Robert Titan-Felix
Magnifikat
Pomurska založba, Murska Sobota 1994
Magnifikat je druga pesniška zbirka avtorja najmlajše pesniške generacije Roberta Titana-Felixa (r. 1972). Leta 1991 je pri Pomurski založbi izšel njegov pesniški prvenec Carpe diem! Že v prvi zbirki je prišla jasno do izraza differentia specifica Titanove poetike: prežeta s svojevrstnim patosom in odeta v arhetipsko govorico mitov je ta poetika zavezana iskanju in izrekanju svetega, vztrajnemu zasledovanju pozabljene božanskosti v docela profaniziranem svetu. Njegova druga zbirka Magnifikat nadaljuje takšno usmerjenost in s tem potrjuje kontinuiteto Titanove pesniške pisave. In vendar ob primerjanju obeh zbirk opazimo tudi pomembne razlike: v Carpe diem! se je iskanje svetega (kot namiguje že naslov) v precejšnji meri še pojavljalo v obliki nekakšnega neoromantično-dekadenčnega senzualizma in esteticizma, o čemer ni v Magnifikatu skorajda več nobene sledi, nadalje, metaforika te zbirke še stopnjuje čutno nazornost Titanovih pesniških podob, in ne nazadnje, Magnifikat kaže na bolj premišljeno in doslednejšo arhitektoniko zbirke na vsebinski in formalni ravni.
Že Carpe diem! je zaznamoval Titanov pesniški dialog z različnimi religioznimi tradicijami, segajočimi od krščanstva in judaizma do hinduizma. Prav tako je opazna njegova fascinacija z nekaterimi arhaičnimi religioznimi praksami (na primer azteška mitologija), od katerih je prevzel eno svojih osrednjih tem: obredno žrtvovanje. V Magnifikatu je viden izrazit premik k judovsko-krščanskemu duhovnemu horizontu (o tem pričajo že naslovi nekaterih ciklov, kot na primer Salomonova visoka pesem, Kadosh itd.), pa vendar se tudi tukaj s temami, kot sta na primer žrtvovanje, čaščenje plodnosti ipd., oglaša arhaična religioznost. To kroženje različnih religioznih tradicij pa v kontekstu Titanove poetike ni nikakršna postmodernistična palimpsestnost, ampak poskus odkriti z njihovo pesniško (pre)interpretacijo lastno pot do svetega (božanskega). V podobni vlogi nastopa tudi njegov dialog z Očeti sodobne poezije (Pisma Arthurju Rimbaudu, Paulu Verlainu, Stephanu Mallarmčju), ki je pravzaprav magnifikat Poeziji kot privilegiranemu mestu ohranjanja sledov svetega v današnjem svetu.
Titanova zbirka v celoti tematizira človekovo razpetost med dve skrajni bivanjski situaciji: med njegovo izgnanstvo v labirintih časa in samote, kot bi dejal Octavio Paz,
LITERATURA	111
ter hrepenenje po celoti onkraj sveta dihotomij, tudi tiste najusodnejše, med življenjem in smrtjo. Tako v prvi izmed štirih Žalostink beremo: "Kako so se hlapljive iskre biti / izluščile iz božjega kremena? / Kako so se device in sledniki / izpraskali iz istega semena? (str. 25). Sveto se v Titanovi pesniški govorici kaže kot prav ta izgubljena celota, nedosegljiva analitičnemu kartezijanskemu umu, ki z dihotonično optiko subjekt/objekt podvaja svet v neskončnost. Ravno zaradi te ujetosti v svet nasprotij, v okove prostora in časa, se poraja občutek človekove temeljne kozmične zapuščenosti in samote, tiste samote, ki jo "sika blodna luna, / ko favni goslajo o mrtvi ženi / in moje misli žge osama plesa." (Šaronska narcisa, str. 37). Novoveški kartezijanski subjekt, ki ves svet popredmeti na način pred-stavljanja, je podoben Narcisu:"... samo odsvit / podobe lastne boš oboževal, skaljen, ubit! (Narcisovo podeželje II, str. 42)
Pred bralcem se vrstijo podobe obrednega žrtvovanja (Svitanjska elegija IV, str. 20), ki vzpostavljajo ciklično strukturo mitskega sveta, in Ljubezni, presegajoče okove jaza (Pesem o skončanju). Ponekod v lirskem subjektu prevladata tesnoba in resignacija: "Umreti najbrž tudi ni kaj prida, / kjerkoli sled samotna spet zaradi ... (Svitanjska elegija VI, str. 22). Vendar v Titanovem pesniškem svetu nikjer nimamo opraviti z absolutnim metafizičnim nihilizmom. Gre za hOlderlinovsko situacijo tesne bližine nevarnosti in (od)rešitve. Narcisovo poglavje V tako sklepata verza: "... odkar prebivam na brežini ribnika bogov, / me več ne obiskujeta nemir, melanholija, (str. 45)
Sveto pa je v Titanovi poeziji zaznamovano z nekim protislovnim obeležjem: v nekaterih pesmih je bliže imanenci in se tako ne veže na Boga oziroma transcendenco (na primer Pismo Gali Eluard-Dali), druge pa ga nasprotno postavljajo v območje transcendence (na primer Šaronska narcisa, str. 39). Tu je izrazito viden pesnikov dolg judovsko-krščanskemu duhovnemu horizontu. Najbolj prepričljive se mi zdijo tiste Titanove pesmi, kjer je hkrati čutiti prisotnost svetega in odsotnost transcendence. Zdi se, da je Magnifikal v prvi vrsti vendarle hvalnica "sveti igri sveta", hvalnica njeni Lepoti.
Tako se Titanova pesniška pisava vsaj deloma uvršča v kontekst tiste postmoderne senzibilitete, ki ima posluh za religiozno dimenzijo življenja, čeprav ne več na način transcendence, temveč imanence in svetega kot svetega.
Dejan Šiftar
112
R
U