LETO I.
S2.
> TrorTri)^

STEV. 4. _S?
o o d A ah
(76^ 0 0 0 0 0 <
P■ P P P P

Glasilo salezijanskih sotrudnikov.

Cx Ci ^P Ji
i5<rcnF>
—
[urin - Via Gofio(cr|QO, 32
_ O o ^)<7cr rv
	
	p
	
	p
	
	p
	
	F
	
1	p
	
	p
a	
	..... J
VSEBINA: Ljubezen do bližnjega ......	53
Profesor Celestiti Durando.........56
Preventivni sistem vzgajanja, III.......58
Odpustki salez. sotrudnikov.........59
Življenje don Boska (dalje).........60
Praznični oratorij..................63
Iz salezijanskih misijonov:
a) Matto Gtosso............65
/?) Indija...............70
Pobožnost do Marije, porn. kvistjanov.....71
Milosti.................72
Zaupajmo v Marijo............73
Češčenje presv. Jezusovega Srca:
a) Dragim častivkam . ..........74
¿>) Češčenje v mesecu maju........75
c)	Nove častivke in častivci........75
d)	Mir z vami.............75
Pogled po svetu.............75
Življenje Savia Dominika..........79
Nekrolog . ..............«So

> ♦ «iS»' # -4SIV ♦ <23> ♦ ♦ <S» V <K83» ♦ * * v '^Ss- i <8T$> <i * <> a£a»» 4
Xiju6exer[ do Bližnjega.

iSAKA družba ima svoje junake, a večjih junakov, kakor jih štejejo redovniške družbe, je med svetnimi družbami težko najti." (i).
Kdo more najti večjih junakinj, kakor so hčere sv. Vincencija. Od jutra do večera in tudi ponoči bedijo ob zglavju ubogih bolnikov, jih tolažijo, jim strežejo, skrbijo zanje, kakor za brate — in vse to ne za plačilo tega sveta, niti
za čast.....božja zapoved jim vdiha
srčnost: Ljubi bližnjega, kakor' sam sebe.
Ljubi bližnjega, kakor sam sebe! — Te besede so podpirale sv. Vincencija, da se je odpovedal svetnim častem in
(i) Spiga d'oro, avgust 1901.
si iskal zapuščenih trpinov, da jih je tolažil in jih s svojo ljubeznijo vodil k Bogu. Njegov duh so ohranili zvesti sinovi, delavni in ponižni, a v svoji ponižnosti junaki ljubezni — podobni očetu.
Kdo ne občuduje sinov sv. Ignacija, močnih stebrov sv. katoliške cerkve ? V najlepših letih, podobnih pomladi, ki vabi in vleče v prosto naravo, se odpovedo vabljivemu svetu in se zapro med samostansko zidovje, da se izurijo v hrabre vojščake ... da potem polni kreposti prihitijo pomagat katoliški cerkvi . . . da se neumorno trudijo za zveličanje bližnjih. Njih plačilo ni čast, ne svetno plačilo — njim zadostuje, da
— 54 

spolnijo voljo nebeškega Očeta, da delujejo v blagor svojega bližnjega.
Junak je bil sv. Frančišek asiški, ki je razdelil svoje imetje in postal ubog H— asiški revež (i) — da bi s svojim vzgledom koristil posvetnim in jih pripeljal ;na pot pokore. Ljubezen do bližnjega ga je storila junaka. In to junaštvo je ostalo na svetu — med hrabro1 četo njegovih sinov.
Vsaka družba šteje junake. Svet se jim posmehuje, jih imenuje norce, a večjih junakov ni najti na zemlji.
In kaj naj rečemo o naši družbi ? Ali v njej ni nikakih junakov, kakor v drugih redovniških družbah? O da, tudi v njej so blagočutna srca, ki so se odpovedala svetu in si izbrala plemenito navodilo : Ljubi bližnjega, kakor sam sebe.
Daj mi duše, drugo vzemi... te besede je zapisal don Bosko, ko je ustanovil salezijansko družbo — pomenljive besede, v katerih se skriva junaška ljubezen.
Ta ljubezen ga je krepila sredi težav, mu dajala moč, da je pozabil na trud, da je vsako minuto obrnil za bližnjega. Ta ljubezen, je hotel, da navdušuje
njegove sinove.....da tudi ti, kakor
on, posvetijo svoje življenje za blagor bližnjega. In ta ljubezen je ostala, kakor dedščina, najbolj dragocena po velikem očetu . . . kakor navodilo, po katerem naj se ravnajo njegovi sinovi.
To navodilo je ostalo ljubo — temelj
vsega delovanja v salezijanski družbi.
*
* *
Poglejte oratorije. Več sto dečkov igra na dvorišču, skače in kriči, sredi
(i) Tako ga navadno imenujejo na Laškem.
njih pa mladi duhovniki in veseli kle-riki. Tudi ti igrajo z otroki, ž njimi skačejo, sredi otrok se storijo otroke. Svet jih vidi, čudi se jim, marsikdo jih celo zasmehuje, kdor pa pozna namen oratorijev, ta jih hvali in občuduje.
O da, treba se je požrtvovati, večkrat ponižati, a oni vedo, da le ljubezen privabi v oratorij, kjer so dečki zavarovani pred svetom, in ta misel jih tolaži in osrčuje. Ljubezen do bližnjega je njih navodilo — dedščina ljubega očeta, in to navodilo jih ustvarja junake.
Stopimo v Turin, v svetišče Marije Pomočnice, ko se poslavlja krdelo don Boskovih hčera in sinov . . . izročujejo se v Marijino varstvo, proseč jo pomoči, predno se podajo na težko delovanje, ki jih čaka v daljni ptujini. Stariši jokajo, bratje in sestre žalujejo:, prišli so, da se poslovijo — morda za vedno. Otroška ljubezen do ljubih starišev in dragih svojcev tudi junakom trga srce in vabi iz oči potok solza. — Z Bogom ... na svidenje v nebesih — je zadnji pozdrav. Srce krvavi, ljubezen do svojcev se bori z ljubeznijo do ubogih trpinov, ki, ležeč v dušni temi, potrebujejo njihove pomoči ... a don Bosko je rekel: Daj mi duše, drugo vzemi — in to zadostuje, da zapustijo ljube starše, milo domovino in hite za dušami v ptuji, neznani svet ...
Duše . . . duše ... ta beseda jih krepi v daljni ptujini, tam sredi divjakov, bolj divjih od divjih živali. Trpljenje je njih spremljevavec v neobsežnih pustinjah, sredi tisoč nevarnosti divjih pokrajin. Koliko noči prebijejo sredi
55
gozdov, zaviti v plašč, kjer jim je postelja vlažna zemlja, streha jasno nebo, tolažnik in tovariš mirna vest in angel varuh.
Kakšno plačilo, da se toliko trudijo, da žrtvujejo svoje življenje? Na zemlji ga ni . . . skriti pred svetom, daleč od časti in svetnega plačila . . . njim zadostuje, da rešijo duše, da koristijo bližnjim.
* t
Ozrimo se v učilnico, kjer sedi množica čvrstih mladeničev in se pripravlja za bodoče življenje. Medtem ko se svet racluje, ti sedijo mirno pri knjigah in si z učenjem belijo glave. Svet jih vabi... obljublja jim čast, prijetno življenje, a v mladih srcih je zasajena ljubezen, katere svet ne more prevariti — ljubezen do Boga in ljubezen clo bližnjega. Oni veclo, cla jim težavno učenje ne bo prineslo svetnih časti, ne imenitnih posvetnih služb — morda jim bo pokorščina odločila zadnji prostor, najbolj ponižen v celi družbi — toda ta misel ne straši junakov: zadostuje jim, da pomagajo bližnjemu.
•A, vU
"T*
Da bi se ves svet združil z redovniki in jih podpiral v njih delovanju, koliko več bi se storilo za bližnjega. Toda koliko jih je, ki ne marajo viditi krščanskih junakov, ki darujejo svoje življenje za svojega bližnjega: preganjajo jih in zasmehujejo njih delovanje.
,, Gospod vitez, koliko dečkov prihaja v vaš oratorij ? " vprašal sem pred kratkim častitega sobrata, gospoda Pavio.
,,1200-1300 vsako nedeljo."
—,, Toliko? Kako jih vendar privabite toliko? "
—	,,S prijaznostjo, z darovi in drugimi sredstvi."
—	,, Z darovi, pravite.....Kje jih:
dobite?
—	,,S težavo in trudom. Cel teden-hodim okrog, iščem radodarnih oseb, trkam in prosim . . . Več oseb, ki po-znajo korist don Boskovih oratorijev, rado pomaga . . . večkrat jih je pa treba slišati, in grenke ... prav tako, kakor bi nabiral za lastni žep, medtem ko se ne trudim za drugo, kot za uboge mestne otroke.	'
In jaz vprašam: Ali ni to junaška ljubezen, ponižati se, hoditi od vrat do vrat in prositi za druge? — Kdor nima srca, bolj trdega kot kamen, bo gotovo pritrdil na to vprašanje.
Nekoč sem pokazal don Rui časopis, kije zasmehoval njego pismo, v katerem je prosil za indijanske misijone.
,, Svet ne pozna" — je rekel — ,, ne pozna bede ubogih divjakov. Da bi jo poznal, z odprtimi rokami bi prihitel pomagat. Reveži nimajo obleke, nimajo živeža, — za vse morajo skrbeti ubogi misijonarji. Misijonarji sami trpijo lakoto in skrajno uboštvo . . . vsak dan prihajajo pisma, kjer prosijo pomoči. Jaz nimam, da bi jim mogel ustreči . . . čakam in čakam, dokler me ne prisili skrajna stiska in tedaj moram prositi. Jaz prosim dobre sotrudnike, nikdar ne silim . . . ne prosim jih zase, marveč za uboge divjake, ki so tudi naši bratje.'4
Pri teh besedah si je obrisal solze, ki so pokazale plemenito srce krščanske ljubezni. S spoštovanjem sem mu poljubil roko in rekel v srcu: „ Ti si pravi naslednik očeta don Boska — pravi junak krščanske ljubezni."
duhovnik sale^ijan^ke družbe
Dne 12. marca ga je zadel mrt.voud, ki ga je v kratkem pripeljal do zadnjih trenutkov. Na cvetno nedeljo je z vzgled 110 pobožnostjo prejel sv. popotnico, katero mu je prinesel sam vrhovni predstojnik, clon Mihael Rua. Nato se mu je bolezen nekoliko zboljšala, tako, da so celo zdravniki začeli upati. Bil je popolnoma vdan in je mirno pričakoval, da se izpolni volja nebeškega Očeta. Na predpražnik sv. Jožefa ga je obiskal nj. envin. kardinal Richelmy in mu podelil svoj blagoslov. Tudi monsignor Alojzij Spandre, titul. škof iz Tiberiada in monsignor Janez B. Ressia, Tkof iz Mondovi, sta prihitela k njegovi postelji. Sv. oče mu je poslal brzojavko in mu želel ozdravljenje. Toda dne 23. marca se je začel bojevati s smrtjo in je ostal v tem stanju, dokler ga Bog ni poklical k sebi. Upamo, da so mu njegova dobra dela odprla takoj nebeška vrata, vendar ga priporočimo v molitev spoštovanim čita-
Celestin Durando se je rodil v Fariglianu na Laškem dne 29. aprila leta 1840. Prve gimnazijske razrede je dovršil v zavodu del Carmine v Turinu. Dne 30. aprila 1856. ga je don Bosko sprejel v svoj oratorij. Ker takrat don
Bosko še ni imel gimnazijskih razredov v svojem zavodu, obiskaval je Durando šolo profesorja Pizza, ki je občudoval njegovo nadarjenost in mu obljubil sijajno bodočnost. Toda on, ko je dovršil vso gimnazijo, se je popolnoma posvetil don Bosku, katerega je ljubil z otroško ljubeznijo. Dne 6.. novembi;a 1. 1857. 3e oblekel duhovsko obleko in takoj postal učitelj v oratoriju. Učenci, katerim se je popolnoma posvetil v šoli in zunaj, so ga spoštovali in ljubili. Zanimivo je bilo viditi 40-50 dečkov, ki so pozabili na vesele igre svojih tovarišev in so se rajši sprehajali s klerikom Durandom in se ž njim menili.
Dasi je bil še jako mlad, vendar toni bilo njegovo edino opravilo. V onih časih je bilo treba pomagati don Bosku v njegovem početku, in Celestin Durando je moral večkrat po šoli iti v kuhinjo pripravljat kosilo. Ob nedeljah pa je pomagal v prazničnih bratenjih sv. Alojzija in sv. Frančiška.
In vendar s svojim značaj ni m mirom in veliko natančnostjo ni učil le drugih, marveč je našel še toliko časa. da se je učil zase, tako da je bil dne 21. maja 1. 1864. posvečen v mašnika in je 1. 1865. dosegel doktorsko častna kraljevem vseučilišču v Turinu.
Prof. Vallauri in slavni Lanfranchi sta jako spoštovala prof. D uran da — čislala sta ga kot znamenitega latinca. Bil je velik prijatelj znanega učenjaka Allieva in v dopisovanju s Cezarom Cantu, Avgustom Con ti, Petrom Fanfani in drugimi odličnimi učenjaki.
Don Bosko mu je izročil uredništvo laske klasične knjižnice za mladino (Biblioieca classica della gioventii italianaJ, ki je izdala nad 200 klasikov. Izpocl njegovega peresa imamo Piecetti di letteratura, latinsko slovnico in latinsko-laski in lasko-latinski slovarki je že izšel v 21 izdajah, 111 katerega smemo prištevati med največje in najboljše latinsko-laške slovarje.
In kakor bi vse to ne zadostovalo, izvolili so ga v višji kapitel salezijanske družbe, kjer je Ostal do smrti in je mnogo pripomogel k razvoju sal. družbe s tem, da si je pridobil prijateljstvo in spoštovanje pri najbolj plemenitih družinah v Piemontu, pri mnogih kardinalih, nadškofih in škofih v Italiji in izven Italije in pri najbolj slavnih osebah.
Profesor Celestin Durando ni imel sovražnikov, kdor ga je poznal, vsakemu se je prikupil, vsak ga je ljubil.
Naj blaga duča počiva v miru in uživa plačilo po trudapoinem življenju!
- 58 -
illlin'i.,'illtiil!liiii.iiill!iillliiimiilllii!llii......lIlMlilMiniilllliillliiitiiillllHlIlliiiiiillIlidllUiiiiillIlillllliiiiiiIlflMiflliiiiiilllliilll.....iii|IIiiII|iicimiI|IIiiI!||iiiiii|||IiiII|Iiiiiiii!I|iiII!ihiiiiI|ImiII|iiiihii|I|i
I||(|I<<"I||||M||||IIIIII||||II||||IIIIII||||I|||||III>I||||||I||||.....l||||l[|j|ll»"ll|||lt||||ll<'ll||j|ll|||lll'll|l|||||{|||IIHU||||l|||||n'lllj|||l||||ll.....l|||ll|||UI"ll||||M||||ll"ll||||l||j||ll""l|||ll|||l»"MI|||lll|||ll»ll||||l
Preventivni sistem vzgajanja.
III. Kako ga vpeljati — Splošna pravila.
Pri preprostem razjasnjevanju don Bosko-vega načina v vzgajanju imeli smo v mislih dvojni namen : naj preje smo hoteli pokazati kaj je mislil o vzgoji don Bosko, istočasno smo pa želeli, da bi način njegovega vzgajanja vpeljali povsod-nele po zavodih, temveč tudi v družinah sotrudnikov. Da dosežemo ta drugi namen treba je, da na kratko pojasnimo kako bo mogoče vpeljati preventivni sistem: pri tem bomo pa sledili don Boska samega. V drugem poglavju svoje knjige « Preventivni sistem pri vzgoji mladine » nam podaja dragocena navo-dila, ki jih lahko razdelimo v splosna in podrobna. Ker je treba, da jasno razložimo to velevažno točko, bomo za enkrat podali le splosna navodila.
Don Bosko prične svoj spis z važno izjavo : « Način preventivnega sistema vzgajanja ima temelj v besedah sv. Pavla : Charitas patiens est, benigna est... omnia sufjert, omnia sperat, omnia sustinet (i). Ljubezen je potrpežljiva, je krotka.... Vse prenese, vse upa, vse potrpi. Zato je le kristjanom mogoč preventivni sistem. Razum in vera sta sredstvi, katerih se mora vzgojitelj vedno posluževati; on sam ji mora rabiti, če hoče, da ga bodo gojenci ubogali in da bo dosegel svoj cilj. » In to je resnica. Ko nas je Bog ustvaril, je razlil v nas žarek svetlobe, ki razsvetljuje njegovo obličje. Ta svetloba, ki se vedno množi z našo starostjo in se vedno razširja, je človeški razum. Z njim spoznamo, kaj je dobro in slabo ter čutimo nagnenje do prvega in stud pred drugim. — Kakšna pa bi bila moč našega uma, če bi je v onih trenutkih, ko še vzbujaj aj o strasti in pretijo nevarnosti, ne podpirala milost božja? Jasno je torej, da sta razum in vera edini sredstvi, ki vzdržujeta in zagotovita napredek človeške popolnosti; in zato ravno je don Bosko postavil razum in vero kot temelj preventivne vzgoje.
Bodimo prepričani, da tudi deček razume,
(i.) I. Kol-. XIII, j, 7. . .
'. V'1,,	. •'-■■'-i.it .i,,.. . !<••';•'..•

y ¡af-^li» .1. .... -
-ji/.. .
opazuje in hrani v spominu in da je tembolj razpoložen slušati naš glas, čimbolj razvidi, da se trudimo za njegov blagor, za njegov napredek, za njegovo vzgojo. « Vodja — piše don Bosko — se mora popolnoma žrtvovati za svoje podložne; nikdar naj ne prevzema del, ki bi ga odvračala od njegove službe; bodi vedno med gojenci, ra-zun če ga zadržuje posebna dolžnost in imajo gojenci že druge nadziratelje. »
Iz tego uvidimo, da je požrtvovalnost neobhodno potrebna pri preventivnem vzgajanju. Vzgojitelj se mora za gojenca zamimati in se žrtvovati za njegovo vzgojo. To pa ni potrebno le predstojnikom raznih zavodov, ampak tudi krščanskim staršem, ki jim je skrb vzgoje lastnih sinov : vsak čas jih morajo nadzorovati. Oče ali mati, ki želita dober uspeh pri lastnih otrokih, jih nikdar ne puščata samih; njuno skrbno oko jih čuva in nadzoruje povsod. Starši, ki tega ne store, ne morejo reči, da spolnujejo svoje dolžnosti.
Nadalje je treba, da preskrbimo dečku vzgled -nih tovarišev. « Nravnost učiteljev, mojstrov in nadziratelje v — piše don Bosko — mora biti gotova. » Z druge strani pa je treba skrbeti, da nihče ne razdira vzgojiteljevega dela. « Zato naj se skrbi — pravi don Bosko — da dečki ne ostanejo nikdar sami. Kolikor je mogoče, naj jih nadziratelji posvod prehite; naj ostanejo ž njimi, dokler jih ne nadomestijo drugi: nikdar naj jih ne pustijo brez dela.»
Roditelji in vzgojitelji morajo uvažati, da so oni studenec pri katerem se bo napajala nežna mladež, da so luč, ki ji .mora obsvitati pota, vzor po katerem se bo mladina ravnala. Ta opomin nam podaja slavni Dauphin v svojem delu « o vzgoji. » « So ljudje — pravi — ki so sami zase' lahko hudobni; starsi in vzgojitelji pa, ce so taki, so vedno na kvar nežnim bitjem, ki so ž njimi v tesni zvezi.
Postavimo toraj naj poprej temelj, ki sloni na dveh omenjenih točkah, namreč na požrtvovalnosti in na dobrem zgledu, potem pa pustihio gojencu mnogo prostosti : « Bodi dovoljeno dečkom skakati — pristavi don Bosko — tekati, kričati, kakor jim drago; telovadba, god5% deklamacije, gledišče, sprehodi so vspešfta sredstva, da dosežemo red, koristimo nravnosti in zdravju. » ,,Storite karkoli vam drago, je ponavljal veliki prijatelj mladine, sv. Filip Neri — meni zadostuje, da ne grešite" — To je tretje velevažno pravilo.
„Igre, zabave, veselje, odkritosrčnost — pravi Mgr. Dupanloup — so neobhodno potrebni pri vzgoji. Vzgoja je resna in natančna stvar, ker ne pusti v miru nobene dečkove zmožnosti, vse ho.če imeti v svoji oblasti. Ker se vadijo vse dečkove zmožnosti, jim je razvedrilo neobhodno, potrebno;
— 59 	
morajo se menjavati zabave in igre z njihovimi opravili. Le na ta način, zamoremo ohraniti skladnost med nežno dobo in zahtevami vzgoje
Kakor pa človeku, ki ve, da je povzdignjen za nadnaravni red, ne zadostuje edinole naravna popolnost, tako je tudi navadno nemogoče, da bi dosegel to naravno popolnost samo z razumom. Je dejstvo vseh časov in vseh krajev: naravni čut poštenosti in pravičnosti mnogokrat ne zadostuje in radi tega so zakonodavci vseh narodov postavili globe in kazni za spolnjevanje postav. Kakor pa prelomimo človeške zakone, tako prelomimo — kar je še bolj žalostno — naravne in božje. Človek, kadar jih prelomi, navadno čuti vso njihovo moč in spozna vso hudobijo. Ako v gotovih trenutkih ne pribeži k milosti božji, ki nagiba našo voljo k dobremu in nas odvrača, da ne zabredemo v hudo, akoravno kristjan, večkrat nesrečno pade. Je torej neobhodno potrebno in tembolj pri mladini, da mu pristopi na pomoč ter ga podpira vera.
« Pogosta spoved — piše don Bosko — pogosto sv. obhajilo, vsakdanja sv. maša so stebri, kateri morajo vzdrževati vzgojevališča, v katerih hočejo odvrniti pretenje in kazen. Nikdar siliti dečkov k sv. zakramentom, pač pa jih navduševati in jim nuditi priložnosti, da se jih poslužujejo. Ob duhovnih vajah, v tridnevnicah, devetdnevnicah in pridigah naj se opisuje lepota, vzvišenost in svetost vere, ki ima tako lahka sredstva, tako koristna za človeško družbo, za mir srca in za zveličanje duš, kakor so ravno zakramenti. Na ta način bodo dečki nehote ljubili spoved in sv. obhajilo ter se pobožno in s sadom približevali. »
Zadnji don Bosko v opomin bi morali še posebej pojasniti, toda zdaj naj zadostuje. Zaključimo z lepimi besedami modrega Tommasea: « Domača vzgoja, bodi se tako modra in varna, ne zadostuje za blagor otrok. Nase srce ima tako skrita skrita skrivališča, da jih ni očetovo ni materino oko ne more odkriti. Edina vera zamore spopolniti vzgojo srca. ».
Odpustki salezijanskih sotrudnikov. -■»♦• ♦♦♦ «♦»--
Salezijanski sotrudniki, ako opravijo spoved (i) in sv. obhajilo ter obiščejo kako cerkev ali javno kapelo, oziroma lastno kapelo, če žive v družbi, in ondi molijo po namenu sv. očeta, morejo zadobiti popoln odpustek:
(r) Glej ,,Važno razjasnilo."
Enkrat v mesecu in sicer:
1.	Na dan, ki si ga sami izberejo.
2.	Na dan vaje srečne smrti.
3.	Kadar se udeleže salez. shoda.
4.	Dne 24. v mesecu, če se udeleže službe božje zjutraj ali zvečer v salez. cerkvi ali kapeli.
Odpustki v mesecu maju.
Popoln odpustek: Najdba sv. križa (3. maja). — Prikazen Mihaela nadangela (8. maja). — Kristusov vnebohod (9. maja). — Binkostna nedelja (19. maja). — Marija Devica, pomoč, kristjanov (24. maja). — Sv- Trojica (26. maja). Sv. Rešnje Telo (30 maja).
Nepopoln odpustek: Križev teden, 6-7-8 maja, odpustek 30 let in 30 kvadragen ; na soboto pred binkoštno nedeljo (18. maja) odpustek 10 let in 10 kvadragen. Od binkoštnega ponedeljka (20. maja) do sobote (25. maja) odpustek 30 let in 30 kvadragen vsak dan.
Razun teh odpustkov postanejo deležni vseh odpustkov rimskih postaj, porcijunkule, Jeruzalema in sv. Jakoba v Komposteli vselej, kadar molijo 5 Očena^ev, Češčenamarij in Čast bodi... za blagostanje krščanstva in Očenaš... Ceščena-marijo... Čast bodi... po namenu sv. očeta.
Opomba.
Teh odpustkov se zamorejo udeležiti le oni, ki so vpisani med salezijanske sotrudnike in molijo vsak dan Očenaš... Češčenamarijo... Čast bodi... z vzdihom: Sv. Frančišek Šaleški, prosi za nas.
Olajšave.
1.	Bolniki ali okrevajoči salezijanski sotrudniki, ki brez težave ne morejo iti iz hiše, morejo zadobiti imenovane odpustke, ako doma molijo 5 Očenašev... Češčenamarij... Čast bodi.
2.	Sotrudniki, ki žive v krajih, kjer ni salezijanske cerkve, se morejo udeležiti odpustkov, katere so rimski papeži dodelili salezijanskim cerkvam, ako obiščejo lastno župno cerkev in storijo, kar je zaukazanega.
3.	Sotrudniki, ki žive v semeniščih, zavodih in drugih družbah, ako izpolnijo pogoje, lahko zadobe v svoji kapelici vse odpustke, podeljene salezijanskim sotrudnikom in salezijanskim cerkvam.
Važno razjasnilo.
Za zadobitev popolnih odpustkov sta navadno predpisani spoved in sv. obhajilo. — Kdor je imel lepo navado spo* vedati se vsak teuen, zadostil je s to spovedjo za vse odpustke, za katere je bila v istem tednu predpisana spoved. Sv. oče Pij X. pa je z dne. 14. februarja 1906, določil, da oni, ki pristopajo vsak dan k sv. obhajilu (in tudi tedaj, če ga enkrat ali dvakrat med tednom opusie), lahko zadobijo vse popolne odpustke tudi brez tedenske spovedi.
— 60 	



ŽIVLJENJE DON BOSKA.
___
XXX.
Beg Pija IX - ©on Po^ko pošlje 33 lir
- Politični boji - Pridiga za rjeodvi^nost.
^alostni dogodki so se dogajali v Rimu. Kralj Karel Albert je moral bežati, minister Rossi je padel pod mečem vstašev, papeževo življenje je bilo v nevarnosti. Množica vstajnikov je obkolila papeževo palačo, mu razorožila vojake in mu klicala smrt. Monsignor Palma, papežev tajnik, je zadet od sovražne krogle padel mrtev v svoji sobi. Kaj bo storil papež v tej grozni stiski? Ali naj se uda in postane jetnik?
Žalosten je sedel v sobi, premišljeval in molil. Prosil je božjega razsvetljenja z onim zaupanjem, s katerim se prosi v skrajni stiski — in ni prosil zastonj. V sobo stopi služabnik in mu prinese zaboj ček s pismom. Odpre pismo in bere :
„Dedič po imenu, časti, kreposti in srčnosti, in skroraj po istem trpljenju slavnega papeža Pija VI. — Vi, sv. oče, gotovo čislate ta mali, a dragoceni spominek, ki,-upam, ne bo služil v isto rabo. Toda, kdo more odkriti božje načrte, katere Previdnost pripravlja Vasi svetosti?
Peter Chatrousse, škof v Valenci (i)."
V zaboj čku je bila zlata škatlica, v kateri je papež Pij VI. nesel seboj sv. Rešuje Telo, jedino tolažbo v onih trenutkih, ko so ga 1. 1799. Francozi iztrgali iz Rima in ga peljali črez Alpe v Va-lenco, kjer je skončal sveto življenje.
Pij IX. ni več dvomil; spomnil se je besedi sv. pisma : Kadar vas preganjajo v tem mestu, bežite v drugo, in sklenil je bežati.
Dne 23. novembra (1848.), medtem ko so gosti oblaki krili nebo in temna noč nehvaležno mesto, tako, da ni nikdo sumničil, da bo papež ubežal, je sv. oče stopil v zasebno kapelico in se priporočil božjemu varstvu : potem je vstal, se preoblekel in preoblečen, z malo svetilko v roki, izšel skozi skrivna vrata. Na določenem mestu ga je pričakoval grof Spaur, da ga prepelje iz mesta. Dne 25. novembra je papež prišel srečno v Gaeto.
Papež, ki je zgubil vse svoje imetje , je sicer videl potrebe sv. cerkve a pomagati ji ni mogel. Napoljski kralj Ferdinand II. mu je dal na razpolago svojo palačo in si je štel v čast gostovati

visokega gosta, toda papežu se ni zdelo umestno, da bi ena sama vlada imela toliko stroškov.
Komaj so zvedeli škofje o veliki potrebi, so se takoj obrnili do vernega ljudstva, in kmalu so se verni skušali, kdo bo več pripomogel namestniku božjemu.
Tudi don Bosko je med svojimi dečki nabral malenkostno svoto in jo poslal sv. očetu. Ko je papež prejel pismo in 33 lir, bil je ginjen do solz. Sam je vzel denar in pismo ter ukazal kardinalu Antonelliju, naj v njegovem imenu zahvali don Boskainnaj izroči apostolski blagoslov njemu in njegovim dečkom. (1).
Zbirala se je pa huda nevihta, ki je izpostavila don Boskov oratorij v skrajno nevarnost. Duhovniki, ki so hodili don Bosku pomagat, bili so v prepiru radi političnih mnenj. Don Bosko ni maral politikovati, zato so ga svobodomiselni duhovniki začeli sovražiti in mu nasprotovati. Svobodoželjni so se želeli oprostiti duhovske obleke. In res'je več duhovnikov sleklo talar (2). Svobodomisleci so podpirali preosnovo in podpihovali otroke, da so se norčevali iz duhovnikov v duhovski obleki.
Neki duhovnik, videč, da bi don Boskov zgled privabil za seboj mnogo drugih, je šel k njemu in ga skušal pregovoriti, da bi spremenil obleko. Don Bosko se glasno zasmeje in potem :
—	Ali ste že govorili o tem z gospodom Ca-fassom?
—	Šene.
—	Poskusite pregovoriti njega in za njim dr. Borela; ko vidim ta dva v fraku in s cilindrom, kdove, da tudi meni ne pride želja. — Duhovnik je uvidel, da je vsaka beseda zaman in je mirno odšel.
Škofje so kmalu zavrgli preosnovo. Duhovnikom se je zdela prepoved težka, zato niso mogli ostati v oratorij u — mislili so, da je don Bosko provzročil prepoved. Nekateri so začeli zahtevati, da bi se dečki udeleževali javnih zabav, drugi so jim govorili o politiki in jim vcepljali napačna mnenja. Don Bosko ni molčal; nastopil je resno in pokazal duhovnikom, da je njih politika skrbeti za dečke in jih storiti dobre kristjane.
Toda modri njegovi nasveti niso obveljali, zato je bil prisiljen govoriti raz lečo in jim pre-
(1) Grofica Spaur, Relazione del viaggio di Pio IX a (i) Rohrbacher, V. zv. str. 558. Gciela.	(2) Na Laškem duhovniki navadno nosijo vedno talar.
— ói —
povedati vsako politiko. Dasi je storil z največjo previdnostjo, vendar je zbodlo ošabne duhovnike in začeli so ga še bolj sovražiti. Tudi med dečki se je začelo gibanje; mnogo izmed njih je zapustilo oratorij in zahajalo na javne prostore, kjer so mali otroci v črnem baršunu, z dolgimi kodri, s svetlim orožjem za svilenim pašnikom in laškim grbom, obešenim na zlati verižici, s petjem in predavanjem zabavali občinstvo.
Nekega dne, bilo je poletu, stopita k don Bosku dva duhovnika iz oratorij a sv. Alojzija in ga prosita, naj jima dovoli, da peljeta s tribarvno
prosi, da naj ga prihrani za zasebni pogovor, toda mladenič : — ,,Ne, gospod" — je vpil — odslej ni več zasebno in tajno, vse mora priti na dan/' Dečki so bili močno vznemirjeni.
Medtem je pozvonil zvonček in klical dečke v cerkev. Don Bosko je upal, da se bodo v podnožju alt ar j a zopet umirili, a ni bilo tako. Duhovnik, katerega je don Bosko naprosil za pridigo, je stopil na lečo in govoril o neodvisnosti in prostosti. Don Bosko je trpel, srce mu je pla-kalo, a pomagati ni mogel — poslušal je in molil, da bi Bog odvrnil pohujšanje.
SHI . ma^Km wk
'h i t	v, s? rji V
wh VSa* fw'Ms»-
-■M & Mi ".' A j^m
Telovadski šport v orateriju sv. Frančiška sal. v Torinu.
zastavo in laško kokardo na prsih dečke po mestu in potem na ljudsko zabavo. Resnoba se je vlegla na don Boskovo obličje : ,, Čudim se, da kaj takega prosita'; — je nevoljno odgovoril. — „ne dovolim, in ne bom nikdar dovolil/'
-Ce ne dovolite, storiva vseeno. — To rekši, sta odšla.
Res sta prelomila don Bosko vo prepoved. Ko don Bosko to zve, poda se takoj v oratorij sv. Alojzija in govori tako resno in ostro, a istočasno tako zapovedovalno, da nikdo ni upal ziniti besede.
Drugo nedeljo stopijo v oratorij nekateri mladeniči s tribarvno zastavo in kokardo na prsih. Eden izmed njih privleče iz žepa hudoben časopis in, stopivši pred don Boska :
— „To je časopis" — pravi — „tega bi morali brati. Kaj duhovniki, treba je delati, gospod, delati...." Don Bosko, boječ se pohujšanja, ga
fea

Po pridigi je nameraval poklicati duhovnika, toda predno je bilo don Bosku mogoče, je nesrečni duhovnik z veliko množico dečkov, pevajoč narodno pesem, izšel iz oratorij a. Dečke je peljal v podnožje kapucinskega hriba, kjer so obljubili, da ne bodo stopili več v don Boskov oratorij.
XXX I.
Pridige na trgu ~ Vrnitev dečkov - Novi pomočnici ~ Čuden dogodek.
Neredi, ki so to leto vznemirjali oratorij, so žalostih don Boska, da je prelival solze, a ostal je trden v svojem sklepu. Spoznal je, da se z zahtevami pomočnikov ne bo mogel zjediniti, zato je med tednom vsem, ki so mesto katekizma razlagali politiko, pisal pismo, jih zahvalil za vse in jim na lep način zagotovil, da ne potrebuje več njihove pomoči.
— 62 	
To je bilo ogenj v strehi. Ker se niso mogli maščevati drugači, storili so vse, da bi mu oddaljili dečke — in res so jih odvedli lepo število. Oratorij sv. Frančiška je ostal puščoben; izmed 500 in več dečkov, ki so doslej obiskovali oratorij, jih je ostalo komaj trideset.
Don Bosko je bil prisiljen hoditi na glavne trge, zbirati krog sebe male otroke in jim pridigo-vati v odprtih ulicah. Nekoč je govoril v ulici ,,Porta nuova." Obkoljevala ga je množica dečkov in lepo število odraščenega ljudstva, bilo pa je tudi več svobodomislecev, ki niso marali za božjo besedo, in ti so razgrajali in motili govornika. Don Bosko jih je večkrat opomnil, toda zaman.
—	Mi ne maramo slušati takih pridig — vpije Botta.
—	Če bi pa ti v tem trenutku postal slep in bi nakrat nič več ne videl, ali bi potem hotel poslušati? — vpraša don Bosko.
—	Jaz slep? Rad bi poznal tistega, ki bi mene oslepil....
Komaj je to izgovoril, bil je slep.
—	Toda... res... oj... jaz ne vidim več......;
vpije, kliče tovariše, si mane oči....
Nastal je splošen strah. Vsi so prosili don Boska, naj se usmili in vrne pogled. Botta sam je prosil odpuščenja: ,,Prosite zame, odpustite mi !" — In se je vrgel pred njega in jokal.
Don Bosko se ga je usmilil. „Dobro" — mu reče — „moli kesanje in obljubi, da prideš k spovedi."
—	Da, da; se spovem takoj tukaj — in se je hotel na mestu spovedati. Don Bosko je zmolil kratko molitev; proti večeru pa je prišel mladenič in se skesano spovedal. Ko je to storil, je zopet izpregledal.
Vsi so se čudili, med njimi tudi dečki, ki so zapustili don Boskov oratorij. Zal jim je bilo. Spomin na njegovo ljubezen se je znova izbudil, kakor prebujen iz kratke omotice. Ljubezen se jim je oglasila v srcih in čutili so oddaljenost, kajti srce želi biti pri onem, katerega ljubi. Spoznali so, da so bili prevarani in so skenili, da se zopet povrnejo.
Drugo nedeljo je bil oratorij zopet napolnjen. Število se je množilo, in kmalu jih je bilo več, kot nekoč.
Nad 600 dečkov je zahajalo v oratorij. Don Bosko ni imel razun dr. Borela, ki mu je tuintam prihitel pomagat, nikake pomoči. Sam je vodil dečke v cerkev, jih nadzoroval, razlagal verouk — sam skrbel za vse. Med pridigo je moral večkrat stopiti raz lečo, da je uredil tega in onega, da je preprečil nered. Potem se je zopet vrnil na lečo in nadaljeval govor. Po službi božji je ostal med dečki do večernega mraka, nato jih je spremil do bližnjih hiš, da niso
zašli med slabe tovariše, ki so lazili v onem predmestju.
In kaj je bilo vzrok, da so se vzdignili oni duhovniki ? Najbrže so hoteli ustanoviti svoj oratorij in voditi dečke po svoji volji. Naj bo, kar hoče; don Boskov oratorij je bil v nevarnosti in, če ga sovražniki niso uničili, zato naj bo hvala Pomočnici kristjanov.
Don Bosko ni hranil nikakega nasprotstva do svojih svražnikov. Nekateri izmed njih se niso več pokazali; druge, ki so prišli, je prijazno sprejel.
Bog pa, ki dovoli ponižanje svojih služabnikov jih o gotovem času zopet poviša. Glavni či-nitelj vsega nereda je moral prositi pomoči don Boska. Šel je v Vercelli. Nadškof D'Angennes mu je prepovedal maševati, dokler ne prinese priporočila od don Boska. — Prositi don Boska, zateči se k njemu, katerega je toli zazžalil — to se mu je zdelo pretežko, skoraj nemožno. Poslal je priporočilo turinskega ordinariata, a škof ni maral ničesar vedeti. Hotel je prositi don Boska pismeno, a nadškof je zahteval, da se osebno obrne do njega. Videč, da nič ne upravi, je šel. Don Bosko ga je sprejel prijazno in uljudno, kakor bi se več ne spominjal minulih težav, naredil mu je pismo, priporočil ga je in ga odpustil kot ljubega brata.
Medtem je pa don Bosko iskal nove pomoči.
„Že poprej sem se učil"--pripoveduje don
.Bosko — „še posebno pa v tej veliki potrebi, kako je treba iskati pomočnikov. Nekaj sem jih izbral med dečki samimi; enega sem postavil tu, drugega tam, in šli smo naprej. Največjo pomoč sem pa našel v Askaniju, kateremu sem lahko vse zaupal. Kljub temu sem bil zvečer bolj mrtev kot živ, a vendar — brez teh pomočnikov bi bil moral odjenjati..."
Klerik Savij Askanio, ki je bil doslej v turin-skem semenišču, seje pridružil don Boskuin mu bil desna roka. Don Bosko ga je pošiljal v mesto, da je iskal dečkov, ki so blodili po mestnih ulicah in jih pripeljal seboj v oratorij. Izročil mu je petje, verouk, nadzorovanje dečkov in več drugih važnih opravil. Da bi se Savij ne utrudil, ponavljal mu je češče one besede, katere je navadno ponavljal pomočnikom, kadar jih je videl utrujene in onemogle: „Bodi mož, nič naj te ne straši."
V tem času je neki dogodek še bolj utrdil dečke v dobrem.
Obhajali so praznik Marijinega rojstva. Krog 600 dečkov je bilo zbranih v mali kapelici, da se približajo Gospodovi mizi. Don Bosko je začel presv. daritev, misleč, da je kelih s svetimi hosti-jami v tabernakelju poln, medtem ko jih je bilo le malo v njem. Jožef Buzzetti je pozabil pripraviti hostije, da bi jih don Bosko posvetil;
spomnil se je šele, ko je bilo povzdigovanje končano.
Don Bosko, videč tako malo hostij in toliko dečkov, je žalosten vzdignil proti nebu oči in začel je obhajati. Buzzetti je s strahom pričakoval, da zmanjka hostij, toda videč, da don Bosko deli in hostij ne zmanjka, dasi jih je bilo komaj 20 v kelihu, se je čudil; opazoval je, kje jih don Bosko jemlje, in videl je, da se mu množijo v rokah. Buzzetti je večkrat pripovedoval
Anica M a lan, saL misijonar in Migu d Magone iz rodu Bororos. (i)
o tem dogodku, pripravljen, da ga potrdi tudi s prisego.
Don Bosko sam je dne 18. oktobra 1. 1863. potrdil, da se je to res zgodilo. Kleriki so ga vprašali, češ da jim je pripovedoval Buzzetti. Don Bosko je postal nekoliko resen, in potem: „Da" — je odgovoril — ,,hilo je malo hostij in vendar sem obhajal vse one, ki so se približali Gospodovi mizi — in jih ni bilo malo". S takimi čudeži nam hoče Jezus pokazati, kako ljubo mu je pogosto in dobro sv. obhajilo.
Ko so ga nadalje vprašali, kaj je čutil takrat v srcu, je nadaljeval: ,,Bil sem presenečen, toda
miren. Mislil sem : — Še večji čudež se zgodi na altarju, kadar se kruh spremeni v Telo in vino v Kri Jezusa Kristusa. Za vse zahvalimo Boga !" In je spremenil govor.
(Dalje).
e)
Praznični oratorij
(1) Miguel Magone, preje Baimigera, prvo roj eni sin sedanjega kacika Indijancev Bororos. Nahaja se že nekaj let v misijonski hiši (naselbina prsv. Srca).
©rafotfij ali ¿aiavišče ?
¡abavišče! Don Bosko ni rabil te besede. Prostor, kjer so se ob nedeljah in praznikih zbirali dečki, je hotel imenovati oratorij — to pomeni kraj molitve. In zakaj? Zato ker je hotel, da se dečki zabavajo daleč od greha in da sredi zabav ne posabijo krščanskih dolžnosti.
Kadar smo govorili v don Boskovem življenje-pisu o teh oratorijih, imenovali smo jih navadno praznično ali nedeljsko zabavišče; to pa zato, da so nas spoštovani čitatelji lažje umeli. Odslej bomo skušali to ime pozabili in praznično zabavišče bomo spremenili v praznični oratorij.
To je pa tudi potrebno, ako hočemo nase ora-torije razločevati od onih zabavišč, katerih je dandanes že mnogo po svetu: zabavišč brez Boga, brez izpolnjevanja krsčanskih dolžnosti.
Kaj je praznični ali nedeljski oratorij? Je kraj, kamor ob nedeljah in praznikih zahajajo dečki, da se ondi zabavajo. Cel dan so pod nadi^orstvom skrbnih duhovnikov in klerikov. Ti jih nadzorujejo v cerkvi, na dvorišču, v gledišču, povsod...-, igrajo ž njimi, skačejo, tekajo...; ob določeni uri jim razlagajo katekizem, jih učijo peti, deklamo-vati, igrati v gledišču in toliko drugih koristnih stvari. Koliko zabav v teh oratorijih: igre, godba, gledišče, tekmovanje v katekizmu in še toliko drugih.... zato pa tudi otroci komaj čakajo, da se približa nedelja, da tečejo v oratorij.
So velika mesta, kjer bi bil praznični oratorij pravi blagoslov, da, neobhodno potreben, in ni osebe, ki bi skrbela, da bi ga odprla. In morda ondi ne manjka dveh ali treh zabavišč, ki so dečkom bolj v pogubo, kakor v korist.
In kako vendar? Ali je mogoče, da bomo morali vedno ponavljati, da so sinovi temé, kadar se gre za dobiček, bolj previdni, kot sinovi svetlobe?
Nekoč je rekel neki laški župnik, pobožen in delaven duhovnik: ,,Pa veste" —■ je rekel — „da so zdaj v navadi zabavišča, da je z oratoriji konec? Koliko iger se ondi nahaja, koliko zabav, koliko Športov..... Dečkom bolj dopadejo zabavišča, kot
- 64 -
oratoriji... treba bo ali oratorije zapreti, ali pa za-doviljiti se z malim številom... "
Ker jaz nisem odgovoril, je nadaljeval: ,,Oratoriji so bili koristni.... sveta naprava, a zdaj..."
— ,,Zdaj, zdaj,} — mu pretrgam besedo — ,,zdaj bi bilo Čas že enkrat umeti, da: prvič ne smemo pripustiti, da bi nas prehiteli drugi — drugič, da se ne smemo pustiti po drugih premagati. Zalibog, da se na tolikih krajih vidi potreba salezijanskega oratorija, a pri vsem tem ne misli nikdo da bi ga ustanovil — in je tudi
poro če svojim prijateljem, in ker to se ne zadostuje, se trudijo toliko, da dobijo mestno podporo... le zato, ¿¿i bi tudi oni kupili godbo in nasprotovali ora-toriju. Hiteli so za njim, a dohiteli ga niso.
To le toliko, čfo pokažemo, da oratorij lahko ostane na svojem mestu in mora vedno ostati.
K temu pa dandanes mnogo pripomorejo športi.
v
Šport v oratorij u?
Zakaj pa ne? Ali jih ni morda papež sam blagoslovil? Rekel je telovadskim društvom, ki so prihitela v Rim na prvi sportivni shod: ,,Obču-
Tanjore (Indija) = Blagoslovljene vogelnega kamena sal. zavoda.
zastonj misliti, če potem pripustimo, ¿¿i »as drugi premagajo
In moji čitatelji, prijatelji mladine, kaj mislijo o tem? Jaz bi jih hotel nekaj vprašati: ,,Kakšno zabavišče more premagati salezijanski oratorij'?"
V nekem velikem\ mestu je skof, poln gorečnosti ■za vse in tedaj tudi za nežno mladino, katero imenuje najbolj dragocen delež ljubljene črede, odstopil del škofijske palače in del svojega vrta ter odprl oratorij. Mine nekaj dni, in štirje pošvetni razgrajači odprejo zabavišče. Skof ne zgubi srčnosti: hitro kupi godbeno orodje, pomnoži zabave, na-pravlja sprehode, in kakšne sprehode! dolge, polne zabav, včasih celo z vlakom — in oratorij raste, cvete in se ošabno razvija. Štirje ravnatelji novega zabavišča, videč, da vse hiti le v oratorij, se pri-
dujem in blagoslavljam vse vaše igre in zabave: telovadbo, alpinizem, sprehode, tekmovanja, akademije, ker telesne vaje bodo čudovito vplivale na dušne."
Takih športov po salezijanskih oratorijh dandanes ne manjka.... vedno rastejo, vedno se množe. O teh bomo večkrat kaj povedali in podali tudi kako sliko.
Bodimo prepričani, da je praznični oratorij, katerega vzdržuje ljubezniva skrb, ki skrbi tudi za telesno vzgojo, velekoristen domovini in krščanstvu. Gotovo je, da telesna vzgoja, dobro urejena, pospesuje zdravje in pomaga človeku, da razvija telo in tudi svoj duh — in k temu lahko veliko pripomore salezijanski oratorij.
Prijatelj otrok.
Hatto Grosso (Brazilija).
vwwwv
Divjaki Bor6ros.
(Študija sal. misijonarja Antona M alana).
/
^predstojnik salezijanskih misijonovv Matto Grossu, veleč, gospod Anton Malan, nam je poslal prvi del svoje študije o rodu Bororos, katerega z veseljem podamo cenjenim čitateljem. Goreči misijonar nam obljublja, da nam poda vse novice, katere je zbral on in njegovi sobratje v dvanajstletnem delovanju med divjaki Bororos. Morda bo kaj nedoslednosti in pomanjkljivosti, tako 011, a to je edino, kar je mogoče gotovega vedeti o njihovi veri in njihovem značaju.
I.
VSEBINA: — Početek rodu — Prva poročila — — Boj s Parecisi — Prvič v dotiki z omikanci — Poraz — Naselbina „Thereza Christina" pod vodstvom salezijancev — Novi boji z omikanci— Rod se umakne — Ustanovitev naselbine presv. Srca.
Početek rodu:
V preda vnem času je neki vojak iz rodu Tupy, po imenu Bor or o, zbežal iz boja, katerega je njegov rod bojeval s tymbiras, in po dolgem potovanju prišel do pokrajin Matto Grossa s svojo ženo in štirimi' sinovi Itubori, A combo, Hibori, Hirubo.
Ta družina, ki je sčasoma postala početek rodu Bororos-Coroados, se je utaborila na bregu reke Cayapo-Grande. Bororo, videč malenkostne ostanke svojega rodu, ni izgubil srca; upal je, da bo iz malega ostanka vzrastel nov rod, še bolj hraber in bolj vojsko vit. Res je stari tupy imel srečo, da je s tresočo roko objemal sinove svojih sinov : konečno je obnemogel liki staro deblo, okinčano z zmagoslavnimi venci, pridobljenimi v vojskah.
Življenje med njimi je bilo patriarhalno. Po očetovi smrti je postal glavar novorastočega rodu prvorojenec Itubori. Med gostim drevjem širnih gozdov, s hrano, ki jo je nudila narava sama, je rastel novi rod in se razvijal.
Prva poročila-:'
Dokler je bil lov obilen, se Bororos niso oddaljili od svojega središča, zato se ni bilo bati, da
bi jih zasledili divji in grozoviti Cayapos. Ko pa je jel pomanjkovati živež, so se morali večkrat in po več dni skupaj oddaljiti od doma. V nekem potovanju jih zasačijo Cayapos. Hoteč se znebiti rodu, ki se je vedno množil in postajal čedalje bolj nevaren, so mu Cayapos zaukazali, naj se oddali .Bororos se niso upirali, mirno so odšli in se nastanili v bližini Aluquerque, kjer so poprej prebivali Parecis. Tudi odtod so morali bežati. Konečno so prišli do izvira reke sv. Lovrenca, pripravljeni rajši umreti, kakor se zopet umakniti. V tem času so se tako pomnožili, da je izbrana zemlja postala preozka: morali so misliti na pridobitev novih pokrajin.
Ker pa dotlej niso bili vajeni orožja, so se poglavarji družin zbrali k posvetovanju in so sklenili, da se morajo mladeniči vaditi v borbah, v metanju, tekanju in plavanju. Njih orožje so bili kiji in puščice. Ker se je pa to zdelo preslabo, prosili so svojega barija (duhoynik) Meriura, naj se obrne do bogov Bopa, Mareba in T up a ter jim odkrije' veliko potrebo.
Nekega dne, ko je bil ves rod zbran pred Me-riurom, sta baje prišla Bope in T up a dogue: prvi s puško, drugi z lokom in tremi puščicami. Tupa dogue je za trenotek gledal indijance, potem pa rekel, da bodo dobili puško, ako prav izbero. Vsi so se zmotili in pri poku puške so nekateri padli na tla, drugi pa bežali z groznim vpitjem. Nemogoče je bilo pridobiti si puško.
Tedaj jim je Bope izročil lok s puščicami, in vsi ga znali izborno rabiti. Kasneje jim je drugi T up d dogue pripeljal amerikanca, oblečenega po njihovi šegi, ki je zadel središče s puško. Na nepričakovani pok so vsi indijanci padli na obraz. Odtlej je ostalo določeno : — orožje na ogenj za omikance, — lok za divjake, (i).
Mnogo let potem so čutili pomanjkanje raz-veseljevanja in zunanjih obredov, in so prosili Meriura, naj se o tej stvari posvetuje z bogovi. Ta je dosegel, da so se potomcem Bororosov prikazali bogovi, ki so jim pokazali zaželjene zabave in igre; o veri in obredih jih je pa podučil Meriuro. Teko urejeni so se pripravljali, da napadejo pokrajine Parecisov: vadili so se pa v temnih gozdih, ob čistih vodah in na ravnih
(i) Bravec lahko uvidi, da ti podatki nimajo nikake
zgodovinske vrednosti ; podajajo nam le bajeslovje rodu Bororos : zato so pa za nas velike važnosti.

— 66 —
poljih. V tem času so zapovedovali že bolj odrasli, namreč kaciki.
JBoj s Parecisi:
Pod poveljstvom Ituborovih in Acorubovih sinov, so se Bororos utaborili na nasprotni strani rodú Parecisov. Drugi dan so jih poglavarji opozorili na mnoge razžalitve, katere so Parecis in Cayapos provzročali njihovim prednikom, in so jim živo naslikali hrabre čine umrlega Tupy-ja.,
in se v jasnem jutru prikazala bratom bojevnikom. Mareba, njihov bog, ju je obudil k življenju, da bi vodila svoj rod, dokler si do cela na pribori svojih zgub.
©rugi boj:
Ko so se Bororos znova ojunačili in postali sposobni za nove boje, so bogovi znova obudili Manora in Mariduhiapa, ki sta že poprej pokazala svojemu rodu bojni načrt, po katerem ho
kažoč ga kot vzor, po katerem naj bi se ravnali. Vojniki, navdušeni vsled takih besed, so prosili svoje kacike, naj jim dovolijo napasti sovražnika.
Prvi boj :
Sledilo je mnogo krvavih bojev. Rodova sta se bila z jednako hrabrostjo, in tu so se pokazali junaški čini, katere lahko primerjamo onim starih Rimljanov. Bororos, akoravno manj številni, so po neustrašenosti in pogumnosti prekašali Parecise. Ne da bi se umaknili za korak, so slavno padali na bojnem polju. Kaciki so klicali k sebi oborožene sinove , da so jim prisegali vztrajati do konca. Manori in Mariduhiapo sta po božjem dovoljenju zmagala nad smrtjo
uničil krute Parecise. Slušali so njihov glas in napadli sovražnike, ki so se morali kmalu umakniti in tako so postali gospodarji bojnega polja. Navdušeni vsled junaštva kacika Bacorora, so hoteli preprečiti umikanje Parecisom, ki so že pribežali do desnega brega sv. Lovrenca. Baca-roro se je prvi vrgel v vodo, in mnogo junakov sledilo ga je. Dosegel je nasprotni breg, a zašel je tako daleč v gozd, da je zgubil sled svojih sovražnikov in tam žalostno storil smrt on in njegova junaška četa.
[reiji in zadnji boj:
Po smrti hrabrega Bacorora so njegovi sinovi in nečaki prevzeli poveljstvo. Po velikem naporu
Matto Grosso — Brazilija.
so prišli do Parecisovj in vnela se je nova krvoločna bitka. Parecis se ojunačijo, množe in utrde pred četami Bororosov, ki so jih s silnim naskokom hoteli uničiti. Toda Parecis se hrabro zaženejo na svoje sovražnike in jih primorajo k usodepolnemu umikanju, podeč jih do desnega brega sv. Lovrenca.
Oba rodova sta imela mnogo jetnikov. Mnogo glavarjev iz rodu Bororosov je zgubilo življenje. Boj je odločil zmago in storil konec krvavim bitkam.
Tem prvim časom smemo prištevati mnoge junake, ki jih slave kakor svetnike. Razločujejo jih v privilegirane in neprivilegirane. Prvi so izumitelji iger in zabav, drugi zaščitniki indijanskih podjetij.
Mnogo je teh mitologičnih oseb. Kdor se zanima za početek ameriških plemen, nam bo gotovo hvaležen, ako podamo njihova imena.
So sledeči: 7— Bororo, Bacororo, Itubori, Acorubo, Manori, Mariduhiapo, Baiturorixo, Baturoricugago, Barabara, Barabara-mareguedo Jure, Quimagudo, Bocohugeba, Buricabio, Aere, Aere-migera, Famigue, Cagaecagae, Payey, Re-macugiague, Busigodo, Buregodo, Naburere, Garudori, Troari, Cuidori, Kiegurere, Meributo, Cugaro-Bororo, Oho, Cogue-Bacororo, Atorua, Oroariba, Foadiu, Rigajo, Barubaru, Toi-toi, Etario, Apumoio, Uagnore, Panayare, Itariapo, Huagupieri, Atomoio, Hibayare, Faruruco, Gu-hugore, Coguere, Mano-hajaga in Marido-ha-iaga.
Prvič v dotiki a omikanci:
Ko je pokrajina Matto Grosso začela prejemati prvo omiko, imeli so Bororos pod vodstvom potomcev Bacorord popoln mir, vsled česar so se j ako povečali v številu in v moči.
Z novorastočim mestom Cuyaba, kjer je bilo središče vse trgovine, ki se je v raznih krajih začela med omikanci, ni bilo nikake zveze; je-dina pot je bila ona, katero je zgradil prvi predsednik, ko se je s svojim spremstvom podal iz Rio de Janeiro v ondotne pokrajine. Divji Bororos so pogosto napadali trgovske -družbe, ki so hodile po tej poti. Večkrat vlada po več mesecev ni prejela nikakih poročil: vzrok temu je bil, ker so indij anci večkrat umorili sle, pri katerih je bilo najti uradnih dopisovanj in drugih stvari.
Ko je vlada zasačila rod, ki je v gručah taval po pustinjah in napadal nevešče popotnike, je sklenila, da ga uniči. Poslala je cel bataljon vojakov. Trikrat so se prikazali Bororos, zbrani v vojnem redu, in napadli vojake, toda Rondon in j ara sta jih razpršila ter jih mnogo pobila. Prikazali so se s pomnoženo hrabrostjo, ali major Anton Duarte je imel povelje, da vse pobije.
Poraz:
Duarte je na čelu vrlih vojakov zapustil omikane kraje in se podal na jug, proti gozdom, kjer so stanovali divji Bororos. Za nekoliko tednov je srečal malo četo divjakov in jih obdaril. Tem so se kmalu pridružili drugi, in bili so zadovoljni tudi ti, ker so dosegli, kar so želeli. Toda nekega dne so divji Indijanci napadli s puščicami nekaj vojakov, ki so občudovali naravo, tako krasno in občudovanja vredno v onih krajih.... Tedaj se je zasvital meč ob solnčnih žarkih in puška je otožno odmevala po gozdih, Sledili so brezupni napadi. Nesrečni rod Bororosov se je bližal koncu, da ga ni rešila mlada indij anka. Ta junakinja se je po hudem boju, v katerem je bilo ujetih mnogo indijancev, usmilila ubogih bratov in prosila Duarte j a, naj ji dovoli vrniti se k svojim in napraviti mir. Šla je in se vrnila s petsto indij anci, ki so s povešeno glavo položili orožje, loke, puščice in kovane palice zmagavcu pred noge. Vojaki so jih zvezali in pripeljali v Cuyaba.
Z edinim sredstvom in edino vzgojo, ki jo more dati meč, je bil leta 1884. del teh Indijancev prerojen v svetem krstu, po katerem so jih predstavili cuyabanski družbi, kot popolnoma mirne. Pri tem pogledu je vzkliknil Duarte : „Meč je skončal svojo ulogo; pridejo naj ozna-njevavci sv. evangelija in luč blagovestja naj obsivita te gozde !" Z represivnimi sredstvi ni bilo ničesar več pričakovati pri indijancih.
Naselbina «"[Tjereza Ghri^Hna » pod vodstvom salc^ijanccv:
Gospod dr. Emanuel Murtinho, predsednik države, čigar ime bo vsikdar ostalo slavno v ro-dovini teh krajev, se je po nasvetu cuyabanskega škofa Karla d'Amoura obrnil do salezijanskega misijonarja monsignora Lasagne ter ga prosil, naj mu pošlje v stolno mesto nekaj salezijancev. Leta 1894. je monsign. .Lasagna sam z nekaterimi don Boskovimi sinovi prišel v Matto Grosso in razobesil zastavo s pomenljivim napisom: „Da miki animas, caetera tolle — daj mi duše, drugo vzemi."
Prihodnje leto smo začeli delovati za omiko. V dvajsetih mesecih se je naselbina Thereza Christina že tako spremenila, da smo pričakovali najlepših sadov.
Jenjali so prejšnji napadi ; mir je vladal povsod med indij anci. Divjaki so se pridružili našim delavcem in skupno ž njimi obdelovali polje; dečki so hodili v šolo in na podlagi sv. vere prejemali poduk in vzgojo. Preskrbeli smo tudi več poljedelskih strojev, da bi čedalje bolj širili omiko in obrt. Naselbina je bila v stanu preskrbeti živež stotinam in stotinam divjakov. Česar ni mogel doseči meč, to je dosegla sv. vera.
— 68 —
Ko so se pa leta 1898. začeli kazati bogati sadovi, hotel nas je obiskati Bog, morda zato, da poskusi našo vztrajnost. Tretji podpredsednik je zapovedal, naj drugi prevzamejo v oskrb naselbino, katero je poprej predsednik Murtinho uradno izročil don Boskovim sinovom. Žalostni, a udani v voljo božjo, smo prepustili duhu temé rodovitno polje, ki je obetalo toliko in tako lepih nad.
Bog pa, ki zna slabo obrniti na dobro, je odprl salezijancem še obširnejše obzorje; pokazal jim je novo polje, bolj rodovitno in plodno — vedno v prid nesrečnim- indijancem. •
Indijanca Bororos.
Novi boji z omikanci:
Ko so odšli salezijanci, je nadporočnik Epi-fanij prevzel vodstvo naselbine. Za njim so se vrstili drugi, ki pa niso bili sposobni, da bi izvršili svojo nalogo, ker niso poznali sredstev, katerih so se posluževali misijonarji. Divjaki so se znova razpršili in se poprijeti starih navad; s spominom na hude boje katere so njihovi očetje bojevali z omikanci, so se odločili za nove poboje, pripravljeni umreti na bojnem polju.
Spomin na nekdanje zatiranje, ki je za časa bivanja med misijonarji zamrl v njihovih srcih, se je znova vzbudil, in porodila se je želja po maščevanju.
Indijanci iz Cayaposinho so učinili grozne zločine; razdrli so nekatera poslopja in z otrovni-mi puščicami usmrtili prebivavce! Najprej so
napadli hišo bogatega trgovca kapitana Emanue-la Ignacia, ki se je ondi nastanil ž ženo in sedmimi sinovi ter živel ob poljskih pridelkih. Blizu njegove hiše je stala mala aldea (selo) indijancev, katere je vsakokrat z veseljem pogostil.
Nekega dne, ko se je solnce skrilo za črnimi oblaki, kakor da bi se balo divjih zločinov, se je približala truma indij ancev, katere je gospodar prijazno sprejel. Izdajavci, hlineč se hvaležne, so mu podarili nekaj malih izdelkov ter mu obljubili, da mu dajo vse, potem ko njemu na čast odpojo bacururu. Pričeli so peti. Toda kmalu so se ustavili in medtem je sledil kratek pogovor med kacikom in kapitanom :
— Da vam bo naše petje bolj ugajalo — mu reče kacik — ležite v to mrežo.
Neprevidni kapitan je ubogal, medtem so pa indijanci nadaljevali s petjem. Na kacikovo znamenje poneha petje ; indij anci sežejo po orožje in neusmiljeno usmrte njega in celo družino. Le služkinja, ki je malo poprej odšla od doma, je bila rešena. Ko je ob vrnitvi zagledala grozni zločin, se je ojačila in, čuteč nenavadno moč, je zapodila iz hiše človeške zveri. Pokopala je ostanke svojih gospodarjev in nato zbežala ter povsod pripovedovala strašni dogodek.
Tudi divjaki, boječ se maščevanja, so se hitro oddaljili; ko so pa zvedeli, da se nihče ni oglasil, so se vrnili ter docela razdrli omenjeno poslopje. Zadovoljni nad tolikim uspehom, so se pridružili indij ancem, ki so večkrat zahajali v hišo Klarismonda, bogatega posestnika onih puščobnih krajev.
Ta gospodar, ki je vedno sumničil o svojih gostih, jih je sprejemal z največjo radodarnostjo, a imel je vedno pri sebi samokres. Kako je vendar človek divji, kadar živi v nevednosti in barbarstvu in nima nikakega verskega pouka. Ko so divjaki srečali ne daleč od hiše nekaj oseb, so jih prestrašili in pretepli. Nekega večera so prišli do hišnih vrat in zahtevali različnih stvari Gospod Klarismondo jim jejodločilnmc^o (bajta) kjer naj bi prenočili. Vstopili so, toda ko se je danilo, so razdeljeni v tri oddelke obkolili hišo svojega dobrotnika in jo na kacikovo znamenje napadli, češ da jim gospodar ni maral dati ra-padure (1). Hud je bil pritisk, a vendar se je gospodarju, njegovemu bratu in neki mladenki posrečilo, s silno vztrajnostjo odbiti napad ter pognati indij ance.
V tem nepričakovanem napadu je gospod Klarismondo moral objokovati smrt najmlajšega brata. Po končanem boju zbere ostale brate ob odprtem grobu, da dostojno pokoplje rajnega svojega brata, in pri tej priložnosti je rekel :
(1) Rapadura imenujejo sladkor, ko še ni popolnoma izdelan.
- 69
„Strašno bomo maščevali smrt nedolžnega brata." Prisegli so vsi, držeč nad grobom svoje orožje.
Res je Klarismondo s svojimi brati in množico drugih oseb ob reki Araguaya sledil nesrečne divjake, ki so prestrašeni že zapustili reki Caya-posinho in Bonito. Črez nekai dni proti večeru zagledajo od daleč nekega indij anca, ki jo je urno mahal proti severu in, dospevši na nasprotni breg, krenil proti aldei. Nesrečnež ni opazil naših popotnikov, ki so sledili njegove korake.
Klarismondo ga je pustil iti nekoliko dalje, potem mu je sledil celih šest ur, dokler ga ni videl vstopiti v malo kočo.
Rila je ura 10 po noči... na nebu je jasno sijal mesec. Klarismondo je prenočil s svojimi ljudmi krog 200 metrov daleč od aldee. Ob štirih zjutraj je nenadoma ukazal naskok. Indijanci, ne vedo č, kaj to pomeni, zapuste kočo, ne da bi vzeli seboj orožje, in se zberó v bahiti, (zbirališče divjakov) kjer je smrtonosna svinčenka vse pokončala : le eden je ostal, katerega so potem prebodli z mečem. Po krvoločnem činu je Klarismondova družba nadaljevala pot.
Naleteli so na dva indij anca, ki sta lovila ribe. Ta sta jim odkrila drugo aldeo, ki je štela 10 ranchos. Tudi to so hoteli uničiti. Radi neprestanega pokranja pušek so indijanci obupali in, pustivši orožje, hitro bežali. Ker so jih pa sledili, so se tudi ti zbrali v bahyti. Stari, kacik je skušal urediti svoje ljudi in prijel je za lok, a predno je puščica zafrčala v zraku, ga je zadela smrtna krogla, in obležal je mrtev. Tudi to aldeo so skoraj docela uničili.
To jim še ni zadostilo; šli so še daleč ob deroči reki Ar aguayas in iskali divjakov. Našli so zopet 60 indijancev, ki so padli pod svinčenimi kroglami; le deset jih je ubežalo gotovi smrti.
Šele zdaj je bil Klarismondo nasičen; odšel je ter prenesel svoje stanovanje tri milje od Registra. Strašna zgodovina nam kaže, kako je potrebno, da se poprej kot drugi omikanci med divjimi indijanci pokaže duhovnik.
Rod ^e umakne:
Novica o napadih se je hitro raznesla po gozdu, zato so se divjaki umaknili in opustili boje z omikanci.
Vseeno je kacik Manuel Rigado poslal svoje ljudi v bližino telegrafske črte, ki zaznamuje cesto iz stolnega mesta v mesto Cuyabá, da zasledujejo svoje sovražnike. Nikomur ni bilo varno hoditi po potu. Celo posestniki bližnjih pokrajin so bili po tolikih napadih in divjih naskokih v vednem strahu. Ker niti telegrafska črta ni bila varna, se je predsednik onih pokrajin, doktor Ramalho, v imemu vlade obrnil do sa-lezijancev in prosil pomoči. Vsled ganljivih
besed dr. Ramalha, še bolj pa vsled moralne bede, v kateri so bivali ubogi divjaki, smo se meseca avgusta 1. 1901. podali proti vzhodu Mattto Grossa, v one pokrajine, kjer so večinoma stanovali divji Borov os, da bi si poiskali primernega prostora za centralno naselbino, medtem tem se je pa drug oddelek misijonarjev obrnil proti jugovzhodu poizvedovat o ondotnih divj akih.
Leta 1902, so se don Boskovi sinovi ustanovili med rodovoma Coroados in Cayapos. Ta dva rodova sta živela v hudem sovraštvu. V samoti onih puščav so oznanjevavci božje besede prosili Boga, naj nikar ne pusti, da bi se nadaljevalo mor j en je med indijanci, in bili so uslišani. Meseca aprila istega leta je ponižni kapelici salezijanske-
Indijanca Bororos.
ga misij ona pretila huda nevarnost. Bližala se je truma divjih indij ancev. Toda strah je minul m se spremenil v veselje, ko so se indijanci približali mirni in krotki. Po posredovanju misijonarjev je poglavar indij ancev sklenil mir med obema rodovoma.
Ustanovitev naselbiqe prc^v. Srca:
Ko je nehalo sovraštvo med Bororos in Ca-yapos, so postavili ob desnem breg Rio da s Mortes bororoško aldeo. Indijanci tega rodu so se prvi približali misijonski postaji in postali poslanci miru pri drugih aldeah. Nekateri so obljubili, da ostanejo pri misijonarjih, kar se je pa uresničilo šele meseca junija. Na ta način je začela naselbina presv. Srca, ki danes lepo vspeva.
V tem času so Cayapos napadli indij ance Bo-
— 7° —
roros, da bi se maščevali radi tatvine urucu-a,(i)., toda morali, so se kmalu omakniti, ker so imeli tri mrtve in mnogo ranjenih, medtem ko so Bororos imeli le tri ranjence. Odtlej do današnjega dne ni bilo več slišati glasu o bojih. Da bi trajal ta mir, dokler ne bodo vsi rešeni zmot !
Tu konča prvidel-doba barbarstva.
Dotlej so se divjaki vedno kazali, da ljubijo prostost in neodvisnost ; — večkrat so bili premagani, podjarmljeni nikdar. Trdovratni in nenravni se niso uklonili, dokler jih nista prisilila dobiček in sila. Navezani na svoja mnenja in svoje običaje, trdni v svojih sklepih in požrtvovalni za lastni obstanek, ljubijo svoje življenje živalskih sladnosti. Vendar smo izkusili, da se dajo spreobrniti od svojih običajev, da so razumni in nagnjeni do obrti.
Vedno čudovita izpreobračevalna moč sv. vere, ki je takoj v začetku jela razširjati visoke kreposti in krščanski mir v državi, kjer so zažigali Veneri kadilo in imeli več sužnjev nego svobodnih ljudi, naj zmaguje tudi med rodom Bororos in med vsemi trumami divjakov, ki blodijo po teh neizmernih gozdih.
(Dalje.)
Vogelni kamen salezijanskega • zavoda v Tanjoru.
[Pismo duh. J. Tomaiisa c. g. don Rui).
Tanjore, 12 dec. 1906.
PreČastiti gospod!
'¿žffir veseljem Vam naznanjam, da smo dne 8.
decembra, na praznik Marije Brezmadežne, postavili vogelni kamen zavoda, ki ga upamo kmalu končati.
Obred je bil zanimiv. Po slovesni sv. maši se je duhovščina in ljudstvo zbralo na odločenem prostoru in pevalo Marijino pesem Zdrava morska zvezda. Preč. gospod K. Loelho je blagoslovil vogelni kamen, na kar je plemenit sotrudnik prebral sledeče glasilo :
« Osmega decembra leta 1906., na praznik Marije Brezmadežne, ko je vladal cerkev sv. oče Pij X. in škofijo meliaporsko Nj. eks. mon-signor Emanuel Ribeiro de Castro : ko je bil vrhovni salezijanski predstojnik don Mihael Rua, je župnik iz Tanjora, preč. g. Ksaverij Coelho, v prisotnosti svojega vikarja P. Zuzarte blagoslovih vogelni kamen tega zavoda, namenjenega salezi j ancem, ki so prišli to leto, da bi ustanovili v Indiji prvi zavod.
(1) Urucu — posebno drevo iz katerega dobivajo rdečo barvo, da se ž njo mažejo.
» Bili so navzoči preč. gospod J. Tomatis, vodja salezijancev v Tanjoru in njegovi sobratje. Prišla sta tudi preč. g. B. Deltour, apostolski misijonar, župnik v Tirunadi in preč. g Laplace, župnik v Ayyampet.
)> Kumovala sta gospod Colundasami Pillar, občinski tajnik in gospod S. Arokiasami Pillar Chattram.
» Pri slavnosti je bilo navzočih mnogo sale-zijanskih sotrudnikov in obilno ljudstva.... »
To glasilo so položili skupno s svetinjami Marije Pomočnice in nekaterimi don Boskovimi spominki v vogelni kamen.
Ko je končal obred, je preč. g. Deltour govoril v tamulskem jeziku in opisoval početek sale-zijanske družbe v cerkvi sv. Frančiška asiškega vTurinu, na praznik Marije Brezmadežne 1.1841, govoril o hitrem razširjanju in izrazil željo, da bi bil ta prvi salezijanski zavod v Indiji začetek vse vrstnih salezijanskih del. Obred je skončal s Te Deum laudamus.
Ta dan, katerega smo tako lepo pričeli je bil za nas dan veselja. Zaključili smo ga s slovesno akademijo na čast Mariji Brezmadežni.
Veliko šolsko sobano smo spremenili v gledišče. Došlo je nebroj občinstva, kristjanov in paganov; radi pomanjkanja prostora jih je mnogo moralo ostati zunaj.
Ko se je dvignil zastor, se je sredi prosevnih napisov, v vrtu svežih cvetic in vencev, pokazala podoba Pomočnice kristjanov. Burno ploskanje in znaki začudenja so se vzbudili med zbrano množico. Prvič so videli indijci Pomočnico z Jezuščkom in žezlom v roki, toda prikupila se jim je takoj, in niso se mogli na-gledati krasnega prizora.
Nato so se gojenci in salezijanski sotrudniki vrstili pred Marijino podobo, da izkažejo čast nebeški Kraljici; v francoskem, angleškem in tamulskem jeziku so s primernimi govori slavili Marijo.
Konečno so predstavljali igro Sv. Gandencij, katero smo prevedli iz francoskega v tamulski jezik. Mali gojenci so izvrstno igrali svoje uloge, kar je svedočilo burno odobravanje navzočega občinstva.
Po predstavi je preč. gospod župnik s kratkim, a jedernatim govorom še bolj navdušil pridne sotrudnike. Zopet se je pokazala podoba Marijina, pred katero so dečki v navzočnosti kristjanov in paganov zmolili večerne molitve, na kar so se vsi veseli razšli.
Drugi dan so notranji in zunanji gojenci tekmovali v krščansken nauku. Zmagal je najmlajši notranji gojenec in prejel venec zmage.
Z naj odličnejšim spoštovanjem
ponižno udani v J. Kr. Duh. J. TOMATIS.
POBOŽNOST DO MARIJE, pomočnice kristjanov.

Prepričani smo, da nam v žalostnih položajih sedanjih časov ne preo- (f stajajo drugi pripomočki, kakor nebeški, in med temi mogočna priprošnja preblažene Device, ki je bila vsak čas Pomočnica kristjanov.
PIJ	,,
V-__——___JJ
-J
Nadangel Gabrijel pokaže Marijo pomočnico kristjanov.
ar smo govorili doslej, zajeli smo iz svetega pisma stare zaveze. Sv. pismo nove zaveze nam bo potrdilo in nam še bolj jasno pokazalo, da je Marija res pomočnica kristjanov.
Sv. Luka pripoveduje v prvem poglavju svojega evangelija, da je angel Gabrijel, poslan od Boga, da bi Mariji naznanil veliko čast, pozdravil Devico : Ave, gratia plena, Dominus tecum, benedicta tu in mulieribus. Češčena, o polna milosti, Gospod je s teboj, blažena si med ženami.
Angel imenuje Marijo polno milosti. Sv. Avguštin razlaga njegove besede in poln sv. ljubezni pozdravlja Marijo : Češčena,. polna milosti, Gospod je s teboj; s teboj v srcu, s teboj v telesu, 5 teboj v pomoči (i).
Angelski u cenik sv. Tomaž nam razjasnuje vzrok, zakaj je Marija polna milosti. Čimbolj je kdo blizu Boga — tako on — tembolj je deležen božjih milosti; zalo so angeli, ki so bolj blizu božjega prestola, bolj bogati od drugih. Marija pa je bila najbližja Jezusu, ker mu je dala Človeško naravo, zato je morala vse stvari premagati v milosti (2).
Prav je tedaj rekel božji poslanec, ko je pozdravil Marijo milosti polno — pripomni cerkveni u cenik, sv. Hijeronim — zakaj milost, katero je Bog podelil svetnikom le deloma, je v polnosti razlil v Marij o Devico.
Gospod je s teboj. Da bi angel potrdil, kar je izrekel v prvih besedah, pristavi še druge : Gospod je s teboj — Dominus tecum. Ni samo milost, ki napolnuje Marijo, Bog sam pride v njo in se naseli v čistem telesu, stori jo svoje svetišče in posveti svoj tabernakelj : Sanctificavit taber-naculum suum Altissimus.
Tako razlagajo cerkveni u ceniki: sv. Tomaž akv., sv. Lorenc Justin, in sv. Bernard.
Ker se je pa,Marija v svoji ponižnosti ustrašila visokega obiska in je ponižno vprašala, kaj pomeni tako velika milost, ji je angel potrdil, kar je oznanil in razložil pomen. Ne boj se Marija — je rekel — ker milost si našla pri Bogu; glej spocela boš v telesu in rodila Sina in imenuj njegovo ime Jezus. Ker se je pa Marija bala za svoje devištvo, je angel pristavil: Sv. Duh bo prišel vate in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji.
Poslušajmo, kako te besede razlaga Antonin, nadškof iz Florence.
« Iz besedi-našla si milost — pravi on — razvi-dimo visokost Marije Device. Ko je nadangel rekel Mariji, da je našla milost pri Bogu, on s tem ni mislil, da jo je našla šele tedaj, Ona je bila že poprej milosti polna — bila je polna milosti že od svojega rojstva : zato pri tem oznanjenju ni našla milosti zase, pač pa jo je našla za človeški rod, ki jo je zgubil. Adam je s svojim grehom zgubil milost sebi in vsem svojim potomcem : njegova pokora mu je znova doprinesla milost, toda le njemu, medtem ko jo je Marija našla za vse, kajti po njej smo prejeli Jezusa, ki nam je prinesel milost. » (1). Ni torej dvomno, kar uče sv. očetje, da je Marija, ko je našla to milost, doprinesla ljudem toliko dobrega, kolikor slabega so prejeli po Evi, po kateri so izgubili milost.
Zato se kardinal Hugo v imenu Zemljanov približa Mariji in ji govori :
« Ne skrivaj nam milosti, ki si jo našla, ona ni tvoja, temveč jo moraš razdeliti tako, da jo znova najdejo tisti, ki so jo nekoč zgubili, .Naj se torej zatekajo k Mariji vsi, ki so z grehom izgubili milost, in ko jo najdejo, naj ponižno in zaupljivo reko : Vrni, o Marija, naše imetje, katero si našla. In Ona ne bo mogla tajiti, da ga
(1)	August.
(2)	Thomas
Sermo de nai. ß. M. Summa th. 3 p. qu. 27, art. 25.
(i) Antoninus, part. lit. 15. 2.
— 72 —
ni našla, ker nas o tem zagotavlja sam angel, ko pravi : invenisti, našla si jo, nisi je kupila, ker drugači bi ne bila milost, zastonj si jo dobila, zatorej invenisti, našla si jo. »
To resnico najdemo tudi v besedah, katere je sv. Elizabeta rekla Mariji. Ko jo je obiskala Marija, jo je na prvi pogled napolnil duh božji, in jela je prerokovati : Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa — Benedicta tu inter mulieres et benedictus fructus ventris tui.
Kdo ne bo sklepal iz tega, da je Marij a prejela nalogo posvečevati druge ? Bila je ravno Marija, ki je posvetila sv. Elizabeto: Ko zaslisi Elizabeta Marijin pozdrav— pravi sv. Luka v svojem evangeliju — zaraja dete v njenem telesu. Origeri pravi, da sv. Janez ni mogel čutiti učinkov milosti, dokler ni prišla Ona, ki je nosila v sebi činitelja milosti. Kardinal Hugo, uvažujoč, da je bila Elizabeta napolnjena s svetim Duhom, in da je bil sv. Janez posvečen, ko je čul Marijin pozdrav, zaključi : „Pozdravimo jo torej večkrat, da tudi nas pri njenem pozdravu napolni milost, kajti pisano je o njej : Razlila se je milost na tvojih ustnah, zato se milost razliva z Marijinih ustnic.
Sv. Elizabeta, navdihnjena po sv. Duhu, je vrnila pozdrav Mariji rekoč : Benedicta tu inter mulieres — blažena si med ženami. S temi besedami je povišala Marijo nad vse žene, hoteč naznaniti,da je Bog blagoslovil in povišal Marijo ker jo je zbral, da vrne ljudem ono blaženost, katero so zgubili po Evi in štirideset stoletij zdihovali po njej — blaženstvo, ki je moralo odstraniti prokletstvo, premagati smrt in dodeliti večno življenje. Na čestitanje svoje tete je odgovorila Marija : Moja duša poveličuje Gospoda.... ker se je ozrl na nizkost svoje dekle, zakaj glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi (i).
Zakaj jo bodo blagrovali rodovi? Te besede ne pomenjajo samo ljudi, ki so takrat živeli, samo j udov, temveč vsi narodi cele zemlje bodo častili Marijo. Da bi pa res vsi narodi mogli bla-grovati Marijo, in da bi se njena slava razširila povsodi, bilo je treba, da Marija vsem narodom izkazuje milost, da jo iz hvaležnosti častijo rodovi. Ta trajna in stalna dobrota ne more biti nič drugega, kakor mogočna pomoč, ki jo deli Marija ljudem, pomoč, katero je morala deliti v vseh časih, v vseh krajih, vsem rodovom.
Poslušajmo, kako milo in s kakim čudstvom kardinal Hugo razlaga besede blažena si med vsemi ženami: « Blagrovali me bodo vsi rodovi, namreč judje, pagani, moški in ženske, bogatini in ubogi, angeli in ljudje, ker vsem je Ona prinesla rešenje, kajti Kristus, nositelj rešenja, se je učlovečil v njenem telesu. Zakaj se k nji obra-
čajo vsi nebesčani, duše v vicah in vsi tisti, ki se mučijo na zemlji? Prvi, da jo častijo, drugi, da jih očisti, zadnji, da jih spravi z Bogom. Torej je res,' da bodo vsi narodi blagrovali Marijo. » In tu vzklikne : « O blažena Devica, ki si vsem rodovom dala življenje, milost in slavo: življenje umrlim, milost grešnikom, slavo nesrečnim! » In obrnivši na Marijo besede, s katerimi je bila pozdraljena Judita, ji pravi : Ti slava jeruzalemska, ti radost izraelska, ti čast našega ljudstva, ker ravnala si moško. Najprej jo prihiti pozdravit glas angelov, katerih padec je Ona popravila: nato glas moških, katerim je žalost izpremenila v veselje: potem glas žensk, katerih sramoto je Marija izbrisala; konečno glas umrlih v predpeklu, ker so po Mariji rešeni iz sužnosti in gredo v nebeško slavo.




>

(i) Luk. I, 46 in 11 asi.
-"Oifo je Zvečer, fa%af Í10 s^ potaplja solnce ^^ kakor utrujeno Za visoke snežnike ii^ se mrak ^spušča počasi na Zemljo. J2i biia še noč, somija^ je bil.....
,í?red svetiščem ^IZarije £omo5í|Íee v (5urinu je bilo Zivakno, še bolj šjvo ka^or'po dqevi. ^Vse je kiíelo pijoii ^svetišču, kamor so vabili Zvonovi, so kferjkafi, kakor bi peli večerno pečeni.
Hi bif praznik — bila je tridnevna po-boZnosi.
Velika gr|ef je bila v svetišču... ii^ ^svetlo kakor pri politem. dnevu.
£oio^ svetlobi^ Žarkov ^se je razlival po čudodelni podobi pomočnice kristjanov in jo pokrivaf Z nepopisno lepofo. Jtrog nje se je svetlifmlo iisoč in.fisoč src, ¿Íafifí in srebi/i^ib, in pritrjevala ^so nemo gorečim časfivcem, da je jKarija res pomočnica kristjanov.
In še bolj sem Zaupal.....
JlZali^gojerjci so ^fečafi v podnožju aliarja,
beTciobíeccry, mirno, s povešeno glavo.....
podobici angelón^, zan|aknjei\im v sveti ljubezni.
Orgle so doqele čarobno, ka^or bi šepetale filio molitev... ho je bifo-tjazun orgel in
73
ljufiecifi v^difioV vernega ljudmiva ni 6ilo slišati dragega v cerkvi.
Ji limalu so se oglasili čisfi glasovi njalifi
gojencev in se združili s peljem orgel..... pefje
njifo in i]ešno, £a£or glasovi t^efieš^ega peija.
.Sirce je v^fnpelo in čulilo nežne o6čuf£e... molil sem, čja^or ofro6, j ¿aupanjem h\ gorečo ljuče^jo, I n^enoj pa iisoč in fi(soc drugifi časfivcev/ In sem mislif in irno vprašal: „'jlžarija,- afi ni (udi i^al^ovnii? i^voljei^i pro-^iojj, £jer 6oš češcena, l^a^or v Turinu... fijer 6oš delila milosii ii^ delala čudeže?" Ir^ no-franji glas je prifrdil in re^el: „jih delim io jiH Bom še 6olj delila."
Zopet zadobila glas.
fiDEČ, da „Poročila" prinašajo zahvale za uslišano molitev, zdi se mi dolžnost, da objavim veliko milost, katero sem prejela minulo leto po priprošnji Marije Device. Bolehala sem in zgubila popolnoma glas. Zdravniki so poskušali vsavrstna zdravila, a uvidili so, da ni mogoče več pomagati. Žalostna sem bila, ko sem hodila na Rakovnik k šmarnicam in videla druge, kako veselo prepevajo Marijine pesmi. Tovarišice so opazile mojo žalost: „Zaupaj" — mi rečejo nekega večera — „zaupaj v Marijo ! Naredimo devetdnevnico k Mariji Pomočnici. Vsak večer se zberimo pred lurško votlino in molimo, Marija nas bo gotovo uslišala."
Zaupanje se mi je zbudilo v srcu, ki je bilo kmalu poplačano. Prvi večer devetdnevnice smo molile po šmarnicah nekoliko v kapeli, potem smo šle pred lurško votlino. Tu so molile druge glasno, jaz v mislih, ker nisem mogla izgovarjati besed. Toda glej, počasi se mi je začel vračati glas — jela sem odgovarjati vedno glasneje in predno sem odšla, bila sem zdrava. Zopet sem lahko pela in glasno molila. Skupno smo hvalile Marijo in ji vsak večer hodile prepevat.
Hvala Marija. Vsi naj spoznajo Tvojo pomoč in naj se z zaupanjem obračajo k Tebi!
V Ljubljani... 10. marca 1907.
Antonija Je ras, de lav. v tob. tov.
Priči v imenu drugih :
Ana Ahlin ) .
_ _ v > de lav. v tob. tov.
Jerica Kožuh )
Rešena pravde.
lMELA sem veliko težav, več mesecev dolgo i| pravdo. Vzeti so mi hoteli, kar sem dobila pošteno v dar. Zatekla sem se k Mariji in ji obljubila javno zahvalo, ako me reši velike stiske. Marija je uslišala prošnjo; ko sem tri dni vztrajala v molitvi, dobim poročilo, daje pravda končana, da se je sodnija izrekla zame. Prihajam osebno k Mariji na Rakovnik, da se zahvalim in izpolnim obljubo.
V Ljubljani... 2. marca 1907.
Marjeta Vir k, hišna posestnica.
Marija je pomagala.
^tekla mi je roka in mi provzročala grozne
v
bolečine. Štirinajst dni nisem mogel za-tisniti očesa. Sestra me priporoči v molitev na Rakovniku; od tega dne se je obrnilo na boljše in danes prihajam osebno na Rakovnik, da se zahvalim Mariji za milost.
Vel. Brusnice... 25. febr. 1907.
Anton Udovč, mladenič.
Zahvala za zadobljeno zdravje.
»revidena s sv. zakramenti za umirajoče sem se priporočila Pomočnici kristjanov. Pustila sem opravljati devetdnevnico k Mariji Devici. Zdravje se je kmalu obrnilo na boljše in zclaj sem izven nevarnosti. Prosim , da se milost objavi v „Poročilih."
V Ljubljani (Grubarjeve ul. št. 3)... marca 1907.
Marija J.
^j: A UPAJMO V MARIJO
v
e predno je doh Bosko zalel zidati svetisče
<3*
H^j Marije, pomohiice kristjanov, v Turinu, raz shjal je njeno čescenje pod tem mogočnim imenom. Ljudstvu je bilo skoraj novo, a spre-, jelo ga je z velikim veseljem. Velike milosti, katere je delila Pomočnica kristjanov, privabile so vedno več novih Častivcev.
Don Bosko je sezidal veličastno sv e tis če. Marija sama mu je odkrila zeljo in mu obljubila
— 74 —
svojo pomoč. Z 2oimi vinarji v žepu je poklical zidarje... zidal je... med tednom ni imel ničesar.,, prišla je sobota in z njo denar, prav toliko, kolikor je potreboval za zidarje. Večkrat je ze bilo v soboto... zvečer je moral izplačati delavce, tisoč in ve c tisoč lir... d on Bos ko se ni vznemirjal, bil je gotov, da bo pomagala Marija. Po kosilu je vzel klobuk, sel je v mesto k bogatemu bolniku, zdaj k enemu, zddj drugemu: „Ali želite ozdraveli f'' /<? vprašal — ,,Plačajte zidarje/" — ,, Koliko?" — ,, 4000.....
S000 lir..." In bolnik je dal in namah ozdravel. Dogodek se je siril od ust do ust — zaupanje do Pomočnice je čedalje bolj rastlo.
Don Boskii pa ni zadostovalo , da bi se češe enje omejilo le na Tur m, želel je , da se razširi tudi drugodi. In kaj je storilf Začel je objavljati prejete milosti.
. Ljudstvo je bra7o , zaupanje se je rodilo v srcih, in začelo se je zatekati k Pomočnici kristjanov... Milosti so rastle in z njimi zaupanje — ČeŠcenje se je razširilo iz Tinina po Laškem, odtod na Francosko, v Ameriko — po celem svetu.
Papež Pij IX. se je veselil, videč, kako čudovito se razširja ceščenje. Dne 2$. septembra l. 1868. je pisal don Bosku: „ Prepričani smo, da je božja volja, da medtem, ko se ponavljajo sovražni napadi zoper kat. cerkev, častimo nebeško Devico z novimi slavami, pod imenom Pomočnice
v
kristjanov." — „ Ceščenje sv. podobe božje matere" — je dne 13. febr. 1903. pisal Leon XIII. o Čudodelni podobi Pomočnice kristjanov v T urinu. — „se je po posebnem božjem sklepu čudovito razširilo skoraj med vsemi krščanskimi narodi."
Med temi narodi je tudi slovenski — v prvi vrsti salezijanski sotrudniki.
Ko smo pred štirimi leti blagoslovili kip Pomočnice kristjanov, takrat so pokazali prvič,
v
kako ljuba jim je ta nežna poboznost. Se se spominjam, kako so v večernem mraku klečali v revni kapelici pi ed blagoslovljenim kipom, molili in peli ter prelivali solze svetega ginjenja. Marsikomu se je nov žarek ljubezni zanetil v srcu.
Odšli so z zaupanjem, katerega je ljubezen vzbudila v srcu. Odtlej je marsikdo prihitel na
Rakovnik v malo kapelico in z otroškim zaupanjem odprl srce ter molil, z dihov al k Mariji in prosil. Priporočila v molitev so se množila, tudi od daleč so prihajala pisma , za njimi zahvale za 2isliša?ze prošnje. Ali ni to nekaj podobnega, kakor se je godilo v početku v Tu-rinu f
Ako je začetek jednak, jednaka bo tudi bodočnost , ako se bomo ravnali po zgledu don Boska, katerega nam je dala Marija za zgled.
Ako je temu tako, zakaj bi molčali o zaupanju ljudstva, zakaj bi ne uslišali prošnje so-trudnika in natisnili milosti, kadar se v stiski obrne k Mariji, pomočnici kristjanov , kadar čuti, da mu je Marija uslišala prošnjo ? Don Bosko je delal tako in s tem med ljudstvom oživil zaupanje; mi bomo posnemali svojega očeta iu se posluževali istih sredstev. . Naj ne vejajo za nas besede don Boska: ,,Salezijanec, ki se ne trudi, da bi razširil ceščenje Marije, pomočnice kristjanov, je salezijanec po imenu, ne pa po delili!'"
Isto velja tudi tebi, dragi sotrudnik , blaga sotrudnica. Tudi ti se moraš truditi, da razširiš ceščenje Pomočnice kristjanov. Z zaupanjem se zatekaj k mogočni Kraljici, prosi jo v stiskah, kliči v potrebah — in kadar Marija usliši tvoj glas, ne skrivaj pred svetom: tvoj zgled bo vabil in razširjal kraljestvo nežne poroznosti — zaupanje do Marije, Pomočnice kristjanov.
jgtL	^
Ceščenje presv. Jezusovega Stol
Dragim častivkam.
« Dovoliie, drage ljučljenčje presv. Srca, da van^ fudi jaZ, si štejem v časi, da ^smem > £>ifi v šfevilu časfivl^ i^ovoifim par £>esedi.
» lo se vedno 6ofj širi, ne6riinqsf h\ zaničevanje ^sv. vere ^se n^oši, širi se ijlefev in Eiožje raZŠaljenlje. .Srce fisfega, iji je folijo do6roi i^^a^al ^svefu, ni lju6fjeno, marveč na vse i\ačiqe £asijan^ovdqo. Ji(i moremo osfaii nečritni pvl pogfedu qa folijo zlo?
» ^JeZus nas je poijlicaf v šievilo svoji!) časiivl^, da 6i se X' vsemi ničem i Zopersiav-


ljale prefjli rojevanj a, nef>rižnosfi in £>re%-boinosfi. H>o ^edinjenje v svefem češčenju, ki ima namen Kadosfiii sa Sa sramovanje, ^aiero dobiva presladf^o ^e^usovo srce v pre^v. JZa-£ramer|lu, se njoralo povsocf ra^širifi, in mi se moranjo frudifi, da io dosežemo, fiic i|as ne sme usfaviii, nobena fežava presfra-šifi v fem faijo lepem pqslai]sivu.
» l^do tje ve, ital^o se f)udo6neti frudijo, da £>i povsod razširili Sfo? j@Qi £>on|o n^i men j goreče v razširjanju dosega, f?al|or po-sveineii v razširjanju žja?
» 66oifošimo ^se s stjčnosijo in gorečnostjo, da privabimo vse £ fenju češčenju, da pomnožimo šfevifo ier £ad osi im o presladfšenju Jezusu za vse razžaljenje fafco usfrešemo Željan^ 6o|jega .Srca, f?i želi, da f)i ves svef ¿orel v jOjegovi svefi lju£>e%ni. »
v
Castivka.
v
Ceščenje presv. Jezusovega Srca med salezijanskimi
sotrudniki in sotrudnicami v mesecu maju.
(Prva številka pomeni skupino, — druga opravilo, — tretja dan, kdaj naj opravijo zadostilno sv. obhajilo. — Vsakdo naj si zapomni, pod katero skupino spada !)
I. 2, 2S — 2. 4, 24 — 3. 1, 15 — 4. 8, II -
5 n. 6, 12 — 6. 7, 25 — 7 n. 5, 19 — 8. 2, 29 — 9. 3, 31 — 10 n. 9, 20 —11. 1, 28 —12. 4, 22 — 13. 2, 21 — 14. 8, 17 — 15. 3, 15 — 16 n. 5, 26
—	17 n. 4, 30 — 18 n. 2, 20 — 19. 1, 19 — 20. 6, 26 — 21, 9, 23\— 22. 6, 20 —-23. 7, 24
—	24 n. 3, 26 — 25. 3, 15 — 26. 7, ,14 — 27. 9, 27 — 28. 2, 19 — 29 n. 5, 19 — 30. 1, 30 — 31. 6, 23 — 32 n. 30 — 33. 6, 21 — 34 n. 9, 26
—	35 n. 7, 19 — 36. 5, 16 — 37 n. 20 — 38 n. 3, 1.2 -- 39 n. 8, 26 — 40 n. 7, 30 — 41 n. 5, 20 — 42 n. 1, 20 -- 43 ti. 4, 19 — 44 n. 9, 19 — 45 n. 6, 12 -— 46. 3,20 — 47. 4,26.
Nove častivke in častivci.
48	8,19 — Drenik Marija, Virk Marija, Simoneti Apolonija, Grošelj Marija, Vrpunc Jvana, Mlakar Marija, Rupnik Marija, Kraševec Antonija, Za-laznik Marija, Merhar Frančiška, Pavlovčič Ivana, Dren čina Neža, Vončina Marija, Pernče Ivana, Jordan Uršula, Kadunc Marija, Denco Ana, Golob Marija, Žičkar Anton, Vrček Terezija, Knavs Marija, Mlakar - Marija, Štrukelj Frančiška, Luzar Marija, Ricelj Marija, Pire Ana, Gorišek Marija, Pavlin Neža, Premru Terezija. .
49	5,25 — Pavlin Marija, Štricelj Marija, Žagar Jožefa, Vadnal Terezija, Brežic Marija, Lemont Jožefa 27; Lemont Jožefa 12, Vadnal Marija, Sirca Ana, Sirca Anton, Premru Alojzij, Muha Ignacij.
NB. Za castivce in častivke presv. Srca, ki so vpisani v salez. zavodu, na Rakovniku, se bere prvi petek v viesecn sv. maša pred izpostavljenim sv. T.
Mir z varni.
j||iila je velika noč, praznik miru, sijajni praznik cvetoče vigredi.
Toda mir je bil daleč od mlade gospe.... svetlobe ni bilo v njeni duši.
Po grozni noči brez sna je vstala utrujena. Obličje, bledo in upalo, vdrte oči in medle so razodevale notranji boj. Telo, četudi mlado in krepko, se je šibilo pod srčno bridkostjo.
Kakor običajno, je tudi danes vstala zgodaj in šla v cerkev. Ko je klečala pred alt ar jem, v somraku v mirni cerkvi, je iskala v svojem spominu,otemnje-nem vsled bridkih misli, kratke molitve, ki bi se strinjala s potrebo njenega srca.... toda ni misli ni našla, ni občutka ljubezni....
In vendar je čutila neizogibno potrebo po mali tolažbi: žejalo jo je po miru, po nečem nadnaravnem, ki bi utešilo ono bolest, od katere ni imela ničesar razun solza.
Tedaj se je loti živo, goreče, močno hrepenenje po Bogu, po onem, ki je j edini mogel prodreti v njeno dušo in ji prinesti sladek, skrivnosten velikonočni pozdrav — Mir z vami!
—	Če je'moja duša čista od včeranje zarje, vendar ni pripravljena prejeti Boga — je premišljevala obupana.
—	Zakaj si misliš nepripravljeno? — ji je zaše-petal sladek notranji glas. — Ali nisi radovoljno sprejela trpljenja, ki je prihajalo iz moje roke? In trpljenje je ogenj, ki čisti.... je svetloba, ki obsije.... je zaklad, ki premaga vsa druga bogastva. Trpljenje je bilo dar tvojega srca.... dar srca je ljubezen, ljubezen velika, prava, vzvišena. O pridi!...
Na sladko vabilo gospa vstane, spremenjena v duši; obrisala si je mokre oči in se približala al-tarju, ponavljajoč z božjim služabnikom: O Gospod, reci le eno besedo, in moja duša bo zdrava.
Ona je v tem trenutku popolnoma umela, kako resnične so božje besede: Pridite vsi, ki ste obteženi3 in jaz vas bom poživil. /
In ve o duše, polne mučnih skušnjav, zakaj trepetate pred Gospodovo mizo? Ali ne veste, da je trpljenje ogenj, ki čisti? Gospod vas kliče, da vam
poda poljub miru: Pridite, jaz vas bom tolažil.......
mir z vami.
LJUBLJANA. — Ko je goreči salezijanski so-trudnik, č. g. Janez Smrek ar, katehet na meščanski šoli v Ljubljani, obiskal salezijanski zavod v Tu-rinu, začel je takoj misliti, da bi se kaj takega vpeljalo tudi na Kranjskem. Videl je, da je podjetje težko, da ga ne bo mogoče tako hitro udejstvovati, zato se je uspešno poprijel dveh sredstev.
— 76 —
Najprej je poiskal mladeničev in dečkov in jih poslal v salezijanske zavode, da bi se ondi vzgojili/ v salezij anskem duhu. Revne je podpiral deloma z lastnimi stroški, deloma z darovi dobrih oseb. Na tak način je tekom nekaj let obogatil salezi-jansko družbo z nekaj duhovniki in mnogimi kle-riki, ki se marljivo pripravljajo, da se tudi oni dobro izurjeni podajo na delo.
Poprijel se j a pa še drugega sredstva. Navdušeno je govoril o don Boskovih delih med svojimi znanci, ki so potem seznanili druge in kmalu je štela Ljubljana lepo število salezijanskih sotrud-nikov. Njihov namen ni bil le podpirati dečke, ki so se vzgajali po salezij anskih zavodih — preskrbeli so tudi pripraven prostor, kjer naj bi se nastanili don Boskovi sinovi. Odločeni odbor je kupil grad , Rakovnik, na dolenjski strani ljubljanskega mesta.
Julijana Petjo.
Vsled tako požrtvovalnega delovanja sal. sotrudni-kov, se vrhovni predstojnik, don Mihael Rua, ni mogel več upirati njihovi želji, in dne 27. novembra 1. 1901. je poslal, četudi s težavo, tri salezijance. Radi pomanjkanja oseb so se morali zadovoljiti z ozkim delokrogom. Razne nesreče in težave, ki se v početku vedno in povsod upirajo božjim delom, so močno ovirale njegov napredek. Napram vsem oviram je vendarle dokaj dečkov dobilo v zavodu dobro vzgojo, in nekaj jih je celo pristopilo k sa-lezijanski družbi ter se zdaj nahajajo v Daszavi na Poljskem, kjer se vadijo in pripravljajo za obširnejše obzore salezijanskega zavoda.
Cerkvene in državne oblasti podpirajo salezi-jansko podjetje, oblast je potrdila ljudske šole, magistrat in dežela sta izročila zavodu v posebno skrb uboge otroke, ki radi pomanjkanja domače vzgoje potrebujejo posebne ljubezni. Sodnik Mel-činski, ki je v minulem letu uradno obiskal ljubljanske zavode, se je izrazil o sal. zavodu posebno laskavo (1 ).
(1) Več o tem prihodnjič.
DUNAJ. — Cenjenim sotrudnikom je gotovo znano, da so se pred tremi leti salezijanci nastanili tudi na Dunaju. Neki odbor jim je izročil meščansko šolo, od katerega so res dobivali podporo, a bili so popolnoma odvisni od njega. Bilo je želeti, da bi se njih delovanje razvijalo prosto, po duhu salezij anskega očeta don Boska, vsled česar je bilo neobhodno potrebno, da si poiščejo drugega prostora, kjer bi po salezij anskem načinu mogli vzgajati mladež. Meseca maja lanskega leta je Marija Pomočnica prišla na pomoč. Pobožna dama Petjo je premišljevala, kaj bi storila v božjo čast. Goreči kanonik stolne cerkve, veleč. g. Schopfleuthner ji svetuje, naj izroči dar salezijancem, ki ga bodo obrnili v prid mladini. Na tak način so dobili poslopje na Dunaju (III, Dietrichgasse 38). Če pomislimo na ogromne svote, ki se zahtevajo za dunajska poslopja, dobi dar še večjo veljavo. Dru-gači ne moremo izraziti svoje hvaležnosti, nego da povabimo spoštovane sotrudnike, naj skupno z nami molijo za dobro gospo, da ji Bog stotero poplača veliko dobroto.
Poslopje pa, ki nam gaje darovala dobra sotrud-nica, je bilo zidano za zasebne družine, zato brez širnih in zračnih sob, kakor so potrebne v zavodih. Vrh tega je manjkalo dvorišča, kjer bi se zabavali dečki, in prostora za kapelico, kjer bi opravljali svoje pobožnosti. Salezij anci so bili prisiljeni prikupiti si bližnje poslopje in se zakopati v velike dolgove.
Podamo te novice cenjenim sotrudnikom, ker vemo, da se vesele skupno z naini, videč, da se njihovi darovi uspešno porabijo. Salezijanski zavod na Dunaju bo velevažnega pomena nele za dunajsko mesto, temveč tudi za vse salezijanske zavode na Avstrijskem.
LIZBONA — Kraljica Amelia v salezijanskem za= vodu: Dne 26. januarja t.. 1. je portugalska kraljica Donna Amelia obiskala nove prostore salezij anskega zavoda v Lizboni. — Pri vstopu jo je pozdravila kraljeva godba (1) salezij anski h gojencev s kraljevo koračnico, na kar se je kraljica podala v hišno kapelico. Ko je prišla med gojence, jo je pozdravil sal. provincijal D. Cogliolo, za njim pa je mali gojen ček deklamoval Monteirovo pesem: Chovam bengaos os ceus sobre a Rainha — blagoslov z nebes rosi naj nad kraljico....
Nato si je kraljica ogledala zavod in pri tem še bolj pokazala materino srce. Po pravici jo portugalski narod imenuje sveto kraljico. Kot skrbna mati je hotela natančno izvedeti, kako se vzgojujejo njeni sinovi.
Približala se je tudi in postala pri postelji dveh bolnih dečkov, ki sta radi mrzlice morala ostati v postelji. Več gojencev je ljubeznivo stisnila k sebi in jih celo poljubila. Malim pevcem, ki ob nedeljah in praznikih hodijo pevat v kraljevo kapelo, je izrazila svojo hvaležnost. Najboljši vtis so ji pa napravili mali rokodelci v lepo urejenih delavnicah.
Popolnoma zadovoljna z vsem je pred odhodom
(i) To častno ime je lansko leto podaril portugalski kralj.
— 77 —
iz zavoda napisala v knjigo obiskovavcev sledeče besede: „Želim, da tako dobrodelni zavod vedno raste in srečno uspeva. — Kraljica AMELIA.
BRAZILIJA. — Iz pisma nekega misijonarja namenjenega v Brazilijo, posnamemo sledeče:
,,Odpluli smo iz Genove. Morje je bilo vedno mirno, tako da nihče izmed nas ni trpel najmanjše nadloge, katero navadno provzroča morje. S ka-pitanovim dovoljenjem smo mogli biti vsak dan pri sv. maši. Vsak večer so postavili oltar v eitalni sobi, kjer so se potem drugi dan vrstile maše naših duhovnikov.
» Pri zadnjih dveh mašah je bilo vedno navzočih mnogo popotnikov iz prvega razreda, ki so opravljali z nami jutranje molitve. Ob nedeljah je bila
je visokorodni gospod dr. Pin to Pacco daroval zlato uro. »
MGSAMBÎK. — Proti koncu januarja so odpotovali iz Lizbone proti vzhodni Afriki štirje misijonarji, da prevzamejo vodstvo sirotišnice v mestu Lorenzo Marques. Čestitamo novim junakom in jim želimo mnogo uspeha.
CORDQBA (Argentina). -— Novi zavod tik prazničnega oratorija je skoraj dovršen. Tekom meseca marca ga nameravajo odpreti in tako bo mogoče sprejeti nad 300 gojencev. Po veliki noči začnejo tudi z obrtnimi šolami.
FAENZA. — Tretji shod prazničnih oratorijev. —
Kakor smo že omenili, vršil se bo koncem aprila
Tanjore (Indija) = Blagoslovljenje vogelnega kamena sal. zavoda.
zadnja maša ob devetih in sicer v tretjem razredu. Lepo je bilo gledati nad 800 ljudi, ki so med sv. mašo pobožno molili rožni venec. Zadnji dan je častiti gospod Karel Peretto imel govor na krovu. Navdušeno je izpodbujal vernike, naj se v vseh stiskah in težavah zavedajo, da je le v veri mogoče najti pravo tolažbo, da jim le ona zamore biti prava voditeljica v novem življenju, katero so izbrali.
• » Dne 3. januarja smo srečno izkrcali v Santos. Tu sta nas čakala vodja iz naših zavodov iz Lorene in Guaratinguetd; ž njima smo se napotili proti Sv. Pavlu. Po peturni vozni z železnico, smo došli do zaželjenega cilja. Z odprtimi rokami so nas sprejeli naši sobratje in želeli so, da bi za nekaj časa ostali med njimi. Toda treba je bilo iti dalje, tembolj ker so v Loreni že dolgo pričakovali gospoda provincijala k sklepu šolskega leta in k razdelitvi
darov.	. / v ■
» Tu smo bili navzoči pri hatehetskem izpraševanju. Jako so se odlikovali oni gojenci. Zmagavcu
v Faenzi na Laškem tretji shod prazničnih oratorijev. Od vseh strani prihajajo odobravanja in voščila za veličasten izid. Odbor pridno pripravlja in pričakovati je res obilne udeležbe. Udeležila se ga bo mnogo mladeniških društev, dramatičnih in telovadskih športov, godb in pevskih zborov. Po shodu bo odbor razdelil odlikovanja onim društvom, ki jih bodo zaslužila radi mnogoštevilne udeležbe ali posebnega zasluženja. Vsako svetinjo bo spremljal časten diplom. Kakor kaže program, razpravljalo se bo na štiridnevnem shodu 25 točk.
DASZAWA (Galicija). — Kje so slovenski sale-zijanci—pod tem naslovom smo lansko leto ponatisnili v don Bosku kratek članek, ki je največ govoril o Slovencih v Daszawi. In to po pravici, saj je ondi največ mladih slovenskih moči, ki nam obljubljajo v nekoliko letih uspešno podporo.
Častiti sobrat, gospod Frančišek Povše, se je z veseljem odpovedal mili domovini in se podal
blizu preljubega očeta don Boska, jaz tu v sredini pustinje poljske, kjer si mora toli slavno ime našega ustanovnika še delati stezo, po kaieri bodo stopali nosilci tega imena, trkajoč na srcabogaboječega poljskega ljudstva. Toda upajmo! Zastava salezijanska vihra na meji treh cesarstev. Za sabo je privabila obilo delavcev. Sinovi so to ene matke, sinovi Slave: Poljaki in Slovenci. In Vi pa tam, ki od daleč gledate na nas, kot na bodoče upanje razvoja med slovanskimi narodi.... bodite prepričani, da v nas, da v mrazu in ledu, vendar bije gorko srce, ki zna ogrevati i druga ledena srca — ki hrepeni po delu, hrepeni po razu-movanju. Da, tukaj, Vam je vzgled naš Daszavoski študentat. Kako zanimanje tu za študije. Vsak hoče vzeti maturo, vsak postati doktor, vsak delati za mladino, vsak biti... ne vem kaj, a rajši vse opustiti, kot zapustiti družbo don Boska....
Da je toliko zanimanja za učenje, zato moramo pohvalo vrlim profesorjem, ki se poslužujejo vse-vrstnih sredstev, da bi navdušili učence za vedo, ki je toli potrebna v zdanjem času, in jim v vedi pokazali Resnico, h kateri pripelje prava veda.
Veliko navdušenja, za učenje vzbudijo javne razprave. Tako razpravo nam na kratvo opiše klerik T. M. , slovenski novic v. Daszav/i:
Obhajali smo praznik sv. Tomaža akvinskega. Kakor je navada v modroslovnih študentatih, priredili so tudi naši modroslovci na čast sv. Tomažu slavnostno akademijo.
Dvorana je bila okusno okrašena. Pred podobo sv. Tomaža je gorelo več sveč. Prostore na levi in desni so zasedli predstojniki in povabljeni gostje.
Takoj prva čveteroročna koračnica na klavir je povedala navzočim, da danes hočejo javno pokazati napredek v učenju. Sledilo je več lepih poezij, s katerimi so posamezno in tudi skupno slavili čednosti in nepresegljivo modrost cerkvenega učenika.
Veliko zanimanja je vzbudilo modroslovno tekmovanje. Zagovornik je previdno zagovarjal svoje trditve in hrabro pobijal težkoče, katere so neprenehoma stavili navidezni nasprotniki. Častno je rešil svojo ulogo prvi zagovornik, ki je zmagonosno prepustil prostor drugenu. Tudi ta se je hrabro boril. Različne težkoče in vprašanja je rešil pohvalno, le ene težkoče ni vedel rešiti, na kar je zagotovil svojemu nasprotniku, da mu odgovori jutri.
Tudi pevci so pohvalno odpeli več točk.
K zaključku sta dva cerkvena dostojanstvenika odobravala in hvalila lepi napredek na modroslovnem polju in s svojo priljubnostjo zanetila v mladih srcih še večje veselje in zanimanje do učenja.
Čestitamo, dragi rojaki, da tako lepo napredujete v salezijanskem življenju in v učenju. Srčno naprej! Polje delovanja je obširno in to polje potrebuje izurjenih delavcev. — Pozdrav vam in bratom Poljakom.....
med mrzle Rusine, da ondi navdušuje in podpira rojake, ki se pripravljajo za salezijansko polje.
Veseli nas, kadar prebiramo pisma mladih Slovencev, videč, kako so navdušeni in stanovitni v poklicu.
Poslušajte, kako piše eden izmed ondotnih kle-rikov salezijancu v ptujini. Potem ko prosi oproščen j a, da radi obilnega učenja toliko časa ni mogel ničesar poročati, nadaljuje:
Oprostili boste pač moji filozofsko-mrzli suhopar-nosti. Znosite se nad Platonom, 5 katerim se morda prerad pogovarjam. Da, še več, ne vem, ali bi Vam
Indijanec Bororos.
povedal ali ne..... naj bo..... 5 Platonom sva postala
taka prijatelja, da ne vemf ali sem jaz zlezel v njega, ali on v mene . Očaral me je. On se je trudil dolgo, da je spravil iz mene bajno hčerko vile — fantazijo in postavil na njeno mesto moža — razumnega filozofa. To je pa baš profesor. Varvellu in Conelli-u jako po volji, in zato sem si pridobil prijateljstvo
teh mož, kar ni mala stvar..... Toda morda pa je le
še kaj fantazije v sredi puščave. Denimo na stran filozofijo.....
Koliko novic bi Vam, mnogo častiti gospod, imel jaz povedati. Ne vem, kje začeti, kako končati? Vaš in moj položaj sta si nekako podobna, dal Bog, da bi si bila i koncem leta. Oba zunaj dragih slovenskih goric, zunaj onih visokih snežnikov domačih.... oba pripravljajoč se za skušnje.... oba salezijanca. In vendar, kaka razlika. Jaz se moram še toliko boriti, o kako daleč je še do cilja popolnosti..... Vi tako
— 79 —
ŽIVLJENJE SAVI A DOMljNflKA,
s$izz\]anskŠ>a gojenca v Turinu.
XVII. — Dominikovo občevanje s tovariši.
marsikaj lepega bi lahko povedal o Dominiku, glede njegovega občevanja s tovariši. Naj zadostuje le sledeče. — Dominikov prijatelj je bil vsak; ako go morda kdo .ni.ljubil, ga je radi njegovih čednosti gotovo spoštoval. Njegovi največji prijatelji so bili udje družbe ,,Čistega spočetja." Ž.njimi se je naj češ če shajal, da se je mogel prosto pogavarjati o svetili rečeh in tako nadaljevati pot popolnosti, katero si je izbral. Izmed teh je posebno ljubil dva, Kamila Gavia in Janeza Masalja. Prvi je prišel že nekoliko bolehen v zavod. Ko nekega dne otožno gleda igrajoče tovariše, ga Dominik nagovori:
—	Kako se zoveš?
—	Kamil Gavio iz Tortone.
—	Koliko si star?
—	Petnajst let.
—	Zakaj si tako otožen? Si morda bolan?
—	Bil sem doma j ako bolan in sedaj nisem še popolnoma zdrav.
—	Hočeš ozdraviti, kajneda?
—	Tudi, še bolj pa hočem spolniti voljo božjo. Po teh besedah je Dominik spoznal s kom ima občevati, zato mu reče: ,,Kdor želi spolniti voljo božjo, mora posvetiti samega sebe. Ali se hočeš posvetiti?" „Da," odgovori Gavio. Nato mu Savio v kratkem razloži, da vsak, ki ima namen spolno-vati vestno svoje dobžnosti, lahko pristopi k družbi čistega spočetja in tako ima lahko sredstvo, da postane svet. Gavio ga je pazljivo poslušal; da bi bil pa popolnoma gotov o novem načinu življenja, ki mu ga je Dominik popisoval, je vprašal: ,,Kaj mi je torej storiti?" Dominik mu je odgovoril: „Naša svetost obstoji v tem, da smo veseli. Varovati se moramo le greha, ki nas oropa milosti božje, kot največjega sovražnika; prizadevati si moramo potem, da vestno spolnujemo vse svoje dolžnosti. Pred vsem si pa zapomni: Servite Domino in lae-titia, služimo Gospodu v svetem veselju."
Te besede so utolažile Gavia in od onega dne je postal poseben Dominikov prijatelj. Toda kmalu se je povrnila prejšnja bolezen, tako da je po dveh mesecih, ko se je nahajal v zavodu, mirno zaspal v Gospodu. Bilo je 30. decembra leta 1856.
V bolezni mu je Savio stregel in hotel je cele noči čuti pri njemu, kar mu pa njegovi predniki niso dovolili. Ko je Gavio umrl, se je Dominik zadnjič podal k njemu in ko ga je videl ležati mrtvega, je vzkliknil: „'Zbogom, Gavio, prepričan sem, da si ti gotovo v nebesih: pripravi tudi zame ondi prostor. Jaz ostanem vedno tvoj prijatelj dokler bom živel in mclil bom za pokoj tvoji duši."
Svoje tovariše je nagovarjal naj ne zabijo moliti
za umrlega Gavia. Večkrat jim je ponavljal te-le besede: „Ako mi sedaj molimo za našega tovariša, bo ob naši smrti Bog določil, da bodo drugi za nas molili."
XVIII. — Dominik in Masalja.
ngfolj tesno prijateljstvo je Dominik sklenil z Ja-JSp nezom Masaljo iz Marmorita pri Mondonio. Prišla sta oba istega leta v zavod in oba sta imelo željo, da bi postala duhovna.
—	Nekega dne je Dominik rekel svojemu prijatelju: „Ne zadostuje, da hočeva postati duhovna, temveč si morava tudi prizadevati, da doseževa kreposti, ki so k temu stanu potrebne." Na to mu je Masalja odgovoril: „Ako storiva, kolikor je od naju odvisno, nama bo Bog gotovo dal milost in moč, da postaneva vredna, stopiti v njegovo službo.
Duhovne vaje sta opravila z vzgledno marlivo-stjo. V tem času se je njuna ljubezen podvojila in začela drug drugemu zaupati notranje težave in ovire k popolnosti. Po končanih duhovnih vajah je Dominik rekel tovarišu: „Želim, da sva res prava prijatelja; prava prijatelja za dušne reči. Zato naj vsa,k izmed naju pazi na pregreške drugega in mu jih pove da se jih moreva v prihodnje znebiti — , tako, ako vidiš kaj dobrega, kar bi lahko storila, ne zabi me opomniti."
„Rad bom to storil zate, dasiravno ne potrebuješ; ti pa moraš opominjati mene, ki sem starejši od tebe in imam toliko napak, katerih se moram otresti."
Odtlej sta Dominik in Masalja postala prava prijatelja, njuno prijateljstvo je bilo trajno, kajti slonelo je na čednosti. Tekmovala sta med seboj z dobrim zgledom in z nasveti in tako drug drugemu pomagala k svetosti.
Koncem šolskega leta je smel vsak iti domov na počitnice, vendar je bilo mnogo takih, ki so raji ostali v zavodu pri don Bosku — med temi tudi Savio in Masalja. Ker so ju pa doma težko pričakovali, sem jima zapovedal in šla sta pogledat drage domačine; ostala sta pa le toliko časa, kolikor jima je bilo zaukazano. Zakaj so dečki radi ostajali v zavodu med počitnicami, lahko razvidimo iz sledečega pogovora med don Boskom in Dominikom.
—	Zakaj ne gresta domov za nekaj časa ? -— Dominik se je nasmehnil in ni odgovoril.
—	Kaj pomeni ta nasmeh?
—	Vem, da naju doma starši željno pričakujejo, tudi midva jih ljubiva in rada bi šla k njim. Vem pa tudi, da je ptiček varen pred jastrebom le kadar je v kletki — manjka mu prostost, ima pa varno svoje življenje. Tudi midva sva podobna ptičkom,
— So —
80
zato raje ostaneva v zavodu, kjer je popolnoma zavarovana najina čednost.
Ako bi hotel opisati čednosti dečka Masalje, moral bi ponoviti večinoma kar sem doslej omenil o Dominiku, katerega si je vzel za zgled. Bil je trdega zdravja in v učenju mu ni kilo jednakega; po končanih latinskih šolah je stopil v semenišče. Bil je srečen, ker je dosegel konečno svoj cilj — toda ni trajalo dolgo njegovo veselje. Lotila se ga j9 huda bolezen, vsled katere je moral iti domov, da bi zadobil izgubljeno zdravje. V tem času je pisal Dominiku sledeče pismo:
Dragi prijatelj !
Mislil sem, da bom ostal doma le malo časa in da se kmalu povrnem med drage tovariše. Uvidim pa, da se bolezen vedno bolj vleče in negotov jo njen izid. Zdravnik mi pravi, da gre bolje, meni se pa zdi nasprotno. Predragi Dominik, j ako me žalosti, ker ne morem opravljati pobožnih vaj, kakor so v zavodu v navadi. Tolaži me le spomin na one dneve, ko sva se skupno pripravljala za sv. obhajilo.
Upam, da, akoravno telesno ločena, nisva ločena v duhu.
Pošlji mi čimpreje vse moje knjige; ne zabi posebno latinskih knjig med katerimi se nahaja tudi „Hoja za Kristusom." Večkrat hodim na izprehod, in premišljujem: Bom li ozdravel? Ali bom še videl svoje tovariše? Ali je ta moja zadnja bolezen? Kaj bo z menoj, ve le Bog! Jaz sem vedno pripravljen storiti voljo božjo.
■ Ako imaš zame kak dober nasvet, mi ga pismeno sporoči. Naznani mi tudi kako je s tvojim zdravjem; spomni se me v molitvi, posebno pri sv. obhajilu. Ako nama ne bo dano, da ostaneva skupaj na tem svetu, upam, da se bova enkrat srečno našla v nebesih.
Pozdravi vse tovariše, posebno člane družbe čistega spočetja. Tebi vedno udani
JANEZ MASALJA.
Dominik je vestno opravil kar mu je njegov prijatelj naročil, obenem mu je pa tudi pisal tako-le:
Predragi Masalja!
Tvoje pismo me je jako razveselilo, ker po tvojem odhodu nisem ničesar zvedel o Tebi: sedaj vsaj vem, da si še med živimi. Dobiš vse, kar si me prosil, tudi mašne bukvice, katere Ti posebno priporočam.
Praviš, da Te žalosti, ker nimaš priložnosti, da bi opravljal nabožne vaje kakor jih imamo tu. Tudi meni se godi isto kadar sem doma. Jaz sem tedaj šel vsak dan v cerkev obiskat Najsvetejše in peljal sem seboj tudi druge dečke. Ondi sem jim čital kako poglavje iz mašnih bukvic — ako ti je mogoče stori tudi Ti tako. Omenjaš, da ne veš,
boš li prišel še kaj pogledat v zavod; vedi, da se tudi jaz jako slabo počutim in slutim, da bom kmalu moral zapustiti ta svet. Napraviva tako: moliva drug za drugega, ,da bova pripravljena na smrt.. Kdor izmed naju bo šel prvi v nebesa, naj pripravi prostor za drugega, da se bova mogla enkrat oba veseliti v nebeški slavi.
Naj nama ljubi Bog dodeli, da postaneva kmalu sveta, ker drugače bo manjkalo časa.
Vsi tvoji tovariši Te žele videti in Te srčno pozdravljajo. Jaz pa ostanem vedno Tvoj zvesti
Dominik Savio.
Dnevi dečka Masalje so bili šteti. „Sprejel je z največjo vzglednostjo svete zakramente — tako veleč, gospod dr. Valfre, župnik iz Marmorita — in končal to zemsko življenje ter se preselil v nebesa."
Novica o smrti dragega tovariša je Dominika zelo užalostila; akoravno vdan v božjo voljo, je dolgo časa jokal za njim. Prvič sem tedaj videl na njegovem angelskem, obrazu znak žalosti, prvikrat sem ga tedaj videl jokati. Ta izguba je dokaj po trla Dominikovo srce in tudi njegovo zdravje se je vidno poslabšalo.
(jDalje).
Kipar Andrej Rovšek.
Z gosp. Andrejem Rovšek-om je dne 3. marca zginil mož, ki je s svojo umetnostjo družil ponižnost in veliko pobožnost.
Pred dobrimi 15 leti je utvoril v Ljubljani svojo podobarsko delavnico in njegovo ime je hipoma zaslovelo po celi deželi. Njegovi izdelki so pravi kras cerkvam. S svojo ponižnostjo in prijaznostjo si je znal povsod pridobiti spoštovanje.
Naklonjen salezijancem se je sam ponudil, da je preslikal kip Marije Pomočnice, altar in taberna-kelj. Tudi pri lurški votlini se je pokazal gorečega, delavnega sotrudnika.
Naj počiva v miru blagi mož in naj dobi plačilo pri Bogu, za katerega čast in slavo je mnogo storil po slovenski domovini. Pridni sosrudniki in so trudni ce naj se ga pa spominjajo v gorečih molitvah.
Z dovoljenjem Nj. Emin. kardinala nadškofa turinskega Tiska „Salezijanska tiskarna B. S." Via Cottolengo 32, Turin (Italija) Odgovorni urednik za Italijo: Jožef Gambino. Upravništvo: „Collegium Salesianum" — Rakovnik pri Ljubljani. Odgovorni urednik za Avstrijo in Ogrsko ; Josip Valjavec.