Zobna ambulanta na Igu in stanovanje mlademu znanstveniku
V tem predvolilnem času, ko smo mo-rali eno številko našega glasila nameniti izključno volitvam, se je zgodilo precej stvari, ki bi zaslužile našo pozornost. Od teh smo izbrali dve drobni, vendar ne nepomembni:
Prva od obeh je, da je Zavod za uspo-sabljanje Dolfke Boštjančič v Dragi pri Igu dobil novo zobno amulanto, ki ni namenjena samo otrokom oziroma go-jencem zavoda, ampak tudi krajanom. Pravzaprav bi Zavod ambulanto lahko odprl že pred časom, vendar bi vseeno ostala prazna, ker pač ni bilo zobozdrav-nika, ki bi v njej delal. V začetku letoš-njega leta se je tudi to uredilo. V Drago je bila pripravljena priti dr. Mateja Mar-tinc iz rudniškega zdravstvenega doma, skupaj s svojo asistentko Jano. Obe dela-ta v Dragi v svojem prostem času, torej zunaj svojega delovnega časa.
Dr. Mateja Martinc je ob otvoritvi am-bulante dejala, da so jo vsi svarili pred delom z duševno prizadetimi otroki, ven-dar se ni ustrašila. In prav je imela, saj so ti otroci pridni pacienti in marsikdaj je z njimi lažje delati kot z manjhnimi raz-vajenci in tudi njihovimi mamami. Torej: dr. Mateji in asistentki Jani lahko želimo veliko ozdravljenih zob njunih malih pa-cientov, direktorju Zavoda Dušanu Pa-razajdi pa še ena čestitka za vztrajnost in
uspeh, predvsem pa zahvala za vso pre-danost delu z in za njegove male varo-vance!
Druga drobna a pomembna stvar pa je predaja ključev za stanovanje mlademu znanstveniku dr. Mihaelu Tomanu z In-štituta Boris Kidrič. Mladi mesta in obči-ne so dali pobudo, da naj bi iz sklada splošnega ljudskega premoženja dobili tudi mladi znanstveniki, za katere pro-storska stiska pod domačo streho ali pa »potikanje« po najemniških stanovanjih pomenita oviro pri znanstvenem delu. Naš izvršni svet je pobudo in izziv sprejel in tudi uresničil. Tako kot je povedala predstavnica Inštituta Boris Kidrič, je naš IS pravzaprav zadel dve muhi na en mah. Toman bo v večjem stanovanju imel tudi svojo delovno sobo, kjer bo lahko delal ne da bi motil družino in ne da bi družina motila njega, izpraznjeno enosobno stanovanje, last Inštituta, pa bo dobil še en mlad znanstvenik, razisko-valec, ki je še brez družine in mu bo manjše stanovanje zadostovalo za nemo-teno delo tudi doma. Kdor namreč pozna kakšnega raziskovalca, ve, da le-ti, vsaj tisti ta pravi, zagnani, delajo ves čas, v službi, doma in morda celo takrat, ko spijo. In če že pravimo, da je naša naj-močnejša karta znanje, ji moratno dati možnost, da zmaga.