SPOMINI DUŠANA KOVAČEVIČA
S Titom v bojih na Neretvi in Sutjeski
Na lanski proslavi dneva JLA je upoko-jeni oficir Dušan Kovačevič s Kodeljevega prejel zlato plaketo ZRVS Jugoslavije. Za njegovo dolgoletno požrtvovalno in uspešno delo pri vzgoji rezervnih starešin mu jo je podelila republiška konferenca ZRVS.
Dušan Kovačevič se je rodil pred šest-desetimi leti v vasi Hrtič. občina Dvor na Uni na Hrvaškem.
Soseda sva si in skoraj vsak dan se sre-čava — dosle j tudi na raznih sestankih, saj sva bila vrsto let vse do letošnjega januarja v odboru ZRVS Kodeljevo. Že dlje sem vedel. da je med vojno doživel in videl marsikaj. kar bi moralo biti zapisano in ostati v spominu tudi nam in zanamcem. Prisluhnimo njegovim spominom.
»Banija je rodila številne junake, heroje narodnoosvobodilnega boja. Rečem ti. kdor ne Ijubi svojega kraja, ne Ijubi svoje domovine. Ne misli. da sem lokalist. Ne. v Sloveniji živim vsa povojna leta, všeč mi je tu. toda v družbi vedno s ponosom povem, da sem Banijec.
Le tri kilometre od moje rojstne vasi je bila močna nemško-ustaška postojanka. Tam ustaši, naša vas pa srbska. Niti enega ustaša ni bilo iz naše vasi. Močno oboro-žene ustaške patrulje, pa tudi večje enote so nas nenehno vznemirjale in dražile. Vsakič. ko so prišli, so požgali nekaj hiš in pretepli nekaj vaščanov. Do spomladi 1942 so požgali vseh 80 hiš. Ljudje so se pred ustaškirni noži skrivali po sosednjih vaseh ali pa bežali na osvobojeno ozemlje. Toda bežati so morali vso vojno. zdaj sem, zdaj tja Kalvarija je bila to Iz naše vasi je 20 partizanskih oficirjev in narodni heroj Savo Gajič, ki je padel med NOB — kakor njihovi trije bratje Le eden je ostal živ in sedaj dela doma na kmetiji.
2e septembra 1941 je bil v vasi ustanov-Ijen narodnoosvobodilni odbor Takrat sem prvič videl partizane; prišli so, da bi zavarovali sestanek tega prvega odbora Ijudske oblasti
Moj oče je bil vojni invalid iz prve sve-tovne vojne, sicer pa mizar. Doma imamo majhno kmetijo. Pred vojno sem obiskbval trgovsko hišo, potem pa sem delal v sod-nem arhivu v Dvoru na Uni. Ustaši so zaprli mene in očeta, mater pa izgnali v taborišče v Nemčijo. Že sva imela nož na vratu. Pre-kleti klavci. kako radi so tipali vročo kri! Po raznih peripetijah mi je le uspelo pobegniti v partizane. Bil sem v 16. brigadi 7. banij-ske divizije. Močni smo bili, zelo močni. Januarja 1943 je bilo v diviziji 4000 borcev (tri brigade), inženirska četa in topništvo.
Zgodovinsko znan je Titov ukaz med če-trto sovražno ofenzivo: Prozor mora pasti!
Bili smo ogorčene boje za 4000 ranjencev In prav zaradi preboja v tej smeri smo mo-rali zavzeti Prozor; pa tudi zato, da smo prišli do hrane in do različne opreme. Srditi boji so se razvneli po vsej okolici. V filmu Bitka na Neretvi je to dobro prikazano* toda bilo je še hujše. Devet brigad je odbi-jalo Nemce in ustaše s planine Makljen. Spodaj v kotlini so bili ranjenci in morali smo vzdržati. dokler se kolona z ranjenci ni dovolj oddaljila. Takrat sem kot brigadni kurir nesel pošto v štab 7. divizije. Bilo je v Prozoru februarja ali marca 1943. Zrl sem proti skupini višjih oficirjev. Vsaj taki so se mi zdeli. Vidiš, tisti tam na levi strani, ki je tako in tako oblečen. je naš vrhovni ko-mandant tovariš Tito, mi zaupno pove eden naših kurirjev. Titov obraz in postava sta se mi trajno zarezala v spomin. Če bi bil slikar, bi ta prizor še danes lahko narisal.
Drugič sem videl Tita na Balinovcu v Ze-lengori. Prejšnjegadnejebilranjen. Biloje med peto sovražno ofenzivo. Bil sem ves moker od dežja. Skupina borcev, v kateri sem bil, se je od Sutjeske prebijala prek Ozrena k Lučkim kolibam. Na naši levi strani je bil Ljubin grob, kjer se je del Dal-matinske brigade bojeval do zadnjega moža.
Vsak od nas je imel s seboj košček sve-žega konjskega mesa. Visoko v planini smo ga ponoči pekli ob ognju na prostem. Kako strahovito smo bili utrujeni in izmu-čeni! Po polnoči je brigada krenila naprej. Budili so nas, a ne zbudiii. Vsem pa se je
mudilo, mudilo... Zjutraj nas zbudijo eks-piozije granat in mitraljeških rafalov. Sko-čim pokonci, zbudim tovariše in vsi prese-nečeno gledamo, ker smo bili sami in sploh nismo vedeli, kdaj in kam je odšla brigada. Iščemo sled. okoli. nas treska in grmi, ozračje parajo mitralješki rafali, v daljavi odmevajo eksplozije granat. Tesno nam je bilo pri srcu in malce strah: Kaj bodo rekli v štabu brigade, ker smo tako trdno spali? Zagovarjali se bomo po vojaški in skojev-ski liniji, če naj se izrazim s takratnirn be-sednjakom.
Hitimo, tečemo. skačemo čez skale in potoke, skoz grmovje in gozdove. Dohi-timo neko kolono. Ne, ni naša, to je Druga proletarska. Hitimo mimo nje naprej. Nihče nas ne vpraša, od kod prihajamo in kam hi-timo. Preveč smo vsi utrujeni, preveč so nam misli otopele. Dohitimo še eno briga-do, potem pa rep naše, šestnajste. Obje-mamo se. oči se rosijo od radosti, kot bi bili v svatih in ne v preboju ene najfiujših so-vražnikovih ofenziv.
Sedimo in počivamo. Krogle sikajo okoli nas. a mi smo v zavetju. Mimo gre kolona. Nenadoma se zdrznemo: tam je del kolone Vrhovnega štaba, tamle je tovariš Tito na konju...!
Dušan Kovačevič je osvoboditev doča-kal v llirski Bistrici kot politkomisar radio čete 7. divizije. Odtistihmal živi v Sloveniji,
v Ljubljani pa je deset let. Poročil se je s Slovenko, s katero imata dve hčerki. Je znan in priznan druž^enopolitični delavec,
deset let je delal v Ijudski obrambi in civilril zaščiti naše KS. Ne zmanjka mu volje, moči in vedrine. Še nikoli ga nisem videl
namrščenega in jeznega. Njegova »jugo-slovanščina« nikogar ne moti. Videti je mlajši, čeprav je prehodil trnovo pot Sutje-ske in Neretve.
JOŽE VIDIC