in njem sovražniki. Spisal Fr. Kosar, korar Lavantinske stolne cerkve. Izdalo katoliško-tiskovno društvo v Mariboru marca meseca 1872. Snopič IV. Katoliška cerkva in njeni sovražniki Spisal Fr. Kosar, korar Lavantinske stolne cerkve. Izdalo katoliško-tiskovno društvo v Mariboru marca meseca 1872. Snopič IY. V Mariboru. Založilo kat.-tiskovno društvo. — Tisek od F. Skaze in drogovih. „ Otroke sem zredil in povikšal; oni pa so me zaničevali.“ ha. 1, 2. 47657 /§V' b£, o% V le i< "5 <\ V A ferni Slovenci! Nekdaj so nas naši sosedje radi imenovali „pobožne Slovence 1 ', in ta priimek nam je služil gotovo v čast pred Bogom in pred ljudmi. More¬ biti smo ga v obče tudi zaslužili; vsaj niso imeli Slo¬ venci večega veselja, kakor svoje lepe cerkve in lepe cerkvene shode in častita sveta opravila; vsaj se niso o ničemur toliko radi pogovarjali, kakor o lepih pridi¬ gah, ki so jih slišali, in o imenitnih cerkvenih sveča¬ nostih, ktere so obhajali ali na ktere so se svetoželino pripravljali, in vsaj niso nikogar na sveti tako srčno ljubili, kakor svoje dušne pastirje, ktere so naj rajše svoje „duhovne očete" imenovali, in ni bilo za faro bolj brhkega dne in obilnejših solz, ko takrat, ko so pridni dušni pastirji slovo jemali in se selili v druge kraje. Toliko bolj britko prihaja rodoljubu pri srcu, ko vidi in sliši, kako ta nekdanja goreča pobožnost med ljudstvom umira, kako se neki, veri in cerkvi, neprijazni in celo sovražni duh med Slovence vsiluje, kako se trga nekdanja prisrčna zaveza med duhovskim stanom in med slovenskim ljudstvom, kako se govorijo zdaj bolj tiho, zdaj bolj glasno in očito besede zoper vero in cerkev in njene služebnike, in sicer besede tako grenke, tako žaljive in strupene, da nehote žalostni zdi¬ hujemo : Moj Bog! kam smo prišli in kam še pridemo ? Je li pa vse to domači sad, ki ga je slovenska zemlja rodila ? Rečemo: da ne: in odgovorimo s hiš- 1 * — 4 nim gospodarjem v sv. evangelji: „Sovražni človek je to storil.“ (Mat. 13, 28.) Slovenci namreč smo mirno na svoji rojstni • zemlji živeli, jo pridno obdelovali in poleg tega v obče tudi Bogu veselo služili; sosedom nismo nadlege delali, se nismo vtikali v njih domače življenje in jim zlasti nismo vsiljevali ne svojih narod¬ nih šeg, ne svojega jezika, ne svoje vere. Ali časi so se jako spremenili. Nove naprave in nove postave so dokaj tujih ljudi v naše kraje pripeljale, kteri so se po pravu „svobodnega nastanovanja“, ki ga zdaj vsak ima, tu in tam med nami naselili in vdomačili. Zlasti ob železnicah in fabrikah vidimo mnogo ljudi, ki niso ne našega jezika in mnogokrat tudi ne naše vere. Pa mnogo teh tujcev ni zadovoljnih, da zamorejo mirno med nami živeti in svoj kruh si služiti; oni se vtikajo tudi v naše srenjske, cerkvene in narodne zadeve, hočejo spodriniti naš domači jezik in naše narodne šege, vznemiriti našo vest, zbuditi v nas hude dvome in nevarne želje, v zaničevanje spraviti našo katoliško vero in cerkvo, in razdvoj in sovraštvo zasejati med slovenskim ljudstvom in njegovim nekdaj toliko ljubljenim duhovništvom. Zato smo rekli: ,,Sovražni človek je to storil Pa to še ni. vse. Mi imamo sedanji čas tudi „svo- bodo tiska“, to je: vsak sme svobodno svoje misli tudi po spisih, knjigah iu časopisih razodeti in razširiti, za- branjeno mu je le toliko, da nobene deželne postave pri pisanji ne prestopi. Svoboda tiska v pravem pomenu je zares ena naj imenitnejših pridobitev novejšega časa; je silno imeniten, dragocen in važen dar, ki ga tudi mi katoličani in narodnjaki visoko spoštujemo in nikakor iz rok spustiti nočemo, ker po tej pravici si tudi mi s peresom svobodno braniti zamoremo svojo vero in na- — 5 — rodnost. Ali kakor ima resnica, čednost in pravica svoja peresa, ki ji pridno služijo in mnogo lepili spisov, knjig in novin tudi za slovensko ljudstvo pišejo; prav tako ima pa tudi zmota, laž in zvijača, krivica in raz- ujzdanost svoja peresa in sicer — ker je človek vedno bolj nagnjen k hudemu kakor k dobremu — ima ravno ona sto in tisoč peres, ki ji marljivo strežejo, svobodo tiska na hudo obračajo in brez števila zapeljivih, po- hujšljivik in razdražljivih spisov, knjig in časopisov po svetu širijo. Kes je sicer, da večidel teh poliujšljivih spisov, kolikor so med nami znani, je pisan v nemškem, tedaj nam tujem jeziku; toraj bi bili ti spisi tudi manj škodljivi, ko bi jim nesrečna nemškutarija za deklo ne služila. Slovenci namreč se po dolgih letih v nemških šolah res niso mnogo nemškega naučili, ali kakih par sto besed si je vendar eden in drugi zapomnil, kar je ravno zadosti, da če tudi drugih morebiti koristnih se¬ stavkov v nemškem časniku ne more umeti, pa vsaj to nmeje, če se vera in cerkva prav grdo zasmehuje in duhovski stan prav neusmiljeno psuje in obrekuje. Kar pa dekla nemškutarija sama ne zmore, ji slovenski Ju¬ dež pripomore. Zmirom bolj pogosto namreč se prika¬ zujejo slovenska peresa, ki so čednosti in resnici službo odpovedala, pa se v službo ponudila laži iu pohujšanju, ki za denar celo naj hujšim sovražnikom našega naroda služijo. Vsaj še menda niste pozabili onega lista, — lista tako grdega, kakor menda še nikoli ni pisan bil v slovenskem jeziku — ki se je ob zadnjih volitvah v tisočih iztisih med vami trosil, in ki je črez vso mero nesramno obrekoval naše poštene narodnjake, zlasti pa slovenske duhovnike ? Povejte sami: ali ni bil oni list pisan bolj s strupom, kakor s črnilom? Ali — 6 ni imel skoraj toliko laži, kolikor besed? In Slovenec je bil, ki je svoje pero za denar posodil našim sovraž¬ nikom, da jim je oni list na slovensko prestavil! Ali ni bil to prav Judež slovenski, izdajalec našega naroda? Zato še enkrat ponovim in rečem: sovraštvo zoper vero, cerkvo in duhovništvo ni domači sad slovenske zemlje, ampak sovražni človek je to storil, ki je med pšenico mirnega in pobožnega življenja med nami vse- jal luliko razprtije in sovraštva do vsega, kar je narod¬ nega in božjega. Ker pa vsi vemo, da lulika rajše in hitrejše raste, ko pšenica, in da se človek sicer bolezni naleze, da še pa nikdar nismo slišali, da bi se bil kdo zdravja na¬ lezel : zato je treba, da se lulika ob času iztrebi in po¬ hujšanju, kolikor mogoče, jez postavi. V te namen katoliško tiskovno društvo svojim družbenikom podaje ta mali darček za velikonočno pi¬ sanko, v kterem le tri splošna vprašanja stavi in kratke odgovore daje, z željo, da te vrstice pazljivo berejo in jih zlasti ob nedeljskih večerih svojim domačim in so¬ sedom v prijaznih pogovorih razlagajo. Ako vam bode te darček po volji, vam zamoremo s časom še s kterim drugim postreči. Začnimo tedaj v imenu Božjem ! Pryo vprašanje. Ali je cerkva kaj zadolžila, da jo ljudje toliko sovražijo? Ne; temveč sovražijo jo ravno takč po krivičnem, kakor so sovražili njenega začetnika Jezusa Kristusa. 7 — Da to spoznamo, se edino vprašamo: Kaj je cerkva ? in damo dvojni odgovor: Cerkva je naj slavnejše delo usmi¬ ljenja božjega na zemlji; — cerkva je naj veča dobrot¬ nica človeštva. I. Cerkva Je naj slavnejše