106 ZGODOVINA ZA VSE pacija je sčasoma nedvomno ravno zaradi svoje "meh- kobe" pomenila za osrednjo Slovenijo novo gorje - for- macija, kije Nemci na Gorenjskem in Štajerskem niti v sanjah ne bi prenašali, seje v nekdanji Ljubljanski po- krajini začela z nemškim orožjem, opremo, margarino in marmelado ogorčeno boriti proti komunistom in njim samim (še dobro, da tega takrat niso vedeli, bili bi na- mreč zelo žalostni). Vseeno je tako očitna polarizacija razmer dosegla vsaj nekaj - na eni strani je postalo očit- no paktiranje z okupatorji le prehud zalogaj za tiste, ki niso šli v odpor "zgolj" zaradi nelagodja do komuni- stov, na drugi strani paje bilo v narodnoosvobodilnem gibanju konec obzirnosti "prve poročne noči" do izo- braženstva v lastnih vrstah: preverjeni kadri so morali biti najprej "ideološko" zreli in šele nato tudi strokov- no sposobni. Številne izobražence v odporniškem gi- banju so uskladiščili v razne forume (komisije, znans- tveni inštitut - taje vsaj deloval, čeprav "delodajalci" njegovih izsledkov niso pretirano uporabljali), kjer so bili 24 ur dnevno na voljo (v marketinške namene) in pod nadzorom, napočilo paje tudi obdobje "vistosmer- janja" (Gleichschaltung). Na obeh straneh se je torej odnos do izobraženstva znatno spremenil - posiljeva- nja z rdečimi obzorji ali pa kreativnega sodelovanja v raznih "zbornikih Zimske pomoči" so bili deležni veči- noma vsi opazni izobraženci in intelektualci tistega ča- sa, nekatere je doletel celo obojen blagoslov (sicer pa dopisni partizan Župančič ni samo s to (oefarsko požegnano) gesto dopolnil priljubljenega Švejkovega stavka "To vojno bomo dobili - ni važno, na kateri stra- ni"). Slovensko izobraženstvo je vseskozi (rudi med voj- no) delilo usodo celotnega slovenskega naroda. Ostrej- še zahteve, ki so jih vse sprte strani postavljale pred ta sloj, so rezultat neznanske moči duha, pisane besede in moralne avtoritete, ki jo je Slovenec vseskozi videl v izobražencu, s katerim se je srečeval zgolj priložnost- no (ob opravkih na sodišču, v državnih uradih) ali pa v tistem, kije posegal v njegovo najintimnejšo človeško sfero (kot duhovnik, zdravnik) in živel v njegovem oko- lju ter z njim delil dobro in slabo. Prav ta motiv je pri boju za "sol naroda" vodil tako ene kot druge - vsi tabori so si (poleg ostalih) zlasti prizadevali pridobiti podporo med izobraženci, ki so jih pogosto brezobzirno (zlo)rabili kot magnet, ki naj na njihovo stran pritegne omahljivce in legitimira cilje, za katere so se borili. Intelektualci so (tudi) v tej pre- vratni dobi zgolj orodje in sredstvo prestiža, ki ga je treba diskretno "utišati", ko se polastiš oblasti - raz- mišljajoči so namreč lahko nevarni, saj zmorejo zase- jati dvom in prepresti z razpokami še tako učinkovit Sistem. Naslov mojega razmišljanja o knjigi se bralcu potem, ko se z avtorjem sprehodi skozi štiriletno obdobje slo- venske zgodovine, zazdi kar primeren opis za tisto, kar se je slovenskemu izobraženstvu (in Slovencem nas- ploh) dogajalo med drugo svetovno vojno - grenkoba, ki se človeka polasti ob razmišljanju o tovrstnih zapi- sih, paje seveda prej posledica današnjih razmer, kot pa doživetega svetobolja nad dogodki izpred petdese- tih let. Ob koncu velja zapisati, da je delo Bojana Godeše dragocen in ne ravno majhen prispevek k odstiranju tan- čic s preteklosti, ki se po slovenski pomladi kot moč- virska meglica plazi čez deželo in pritiska na komaj vzbrstelo popje slovenske prihodnosti. Upam si trditi, da bo knjiga deležna dobronamernih (in "dobronamernih") kritik z obeh bregov, kar je po moje najboljši dokaz za dobro opravljeno zgodovinar- jevo delo. Edino zamero je mogoče nasloviti na (teh- nično) izvedbo knjige, ki ji manjka "podobic" (nekaj fotografij slovenskih izobražencev s te in one strani - kakšen Jakac, Balantič, Kocbek, Lampret ob nosilih, Kajuh, Ehrlich, Žebot, mogoče stran iz Zbornika zim- ske pomoči, škofovo pastirsko pismo...), zaradi česar sicer izredno všečna knjiga (oblikovanje, znanstveni aparat, viri, osebno kazalo) brez potrebe izgubi nekaj privlačnosti. (Glede podobičarstva s(m)o pa zgodovi- narji itak malce sramežljivi in ne znamo/nočemo "po- sitnariti" niti tedaj, ko naše delo "posvoji" tako ugled- na založba kot je CZ.) Aleksander Žižek O ČASIH TOVARN ZA OBLIKOVANJE ČLOVEKA • NJEGOVE DUŠE Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, Slo- venska kulturna politika 1953-1962, Cankarjeva za- ložba, Ljubljana 1995, 369 strani. Ko si je Partija že ustvarila politični in gospodarski monopol, prvega v Sloveniji kmalu po vojni in druge- ga po nacionalizacijah, je bila poglavitni še nerešen problem kultura. Zakonodajno so jo začeli urejati ne- kaj let za politično in gospodarsko sfero. Jasno razpe- ljana rdeča nit Gabričeve knjige nas podrobneje sezna- nja z odnosom oblasti do umetnosti in znanosti v bur- nem desetletju slovenske (pol)preteklosti. Ustrezno VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 107 časovno zamejitev prikazanega obdobja je avtor dose- gel z dvema nadvse pomembnima mejnikoma: ukini- tvijo zloglasnega agitpropovskega aparata in sprejet- jem ustavnega zakona na začetku petdesetih ter spre- jetjem osnutka ustave na začetku šestdesetih let. Značilnost absolutne oblasti ene stranke in ene ideo- logije, kije bila še kako v veljavi v obravnavanem ob- dobju, je bila izpraznjeno mesto politične opozicije, ki jo je zasedla kritična inteligenca. Tako so se parlamen- tarne debate lahko dogajale le v obliki časopisnega po- lemiziranja. Takšna, kot jo označuje avtor, kulturniška opozicija je sicer lahko bila pobudnik sprememb in ob- likovalec novih idej, ni pa jih mogla uresničevati. Sta- nje je bilo celo takšno, daje politični vrh do neke mere potreboval kulturniško opozicijo; ta je porajala nove zamisli, ki jih je nato Partija z ustrezno ideološko do- delavo vzela za svoje. Po ukinitvi agitpropa je Partija ostala brez posebne komisije za področje kulture, lastna stališča paje skušala zagovarjati prek SZDL. V tem kratkem obdobju so imele tudi ideološko drugačne smeri (eksistencializem, abstraktno slikarstvo, jazz) vse večjo možnost, da se pojavijo v javnosti. Takšno stanje ideološke otoplitve je vladalo le do februarja 1956, ko so ustanovili ideo- loško komisijo CK ZKS, ki je po svojih idejah precej spominjala na stari agitprop. Družbeno upravljanje v kulturnih ustanovah se je začelo kazati v letih 1954- 1956, ko so ustanovili številne upravne odbore, v kate- re so bili delegirani tudi zunanji člani, izbrani po poli- tičnih merilih. Ti so praviloma imeli številčno in s tem glasovalno premoč. Tako je prevlada partijskih ideolo- gov v oblastnih organih in upravnih odborih omogočala uveljavljanje kulturnopolitičnih načel vladajoče stran- ke. Vodstvo ZKS je v petdesetih letih podpiralo iz- ključno Ziherlov kulturnopolitični koncept, katerega bistvo je bila idejna in politična naravnanost kulturne- ga človeka, ali poenostavljeno: umetnik je moral biti najprej komunist in šele nato umetnik. Kulturniška opozicija v petdesetih letih še ni napada- la temeljev političnega sistema, pač paje nasprotovala partijskemu monopolu na idejnem in kulturnem po- dročju. Avtor jo razdeli na tri smeri. Katoliška inteli- genca po obračunu s Kocbekom na javni sceni ni imela velikega vpliva. Stališča Josipa Vidmarja, ki gaje ob- last sicer upoštevala kot človeka z velikim (tudi poli- tičnim) ugledom, so se precej razlikovala od Ziherlo- vih načel, a so hkrati bila precej oddaljena od pogledov mlajše generacije, zbrane okoli revije Beseda. Glavni kritik mlajše generacije je bil Miško Kranjec, "nadvišji, najnaprednipisatelj, ovenčan z namišljeno gloriólo ne- smrtne slave ", kot so ga posmehljivo označili sodelav- ci mariborske literarne revije Svit, kije bila utišana prav po njegovi zaslugi. Ob literarnih revijah je bil v petde- setih letih tarča ostrih kritik tudi "bulvarski" tisk, pred- vsem Pavliha in Petkova panorama (PP), kasneje prei- menovana v Tedensko tribuno. Trn v peti kulturne politike je bila tudi celjska Družba sv. Mohorja. Kot protiutež so ustanovili Prešernovo družbo, ki jo je s perfidnimi političnimi pritiski počasi izpodrivala. Tudi v kinematografiji ni šlo brez pritiskov. Dogodki ob filmu Trenutki odločitve (Krvava reka) so zanimivi zato, ker je bil to zgled pravilnega delovanja sistema družbenega upravljanja v kulturnih ustanovah. Organ družbenega upravljanja je namreč dosegel spre- membo scenarija, še predenje umetniško delo prišlo v javnost. Odpor do modnih novosti z Zahoda so ideologi v glas- bi usmerili v kritiko jazza. Sinkopirani ritem jim je sim- bolično pomenil neuravnovešenost, družbeno nesklad- je in anarhijo. Moteč je bil tudi "divjaški" ples na to glasbo. Med tesnejšim navezovanjem Jugoslavije na Za- hod, so začeli jazzovskim glasbenikom priznavati teh- nične sposobnosti in zasluge pri sproščanju delovnih ljudi po napornem delavniku, medtem ko so jim ka- kršnekoli vzgojne in idejne prvine še naprej odrekali. Partija je v duhu Ziherlovega prepričanja, da so kul- turne ustanove "tovarne človeka, tovarne za oblikova- nje človeka in njegove duše", vse močneje podpirala t.i. delavsko kulturo, ki seje dogajala v raznih amater- skih kulturnih društvih. Sledile so afere v letih 1956 in 1957. Najprej so zaradi ideoloških napak ukinili kopr- sko revijo Bori, nato pa še Besedo, kar je pomenilo tudi prvi večji sodni poseg v kulturniško delovanje po 2. svetovni vojni. Njen literarni krog so oblastniki ocenili za "skupino mladih, idejno precej zmedenih malo- meščanskih intelektualcev". Zelo odmevna je bila afe- ra ob odstranitvi farse Jožeta Javorška iz repertoarja SNG Ljubljana. Paradoks pri tem je bil, da so isti orga- ni Javorškovo delo najprej nagradili, nato pa ga razgla- sili za neprimerno. Veliko prahu je dvignila tudi ukini- tev treh profesionalnih gledališč: koprskega, ptujskega in kranjskega. Sporna je bila zlasti ukinitev slednjega, saj je sicer izpolnjevalo sprejete pogoje (tako je namreč ocenila tudi strokovna gledališka inšpekcija), ni pa ime- lo nikakršne podpore lokalnih političnih oblasti. Sredi petdesetih let so se v vodstvu ZKS uveljavljali novi pogledi na kulturno politiko. Najvidnejša predstav- nika le-teh sta bila Boris Kraigher in Stane Kavčič, ki sta podobno kot Boris ZiherI nastopala s pozicij vlada- joče ideologije, vendar s to razliko, da so bile njune meje širše kot Ziherlove, a še vedno meje. Zagovorniki novih pogledov so bili pripravljeni prisluhniti kritikam kulturniške opozicije, toda le dokler ni bil ogrožen os- VSE ZA ZGODOVINO 108 ZGODOVINA ZA VSE novni interes ZK, oblast. Po odmevni polemiki Vid- mar-Ziherl je kultumopolitična moč slednjega začela strmo padati. Pomembnejša posledica "poraza" Ziher- lovih idej leta 1957 je ta, da so polemike spodkopale eno osnovnih tez njegovega koncepta, tezo o dvojnosti umetnosti in kulture (delavska in vrhunska). Novi kon- cept je še bolj uveljavil mlajšo generacijo, kije smela predstaviti svoje dosežke, saj je imela občasno oporo tudi v višjih političnih krogih. Po letu 1957 so zato vidni premiki vladajoče ideolo- gije v vrednotenju nekaterih umetniških oblik, ki so jih dotlej zavračali. Poleg omiljenih stališč do eksperimen- talnega gledališča, jazza in abstraktne umetnosti, so se istočasno dogajale še nekatere spremembe. Začeli so se pogovori, da se smejo v javnost vrniti Edvard Koc- bek in kulturniki z zaporniško preteklostjo (npr. Dušan Pirjevec, Igor Torkar in še kdo), pa tudi Mohorjeve družbe niso več šteli za tako politično in ideološko ne- varno kot pred leti. Mnenje bolj pragmatičnega dela slovenskega partijskega vrha, daje treba dopuščati vse, kar neposredno ne ogroža monopola ZKS, je čedalje bolj postajala splošna in uradna ocena slovenskih ob- lastnikov. Tudi zato, ker so se mladi Slovenci množično udeleževali zabav, kjer niso plesali le klasičnih plesov, ker so polnili kinodvorane ob predstavah Tarzanov, Ple- sa na vodi, kavbojk in kriminalk, ker so svoje radijske sprejemnike radi naravnali na programe, kjer so vrteli jazz. Začetek šestdesetih let pomeni nadaljnje uveljav- ljanje spremembe. To, da je Borisa Ziherla na mestu predsednika ideološke komisije CK ZKS aprila 1961 zamenjal Janez Vipotnik, je bila le logična posledica dogodkov prejšnjih let. V istem času je politično vodstvo obračunalo s kri- tičnim delom "klasične" inteligence, ki naj bi imela naj- večjo oporo na Filozofski fakulteti. Politični pragmati- ki so bili predvsem ekonomski reformatorji in so v zna- nosti podpirali "tehnično" inteligenco, kije bila po nji- hovem mnenju veliko bolj povezana z delavstvom. Ta- ko je prišlo do poskusov "paraliziranja škodljivih vpli- vov", kar je pomenilo zamenjati tedanjo z novo "kla- sično" inteligenco, katere delo bi temeljilo na marksi- stičnih načelih. Ukinitev Revije 57, naslednice Besede, kije močno vplivala na študentsko mladino na Filozof- ski fakulteti, je prinesla tudi sodni proces proti Jožetu Pučniku. Zaradi ideološke zasnovanosti del, ki so po mnenju oblastnikov temeljila na napačnem svetovno- nazorskem pogledu, ter pretiranega poudarjanja potre- be po navezovanju kulturnih stikov z Zahodom, je prišlo tudi do prisilne upokojitve univerzitetnega profesorja Antona Slodnjaka. Oblast pa je začela tudi omejevati samostojnost fakultet, kar seje pokazalo z novim zvez- nim zakonom leta 1954, katerega bistvena novost je bila izvolitev univerzitetnega in fakultetnih svetov, ki so lahko sprejeli dirigirane statute. Tudi ustanovitev dveh znanstvenih inštitutov (Inštituta za sociologijo in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja) v letu 1959 je logična posledica večletnih prizadevanj ideologov, da bi humanistično in družboslovno raziskovanje us- merili v pravo, marksistično smer. Poleg tega paje ob- last tudi reformirala univerzitetni študij in na vse šole uvedla predmet Temelji družbene vzgoje. Prehod v šestdeseta leta je prinesel dotlej največjo ideološko sprostitev, ki sojo spodbujali zaostreni med- nacionalni spori v Jugoslaviji. Slovenski partijski vrh s Kraigherjem na čelu je najglasneje nasprotoval centra- lizmu v kulturi ter tako odkrito podprl stališča sloven- skih kulturnikov, ki so se prvi uprli poskusom kultur- nega poenotenja. Posebno aktiven je bil boj za sloven- ske filmske podnapise in plakate. Tudi zahtevam zvez- nih organov po enotnem jugoslovanskem radijskem in televizijskem programu je slovenska oblast odločno nas- protovala. Tako so ta vprašanja postala prizorišče bo- jev za smer nadaljnjega razvoja Jugoslavije, na kate- rem seje ena stran borila za centralizacijo, druga pa za federalizacijo in uveljavljanje nacionalnega pogleda v kulturi. Na zunaj seje ta spor odražal v polemiki Pirje- vec-Ćosić, v katero so se vključili še drugi slovenski in srbski kulturniki, pravzaprav paje šlo za polemiko med slovenskim in srbskim vodstvom. Slovenski politični vrh je v tem spora okrepil vlogo republiške vlade nas- proti zvezni, izgubil paje predsednika vlade, ki je bil premeščen v Beograd. Spor paje tudi pokazal, da na- cionalno vprašanje v Jugoslaviji nikakor ni bilo rešeno že leta 1945, kakor je vseskozi zatrjevala ŽKJ. Od začetkov petdesetih let je tako potekal proces šir- jenja manevrskega prostora za kulturnike. Vrhunec je dosegel v začetku šestdesetih let, po polemiki Pirjevec- Ćosić in Kraigherjevi premestitvi v Beograd pa so kul- turne ustvarjalce nekaj let ponovno stiskali. S pričujočim delom, kije nekoliko prirejena avtorje- va doktorska disertacija, smo dobili poglede na razvoj umetniških in znanstvenih ustanov, na revialno in društveno življenje, na kulturo v sklopu nacionalnega vprašanja in na druge raznovrstne probleme tega časa tudi z vidika zgodovinske stroke. Škoda je le, da so zaradi trenutnih političnih razmer ostali nedostopni zvezni arhivi v Beogradu. Kljub temu je avtor izbrskal obilico napol pozabljenega ali celo na novo odkritega gradiva inje tako lahko temeljito analiziral številne kon- kretne primere. Navkljub množici podatkov in citatov pa zaradi dobre sistematizacije dejstev branje tega od- ličnega dela ni prav nič oteženo. Bojan Cvelfar VSE ZA ZGODOVINO