Spoštuj prirodo!
Spisal Lud. Potočnik (Dalje.)
Ob koncu šolskega leta.
epo poletno jutro je. Pred šolo se zbirajo otroci, ki so praznično oblečeni; zakaj konec šolskega leta je. Zgolj pridni učenci so to, ki delajo svojim staršein in svojim učiteljem veselje. Vsak je prihajal z radostjo v šolo in ;e biJ žalosten, če )e morai katenkrat ostati čoma.
V razredu so čakali  izpričeval.  Četudi ni vest ni-komur očitala lenobe,  je  bilo nekalerim vendarle malo lesno  pri  srcu.   Ko je pa  stopil   gospod   učilelj  nekako  posebno  vedrega obraza v Solsko sobo, je takoj vsem nekoliko odleglo. Gospod u^itelj pa jih nagovori tako-le:
,Dragi  moji   učetici!  Deset  mesecev je preteklo,  odkar ste se v tem
kem letu prvič zbrali, da bi se zopet kaj novega in kaj dobrega naučili.
ct mesecev je za bolnika,  ki mora veliko trpeti in prenašati hude bole-
, cela večnost. Nara pa je čas tako hitro potekel, da se nam zdi, kakor
".: bi se bila šola šele  komaj dobro začela,  ker bili smo pridni in nam je
čas hitro minil. Ker ste bili vsi tako skrbni  in marljivi, vam moram  danes
nekaj prav veselega povedati: Naučili ste se vsi toliko, da ste vsi sposobni
zn višji razred."
To je bilo veselja, ko so olroci to zaslišali. Oči so se jim iskrile, lica jim žarela in se smejala.
.Najboljše izpričevalo," pravi gospod učitelj dalje, ,ima Toraaškovčev TonCek, ki pa se hoče od nas ločiti in iti v rnesto, da bo še dalje hodil v šolo. Hočeš li, Tonček, res to storiti?"
»Da," odgovori Tonček krepko in veselo. ,In kaj hočeš biti, ko dokončaš šole?"
-~    164   ¦—
nUčitelj," odgovori zopet Tonček.
,Prav je tako, Tonček! Nič ni lepšega kakor biti učitelj in imeti dot>re, pridne učence. Mi vsi ti želimo, da bi tudi v mestnih šolah vedno takolčpo napredova! kakor si tukaj. — Da bodo tudi vaši dobri starši lahko vid«'', kako sle se učili, vam hočera zdaj razdeliti vaša izpričevala."
Preden pa so učenci ostavili šolsko sobo, stopi pred učitelja Tomaš-kovčev Tonček in se v imenu vseh učencev zahvali gospodu učttelju za nauke, ki so jih med letom od njega prejeli, in mu želi vesele počitnice-
Gospoda učitelja je ganila ta hvaležnost njegovili učencev, in tudi on se jim je zahvalil za njih pridnost ter podal vsakemu v slovo roko in jim tudi želel veselc počitnice.
Učenci so se veseli in zadovoljni poslovili od svojega Ijubega učite^ja-Spotoma pa so se ves čas pogovarjali le o svojem gospodu učitelju ii1 o svojera Ijubeznivem tovarišu Tončku in so že naprej določili, da bo on tudi tako dober učitelj, kakor ga imajo oni sedaj.
*
Slive, hruške in jabolka so dozorele.
Pred Tomaškovčevo hišo stoji uprežen voz. Po sadnem drevju okolo hiše pa so takrat nemirno skakali ščinkovci, liščki, sinice in druge ptice °d veje do veje ter se glasno pogovarjali.
»Gre, gre, gre!" zazvrgoli ena izmed teh ptic.
,Čemu, zakaj in kam?" vpraša druga.
,V mesto se učit, učit."
»Učitelj bo."
»Kdo nam bo pozimi dajal jesti, jesti?"
.Škoda, škoda!"
Tedaj pa stopi na prag Tonček, pvaznično oblečen, in za njim pridcjo oče, mati, njegov mali bratec in sestrica.
Tonček je sicer veselega obraza, vendar pa ima solzne oči, zakaj po-slavlja se od svoje Ijube matere. Tudi materi stojijo solze v očeh.
»No, zdaj pa le pojdita!" reče mati očetu in Tončku. .Treba je, diise podvizata, da ne zamudita vlaka. Tonček, le glej, da boš pošten, vesten in skrben ter da se boS pridno učil in Iepo vedel!"
,Bom, mati, bom," pravi Tonček in seže materi zadnjič za slovC v roko. Sede v voz, konj potegne, in voz jo zavije na pot.
Tedaj pa so ptiči začeli peti kot bi hoteli drugdrugega prekositi. Tudi oni se hočejo posloviti od svojega ljubega Tončka.
»Prosim, oče, malo postojte, skoraj bi bil nekaj pozabil."
Oče ustavi konja, Tonček pa se ozre nazaj, kjer je na pragu še vectoo stala mati, in zakliče:
,Mati, prosim vas, ne pozabiti pozimi dajati ptičkam jesti!"
,Ne bom, Tonček, ne bom; le brez skrbi bodi!"
Bič je zopet zažvižgal, in Tonček se je zopet peljal dalje; ptičke P* so mu ves čas veselo pele v slovo in zahvalo!                                (Konec)