Gnila smetana dežele
(iz romana)
En zanič čevljar in en zanič čevljar je na Tolminskem tik po vojni dalo pet čevljarjev, kar se da naprednih. Ne zmrzal ne rakla jih ne bo sklatila, prej bo zmrznilo drevo.
Klavrne razmere kronajo pritlikavce.
Sahnili bodo, gnili - do takrat pa?
Grajske razvaline je ohladil mrak. Od Soče se je kodrala meglica. Zadnji žarek je potonil z lin pri
Sv. Urhu, starka se je vračala z grobov, kot pike zvezd so tam gorele sveče, vrata je pustila na stežaj, se vrh ramen povezala v črno culo.
Kozlov rob, je Srečko poiskal k robidi - Tonkin plašč je vzhajal z rjavih kamnov. Kite so ji kot kanarčka padale s hrbta. Se stresle v strah, če je z lesnike kljunil kos, razgibal trsko kraj steze v kačo. Kam, ji je sledil krog stolpa, če je eden slab? Življenje gre tako nikamor. Kot balončki z latnika na veselici pokajo laži. Laž na laž ko dež na dež pod jesen. Kaj naj ji povem, da bi odprla skozme - do takrat pa tujca, Tonka v soju sinjih sanj, jaz?
Izdolben, trhel, kot z mravljišča.
Saša Vuga
366
367
Gnila smetana dežele
Vitez me je v sedlo vzel, je rekla. Divja raca je ta hip kot glisto vlekla čez nebo Pištolov krik Naj se ustavi čas. Bolsnil sem v oblak, ji kazal s prstom - s svilo svojih ustnic mi je Tonka zvezdni prah obrisala z oči. Se mi prižela, ko da me objema vonj po sivki. V noči zveš, kako si sam. Sedela je na deblu od povodnji, v koreninah. Vitezu je prst omahnil, pljuski Soče v prod so plivkali v peket, mesec je prek skal oprl brv, tam so stali: Sence, stroge, straža. Mrli v mir, ki si je vrh valov razpletal bele kite.
Kje se loči nič od vsega, se nočem vprašati. Za kaj sem kaj počel, se nočem vprašati. Kdaj me bo temno jadro potegnilo prek, se nočem vprašati - v soparah daleč kraj morja zajekne zvon. V megli kdaj prižvrklja spomin, rdečkast čad kot z jamborne svetilke, se pomika vštric, hlapi. Ga ni. Je bil? Oblečen sem v usodo svojih dni: Naj vrč udari v kamen, kamen v vrč, obakrat bo za vrč slabo.
Poznam ga, ki je pisal dnevnik ali kaj.
Florijan, Flavijan, pozabil sem. Fabijan, z ostudno brazgotino v licu, tolikšno kot skrb goldinar: Notri se je režal zob. Kožo mu je zluščilo s temena, s pihljem las je bil kot petelinček - stokal je, blazine grizel. Zimsko noč pa vstal v škornje, sveženj listov zvil v klobaso, se odromal v senožet. S kolcem, ta Fabijan, zarinil rokopis v krtino. Zvalil kamen - en čevljar in en čevljar? Le na Tolminskem tik po vojni pet zanič čevljarjev.
»Za svobodo bo dovolj, če misliš, da si res svoboden!« pridiga Upognjeni Matija. Kot v nedeljo hribovki, opiral se je na kolo: »Če punca hoče zdravega otroka, Jobčevka, mu nohte mora gristi, striči ne!« Čaka me v naočnikih na vzmet. Kot mišjo past si jih nastavlja kraj nosnic - ta bi me utopil v šolnu, ki ga ribič pod nočjo ujame z Idrijce.
Ko je takrat, v nozdrveh nestrpen kot lisica, zropotal v Tolmin, je že vrh klanca dol vpil na plat zvona: »V vasi vre! Je Srečko Rev od mrtvih vstal! Na pomagaj!« Felicijan Cijan je, pijan, podpiral vrata. Mahnil, naj ne praska, kjer ga po neumnem ne srbi. Matija je scoklal naprej - opit je za opitim butal s hišnih voglov. Pred županstvom sta vreščali ženski. Eni se je zvegnilo. Ujela se je ob kamnit steber z zastavo, sopla. Druga jo je božala po čeveijcu na vijoličasto pentljo:
»Srečna, Lenči, srečna, kakšen vojni plen!«
»Kar nimam več v hlačkah, naj bo na nogah!«
Po notranjem dvorišču mračne stavbe sta zaripla starca tresla sod. Uho pristavljala ob veho. Suh stražar z rdečo rutico na čiravem, kokošjem vratu je zarjul k Matiji, naj vtika prst v lastni popek. Se, razburjen, z muko vrnil:
»Kdo da je od mrtvih vstal?«
Matija ga je zvlekel na hodnik. Tik sob - je tu kdo zbrano bruhal v predal. Se zgoraj kdo natančno mimo močil v košek za papir. Upognjeni Matija je razbral, da so pred polnočjo izropali Abujo, narodnjaka, vinskega trgovca v Gorici. Pijač je za potop - stražar je, trmast kot kljuse, obstal. S pestjo pozdravil. Se pogrnil za bakren čeber z izdrto palmo. Spustil vzdihljaj, začumel.
368
SašaVuga
Pištola je kot lucifer v tronu, razkoračen, spal na školjki. Suval k vrvci za vodo. Scedil zdaj zelenkast mrest mehurčkov, potlej zbrbotano kletev z ust.
Kot star obliž je veko strgal v Matijo:
»Mir, nobeden vstal! Se jaz ne, pa sem živ - od mrtvih! Mir, je prav, kot je. Bom hladno rekel, ne sprašuj: Kdor ve preveč, se bo v Deveto vas o njem na lepem zvedelo, kako ni vedel nič!«
Glava mu je spolznila nazaj, kot kapa z las.
Upognjeni Matija je spaberkoval pet kjantaric. Jih skril v vrečo. Se potuhnil v sodni dan. Vrh klanca pil, se s palcem delikatno brisal. Gledal čez Tolmin: Divjaške krike tam je scvrl šop raket. Jih kmalu zluknjal žvižg zgubljenih krogel - zleknil se je v rebra. Se odgnal, steklenke so kot koklje klokotale. Star obcestni kostanj se je črno vnel od vranjih kril.
»Več glav več ve o tem, da nič ne vem: Tolmin, ta starodavni kraj, se bo zdrugačil v gnezdo tepcev!«
Zevnil je, z medeno ihto pozvončkljal. Veter mu je s cvetnim listjem svaljkal lice, ustnico napenjal v turški lok.
Mrak se je kot rabljeva kapuca v vetru trgal k Soči. Drugo je zaplala noč - kam? K Tonki skoz prepihano podstrešje, k senčniku iz belega blaga, ob vrček z mavričastim cvetjem za nabornike: V zatohlost hrope iz okvira proti Bovcu slika Devetakovega avtobusa krog 1911. s svetilkama na petrolej, z železnimi kolesi zadaj, z gumijastimi spredaj - kam?
Tonka je med grmi dol prišla ko topel madež:
»Kaj bi rekel, če bi vedel?«
»Kdo kaj? Oče? Da sva tu?«
»Prej bi ga podrla kap.«
Voščeno zlizani obraz madone si je skrila pod ovratnik. Se zatanjšala v nemir - s čela ji je, rahel kot otroška veka, trepetal robidov list.
»O čem si mislil?«
Pol se je zagledal vanjo, svetlo v grbi grajskega zidu. Se pol obesil na podolžno vejo:
»Tam, Tolmin - pet prašnih žarnic in tema.«
Vrtavka, vrtiljak, se mi vrti krog uhlja, če sem sam. O čem? Utrip družin tam doli v nočni vlagi. Sence z okna. Dremasto bedenje ob zgorelem ognju. Domorodci, bolni od Gregorčičevih stisk: V še tolikanj potuhnjenem krjavlju so našli osvoboditelja, si ga vsedlali na hrbet - o čem? Fižolček, mi je oče pravil, me na čevlju gugal, v drncu sem vpil: Iha! Pomnim nemega soseda Čfvčka. Je črevca zbiral, jih sušil za kontrabas. Nestrpno mukal v spovednico, grehov bi se rad otresel - pisati ni znal, o čem? Se zmislil pesmi hribovca Podreke iz močvirskih ječ:
Tukaj pešajo moči, ostale bodo le kosti.
369                                                                            Gnila smetana dežele
Pa pisma v torbici ujetega podčastnika: »Precej utrujen - lep izraz za smrt?« Slekli so ga, ugasili, otrdel je - gola noga je štrlela kot navkljub v zrak. Je padal sneg, Nemci so jih spet raztepli: Grogl se je z bega splazil trmasto samo zato, da bi ubitemu natrgal s kroglo v izzivalni, sinjkasti podplat. O čem? Vsa naša leta bodo leta zgodb o tistih letih.
Piš je spolznil, j ar skovir, ga zmrazil:
»Kdo je zvezdi tam ukazal mesecu pod spodnji rogelj? Če odgovoriš, dobiš deset.« Objel jo je - ko da ji je čez plašč prisil lisičji rep:
»Deset!«
Z nasmehom ga je, z molkom grela.
»Tam - o čem? Grobovi so kraj Soče rasli kot nad njimi gobe. Ljubosumno spomnil stropa v tvoji sobi, s packami kot mrenaste oči - bolščijo plitvo, zbliža na hrbet, odet s trstiko lune. Spomnil z ihto, presenečen: Jabolko, cvetela si z lesnike, ki je oče! Navsezadnje spomnil na udobni, drugi Devetakov avtobus s tablico 124, trdih gum na vseh kolesih, z lučmi na karbid - je konec vzel 1916. v Baski grapi, zvrhan ranjencev, na mah jih je granata spremenila v trupla, greš? Grajski okostnjak te je prevzel - če bom krepak, pred smrtjo kdaj, ti bom zaupal zgodbo z grbastim profesorjem. Za njim kaplja v megli nekakšen stok, tiktakasto, kot ura na utež. Tam - pet prašnih žarnic in tema.«
Tonka se mu je primanjšala. Si krog vratu lase zaprla kot svilen dežnik:
»Kar te poznam, bežiš. V misli, v dež, včasih k meni - okostnjak? Čeprav od Soče gor spodbuja z radovednostjo, sem prvič tu: So v torek zbobnali, kot jim starinsko rečejo, zaupnike. Spričo prehlada se je oče mrščil, smrkal v sipek - se napreklal čez kolo. Sejo sta sestavljali pomembni točki: Brzojavka Stalinu. Polšesti mesec pred proslavo revolucije? Pač, samo tako ne bo pozabil na Tolmin. In vroč pozdrav tovarišu v orožju, predsedniku vrhovne oblasti, Kalininu, za sedemdesetletni rojstni dan. Ga niso lani dali v grob? Doma je oče legel s pljučnico, vendar vročično domišljav.«
»Ah, druga pa?«
S steze nizdol sta zbujala zaraslo kamenje. Kot kure v gnezdo se je kraj neba stiskalo pet grahastih oblakov. Strt kozolec je stonogo klopotal čez polje.
»Prav tako Pištolova: Živinče iz Ljubljane ima v slasteh gradove. Hitro naj, po starih risbah, saj jih bo kod kaj, na Kozlov rob oblast vzdigne grad, ki je zatlačil kmeta v dneh kobilic, grint, potresa 1511. Bom rekla prej kot zmeraj ti: Spotegnjen, prežav kot propadel semeniščnik. Še pri klanju drv v lopi zdrevenel, zravnan - kdo žabasto zavistnih je očetu dal ime Upognjeni Matija?«
Zvezde so ji lile čez oko. Smehljala se je v iskrah, kot studenec v žled. Na cesti, zvrnjeni z ovinka v breg, sta tiho stopala, vštric, po svoji senci.
Mesec je obležal v sivih mrenah - mesec, ta klicaj, kako na trdnem smo, je Srečko poiskal iz temne kuhinje. V spalnici je topa igla praskala
370
Saša Vuga
prek Dvanajstih razbojnikov, je oče kdaj Šaljapinu primaknil svoj zanič posluh, kdaj bruhnil v jok. Veter je na mah prinesel vedro mrzlih kapelj, jih usul čez okno, zbežal v noč: Kot želve kopasti so tam oblaki lezli v kup, ozirali visoke, tenke bilke žarkov.
Z mrakom je skoz teto blisnilo v upor - sinjih ustnic je posnemala udarce bobna v krajevni koračnici. Lopiitala, kot osa vzbrnevala. Podobi sv. Boštjana na hrbet sestavljala nedeljsko pičo za električno kokoš. Obula potlej črne čevlje. Črni češnji sta trkljali s črnega klobučka: Rosa je srebrila sončni vzhod, Upognjeni Matija je pributal, strog, ponujat kruh. »Ker si v čitalnici zapela Rdeči sarafan!« Pod budnim pokroviteljstvom grobarja Kramarja naj bi prodajala mazilo proti garjam Vrelec sreče, Leninove sohice, voščeno cvetje, krste. Kamjončin, s klopmi polepšan v avtobus, bi ob sobotah pritovoril vence. V mračni čumnati, Matija, rahla starka? Vlaga rožicam, Lucija, dobro de. Kramar kolne, cika, pije, pisati ne zna! Ne štej, trgovka, včerajšnjih nerodnosti današnjim v slabost - izgrebe grob, da še tako razvajen mrtvec zadovoljno leže.
»Le zato, ker si v čitalnici zapela Sarafan!«
Kdor brž ne sprejme, se je zgrnil čez kolo, pusti.
Mangia, Matija, je zajecnila, questa minestra? V lenih sunkih se je, deskast, gnal z vasi na kraj vasi, se v krogu vrnil: O salta kajpada quella finestra! Prav, Matija, jej to joto ali skoči z okna - prav! Pokimal je, ji mahnil v pozdrav.
Srečko se je stiskal v zdrsani usnjeni plašč. Poslušal kvečjemu na trg, pred vrata. »Pa sem rekla: Prav! Lačni drob, hitri grob, je Svjatopolkovni razlagal Ficarotta, moram! Oče joče v gramofon. Mi čas smrdi - nas ni zalila gnila smetana dežele?« Zmračil se je v medel smeh. Zmrmral skoz dim, da ima Matija kožo kuščarja, srce ko divji zajec. V uhljih - v uhljih je močan. Ogorek zamečkal v pepelnik, da je škrtnilo: »Tam prek se mi bo truplo predrugačilo v vrečo slabega tobaka!« Stisnjeno ga je ošinila. Kot uharici sta ji čopka gub sršela s senc:
»Pepela, fant.«
Pa hlipnila, se zgrbila, potipala k jahalnim hlačam v tesnih škornjih, srajco z zgubano kravato: »Bichi! Policaj, pred vojno komisar v Tolminu!« Srečko je odskočil, hud. Mrzlično zapenjal gumb na plašču - češnji sta zacincnili s pogrebnega klobučka: »Bichi? Nak, preveč razločka: Ta je pokal v nečimrnost, napet kot pav, oblizan z briljantino.«
»Njemu je bilo lahko!«
Sočo je nakodrala meglica. Spremljala poslednji vrani spat. Veter je ubrisal črni krik. S kajfežem pogasil s hriba žolto kislico, in je bila tema. Kot senci sadrastih mučencev v zakristiji sta molčala. S klanca je v presledkih renčal pes. Lucija je z vzdihljajem ožela usta, zdrla lica v zdrobljen kolač: »Bichi je tenko iskal sovražnike. Nas, Bichi, krog in krog imel. Imel je cilj, ta cilj pomen - pehanje tjavdan po kolenih pa suši. Grešniku brez vere je copot okrog oltarja golgota: Marije ne bo zvabil iz pozlate, ji srca ogrel.«
371
Gnila smetana dežele
Z nasmehom je razprla prste, da bi kam pobožala: »Kje si v službi, da ti je težko?«
S hodnika gor je po stopnicah zropotalo, ko da kdo prevrača stole. Srečko se je stisnil k oknu - s praga je vžigalica zamrla v tolsto, belkasto prgišče. Bled odblesk je sinil iz steklenega očesa. Ju odkril: Polona je v ohlapni suknji, z ruto kot od bolnih zob vdrla.
»Kaj vam je, ljudje, temno kot v vojni!«
Srečko zadnje dni skopari, je Lucija vzkliknila iz prejšnjega nasmeha: »Žarnice odvija, s ščipom sveti!« Vžgala luč: Kuhinja je zebla od razpok v belem, peg pod stropom, prhlih nitk na zidnem prtu z ringarajo dečkov v coklah.
Kot pod jesen dim od ognjev kraj obranih polj je od Polone silil vonj po lesah z jurčki. Križem je šla sem, tja, vzdihovala. S treskom sedla. Se z obrazom, ometanim s sitnimi podbradki, stresla k Srečku: »Prideš, greš! Ko da bi ga požrla Soča, ga izvrgla, ga požrla in tako naprej!«
Pomagala da je pripravljati sobotni zvočni tednik. Franica ga bo podala, naj - seslja od vznesenosti. Prosta zabava bo do polnoči, bo godec Fon igral drobilko, starodavni ples. »Ali drobliko, pozabila sem.« Pa tek deklet skoz vas pod glasnim geslom: »S smučkami v svobodo!« Ni tod kvečjemu za pol malenkosti snega - se nič ne ve, čeprav mi je vse jasno: Vas Modrej je dala za pomoč oblasti v Tolmin tri tepce. V žepu jih ima še tri. In v levem tri. »Nabrusimo kose, puntarska - je prepovedana, po tihem, brez prepovedi.« Ah, če imaš ovčico rad, ne gledaš volne - vračajo se, vračajo! »Kot čevlji na polico! Tri, jih dve, jih eno leto ni bilo - jih pod večer uzreš, vaščane, prašne od starosti, zglodane od Bog ve kod prehojene poti.«
Čebelov Bolti je doma, lasat kot pes. Prilezel je s platneno vrečo, zvrhano mornarskih kap - zaklepa se, s krepelcem spi. Po zraku riše piko v krog. Bo že povedal, je povedal, kdaj bo kaj povedal. Do takrat naj mu, kraj pameti, ne skačemo v besede, pika, krog.
Z nohti v kljun je zobala drobtine z mize.
»Človek je najbrž edino bitje, ki zardeva.«
Srečko je pesti prekrižal čez hrbet: V temi tam spodaj se je Soča vila kot pramenček megle. Hrib se je žalil v nebo. Kraj vrta so skakale veje z jablan, črne, zmršene - Lucija, smehasta v klobučku kot s pogreba, je razprla okno:
»Zrak, zrak v te naše nove dni! Smem? Oči ponujati opolnoči dežju. Rabutati v sape s Soče! Trgati temo, si jo v koren lečen strgati prek prašnih pljuč - me ne bo kot skovir odkril Upognjeni Matija? Voha iz mračin, v sencah postoji. Zapoje, krehne, da bi se prikril. Kletve bzika kot opit Sovdat - ju vsak na mah razloči: Ta pri hoji buta. Oni, z zvončkom potempljan, zvenklja. Skrivnost: Matija ve, brez spovednic, o vseh vse! Ne bo s pincgavcem Puch 1929 zropotal v Tolmin, ker da prežim kraj okna na
372                                                                                                                             Saša Vuga
Marijin let prek Bovca dol, ji kot postovki kličem, pisemca molim pod pazduho: Kot ženska ženski, iz srca v srce, Marija - pri Matijah se v podobnih časih nič ne ve!«
Prestregla je pljusk drobnega dežja:
»O Zdravku, Toni - nič. Ostala sta kot ribi na rešetu.« Vrgla je roko čez prt, jo božala z dlanjo: »Ne stre le streh, prebeljenih zidov - trdnjava je bila ta ruševina! Vojna strese, listje se ospe. Pod zimo kdaj prisluhnem v gramofon, se vije kot zagrljen stok v noč. Pa v škrebet okrog razpok: Podgana? Vdirala da bi, ko ni več nič! Ah, burja grize hiši v rebrca, o Zdravku nič? O Toni nič - ju več ne bo? Kaj naj povem pri Sv. Mavru, ko ji bom zalila rože: Niti v grob ne? Se smejiš?«
»Ne!«'se je Poloni z lica vlekla dolga solza.
Žarnica je plaho plala v molk za mizo. Z nohtov vžigala, ugašala lesket. Prepih je v okenskih zavesah trepetal kot izgubljen metulj.
»Nesreča, pravijo, koti nesrečo, tepec tepca,« ni končala misli o Upognjenem Matiji. Potegnila spod pepelnika papir: »Električna kokoš! Praznično kosilo: Svinjski rep, ozaljšan z brusnicami. Kaša, žlica naj stoji! Črvičkast sir - kod je? Kdaj vendar bo prifrfolela k Soči? Drsamo nizdol kot paglavci v megli krog svečnice na sankah s klanca. Ne zaviramo - smo bosih pet!«
Srečko je zmrmral čez pest, uprto pod obradek:
»Miš. Je kuram kot špehovka. Miš dodaj.«
Polona je zablisnila skoz orošeno steklo - kot nagačena ujed, je Srečko gledal, na žeblju po krčmah. Pravzaprav, je kljunila med krušne mrve, zobala, z natančnostjo lahko pove: Električna kokoš je, spričo zadnjih obvestil, kjer je. Prihaja pa, če pride, v sijaju, kot o svitu luč - z vzhoda. Srečko je z mezincem pikal nos: »Tam prek, je izpred jaslic v cerkvi mahal Skankrč, so pridrli Turki.« So, si je Polona zabrkljala v žep, k platnicam črnega molitvenika, zvrhanim izrezkov, koledarskih zemljevidov, člankov: So, na begu pred svetlobo, ko tema!
Luciji je nemir drhtel v cingeljcih s klobučka: Tonemo, naj poudarita v Tolmin! Revščina smrdi po plesni. Mladim se oči meglijo kot pri starih psih! Rila je Poloni prek platnic, zvezanih z razpokano elastiko za nogavice: Hitro, z brzojavko - kam, naslov?
Srečku se je glava snemala s pesti, se spet nasajala.
»Ta hip je pri rudarjih v Urljutjiipu. V gnezdu iz volnenih kosmov, bička in kobiljih dlak. Iz tajge teče, ob odjugah ribovit, nevaren, Irtiš. Vrata stražijo kozaki. Ženske suvajo s pritlehnih oken, starcem trkajo prek ploskih pleš. Od pokanja ledenih plošč se je pokvaril parnik - parnik? Ni ta parnik duhovita, mojstrska prevara? Osel, kdor bi osla, ki cekine kuje, dal naprej! Nikdar ni, berem, ujetnik iz prve vojne pisma zapečatil brez vzdiha: Zemlja tod je, ljuba žena, žlahtna kot ob Soči gnoj! Pošta pa Sibir.«
Veka se je Srečku, tren na tren, udirala v dremež:
»Kdor ima, se mu doda.«
Lucija je zganila list, ožela usta, kimnila:
»So plemeniti: Drugim hiše jemljejo - nam podrtije ne!«
373
Gnila smetana dežele
Ti prepirljivi, bežno vrženi očitki: Ko da je za vedrom padla, pa mežika z dna vodnjaka, narezana, sprenevedasta, v krajec z zvezdo, je prisluhnil k veži dol, skoz vonj po mačkah, mahu - molk, Polona je skrivaj stegnila prst: Na hlačah se mu je, pod mizo, bliskalo zmečkano pismo. Vzdihnila, obakraj ustnic zvila gubi, sivkasti kot polšji rep:
»Oh, pot bo trnova, drži prek vrtnic!«
Rokohitrsko počasi je pisanje zgrebel v robec. Spravil v plašč - Polona je, sesedla v vrat, mižala na oko, bolščala s steklom. Luč ji je prek zrkla nihala ko drobcena utež.
»Ob vsem smo, skratka, ob vse!« se je Lucija stresla.
»Ob smisel za šaljivosti gotovo ne,« je zamrmral.
»Starci smo otročji. Otrokom hvala dobro de: Hvala.«
Tipal je ob robec, k pismu - ko da ga bo s prsti bral.
Lucija je papirček s prazničnim kosilom zgnetla v kroglico. Jo s palcem gnala do kazalca, k palcu: »Majhnim je precej do vsakršnih obljub.« Tik onkraj je s škripavim kolcanjem oživel gramofon. Snop kapelj je počez oplazil okno. Iz teme je kot ožgan komolec žugala debela veja. »Oslom do zelenkastih naočnikov pa nič! Sem se predvčerajšnjim ujela pri gorjupih mislih. Veter je strupeno vel, kot plin krog Piave v kobariške hribe: Radostni okradenci, uspešne zgube smo! Zatipala skoz mrak, h Gregorčiču
-  ah, ogenj ga je vzel. Bi še, utrinkom večnosti, rojenim za naivne, moč dajal? Danes, vasi ko da ni do rož. Lončki s kapucinkami prhnijo z okenskih polic. Od oleandrov gnijejo čebri. Vidva, vidva - mlad si, so smeti oblite z zlato peno,« je zakrilila v hehet. »Ni poglavitno, kakšna je kokoš
- pomembno je, da nese jajca, Urljutjup.«
»Urljutjup,« se je Polona trudno vzdignila z vratu.
Srepela v Srečka, ko da mu vsiljuje znamenja. Zatrgala k natlačenim platnicam. Zajkeljco iz senc metala v zid: »Pri njih gre vse na strašno hitro!« Zbrskala robat izrezek. Z grajo pomižala k žarnici. »Tam daleč gori se dogaja marsikaj, na belem črno, tu,« trkala v papir:
»Velikega! Za večjo srečo vseh: Leningrad, Paradne sablje za maršale! Mojstri, sklicani od vsepovsod, jih kujejo iz skrajnje plemenitih jekel. V pozlačen ročaj vdevljejo težak rubin, brušen v konveksno petokrako. Zvezdi v žarkih, reci, piši, je 176 krizolitov! Nad umetniško popolnostjo teh damaščank bedi talent Ivana Suvorova, zaslužnega zlatarja: Lani je zakrožil iz turkizov, malahitov in topazov zemljevid SZ za razstavo v Parizu! Svet je zevnil - kdaj je kod ob Soči kmet slišal za smaragd?«
Lucija je z lijaka poiskala zdelano krtačko za zobe - lesen držaj z gosenico ščetin, zvezanih z bakreno žico. Zdrevenela kot svetnica vrh oltarja. Borno ščetko sunila kot palmo v zrak:
»Edino bitje, ki zardeva!«
Dež je pošumel v kratko cviljenje zavor. Srečko se je s stola zlomil. S truščem planil - v vežo je udaril tresk vhodnih vrat. Pred hišo je razločno klopotal avtomobil. Nekdo je stopil pod balkon, kresal z vžigalnikom. Pa se
374
Saša Vuga
razsračil kot v oslovski kašelj. Hip je, dva Polona drezala, naj bi jo zapeljali kam, okrog, nazaj, vsaj domov. Ropot se je zatanjšal v vlažen mir. Od lip čez trg so zdrobencljale v beg, užaljeno, Polonine pete. S klanca kraj Modreja potlej je snop ozkih luči strgal pramen megle. Se kot zlate bur-keljce zabodel v noč.
»Lucija Rev, Kronika tjavdan neke samote.«
V kuhinjo se je kot roj kresnic razletel blesk iz kapelj, cvrčal v tla. Sedla je na rob klopi. Egidij v spalnici je vzcopotal, šklepnil, mrzlično navijal gramofon. Od lajne v glavi ji je šlo na smeh: »Brez tebe in teh zmešanih otrok bi vse bilo devetkrat grše ob vsak pomen!« Z bakrenega pepelnika je rastel grič ogorkov - crknjenih, sesekanih deževnikov. Spod lončka z mlekom jo je, grob, na poti v lepše dni, sumničav, z bankovca opazoval vojak. »Hudobna nisi, Apolonija. Prazna pa,« se je zagledala v zmečkani dar. »Podobnim bo življenje, ki prihaja, milostno po meri.« Sunila si je klobuček z las, ga vrgla v kot: »Za druge pa je skrajni čas, da gremo spat!«
Z okna je v podobi petelinje rože vstajal bel oblak.
¦
Oblačje, breje mlačnega dežja, se je z golobjim mrgolenjem zlagalo za hrib. Tolmin - pet prašnih žarnic. In tema, je Srečko gledal v iskre curkov iz natrganih žlebov, v otožno žuborenje s korcev.
Zgnetli so se na pritlikav tovornjak rumenih, s kaveljcem zaprtih vrat. Pod plahto je zatohlo velo po telečjih kožah, greznici, karbolineju. Vozil bo, kot vsakokrat skoz oni svet, bebčkasti, bolno nedolžni, sprenevedavi Hilarij Zuza - krhal se je vrh ramen, z rokami v žepu držal hlače, kinkal v smeh, z očmi pometal od strani pod škornje: Šest jih je prišlo na pomagaj. Izžetih, tujih, zgubanih od sonca, popadljivih, komaj starih, nikdar mladih. Vsak je bolščal iz samote predse, čvrstih zob, v samoto.
Grogl je tovoril okovano torbico z obvezami. S Pištolovim zdravilom, starim salom, v mastni krpi - Spah je zaplato slanine varoval v vlažni luknji: »Če te antikrist načne, ostrgaš plesen, rano nič kot napackaš!« Veter je kraj jarkov srebal luže, jih prgiščema sejal v luč. Izza senika se je zrisala ohlapna senca, s krajevci klobuka stlačena v odvihani ovratnik.
»Jih imaš?« je vprašal Grogl, oberoč potegnil.
»Jih imam,« je Felicijan Cijan, vonjiv po češpljevcu, kot srečno breme sijast, mil, zviškoma zamrl v kot, na klop.
Z ovinka dol je plahta pokala v klofutkah, vzbrnevala. Koščki teme so iz razpok padali možem prek ust, stisnjenih v porog, v strast. Hilarij Zuza je umetelno dodajal, v sunkih krajšal plin. Je kot po jezeru, na vesla šlo, v zamahih, ujmasto - preprost ukaz:
»Trepalnic si ni ravno treba, Groglec, kot v močvirjih Vandaluzije izpuliti, da bi brž, ostro ugledali sovražnika!« Vendar: Štirje so, z nahrbtnikom. O treh povest molči - medtem ko o četrtem nič ne vem. Prebežniki, ušivci! Podporočniki, le s samokresom. Eden, osmojen, plešast od smodnika, nosi luknjo v licu: »Notri se mu kot pinijolček beli zob!« Zadnjo
375
Gnila smetana dežele
večerjo so, brez leščerbe in brez besed, obhajali pri Križanem. Prespali v stelji, Bogu za hrbtom - Križani zvrh hriba, zmahedran vojščak, jih je za naše imel, hribovca za svojega svojat. Krepčilna noč, v dežju ob svitu so se v gozd zarinili. Dopoldne s kačjih rid v meglo - Felicijan Cijan ni za nikamor, vtika pa se v vse, lahko povem: Za uro veste. Jemljite jo tako, bolj na okroglo. Ne vračajte se praznih vreč. Ali z mrlički v vrečah! Ponovim: »Hočejo jih žive, jih od onkraj, jih Angležem tik spred nosa, jih prek Soče sem!« Prideš, greš, prikazen, tihcema - če naredim kaj lepega v življenju, se smehljam. »Staro salo, Groglec: Zdravi, kjer zdravnik zažene roke v zrak!«
Zuza jih je stresel v grme, sopnil ob Cijana spat.
Iz črnih lukenj je tema pošev srebrila Sočo.
Dvakrat so z vrvjo speljali prhel čoln.
Ga zakrili, se poskrili. Grogl je preskusil staro sovo. Zvrh sipin je hitro kljuknil čuk. Srečko je počepnil k deblu. Kaplje so mu, kot minute težke, z veje trkale za vrat. Žitje, mretje ni nikakršna novost, je bucike tjavdan zabadal v zemljevid svoje usode - čofotanje, ko da reka nosi panj: Bredli so tik plitvih skal. S pestjo drug drugemu čvrsto za pasom. Z ihto, ko da jim ledeni zublji lupijo kosti. Vajeno, kot na manevrih star vojak.
Zvezda je kot večna luč sahnila s pomečkanih kap.
Na produ so visoko vzdignili podplat - kot iz bokalov, v curek, zlili Sočo izza škornjev. Dva sta se zgrabila v krčevit objem. Tretji ju je oberoč trepljal, kot za tolažbo: Jih ni več, strahov, jih ni. Četrti, živčen, je priganjal s samokresom: Se mudi, proč, počez, gor, k obcestnim kamnom! Vonj po prahu je zadišal s sivih trav. Sli so Srečku štiri sežnje stran. Kot srne v breg - pod bekami so se prijazno majale okrogle mizice lapuha.
Prod se je pobelil s praznim, Soča zgubala.
Pa ko da bi se ministrantu v masni mir kadilnica razsula v tla, je Srečka sunilo. Kot če bi, divji, don Penzion s cerkovnikovo pušico, nagolšano s kovanci, strežnika podil vzdolž klopi - zmešnjava, krik. Udarci so razmi-gali grmičevje. Podirali so jih s kopitom samokresov. Noč je s črnimi obliži brisala nabrekle kletve. »Kdo bo tod ob največ zob? Črevca, Firlefanc, razneslo jih bo vrh dreves! Kot psa, psa, vrana ne bo vedela za grob!« Rosilo je z zahrbtnim sikanjem. Ko tolste murve so debele kaplje tleskale spod vrhnjih vej. Srečko se je vsakič stisnil, kot zadet: Stišalo se je.
Suknjič so jim potegnili prek ušes. Ga v uhelj zvezali, kot vrečo za krompir - eden je zamahnil. Zbežal v smešen dir, s kapuco na dva prazna žepa. Treščil v skrivljeno lesniko, z rogovil otresel ploho pljunkov. Se nagrbil: Ko da je ob Sočo pičil blisk, je cvrknil strel.
Grogl je zahukal Srečku.
Onemu se je koleno spihnilo iz hlač. Ležal je, spodvit ko truplo, na hrbtu. Z vrvco so ga tesno prevezah spričo preveč krvi. Jih, dva ob vsakem z glavo v saku, kot krojaške pupe zvlekli čez obraščeni polog, ob spolzki čoln. Grogl se je v skokih vrnil. Z nohtom pikal truplu skoz kapuco,
376
Saša Vuga
k vekam: »Samokres, prekleto! Kam si vrgel samokres?« Čepel je, razkora-čen, v počepih krožil. Z lučjo križem, kratko tipal v peščeno prst. V robido, v trnje - Srečku vmes dajal na znanje: »Če bi se od kod vzel Anglež,« naj kristusa skonča, pregazi reko. Vržemo jih čez, na tovornjak, bom že nazaj. Pazi: Odgovarjaš zanj! Čeprav vse škriplje v njem.
»Ko da se nam sprevrača v zlodejevo jutro?«
Srečko je ošinil rob teme, obrasle z brado smrek:
»Samo jasni se. Veter vstaja. Daleč je do svita.«
Grogl je položil vanj svoj tuji glas:
»Le kaj mi je? Sam sebe bi oblajal!«
Žabje se je pahnil s pet, naježen. Tiho šel.
Veter je sejal svetlobo, s Soče pljuskal hlad.
Srečko se je, zvrhan svoje mrtve teže, vzdignil ob drevo. Nestrpen, hitro stopil skoz nožičkasto zelenje bek - z ovinkov se je z lučmi, škatlast, rezal avto za dovažanje streliv. Črnci bodo poskakali k obcestnim kamnom. S strojnicami, z ročnimi svetilkami prirjuli dol, se je zakobacal nazaj, tik ranjenca. Mu mrzlično razvezal vrvco, robove suknjiča oklatil z glave - onemu je z gladkih senc odseval mesec. Kam naj mu nastavim cev? Grizel si je v raskavo, prsteno ustnico. Spet sunil k deblu, truden, pregnjenih kolen, kot brodolomec ob ostanek jambora - z nevihtnim piskom je avtomobil zdrvel.
Namesto krikov zvrnil k Soči vrišč deklin.
Srečko je oprezoval za rdečo packo vrh koles.
Obraz mu je razpadal v gube, ko da so ga listi bek, steklasti v dežju, porezali - vojak je trenil, tih:
»Pri znožju vašega veličanstva sem. Dobro jutro.«
»Kaj?«
»Tako je komorni strežaj na Dunaju cesarja zbujal.«
»Ti, Fabijan!« je Srečko bolsnil..
»Jaz. Ob štirih zjutraj. Franca Jožefa. In ga do njunih starih let, ob štirih zjutraj, s sirkovo krtačo skopal v čebru. Slab si, bled kot jabolčni olupek. Jaz - te hrup v moji glavi moti?«
Tanjen, bel kositer je žalil oblak. Tu je senca padla s krošnje, tam se je prikazen predla s skal - suh, ubog, Fabijan, s trpkostjo premaganca obakraj ust. »Se reče, da bi se kaj reklo: Mislil sem, da bo do jutra pralo. Zdaj pa luna, na, brklja čez nas, ostanke. Alpski lovci mulovodci so, na moč žaljivo, Kobarid krstili za La pisciatoia dellAlto Isonzo, scalnik Zgornjega Posočja. Ah, nesramni, ah, grdunclji!«
»Ti vendar!«
Kot počeni piščalki je Fabijanu zrak žvrgljal iz brazgotine, tolikšne kot skrb goldinar: Notri se je režal zob. Pihelj las mu je v razmočen petelinji rep gnal z grobo zaceljene, ožgane kože. »Hribi se nikdar ne srečajo, ljudje pa.« Usta so mu, trda, bisernata, plala kot lupini školjk. »Zadnje čase včasih kod na mah uganem silno znan, silno star obraz: A, ti?« Skremžil se je, s prsti
377
Gnila smetana dežele
tlesnil k prestreljenemu kolenu: »Le naključje - vse je le naključje rok! Čeprav sem ondan čudno slišal vijoličast, mehkužen glas: Ne vpelji nas v obup! V bore dneh te bo podrl strel Gospodovih lancknehtov. Ukaz je že izdan. Brez barve so, nevidni - bo vsak odpor zaman.« Glavo je stegnil ped navzad. Spet sitno počil k bolečini, ko da jo podi: »Ah, to življenje - ura bednega somraka, žalost spričo nemoči!«
Pršavica se je unesla. Mir, nasičeno je dihalo s sipin.
S posmehom je oči zavil pod brajdo belkastih meglic:
»S pokola do pokola omahujete. Kot pijanec«
»Omahujemo, Fabijan?«
»Potujeva po istih tračnicah. V nasprotno smer. Lovil sem druge, dragi moj, sebe zgubil, ko me je počasi nekaj zapustilo - kot modrasa lev. Počijem naj v tožen vzdih: Pomislek zmeraj pride ko tolminski ognjegaški voz - z zamudo! Zdaj je naša glavna pomanjkljivost, kar imamo.«
»Plačana s krvjo,« je Srečko zamrmral.
»Poglej, poglej! Poglej - vi, rokodelci smrti.«
»V prazno vrečo biješ.«
»Jah, okoli in okrog pa roj čebel.«
Smeh mu je curel iz lic kot zrak iz luknje v zračnici.
Zmrdnjen, z muko, je Fabijan pogrebel. Dlan zarival pod hrbet. Izgre-bel samokres. Ga spihal mivke, bilk - v šum od Soče je zahrestal šum od vej. Srečko je potegnil krajec suknjiča Fabijanu čez uho. Ramena kljukal, kinkav. Zdel pod grmom kot naplavljen panj: Grogla je zadihanost pehala v kašelj. Kapo si je stlačil z las, polizanih v kolobar in kot pod piskrom striženih. Si brisal močo z vek:
»Nerodno gre. Čolnu se udira dno. Potrpi. Diha?«
»Tiho bevska. Tiho hrope. Tiho kaj pove.«
»Bevska? Vohal je, da smo jim kot volčjaki pri petah!«
Z zasenčeno svetilko je zakosil zmahedrano red v grmičje. Brcal v skljukane okleščke, sikal, brbotal, v drobir - samokres, je Srečko vedel. Boehmische Waffenfabrik in Prag, čedno grobi M 27, častniški. Fabijan ga je tjavdan prižemal k stegnu, skrival v tla. Grogl je utrnil luč:
»Nič! Hudič ga je začaral v pajka!«
Dlan obokal, si prižigal. Klel - dim s tobaka se je v sivkastih zapredkih zdišal mimo bek nizdol.
Tam onkraj se je pod nebo, premreženo z zamolklo domišljijo mesečine, vzbočil hrib. Na mah se je kamnit senik zavegnil v senožet. Vse naokrog so sence smrek odhajale na pašo. Veter je po veveričje klatil kaplje, tolikšne kot lešnik, z vej. Soča je šumela - kot molitev. »Kot molitev, Soča,« se je Srečko zdrl z nog. Fabijanu oberoč, z usmiljenjem, odgrnil spačeni, zelenkasti obraz - prijazno se je z ranjenca jemal prezir:
»Ovce, volka smo povzdignili v spovednika. Rekli, bomo šli nad zle ljudi - najslabši so takrat izdrli meč. Bo dan, ko se boš mračno, s soncem
378
Saša Vuga
v zatonu, vprašal: Nismo streljali v napačne? Ker se boš večkrat vprašal, se me boš večkrat spomnil. V zraku, slišiš? Hrst prašičjih skranj?«
Čuden zven mu je kot medenina robil glas.
»Fabijan, Pištola: V strašnih mukah boš končal!«
»Jaz? Gotovo ne.«
»Kam s tem zmesarjenim obrazom?«
»Kam? Nikamor mi je bolj vabljiv kot paradiž, ki sem dve zimi zanj, kot rečemo, pretakal kri. Pogrezniti smo se pustili. Koliko je cigaret do jutra? Eno daj - zmočil sem jih. Sem jih sploh imel? Soča, mati,« mu je z gub okrog oči sijal nasmeh: »Mati hribovskih otrok! Zmeraj si je v mojih igrah ponudila vlogo: V hrib sem se pognal prek Soče. S hriba sem se, nekako to noč, prek Soče vrnil. Veš, kaj delaš? Bi na mestu scvrčal, kot ogorek sveče, tolikanj je brez pomena ta zločin. Kdo mi bo nocoj črvičkov nasejal v život?«
Kadil je z ihto pijanca - pil tobak.
S proda gor je hrestnilo. Čofotnilo v zatišan krik. »Fabijan, s tem razmesarjenim obrazom, kam v svet?« »Soča, Felicijanu Cijanu sem pomagal krasti ribe iz kotanj. Vozil jih je zdaj pod ajdo, zdaj pod sevkami v Gorico. Zmeraj me je on poklical, si pred vhodom ribal nos - tokrat sem potrkal jaz. Cijan je prežal na čuvaje, jaz sem delal, gol kot Adam: Mrežo metal prek vrtinca, jo potegoval v tolmun. Plohe so napele reko. Tu se je na mah zadrla, tam skočila v šopek pen, ihtasta. Se zavijugnila, zmrmrala v kalen, tih, širok, sovražen tok - obrnil sem postrvi v jerbas. Jih zakril s koprivjem. H kamnu zložil, tolikšnemu kot pšenični hlebec, suknjič, čevlje z žepno brkljarijo. Si lokovški nož obesil krog vratu.  Kot vidra spolznil kraj grmovja, v mrenasti večerni mrak
-  megla se je kot polsten klobuk poveznila na hrib. Felicijan Cijan je žvižgal, se pretikal skoz lapuh. Zaripel stisnil, blaten, brez besed, cunje materi v naročje. Zvrnil žganje, hip zajokal. Hripav, moker, stresal žico z zvoncem pri karabinjerjih. Jim kot nor narekoval v register mojo smrt
-  opolnoči sem z vejico popraskal Križanemu k oknu. Repno perce je zataknil v knjigo, stenj v petrolejko skril. Odškrnil desko s konjeniške puške. Pest nabojev, ioltih kot cekin, nasul. Spod jasli potlej pritovoril moj nahrbtnik: V travi zunaj so vsiljivo, sladko vonjali zmečkani cimbori. Postala sva pred hišo — vlažni mesec se je daleč spodaj vzdignil čez Tolmin.«
»Pet prašnih žarnic in tema.«
Belkasta svetloba je Fabijanu ovenela z lic.
»Greh je bil storjen: Mama se je zgrbila, se stisnila od gub, ko tepka. Terjala, naj prva zamaje z vrvjo v zvoniku zvon. Si oberoč, s predpasnikom otirala oči. Kot beračica, v mračnem dežju s snegom, šla. Ji bom zaupal laž, ji kdaj odkril resnico, kmalu?«
»Vsak nosi toliko razpel, kolikor jih je zasadil.«
»V zraku, slišiš? Hrst prašičjih skranj?«
Slabotno je pomahal s samokresom - z brega spodaj se je čez tolmun
379
Gnila smetana dežele
nagibalo drevo. Srečko je, dreven, pogledoval v skljukano premikanje nestrpnih senc. Fabijan ga je opešano potegnil obse. Mahal v prod, prek bronastih lapuhovih pokrovk:
»Takrat po gazi gor, to noč po gazi dol.«
»Fabijan, kam s tem obrazom?«
»Jutri bo pomlad ob Soči, petje ptic, nikjer nikogar - Pijac! Se bo kod prikazal Pijac, kot čebula skrivljen v škornjih, obeležil naš pogin? Brez-vredno smo zapili vsak svoj vek: Nobenemu ne bo nič dragocenega ostalo v rokah. S peči je Pijac, v slamo strehe je škrebljal pršič, besede puhal kot vejalnica oblak iz plev o veličastnem novem svetu - Pijača ne bo? Vse prej kot nov ne veličasten ni ta svet - ne bo? Težavno je tovarišem pogledati v obraz: Tik tal se plazijo.«
»Ne bo. Je na Golniku.«
»Jej, bo bruhnil kri?«
»Jo je. Zato je tam.«
»Ah, vrnil se bo v krsti. Svoje dni je star vojak bojevniku na straži stal. Do groba sopel v hrastov venec, lilast od pelinkovca. Mu z lovskim rogom hrknil za slovo. Ga pač ne bo: Kot zajec je od vojne sem obiral regrat kraj pokopališča klavrnih laži. Kot iz lobanj popival, Pijac, teklo mu je prek obradka - kam, si vprašal?«
                     Z ust navzgor so ga obrasle porogljive pege. Rjaste - zbledele v bole-
čino. Spet je tlesnil čez napihnjeno koleno. Prste skrempljal, ko da bo žerjavko spraskal iz kosti.
»S to razmesarjeno trofejo? Kamorkoli, do nikamor, proč! Me je poldrugi mesec grizla vest, ko smo se 45. okupirali: Osvoboditev - ni svoboda? Skoz noči je kot v kužnih dneh cigolal Kajnov voz rdečih, razmajanih šprikel. Pol dežele bi pobili, da bi jo storili srečno. Hudajiižna, sonce je razsajalo z udrtih streh. Pijac, v platneni, častniški angleški torbi je tovoril majhno gnjat. Rožnato plesniva kost je zbirala zapljunkarice v roj. Kolikanj nečeden mir se je povrgel iz nečedne vojne, sem zatarnal - z gori dol postrani se je, uglajen, shehetnil sem, pod nos: »V laž veruj, Fabijan, dokler ne pošljejo nad nas resnice. Midva, palčkasti železničar ob oleandru tam, do zadnjega še marsikdo ne životarimo v usodnih, v škrofeljnastih časih pa.« Vlak je hlipal, škripal, stisnil stok. Pijac je pohitel na petah, zglodanih, nečimrno rožljavih od ostrog. Dim se je podrl čezenj, zbegal muhe. Sem cesarju dal obraz, Bog mi ni za Ion obokal duše, zdaj ne vem: Branim kaj, vojak, čigav - ko smo se, tepci, 45. okupirali za tujca. Sonce, na Lavrencija dan je sekalo poprek. Obadi, kuhalica, pijani vonj po mretju trav. Klanec je z mostu k ovinku gorel v prah. Nad Volčami je čad plahutal s krilci kačjega pastirja. Sključen kmet je kot ob grobu stal kraj njivice, spuščenih rok, s svaljki las krog razorane pleše. Suknjič sem zrahljal, se nagnil čez ograjo: Past je padla. Žmeril sem navpik, dol, v zrcalca, otovorjena s plameni žarkov. Soča jih je, hkrati tisoč, gomezljavo plala vzdolž sipin. Past, Fabijan, pomagaj Bog - v nekakšni domovini smo. Za sleher-
380
Saša Vuga
nim, ki se je skobacal na kup gnoja, leži mrlič. Bo kam držala pot, s pasijo-nom tlakovana? Tu se kot ponoči smrt v vejah, odeta v luknje rjuh, spakljivo zvira Jugoslavija. Tam, ob skrepenelem poštnem zemljevidu, čaka Felicijan Cijan električno kokoš iz severnih gozdov, zadelan v ženin šal, kihav, kaplja se mu z noska bliska kot odšit stekleni gumb. Ni nas raztrgal volk, nas zdaj obira zgonjen maček: Past je padla, spet smo vojni plen. Verjeli smo, umirali ponajveč kot junaki, jeh, je to nocoj neumno slišati
-  ko smo se, tepci, 45. okupirali za tujca. Mi na lepem, v kljunčku tička, toča je v Sočo bila kot šrapnel, Pijač pošlje pisemce: »Ne maraš naše vojske.« V ponedeljek mu na znanje dam: Naše? Ni je več, krog polnoči je odkorakala v škrapljo dol, h kralju Matjažu, ob kamnito mizo, spat. Ker zdaj ne smem v materinščini rabotati, vojak, umreti pa za domovino, ki je ni, sem stronzo mercendrio, le najemniško zmene. Oh, slabše, hlapec. Slabše, suženj. Slabše, pes! Bi se med britjem ponevedoma pretehtal v ogledalu - oni notri bi mi pljunec bziknil med oči. A vidiš? Hruška sem, revna od pozeb. Črvček me gloje, zima bo - ko smo se, tepci, 45. okupirali za tujca. »Kaj vendar, kako?« mi je sneženega moža s piskrcem na rdečo zvezdo Pijač zrisal čez Pozdrav s Krvavca - nič vendar, tako. Vrh Senadol, tam je za eno suknjo bolj mrzlo kot naokrog, me je na hitrico mojstri! v nraveh: »Pametni, Fabijan, odide k domobrancem, vrne se iz partizanov
-  ne podiraj, kdor ne znaš bedakov riniti v nebo!« Pisanje sem zakrožil v črnem Strmcu. Obcestni zid je dišal po vinogradu, s kostanja kod je prvo popje pokalo, zvrh jablane je molčal kos: Na Jutrovem so modreci nekoč svarili: Dokler nosiš puško, si svoboden. Nam so jo nekakšni bratranci ukradli - nak, izdal me ni. A na Golnik? Če bi mu zrl v jezno nasmehljanost lic, kamnastih, izbritih za poslednjo pot, bi mu pomislil v prasketanje sveč: Pomagali smo si skopati grob - ko smo se, tepci, 45. okupirali za tujca. Dedu, Pijač, je še Lah priznal pravico: Da molči v maternem jeziku. Vnukom se dogaja hujše v tej zabebani, surovi, predpotopni vojski. Če ne vem, kaj sem, vem, kaj nočem biti. Ni dežela ena sama zbegana človeška razvalina? Slovenci smo Slovencem spet Slovenci. Kot razbit, zakolcan gramofon, naj: Moči so nove se strnile pojemo v nove dni. Kar je tovarišev po kotih kod, pokveke. Ples tičmišev krog laterne. Podpolkovnik ali kaj, Košuta, meh, nabit z duševnimi pomijami. Zjecljani Pangrček, zastavnik, mračna tresorepka. Čmrlj trkne v cinast vrč - zastavnik zdreveni v pozor. Ostanek smo poklanega, prešibanega naroda. Je točil kri, je bruhnil kri
-  a na Golnik? Obsodil se je na prostost. Na vonj voščenih rož v bledici leščerbe. V rakev legel - večna luč bo do večera dogorela. Starki vijeta ob rožnem vencu venec iz rožlink. Aj, smo prikorakali! Brž uganili, da smo manj. Kvečjemu živahno trupelce - ko smo se, tepci, 45. okupirali za tujca. Kaj naj zdaj za turškim gričem? Pa bežim, s to razmesarjeno trofejo, kamorkoli, do nikamor, proč. Soča tam, luna jo kot krsto zaljša s pozlato papirnatih krilatcev. Mrtvi, tolikanj smo jih pridelali za ta smrkljavi nič
- sem kaj razložil? Sam razloči. Veš.«
381
Gnila smetana dežele
Fabijanov dih je hripal, mrl kot plamenci v žerjavko.
»Človek si z besedo sveti v temo.«
Je mar govoril, sem ga res poslušal?
Soča je žvrkljala s skal - kot žlahtni kamenček je s proda žmeril blesk črepinje. Srečku se je z zmočenih kolen udiralo v grudasta, peščena tla. Z robid k robidam se je vijoličasto predla noč. Prežala s pajčevino senc v kaplje z vej. Kot roj kresnic je mesečina vrh dreves obletala meglo.
Sem mar govoril, me je res poslušal?
S trmasto povešeno glavo je mrežo misli vrgel čez Fabijana - ta se je oddihoval kot klen. Iskal iz ozkih, z žoltim kolobarjem robljenih oči. Zakljukal palec skoz lapuh nizdol - je kdo kadil. Kdo vlekel vrv s praznim čolnom. Kdo zabredel čez hrbet sipin, puščal ponvasto, globoko sled. Kot brez zavesti je Fabijan otrpnil. Se pogreznil v plitev kašelj. Srečko se je sceloma oziral - eden je ogorek frcnil v čipko pen. Eden je zazankal čoln k štoru. Eden je pogledoval prek bek, upiral, kot perica razkoračen, prste v bok.
Fabijan se je namrščil, zaničljiv:
»Skripajzelj, hitro gre od Soče sem - se znani s hrstanjem, kot od prašičjih zob!« Zamižal je h kolenu, zleva, zdesna. »Paglavec, sem z bosimi nogami lomil led s plitvin. Vlival mami strah: Jih sto imaš? Na, zdaj poglej! Je vam uspelo, Nemcem ne. Si spomenik postavljate sosedom na grobovih. Vendar bo ta čas v korist - opozorilo bo. Pravnuk nas bo po dolgem nosu na zelenkastih kovancih pomnil. Kobarid, od kod si je skoval ime za novčič, zlizano paldnko? Hrst, hrst, čuje se odmev korakov. Tat Skripajzelj ropota s tolmuna gor!«
Potožil je z nekakšnim smehom v nozdrveh:
»Gnus, če bi se zvegnil ob rezgetu krogel, ko da me črviči v črevcih! Pod limonasto pokrovko ščipa smešno zatacal v mrtvaški ples pred plotom iz brezmejno vzvišenih Pištolovih neznancev - jah, neznancev? Norec kvečjemu ne zagreši napak. Norec nisem. Pametnega osla sem vzjahal, zvrnil me je v čudno smer. Mati preživi deset otrok - otrok, poglej me, niti sebe. Neučakan si: Vidiš jajce, terjaš, naj da kikiriki«
Srečko je vztrepetal od vlažne mrzlice. Omahnil za drevo - gaz v lapuh je krčil Grogl, se vzpel na panj.
»Gredo, Fabijan!«
»Sem iz Tolmina: Dvakrat moraš, leščerbi, povedati.«
»So tu!«
Fabijan je mahnil kot v muho:
»Pa? Vso noč si tu.«
Glava mu je zvlekla vrat z ramen, ga tanjšala kot svaljek iz testa. »Bog te blagoslovi, je z dvorišča v sencah takrat pomahal Križani. Nekakšen opeharjen ali kaj Slovenec te pozdravlja.« Z muko, da je škripnilo, se je ujel na bok: »Sinji se. Jutro gre. Prihajajo - postajam star.«
Švist v lapuhu se je pletel v švist. Odgrinjali so listje. Vejica je počila ko durce v kukavičji uri. Nekdo je trdo udaril v deblo, siknil kletev. Srečko
382                                                                                                               Saša Vuga
se je zgrbil h grmu. Kaplje so mu spraskale obraz - pritoki so kalili Sočo. Šum se je ko dim vlekel s pen.
Fabijan je samokres podržal v zrak:
»Sinji se. Greh, z nedolžnimi rokami.«
Strel se je odkrhnil. Dal odmev, nič večjega kot pljusk lesnike v mlako. Spodaj so popadali vsaksebi. Grogl je, zravnan v tobakov smrad, odrevenel. Kot borov prelec iz kositrnih bodic mu je z ovratnika visela mesečina. S61ze, ki o njih ni vedel, so se Srečku zlile zvrh udrtih gub. Hip, ognjena luč je razgalila hrib. Veselje ptic je prekljuvalo zor. Ob Soči daleč se je zvon zmajal - Fabijan je ležal, kot z razpela snet. Momljal, z dlanjo trepljal h kolenu. Zibal glavo. Jezik mu je kot preklana miš rdel iz ust.
Z vzdihom je Fabijan tik potlej vzel slovo.
(Nadaljevanje in konec prihodnjič)
487
Gnila smetana dežele
(Nadaljevanje in konec)
Cesto je obraščal skrhan zid, kup cestarskega stdlčenca, metličje. Listi so, prifrknjeni nosiči, trzali, skoz jutro tresli težke kaplje. Onkraj se je v vnemarnih sipinah zviral prod. V biserovinastih perjanicah se je meglica zibala vrh vrb - Srečko se je z roko v žepu, skrivljen, vračal. Zdaj tik leve, pa tik desne tovornja-kove sledi: Prva se je rebrasto utrla v prah, druga zlizano, v pohlevnih pikah.
Dež mu je ponoči skvasil suknjič. Prsti v škornjih so ga pekli.
Šel je dol, ko da sred ceste zeva jarek. Se pogrezal do ramen, kam? V zatohlo klet, postlano s kosmi plesni. Po stopnicah ven, v temo s prepadom, spodaj ledeni mehurčast hlad, ujet v rumenkast kolobar, nekakšen jar tolmun, ducat se jih o poplavah zamozolji Soči v breg - spet je stopal blizu desne. Pa tik leve tovornjakove sledi. Počasi se je z mislijo približal novemu občutju: Tesno dol, po strmem klancu, sklanem v cesto. Pa v mračinasti zadah, skoz prazno klet, k zveganim stopnicam, kam?
Na mah se je pognal iz grma zgrintani zvonik pri Sv. Urhu. Stiskal obse pet nagrobnikov. Plahutal s krili težkih vrat. Srečko je naslutil tolst, nesramežljiv, drobnjav korak. Nekdo je dirjal, se oblizoval, z vodenimi očesci prežal, kam naj mu v hrbet zarine rjasto konico sivega, starinskega dežnika - ob Tolmin se je razsračil, domišljav, hripav kot brezzoba žaga, petelinček. Pol se je nagrbil, pol zravnal: Z dežnikovim ročajem ga je Felicijan Cijan trknil kot s škofovsko palico:
»Je padel strel, padel sem s klopi! Naporno?« »Neprespano. Piškav jezdec se jezi na konja.«
Bled, smehljavkast, pločevinasto priljuden, se je Felicijan Cijan začudeno jezil: »Opletaš kot kokoš! Huje, kot moj oče, ko je na derezah rinil s koso v senožet!« Srečko je skomignil. Rad bi stekel - peta mu je vsakokrat kot žoga odskočila s tal. »Mogoče. Le zakaj ne kot kokoš? Huje, ko tvoj oče?« Cijan ga je dohitel pod potjo, grobljasto zvijugano do grajskih razvalin. »Piskast, pijan si!« Mu do mladih lip obakraj skakal kot ščene pred konja. Lajal s sapo, mu iskal v oči.
Žarek vzhoda se je Srečku zlomil s čela.
Saša Vuga
488
Saša Vuga
Barvasta svetloba je, ugasla mavrica, mrlela v hrib.
»Tvoj brat, še nič novic?« je Cijan spet prhnil predenj. »Leto, dve po vojni, nič?« Postal, se spet zagnal. S testenin lic sta mu nabreknila rdeča madeža, mu čampljasto prekrila nos. Ga s kljuko velikanskega dežnika ujel za laket:
»Zgodovina prej, poslej, zmeraj vrne svoje mrtve!«
Srečko je za hip obstal.
»Zgodovina? Zgodovina pač.«
Vsiljivo rezko je zavonjalo po mokrih korcih, lubju, rjuhah, vzbrnelih z vrve v burji. K hišam je, oborožen ko tolovaj, v vijoličastih hlačah na mehur, korakal policaj Fanfara. Gnal polbosega, pritlikavega kmeta s kravo. Sunkasto pozdravil, narezan, s pestjo. Stud in strah je starcu vdano visel z brk. S klobuka mu je kinkalo nalomljeno kokotovo pero. Žival je šantala, udarjala s sesahlim vimenom - nikjer nikogar. Drugih kdo je kdaj vstal prek stekla v oknu, nič zares, odblesk s cvrlenjem ptic v vejah.
Srečku je črnikasti, zbingljani kravji rep zmeglfl oko.
Poribal si je pest. Spačil ustnico v grenak lijak:
»Hvalnico bi rad zapel v to veličastno jutro.«
Cijan je, prepirljiv, razburjen, dirjal vanj.
Pljuval na robec, ga pomakal v cestni prah:
»Stoj, kri! Z nohta, na zapestju! Kri, stoj!«
Kot suh bršljan so sence greble cerkvi v zid.
»Kdo bi, Cijan, zameril sragico mesarju na rokah?«
Ponudil se mu je kot v lisice.
Felicijan je drgnil, pihal. Robec spravil:
»Pa si spet človeški.«
Srečko ga je ozko meril, zguban, posmehljan:
»Si kot cerkovnik, Bogu blizu, nad ljudmi, povej: Koliko naj bo še slabše, da bo boljše? Zvlekli smo Fabijana v tovornjak, na klop. Drugi so po turško, v kotu zdeli, v vrveh - kot vetrc z jablane ujamem vonj po žganju. Notri, v vetrcu, tvoj glas: Dežela, Grogl, napreduje po težavnih, pa blagoslovljenih potih! Soča mi je mlaskala krog prstov v škornjih. Tovornjak je porohnel. Buhnil rjav izpuh, kot strup v muhe. Spet odpeljal eno naših zgodovin, primerno mrtvo, zad za zid pri Sv. Urhu, pod osat. Ker ni z ovinka pricoklal nihče, kaj vem, starka s kanglico za mleko: Sem, ko tram lesen, pozdravljal tovornjaku v smrad. Je luč zorela zvrh Kobilje glave. V sklepih mi je pokalo. Kot pri pajacu, če mu vrvca strohni.«
Skrit poplah, pretkan z zvijačnostjo, je Felicijanu splosnil nos. Prepikal z glistastim mehurčjem žil obraz. »Veliko nepotrebnega. Če ni kobilic, kuge, vojsk - neumnost, prva med slovenskimi nesrečami! Nič nisem rekel.« Veke so mu padle čez oči kot belkaste orehove lupine. »Gugaš čoln, naokrog pa ropota potop!« Z zmrdnjenim sočutjem je zavil: »Od Soče brijejo vetrovi, klatijo klobuk - s klobukom nekaterim glavo. Dobra je beseda, boljši molk. Razmišljam, kdaj bo hip za prvo, drugo.«
Srečko si je dlan primazal k ustom, škilil s prstov:
»Kot žalostna strahova šepetava v mrak.«
489
Gnila smetana dežele
Smehljala sta se drug v drugega, na mah, kihasto, zardelo kot puran. Srečku se je z lica zbiral znoj. Obril ga je s kazalcem, ko je Cijan, čemeren, zamrmral. Potegnil uro na srebrikasti verižici. Jo pahnil v žep, ko je Srečko, zgrbljen, zamrmral - iz lin pri Vnebovzetju so jo ponvasto udarili v divji beg zvonovi. S sunkom jenjali. Spogledala sta se. O drugem mislila: »Se ni začelo najino poznavanje oblik nekakšnega različnega nemira?« Cijan se je odmaknil, krilil. Uhlje mu je rdeče kuhalo na burklasto privzdignjenem ovratniku. Se pokroviteljsko napihoval:
»Skoraj ni še zajca ujel, uči Pištola. Zmoti se v sebi - zunaj nikdar! Kdor ni cel, pušča. Meni se z bedakom, modremu prisluhni, če bi ti ko danes jaz zaupal: Dvakrat dva je zate štiri. Zame tudi, vendar - kakšen pretresljiv razloček!«
Sonce je potrpežljivo barvalo Tolminu strehe.
Cijan se je mehčal v dobrotnost. S pokom vzbuhnil rjasti dežnik. Si ga poveznil prek ramen. Ošinil za pol pipe dima z dimnika. Svetlobne packe v zraku, kepaste kot sladoled. »Besede prej: Nobeni ne verjameš!« Gube zgrabil v svaljek ob uho. Se Srečku skril v sivo sončnico iz strtih žbic, pokrpanega platna vrh skakljavih, racastih stopal - je Cijan, je drugih kdo po tarnal, ko da si je z brazgotine strgal star obliž:
»Jutra so najlepša zjutraj!«
Se, umazan pramen par iz pralnice, razblinil za vogal.
Vezna vrata je pripiral prst na prst. V smetanastem mraku šel v spopad s stopnicami. Se strmo v smrad po lugu, žimnicah potegoval z ograjo. Daleč ne, daleč ne, je štel korak. Iz prašnih okenc so se sence, prazne slike brez okvira, vegasto pribijale na zid. Uzrl spodaj strto luč na drogu za zastavo. Mačka z mišjo v krempeljcih na pivskem sodčku. Rob čebra z uvelim oleandrom, daleč ne. Se kraj podstrešja sklonil k lini: Z mostovža je kot četrt obešenca prekrižanih rokavov nihal suknjič.
Mlad golob se je, srebrna nit, privezal čez nebo.
Tonka je čakala v nogavicah, skrčena, ograjena v časopis. Ostra guba v obrveh ji je stražila na izziv. Spala je z nakremženim, nemirnim dremežem vojaka. Cumnata, pospravljena kot padarska lekarna, se je hip za hipom polnila z rumenkasto svetlobo. Devetdkov avtobus 1911 pod steklom, s culami, s pletenim kovčkom, bo strobentkal izza pošte pa z ovinkov gor v Kobarid - Srečko je s klobukom v roki stal pred zguljenim rdečim blazinjakom. Tonki v dih ponavljal, sebi, plah: Žival sem, si predstavljaš, piskrček so ji privezali na rep, odprli po treh letih kletko. Tih, pokleknil na preprogo iz volnenih kosmov. Se sezul - stopala, spričo bilk in blata pisana kot bok postrvi. Ko da se iz vlažnih škornjev jemlje dim, zrak je trepetal: Kaj ta trenutek dela kdo, ki ga bo noč krog polnoči pojutrišnjem vzela? Žveči raskave koruzne žgance? Ždi za mizo, s čelom v dlaneh? Gorjupo gleda s praga, s travnika čez dolnji travnik, ovci smukata osat, oblak popotuje za gozd - bolan sem.
Zleknil se je, si klobuk poveznil čez obraz. Kamor pridem, se zadrgnem: Ta dolina, ni nekoč ozelenevala v marljivem trudu? Prste spletel kot
490
Saša Vuga
na parah. Žmeril izpod krajevca - vznemirljive iskre so pršele Tonki zvrh kolen. Jecnila je kot otrok ob dojki, mlaskala. Ozrl se je, ko da ga pri tleh, iz kota jezno gledajo: Prislonjeno zrcalo, smešno, dolgasto, z okvirom kot odgrnjen zastor v gledališču. Meril si je iz oči v krvavkaste oči - kam je zdrknil s teh koščenih ličnic fant iz Soških straži Je mir, je vendar košček lojnatega mila. Greš, izza zaves te preseneti dobri vonj likalnika na oglje. Greš, kot pehar žemljic se ti strese pred noge dobrotni vonj po peki. Greš, iz izbe se skrivnostno pridobrika vonj po sivki, čist, mamljiv, je mir.
Je z ogledala veka padla k veki.
Z dna stopnic se je nerodno vzpenjal ženski žvižg.
Nak, se je popravil, pes. Zavija, cvili prek dvorišča, vse pozabim. Na žebelj, obljubil sem ga Tonki, čaka. Za zrcalo, kaveljček tako rekoč, kovan. Sen jo z blazinjakom nosi v rdečo rjo sonca pod večer. Srečku se, nesrečku, sproti ponesreči vse. Primem kaj, mi v pesti obleži. Edino umreti, pravijo v Drobočniku, se vsakomur posreči? Če po sebi sodim - dajmo ji, modrosti, čas.
Ko da bi kdo lesen pokrov premikal z jaška: Tonka mu je z videzom osredotočenosti, skremžena v strogost, snemala klobuk. Povodenj žarkov je zgrgrala vanj - podgane, huškajo.
»Zabuhel kot postan, razkuhan žlikrof, Srečko!«
Vrag, je k prispodobi vzela idrijsko besedo iz krompirja, repe, mletega mesa, zavitega v testo. Navadno si utrga hruško. Kam iz mene letajo podgane, kod? Bolščim kot kostanj sred bodic v razpokani lupini. Tonki da sem strgal pajčevinje sanj - mar nisem kot oklana zračnica umrl ob ta rdeči blazinjak?
»Kod si hodil, Srečko, pijan, bolan?«
»Kamor Bog, tja svetnik. Opolnoči hudič.«
Z navzdol obrnjenih, rumenih brazd mu je mezel porog. Na mah so ji lasje zaplavali kot sončni prah v prepih. Z uhlja ji je jutro treslo zlat uhan v podobi ščipa. Vrgla je roke v poplah - spodaj so Tolmin ometali s koračnico. Starinske zvočnike je v grintah žrla rja. Strehe so vzdrhtevale, ko da se z mostovžev pretepajo s pestmi. »Ne smej se kot privezan pes,« ga je poljubljala zdaj s trmastim, pa z zbeganim pohlepom. Za hrbtom ji je zmečkano prasketal sesedli časopis - pogovor lastovičjih gnezd na večer po dežju. Preštel sem za pol pratike stopnic, ko tram obležal na razredčeni preprogi. Vržem nogo, pridem v narobe čas. Križpotja v megli, povsod nič smerokazov - ko da objokuje, ne poljublja, zmršena.
Odtrgal si je veko z veke. Vanj je, zbliža kot povečevalno steklo, s časnika mrmral brkat možic, Matevž Pekolj s kravatico na kmečki vozel, jajčastih naočnikov: Ta bel razbojnik me okral, me z Jožetom v Ljubljano gnal. Me tam je mučil in moril, da sem ostal le malo živ. Hudo stepen, po rokah žgan, od bele garde sramovan, v nemško sužnost bil sem gnan. Srečko je zalomil laket, mlahav. Jo tjavdan objel - ta reč, je tole gumb na srajci? Ne, na modrcu, ta pika kot koralda v rožnem vencu? Guba ji je v ribji rep ujela vzdih. Otročje kot otroku je zbrbrala:
»Pijača, hujša je kot kača! Kača piči le enkrat!«
491                                                                                                          Gnila smetana dežele
»Je cesar vladal, cerkev stala, noč je proč.«
Ko da se mu iz grla prede nit, ovija vrat:
»Pijan? Na tleh ležim, ne da bi se držal!«
Spet je z muko vzdignil veko pod obrv:
»Dobro smo veslali, reče bolha, skoči kapitanu s hlač iz čolna. Moja prednost je v pridnosti. Vsakič vprežem za prgišče vsakršnih vročic. Se pa razpoloženje barva kot v grmu list - na jesen odleti.« Glavo mu je kdo z ramen odvijal, oberoč. Jo pahnil pred zrcalo: Notri je uzrl šop neukrotljivih las. Čeljust, obraslo s plesnijo. Sprhnelo lovoriko iz avriklja, kapucink, zasoplih Tonkinih besed, štrlela mu je s senc: »Zmeraj moj najlepši hip v življenju!« Rad bi terjal beli madež ovc v grivi, molk snega, lapuh s potoka. »Nič, razen da preveč kadiš! Bulba je čez vsako pamet v Huda-južni pil. Trobil, grabil za krmilo. Vrh ovinka videl dva avtomobila vštric. Se desnemu ostro izognil, škoda - kričal je z nosil, ko da ga s cepci mlatijo!«
                          Tik čela je ujel kos kašlja, vonj po kisu, svoj klobuk. Dušilo ga je, zvilo
v sunek: Naj se Tonka sleče! Postoji kot vrtni kip v zelenkasti svetlobi z okna - kisla krpa mu je, ribežen, zastrgala prek ust. Bulba, Bulba, je Marija maščevalka v srebrasto podšitem plašču priletela pred senik? Z bliskom zapeljala Bulbo v pravšnji tovornjak? Poceni čudež - zviral se je s tal, napenjal. Se odkril na rdečem blazinjaku, pod odejo na zvijugano, izprano črto. V lice ga je zbadal duh blazine, rahle kot meden kolač. Onkraj so s stopal, kot s križa snetih, spali prsti. Steklo je trosilo v kot skakljavo senco vrabčjega ščebeta - mir, ko da so blizu kod oblaki, mavričasto progasti. Za Tonko je kraj vrat ostala kljuka, zlizana v medeninast vprašaj. Mir, če mu je smrt podobna, bo lahko.
Stanjšanih, uvelih lic, pordelih vek - Tonka je prišla skoz mrak. Tresla zadnje sence dneva z nog. Pokimala s četrt nasmeha: Zrak je, kiselkast, lepljiv, kot kajfež legal na Tolmin. Z dvorišča v strop se je nanašala marogasta svetloba. Pes je tožil, kot jetnik zvenkljal. S hriba se je zvezda steklasto zabadala v oblak. Iz torbice na kvačkana racaka je zložila kolobar klobase v hrapavem papirju, kumarico kot orjaška, sluzasta gosenica:
»Pri vseh, ki so se z nosom dotaknili vojne!«
Zamolčala v kot, sedla na trinožnik:
»Brada grenkih gub krog tvojih ust.«
Izpod oči so ji visele solze. Nič, je trznila. Ga božala - dlani, pečatna, pegasta blazinica. Zadah tobaka v veži s šepasto klopjo. Stoletni prah z omar, pikastih od črvojedine. Dan, dnem enak, ničesar daleč kod pri tleh. Pomeni, da razumem. Kaj vendar? Pisarna, deska škripne, ko da se narobe rajnki oberoč upira krsti v pokrov. Okno s popoldanskim žalnim trakom čez zapah. Siva kmeta pod kostanjem, s krpami na kratkih suknjah. Policaj Fanfara tleska prste vnic, da je čudesnost novega sveta v umetelnosti vpreganja: Par vrancev spredaj, zadaj par. Pok biča s kozla. Konjči zadrhte v komat, jim griva plapola kot prapor, vsak v svojo smer - vozič se ne razkolje! Kdaj se bo premaknil, kam pripeljal kaj, zastoka kmet, iz uhlja mu beži čop dlak, si je lase zvrnila z ram, na mah.
492
Saša Vuga
»Kdor zgodaj vstane, Srečko, zdeha do noči.«
Pod oknom je budilka z zvoncem na dežnik zabijala žebljičke v čas. Dremav, zbingljan v nasmeh, je kazal na razpoko v podu. »Tam, oko na dnu nekakšne kraške jame.« Krik da se je strgal, se mu stišal v sanje, ginil kot odmev: Z brega se je stresal starec v capasti hodnični srajci. Pljunil velik zob v pest. Vreščal, da je Binče Grahelj, po domače Kuk. V nozdrveh mu je vzbrnevala mesarska muha. Pačil se je, mrk od ščegetanja, žvižgal, usta zgubil pod uho. Zgrabil jih je, divje vrnil. S kladivom pribil pod nos - čeljust se mu je v trskah frčala kot zlomljeno zobalo. Nehal ni. Usta niso nehala. Kot suha smokev so mu padala za vrat.
»Poldne. Kot k pogrebu je zvonilo, navčkasto.«
Pokril sem se prek las. Čumel - zdrsnil med opešane menihe svetogor-ske, v Ajdovščino. Jar stražar s kositrno rdečo zvezdo jim je, lakotnim, odprl iz kleti. Cvrli so jo v ostrem vetru. Noč je, rebrasta od bliskov, trkala svinčene kaplje. Po hrbtih je tresketalo ko dragonski boben. Blaženi so jo, štorkljavi, brisali do svetokriških kapucincev, pred podobo Matere begunke v kolobarčku sveč. Prvi je tovoril zaobljubne bergle, zadnji skrinjo, zvrhano priprošnjih slik na steklu - s ceste je, poprek, čakala kočija. Z zrklom luči v medeninastih svetilkah, z vratci na stežaj. Drug za drugim so se vzpeli, jo zazibali na locnastih vzmeteh. Drug za drugim so se onkraj, drobencljavi kot mravljinci, vrgli ven. Zgrbil sem se v težki postiljonski plašč. Bič pritisnil konjem v bok - sem kam pripeljal prazno ekvipažo?
»Dež je rezal ravne črte v noč.«
Mračina v čumnati se je zaganjala pod strop, kot jata žrtnih rib trgala v odsvit svetlobe.
»Človek v sanjah, Bog. Pravičen, blag, samozavesten.«
Kumarici se je koža lesketala z bradavic.
Prilivala sta plehek čaj: Cijan in Bulba sta se mi zapredla h gležnju. Mi do krčme Pri Gorenjcu dvorila s pomijami. Težavno šla, sem jima ušla. Za duhovitost je Cijan dežnik razpiral Bulbi v brundanje. Mu znojno dlan vtikal v žep. Lovil krog njiju s kljuko, srakast. Žugal za menoj: Ljubezen, luknja v nogavici - brž jo vsak uzre! Nak, ni Bulba v Hudajužni videl dveh avtomobilov vštric, se desnemu izognil, kričal v noč z nosil. Novico je ob svitanju pregnala nova: Streščil se je Krsta Mikulandra, stotnik v škornjih na ostroge, preklež kot krtača trdih las. Primeri se. V temi ne ločimo več naših, njihovih - enako prvi, drugi kolnejo kot pravoslavni pop. Škoda, se je Srečko zgrbil. Če bi Bulbi vlomil v rebra, bi odkril srce, sluzasto kot krap. Skoda: Pol naprstnika katrana skvari sod cvetličnega medu.
»Veliko veš o njem?«
»Ah, kakšna dvakrat sva se srečala.«
Pomolčal je, se stresel: »Nič.«
Večer je s tenkim listom bakra robil stekla v oknu. Daleč kod je podrdraval voz. Gledala ga je z otroško resnostjo: Ko tolst baron se je Cijan oprl na dežnik. Potegnil Bulbi dlan iz hlač. Jo v školjko zvil, pomemben, k ustom: Srečko plava v olju vsakršnih neumnosti! Pa spet: Pohlevnih ovc gre na pretege, Tonkica, v majhen tamar.  Spet:  Obul si bom, te, te,
493                                                                                                          Gnila smetana dežele
potrpežljivost! Srečko je skomignil. Se pogreznil v blazinjak: Oh, ta - bi bosopetcu čistil čevlje. Mačka je, zaprhne, preden ji pohodiš rep.
Dvorišče je pod strop risalo raztrgan robec. Nežno je govoril, kratko, kot v zaporu. Ji prešteval z nohtom pramen las: Vso svojo noč od jutra gor sem v smehu zdel pred streli drobcenih neumnosti. Naprejska pot, nazajska. Kaj se bo v preteklosti še pripetilo. Prtamo si več bremen, kot nam jih nalaga čas. Resnica, le resnica, kvečjemu resnica, Srečko, nič drugačnega   kot, sem obnavljal Cijanov nauk, zasukana resnica.
»Dlan da je vtikal Bulbi v žep?«
Vstal je, sta odprla ven: Ograja iz stebričkov kot skrninasta kolena revnih stark. Pol ducata rokavov je viselo z mostovža, pokrpanih, volnenih, s kačjimi pastirji zdelanih ščipalk v hrbtu. Podnice so škripale ko trhel lok. Oziral se je strmo dol, v blesk črepinj, zatlakovanih prek dvorišča. Maček je brkljal krog sklede. Pes je, z uhlji na nogah, drhtel, očitno gledal stran, prežal, da bi pravšnje planil.
Trudno je, na pet pedi, obesil prst v kodravo nebo:
»Jesen tam gori, zvezde padajo. Kot ris raket.«
»Otroci smo utrinkom rekli solze sv. Lavrencija.«
»Priprošnjik nemočnih, torej vsega.«
»Rabljem ga je Bog zapustil na razbeljen raženj!«
»Ris raket, na koga opozarjajo?«
Tolmin, zadelan v kup oglarskih kop, se je potuhnjeno kadil. Prek vdanih streh je kot meglica z vrb mrlela vlaga. S Soče je potolkel krik ujed. Skrivnostna krila so v poševnih vibah gnala zrak v piš. Molk, objemal je. Ju iz oči v oči povezal s črto - nanjo je kot pozlačena lastovka na telegrafsko žico sedel žarek. Spet je prst odprl v temo:
»Poldruga pest razmiganih kresnic. Oblesketana Rimska, Mlečna cesta: Na milijon milijonov zvezd kobaca tam. Približno toliko bo vročih sonc. Milijarde krat milijarde je teh žarnih jat - sva zmanjšana dovolj, usahli solzi sv. Lavrencija? Pejva spat.«
Nekakšna kukavica v okencu nekakšne tihe koče se je potlej drla: Burji je tjavdan povedati, kako naj piha! Srečko se je z muko zganil, si ožel obraz. Gube, s čela so ga rezale kot pajčevina iz bakrenih žbic. Nagobčnik, je podržal s palcem veko pod obrv: Tonka, dojki sta ji kepasto štrleli kot krtine v slani zimske polnoči. Zdrsnil je z odej. Po prstih zrinil s stene v Devetakov avtobus 1911 polenovko uhate sence. Z blazinjaka poiskal tobak obleki v žep - ko da bi tipal pod otep v otavi: Zmočeno, zmečkano pismo se mu je v gadji svaljek zvijalo z dlani. Polona, se je s srhom spomnil. Mahoma v senceh prisluhnil, kot menek odrevenel, zvončkljanju prašnega, starinskega bicikla. Mimo je na mah tik okna žvižgalo ko trop mrličev na pokvarjeno piščal. Metlice senc so ga tepežkale. Neumno spet in spet: Burji je tjavdan povedati, kako naj piha, se mu je lesen žebelj zabijal pod uho.
»Dobrotnik, častigodni zgoljufanec, luč mežika. V sobici visi kraj stropa šop ledenih sveč, spomin. Težavno gre v maternem jeziku (spotoma popravljaj). Stroj, ki nanj pritiskam, Adler, je pohaba. Muli na hrbtu je ped
494
Saša Vuga
v ped preklopotal z infanteristi Ukrajino: S sunkom vetra v korce, z orgelskim tedeumom iz cerkve sv. Ignacija mu na mah izpade zob. Kričiš iz sanj? Klavrno so nas opukali življenja. Včasih se zbudim, vlažen kot lapuh ob Soči. Piješ, vem. Palec in kazalec sta ti od kajenja kot pečen maron. Takrat v hipcu sem, docela kraj oči ujel, se v leske zvrnil, se žalil z nočjo, da me začudeno, z uteho gledaš: Hvala. Kdo bo klavnico pri Fojbci kdaj kako krstil? Frančiškan na Sv. gori, prizadeven pisec kronike? Škripdjzeljnov hehet, Puščanje krvi, Kraška nebesa? Rdim, premaganec, za zmagovalce. Božji rop, če si grobar na križ razpetega rodu, je rad ponavljal organist Prijon. Moritev je prestal še Jankič Arh. Ne, ni ga več. Mošnjiček so mu strgali z vratu, ga ribam vrgli z ladje na Siciliji. Da se hudodelec vrača kot krčmarjev konj pred krčmo? Bil sem tam, Giannin Furlan, voznik prekupca s poljskimi pridelki. Krog božiča, dan svinčen, kozav od sodre. Fantek s kamnom v premrli pesti mi je razodel, da jama pravljično pove prihodnost, kadar jo gladko do dna zadeneš. V pelerini sem tovoril pomarančo, mu jo vsadil sred krempljinaste dlani - ah, Adler, škrbe! Ko da mi žeblje sadi na pot! Napredoval bom s tintnim svinčnikom: Pomrlim let ne štejemo, tvoj brat bo večno mlad. Koštrunji smeh krog Fojbce, ujma blaznosti, obup onkraj obupa. Noč - prijazna, mesečna, za fantovanje. Zver, podiral sem se s skal, z melišč. V mlake legal kot zahlipan pes. Z eno besedo pet besed: Se bom razsul kot okostnjak? Prikazal se je Simon iz Kirene. Pihal, jojhal. Se mi kraj robid napihnil kot pajac iz gume, Jankič Arh. Debela jagoda krvi mu je zagrbila preklani nos. Tvoj brat - ga ni, lahko počaka, ni nepogrešljiv. Drug drugemu sva potlej z golgote nosila križ. Je Jankič Arh, vročičen, klel: Vsaj eden naju mora molit, pripovedovat v Jeruzalem - zakaj si nas izdal? Ti je v Tolminu ponevedoma kdo bziknil pljunek na komis? Pišem, žalostna pomota, žalostni pomoti. Da bi te pomiloval? Se sam, se jaz. Življenje, vsak naj ga prehodi peš. Te v sanjah kdaj oblije znoj pobitih? Krapa s pametjo podgane ste zarivali v oltar. Pa predemo nekakšno žabjo volno. Sled pošastnih hudodelstev da drži v prihodnost? Dragi moj, dragi moj, rad bi ti pokazal bratov grob. Ko bodo zdajšnja leta padala v razpad, se jaz ne ti ne bova mogla izogniti smradu po gnilobi. Kmet ugane, kam bo toča bila. V slivah smo, v čumnati za strice, imeli preužitkarja. Prihajal je objemat petrolejko, dlan ogrevat, molčat v sij. Na mojo zadnjo noč doma je pomrmral: Lahko si angel, hkrati pa hudič. Kdor je v hrib odšel kot svinja, se bo svinja vrnil, pomnim sv. Frančiška: Krutost je veliko bolj človeška kot živalska - oče ni bil ne vojak ne nič. Oko je zgubil v metežih krog Piave. Hodil spat v gozd, umanjkal. Strah nas je napel kot zajčji meh na ploh. Mrzlega dopoldneva je Križani prek žene pošto dal o grapi z luknjo - tam sem jih naštel devet. Očeta smo ponoči skrili v hiter grob ob zakristiji. Teden, dva, pod Zajčjibobovim dežnikom, v temi, je pricoklal Pištola. Terjal jaboljčen zavitek, mošt. Se zmrdoval nad ohrovtovo mesto brez ocvirkov: Tod, ondod se steče glas, kako so svojega iskali, jih devet našli! Zažlebil usta, z nohtom pikal: Mlinski kamen, kdor odslej ne bo govoril po resnici! Trupla v jami, je iz kota kimal Zajčjibob, so naši. Stric prisloni prst ob stenj: Je naš bil naš? Menda, je Zajčjibob krompirček valjal: Danes ni
495
Gnila smetana dežele
nikogaršnjih. Je stric zarenčal kot betežen pes, ki kdaj pozabi, da je ob zobe. Pištola pa oči ponižal vanj: Sodišče bo po vojni spisalo mrliški list. Po vojni - zdaj se mi očetova lobanja s šopkom blatnih las vrh tilnika posmehne iz noči, ko s strehe lije dež. Da nosim v grlu kost za obračun? Ah, bratov konec bi ti rad razkril. Za Ion pristavil vprašaj: Čemu vendar izdal? Vem, črna mačka ti po duši miš podi. Ko ste me vzeli, domobranci, sem bil star - koliko, če ti kocine še ne praskajo v nozdrv? Sneg, je gluho padalo skoz mrak. Stric, je bebavo spuščenih rok obiral pipo. Krik, je šoja rignila spod smrek. Patruljo, ki me je pobrala za Tolmin, si vodil ti. Breg se je napel v zamet - vse skupaj je brez večjega pomena. Strela nisem dal, prehodil tri gore gorja. Ste razpolagali, ko da smo hruške. Kri, grobo prelita, zamezi nazaj - v meglicah je, na dnu kraških nebes, toliko življenja. Brat naj ti bo ljub, naj veruje, naj ne in v kaj, mi je z razglednico naročil Jankič Arh, se vzpel na ladjo. V trgovini z razstrelivom sem za nočnega čuvaja. Vpisan na večerno šolo — slutim, da bo treba dlje, na oni svet, za Magellanom. Tla so tod v soboto vroča, v sredo blatna, zmeraj mrzla. Nas ne marajo, ne belih, rožnatih, rdečih. Nas prezirajo: Ne tolikanj, kot se sami. Z balkonov žmerijo v mogočno karavano skalnatih strmin, zmetanih pod oblak. Se kod meščan latinsko križa, pahne roke v zrak, zbeži od fuksij, pelargonij v borni blesk starinskega pohištva. Ah, ste jih pripravili, kot svoj čas puntarska betica, v strah! Maščujejo se mravljam z razkopanega mravljišča, nam. Davi je dušico vrnil Kokič, papagaj. Vso noč ni smrti spustil v kletko. Me razločil z vrat, v jutranjem brlenju, postopical. Zašče-betnil svoj pozdrav Slovenec sem! S priprtim kljunčkom padel kot odpihnjen list: Od najine noči kraj Fojbce nimam solz. Če hočeš najti bratov grob - v zviti vrvi brž ugledam kačo. Istrska modrost uči Kar skupaj spi, vkup drži. Dan, ura sta vrh pisma, klanec do Pelanc. V odcepu k streščenim vojašnicam bo pet krtin. Razbrskaj šesto, se ravnaj po listku, brat ni daleč, blizu bom. Lovila bova šum od Soče. Ne igraj se - pridi kot iz krste sam. Dovolj te je v kosteh. Starejša sva od svojih let, udrtih lic, ne bova drug šla mimo drugega. Če bi od grma vstal vojak, mu bom pač moral dopovedati, da ne trpim stenic, v njih je moja kri. Te ni vsaj ducatkrat Melšn v razšitem slamniku, mu živci prste mečejo kot z gumbov na harmoniki, ošklepetal: Si tu, pa on? Usmili se pohlevneža, zobatega kot konjska smrt. Naj vendar roma o vseh svetih sinu svečo žgat! Pri Fojbci ni en angel varuh planil v jok. Jih nisem slišal, ti enako nič. So se zatekli k materam po izbah kod ob Soči, v dežju, ki briše solze z vek? Na stelji spite (vrh usahlih lovorik), v pričakovanju poka. Misli name, pa čeprav lepo.«
Vrgel se je s klanca, zrak je cvrčal. Blesk Tolminke se je kot smaragden madež oljil mimo skal. Ovinek se je žogal s ptiči. Žalost, strgala se je v nekakšno besno radost. Moč, strah - ko da bolnik preti s pestjo. Kolo ga je nosilo v rjastih vzdihljajih. Borovci, lipe ali kaj. Kostanji, vsajali so se ob cestni rob. Na trati s skrušenim steljnjakom je telica zvila rep v škofovsko palico, pahnila šobe vnic, ko da bo pela.
V dnu zaliva pri Vodivčku se je okno bliskalo kot ribja škrga. Speljal je
SašaVuga
•
stezo čez razstreljeni most, zajel mušico: Je pisanje spisal Pogrebnjak? Vojak po sili, Mihec, z usteci kot angel, ki z oltarja piha na trobento? Med umikom je v Kanalu gledal zor, obšit s črnikastimi nitmi lastovk: »Pot je znana. Iščemo le pravo smer.« Otresal sračje gnezdo las: »Enkrat ubiti konj je mrtev konj!« Je kdo, je kdaj, kako pretihotapil pismo? Klavrni branilci mej, električnih kokoši, jutrišnjega dne, če nam kot netopir frfra sovražna pošta vzdolž nosnic. Podpisa ni, Mihčeve pisave ni poznal: Prijazne, lepo-pisne črke. Stavki so se proti piki debelih, sproti je ostril. Zmečkanost, vonj po znoju, ko da je papir deklini skril za nedrc - je Polona brala? Kar Polona zve, je v hipu žvižg selivk pod zimskim soncem.
Pogrebnjak - ne terja glave? Me potiska, jedko nasmehljan, v prepad? Samo moj molk z uteho, ko se je od Fojbce zlil s temo, velja tri žeblje v krsto. Hoče, da bi drug prebiral, Cijan, Upognjeni Matija, Spah? Ni kdo teh treh nastavil strupa v smokvi? Nak, preveč natančnosti je v Mihčevih resnicah. Skrito mu je kot z dlani očito. Ve, ko da mi z jutranjih meglic v mrak sledi. Usmiljen: Da mi bo pokazal bratov grob? Otročje, sebe tvega, naju, da bi mi v robidi kod odkril Ameriko! Grob gor, grob dol, grobov je v tej deželi več kot vrtnih gred - jih kača varuje.
Kapela, kip, steza, pogreznjena h koritu z vodo za opešan vid - sv. Lucijo je ugrabil pijan borivec z Bogom. Se odromal z njiv, jo tresnil v luno kraj tolmuna. Paglavci so jo prinesli, z lestvijo, kot utopljenca. Don Penzion je kar se da previdno misel dal: Je revica trpela od mokrot, naj bi jo zdaj s kropilčkom hodil močit? Soča je devici zluščila obleko. Izgubila uheljc. Ji obraz napihnila v kruhov cmok - pod cikanjem sinic, kot zrele slive so letele z vej, je s krožnika v popotnika držala ko dve jajci na oko oči.
Pred pragom prve hiše se je zračil mlad, nagačen medved. Zrklo mu je s kratke vrvce bingljalo med zobe. Spod prhle šape je, kot v peščeni uri, lila črvojedina. V razbitem oknu na stežaj se je smehljala moljasta lisica. Z zidka kraj stopnic sta se kljunač, jereb, obrana v krilih do kosti, zbirala za vzlet. V smeteh pod cesto je strašil širok, škrbasto žebljan podplat: Ko da je pijanca kdo iz krste stresel. Z dlesni mu je pobrnevala mesarska muha, črna kot mozolj. Se je za danes že nakričal Jaz Janko Kolar Beštija Velesila Imenovan. Oglato zdrncal domov, v Modrej. Omahnil - prek vasi je spet, v pljuskih, sunkih, povrvral nemir: Mar ogenj lupi gnili pod na pošti? Je Fanfara oberoč pritegnil puško, pravšnjega odgnal v Tolmin? Je ščip vrh Idrijce potegnil z mosta snoči starko v skok?
Dan se je pošev odpiral, s sencami zalival trg, s krepčilnim hladom kresal iskre v stekla: Zibalo se je kot ribezljev nasad. Se gnetlo pred gostilno, pod balkon. Mimo lip je žarke zgubljal z zlatih zob Mohorec. S klanca je korakal, ko da tlači rob ob grobu, Kramar. Babica Balbina je svoj par srobotnih laktov vrgla v zrak, vrisnila, spet vrgla. Krog procesije gor, pomembno dol je posmrdeval, se prislanjal ob kolo, s topo nogo butal v tla Upognjeni Matija. Nič zastav, lepakov vrh fižolovk, smrečjih kit - v ruševini so, zakmašni, počesani, zdeli klarinet, violina, mandolina: Mungar si je noht natikal. Bucek štrukljal robec ob čeljust. Jakob delikatno hrkal, dulec slinil kot cigaro: Lahceno, ko da po Soči orje češnjev list, se je
497
Gnila smetana dežele
v mrmranje zlila Modra Donava. Ozračje vzdignila za vnebohod - Egidij gori, sramežljiv, je hlače vlekel čez upadli trebuh:
»Čislani, kako se reče? Tovariši z Modrejc, iz Grape, s Kozmerfc, bele novce varujmo za črne dni, nas je učil Doktor za ščurke. Kdor se je oparil z mlekom, piha v sirotko. Priznam, za vse sem kriv. Sem pa lastnosti, ki krasijo necloveka, spotoma zatiral. Nase sipam odgovornost za napake v preteklosti. Opravičujem se, čakam na pravično sodbo ljudstva. Človek malokrat živi, je dolgo mrtev. Vendar - mar golobje kljujejo zvonik, da bi podrli cerkev? Nak, apnenca stradajo! Prišli smo zelo hitro zelo daleč, kam? Dobili tam električno kokoš - pa jajca? Kje so jajca? Jajc, jih ni. So bivšemu trgovcu prepovedana strategična vprašanja, vprašam: Nosi zlata, nosi rdeča? Jajca s srpom, jajca z zvezdo, jajca s kladivom? Vsak hrepeni z vasi, od ondi naokrog spet vanjo. Na skrivaj sem, mimo don Penziona, v ponedeljek terjal od Boga: Eno luč, Gospod, nam pusti, da bo videl, kod nazaj! Kdor preživi, kar smo, lahko brez graje zakriči: Pri priči se bom vzel na vajeti, končal! Vam govorim, kako se reče, v odškodnino za balkon, ki ga posojamo, nikoli vprašani, za prvi maj. Ženi v čast, pod večer mi pri Sv. Mavru vsakič naroči: Pokoplji ga kot princa, bil je dober fant. Odgovorim: Kje naj ga vzamem, če ne vem za grob? Redkokdaj ujamem jok otrok iz predpekla - v svobodi se ne znajdem. Vračajo se, moji ne. Potrpljenje da prezre celo hudiča - mene ni! Čeprav v očeh, teh tu, ni več oči. So le nekakšni sončni zubeljci krog petelinov vrh slemen. In ozka roka s prstani, ki kažejo naprej. Pa čas, čas, čislani, kako se reče - časa mi zmanjkuje! Kadar govorim o jabolkih, imam v mislih črva. Ženske, ki jo je na Logarš-čah med branjem koloradarja oščipnil pes, pa ne: Svoje vrste srečanje, že grem.«
Ko tresk se je Lucija prikazala na balkon. Ga v sunkih, za naramnice spehala proč — Srečko je kolo porinil k nabiralniku iz litega železa, pod izbočeni kraljevi grb. Se naveličano tjavdan razgledal prek zazibanih, zvedavih glav, da bi nemara kod odkril Polono - za vogalom, hrapavo podolž prežagan z zidom, se je skrival don Penzion v klobuku, nevsakdanje stlačenem globoko v obrvi. Sovdat je v rjavkastem vojaškem plašču mahedral. Trijančil z zvoncem na leseni nogi:
»Ho, tu, Italija je od rajnkih vstala, tu, ho!«
Srečko se je zgrbil v klop, na mah mehak. Si nekajkrat zatisnil s palcem in s kazalcem kot mrliču veke. Tonil v dremež, ki bo razodel, čemu ta zbor privzdignjenih nosnic. Ta petkov svetek z don Penzionom. S pomrmra-vanjem kot z majhnega živinskega semnja. Z Upognjenim Matijo, ki mu je sumničavost obraz cefrala z brazdami ko tnalo v trske - zmeraj ga je tolikanj uzrl, da je vsakič brž pozabil nanj. Od Soče gor je rahel veter gnal svetlobo travnikov, zelenkastih dišav, verižic iz krempljinastih križkražev majcenih zveri, Skripajzeljna in divjih rac po bledem blatu brega.
Hkrati je čez vas odbila ura, zagrgral Sovdat - zdramil se je. Si potrgal prste z lic. Vstal s klopi, ki je metala podse klopco toplih senc: Lucija Rev, razburjena kot za čitalnico, je skoz balkonska vrata pripehala Leonino
498                                                                                                               Saša Vuga
Svjatopolkovno, zagrnjeno v ugasel plamen rdečih las. Pa kovček brez ročaja, prevozlan s kosmato vrvco. Potlej temnikasto, suhljato nogo. Potlej drugo, dlakasto, v okrpanem gosposkem čevlju. Pol obličja belih zob v smehljajasti, zadrežni, vlažni polti, okovani s kodrcem zaliscev: Ficarotto razkazala kot Pilat. Priprla spokana, oluščena visoka vrata. Se vrnila, sklju-kana pod culo na rumene oprtavnice, z dežnikom, s kletko, z vrečo, po klobasje ukrojeno iz ključavničarskih modrih hlač.
Slavnostno namrdnjena zaprla - v ruševini so se Bucek, Jakob, Mungar z inštrumentom vzdignili z obaljenih, plesnivih sten, prekritih z robcem. Pobledeli, zdreveneli kot vojak. Z zidarskega trsja v stropu je štrlela posteljna omarica, zacinkan vrč, ožgana slika sv. Florijana v plohi strel vrh dežnega oblaka: V nežnih piskih, praznično vsaksebi kot ženitovanjski vrabčji vrišč, je odletelo na balkon, krožilo s hiš, peresca zgubljalo čez blaženo zazevane ljudi Nazaj v planinski raj. Soča se je krog dreves razkrajala v globoke, mračne barve. Veter je spodrecal s pljuskom prhel čoln sred plitvin. Svjatopolkovna si je, prstena, prašna, skremžena k ograji, kosem las tiščala na oko. Sovdat je žvečil, cikal, ponarejal vzdih. Truščema nogo, z zvoncem od bicikla okovano, zvrnil v tlakovana tla:
»Zakaj nazaj? Vsak čudež kvečjemu tri dni trpi!«
Kot prsobranski žaromet je s hriba dol ostro udaril žarek. Tri stekla v oknih. Trgal senčne leve s streh - Giuseppe Ficarotta si je dlan otrl v dlan. Poprek, skrbno začesal z nohtoma v lase. Obesil pest na rdečo ruto krog vratu. Zatrl smeh, ki mu je v pokcih padal z ust:
»Poči, jabolko granatno, Ficarottovo srce, nabreknjeno z drobirjem solz! Ni za vse reči besed, je potožila botra Minnu, ko so ji med žetvijo ukradli srp. Če bi zrastel ko Tomaž, bi si verjel. Ker sem od krsta sem Giuseppe, dvomim - pokleknite, poljubite ta domača tla! Včeraj pozabite, jutri pa začnite danes: Skupaj smo živeli v vojni, rad bi z vami v miru živel. Kot je pred sto leti pel poet, ko mu je regimentski padar žagal pod šotorom nogo: Uniamoci, uniamoci, Vunione e Vamore rivelano ai popoli le vie del Signore! Naj prevajam, vam? Vrh Idrijce, vrh Soče smo, ne v babilonskem stolpu! Človek se izraža s pomočjo narave, letnih časov, zim. Ko sva po brvi gor nosila ladji v vamp košare z indijskimi smokvami, popikana v ponos, veter mi je sol ometal z vek, sem sedel v kot, na kup konopca, razkoračenih kolen. Oči zaprl v znoj na laktu, črnem od katranskih peg. Podremal k žametnim, tenko izbritim travnikom kraj Soče - sem naj gre opomnja: Hip, grobo so naju, mihaelasto pognali, Evo, Adama, čeprav sem rjul, dokazoval, naj se nihče, cof oni, razprodanci za pol ponve čičerk, ne razburja, če bo v novem svetu dve in dve devet! Bi kdo med vami zdaj zagnal tako imenovani prvi kamen: Ker sem gaz navrtal v žico? Iz Tolmina čofnil v Sočo? Se s koruznih polj kraj Volč oziral, bridek od preveč vode, k žarnici zvrh taboriščnih vrat? Stric Arafunebre, na zunaj komorni strežaj za belce v Afriki, na notri gospodar pogrebnega voza s perjanico, ki mu je rabil za razvoz deklin skoz noč k vojašnicam v Adis Abebi, je ponavljal: Ni sramota, če jo kar se da ucvreš pred razbesnelim slonom! Pa je v strmem klancu z Idrijce omagalo Ozebkovo kljuse. Pa ste napihnjenost v rojih muh
499
Gnila smetana dežele
poslali ujetnikom za priboljšek. Pa je Pappalardo, taboriščni kuhar, konjca kanil v zelenjavni juhi. Jaz nazaj: Bolj dostojanstveno, Pappa! Če nismo nič, bodimo vsaj gospodje. Speci ga po medicejsko, s koromačem, na cipresnem ražnju. Kadar v lakoti še kuhar podivja - zaripnil je: Ne maram jih, ki govorijo, Ficarotta, mislijo pa ne! Pri priči sem, hudo potihoma zaradi vaših straž, na znanje dal: Tako te bom udaril, Pappalardo, tolikanj fevdalno! S kupa je iztrgal spoštovanja vreden kol. Dobil pet pen pod nos. Planil vame z neverjetnimi besedami: Če jaz udarim, Ficarotta, boš do smrti za zdravnika delal! Treskal je, me davil, opljuval. Imel posvaljkani obraz ljudi, ki svinje koljejo, jih pa od predirljivih vriščev lušči strah. Dva sovražnika, pogubno vplivna, Pappalardo, naokrog Tolmin - Sočo sem odlil iz čevlja. Šklepetal prek žuborenj, k žarnici kraj taboriščnih vrat, v sence z okostnja-kastih dreves: Kjer bogastvo hira, prijateljstvo umira. Se pobral v breg - dolgo, pravite, me ni bilo? Naj mar hiti, kdor ve, da bo prišel? Draž človeškega življenja je v občutku, da se zmeraj kam, drugam odpravljaš. Romal sem nič ko do vislic, ki so Mussolinija podržale. Pljunil, vam v spomin - ah, to ni delo za vsakdanje stanoviten kruh. Čeprav me ni doma le eden rad imel: Ne pljuj v vodnjak, Giuse, dokler si nisi novega izkopal! Filadelf, opat, je po večerji kričal s križnega hodnika v sadovnjak: Postoj, nesrečnik, v Galileji, tvoj severni Jeruzalem je zvrhan lajder in tatov! V prepihani Torre del Greco, mestecu korald, so me v adventu dvakrat na vso moč po glavi s sliko vašega predsednika - trpljenje sproti jemlje revežem ugled. Ko je zatohlega nedeljskega popoldneva prevzetna muha zdir-jala čez prazni krožnik, Nina pa zavpila s cunj: Gorje, Giuseppe, garje, sem hipoma ko trije kralji uzrl smer, vprašam: Tu sem stražil, tod strašil s svojo gladiatorsko pojavnostjo - sem komu prizadel za piko zla? Zakaj le tisti do potankosti uzre, ki je bil slep. Uganem torej, kolikanj se več ne strinjam s svojim zgodovinskim mnenjem, že jo s Svjatopolkovno zatolčeva na sever, mirne dni drugačit v nemirne. Z vero v upanje: Kjer glad mori lenuha, najde pridni dosti kruha. Ali z modrostjo mrtvoudnega Civette, apotekarja v Castellammare: Znašel sem se tik vrh prepada - ubral odločen, trd korak naprej. Sprejeli ste me praznično kot kardinalove mezge o vizitaciji! Psu, ki bolhe stresa, ni dolgčas. Pripravljen sem na vse - le na gladovno stavko ne. Da se vam v uri, pravite, kolesca gibljejo, zobje pa zobcev ne poganjajo? Nič hudega, cel6 v Kalabriji je včasih čudno: Vsako leto se nanagloma podre kod kakšna hiša. Vsako leto kdo nenapovedano umre - ah, naj pustim politiko! Kje da sem srečal to kozaško sokrvco? Ker me ne veže spovedni pečat: Prav nevsakdanje, pred občinskim kotlom! Dim, blatne saje do kolen. Dež, krog in krog je lil z akacij. Ninine besede starčkom s piskrci so sladko božale megleni zrak. Je škilila - sem že verjel: Zaljubljeno me gleda! Pa zgrmel v smeh, truščast ko trobenta: Nina, bucika v slami, vi? Sunkoma kot v bran je vzdignila železno zajemalko. Poštorkljala v nizkih, gumijastih, razklanih škornjih. Z melanholičnim navdušenjem zjecljala: Ficarotta! Koža, belkasta kot nepopisan pesniški papir. Lasje, spodviti kot pri nuni v pralnici - z leseno žlico sem udaril po menažki: Oj, previdnost, ki si najini toplini pripeljala vkup! Dala mi je še, dodala: Še? Postrgala, se
500
Saša Vuga
zmedla. Gledala v ožgani, prazni kotel. Gledala - vzkliknil sem za kvišku srca: Ljubezen, ljubezniva Nina, na zadnji pogled! S hvaležnostjo je, ski-sana, prikimala. Zvečer, z debelim režljem lune, s sikanjem tišine, vlažne kot na pogradu v izpraznjeni vojašnici, se je po rusko zajunačila: Z menoj, Giuseppe, ne živiš, mene si nakoplješ! Crep vzvratnega avtomobilskega zrcala s hlevskih vrat ji je pozlatil nos. V temi ni več bilo poti nazaj: Srečo razdeljuje Bog, ženo si poišči sam. Če bi torej zrastel ko Tomaž, bi si verjel. Ker sem od krsta sem Giuseppe - pokleknite, poljubite ta domača tla: Dobili ste prijatelja, ki se ni bal sovražnika! Sicer pa ni za vse reči besed.«
Na mah je smeh kot sojin krik preparal molk: »Pa gajbica pod cunjo na rumene križe tam, Giuseppe?« »Sotrpin iz ekrazitnih dni, Sovdat! V kletki pod prtičem na kitajski horoskop kraljuje papagaj Solsticij, mojster za odpustke. S kljuncem jih, nepodkupljiv, delikatno pod inšpekcijo neznanih sil, izbira z lajne. Rajski ptič, je nama stanovitno kazal pot. V trenutku vsakršne opešanosti kraj Benetk sva inštrument prodala radovednosti zamorskega vojščaka. Za svobodo bo dovolj, če meniš, da si res svoboden! Kar je najino, bo vaše
- dajem vam Solsticij a v dar.«
Sovdat je grizel v krogu, z zvoncem tolkel v tla:
»Povej glasneje, ali pa sem gluh!«
»Da bi navek ostali isti, se moramo spreminjati.«
»Ha! Ni prestopil praga - te Lah že zgoljufa!«
Za tren je Ficarotta, živopisno zanemarjen, otrdel:
»No, pač. Kot pravi modrec: Krave zaudarjajo po hlevu.«
Godci so v navzkrižju vrabčjih praskanj iz povešenih žlebov, sončnih pack in črnih senc vstali z robcev. Si smehljavo, s plašno trmo hkrati kimnili. S klarinovim slovesnim kolcanjem zdrugačili podoknico Rimska kitara v koračnico razburjenih gosakov - hribi naokrog so resno gledali skoz osmojena, votla okna V Srečku se je zgostil trd somrak: Tako smo jih izlužili, ponižali, ljudi, da nam lahko vsak pantalon levite bere, prodaja zakristijski svečnik za zlato. Mahoma se je, začuden, vrtoglav, uzrl kot mrlič, ki hodi s travnika v pajčevinah za mrliči: Včasih zatrepeče, poskaklja
- nerazumljivo v strahu, zmeden kot za voglom tamle don Pcnzion v praznini med ničevostjo in ponaredkom dandanašnjih dni. Svjatopolkovna je, s pegami pomanjkanja vrh lic, kratko razložila, v vzdihljajih, kako jo je Giuseppe krog božiča prosil za roko:
»Da sem mu vse, je rekel. Res, nič drugega ni imel.« Kljunasto ladjevje divjih rac je drlo dol, v gaganje zelenkastih valov, pod most. Srečko se je, zvegan kot prek bergle, držal za razpokani ročaj krmila. Težki ploski s trga, brbotanje, smeh, mu ni ušlo: Žvrkljali so naravnost iz srca. Runast v rebra kot opeka, če jo v pasjih dneh obrase mah, je Ficarotta čez lase napel prteno kapo z zvezdo, urezano iz piskrca za paradižnikovo mezgo. K jutranji, v večerno stran pozdravil, praznično lesen, s pestjo. Zgrabil culo na rumene oprtavnice, Solsticija pod umazano ponjavo - zbirka žarkov se je srebrasto spahljačila iz trav krog Soče. Don
501                                                                                              Gnila smetana dežele
Penzion je z dolgimi, omlednimi pogledi tipal predse v nič. Klobuk pritiskal k obrvem: Potlačil, spet pritisnil, oberoč potlačil. Pustil prst na krajevcu. Zabredel križem v klanec, ko da nosi tram.
Sovdat je vrgel parkljaste, pordele palce v zrak:
»Proč! Zadosti smo se nažalili! Konec, lahko greste!«
Tla v ogrlicah iz drobnih senc razmiganega listja.
Srečko je kolo zapeljal k lipam: V plohi blaznosti se vodimo za nos. Koraki vnemarnih podplatov. Molk puščavnika v peščinah. Kratka brunda-nja čebel - kam tone ladja v steklenici naših dni? S prsi si je dišal kot ruša v gozdu po dežju: Še don Penzion, svoj čas namazan s tolščo lečnih duhovitosti, skrivnostno hira v skrb. Z dlanjo si je prekril ostudo, z ust mu je visela kot smehljaj. Kar potrebujem, je prgišče čudežev - na dnu smo. Pahnil je nogo prek sedla, veke zvrnil v šušljanje vej: Verjamem, kajpada - v kaj? V svojo pogubo. Svjatopolkovna in Ficarotta sta prihajala s stopnic, blažena kot svetopisemski kameli.
S praga se je v prežo risal, mrk, Upognjeni Matija:
»Kam? Jutri, Nina, zdaj, pojutrišnjem? Kako?«
»Vseeno.«
»Tod ni morja, ladjic z indijskimi smokvami, soli.«
Lucija Rev je z ihto prislonila staro, prhlo d ver:
»Kako? Povsod ju čakajo samo težave. Kam!«
Sovdat se je, oprt na kol, sopihasto jemal s klopi:
»V Tolmin bom repetnice vrnil, iz angela postal hudič!«
Megla in sonce sta zavili jutro v dober dan.