili sotrudniki. Tudi koroški Slovenci, dasi skrčeni po nemilej jim osodi v majhno število, ohranili so še toliko čilosti v sebi. da se je izmed njih imenovanim prvoboriteljem dostojno pridružil sodelavec, ki si je pridobil častno ime „koroškega Vodnika". Čim manjša pa je panoga koroških Slovencev, čim bolj jo od dneva do dneva izpodjedajo burni valovi nemškega morja, da se vidno pogreza v neuasitljivo globino:
t
tem bolj nam mora biti povšeči vsaka prilika, da moremo pokazati svetu može, ki se uiso izneverili svojemu narodu, in to vzlasti v današnjih razmerah! Takšen korenjak pa, ki se je neumorno trudil za poduk in povzdigo slovenskih sorojakov svojih, bil je Urban J aru i k. V spomin stoletnice njegovega rojstva podajemo v sledečih vrsticah životopis zaslužnega rojaka in kratko oceno njegove delavnosti na socijalnem in slovstvenem polji.
Urban J ar ni k se je porodil dne 11. majnika 1. 1784. pri „Na-dižar-ji" (Neudieser-Hube) v majhnem selu spodnje ziljske doline, ki mu pravijo „na Potoce" in ki spada pod faro „Štabenj" ali v „Št. Štefane". * Oče Janez je bil premožen kmet; hiša je imela celo svoj dijaški štipendij. ustanovljen po nekem predniku Nikli, ki ga je užival pozneje naš Urban. Vozaril je oče Urbanov, kakor v istih časih še Ziljani sploh, in si prislužil marsikteri goldinar. Tudi vino je točil. Poštena je bila Na-dižarjeva hiša, in sosedje so kaj čislali starega Nadižarja. — „Moj oče so točili vino, in raznovrstni ljudje so zahajali k nam; proti vsakemu so bili uljudni in mu postregli prijazno. Zaraditega pa jih je ljubila soseščina. in radi so jih hodili popraševat, če je t»il kdo v zadregi. Župnik Koben so jim postavili z nagrobnim govorom lep spomenik. Tudi luterski kmetje od zvrhnje Žile so izpregali pred našo hišo, kedar so vozili svoje pridelke v nemški Bleiberg na prodaj; po cele vrste voz so stale pred našim domom. Basi je bil bližnji krčmar Nemec, zahajali so rajši k nam. Vendar se niso nikoli prepirali o verskih zadevah. če ni prišel slučajno kak učen potnik, ki je zakrivil takega pričkanja. Razgovarjali so se kmetje o svojih domačih gospodarskih rečeh. Domačini so se vedli dostojno iu nravno. Kegljev in kart ni bilo videti pri nas; prav tako nisi čul prepira niti zapazil pijančevanja, Strogo sta pazila oče in stric, da se ni zgodilo nobene nedostojuosti. Ako se je pa kazal kdo vinjenega, niso mu več natočili vina; češ, bratec, dosta je danes, prihrani denar za drugikrat."
* Matija Maj ar je pisal v Novice (1844, št. 26.) kratek nekrolog o Jarniku iu poročal, da je bil rojen „v ziljskej dolini pri Nadižarji na Potoce v Šent-Štefanskej fari." Iz Novic posnel je narek dr. J. P. Jordan (Jahrb. f. slav. Liter., Kunst u.
Wissensch. 1840, p. 122) in ga prestavil tako-le: „Dieser.....war im Cillerthal
bei Nadižar in Potoka Pfarre St. Stephan geboren." Jordana pa, kteri je vsaj pod besedo Cillerthal razumel res ziljsko dolino na Koroškem, kar se kaže iz drugih mest istega časopisa, izpisal je dr. C. Wurzbach (Biograf. Lex. s. v. Jarnik) in napravil pravo spako: „U. J. geb. z u Nadižar in Potoka i m Zillerthale der Steiermark". To je menda tudi temeljitost!
Pisali so še o Jarniku: Šafarik „Gesch. d. südslav. Lit. I. B.": isti v članku „Prehled neynowegsj literatur}' illyrskjch Slowencuw" v časopisu „českeho Museja" 1833 str. 168 in si.; Janežič v „Vodnikovem spomeniku" str. 112 in si.; H. Hermann „Handbuch, d. Geschichte d. Herzogthums Kärnten" III. 3. na str. 192 in 205.: isti v brošuriei „Die literarischen Zustände Kärntens i. d. Gegenwart Klagenfurt 1855".
Tako opisuje Jarnik svojo domačijo, kedar se spominja mladih let. Kdo Iii ne spoznal v njej typično družino stare slovenske korenine!*
Otrok je bilo več pri hiši. Urban je imel še dva brata, ki sta bila starejša od njega. Ker je kazal fantič bistro glavico, poslali so ga stariši v Celovec. da bi hodil v latinske šole in zapel jim pozneje sv. mašo. Stopil je v gymnasijo 1. 1795. Dijaška leta njegova so bila viharna. Vojni hrup se je razlegal povsod. Francozje so pridrvili v naše pokrajine. Vrli Ziljani so se ubranili po pogumnem uporu vsiljencev. Naj nam drugošolec Jarnik sam poroča svoje spomine.
„Bilo je leta 1797. Francozje so se bližali od Podkloštra sem ziljskej dolini. Na hribih po pol ure vsaksebe pripravili so bili slovenski Ziljani kresove in možnarje. .Tedva se prikažejo Francozje, zabobnel je niožnar na prvem hribu, in kres se zažgal. Kmalu so po vsej spodnjej dolini pokali možnarji, kresovi plamteli. zvonovi bili plat zvona. Iz vseh vasij in sel privreli so možaki, tudi ženske vmes, oboroženi s starim orožjem in orodjem: puške in pištole, stare meče, sekire in kose, helle-barde, kole iz plotov iztrgane, nosili so na ramah. Moja starejša brata sla šla zoper sovražnika; meni trinajstletnemu fantu, hotečemu se njima pridružiti, zabranili so oče in dovolili samo, da smem iz farnega zvonika gledati po dolu. Z daljnogledom si videl lahko celo trumo ljudij, ki seje pomikala poleg Žile proti Bistrici. Tam so se združili z Bistričani, Go-ričani in dr. Francozje so bili preslabi ter so se umaknoli: trikrat soje zapodili Ziljani ter obvarovali svojo lepo domovino ropa in plena." — Še dandanas živi po Ziljskem spomin na one čase, in rad ti pripoveduje starček o njih, kar je slišal od svojega očeta.
Učil se je naš Jarnik v nižjih razredih srednje, a kot „rhetor" in ..poeta" ima „primam classem cum eminentia". Izmed sošolcev njegovih naj imenujemo Hohen au er- j a, prošta breškega. ki je spisal crkveno zgodovino koroško, in S. M. Mayr-ja, osebnega prijatelja Jarnikovega. L. 1803. prebil je Jarnik „fysiko" in se podal v celovško bogoslovnico. Hebrejskega jezika se ni učil: „neglexit" poroča spričevalo; iz biblijskega starinosloTja ima v 1. tečaji „omnino primam cl.", v 2. pa „primam cl. (•um em.": iz crkvene zgodovine in kanoničnega prava v 2. polletji „utriinque omnino primam cl.". Počitnice 1. 1804. so bile pretekle, a Jarnika ni bilo nazaj v bogoslovje. Nikdo ni vedel za-nj. Napotil se je liil v Gradec in vpisal se za izvenrednega liogoslovca drugega leta. Ni nam znano, kakšen nagib je gnal Jarnika iz Celovca v Gradec, a vendar se vidi resnici podobno, da je ukaželjni mladeneč čutil v sebi živo potrebo,
* L. 18'29. opisal je neznan nam potovalec ziljsko dolino. Njegov rokopis dobil je Jarnik 1. 183(5. v roke in spisal je obširno razpravo v odgovor površnemu poročevalcu. Iz rokopisnih odlomkov ove razprave, kojih je v celovškej zapuščini še sedem pol, posneli smo to kakor tudi sledečo črtico o Jarnikovej mladosti.
razširiti na vseučilišči svoje znanstveno obzorje. Ali podpore mu je sedaj zmanjkalo, in ko ga pokara krški ordinarijat. daje zapustil Celovec, ne da bi bil dovoljenja prosil svojih predstojnikov. vrnol se je v jeseni 1. 1805. v Celovec in tri je dovršil tretje leto stanuj6č izven bogoslovnice. V mašnika ga je 'posvetil knezoškof kardinal S al m dne 12. okt. 180t5 v Strassburg-u „dispensatum in interstitiis et in aetate canonica." Očetove in materine želje so se izpolnile. Lepa jesenska nedelja je bila. ko je pod košato vaško lipo blizu crkve sv. Štefana dvaindvajsetletni .Tarnik pel sv. novo mašo. Še istega meseca nastopil je mladi duhovnik težko pa-stirovanje. Poslali so ga za kaplana v Čanjče (Tultschnig). kjer je ostal do 18. oktobra 1809. Od tod je bil prestavljen v Podkrnos (Gurnitz) za poldrugo leto. —
Ta leta so Jarnikova pesniška doba, Dasi je pozneje še ktero zapel ali iz nemškega na slovenski jezik preložil, zgodilo se je to. rekel bi, prilično ali da bi nemškim sozemljakom pokazal zmožnost slovenščine, primerjati se nemškemu jeziku. A v mladostnih letih bila mu je živahna pevska žila. Krasna narava celovške okolice — Čanjče in Podkrnos so v mestnem obližji navduševala ga je, da je izlival svoje čute v kratke štirivrstične reke in raznovrstne priproste pesni. kterim se ne da vsa pesniška vrednost odrekati. Večina njegovih pesnij je podučnih: Šafarik je torej imenuje „salbungsvoll". Takošno vsebino kažejo pesni Zvezdi š č e. D e n i c a. * A r f e, ** B n č e 1 i c a. *** Jarnika imamo torej prištevati ustanoviteljem takozvanega didaktičnega pesništva, kojega naj-iskrenejši zastopnik je bil Slomšek. — Drugim pesnim povod dali so letni časi; naslov jim je Pomlad. V vigredi.f Pustna, ff Jesen. Kres. fff Zadnja je jako pomenljiva, ker so nam v njej ohranjene stare koroške šege tega narodnega praznika. V dokaz naj stoje tukaj kitice 7—9:
* Obedve v Carinthiji (1812): prva v št. 25. z doslovno nemško prestavo; druga v št, 32. ,s prevodom Fellini? erj e vi in. J. G. Fellinger, nadporočnik v peš-polku 2G., (roj. 1781, umrl 27. nov. 1816 v Postojni) navduševal se je vzlasti za boj
proti Francozom. Slovel je za „južnonemškega Korner-ja". Njegova dela (pesni in drama Ingvo) dal je 1. 1819. prijatelj njegov dr. J. G. Kumpf na svetlo. V Celovec je dospel pesnik 1. 1811. in se udeleževal literarnega gibanja, dokler ni odšel. Jarniku je prestavil več pesnij za Carinthijo.
** Carinth. 1813, št, 21., na nemško prevedel Fellinger; Jarnik je podpisan z anagramom „Rajnki".
*** V knjižici „Zber lepih ukov itd." t Obe v Vodnikovem spomeniku na str. 114.
ff Carinth. 1815, št. 5. z nemško prestavo: „Im Fasching zu singen", fff V Carinth. 1812. št. 48. bereš pesen „Jesen" z Jarnikovo nemško prestavo vred ; v št, 28. pa je „Kres" in nemška prestava Fellingerjeva.
7.	8.
Slišim preveselo petje,	Zdaj mladenči noj deklice
Vriskanje, mladenčev vretje	Mično kakor golobice
Streli pukš skoz gozd brčo;	V kroglej rejži rajajo;
Kolce vlečejo goreče	Škopnjaki noj želikžene
'Z ognja, na obilnost sreče	V loge letajo zelene,
Lubic viš jih gonijo.	Kresu hvalo spevlajo.
9.
Stari Kres, nekda očovim Našim svet, al nam sinovim
Skoro iz spomina vzet; Tvoja glava celo siva Bode vselej nam čestliva, Kol'kokrat boš spet začet!
Tudi kraje, kjer je služboval. slavil je Jarnik v pesnih svojih. V posebno radost in zadovoljnost bila mu je ljubezen in udanost „Canjške gmajne". Veselih in srečnih ur, ki jih je preživel v Čanjčah. ni vse svoje žive dni pozabil:
V moje serce prav globoko
Si ti luba vtisnjena, Saj pove ti moje oko, Da ne boš pozabljena!
Prav tako priljubil se mu je bil Podkrnos. V lepej pesnici „Moj sedanji kraj"* slika ga tako-le:
1.	-2.
Za herbtom je skalna gora	Spodaj zvira Hippokrene **
Pravi se Kernos pri nas,	Čisti zvirk za pevce vse,
Je za Spice ** 'na podpora	Belkaste on pluje pene
In za pevca pa Parnas.	Umnost pev'c iz njega p'je.
3.
Tuki društvo Muz stanuje,
Gracije se sučejo; Sam Apollo tu kraljuje, Njega citre slišimo.
Čute domorodne razodevajo pesen „O s t rovi ca", poslana Metelku; „Na mojo domovino", v kterej obžaluje, da je bila gornja Koroška, .Jarnikova ožja domovina, od Avstrije odtrgana in združena s francosko državo, vzlasti pa poziv „Na Slovence4, s kterim se je prvič oglasil v Carinthiji: ***
* Vodn. sponi.
** Špice so majhno selce nad Krnosoni, obstoječe iz kakih 4—5 hiš, izpod Krnosa pa izvira čist vrelec, ki mu pravijo „Tamuš" in kraju: „na Tamušu" ; ta studenec je Jarnikova Hippokrene.
*** Carinth. 1811, št. 5.
Tudi modrica slovenska Zvupa se perpevlati; Njej prijazna grata nemška, Sesterno per njej sedi.
Oslobodjeno Hellenijo slavil jnt'd celovškimi listinami. A ne
3.
Zarja lepa se razliva
Čez slovenji Goratan, Zbuja dremanje častliva,
Oznanuje svetli dan. Slava bode spet slovela, Ki Slovencem da iine; Po deželah se raznela, Perdobila češčenje!
je v dvekitičnej pesnici, ki se hrani samo izvirnih pesnij je stvarjal. tudi prelagal je nemške na slovenski jezik. Prestavil je nekaj Fellinger-je vi h. kakor „D a 111 on an M elite", „Leb en s f u n ken", * „Der K a m p f m it d e m L i n d w u r m e im S o n 11 e n f e 1 d e" ; ** Ermin-ovo „Nähe der Geliebten";*** iz Lichtwehr-ove knjige „Recht der Vernunft" znano parabolo „H e r k u 1 e s a m Scheideweg e" ; poleg teh pa je še prevel S c h i 11 e r - jeve „D e r Gang z u m E i s e n h a 111111 e r" f in „Der Graf von Habsburg", ff
V zgled, kako je prelagal Jarnik 1. 1821. Schiller-ja in da se vidi napredek Koseskega i. 1844., podamo tri kitice obeh prelagateljev vzete iz iste ballade. Jarnik:
Knez Habsburski. 1.
V Porečah Kudolf kralj sedi
Na rajnim večerjemesti, Oblast njegova cesarsko blišči,
Ko začne se k' mizi sesti. Namestili knez Kajnski pernaša jedi, lil vina nalija jim Perne, de šumi,
In sedem izvoljcov je bilo; Kakor zvezde na neb' okol sonca stojo So firšti cesarja obdali s' častjo, Dopolnit svoje opravilo.
4.
In glej! sedaj stopi v oblastnikov zbor Pevic častliv po duhovno oblečen,
Koseski:
Gröf Habsburgski. fff 1.
V Porečju z cesarsko svitlostjo obdali,
V dvorani starinsko sloveči, Grof Rudolf sedi za cesarja izbran
Kraljevo vezilo deržeči. Starosta Narenski prinaša jedi Možečiga vina Čeh 11111 deli.
Volitelov sedem se stavi, Kot solncu okoli truma zvezda Na levo 11a desno vladarju sveta. Da službe dolžnosti opravi.
4.
In pevec nastopi, v dvorani stoji, Talar ga do pete pokriva;
* „Damon na Melito" in „Življenja iskre- v Carinth. 1813, št. 13 i 52.
** Carinth. 1812, št. 27. ima Fellingerjev izvirnik; Fell, je izvajal ime Zollfeld iz latinskega „Solium", in to od sol = solnce; slovensko prestavo Jarnikovo priobčil je Janežič v „Slov. Bčeliu 1. 1852. 11a str. 249. in si. iz zapuščine.
*** Carinth. 1813. št. 22. „Bližnjava Lub e" ; Ermin je pseydonym dr. Kumpfa. f Zber lepih ukov: „Herkul na razpotju" in „Fridolin Ii hod k f u ž i ni".
ff Kärntrierische Zeitschrift III. (1821) 11a str. 40. in si. ftt Novice 1844 št. 38.
Vsa glava mu bela, pa mičeii govor	Ko srebro, ko sneg se mu glava bleši
Izvira iz ust mu posvečen:	Od časov obilnosti siva:
„V' arfnih strunah sladki glasi spo	„Glasovi vse sorte so strunam iztok,
In pevic prepeva lubezen čisto,	Od sreče ljubezni, od hvale porok,
In kar je najboljšega, hvali,	Od zemlje, 0(1 neba se poje,
Kar počut, kar serce nam poželi.	Od uma, poguma, od slave in zmot;
Povej pa cesar! kaj se dans spodobi,	Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot," Deb' vredno te povišovali?" Izusti zapovedi svoje?"
12.	12.
lil sede, kakor bi senjalo mu se,	In cesar globoko zamišljen sedi,
Cesar rajnih let premišljuje,	Spomnivši nekdanjih se časov, —
In lica pol znane prepevlovčove	Ko pevcu pazlivo pogleda v oči,
Prav terdno vedno pogleduje;	Ga strese pomemba tih glasov.
Obličje duhovnika kmalo spozna,	On lice duliovniga urno spozna
In za solzo vročo mu perteče solza	In skrivši potoke derečih solza
Vije v' škerlat svoj obraz in zdihuje;	V škerlatuimu plajšu zdihuje.
V' cesarja zdaj vsi gledajoč	Zdaj v njega oberne se vsako oko
Spoznajo v njim kneza tega veseljoč	In grofa spoznavši, ki storil je to,
In de ponižne sam Bog povišuje.	Vse božjo osodo poštuje.
Da je skušal Jarnik prelagati še druge pesni istega pesnika, kaže nam sledeči celovški odlomek:
Na Kadost.	An die Freude.
Eadost iskra zgor rojena	Freude, schöner Götterfunken,
Svetlih zvezd nebeška hči	Tochter aus Elysium!
—	— — — — — —	Wir betreten freudetrunken, Ogin svet nas preleti	Himmlische, dein Heiligthum.
Tvoja blagost spet zaveže	Deine Zauber binden wieder, Kar je šega ločila Was die Mode streng getheilt;
—	— — — — — —	Alle Menschen werden Brüder, — — — — — — — Wo dein sanfter Flügel weilt,
Jarnikove poesije niso bile vse tiskane; večina jih je ostala v rokopisu. V arhivu zgodovinskega društva koroškega hranila se je trdo v papir vezana knjiga* v četrtini, ki je obsegala na 161 straneh Jarnikove „mnogotere piesme" s pristavkom dneva in ure, kedaj so bile zložene in zapisane. Ta knjiga ni več cela. (10 listov do str. 121. je izrezanih. Janežič misli, da jih je pokončala tuja sovražna mu roka, kar pa ni, da Iii potrdili. >Bolj verjetno se kaže. da je uničil ove pesni Jarilik saill iz kterega koli uzroka. Ostalih je 30, zloženih od 15. aprila do 24. novembra 1809. Iz kronologične uredbe smemo sklepati, da so bile tudi pogubljene pesni prav tako urejene in zložene pred 15. aprilom istega leta. Vrh teh pa se hrani ravno tam na treh posamnih polah 12 pesnij. ki so postale večinoma meseca grudna, menda tudi 1. 1809. Gotovo se
* Bokopisa ni več najti v arhivu; zatorej poročam o njem, kar piše A. Janežič, ki ga je imel 1. 1858. pred seboj, v Vodnikovem spomeniku na str. 113.
sme staviti v to leto pesen „Mir", zapisana 1. grudna: zakaj povod jej je bilo pomirje'Schönbrunnsko. Tiskanih jih je v Carinthiji 10; v Vodnikovem spomeniku i>. razven že navedenih še „Mertovski raj". „Mir", Mi n i j oči časi". Žila", „25. avgusta blizo ajdišča". „Strah"; kar jih je v „Zberi lepih ukov" in v „Kärntnerische Zeitschrift", bile so že omenjene. — Nektere poznamo samo po naslovih iz Vodnikovega spomenika, kakor: „Dva sebi nasprotna", „Pogled v večnost", „Vučenik", „Nil novi sub sole", „Post nubila Phoebus" in „Ostrovica". — Nekaj se jih je večkrat ponatisnolo. V Primičevej knjigi „Nemško-Slovenske branja" so trije Jarnikove s Fellingerjevo prestavo vred: Zvezdišče. Danica. Kres; v „Kranjske Čbelice" drugih bukvicah beremo na str. 13. „Zvezdje-1 t. j. „Zvezdišče", v tretjih na str. 27. pesen „Dämon na Melito" in v četrtih na str. 25. „Kres". Ahaceljeva zbirka koroških in štajerskih | popevk ima ponatisneno „Pustno". Pesen „Zvezdje" nahajamo še v Miklošič-Navratilovem berilu za VIII. razred, v Vodnikovem spomeniku in v Pazlagovej pesmarici. Jasno se vidi, da so jo smatrali razni slovenski razumniki za typ Jarnikovih poesij, kar tudi mi ne tajimo.
Dasi Jarnikovo pesnikovanje nima silo pesniške vrednosti, ako izvzamemo precej dovršeno, včasih gladko in krepko obliko, pomenljivo je vendar v dvojnem oziru. V tistih časih dramila je slovenske rojake vsaka beseda, samo da je bila slovenska, v drugo pa je mogel že s temi ne-dostatnimi poskušnjami pokazati svojim nemškim sosedom, da tudi slovenski jezik lepo doni ter se dä v vezanej obliki rabiti. Čislali so ga v Oelovci. Pesnik Fellinger je prestavil, kakor smo videli, več njegovih pesnij. Slovenski jezik se vidi njemu, ki je imel posebno dobro uho. * jako blagoglasen in sposoben za petje; rime — ajo—aja, končnica —i: želi, dopadajo se mu vrlo, in slično sodi tudi koroški zgodovinar Hermann.**
Jarnikove pesni niso prodrle v narod, kakor na pr. Andrej a še ve. Njegove podučne, kratkočasile in domorodne so pozabljene. Samo ena se je prikupila prostemu ljudstvu in postala narodna. Ta je Fellinger-
* Primic „Nemško-Slov. br." na str. CA: Jarnik ga je naprosil, naj mu prestavi nekaj pesnij; odgovoril je: „Herzlieh gerne erweise ich Ihnen diesen Dienst. Die Völker
müssen sich ihre Geistesproducte gegenseitig niittheilen, um sich einander mehr zu
nähern und dadurch ein höheres Ziel zu erreichen." O Fellingerji piše Primic: Sein Ohrgenie findet die slov. Sprache in seinem Ohre besonders wohlklingend und wegen ihrer vielen Vokalendungen für den tiesang vortrefflich gebaut und beneidet die Slo-venen besonders um die für Poesie sehr herrlich tönenden langen i: želi, dann die in der wohlklingenden spanischen Sprache vorkommenden aja — ajo-. die slov. Sprache hat das tiefe Melos, welches geeignet ist. den Menschen leicht zu Thränen zu rühren, während die deutsche Sprache erschüttert, weil sie vermöge ihres Baues gleichsam donnernd ist.
** „Die liter. Zust." na str. 7. „Er (Jarnik) zeigte in Gedichten mancher Art den Reich thum und Wohllaut seiner Sprache."
jeva erotična „Dämon au Melite". ktero je prevel Jarnik na slovenski jezik: „Danion na Meli to". Jako pomenljivo za značaj koroškega naroda je. da si je izbral l>aš to pesen v svojo last; pravijo jej samo „Melita". Našla je tudi primeren napev; a kdo ga je izumil, ni nam znano. Še dandanes prepeva stari zarod, koji še ni pozabil slovenskega petja, prav rad ovo pesen. Ne samo po krajih, kjer je pastiroval naš pesnik, temveč po vsej slovenskej pokrajini koroškej razlegajo se nje milodoneči glasovi:
1.
Slaba je svetloba lune, Njo oblaki skrivajo,
Žalostno na eitrah strune V moje serce glas pojo.
3.
Delč odležna je Molita Mojga serca draga kri,
Sladka je lubezen skrita, Z' rožami ovita spi.
5.
Saj veselja ni brez tebe, Ti le meni srečo daš!
Al te lubi ma per sebe, Komu se tedaj podaš?
Nove delajo mi rane, Seree mi prebodejo,
Sloze so le noči znane, K' se le njej zavupajo.
4.
Travniki so mi puščave, Zavost med ludini redim,
Za veselje nemam glave, Jes najrajši sam sedim.
6.
Vetri glasi te nosite, K oknam, kir Melita spi;
S' to besedo jo zbudite: Damon tvoj za te živi.
(Dalje pride.)
F i r d u z i.
Kakor vesoljni svet tako je tudi Perzijo pretresla Mohamedova vera. Za Omarja so se vsule arabske čete črez Tigris in so Izdegerda, zadnjega sasanidskega kralja pri Nehavendu 1. 041. popolnem pobile, krasno kraljevo palačo v Ktezifonu uničile in vso Eranijo podvrgle svetovuej oblasti kalifskej. Dve sto let je stokal perzijski živelj, perzijski jezik in Zoroastrova vera pod krutim žezlom arabskim. Kadi bi bili oholi ill beSlli zmagovalci iz src svojih podanikov iztrebili spomine na staro slavo eran-sko. kakor so bili do tal porušili njihova svetišča.
Nasr. arabski trgovec. bil je večkrat v Perzijo potoval in je več lepih pripovedek, vzlasti ono o Rustemu domu prinesel. Te so Arabcem tako ugajale, da so se jim jele cel6 pripovedke iz starega zakona dolgočasne dozdevati. Pa itak jih je prorok proklel, in kalif Omar je , podvrgši si Perzijo, strogo zankazal. naj se vse perzijske knjige ali sežg6 ali pa v vodo pomečejo. Pa — svaka sila do vremena — perzijska beseda se ni
uničila. nego Banišverovo „knjigo kraljev" je arabski potnrica Tbn Al Mokafa celo na arabski jezik preložil (v devetem stoletji).
Dasi so Arabci nekako sumljivo gledali te svete knjige, porabili so itak njihovi zgodovinarji to, kar se je dalo porabiti, /e v kroniki Ibn Ko-taibovej (828—885), v najstarejšem zgodovinskem delu arabskem. nahajajo se iz Šah name poznata imena Čemšid. Tahmnras, Sohak, Guštasp, Bahman itd., dočim se o Ciru, I) arij i in Kserksu, ki so nam zapadnikom znani, nič ne sliši; zgodovinska doba se je bila nekako na čuden način v jutrovih deželah celo pozabila.
Trdi arabski jarem pa je častilce ognja. Zoroastrijance, v izhodne perzijske pokrajine stisnol, ali pa tudi cel6 v zapadne indijske dežele, Gu-čerad in Serad pognal. Pa le samo v tistih eranskih krajih, ki so bili blizu osredja kalifske sile, izpodrinola je arabščina pehlevščino. Na izhodu pa se ni dala domača beseda iztrebiti, tam se ni eranski živelj upognol. Tam se je javil najpoprej upor proti tujcem. „Visoko gorovje baktisko, zibelj staroeranske omike, postalo je domovje novoperzijskej monarhiji" (Heldensagen von Firduzi von Adolf Fridrich von Schack Berlin 1865 pag. 21).
Najpoprej je tukaj zaslovelo pleme Tahiridov; potem vstane v devetem stoletji Jakub, Leisov sin, doma iz Sejestana, mož krepke desnice in podjetnega duha. Ta zapoveduje prvlje svojej ožjej domovini; nato pa si izvzemši zahodne pokrajine podvrže ves Iran in ustanovi dynastijo Soffaridov. Basi so ti vladarji častili Mohameda, vendar so kot umni državniki takoj spoznali, da jim more prebujena staroperzijska narodna zavest mnogo koristiti. Kakor istodobni mohamedanski pisatelji trde, bilo je v desetem stoletji v vsakem večjem kraji mnogo Zoroastrijancev. Iz tega se razvidi, da se je mnogo poprej iz strahu in sebičnosti pomohamedo-vanih vmolo starej veri v naročje. Bržkone pa je priteklo tudi mnogo beguncev domu. Skrbno so podpirali Soffaridi razvitek domačega slovstva in netili iskrico probujajočega se narodnega mišljenja. Ta naklonjenost pametnih vladarjev je rešila iranske junaške pripovedke in položila temelj novoperzijskemu jeziku.
Se bujnejše je razcvelo perzijsko pesništvo za Samanidov. ki so bili izpodrinoli Jakubove naslednike. Na dvoru Nasr-Ben-Ahmedovem živel je visoko čislan pesnik Rudegi, ki je neki zložil milijon stihov. V letih 961 do 976. naloži Beleami. učen vezir Abu-Salih-Mansurov. nadarjenemu Zoroastrijancu D ak i ki-ju, naj zbirko eranskih zgodovinskih pesnij. v parzijščini pisanih, na novoperzijski jezik preloži in jih združi v celoto. Ko je bil blizu tisoč stihov izdelal, umori ga neki suženj. Še le Mahmudu 1. Ghaznanskemu (997—1030) je bilo usojeno, da se je za njegovega časa dovršila pesen Šah na me. Kot previden vojskovodja si je bil več Indije
podvrgel, nego Aleksander sani. Znal je sukati bridko sabljico, pa tudi rad poslušal pesnike, kako so predavali svoje umotvore v rednih zborovanjih.
Po nekem Meročanu zve lepo pripovest o Samu, Salu in Eustemu; Ader-Bersina. ki je ves čas svojega življenja zbiral pravljice, pokliče na svoj dvor. Ko je že bil nabral mnogo gradiva, naprosi svojega ljubljenca med pesniki. naj 11111 nasvetuje mojstra, ki bi znal vse urediti. Ta mu imenuje Ab ul - K a s im-Ma n s urj a, svojega prijatelja, ki je pa bolj znan po svojem imenu Firduzi, pravzaprav F i r d e u z i, to je „Rajski".
A bul- K a sim- M an s ur se je porodil leta 940. v Šadabu blizu Tuša v Korazanu. Oče mu je bil dikhan, to je poljedelec, precej reven in je stanoval ob vodotoku, po kterem se je voda reke Tus razlivala po lili/,njej okolici. Zakaj se to poudarja, da je stanoval ob vodotoku, razjasni se pozneje.
0 Firduzijevej mladosti je to znano, da je bil kljubu svojemu nizkemu stanu dobro odgojen. Naučil se je arabščine in pehlevščine. (IV-hlevščina je starejša oblika severnosrednje perzijščine, pomešana z mnogimi seinitskimi elementi in kot uraden jezik Sasanidov pisana s posebno azbuko, kterej je ime huzvareš. Radi tega se tudi jezik včasih huzvareš imenuje.) Kot osemindvajsetleten mož se je oženil. Marljivo je nabiral perzijske epične pripovedke in zlagal iz njih pesmice. Ko pa I. 970. Dakiki umrje, poloti se ga iskrena želja, začeto delo dovršiti. Oskrbi si Banišverovo zbirko in se poprime dela v 36. letu svoje starosti. Ko je namestnik Korazanske provincije, Abu-Mansur slišal o tem delu, naprosi Firduzija, naj mu jih da čitati. Ker so se mu jako (lopadale, podpiral je blagohotno pesnika, ki pa je še vendar do svojega 58. leta v Tušu ostal. Potem se poda v Ghazno. Uzrok tej selitvi ni znan. Nekteri pripovedujejo. da ga je Mahnmd Ghaznanski kot pospešitelj vede in umetnosti in kot vojskovodja slavljen povabil na svoj dvor, drugi pa, da se je pesnik iz lastnega nagiba tja preselil. Drugo se mi zdi verjetnejše že radi tega, ker se je moral dolgo bojevati s tekmeci, pralno si je sploh mogel kaj veljave pridobiti, in to se je zgodilo po krasnej episodi; „Rus tem in Is-fendijar". Ta pesen se je sultanu tako dopadala, da ga je navdušeno imenoval rajskega. t. j. perzijski Firdeuzi (in Firdeuzi se prav za prav imenuje . ne pa Firduzi). Blizu svoje palače mu odkaže stanovanje , 0(1 koder se je moglo priti v sultanov vrt. Stanovanje pa je bilo olepšano s podobami eranskih kraljev. Mnogo je bilo naslikanih konj, oroslanov itd. Sultan prepusti Firduziju vse svoje zbirke o eranskej zgodovini in ga preskrbi z vsem potrebnim, da je mogel vse svoje moči posvetiti pesništvu.
Ko je dokončal spev, prednašal ga je vladarju bržkone med petjem in plesom.
Mahmud je zaukazal vezirju Hasan Maimendi-ju za vsakih tisoč distihov Firduziju izplačati tisoč zlatov. Pesnik pa je željo izrekel, naj se
mu po dokončanem delu izplača svota; kajti tedaj hi dal rad v Tušu izkopati velik vodotok. kar je že od mladih nog želel; bal se je . da bi denarja ne izdal, ko bi ga sproti dobival.
Ker je Mahmud Firduzija tako nenavadno odlikoval. začeli so ga drugi pesniki zavidati. Vsako sredstvo jim je ugajalo, da so le mogli pesniku metati polena pod noge. Najbolj jim je pa služilo to v korist , da je bil pesnik šiit. ktere je sultan sovražil. Začel je njegov zaščitnik zanemarjati ljubljenca; eelö potrebne hrane mu niso več dajali; tudi smrt njegovega sina ga je močno potlačila, ki je v svojej najlepšej dobi, 37 let star. umrl. Milo toži oče-pesnik: „Za me je bil čas, zapustiti ta svet. ne za sina; da bi ga mogel dojti, zaklical bi mu: Stoj! Samo enkrat me je razžalil, in to zdaj, ko je umrl."
Kot edeninsedemdesetleten starček dovrši ogromno delo (1011) in ponosno pravi, svest si svoje veljave: „Napisal sem knjigo in se proslavil pred svetom. Kdor je razumen, veren in pameten, ta me častno imenuje. Jaz ne umerjeni, če tudi dušo izdihnem."
Petintrideset let je delal in zložil 60.000 distihov. Zdaj pa ni Mahmud nič hotel vedeti o pogodbi! Toliko zlata mu hoče dati, kar ga more oroslan nesti, pa še to je bilo zavidnikom preveč. Odločili so se za 60.000 srebernikov. Ravno se je kopal Firduzi, ko mu prineso ta denar; takoj ga razdeli služabnikom in gostilničarju, kjer je bil kozarec fukaa (piva) pil. in poroča sultanu, da ni za denar delal. V prvem hipu se samosilec tako raztogoti, da je zaukazal Firduzija vreči oroslanom pod noge. a hitro se ohladi.
Firduzi zloži pikro satiro, ki se prišteva najboljšim proizvodom perzijskega pesništva, in zbeži kot derviš preoblečen iz Ghazne z naročilom, naj se satira črez 20 dnij izroči sultanu. Zopet razkačen pošlje na vse strani Firduzija iskat, pa zahman.
Pesnik se poda v Mazenderan, potem v Bagdad, kjer ga kalif Kader Billoh častno sprejme. Tam zlaga arabske in perzijske pesni, med kterimi se odlikuje Jossuf in Suleika,
Ko Ghaznanski sultan zve. kje biva Firduzi. zahteva ostro, da mu ga izroče. Billoh pa pesniku svetuje, naj zbeži.
Od tod se napoti v Kuhistan k Nazir Leku, ki mu je že davno bil naklonjen.
Med tem pa se je Mahmudu vendar srce omehčalo, in pesnik se je vrnol v domovino Tus. Ko se šeta po bazam, sliši dečka, ki poje njegovo satiro proti sultanu. To ga tako prevzame, da omedli. Ko ga prineso domu . izdahne svojo ponosno in plemenito dušo. Najvišji Tušanski duhovnik se je pre protivil opravljati običajne obrede pri pokopu, ker je ta častilce ognja (Parze) v svojih pesnih poveličaval. Po noči pa vidi v sanjah
pesnika v zelenem oblačilu in s smaragdno krono na glavi. Vzbudivši se hiti Šeikh h grobu in opravi molitev.
V tem trenotku ko so nesli Firduzija k počitku skozi Tušanska vrata, prinesö sultanovi sluge pogojenih 60.000 zlatov in častno obleko. Tedaj imamo v daljnih jutrovih krajih že pred tisoč leti zgled trpke ironije, da dobi zaslužen velikan takrat svoje plačilo, ko ga ne potrebuje več!
Ponosno je odbila pokojnikova hči ponujani jej „mamon"; a po predlogu neke sestre pesnikove porabil se je ta denar za vodotok, ki je Firduziju bil vedno pri srci.
Dasi bi bilo vabljivo priobčiti ono episodo iz Šahname, ki je naklonila Firduziju mogočno Mahmudovo pokroviteljstvo. vendar rajši objavimo drugo kračjo in po svojej vsebini nam zapadnikom nekoliko bolj razumljivo, namreč o sedmorici junaških činov Isfendijarjevih.
Kakor rudeča nit vleče se skozi ves Šahname boj Irancev s Turanci. Guštasp se je bil vojeval s temi sovragi, ki so mu bili njegove hčeri vzeli in v železno trdnjavo zaprli; nagovarja svojega sina Isfendijarja, naj napade sovražnega kralja in sestre reši; če to izvrši, potem dobi kraljevsko čast. Isfendijar vzame seboj dvanajst tisoč konjikov, svojega viteškega brata Bižuta in ujetega Turanca Gurgesarja ter se poslovi od očeta in matere Kajetunje.
Ko pride do turanske meje, trči na dvanajst volkov silne moči, ki planejo nä-nj s silnim tuljenjem; nemudoma jih začne Isfendijar sekati in moriti, vsa -zemlja je namočena od same krvi. Vse se veseli te zmage in pri kapljici rujnega vinca slavi viteškega bojevnika; samo Gurgesar se žalosti.
Drugi dan se podd vsa vojska zopet na pot. pa naleti hitro na ležišče levov. Svoje vojake priporoči Isfendijar bratu Bižutu in se začne vojskovati in lahko premaga vse svoje besne nasprotnike. Vojaci se vse-dejo k obilno obloženej mizi in se radujejo zmage svojega čilega vojskovodje. Ko se okrepčajo, vležejo se spat.
Drugo jutro iztešejo iz debelih brun močen voz. nataknejo mu ob straneh meče in sulice, vprežejo pred-enj dva žlahtna konja. Isfendijar si postavi na glavo železno čeljado , vzame v roke ostro sabljo in stopi na voz. Prav rano se odpelje in takoj zapazi zmaja, ki se njemu nasproti poilliče; zemlja se kar trese, kri mu teče iz očij, plamen mu šviga iz gobca, neznosen sopar ga obdajo. Strašanska pošast kar z repom konje zbega in zine po vozu, sulice in meči pa se mu v meso zasade, da se jih ne more več iznebiti. V tem hipu zgrabi Isfendijar za meč in ga tako močno vseka, da izpusti zmaj mahoma ves svoj strup; ta pa junaka tako omami, da bi pogiuol; v tem odločilnem trenotku pa pristopi brat Bižut in ga z rožnato vodo oživi.
Ko se junak okrepča in okoplje, prevzame ga krepčilen spanec.
4
Drugo jutro zopet izroči vojake bratu, vzame cimbalo in kozarec ter se gre sprehajat v lepo livado, ki je bila enaka raju divne lepote. V po-tocih je tekla rožnata voda. Tam sede k studencu in poje: „Kdor se ima vedno bojevati z medvedi in zmaji, kogar stiska vedna sila. temu je življenje gnus; hvala Tebi. večni bog. da zamorem tukaj počivati; morda mi je še usojena ljubica."
Čarovnica začuvši to pesen, opravi se krasno in stopi pred-enj. Za-čudjen vstane Isfendijar in vzdigne čašo; divna lepota ga skoro omami; k bogovom vzdihne, da si je krasno deklico želel, čarovnice pa ne. Naglo seže po verižico, ki mu jo je Serdušt dal kot amulet in jo obesi ženski okoli vratu. Pri tej priči se izpremeni krasna deklica v ostudno baburo. Junak zgrabi za meč in jo poseka. njena črna duša pa napolni svet s temoto, velrom in nevihto.
Isfendijar pa poklekne in se bogovom iskreno zahvali za rešitev.
Drugo jutro je solnce prijazno zasijalo izza gor. Junak stopi na voz in se bliža silnej gori. Velik ptič. po imenu Simurg, zaleti se v njegov voz. pa se na sulicah. sabljah in nožih v nebo strlečih silno rani: zopet zgrabi Isfendijar za meč; perja je toliko odletelo, da je nebo otem-nelo. Vse se veseli te pete zmage, samo Turek Gurgesar toguje in zatrjuje, da še ni konec nevarnostij. In res. drugi dan je nastala silna burja; snežilo je potem tri dni zaporedoma, da je vse zametalo. Proti takej nezgodi pa ne pomaga nobena hrabrost. Vsa vojska pade na Isfen-dijarjevo željo na kolena in lepo prosi bogove rešitve. Njih prošnja se je kmalu uslišala: vetri razpode megle, in solnce pokaže zopet prijazno lice.
Sedma in zadnja zapreka je bila široka reka; prvokrat so tukaj rabili mehove in tako pregazili široko vodo.
V desetih dneh pridere s svojimi vojaki pred železno trdnjavo. Kot trgovec preoblečen prevari Isfendijar stražnike. reši sestre. obesi Arča-spove sine. njega samega. poveljnika sovražnim trumam, pa ubije in se vrne zmagonosno domu.
To je sedemnajsta episoda iz velikega perzijskega eposa.
Adolf Friedrich von Schack, ki je v svojej knjigi: Heldensagen von Firduzi Berlin 1865 važne dele lepo posnel, govori o njeni str. 59. tako-le: „Po svojem veličastni in globokem smislu, po krasnih osebah in pesniškej obilici prikupil se je Firduzijev Šahname vsem Perzom zelö. V živem spominu jim je že skozi celih osem sto let in ni ga med njimi možii. kteremn bi vsaj glavne zgodbe ne bile znane. Kazni kraji, ktere omenja pesnik, naznanjajo njegovo slavo. Njega se spominja potnik, če gleda, kako se iz baktrijske ravani dvigujejo posneženi vršički božje gore Elbrus, ali če sliši. kako rjove iz vulkaničnih votlin Demavendovih podzemeljski grom, češ glokoko pod zemljo vzdihuje prikovan Sohak. Firduzijeve pesmice popeva velblodji gonjar, ki v Sejestanu počasi koraka naprej mimo
pečin, imenovanih „Rustemov jez". Prošle slave se spominja karavanin vodnik, če zagleda, kako se o jutranjej zarji ob robu neizmerne puščave žarč perzepolske podrtine, Čemšidov prestol."
„Firduzi ni samo največji pesnik jutrovih dežel, 011 je tudi nam za-padnikom po svojem prostem in jasnem slogu najbolj soroden."
Tem navdušenim besedam Schackovim pristavimo samo to: Dal bog i sreča junaška, da bi se tudi med Slovani našel mož pevske žile in bistrega uma, ki bi nam udomačil Firduzija!	K. Glaser.
Juri Vega.
Životopis, spisan od prof. Pr. Hauptmanna, tiskan na str. 169—19-1. v „Spomeniku", ki ga je o šest stoletnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem založila i ti na svetlo dala „Matica Slovenska" leta 1883. v Ljubljani.
Preteklo je že 81 let, odkar je bilo na silen način življenje nadarjenega, v najkrepkejšej starosti stoječega avstrijskega častnika pokončano, — življenje moža. ki bi bil brez dvombe še do najvišje stopnje v našej vojski dospel. kteri hi bil državi in znaustvu še dalje največje službe opravljal, ko bi mu ne bila tako rano tragična osoda pretrgala niti življenja. V sredi meseca septembra 1. 1802. je c. kr. podpolkovnik Juri baron Vega, naš rojak, v valovili reke Donave blizu Dunaja našel svoj nedobrovoljni prezgodnji grob.
Vega je bil nenavaden mož. kteri zaslužuje v več kot v enem ozirti, da se njegov spomin otme pozabljivosti. Kar mu je narava časnih darov odrekla, to mu je po drugej strani podarila v prevelikej obilici. Mogočen, ninogostranski bistroum, čudovita marljivost in vztrajnost, osebna srčnost, hladnokrvnost in preudarnost: to so bili darovi, ki so se v njegovej osebi družili. Po njihovej srečnej. harmoničnej porabi dospel je Vega ua dveh, samo ob sebi čisto različnih poljih, v mat h e matičnih znanstvih in v vojaškej stroki, do take višine, kakor jo malokdo le na enem
polji doseže. Njegovo ime kot pisatelj in učenjak ni se samo v tistih krogih, v kterih in za ktere je bil najprej delaven, marveč tudi med izobraženci vseh dežel in držav z največjim spoštovanjem imenovalo. Njegovi proizvodi so že davno postali občno blago vseh omikanih narodov, in Vegovo ime bode po zaslugah, ki si jih je kot učitelj matheinatike v topničarskih šolah pridobil, v avstrijskem topničarstvu vedno živelo! Zraven pa ni bil Vega dolgočasen učenjak, kteri Iii bil pri svojih mathe-matičnih študijah in pri svojej delavnosti kot učitelj izgubil zanimanje za ostali svet. osobito za prigodke na bojišči: na robe. Vego je prešinjala
4*
vsa gorečnost po slavnih delili hrepenččega oficirja! Večkrat se je zgodilo, da je Vega sam od sebe prosil . naj ga pri bojnej službi uvrstijo, in vsakokrat je ta. z visokimi vojaškimi krepostmi obilno nadarjeni častnik sijajno razumel. bogate zaklade svojega theoretičnega znanja dejanski uporabljati v službi na korist svojej domovini.
Z enim svojih najodličnejsih vojsknih del zaslužil si je Vega viteški križ vojaškega reda Marije Terezije, onega reda. kteri po svojih, z visoko modrostjo načrtanih in z neusmiljeno ostrostjo oskrbljevanih pravilih ni samo prvi vojaški red v Avstriji, temveč tudi v vnanjih deželah ga smatrajo za prvega. Kdor si križ tega reda v krvavem boji pribori, ne potrebuje pradedov; 011 postane sani svoj praded. In monarhi velikih držav nosijo ravno tisti križ ponosno na svojih prsih. kterega lahko najmlajši oficir cesarske vojske vidi nad svojim srcem bliščati. In Vegova bojna dela so z zlatimi črkami v častno knjigo tega reda zapisana!
Kljubu temu se je pa o življenji tega slavnega moža dozdaj le kaj pomanjkljivega vedelo in razglasilo. Vzlasti kar se tiče vojniškega delovanja Vegovega, bila je večina občinstva le na čisto površne.. deloma napačne zapiske omejena, ki so po raznih delih in časopisih raztreseni.
Še le v novejšem času je pod naslovom „Der Militär-Maria-There-sien-Orden und seine Mitglieder . . . dr. J. Hi rte Ilfeld zgodovino tega reda spisal in v njej govori tudi o življenji Vegovem precej na tanko. Dalje se je — dozdaj v marsikterej zadevi gotovo najobširnejše — popisalo Vegovo življenje in delovanje v češkem „Slovniku Naučnenr od dra. Franceta Lad. Kiegerja 1872. Ali prvo delo je bilo le v majhnem številu iztisov tiskano, torej ne v obče pristopno, v obeli pa se ni mnogo zanimivih malenkostij omenjalo.
Osobito pa smo v slovenskem jeziku doslej pogrešali obširnega životopisa Vegovega. In vendar je naš narod v prvej vrsti poklican ter ima do tega posebno pravico, da ga s tem slavnim svojim sinom seznanimo.
Hauplmannovo delo smo torej že zaraditega z velikim veseljem pozdravili. Naša zadovoljnost pa se je še povišala po dveh, to razglasilo spremljajočih okoliščinah. Prvič je prof. H. s pravim čutom svečanost OOOletnega združenja vojvodiue kranjske s hišo Habsburžanov kot naj-pristojnejšo priložnost spoznal, da se Vegi stari častni dolg povrue; drugič je „Matica Slovenska" spomin 11a tega velikega domoljuba posebej še s tem proslavila, da je njegov životopis na svetlo dala v Spomeniku, v onej slovenskej častnej knjigi, ktero je tudi našemu preljubljenenm. vzvišenemu cesarju predložila.
Hauptmaunovo delo se deli samo po sebi v tri dele. I. Vegova mlada leta. II. Vega kot vojak. 111. Vega učenjak.
V prvem delu se nam predočujejo Vegova šolska leta v Ljubljani, posebno ozke razmere s professorjem mathematike pl. Maffeijem. potem njegovo prvo javno delovanje kot e. kr. navigacijskega inženirja v notranjej Avstriji: h koncu se še omenja, da je o let pozneje kot ])rost vojak samovoljno stopil v avstrijsko topničarstvo.
Drugi, vojaški del Vegovega življenja popisuje se z veliko obširnostjo. in vmes se vpleta njegovo pisateljsko delovanje po kronologičnej vrsti, a kritično pojasnilo o njegovih delih sledi še le v tretjem delu.
Takoj od kraja že spoznavamo v Vegi ženijalnega moža, ki se je v prav kratkem času od prostega topničarja do oficirja povzdignol ter je postal kmalu potžm vsled svojih izbornih mathematičnih znanostij pro-fessor mathematike, s prva na tedanjej topničarskej šoli in pozneje pri h nova uvedenem bombardarskem oddelku.
Nato popisuje g. H. Vegova prizadetja, da se avstrijsko topničarstvo na višjo stopnjo povzdigne, a ker je važnost mathematike za topničarske šole dobro spoznal, skrbel je pred vsem dragim zato, da njegovi učenci dobro učno knjigo („Vorlesungen über die Mathematik") v roke dobe.
Pisatelj pripoveduje dalje, da je Vega leta 1789. llletno učiteljsko službovanje (1782—1793) prejeujal in se v boj proti Turkom podal; ondi se je slavno udeleževal, ko so oblegali Beli grad. Toda nič natančnega ne pove o tem; zatorej hočem jaz ta nedostatek dopolniti, kolikor mi je o tem znano. *
Pred Belim gradom je bilo Vegi izročeno vodstvo nekterih možnarskih baterij. Pri streljanji je opazoval, da štiri, s stofuntnimi možnarjiob-sajen e baterije niso tako daleč segale, kakor one malo korakov pred njimi ležeče, s šestdesetfuntnimi možnarji oborožene, čeravno so stofuntne toliko nad vzbujale. Vega je dal torej naboj povekšati. nabijanje pa drugače opravljati (male okleščeke vrivati), in bombe so dosegale cilj.
Nasledek nepričakovanega padanja teh velikanskih izstrelkov v trdnjavo bila je nagla udaja tega važnega mejnega ostroga dne S. oktobra 1. 178U. Vendar je Vega v svojej ponižnosti vse zasluge baterijskemu poveljniku in drugim topničarskim častnikom prepustil.
* Dve leti se že pečam z življenjem in delovanjem Vegovim. Sad mojega truda je bil obširen životopis. koncem junija 1. 1883. dokončan. Še le ko sera založnika iskal, zvedel sem, da je že Hauptmannovo delo v Spomeniku tiskano. Moje študije se skoro na tiste vire opirajo in se v glavnem v tistih mislih gibljejo, kakor Hauptmannovo. Vendar jo g. H. neke vire prezrl, in vrh tega sem bil jaz še v srečnem položaji, da sem neke zaznamke mogel porabiti, kterih g. H. ni imel na razpolaganje. Dobil sem jih od e. kr. podpolkovnika Andro.ja Korn-a, viteza železne krone III. vrste z vo.jskno okinčavo in tačasnega poveljnika 7. moravskega bataljona trdnjavskega topničarstva v Oloniui'i. Ta je 30. januarja 1. 1883. o tem moži sam predaval in mi potem z veliko prijaznostjo svoje zaznamke pl-epustil, o kterih se pač mora misliti, da jih je iz najboljših uradnih virov skrbno zajemal.
Tu se je tudi najprvo pokazala srčnost Vegova. On se je podal v predležeči prekopni zavoj, kamor so sovražnikove bombe večkrat padale. Ko ni bilo v dveh urah stotnika Vege nazaj. pošljejo oficirji nekaj podčastnikov in vojakov, da ga poiščejo. Našli so ga v prekopu sedečega, kjer je celo zamišljen računal svoje logarithme, če prav je bila blizu njega sovražnikova bomba udarila in se raznesla.
Potem nam predočuje g. H. najsijajnejšo in dogodkov najbogatejšo dobo Vegovega življenja. Seznanja nas z ono vrsto najsijajnejših vojsknih del, po kterih se je Vega na odličen način udeleževal bojev prve revo-lucijske vojske (1793—1797). Popisuje nam prav obširno, kako so vzeli trdnjave Lauterburg 13. (ne 15., kakor H. piše) oktobra 1793 in Fort Louis 14. (ne 13.) novembra 1793 po Vegi; kako se je Vega udeleževal, ko so branili in zapuščali „rhenski okop" pri Mannheimu v decembru 1794. Natö se nam pove. da je Vega po vzpodbujanji velikega vojskovodje (o vojnem pohodu leta 1794). vojvode Alberta (ne Albrehta) Saksonsko-Tešinskega, konstruiral in zlil dva daleč metajoča možnarja ter se udeleževal. ko so si zopet prisvojili mesto Mannheim 22. novembra 1795 (ne 24. septembra; saj je Pichegru še le 20. septembra Khen prekoračil in se Mannheima polastil. in Wurmser se je stoprav potem, ko je bil dve francoski divisiji. ki ste imeli Heidelberg zasesti, pri Handschuchsheimu 24. septembra zapodil, poprijel offensive, dne 18. oktobra pričel Mannheim oblegati in dne 22. novembra to trdnjavo vzel). Konečuo se opiše Vegovo delovanje o vojnem pohodu leta 1790. pri branitvi Moguncija (Mohuča), pri nadaljnem pomikanji armade na Sieg-i in Lahn-i in pri obleganji trdnjave Kehl: naposled pa še njegovo delovanje v Mogunciji leta 1797.
Gosp. Hauptmann razlaga te imenitne dobe vseskozi jako natančno in živo. Za Vegove zasluge je pisatelj brez izimka navajal spričevala njegovih predstojnikov. Vendar mislim, da bi bil H. svojej reči bistveno koristil, ko bi bil posamezne afere, kterih vsako za-se izvrstno popiše, v pragmatično zvezo spravil. Osobito kar se vojnega leta 1793. tiče. v ktero pripada najodličnejše vojskno delo Vegovo, t. j. vzetje trdnjave Fort Louis, je na ravnost potreba, da se ne samo vojni načrt avstrijskega velikega vojskovodje Wurmsera, ampak tudi politični položaj vsaj v kratkem opiše in vzame v spomin.
Torej da je Wurmser imel namen. od Lauterburgskih in Weissen-burgskih linij naprej proti Strassburgu inarširati in Alsassijorevolucionarnim vladarjem iztrgati; da je trdnjava Fort Louis dolino proti Strassburgu zapirala (Thalsperre) in njo nadvladovala, a ona je bila odmerjena, da levemu avstrijskemu krilu kot krepko opirališče služi. Stoprav ako se vse to ve, zamorejo se Vegove velike zasluge v tem letu dovoljno ceniti, ter se more posebej razumeti, zakaj se je vzetje Fort Louis-a Vegi tako visoko prištevalo.
Dalje moramo malo stvarno nepravilnost v Hauptmauuovej razlagi popraviti. On piše, da je Vega v Fort Louis pod pridvižnim kotom 15°—16° streljal, torej „više", kakor je bila do tedaj navada. To je zmota. Do takrat so se namreč možnarji (3—3'/ä promerov dolgi topovi) in havbice (topovi, kterih dolgost je bila sredi med topovsko in možnarsko) le k tako imenovanemu p osrednje mu streljanju rabili: izstrelki (razpokače in krtače) so se pod pridvižnim kotom 50°—75° metali; imeli so torej jako zvit pot. po tem takem nalogo. zadevati cilje tik visokega kritja ležeče, in pri svojej velikej padnosti so služili v to, da votlinam pokrove razdirajo. Vega je bil prvi, ki je te topove k n ep osrednjemu streljanju, torej pod manjšim pridvižnim kotom 15°—IG0 porabil in tako horizontalno moč strela povišal.
O Vegovih daleč metajočih možnarjih bi še bilo omeniti, da sta se ne glede na izvrstne uspehe, ki sta jih pri poskusih ne samo blizu Mannheima leta 1795., ampak tudi blizu Dunaja leta 1816. dosegla, vendar še mnogo let v nemar puščala. Še le leta 1838. so se v avstrijskem topničarstva 30funtni daleko metajoči možnarji po Vegovej konstrukciji uvedli.
Kar se tiče Vegovega delovanja v Mogunciji leta 1797., bilo bi še treba vzeti sledeče v misel. V tajnih odstavkih pogodbe miru, sklenene dne 17. oktobra leta 1797. v Campoformiji, bilo je med drugimi tudi ustanovljeno, da zapustijo 20 dnij po potrjenej pogodbi cesarski vojaki trdnjave: Moguncija, Mannheim, Ehrenbreitstein, Philippsburg, Königstein, Ulm in Ingolstadt, ter odidejo v dedne dežele. O tem pa so dotičnim poveljnikom dali še le v zadnjem trenotku vedeti, in tako tudi Vegi, ki so ga bili, po odhodu nadvojvode Karola na Laško, poslali v M o g u n-cijo, da najvišje poveljstvo črez artilerijo te imenitne trdnjave prevzame.
Vegi je bila torej sedaj podobna naloga, kakor tri leta poprej pri zapuščanji rhenskega okopa blizu Mannheima, samo da je bila množina tvoriva, ktero je imel zdaj odpraviti, mnogo večja. Vega je od 1. do i*, decembra 1797 vse tvorivo trdnjave, ki je bilo avstrijskega vojstva, spravil v varnost in vse obsedno gradivo v Avstrijo odpeljal.
H koncu II. dela popisuje H. Vegovo literarno delovanje po miru, sklenenera V Campoformiji, do njegove smrti in omenja tudi, da so ga'v stan svobodnih gospodov povzdignoli. Pozabil pa je Vegov grb opisati. Ta je bila goržča razpokača v srcu podobnem ščitu, s krono baronsko, njemu nasajeno.
O smrti Vegovej navaja H. dve govorici. Ali za prvo, ki sumnjo višje kroge razžaljuj6čo obsega, ni dosta poroštva, druga pa je nepopolna, in H. je, dotični vir prezrl. V svojem izbornem in za prospeh mathe-matičnega poduka jako važnem časopisu „Nouvelles Annale s de Mathematiques" piše namreč gospod O. Terquem v Parizu (april 1855, str. 50) o žalostnem načinu, kako je Vega v valovih donavskih
smrt storil, to-le: „V lotu 1802. je bil Dunaj ves žalosten, ko je smrt Vegovo na znanje dobil. ki se je bil v Donavi utopil. Mislilo se je na samomor, ki je bil tugi pripisovati zaradi preziranja. ki bi bilo zadelo podpolkovnika. To je bilo občno mnenje o tej katastrofi, ko je sedem let pozneje, v letu 1811.. topničarski polk na Dunaj prišel. Oficir, ki je sobo za risanje nadzoroval, zagledal je v rokah kanonirja meden kotomer, ki je nosil ime Vegovo; in kanonir je izrekel. da mu je mestjan, pri kterem biva. ta stroj posodil, kar je bila tudi resnica. Ta mestjan je bil mlinar. Poprašan, kako je do tega stroja prišel, dajal je zmešane odgovore, in spomnili so se. da se je bil Vega ob svojej ostaji na Dunaji pri njem nastanil. Zaprli so ga v ječo. in po večkratnem zaslišanji se je k sledečemu priznal:
.Ko je Vega leta 1802. k meni prišel, imel sem jako krasnega konja, kterega sem strastno rad imel. Podpolkovnik me je večkrat nagovarjal. naj bi mu ga prodal, -laz sem se tega vedno branil, konečno mi je pa tako visoko svoto ponudil, da sem prijenjal: a da bi se jaz ne premislil, izplačal mi je svoto. in konj se mu je imel še tisti večer oddati. Ob določenej uri sva se podala v hlev: v to svrho sva bila pri-morana, iti po brvi, ktera je prek vodotoka peljala, ki iz Donave izteka in goni mlin. Ko prideva na brv, polasti se me taka žalost zaraditega, ker se bom moral od svojega konja ločiti, da se me poloti hudičeva želja, konja in denarje obdržati. Bilo je temno, podpolkovnik je šel pred menoj: jaz sem ga krepko sunol, in on se zvrne v vodo ter izgine.- Po tej izpovedi je morilec na vislicah umrl. Tako je ta od božje previdnosti razkrita nezgoda spomin na slavnega artilerista vsake žaljive sumnje rešila . . .-Ta francoski vir. če tudi ni uraden, ima vendar to prednost, da je njegova vsebina verjetna, Sicer pa se mora priznati, da tudi on ni popolno brez površnosti. Tako je na pr. 7 let po 1. 1X02.. v letu 1811 (!) oni polk na Dunaj prišel: dalje imenuje francoski tekst umorjenega polkovnika („Colonel"). a poročilo, da je mlinar Vego krepko sunol. ki se je potem v vodo zvrnol in izginol, ne stoji v razumljivej zvezi z napovedjo v „Slovniku Naučnem", da so Vego z vrvjo na kolu privezanega V Donavi našli! *	(Konec pride.)	Dr. Andrej Vrečko.
*) Kar se tiče mlinarja, Vegovega morilca, je dandanes pač težavno, ako ne čelu nemogoče, zvedeti potanjih dat iz naših uradnih spisov. Pozvedoval sem o tej stvari že pri pravnikih, a zvedel sem le, da hi se od dotičnih aktov še sedaj dalo težko kaj drugega najti, kakor razsodba, ker je vse bržkone že škartovano. Pa tudi razsodba Bog ve v kterem kotu leži! Na ravnost neizvedljivo pa je. v vojaških uradnih spisih po znabitnih zapiskih o načinu Vegove smrti pozvedovati. Saj so se dotični oddelki vojaški tekom 80 let večkrat preobrazili, deloma popolnoma opustili. A ustno sporo-
Alois Perger.
Med onimi blagimi moži, ki so narodno zavest štajerskih Slovencev vzbujali v začetku sedanjega stoletja, nahaja se tudi Alois Perger. Bil je ta učeni mož oskrbnik in krajni sodnik (Verwalter und Ortsrichter) grajščine na „noričkem Vrhu", ponemčene v „Narrenbüchel", kake dobre pol ure od Radgone v fari sv. Petra zvunaj Radgone. Zadej za noričkim Vrhom stoji „noričja ves". Spoznal sem se s tem vrlim možem že kot gymnasijalec, ker so me uradni posli mojega očeta večkrat v to grajščino napotili. Ker je Perger 14. aprila 1. 1839. v omenjenem gradu (53 let star umrl. bilo je leto njegovega rojstva 1776. Njegov oče je bil školnik pri sv. Urbanu izven Ptuja in pri sv. Tomaži blizu Ljutomera. Ena teh far mora biti tedaj kraj njegovega rojstva. Častita g. župnika teh far naj v krstnih maticah pogledata, da zvemo, kje so je bil rajni Perger narodil. Kolikor je meni znano, študiral je v Gradci in si je že kot dijak nabiral gradivo za spisovanje zgodovine Slovanov.
Posamezne sestavke je pozneje objavljal v Hormayerjevem „Archiv für alte Geschichte", v graškem časniku: „Der Aufmerksame" in v drugih tedanjih periodičnih časopisih. Večjidel se je podpisoval s črko P. Ker takrat druge slovenske intelligence ni bilo nego duhovniki in učitelji, vzpodbujal je Perger pri vsakej priložnosti duhovnike in učitelje v svojej okolici, naj se izobražujejo v domačem jeziku in v znanostih sploh, izpo-sojujčč jim v to svrho potrebnih knjig.
Da je Peter Dan j ko postal slovenski pisatelj in v svojem času mnogo koristil s svojimi knjigami pri Slovencih med Dravo in Muro, je Porgerjeva zasluga. On je Danjka. ki je bil rojen v sodnijskem kotaru. kteremu je bil Perger predstojnik, pridobil za slovenstvo, in ker je Danjko bil mnogo let mestni kaplan v bližnjej Radgoni. imel je tedaj priložnost, od Pergerja marsikaj naučiti se. Tudi slovenskega pisatelja Antona Šerfa. kteri je leta 1828. in 1829. z Danjkom v Radgoni služil, vzpodbujal je Perger. in slovenščino Serfovo je naš Miklošič večkrat svojim učencem pohvalil gledč pravilne syntakse. *
čilo je v teh krogih že čeloma potilmolo, ker so možje, ki so Vego in njegovo delovanje poznali, že davno pomrli. Tedaj nam, kakor se vidi, le francoski, od mene navedeni vir zaostaja. Ako se pa komu posreči, priti do uradnih virov, naj pa blagovoli svoj uspeh naznaniti!
* Glavno delo Šerfovo : „Pad in z d ig človeka", postne pridige. Tudi Šerfa je Macun izpregledal.
Da je Pergerja A. Krempl, ki se bil tudi blizu norieke graj-ščine v Poličkem vrhu narodil. visoko čislal in se spisovaje svojo zgodovino večkrat pri njeni posvetoval, vem iz lastnega izpovedanja Kremp-lovega. Obistej dobi je nekoliko let v bližnjej Kapeli živel Ceh P is c hell i pri svojem zetu, oskrbniku dominija Stadl, lastnine kneza Arenberga.
Pischelli je bil vrstnik Dobrovskega in je z Dobrovskim izdaval v nemškem jeziku nekoliko zvezkov listin starobohemske zgodovine, ko je še v Pragi živel. Ta vrli Čeh se je sprijaznil s Pergerjem, in oba sta marljivo preiskovala staro zgodovino Slovanov. Mi dijaki iz radgonske okolice smo radi zahajali v Pischellijevo gostoljubno hišo. On je nas navduševal za slovanstvo in je bil prvi, kteri je mene seznanil z nekterimi spisi Dobrovskega.
Pergerja je zadnja lela nadlegovala sušiea in zaprečila, da ni mogel izdelati nabranega gradiva. Pergerjevo literarno zapuščino je po njegovej smrti pobral J. C. Hofrichter, takrat syndik radgonskega magistrata. Ta je nekoliko člankov iz literarne zapuščine Pergerjeve objavil v raznih štajerskih nemških časnikih.
Spominjam se, da je v nekem tečaji „Steierm. Nationalkalender" večji članek o staroslov. mythologiji. Ta je iz Pergerjeve zapuščine ; ker pa nimam knjige pri roki, ne morem tudi povedati, je-li je pisatelj imenovan ali ne. J. C. Hofrichter je bil od leta 1860—1881 c. k. notar v Slovenjem Gradci. Pred svojim odhodom (umrl je lani v Gradci) dal mi je v spomin dva zvežčiča Pergerjevih ekscerptov. Iz teh vidim, kako marljiv je bil rajni Perger. Vsa poročila grških in latinskih pisateljev o starem Noriku in Pannoniji bil je Perger v izvirnem tekstu izpisal, dalje preiskovanja Schloetzerjeva, Thunmannova in Gattererjeva. posebno pa vse. kar se pri byzantinskih pisateljih nahaja o zgodovini Slovanov.
Kanjki naš prezgodaj umrli rojak prof. J. Macun imenuje sicer tudi v svojej kniževnej zgodovini slov. Štajerja Pergerja kot delavca na narodnem polji, a razven imena ne zvedö čitatelji ničesa o tem pridnem rodoljubu slovenskem. Naj tedaj te črtice služijo v dopolnitev Macunove knjige, ktero posebno izobraženim štajerskim Slovencem še enkrat gorko priporočamo. *	Davorin Trstenjak.
* Kakor se nam poroča, prodalo se je do sedaj še le prav majhno število Macunove knjige. Zgod. slov. Štajerja se dobiva v Zagrebu v knjigarni „Albrecht i Fiedler" in v Gradci pri vdovi umrlega rodoljuba, Klosterwiesgasse 22, za 1 gld. — Pomagajte, Slovenci, da bode mogla zapuščena vdova vsaj tiskovne stroške za knjigo plačati! Ured.
spomin M. Hermana f 15. decembra 1883.
Bela zelene livade tihotno pokriva odeja;
Minol cvetoči je kras, niiiiol veseli je čas. Mirno narava leži otrpnena v spanji mrtvaškem,
Dok se vzbudila v novo k zalšej lepoti bo spet. — Ali ah ! ti se 'z miru ne bodeš več smrtnega vzbudil,
Ki pokrovitelj ljubeč, ki si boritelj nam bil. Črne dosegla naglö te nevsmiljena moč je osode,
Končal mogočni se vir slavnostnih tvojih je del. — Tužnih stojimo zdaj čutov pri rakvi na tihej gomili,
Nema narava celo z nami žaluje okrog. Kmalu se vrata bodö nemilo zaklenola smrtna Mrzel grob in teman kmalu te bode objel: „Lahka ti žemljica bodi, zemeljskih nadlog odpočij si!"
Kličemo žalostnih src, kličemo solznih očij. — Srčno posvetil si žlahtne bil svoje moči človečanstvu,
Ljubšega bilo ti ni najti veselja nikjer. Bilo goreče srce ti za sveto je vžgano pravico, Za-njo si hotel živet', hotel umret' si za njö. Tvojih visokih načrtov ni strašila sila nobena;
Bil jeklen si značaj, bil si možat korenjak. Čudno zjedinila, glej! v tebi mirno se dva sta naroda:
Prvemu zvest si bil sin, drugemu čvrst pomagač. Nemška te mati rodila je v blagor in srečo slovenstvu;
Blagor! jej kliče narod, ki si ga branil vsekdar. Nemško domovje bilo ti pri blaženem rodu je dano; — Našel presrečen si drug tud' med Slovenci bil dom. Bil si mladen'č ognjevit oklenol se svoj'ga naroda,
Sicer v ljubezni mu vdan, vendar pravičen rojak: Kmalu spoznal je viteški tvoj duh postave naravne,
Da so rodovi vsi istega stvarnika čin. Videl si narod zatirani, narod ubogi slovenski,
Kako vzdihuje zastonj v sužnosti mnogo že let! To v plemenitih je prsih prižgalo ti jezo plamečo;
Jel si boriti se zä-nj, branit' ga tujih krivic. Kazati svetu si htel, da lepšega storit' ni čina, Kakor hiteti v pomoč slabim, ki krivo trpe. Jezik celo naučil se premili si naš materinski,
Gladko ti tekel je 'z ust, bil ti radost je vsekdar. Samčeku dano bilo ti ni, zvesto si najti družico:
Nisi zapustil sinu, nisi zapustil hčere. Vendar ne bode zato spomin ti živeči preminol,
Boljše od sinov, hčera, dika je slavljenih del. — Težka ti zemlja začne že pokrivati truplo trohneče, Zemlja bo kmalu drugoč, prah bode kmalu minljiv:
Ali v nebeške vmaknol se svobodni tvoj duh je višave.
Prost zemeljskih verig večno se tam veselit. Slavno bo tvoje ime slovelo od roda do roda: Truplo se vrne v pepel, dela na veke žive.
-k.
Drobnosti.
Letopis Matice Slovenske za leto 1882. in 188:5. Uredil Fr. Leveč. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska, V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1883. Str. 523 v 8°. — V Letopisu beremo sledeče razprave: 1. Franc Ks. vitez Miklošič (s podobo) od A. Trstenjaka (str. 1—54). 2. Droben spisek Truberjev od M. Va-Ijavca (str. 55—63). 3. Sledovi slovenskega prava od Janka Babnika (str. 64—95). 4. Prvi pastirski list od Fr. Wi esthalerja (str. 96—122). 5. Vpliv gozdov na podnebje. Spisal Andrej Senekovič (str. 123—135). 6. Kranjske planine od Evgena Laha (str. 136—162). 7. O začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji. Spisal Andrej Fekonja (str. 163—194). 8 Iz potne torbe. Priobčil Fran Erjavec (str. 195 —351i.
9.	Odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja. Spisal dr. Franc Kos (str. 352—370).
10.	Pregovori in reki. Nabral na Notranjskem .Takob Žnidaršič (str. 371—373).
11.	Zgodovinski pregled kranjskege trgovstva in obrta do francoske okupacije od Ivana Vrhovca (str. 374—408). 12. Nekateri ljubljanski, kranjski in kamniški meščanje pod Friderikom Tirolskim. Spisal dr. Fr. Kos (str. 409—416). — Na str. 417—431 je bibliografija slovenska, sestavljena po Ivanu Tomšiči, a od str. 432 - 520 beremo poročilo o delovanji Matice Slovenske in imenik njenih udov, oboje sestavil Franc Orešec. — O vrednosti posameznih tü navedenih spisov bodemo menda pozneje poročali. Ali sploh pa moramo reči, da smo lahko zadovoljni z letošnjim Letopisom. Odbor je storil velik korak naprej, in zdaj je upati, da spravi voz Matice Slovenske v pravi tir, ali treba še bode opreznosti in čilega delovanja. Sedaj smo prejeli za dve leti skupaj knjige, za leto J883. „Spomenik", za 1. 1882. pa Letopis in Lov-čeve zapiske I. dol. (Glej Kres III. 430.) Pričakovati je, da ne bodo več delale tiskarne Matici homatij in zamude, in da bodemo odslej naprej redno dobivali svoje knjige. Za letos pa naj vzame odbor našo hvalo na znanje!
Sledeče besede pa pošiljamo vsem prijateljem naše Matice v preudarek. Da je odbor odločil, še dalje izdajati knjigo pod ;iinenom „Letopis Matice Slovenske", to celo odobrujemo. Ali Letopis naj donaša le večje razprave znanstvene: kajti za kratke spise je prostora dovolj v „Zvonu" in „Kresu". V letošnjem Letopisu je več kratkih sestavkov, ki bi se gotovo bolje prilegali omenjenima časopisoma, nego Matičinemu Letopisu. Dalje se naj gleda na to, da bodo sestavki večino udov zanimali. Po Letopisu in drugih prej izdanih Mat. knjigah sodeč mora pač človek misliti, da so Slovenci prava „gens filologica". Marsikaj sodi pač samo za veliki slov. rečnik, kise baš sedaj izdeluje!! Podajajte ljudem več berila, ki vsakega obče omikanega Slovenca zanima, in tedaj ste lahko prepričani, da bode število udov brez oficijalnega agitovanja hitro naraščalo. Tukaj je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se udje pri Matici ne množijo. Toliko je vsaj meno skušnja izučila.
Piše se. da „naši časopisi glede Matice ne izpolnjujejo svoje domovinske dolž nosti. Nihče ne uvažuje slabega novčnega stanja Matičinega, vsakega je samo zabavljanje in ujedanje nä-njo!"
To bereš v Ljub. Zvonu III. p. 810. — Kolikor nam znano, podpirajo vsi odlični naši časopisi Matico. Osobito pa smo mi v znanstvenem oziru Matici neposrednje več koristili, nego oni listi, ki le poročila o odborovih sejah prinašajo. Slabo novčno stanje pri Matici pa smo tudi vedno uvaževali. Matica je za 1. 1880. izdala knjig s 731 str. v 8°, za 1.1881. s 773 str. v 8", za 1. 1882 s 656 str. v 8U in za 1. 1883. Spomenik s 240str. v 4U. A nikdo od nas ni oponašal Matici, da tako malo berila svojim udom podaje, pač pa so jej to očita vali za 1. 1880. nekteri gospodje v Lj., rekoč: „Saj vendar „Matica" menda ni nobeden „Volksverein", ki izdaje kakšno „5-Kreuzer-Bibliothek!" (Glej Lj. Zvon I. p. 253.). A baš isti hočejo dandanes, naj se letnina poviša na tri gld., ne da bi nam zato primerno več berila obljubili. Mi moramo zatorej očito izreči, da smo proti temu, da se poviša letnina, ako nas Matica z obilnejšim berilom primerno m.' odškoduje. Ali zatö, da se gmotno stanje pri Matici zboljša, vemo druga pota.
Pri zavodu, ki ima tako majhno število udov (od 1357—1517), mora se štediti in zopet štediti. Preveliki so pri njem administrativni stroški. Te je potreba najprej znižati. Knjigovodstvo je, kakor znamo iz zanesljivega vira, „prekomplicirano"; ono se naj bolj po prostem uredi. Potem pa pride vprašanje, ali Matica res potrebuje posebno nameščenega tajnika. Še družba sv. Mohorja ga nima, in vendar šteje 28.000 udov! — Dalje se naj štedi pri tisku. Letos obsega poročilo in imenik Matičinih udov celili šest pöl. Na treh polah je tiskano poročilo, in na treh imenik. Poročilo je preobširno. Ono se naj omeji na najvažnejše podatke. Saj ga itak že prej v Novicah, v Slovenci, v >Slov. Narodu, v Lj. Zvonu čitanio, in p et o k rat potem v Letopisu. Za uiis ude lii potreba, da vemo, kako se je omahovalo, prodno je dozorel konečni sklep ! Bibliografija, poročilo in imenik naj se tesno, z majhnimi črkami tiskajo! — Tretjič naj se štedi pri nagradah pisateljskih. Mi ne najdemo pri Matici nobenega pisatelja, ki bi le živel ob svojem pisateljevanji Naši slovenski pisatelji so že mnogo darovali za svoj narod in še bodo, ako le vedö, da jih narod zatö čisla. Ali zastonj jim tudi ni treba delati. Pri sedanjem stanu naše Matice je nagrada od 25—35 gld. za polo na vsak način prevelika. Berite, kar piše Heitert Die Cecho-Slaven p. 310: .Krst um die Mitte der vierziger Jahre, wo die Zuflüsse der Matice so sehr im Steigen waren, fanden weitere Erhöhungen der Honorare für die Museums-Zeitschrift statt, nämlich 10 fl., dann 12 H., endlich 1848 20 fl. für den Bogen Original-Arbeit." In naši pisatelji tudi niso razvajeni. Odmeri se jim naj nagrada po razmerji Mati činih udov, kakor je sploh navada po drugod. Dober pisatelj bode tudi tedaj dobro pisal, slab pa ne boljše, ako mu tudi zlate gradove obetaš! Naš narod je ubožen narod; zatorej pa tudi ne more pisateljem svojim tako dobro plačevati, kakor večji, bogati narodi. Rodoljuben pisatelj gleda bolj na to, koliko koristi, nego pa koliko zasluži s svojim peresom!
Da se število odbornikov zniža, to iz srca odobrnjemo. Se manje bi naj bilo njih število, kakor 20. A to le delavni in veljavni, nekteri v gospodarstvu, večina v razni h znanstvenih strokah merodajni možje! Ti pa naj bodo objektivni, stoječ nad vsemi strankami. — Mnogo bi se še dalo reči, ali to naj zadostuje. Z najboljšim prepričanjem smo povedali svoje mnenje, a mislimo, da le Matici v prospeh in korist! S.
Cecilija. Cerkvena pesmarica. l'o naročilu „Cecilijinega društva v Ljubljani", uredil Anton Foerster. Str. XXXII+204. — Med knjigami, ktere je letos podarila slavna družba sv. Mohorja slovenskemu narodu, je gotovo ena najodličnejših „Cecilija" ali „crkvena pesmarica". To knjigo bode vsak Slovenec, kteri rad poje, z veseljem v roke vzel, pa tudi vsak izobraženi muzik z radostjo prebiral. Ta pesmarica, kterabiže lansko leto bila morala priti na svetlo, inktero je po naročilu slavpo znanega „Cecilijinega društva" v Ljubljani uredil g. stolni kapelnik A. Foerster, razdeljena je v 3 oddelke. I. oddelek obsega slovenske mašne pesni, in pri vsakej sv. maši morejo
se peti trije razni napevi. Omeniti moramo, da ti mašili napevi so odmenjeni le za tihe (privatne) sv. maše; pri velikih (petih) mašah mora se itak. kakor terjajo crkvena določila, peti latinsko.
V II. oddelku, „(Jrkveno leto", nahajamo pesni za Gospodove praznike in razne čase crkvenega leta, v Ilf. pa pesni k blagoslovu.
Kar se notranje vrednosti „Cecilije" tiče, moramo odkritosrčno pripoznati, da bo ta zlata knjiga vedno častno mesto imela v zgodovini „slovenske glasbe", naj se že oziramo na melodije ali dovršeno harmonizovanje ali pa na besede.
Melodije so po vsem dostojne, naravne v srce segajoče. Da niso vse enake vrednosti, razumi se pri takoj knjigi samo ob sebi. Nahajamo pa tudi melodije, ktere so pravi biseri glasbene umetnosti. Td nam je na prvem mestu imenovati štev. GO. (staro-česko božično), 62. (staroslovensko), 74. (staroslov. spokorno), kteri napevi so kakor iz granita izsekani ter bi gotovo vsakemu narodu delali čast. Posebno se odlikuje št. 62. „Oj dete je rojeno nam". Težko si mislimo pesen, ktera bi bila enako mila, nežna, globoko v srce segajoča, pa tudi enako veličastna. Ta melodija nam podaje, dejali bi, kos zgodovine kulturnega življenja slovenskega naroda iz 16. in 17. stoletja. Da! tako je borni narod molil, tako svoja tužna čutila razlival v glasov neizmerno kraljestvo, tako pozdravljal ono blaženo dctice betlehemsko, ktero je bilo in je nada vsem narodom in tudi slovenskemu! S kratka, ta krasen napev je naroden, in onim, kteri v eno mer o narodnem duhu pri napevih govorijo ter že kakšen gorenjski „jodler" narodnim smatrajo, svetujemo, naj blagovolijo v roke vzeti „Cecilijo" in se malo utopiti v vsebino in fakturo štev. 60., 74., osobito pa 62., — in kmalu bodo prepričani, da je dandanašnji okus slovenskega naroda v glasbenih rečeh zelo pokvarjen in da v naših navadnih narodnih, hodi si erkvenih bodi si posvetnih, nič manj nego narodnega duha ne nahajamo! Toda kam sem zašel V
Razven teh biserov crkveno-narodne glasbe najdemo v „Ceciliji" tudi druge, vrlo lepe melodije, povzete iz „rimskega korala", na pr. štev. 52., 53., 57., 68., (92.), 111. Pri štev. 111. opozorujemo g. organiste, da je treba to pesen, ker je brez takta, v naravnem rithmu lat. jezika peti, t. j. tako kakor navadno besede izgovarjamo! Tukaj bodi tudi omenjeno, naj g. organisti, ako rabijo te napeve enoglasno — (znanstveno kakor po izkušnjah je vsaj dokazano, da dobro ljudsko petje more le enoglasno, nikakor pa dvoglasno biti) — pesni, kterih melodije pridejo do es, e ali f, za eden glas ali dva znižajo.
Zastopani so v „Ceciliji" razven domačih skladateljev gg. Foerster-ja, Ned-veda, o. Angelika Hribar-ja itd., tudi inozemski, kakor sloveči crkveni skladatelj Professor C. Greith s štev. 63., umrli dvorni kapelnik v Monakovem C. Ett s štev. 100. in 113.; A. Leitnersštev.95. — Številka 99. je lepa francoska melodija, ktero je slavni dr. Witt triglasno, g. Foerster pa štiriglasno harmonizoval. Da je v „Cecilijo" sprejetih tudi nekaj boljših Riharjevili, kakor na pr. štev. 101.. 81. in drugih, zdi se nam prav pametno; kajti ljudje, osobito na Kranjskem so še preveč navajeni na Rihar-jeve napeve, kakor da hi jih mogli mahoma odpraviti. Toliko o melodijah.
Harmonizovanje je po vsem dovršeno, crkrenemu slogu čisto primerno, kar se pri takem veščaku v glasbi, kakor je g. foerster, samo ob sebi razumeva.
Da je artistični odsek „Cecilijinega društva" v Ljubljani tudi besede opilil ter se kolikor mogoče na napredek slovenskega jezika oziral, je gotovo tudi hvalevredno.
Sploh nam je iz vse „Cecilije" razvidno, da je bila z največjo akribijo uredovana in da so si ,vsi sodelovalci prizadevali. pripomoči jej k relativno največjej dovršenosti.
Zatorej izrekamo artističnemu odseku „Cecilijinega društva", osobito pa gospodu Foersterju vso čast in hvalo za njih neumorljivi trud, in nadejamo se trdno, da bodo
tudi drugemu delu „Cecilije", kterega z veseljem pričakujemo, z enako vestnostjo in požrtvovalnostjo posvetili svoje moči.
K sklepu izrekamo željo, naj bi, kakor so že skoro v vseh nemških škofijah vpeljane izvrstne crkvene pesmarice, storili to tudi visoko častiti ordinariati slovenskih škofij, goriške, tržaške, lavantinske, ljubljanske in tudi celovške (za spodnje Koroško). „Cecilijo", ktera vsem terjatvam glede umetnosti in liturgije zadostuje, bi naj uradno potrdili, a ob enem pa strogo prepovedali vse trivijalne pesni, ki delajo nečast crkvi in narodu!	Ljud. Hudovernik.
Prirodopis rudliinstva ali mineralogija. V porabo nižjim razredom gimnazije in realke. Spisal Fran Erjaveč, c. kr. profesor. V knjigo vtisnenih je 37 podob. V Ljubljani. Založila in tiskala lg. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1883. Str. 84 v 8". Velja 70 nov. — Oceno te prav lično tiskane in lepe knjige prinesemo prihodnjič.
Narodna biblioteka Krajfeva. Zv. V., Vf., VII. V 5. in G. snopiči (str. 77 in 8ŽJ so ponatisnene četvrte in pete bukvice „Kranjske Čbelice". V obeh zvezkih nahajamo več Prešernovih in narodnih pesnij. — V 7. snopiči se nam podaje na 80 str. povest rK r vn a osveta". Iz spisov čerkeskega častnika. Prosto predelal Fr. M i ro včko v. Kakor prve štiri zvezke, priporočamo tudi sedanje tri slovenskemu občinstvu. Cena (15 nov.) tej närodnej knjižnici je tako nizka, da more podjetnik le tedaj izhajati brez izgube, ako ima prav obilno število naročnikov.
Djelovanje franjevaea u Bosni i Hercegovini za prvih šest viekova njihova boravka. Nacrtao fra Mijo Vjenceslav Batinič, bosanski franjevac, Svezak II. Pro-vincija (1517— 1699). 1* Zagrebu. Tiskom Dioničke tiskare. 1881. Str. 186 v 8°. — Že v Kresu II. p. 180. smo omenjali I. zvezek tega lepega dela. Hvalo, ki smo jo izrekli v prvem zvezku, moramo sedaj ponavljati. Zakaj v drugem zvezku nam g. pisatelj v VIII—XV. poglavjih temeljito riše, stoječ na podlagi zanesljivih virov in originalnih listin, osobito iz Fojničkega arhiva, zgode in nezgode svojega reda od 1. 1517 do 1(599. Ker se pa Mijo Batinič povsod ozira na kulturno stran svoje domovine, razvidimo takoj, da je njegovo delo zrcalo, v kterem se nain predočuje ves duševni razvitek bosanskega in hercegovačkega naroda. Za svoj trud in svoje delovanje naj sprejme g. pisatelj naše pripoznanje in presrčni prijateljski pozdrav!
Život op i s fra Augustina Miletiča, biskupa Daulijskoga i namjestnika apostol-fkoga u Bosni i Hercegovini. Za puk napisao fra Mijo V. Batinič, franjevac. (Sa slikom.) Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1883. Str. 34 v mal. 8". — Avg. Miletič. (roj. 1763 v Fojnici v Bosni, umrl 1831) ima velike zasluge za razvoj svojih rojakov in za razširjenje in utrjenje sv. katoliške crkve v Bosni. Dostojno je narisal M. Batinič njegovo delovanje. V to svrho pa ni samo porabil latinskega životopisa od fra Marijana Šunjiča (1835), temveč tudi izvirne dopise Avg. Miletiča samega. Spis je namenjen ljudstvu, in g. pisatelj želi. da bi se njegovi rojaki navduševali istimi načeli in nazori, „koji su odsjevali iz života ovoga uzorsvečenika i rodoljuba".
Srbske pesni v uemšfcej literaturi. V šolskem poročilu državne gvmnasije v Kotom za 1. 1883. beremo prav zanimivo razpravo pod naslovom: „U koj cm su op segli p j es in e naše g 11 a ro da bile p ri j e vod i m a p re sagj e n e u n j em ačk u lit erat u rti" od prof. Marcela Kušar-ja, na str. 8—46. G. pisatelj nam podaje kratko zgodovino srbskih narodnih pesnij v nemščini ter razpravlja o vrednosti in važnosti raznih nemških prevodov.
Vienac nam donaša v broji 48 in 49 1. 1883. spis pod naslovom: „Njekoliko kulturnih črtica iz Koruške". Popisuje se življenje zaslužnega Andr. Ein-špielerja, povstanek in razvitek družbe sv. Mohorja. Pri tej priliki spomnimo svoje čitatelje na izborili časopis „Vienac", ki je že sedaj svoje XV. leto dopolnil. Uredu-jeta ga V. Klaič in M. Maravič. List prinaša illustraeije in podaje mnogo lepo-
slovnega in podučljivega benla. Mi ga vsemu razumništvu prav gorko priporočamo! Cena mu je na leto 6 gld , in izhaja vsako soboto na dveh polah v Zagrebu v Dioničkej tiskarni, Preradovičeva ulica.
Hrvatska Vila je izhajala do sedaj mesečno, in vsak zvezek je imel 20 stranij. S tretjim svojim tečajem se je pa ona izpremenila v tednik, in v tem se vidi velik napredek v razvoji hrvatske leposlovne literature. Izhaja pa vsako soboto na 1(5 straneh s tremi illustracijami ter velja na leto 10 gld. Prvi osmeri zvezki, ki so nam že došli do sedaj v tretjem tečaji, imajo prav različno in lepo berilo. Urednik je listu znani hrvatski romanopisec g. Eugen Kumičič (Jenio Sisolski), in to nam je porot, da bode list ustrezal terjatvam svojih čitateljev. Nakladnik „Hrvatske Vile" je g. Gavro G rti nh ut v Zagrebu, Jelačičev trg br. 4.
Testamenti narodnih dobrotvora Jovana i Marije Trandafil. U Novoiu Sadu. Štamparija A. Pajeviča. 1883. Str. 29 v 8". — Srbski narod je izgubil meseca oktobra 1883. svojo veliko dobrotnico Marijo Trandafil. Vse kar je ta blagodarca žena za narodne svrhe zapustila, znaša okoli sedemsto tisoč gld., in tü naznanjena knjižica 'je zapisnik ali testament vseh njenih dobrotvorov. Slava takim narodnim dobrotnikom!
Abakus je današnjemu rodu popolnoma neznana beseda in reč, dasi je ni nekdaj v nobenej prodajalnici manjkalo. Abakus zvali so trgovci svojo računsko desko, ki je po dolgačkem imela več vzporednih (parallelnih) črt, tako razdeljenih, da je mogoče bilo, ne le na vsako erto kovani penez položiti, ampak še po jednega vmes. Orte so značile desetinsko (decimalno) razmero tako, da je prva pomenjala jednojke, druga desetke, tretja stotine, četvrta tisočine itd. Na te črte polagal je računajoči trgovec toliko kovanih penez, kolikor je bilo za vsako desetko jednojk, vmes med črte položeni penez pa je pomenjal polovino vrednosti bližnje višje črte; med prvo in drugo 5, med drugo in tretjo 50, med tretjo in četvrto 500 itd. Tedaj bi na pr. svota 3742 tako bila razpostaviti, da bi prišla na spodnjo črto 2, na drugo 4, na tretjo 2, vmes med tretjo in četvrto 1 in na četvrto 3 penezi. Dalje je še abakus imel črez sredino črto poprečnico, ki jo desko in podolgačkc črte v dva dela delila, da se je s tem dobil prostor za drug račun kakor odštevanje, ali če je prvi kazal dohodke, stali so v drugem stroški.
Abaka so Rimljani zatrosili po svojej širnej državi, vzeli so ga pa od klassičnili (irkov, ki so to desko zvali	ußcc/.og, in storili iz grškega rodivnika svoj itn.
abakus. Grkom je tudi rabila pomanjševalka ctßar/jiav. Koren besedi je dvomljiv. Rost sluti, da je v zvezi z glagolom ßctUiuLO) (nositi). Abakus je za naše kraje kulturnega pomena; kajti s tem, da ga niso le romanski narodi rabili, ampak tudi na Dunaji, kjer se še zdaj med staro ropotijo po trgovskih hišah nahaja, dokazano je, da so ga isto tako po naših prevoznih deželah povsod imeli. Pomislimo le. da je pred kakima dvema stoletjema slovenski Verženee trgujoč s soljo, ki mu je dohajala po Muri, da bi z njo oskrbljeval poljance in ljutomerske vinogradnike, računil na enakem abaku, kakor davno pred Kristovim rojstvom grški trgovec v slavnih Athenah! Se le novo narodno šolstvo je izpodrinolo starodavnega „abaka'-.	Dr. F. S.
Popravek: Na str. (500 v 12. snop. 1883. v II. pesni naj se za stihom: Da mož ljubezen jednaka je roži, uvrstijo še sledeči trije: Ki čas jej v svoji sili in zlobi — Odvzame lepoto in vrže trohnobi; — Ne, moja ljubezen ni mehka roža, itd. —
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Cclovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.