JCnji^a e. v <£iv£jenje in bvet Stev. 18. Ljubljana 1. novembra 1929. Leto 3. E. Justin; »Listopad« (lesorez) 21. Dichtl * Ignofus Kako je danes z razvojno teorijo? V zgodovini naravoslovja je bil ve* lik trenutek, ko je Darwin objavil svojo znamenito knjigo O rarrvoju vrst. To delo in poznejši spisi njegovi in njegovih našle inikov (Haeckla i. dr.) so utemeljili in mogočno izpopolnili razvojno (evolucijsko) teorijo, ki od tega časa dalje obvladuje vse vede o živalstvu in rastlinstvu. Razvojna teorija, namreč nauk o stopnjevitem razvoju in usovrševanju vseh organskih živi, je po članku Ber* talanffvja v »Scientia« logičen posle* dek vseh zooloških in rastlinoslovskih spoznanj, tako da danes ni več dvo* ma o tem. da je ta teorija pravilna in resnična. Vidimo, da novi pocdinci (individuji) vznikajo s ploditvijo, da so zaradi krvnega sorodstva podobni starišem, a da se vendar do neke me* re razlikujejo med seboj. To razliko* vanje, neznatno v majhnem času, ki ga preživlja človeški rod, je pomemben činitelj v vsej zgodovini žive prirode in nas vodi k spoznanju sorodnosti in razvoja raznih vrst. Izsledki prouče* vanj in raziskavani v embriologiji (ve* di o razvoiu zarodkov), v primerjajo* či anatomiji in palaeontologiji (vedi o izumrlih, prastarih živalih in rastlinah) tudi potrjujejo razvojno misel, tako da je danes ta teorija na osnovi zbra* nega gradiva logično nujna. Drugače pa je s tako zvanimi speci* alnimi razvojnimi teorijami. Tu je še •vse polno vrzeli, nejasnosti in negoto* vosti. Raziskovalci so skušali napravi* ti nekake rodovnike razvoja, t. j. do* ločiti vsaki danes obstoječi živalski ali rastlinski vrsti njene davne prednike, iz katerih sc je razvila do oblike, ki .io poznamo danes. Po Abelu pa ima* mo zgoli 6—7 rodovnikov, ki so koli* 4cor toliko zanesljivi. Vzrok je v tem, da se je izmed posameznih organov razvijal vsak skorai no svoie, tako da je n. pr. rodovnik kitov drugačen, če ga sestavimo po kitovih okončinah in drugačen, če se oziramo n. pr. na ozobje. Vzroke razvoja nam skušajo pojas* niti tri slavne teorije: darwinizem, la* marekizem in mutncionizem. Danvini-zem uči. da so med potomstvom istega para razlike: če so le*te koristne v bo* ju za obstoj, tedaj dotični poedinec preživi svoje soroj—.ce in prenese po* sebno dobre lastnosti na svoje potom* stvo; tako se v nadaljnjih rodovih te lastnosti čedalje bolj izpopolnjujejo in dovršujejo. Ta podmena se danes močno pobija. Tako n. pr. navajajo, da v boju za ob* stoj gre bolj za poedinčev položaj (si* tuacijo) nego za telesne lastnosti. Na* vedimo tale primer: Če se dogodi v,c* lezniška nesreča, ne ostanejo nepoško* dovani ljudje, ki imajo najmočnejše kosti, marveč tisti, ki so sedeli v vlaku na najbolj ugodnih mestih. Dalje sd ugovarja, da majhne razlike (in za te gre vsaj v začetkih razvoja) nimajo posebnega pomena v boju za obstanek. Naposled je res tudi to, da vse last* nosti nekega organizma niso zanj zme* rom koristne. Isti cilj se lahko do* seže z raznimi sredstvi; konj in pre* žvekovalci se hranijo s travo, toda sa* mo prežvekovalci imajo bolj kompli« ciran želodec. Teh in podobnih primerov nam Darwinov nauk o naravni iz* biri ne more pojasniti. Nauk o dedno-sti nam je nadalje pokazal, da utegne izbira prinesti v neki populaciji premoč izvestnih ras, toda te rase morajo že imeti svoje dedne lastnosti: tu torej naravna izbira odbira, toda novega ne ustvarja. Lamarckizem trdi, da se organska bitja prilagojujejo naravnost svojemu okolju, se pod njegovim vplivom izpre* minjajo in prenašajo te izpremembe na potomstvo. Spor zaradi lamarekizma s? prav za prav vrti okoli spora o tem, ali se lastnosti, ki si jih pridobi neki po* edinec, prenašajo dedno na njegovo potomstvo. V zadniem času je del il take poizkuse tragično preminuli P Kummcrcr. Njegovi poizkusi pa so bili podvrženi strogi kritiki in ponovljeni; obnesli so se samo deloma. G. V. Me* ble je dokazal v nekem primeru, da je hil na Knmmerjevih preparatih izšle* dek poslikan s tušem: Bertfilanffv ora* vi, da ni moči dvomiti o Knmmerjevi poštenosti, ni pa 7nano, kako je na> stala ta prevara: Kummer ie no tem razkritju storil samomor. Kljub vsem neuspehom, s katerimi so se končali dosedanii noizkusi. pa ne moremo re« či. da bi bil lamnrekizem že premagan. Njegova največia prednost ie to. da je poudaril razvoino zmo?nost oreaniz* mov; razvoj »od menjačice (amoebe) cio človeka« je neprestano 'grmadenje dedno pridobljenih lastnosti. Dalje se je v novejšem času uvelja« Vila teorija o imitacijah. Zanimivo je, •da je nastala prav za prav zaradi ne« pravilnega umevanja dejstev. H. de Vries je našel v Hilversumu na Ho« landskem neko rastlino (Oenothera la« marekiana), čije potomci so se silno izpreminjali; te izpremembe so se po« kazale dedične. Na tej podlagi je raz« vil de Vries teorijo o mutacijah, iz« premembah, ki se često pojavljajo pri potomstvu in ki so kot nove vrste ta« koj dedne. Pozneje se je pokazalo, da je bila ta živ potomec mnogovrstnega križanja in dozdevne mutacije so bile Samo cepitve na prvotno vrsto. Vzlic temu se je podmena o mutacijah dol« go držala. V njenem smislu organizmi sami iščejo okolje, za katero so jih pripravita mutacije-. Tako so n. pr. jam« Ake živali slepe. Toda njih slepota ni nastala po tej teoriji tako, da bi se te živali naselile v jamah in ondi zbog dolgotrajnega življenja v temi dedno izgubile vid, marveč narobe: pojavila sc je slepa mutacija in živali so našle jame kot za se primerno okolje. Pozneje se je pokazalo, da so muta« cije majhne in malo pomembne razlike, ki nam lahko razložijo kvečjemu na« tanek stalnih zvrsti ali vrst, ne morejo pa nam pojasniti nastanka večjih siste« matičnih skupin. Mutacije tudi težko razločijo nastanek bolj kompliciranih organov, n. pr. očesa. Tu so se morali vsi sestavni deli (mrežnica, roženica, leča i. dr.) razvijati harmonično, tako vekoč v eni smeri, soglasno: noben del ni smel^ prehiteti druge ali zaostati za njimi. Če pa proučujemo izumrle vrste, vidimo, da v razvoju ni bilo takih skromnih stopenj, kakor so nam jih pokazali razni poizkusi z mutacijo (n. pr. Baurovi poizkusi ali Morganovi z muho Drosaphile). V splošnem lahko trdimo s Filipčen« kom, da nam dosedanje teorije morejo razložiti kvečjemu nastanek drobnih razlik, ne morejo pa nam pojasniti, ka« ko so se razvile sistematične skupine. Tega nam ne- more povedati niti nauk o dednosti (genetika), ki se takisto ba« vi zgolj z manjšimi razlikami. V zad« njem času se pojavljajo teorije, da je vsa raznoličnost organskih oblik nasta« ta s kombinacijami nekaterih dedičnih lastnosti, kakor n. pr. pestrost blaga vsega sveta razlagamo z nekolikimi (9Va) shematičnimi prvinami. To pa bi pomenilo, da bi morali razvojno teorijo sploh zavreči, zakaj nekaj drugega ju razvoj in nekaj drugega kombiniranje izvestnih lastnosti. Če pa je razvojna misel logičen po« sledek vsega, kar vemo o organizmih, je umljivo, da mora biti v teh kritikah razvojne misli neka napaka. Res vidi« mo, da se da tako zvana mikroevolu« cija, t. j. razvoj manjših razlik, razlo« žiti z vsemi doslej uveljavljenimi raz« vojnimi teorijami (t. j. z izbiro, prila* gojevanjem in mutacijo), da pa ta raz« laga ne zadostuje pri tako zvani ma* kroevoluciji, t. j. pri razvoju vsega ži* valskega in rastlinskega sveta. Ne pre« ostaja nam potemtakem nič drugega nego da smatramo stopnjeviti razvoj življenja za osnovno lastnost življenja sploh. Pri tem, kakopak, ne gre za mi* stiko, marveč za prirodni zakon, ki bi se dal statistično dokazati. Genetika nas uči, da prenašajo lastno« sti na potomstvo telesca, ki jih imenu* jemo geni. Po vsem tem smemo misliti, da ti geni niso nič stalnega, marveč da se izpreminjajo in ustvarjajo nove. Ta* ko na novo ustvarjeni geni pa povzro* čajo v organskem svetu nove večje raz* like (večje mutacije), ki so začetek raz* voja večjih sistematičnih skupin. Te »velike mutacije« bodo raziskane šele kdaj v bodočnosti. Alverdes želi, da bi se vsa pozornost znanstvenikov osrc« dotočila okoli proizvajanja umetnih mutacij. To ne bo samo velikega po* mena za reševanje teoretičnih vprašanj, marveč bo prineslo velike praktične rezultate v živinoreji, poljedelstvu in vrtnarstvu. Naposled bo treba rešiti še eno raz« vojno uganko: Kako je mogoče, da se pri razvoju ohrani harmonija med or« ganizmom in okoljem, dasi postajajo organizmi bolj komplicirani? Še več: harmonija med organizmom in okoljem postaja čedalje popolnejša. Sapper raz« laga to tako, da n. pr. razvoj od divja* ka do Evronca ni v tem, da le«ta živi lažje in udobneje, marveč je v tem, da nastajajo vedno nove in višje potrebe. Razvoj gre tako, da so novi organi ved* no tako ustrojeni, da bi bil organizem v harmoniji z okoljem. Te težke pro* bleme bo mogla razvozljati šele bodoč/ nost. Sedanji poizkusi, n. pr. mnemiena teorija, ki daje veliko vlogo spominja* nju, ki se prenaša v rodove in uporab* lja nekdanje izkušnje za bodoča deja* nja, so lc poizkusi in nič več. BerfalanfTv, čigar misli so nas naj« bolj vodile pri tem članku, pravi, da ima vse to zgolj špekulativen značaj. Vse nove podmene na tem področju dokazujejo zgolj to, da razvojna misel ni premagana, kakor bi hoteli njeni nasprotniki, marveč da samo prehaja ua nova pota, ki pa se često začenjajo ondi, kjer se dosedanje teorije koncu« jejo, ali pa celo izhajajo naravnost iz njih. O tem je seveda mogoča obsežna diskusija; to kakor ono se da kritizi* rati. Sigurno je le, da se nadaljnjo znanstveno raziskavanje žive prirode še vedno vrši v luči razvojne misli aH evolucije —• tega strašila idejnih na« zadnjakov. Skrivnosti iz življenja žuželk Deviška kobilica Ob solnčnih dneh se primeri z redko srečo obdarjenemu zbiratelju žuželk, da ujame na gozdnatih obronkih, ki jih prerašča nizko hrastičje ali leskovje. kobilico posebne vrste. V nasprotju s svojimi sorodnicami je ta lepa, zelena, preko 8 cm dolga kobilica kaj počasna v Svojih gibih. Zadnje noge so ji tenke, zato so ji pa srednje in sprednje tem močneje razvite in opremljene na spodnji strani z dvema vrstama močnih trnov. Sedi v solncu in preži na druge kobilice; čim se ji je kakšna približala. Jo zagrabi in požre v kosih še pri živem telesu. To bi ne bilo še nič čudnega. Toda zbiralca, ki mu uspe ujeti več takšnih živali, bo sčasoma presenetilo, da ni med njimi nobenega samca. In dejansko: od te pavrste »kobilic čarodejk«, kakor jih imenujemo po njihovem latinskem imenu (saga serrata). so našli doslej samo tri moške eksemplarje. dva v Istri, tretjega, ki ga hrani dunajska vse-učiliška zoološka zbirka, pa neznano kje. Žival namreč vobče ne potrebuje samcev, da bi se razmnožila, temveč se razmnožuje partenogenetsko. kakor slove to z znanstvenim izrazom, to se pravi: iz jajčec, ki jih ni oplodilo moško seme, se čisto preprosto izležejo noA'e kobilice samice. Ni znano, kako se potem vendarle včasi z^odi. da se izleže tudi kakšen samec. Ta način razmno-žitve poznamo tudi pri mnogih drugih žuželkah, toda vse druge pavrste naše »Sarodejke« (ta živi predvsem v južni 5-mi, majhni živailici ? Muhe enodnevnice Muhe enodnevnice imenujemo vrsto vitkih žuželk z nežnimi krili, ki se pojavijo v poletnih popoldnevih v velikanskih množinah ob bregovih mlak in ribnikov. Svoje ime so si prislužile upravičeno. saj res ne preživijo večera tistega dne. ko so vzletele iz vode, v kateri so prebile svojo mladost kot ličinke. Manj znano pa je, da traja ta mladost neprimerno daljši čas nego do-zorelost in celo leta. V tem stadiju gre-be neznatni, rjavo in žolto pegasti črvi-ček po blatu na dnu stoječih ali mirno tekočih vod in žre in žre. Vmes se levi. Levi se neprestano. Toda nekega dne se to življenje žretja in levljenja preneha, živalica spleza po steblu kakšne vodne rastline na zrak, odvrže z veliko muko predzadnjo kožico, ki jo obdaja, in stoji pred nami kot okrilatena žuželka. Njena zunanjost pa je še vedno toliko neelegantna, da se olevi še enkrat in zadnjič. Tedaj se dvigne vsa lepa, črnorjavo marogasta v zrak in se pridruži tropu neštetih svojih vrstnic, ki plešejo že nad vodico. Če natanko pogledamo, bomo opazili, da sta prav za prav dva tropa. Zgornjega tvorijo same samice, spodnjega sami samci. Samce spoznamo po velikih, dvojnih očeh, čijih polovica je namenjena samo temu, da opazuje samice višje v zraku. Tako ple* šeta oblačka živalic z nenavadno ena-komernostjo in složnostjo sem In tia, gor in dol. Končno se samci začenjajo ločiti iz svojega oblačka in si poiščejo vsak svojo samico, čim so se sparili, je nastopilo zadnje dejanje te enodnevne drame. Samci počepnejo na tla in v vodo ter pomrejo. samice letajo še nekaj časa nad vodo, v katero spuščajo svoja jajčeca in omahnejo mrtve. S« preden je solnee zašlo, je vse končano in njegovi poslednji žarki obsevajo turobno grobišče neštetih živalskih telesc, ki so v pičlem popoldnevu okusila vso slast življenja in otrpnila, čim so izpolnila svojo dolžnost. Po razpravi imiv. prof. dr. Fr. W enterja Guglielmo Marconi Ali ho človek ukanil smrt? Iz razgovora z genijalnim iznajditeljem brezžičnega brzojava »Kadar bo znanost odrešila človeštvo bajnega prokletstva: »Služil boš kruh v potu svojega obraza, ali nas bo potem lahko rešila tudi prokletstva smrti?« Marconi se je zamislil in odvrnil: »Carellovi poskusi ustvaritve umet« nih celic in drzno Steinachovo priza« devanje, da bi s presajanjem žlez po« daljšal in povečal življensko silo člo« veka, so kakor slama v vetru.« »Soglašate z Bernardom Shawom in Henryjem Fordom v naziranju, da je naše življenje prekratko?« »Življenje je kratko,« je odgovoril Marconi otožno, »vendar pa upam, da bosta naučili higijena in biokemija človeka, kako more podaljšati svoje življenje daleč preko sedemdeset let. Samo« — tu se je izumitelj žalostno na« gmehnil — »to odkritje pride za nas že prepozno.« »Ali mislite, da pomeni smrt popolno Uničenje?« »Ne, zdi se mi tako. Z mislijo na po« polno uničenje, se ne bi mogel sprijaz« niti. Niti moja vera, niti večni, nespre« menljivi zakoni prirode ne bi mogli priti v sklad z absolutnim koncem vseh življenjskih funkcij.« »Verujete v splošen napredek?* Marconi je malo pomislil ia nagnil glavo na stran. »Ni dvoma« — je odgovoril — »stop« nja človeškega materijalnega napredka je dvojna: Pojemanje dela in narašča« nje sredstev, ki omogočajo promet od človeka do človeka, od dežele do de« žele. Ponovno sem že opozarjal na zmago stroja, ki prevzema delo od čloe veka v rastočem obsegu. Nekoč so pre« mikali ladje sužnji. Prikovani na verige, so sedeli drug poleg drugega in so utrudili svoje mišice s trdim delom, dtt so vozili galere pomorskih ljudstev čea morje. Potem so iznašli jadro in so se posluževali vetra mesto mišic. Za ja* drom je prišla para, za paro bencin, ki ga bo zopet zamenjala elektrika. Življenje je bilo v prejšnjih stoletjiK težko in trdo za množice. Prinašalo je trpljenja in tegobe. Danes se godi mno. žicam mnogo bolje. Ne morem pa re» či, da so ljudje zaradi tega srečnejši. Sreča ni nujna posledica civilizacije. Toda mi se nedvomno vedno bolj civi« liziramo. Verjetno je, da so živali srečnejše od marsikaterega človeka,« je nadalje« val izumitelj zamišljeno. »Živali ne po« znajo delavmih metod, manjka jim zmožnost medsebojnega sporazumeva« tja, če izvzamemo le najprimitivnejši način. Razlika med človekom in živaljo je v tem, da se človek lahko sporaz* umeva z vsemi člani velike človeške družine in jim lahko sporoči svoje iz* kušnje. Kako težak bi bil n. pr. lov na leve — Marcomi se je pri teh besedah nasmehnil — če bi se levi med seboj lahko sporazumeli. Kako neprijetno bi bilo to za lovce! Guglielmo Marconi Občevanje med posamezniki in celi* mi narodi krči razdalje med njimi in pomaga odstranjevati nesporazume. Ne bo dolgo, ko mi bo mogoče s tega stola v Londonu govoriti z Avstralijo, kakor govorite vi z mimoidočim skozi okno. Beamov sistem nudi možnost, da bo o dogodku, ki se primeri na Angle* škem, po brezžični zvezi obveščen ves svet. Osamljenost daljnih dežela, kot sta n. pr. Kanada ali Avstralija, bo s tem odstranjena. Že danes je mogoče poslati ambulanco, skupino Rdečega križa posredstvom radia v najoddaljc* nejše kraje puščave. Brez SOS klica na morju ne mine dan. In vendar sem po* plal prvo brezžično oznanilo po svetil gele pred 25 leti! Radio postaja last splošnosti in lju* tlom bo kmalu mogoče pogovarjati se s še tako oddaljenimi prijatelji v svetu. Gramofon in zvočni film pa nas sezna» njata z medsebojnimi izkustvi in na* predkom. Ohranila bosta tudi naš glas še nerojenemu potomstvu. Glede na vse te pridobitve ne morem misliti, kako je možno biti v pogledu človeškega napredka črnogled. Prizna* vam, da se puščavnik težko znajde spri* čo teh pridobitev modernega življenja. Če pa človek išče samote, jo lahko naj* de v lastni duši. Sledeča kantona v napredku člove. štva bosta razbitje atomov in v mojem področju transmisija električnih valov na velikanske razdalje po radiu. To se ne bo zgodilo jutri, v enem letu aH v desetih letih, toda iznajdbi bosta pri* šli čez noč in nepričakovano. Ena sama enota moči bo vodila če> Ocean velikanske ladje kot sta »Le* viathan« ali »Bremen«. Neznaten svin« čnik« — Marconi je segel v žep in po* tegnil iz njega droban svinčnik — »bo lahko dvignil cele tone. Ne mislite, da prorokujem nepremišljene stvari. Ko sem pred leti napovedal, da bom poslal brezžično sporočilo čez Atlantski ocean, so me imeli za duševno bolnega ali vsaj za sanjača. Pred dobrimi 28 leti pa se je to prerokovanje le izpolnilo. L. 1914. sem izjavil, da bo vprašanje brezžične telefonije rešila praksa. Da* nes vidimo vsi sadove te iznajdbe. Le* ta 1924. sem napovedal preobrat v pod*-ročju radia — prevrat s povratkom na kratke valovne dolžine. Danes smo do* segli, kakor je pripomnil neki kritik, velik napredek v tem, da smo šli v raz* voju radia korak nazaj. Sistem kratkih valov je že ustvaril zvezo med raztresenimi dominijoni Ve> like Britanije. S poudarjanjem kratkih valov, smo po besedah nekega znans stvenika, napravili večji prostor v etru. Nadaljnja moja napoved se tičfe transmisije faksimilov. Danes služf brezžični prenos pisave in slik za po*' spešenje važnih poslov in tudi za raz* kritja zločinov. Zločinci nimajo več mirne ure, odkar moremo poslati s hw trostjo sekunde zločinčevo sliko vsem policijskim postajam na svetu.« »Ali je imela Einsteinova relativitet* na teorija kaj vpliva na vaša raziskef vanja?« Izumitelj se je nasmehnil: »Jaz se bavim bolj s praktičnimi stvarmi. Einsteinovo odkritje se ne do» tika neposredno mojega dela, vsekakor pa pripomore k temu, da človek boljše razume sebe in svet okoli sebe. Relati« vitetna teorija bo najbrže olajšala bo« doči napredek v sličnih strokah. Sprememba (preobrazba) elementa ali kovin je, čeprav še ni dovolj široko zasnovana, gotovo dejstvo.« »Potemtakem so le imeli nekoliko prav alkimisti v srednjem veku, ki so iskali kamen modrih in eliksir življe« nja?« »Nekateri alkinisti — je rekel Mar« coni — so bili veliki znanstveniki, tudi tedaj, če so zasledovali varljive smotre na napačni podlagi. Tako je bilo s Ko« lumbom, ki je iskal novo pomorsko pot v Indijo in je pri tem zadel na ameri« ško celino. Ljudje so se smejali alki« mistom in Kolumbu. Danes vemo, da So bile mnoge misli »starih« docela pravilne.« »Menite, da bo iz človeškega rodu izšel Nietzschejev nadčlovek, ali so« dite, da bo današnje človeštvo rodila samo povprečne ljudi?« »Genij« — je odvrnil Marconi — »bo vedno zmagal, če so razmere povoljnfl ali nepovoljne. Če se bo pojavil nad« človek, bo prišel nenadoma, presenet« Ijivo liki komet na nočnem nebu in se bo dvignil iz nižin v tiste višave, iz katerih bo videl ljudi in stvari pod se« boj.« »Ali ste čitali opis Nietzschejeve se* stre, ge. Forster«Nietzsche, ki meni, da je Mussolini tisti nadčlovek, ki ga jc napovedal njen brat?« »Če se prilastek »nadčlovek« nanaša na kateregakoli izmed živečih, tedaj jo on tisti. V časi čujem, da je Mussolini silovit in nestanoviten. To pa je samo zaradi tega, ker spozna v eni sekundi to, za kar potrebujejo drugi eno uro, da vobče odpro usta.« Anglo American N. S. Copvright. Harkha, Gandhijev kolovrat V zadnji (17.) številki smo v članku o Gandhiju čitali, da je veliki nacijonalni buditelj in vodja indijskega naroda za-klical enemu največjih duhov svoje dežele, pesniku Tagoreju: »Obesi svojo liro na steno in sedi h kolovratu!« Te besede, s katerimi poziva Gandhi na bojkot strojev in propagira vrnitev k patriarhalnemu gospodarstvu domače dežele, k gospodarstvu z zopetno uvedbo kolovrata v vsako hišo, imajo globok psihičen pomen in ne uvajajo samo obnovljene domače industrije, ki lahko preživlja najbednejše, ampak pome-njajo tudi doprinos k etičnemu preporodu bengarlskega ljudstva. 0 tej zadevi nas podrobneje pouči delo Richarda B. Gregga »Economies of Khaddar«, Madras 1928. Pisec pravi, da spada v program Gandhija, ki hoče domovino očistiti tujcev, tudi povratek k liarkhi, indijskemu kolovratu, in kliad-darju. indijskemu bombažu. Khaddar ali bombaž nastaja iz ročnega prediva. Indijsko ljudstvo pa je v tem pogledu že okuženo od strojnih izdelkov, zlasti od produktov statev. Zato je Gandhi ustanovil posebno propagandno organizacijo za razširjenje kolovrata (Ali India Spin-ners Association). društvo, ki obstoji iz samostojnih, organiziranih oseb. ki predejo. Prelci so razdeljeni na več razje-uov. in za vse velja obveznost, da mo- rajo nositi samo obleke iz khaddarja ter s_ tem propagirati domačo industrijo^ Člani A-razreda morajo napresti meseč* no po 1000 yardov prediva, člani R-raz-reda pa po 2000 yardov na leto. Poleg teh obstoji še poseben razred mladoletnih, ki morajo napresti po 1000 yardov prediva mesečno. Na evropskem zapadu, ki spremlja težnje po samostojnosti Indije s simpatijami, so se zelo čudili, da je segel Gandhi po tem sredstvu. Seveda je to začudenje povsem verjetno za človeka, ki ima o strojih takšne nazore kakor mi« Stroj velja pri nas za privilegirano pomagalo in kdor bi se pri nas uprl temu naziranju, bi po pravici veljal za nazad-njaka. Ne tako v Indiji. Tam je tudi pre-divo politično sredstvo. Baš tega se za.-veda Gandhi predobro, zato ga tudi 9 pridom uporablja. Indijsko ljudstvo je siromašno in revno, gospodarsko slabo. Ljudje imajo tako majhne koščke zemlie. da jih ne morejo preživljati. Kmetiči torej nimajo pravega dela skozi vse leto in morajo nekaj mesecev pohajkovati. Kolovrat ima torej dvoien pomen: 1.) ima namer, izboljšati gmotni položaj indijskega ljudstva; 2.) pa povzročiti, da bodo ljudje vedno zaposleni, t. j. da ne bodo tratili časa in postali s tem dovzetni za dejanja, ki demoralizirajo človeka. Skoro šest mesecev v letu traja nezaposlenost revnega Indijca. Bengalija ima namreč 62% takšnih kmetičev, ki nimajo več nego 0.9 ha zemlje. Obdelovanje grude jih torej ne more popolnoma zaposliti. Kadar pa kmet ne seje ali ne zanje, nima kaj delati. Način življenja sam ga navaja k pohajkovanju, to pa ga deanoralizira. V Pendžabu, kjer je stanje v primeri 2 drugimi kraji sijajno, in kjer doseže posest kmeta povprečno štirikrat večje ozemlje, je kmet polovico leta brez dela. V hiši torej ne samo da vlada beda, ampak se takšno ljudstvo vobče ne more nikamor povzpeti. Dohodki indijskega ljudstva so torej zelo skromni in znašajo na leto kvečjemu 50 rupij (1 rupija je približno 18 Din). Ko je bil lord Cur-zon guverner Indije, je bilo to število še manjše. Njegova statistika navaja samo 30 rupij na osebo, če primerjamo te dohodke z dohodki državljanov v Zedi-njenili državah Amerike, kjer znašajo dohodki na vsako glavo povprečno 770 dolarjev (1 dolar je približno 56 Din), spoznamo, kako velikanska je razlika med ljudmi in njihovo gmotno blaginjo v Ameriki in Indiji. A v Indiji živj od poljedelstva 107 milijonov ljudi! In ti poljedelci so primorani vsaj po tri mesece na leto pohajkovati. Kraji, kjer traja brezposelnost samo tri mesece, so redki Čestejši so kraji, kjer traja to demo-ralizujoče stanje 4 do 6 mesecev. To na pomeni toliko, kakor če bi bilo 26 milijonov poljedelcev skozi vse leto brez dela. ODKOD SO KRIZANTEME Ta cvetka, Sije inačica se pri nas imenuje Comoedia« poroča o slikoviti kuharski knjigi, ki jo je nedavno objavila goepa Suzana Buhanowska. Med zanimivimi židovskimi recepti ponatiskuje navodilo za kašo: »Razcvri osminko presnega masla na sla< botnem ognju. Vsuj pol kg ajdovega zdroba. Mešaj dolgo časa, da se zrnje dobro opraži. Dodaj soli in kropa. Obračaj še dalje, dO kler ni kuhano. Za trenutek postavi v peč. L a cach a se prinese na mizo topla s svežo smeia.no, mlekom ali ragoutno omako.« Je li to zares judovska jed? Ime kaže ua .slovanski izvor. AEROPLAN ZA PLAHE LJUDI — 485 — Tehniška čuda v starih časih Radi smo ponosni na izsledke in veličastna dela naš1; dobe, posebno pa na nje idejno bogastvo, ki se zlasti močno zrcali v tehniki. Toda v teh re« čeh bi bili lahko skromnejši, zakaj mnoge iznajdbe, ki veljajo za duševno svojino naših časov, so že prav starega datuma; o njih že govore fantastična poročila davno minulih časov. Sledovi tehniških izumov -"odijo «lo« boko v častitljivi stari vek. Že takrat so poznali in umeli uporabljati vodne sile, paro, elektriko in umetnost le« Sanja po zraku je bila znana našim prednikom, še preden so se začela šteti seta. V redkih poročilih, ki so se nam ohranila o teh rečeh, je težko razloče« vati fantazijo od resničnosti, a ker je v vsaki pravljici vsaj zrnce resnice, lahko trdimo, da so bili mnogi izumi vsaj idejno domači že starim narodom. V starih časih so bile vse vede iz« ključna lastnina svečeništva, ki je bilo tudi v tehniških rečeh bolje podko« vano, kakor si mislimo. V templjih starih verstev sta se rodili znanost in tehnika. Služili pa sta zelo nečastnim namenom. Svečeniki so ju izrabljali za prikazovan ie vsakovrstnih čarovnij, ki jih je neuko in lahkoverno ljudstvo tistih primitivnih časov smatralo za čudeže in božja znamenja. Vse take iime+mie, jako duhovito zasnovane in izvršene, so svečeniki čuvali kot naj« večjo tainost, kot temelje svoie moči. Panes bi jih ko'ičkai spreten človek z lahkoto ponaredil. Takrat pa je bila njih mehanika zagrnjena v mistično Jemo in nosvetniakom je bil pod smrt* tio kaznijo prepovpdan dostop v »naj« eveteiše«, kjer so bili spravljeni meha« nizmi, ki so »gnali« čudeže. Že v babilonskih templjih so v 18. stoletju nred Kristom unorabliali moč pare v svete namene. O posebno slo« vesnfh prilikah so nenadoma oživeli kipi bogov. Jeli so premikati glave in oči in z razprostrtimi rokami blaffo« slavljati ljudstvo. Ta čudež so svpče« niki imr^orili takole: Pod žrtveniknm pred rrmlikovim kinom ie bil skrit ko« vrnast Vn+liček. iz katerega sn neliale cevi do batov, ki so premikali po« samezne ude malika Kadar se ie »mo« ral« zgoditi čudež, so v kotliček naglo nalili vročp vode. Ko je potem zagorel na žrtveniku daritveni ogenj, jc v kotli« čku narastel parni pritisk, bati so se zgenili in božanstvo je »oživeloa. Grški pisatelj Heron iz Aleksandrije opisuje stroje in naprave, ki so jib uporabljali v templjih, da so bogovi lastnoročno sprejemali darove, da so kovinaste kače jezno sikale nad greš« niki itd. Dalje opisuje stroje na vodni pogon in na zračni pritisk, s katerimi so naredili, da so žvrgolele umetno ptice, čim so jele zračne sesalke na vodni pogon potiskati vanje zrak Vrata templja so se sama odpirala, ko je na ukaz bogov vzplamtel ogenj ni altarju. Mehanika tega čudeža je bila na moč preprosta. Ogenj na žrtveniku je segrel zrak v skritem kotličku, se» greti zrak sc je raztegnil in izrinil i/, neke druge posode vodo, ki je odtekla po ceveh v posebno, za vratmi skrito vedrico, ki je zaradi povečanja težo s pomočjo duhovito narejenih in var* no skritih vzvodov odpahnila vrata Kakor hitro je ogenj na žrtveniku i\gasnil, se je pojav obrnil. Zrak v po* sodi se je ohladil, skrčil in posesal vodo iz vedrice, da so se vrata s po« močio protiuteži ali peresa zopet sama zaprla. Natege, kakršne še danes služijo zs pretakanje vina, so uporabljali pri sve« tih pticah in živalih, ki so na čudežer* način same pile daritvene pijače. Imeli so tudi neusahljive čaše, ki so se tudi polnile s skritimi nategami. Neki izum staroveških svečenikov se je v več alt mani spremenjeni obliki ohranil prav do današnjih dni. V mislih imamo vot' lo (konkavno) zrcalo, ki se ga še danes pridno poslužujejo moderni čarovniki, in od katerega koncem koncev izvira« ta tudi »laterna magica« in kot najpo* polnejša obbka: moderni projekcijski aparati za kino. Dainasius. filozof iz Damaska, ki je v šestem stoletju učil v Atenah, opisuje čudovito prikazen, ki je v nekem ale* ksandriiskem templju vzbuiala silno začudenje. Na steni za altariem se je namreč zdaj pa zdaj poiavila maihna svetlobna pega, ki se ie jela naglo ve« čati. dokler se ni sledniič iz nie izobra« žilo božie obličje, sicer strofjih. a nad' naravno lepih potez. To iluzijo so pri« čarali na steno s pomočjo votlega zr* cala, skritega nekje v ozadju, pred katerega so postavili močno razsvet* Ijtujo sliko ali kip božanstva. Podobni aparati se pod imenom epidiaskop po* nekod še danes uporabljajo v preda* valnicah za projiciranje pojasnjevalnih slik. Še popolnejša je bila iluzija, ako 50 sliko božanstva mesto na steno, projicirali na oblak dima, ki se je vrtin* čil iznad žrtvenika. Verniki gotovo ni* so niti malo dvomili v resničnost pri* kazni. Uprizarjanje takih čudežev je kajpada zahtevalo velike spretnosti in zelo natančno izdelanih zrcal. Včasi so. uporabljali tudi dve zrcali, ulogo bo* žanstva pa je moral igrati kak mlad, lep svečenik, čigar obraz so prikazo* vali lahkoverni množici kot obličje boga. sti duK, ki si ga je zamišljal pisatelj, je bil najbrže samo stisnjeni zrak. V srednjem veku je izumil nekakšno letalo tudi nemški zvezdoslovec Jo» hannes Miiller. Zgradil je letečega or> la, ki je v pozdrav trikrat obkrožil ce» sarja Maksimiljana. Ta mož je menda sestavil tudi nekakšno železno muho, ki je v velikem loku zbrnela po zraku in priletela nazaj v mojstrove roke. Kakor kaže, tudi zrakoplovi, ki so lažji od zraka, niso bili neznani starim narodom. Isti zgodovinar namreč po* roča, da so že v petem stoletju pred Kristom svečeniki delali čudeže z ne* Živi bog v babilonskem templju Pod žrtvenikom je bil skrit primitiven parni stroj, ki je premikal posamezne ude malikovanega kipa, čim je zagorel daritveni ogenj. Mnogi čarodeji starega veka so baje poznali tudi tajne letanja po zraku. Letanje pa je veljalo takrat za najbolj grešno početje in z njim se je le malo kdo upal ukvarjati. Zaradi tega se je ta umetnost kaj rada pozabljala in jo je bilo treba vedno iznova odkriti. Archytas, grški mojster tisočerih umetnosti, je 400 let pred Kristom se* stavil umetnega goloba. Kakih 600 let pozneje je to čudežno ptico opisal Au* kis Gellius, ki pravi, da je golob nekaj časa lahko letel po zraku, da pa ga je bilo treba vedno iznova spraviti v tek. Po njegovem mnenju ga je držalo v zraku ravnotežje, gonil pa duh. — Ti* kimi pripravami, ki morajo biti lažje od zraka. Pri slovesnih procesijah se je nenadoma dvignila v zrak podoba boga Apolona, potem pa se je spet spustila v roke svečenikov. Podoba je bila votla, napolnjena s katerim izmecf prirodnih lahkih plinov, ki so ji dajali toliko vzgona, da je lahko nekaj tre* nutkov obvisela v zraku. Še bolj čudo= vit pa je bil leteči voz, ki je voden od čarovnika, letel po zraku. Zgodovinar trdi, da je podpiral voz najbrže kak polbog, skrit v veliki vreči nad vozilom. Nemara je bil polbog tudi v tem prit meru lahki plin, s kate.rim je bila na? poinjena vreča. Elektrotehnika je nesporno pridobi« iev najnovejše dobe, čeprav segajo prvi tipajoči začetki v davno minule čase. V neštetih starih povestih z morja se opisuje na jambor pritrjen meč kot obrambno sredstvo zoper strelo. To je bil prednik današnjega strelovoda in čeprav ljudje njegovega učinka niso razumeli — smatrali so ga za vra« Varstvo, ki je veljalo za velik greh — so se ga v sili vendar le radi posluže« rali. Mečevc konice je uporabljal tudi nekako 400 let pred Kristom živeči rim« ski čarovnik Numa, da je nanje lovil strele iz oblakov. Njegovega učenca Tuba Hostilija je ubila strela, ko je nekoč hotel ponoviti ta poskus. S po« močjo mečev, ki jih je Numa navpič« oo razpostavil po strehi templja bogi« nje Juno, mu je baje uspelo doseči, da so v templju preskakovale velike umet« ne strele. Poleg drugega so vedeli v starem ve« ku tudi že za moč magnetov. Pripove« duje se, da so v grških templjih slike boginje Diane visele v zraku s pomoč* jo magnetov, čijih železne kotve so bi* le skrite v glavah kipov. Seveda tudi ta čudež ni zgrešil zaželjenega učinka Zelo verjetno je, da je imela v po* ročilih o tehniških čudih starega vek* prvo besedo piščeva fantazija. A vzlic temu se vidi, da poteka marsikatera plodna ideja, ki jo šele danes umemo prav ceniti, od naših prednikov. Prese> Ijevanje narodov, ki je uničilo visoko civilizacijo, je tudi tehniko potisnilo daleč nazaj v barbarstvo in mnoge rt* či, ki so bile znane prednikom, je bild treba nanovo izumiti. Roger Bacon, slavni čarovnik srednjega veka, je že takrat napovedal mnoge izume, ki so se šele v zadnjih desetletjih uresničili: prerokoval je parnike, avtomobile, leta« la in potapljaške aparate, trdeč, da so bila vsa ta čuda znana že davno iz« umrlim narodom. Kako so si v starih časih predstavljali zrakoplovstvo m~ Vladimir Astrov Boji in krize v sovjetskem duhovnem življenju Usoda večine dosedanjih revolucij je bila, da se je njih stvariteljski zalet le prenaglo ubil v vnanjih stvareh. Skoro vselej so prevrate pripravile izpremembe, ki so bile globoko zarezale v duhovno življenje; a kmalu so odreveneli na vsakdanjih smotrih, tujih, da celo pro-tivnih duhu. Zato tudi navadno njih idejni uspeh ni bil bog zna kako pomemben. Predhodniki, n. pr. francoske revolucije so bili Rousseau, Voltaire, Montesquieu. Novi evropski literaturi pa je pritisnila njen pečat šele restavracija. Tudi ruski revoluciji so utrli pot Do-stojevskij, Tolstoj in Gorkij. Sto let je živelo rusko razumništvo, tvorec revolucije, v mesijanskem pričakovanju novega, popolnejšega življenskega reda. Brezpogojno zavračanje obstoječega je šlo vzporedno z brezmejnimi obljubami. Zakaj čedalje neznosneje je tiščal duše pritisk ne samo primitivne in samosil-niške vladavine, nego tudi vesoljne moderne, brezdušne, dobička željne, samo v vnanjosti se javljajoče civilizacije. Celo katastrofo svetovne vojne so mnogi občutili kot odrešenje iz dušeče oaze modernega življenja. Še mnogo bolj pa socijalno revolucijo. Niso bili vojaki in proletarci, ki so ruski revoluciji pripomogli do zmage; storila je to jaka vera v njeno poslanstvo za obnovo življenja. Zato je revolucijonarna uničevalna strast zaslepila tudi mnogo najboljših. A vzlic temu je tudi to revolucijo zatekla usoda vseh stremljenj, ki so usmerjena samo na vnanji prevrat. V Rusiji pa se je izjalovila še prav posebno zaradi tega, ker boljševikom ni bilo mar duševnega, in ker z neprerojenim duhom ni bilo moči pričarati novega soci-jalnega življenja. Ko je imela revolucija uničevanje za seboj in je bilo treba misliti na pozitivno obnovo, se je zdaici pokazalo, da so se njene utopije razblinile, da so gesla spuhtela. Ker ji je nedosta-jalo resn'čno novih, duhovno-stvpriteli-skih življenskih nagibov, ji ni kazalo drugega, kakor da si iz ruševin prošlo-sti zgradi vsaj zasilen krov. Nikakor niso bili najslabši med revr>-lucijonarji oni, ki jih je zabolelo srce, ko so na vseh s toliko krvi osvojenih postojankah jeli trobiti zdaj namaskiran umik, zdaj malone na paničen beg, ko se je moralo prevratno navdušenje umakniti drobnemu in treznemu vsakdanjemu delu — skratka, ko je jela re. volucija korak za korakom odstopati teren restavraciji, obnovi. Zaman so skušali voditelji zavreti čedalje bolj naraščajoče razočaranje. Tolažitve niso več zalegle. Nihče ni več verjel, da gr« le za kratek odmor, za strategičen umik. Prehod od zmagoslavnih himen na svet odrešujočo silo proletarske revolucije do poveličevanja nekoliko »amerikanizi-ranega«, drugače pa neizpremenjenega prejšnjega sistema je bil vendarle prehud. Ni bilo lahko vrniti se od ideala razlastitve nazaj k moralnim prepovedim današnjega komunizma, po kateri ni bilo »Točno honoriranje menice zapoved komunistične etike«. Dozorelo jo pač spoznanje, da bkratu z oživljajoči--mi se tvorniškimi dimniki in procvi-tajočo trgovino spet dviga glavo stara, dozdevno poteptana hidra meščanskega življenskega reda, da, da jo celo umetno prebujajo iz teroristične omotice, da bi restavracijo kako pospešili. Ne, duha ruskega razumništva niso strle neizrekljive neprilike in vsakojake stiske, ki je prevrat ž njimi obsul duhovno produktivne plasti. Njegova najgloblja tragika, njegova rezignacija, ki bi jo skoro imenovali ohromelost, temelji v dejstvu, da je izgubilo vero in svoj nekdanji živ-ljenski zmisel. V tujini komaj slutijo, kako silno globoko sega to razpoloženje v današnji Rusiji, kako preteče se zgrinja nad vladajočim redom. Vodje boljševizma to dobro vedo. »Konec državljanske vojne in Nep (nova gospodarska politika) — je pisala »Pravda« — sta našim romantikom zadala hud udarec s svojo treznostjo, stvarnostjo, banalnostjo, naposled s svojimi gostilnami, prodajalna«' mi, bari, brezposelnostjo, socijalno neenakostjo.« »Naša mladina govori o dobi ,vojnega komunizma' kot o herojski perijodi. Ona primerja strogo in lačno vladavino vojnega komunizma s tem, kar ie danes in z grenkostjo misli na prošle čase gmotnega pomanjkania, k) so bili hkratu veleslavna doba enakost? in heroizma.« V Rusiji je že od nekdaj bila literatura edini vea al manj javnosti dostopni ojv gan za razpoloženja in notranje procese, ki drugače niso znali priti do izraza, In zdaj je zanimivo opazovati, kako opisano razpoloženje še danes vedno znova odseva iz sovjetske literature — navzlic virtuozmi boljševiški cenzuri. Mlad, sovjetom vdan pesnik Asejev je nekoč potožil z besedami, ki so naglo zaslovele: »Kako naj te opevam, o rod komunizma, ko nisi več rdeče pobarvan, ampak žolto prepleskan!« Le prirodno je, da se je razočaranje nad posledicami revolucije izprevrglo v hrepenenje po slavni prošlosti in starih snovih, in da so se ljudje, vajeni slepega uničevanja, vobče uprli novemu ustvarjanju. Komunističen pesnik je tožil; »Kako so se časi spremenili! Nič več ne smeš hoditi naravnost, in preden odpreš vrata, moraš pokazati potni list. Nič več ni kakor pri nas v stepi: Svobodnega življenja je konec . .. Če zidaš hišo, te utegne vsaka opeka zadeti do smrti. Oprezno se plaziš okrog stavbe in tiščiš roko v žep, kjer ti — nalik lačni zveri — počiva pištola ...« Globoko v notranjosti gloda ob mozgu vesti zavest nesmotrenosti ogromnih žrtev revolucije. Ljudje ne morejo uine-ti, zakaj naj bi iz starih trhlih tramov spet postavili tisto stavbo, ki so jo bili g tolikšnim veseljem porušili. V Glad-kova »Cementu« pravi komunistka: cRušili smo, trpeli; morje krvi in glad .. .In zdaj je mahoma spet tu... Ne vem, kaj bolj spominja na moro: leta borbe, trpljenj, krvi, žrtev — ali pa vrtoglavost razkošnih izložb in kavarn s pijanci? Počemu tedaj gore mrličev? Menda vendar ne zato, da bodo lopovi spet lahko uživali življenje, se mastili, ropali in hujskali...« To niso osameli glasovi, to je osnovno razpoloženje, ki vedno znova udarja na dan, čeprav uradno proti njemu -oh-ne in nalagajo »zdrav optimizem« za strankarsko dolžnost. Mnogo se jih seveda ume prilagoditi in ti vriskajo vsakič, kadar stečejo stroji nove tovarne, vsakič, kadar otvorijo novo trgovino. Tem huje pa občutijo najnadarienejši, oni, ki so duševno najbolj dovzetni. V sovjetski Rusiji ie bila nekaj časa med pisatelji in duhovnimi delavci pravcata manija samomorov. Posebno pozornost je zbudila prostovoljna smrt najbolj nadarjenega lirika revolucijske dobe. kmečkega sinu Sergija Jesenina. Tudi on se je bil v začetku nadejal od revolucije popolne obnove življenja, razcveta stvariteljske fantazije. A kaj kmalu je moral spoznati, da je revolucija svobodno duhovno življenje še bolj ukleni-la v verige. Najhuje je zadela v prijodi vzraslo kmečko dete boljševiška tendenca za mehanizacijo, oboževanje stroja, stremljenje po tem, da zamenjajo »živega slavca z jeklenim«. V eni svojih pesmi je Jesenin napisal: »Ali ste videli, čez stepe, zavit v meglo, puha1 je z jeklenimi nozdrvmf, hrumeč vlak z železnimi šapami, za njim pa v visoki travi dreveče rdečegrivo žreba, dvigajoče vitke noge gor do glava kakor na slovesni konjski dirki? Ta ljubi, ljubi, neumni bedak! Le kam, kam tako dirja? Ali ne ve mar, da so žive konje jekleni že zdavnaj pustili za sabo? Ali ne ve mar, naj še tako divja po brezsolnčnih livadah, da ne bo nikdar več dohitel tistih časov, ko je pečenjek dal za konja dvojico lepih ruskih stepnih devojk? A cianes si za tisoče stoto v konjskega mesa in kož nabavimo lokomotivo.« Na vse načine se je trudil siromak, da ubeži tej usodi, tej mrki bodočnosti, v vinu, razpašnosti je iskal pozabljenja* poskusil je celo, usvojiti si novo poslanstvo materialističnega razrednega boja, dokler ni rešil problema z vrvjo... In on ni bil edini, ki se mu je tako zgodilo. Slikanje te notranje krize, te brezglave rezignacije je eden izmed najpogostejših motivov sovjetske literature zadnjih let. Na obzorju je spet doba stare. trezne vsakdanjosti! To spoznanje preganja najboljše Močvirje, ki ga je bil nekoč Čehov tako pretresljivo naslikal, se kakor prej tudi zdaj potuhnjeno širi. Znani pripovednik Aleksej Tolstoj slika komunista, ki ga je to spoznanje tako strlo. da zažge podeželsko mestc. ki v njem prebiva, mesto, ki je v njen* vtelešena stara tradicija. Iz teh spoznanj in razpoloženj je vzrasla tako zvana »leva opozicija« boljševizma, ki zavestne, stremi za povratkom metod in smotrov prvih revolucijskih let. Potovanje Mnogi ljudje se silno boje potova* nja po morju, predvsem pa po zraku, od strahu pred nesrečo. Pravijo, da je na suhem človek najbolj varen. Po* vsem nasprotno nam kaže statistika: največ nesreč se dogodi na suhem, najmanj v zraku. Vlaki, avtomobili in druga »zemeljska« prometna sred* po zraku stva imajo odmerjen le majhen pro« stor, v katerem se lahko varno giblje-jo. Levo in desno od tega jim preti poguba. Nesreča na vozilu samem aH nepričakovana nasprotna ovira sta že neposreden povod za katastrofo — umik na levo in desno je nemogoč. Če avto zaradi male nezgode izgubi pra« Francosko letalo za osebni promet preko Oceana Udobnosti zračnega potovanja — m — *'o smer, sc zaleti oE stvari kraj ce« ste ali se prevrne v jarek. Tudi pri vlaku — majhen nedostatek v trač« nicah ali vozovih, pomota službujoče« ga uradnika — nesreča je neizogibna. V zraku pa je prometni prostor ne omejen. Na dakč so vidne vse zapre* ke in nevarnosti, tisočero je možnosti srečnega izhoda. Vse nesreče tiče le še večinoma v nepopolnih vozilih. Jankersovo potniško letalo Restavracijska dvorana na letalu »Hermann Koehl«, ki vozi med Berlinom in Parizom Vsa tehnika "deluje trenutno v prav« cu, da izumi pripravo, s katero bi se letalo lahko dvignilo z zemlje narav« fiost v zrak in se prav tako tudi nav« pično spustilo iz višine na tla ter tako mirno pristalo. V tem primeru ne bi bilo več nesreč zaradi vremenskih ne« prilik ali defektov v motorju. Letalo, Ki se mora prisiljeno spustiti na zem« i jo, se polomi in ponesreči večinoma ob pristanku na neugodnih in nepri« pravnih tleh. Zato pa je tem večja si« gurnost v zraku. Letalo je v zraku popolnoma odve« zano od zemeljske stabilnosti, čemur se morajo prilagoditi tudi vsi potniki. Da se letalo odtegne zemeljski privlač« nosti, mu opomore zgoščen zrak pod poševnimi krili; zato je treba samo gotove hitrosti. Človeška čutila pa se polagoma tako prilagode zračnemu manevriranju, da se počuti človek sta« bilnega na tleh letala, pa naj bc le«to v kakršnikoli legi. Tako se je zgodilo, da je pilot v gosti megli letel navpič« no proti zemlji, misleč, da ima vodo« ravno smer. Seveda se je pri tem po* nesrečil. Da se torej vodnik lahko brez ozira na okolico orientira o legi letala, so izumili posebne aparate, ki mu to kažejo. Tako so napravili ne« davno poizkus, ki se je v vsem obne« sel: pilota so popolnoma zaprli v vo« dilno kabino, kjer so bili nameščeni vsi potrebni aparati. Pilot ni imel iz kabine nikakega pogleda v zunanji svet ali na zunanie dele letala. Dvignil se je. letel in pristal le s pomočio za« devnih aparatov. To je dokaz, da le« talo ni toliko izpostavljeno nesrečnim okoliščinam, marveč le svoji dobri ali slabi konstrukciji. Često se je že sli« Šalo, da sta v zraku trčili dve letali. Vsak bi mislil, da to v zraku pač ni mogoče, ker ima letalec prostor, da se ogne na vse strani. Taki nesreči pa je vzrok baš to, da pilot ne gleda iz le« tala, in, zanašaioč se na aparate, ki mu kažejo stabilnost, ne opazi druge« ga letala, ki mu hiti v pot. Pri sličnih nesrečah so posledice iste knkor na suhem — polom in ogenj, polet* tega pa še nadec iz višine na tla. Sle^nie je predvsem ono, kar mnoge plaši, misleč da letalo v zraku ni sigurno in da lahko vsak hip trešči na t'a T/fcu« ženi piloti nam dokaniieio na« sprotno Pilot lahko letalo v zraku po« popolnoma sigurno prekonirava po mi* li volji. Leti lahko nekaj časa narobe ali pa se v vijaku spusti navpično pro* ti zemlji in se v zadnjem hipu zopet ujame. Seveda pa so tudi druge neprilike, ki navidezno zmanjšujejo sigurnost letala, a se jim zna dober pilot vedno ogniti. Zrak nad nami je zmerom » gibanju viharjev, vetrov in toplotnih tokov. Zaradi tega nastanejo na mno* gih mestih tako zvane luknje — pro* stori, ki so brezzračni ali imajo zelo redek zrak. Letalo, ki zaide v tak pro« stor, nepričakovano pade in je oavis« no od pilotove prisotnosti duha, ali ga v prihodu v gostejši zrak zopet ujame ali ne. Dalje je gostota zraka ob solnčnih dnevih jako različna. Več« krat opazimo ptiča, kako v poletu ne« nadoma pade za nekaj metrov in nato leti dalje. Kakor znano, dobiva zrak toploto od zemlje. Solnce neposredno ogreva zemljo. Kjer nad zemljo ni večjih ovir, se zemlja močno segreje in prav tako zrak nad njo. To na pr. pri travnikih, njivah, golem gričevju itd. Kjer pa je zemlja gosto porasla, se v senci ne ogreje in tudi zrak nad njo ne. Sami opazimo hlad v gozdovih, kjer je zrak na tleh prav tako hladen kakor v višinah nad njim. Ker se go> rak zrak dviga, hladen pa ne, je zrak v gorkih teritorijih redkejši, v hlad« nih pa gostejši. Letalo, ki zaide v br« zini iz prvega v drugega, naleti nena> doma na redkejšo oporo — in pade Zato mora pilot skrbno paziti, nad kakšno pokrajino leti, da se izogne tem nevarnostim. Ker se v večjih vi« šinah te neenakomernosti ozračja uravnovesijo, leta vsak rajši čim višje. Raznim vetrovnim sunkom in vrtin« cem pa se izogiba s čim večjo hi« trostjo. ★ Pri nas se često čuje o nesrečah vojnih letal. Temu pa so vzrok pred« vsem — sama letala. Naša in češka vojna letala so kupljena v Franciji. Francozi pa stavi jajo pri gradnii voj* nih letal vse le na hitrost. Stabilnost — to iim je šole druga stvar. Zato se dogodi pi-' niih prav toliko nesreč ka« kor pri nas Nekai Povsem drugega so — potniška letala. Ta so zgraiena — ponavadi za sodem do deset notnoč»iH'o v niih kakor v nrlibnpm žolezniškem vozu. Dočim imamo pri nas le eno 7rač= no nrorto s sta'no zvezo (Zagreb—Beograd), jih je drugie že vse polno, in ljudje se vozijo kakor z vlaki. Seveda je prevoz primerno dražji, a gotovo udobnejši in hitrejši. Glavna ovira pri upeljavanju zračnih prog so — letalne postaje. Te morajo zavzemati pač ob* sežen prostor in velike hangarje, Kar stane mnogo denarja. Izum tehnične naprave, ki bi omogočal navpično dvi« ganje in pristajanje, bi temu seveda zelo odpomogel. Denar je torej glavna ovira, da še niso povsod upeljane zračne proge. Kjer pa so, potuje člo« vek z večjo sigurnostjo nego na že« leznici. Drugo je vprašanje zasebnega letal« stva. Mnogo se je govorilo, da name« rava Ford zgraditi kakor avtomobile tudi majhna zasebna letala. Industrija se gotovo ni razvila, ker je bilo prema« lo odjemalcev. Tu je zopet ovira v pristajanju in dviganju, ker rabi leta« lo za to velik prostor. Gotovo pa ie, čim sc odstranijo te ovire, se bo letalo uveljavilo tako kakor avtomobil. Saj bo pripomoglo, da se bomo v najkraj« šem času zapeljali kamorkoli brez ozi« ra na dobre ali slabe ceste in višine. Tedaj bo treba rešiti novo vprašanje — kako razdeliti prostor. Gotovo bi bilo najbolj idealno, da bi se razdelile različne višine po velikosti letal. To pa ne bi bilo mogoče, ker se mora le« talo pri zračnem manevriranju za s^a« bilnost nedoločeno sedaj dvigati v SPOMIN NA PASTEURJA Veliki učenjak je potrkal pri vdovi Bou-oicautovi, lastnici trgovine Bon Marchč. Tu pa ne vedo, naj ga li sprejmejo ali ne. »Neki star gospod je,« reče dekla. -«Je li tisti Pa-6/leur za pasjo steklino?« Dekla gre vprašat. »Da,« pritrdi Pasteur. Nato vstopi. Razlaga, da snuje institut. Polagoma oživi, se razgovori iu se oduševi. »Vidite, za lo sem si naprtil nalogo, da bom nadlegoval dobi;o-tvorne osebe, kakršna ste vi. Najmanjši prispevek ...« »I seveda!« izusti Boueicautova v enaki cadregi kot Pasteur. In med brezpomembnimi besedami vzame zveščič, podpiše ček, ga pregane ter pomoli Pastearu. »Hvala, gospa. Preljubeznivi ste!« ftere se na ček in zaihti. Zdaj pa še ona r jok! Ček je bil za milijon frankov. TULEC RIBNIK Eifel. gričevje ognjeniškega Izvora v Po-rsnju, ima slikovita jezerca v divjih in pestrih okoliših. Eno, ki nosi značilni naziv Totenmaar (Mrtvaška mlaka), ima sedaj neko posebnost, ki plaši stanovništvo tiste krajine. Zamrzlo do dna po cele ure strahotno rjove. Domnevajo, da gre za prepih pod ledovjem in da veter povzroča peklen- višje, sedaj padati v nižje zračne pla« sti. Vendar so to reči, ki jih bodo go« tovo reševali šele zanamci. ★ Prevladovalo bi mnenje, da so od letal v zraku mnogo bolj sigurni zrako« plovi. Res se v zadnjem času mnogo čuje o velikih uspehih zrakoplovov, ki jim dajejo vedno večje dimenzije. Go« tovo je potovanje v njih neprimerno udobnejše nego v letalih, a toliko dražje. Ves zrakoplovni aparat stane toliko denarja, da ni misliti na prak« tične redne zveze. Tudi obsega zrako« plov take dimenzije, da je m^ogo bolj izpostavljen vetrovnim nepnlikam. To Ič-m bolj, če se mu pokvarijo motorji, ker mu ni mogoče pristati drugje ka« kor le na postajališčih s potrebnimi pripravami. Dalje je jako kočljivo za« radi sestavne tvarine, ki mora biti čim iažja, a jako trpežna. Zato «o zgradili stdaj zrakoplov, ki je ves iz kovine. Vsekakor je gotovo, da se bo prak« tično za prometno sredstvo bolj uve« ljavilo letalo nego zrakoplov, kakor se je že do sedaj. Ko bodo premagane denarne in druge težave bodo prepre« gl« vso zemljo zračne progs Velikega pomena bo to za .prekoinor«sk'! zveze. Kajti gotovo bo prijet.-ejša hitra zve« za po zraku nego na ladji pc morju. MW>M>tM>»>MH>M»HM>»IM»M»>»«<» ski trušč, ki izpreminja jakoet in kakovotf m se sliši na kilometre. MODRA PTICA To ni Maeterlinckov simbolični ptič, ampak sinja gos, nič manj tajinstven stvor od one. Spada v vrsto divjih gosi. Celi rodovi naravoslovcev so si belili lase o njej. Nihče namreč ni vedel, kod 6i dela gnezido. Soda! pa so ptrvič odkrili gnezdo te modre goske na Baffinovi zemlji. KOPALIŠČE Z VALOVI Že leto in dan premore Berlin plavališče z umetnimi valovi. Ali se hočejo privaditi plavanju na odprtem morju? Dejstvo je, da ima kopališče tolikšen uspeh, da si mislijo vsa nemška mesta omisliti stično napravo. V Kolnn delajo pisano, 40 m dolso in 15 m široko. Poleg tega bodo zgradili odre za gledalce ob plavalnih prireditvah. BU-BU Tako se imenuje opica, nazvana »Rastelli' med opicama; edina, ki zna na svetu izvajati akrobatske umetnije. Sedaj nastopa v velikem pariškem cirkusu. Oblečen v pisan kroj, stoji Bubu n. pr. na eni sami nogi, držeč v ostalih treh okončinah ročke, krogle, prav tako na glavi in jih spretno premetava. Ramčn del ValleJnclhn Juan Quinto Micaela, stara dekla, je znala mnogo povesti o roparju Juanu Quintu, ki je ustrahoval vso okolico, ko je bila mla« da. Pripovedovala je, kako se je nekoč v temni noči priklatil v župnijo Santa 8aya de Cristamilde, da bi kradel. Župnišče stoji prav tik cerkve za pred« dvoriščem, polnim grobov v senci oljk. V času, ki je o njem pripovedovala Micaela, je župnikoval tam menih, ki je bil zapustil samostan, ter je bil iz« vrsten latinec in bogoslovec. Govorili so, da je zelo bogat. Ob semanjih dneh so ga srečevali jezdečega na beli kobili s polno bisago. Da bi ga oropal, se je povzpel Juan Quiwto do okna, ki ga je puščal opat v vročem letnem času odprtega. Kakor maček je plezal navzgor po zidu z no« žem med zobmi. Ko je bil priplezal do okna, je videl v postelji opata, ki je brezskrbno zdehal. Z divjim krikom je skočil Juan Quinto z nožem v pesti v spalnico. Ponoči, ko se vsak šum po« veča, je bil njegov skok na lesena tla strašen. Juan Quinto je stopil k poste« I ji in videl, da ga opat gleda popolno« ma mirno. — Fant, kaj te je privedlo semkaj? — Kaj? Morate mi dati svoj skriti denar! Opat se je brezskrbno smehljal: — Ti si nedvomno Juan Quinto. — Hitro ste me spoznali. Juan Quinto je bil sijajno zraščen, visok, vitek in močan. Brado je imel bakrenordečo, njegove drzne oči pa so bile smaragdno zelene. Med konjskimi mešetarji in sejmarji je bil znan po svoji veliki predrznosti in opatu so bili znani vsi junaški čini klateža, ki ga je skušal sedaj preplašiti z odprtim no« žem. — Mudi se mi, gospod opat. Dajte mi denar, ali pa morate umreti. Opat se je prekrižal. — Gotovo nisi trezen. Koliko kožar« cev pa si popil preko potrebe? Dobro vem za tvoje slabo obnašanje. Sem pri« hajajo mnogi župljani, ki se pritožujejo nad teboj. Toda, človek, da se tudi opijaniš, tega mi niso povedali. Juan Qui rovniški sodnik. Kljub trikratnemu dobrohotnemu izpraševanju ni hotela obtoženka ničesar priznati. Zato se ic uporabila najprej »lahka tortura«, fci pa je ostala brezuspešna. Še istega dne (25. novembra) jo je posadil sodnik ob dveh popoldne na čarovniški stol, kjer je sedela 6 ur. Ob 8. uri je obtoženka priznala vse, kar je sodnik od nje za hteval, namreč, da je pri omenjenem križu v družbi hudičev jedla, pila in Slesala in da je pri obhajilu ukradla ostijo ter jo uporabila v čarovniške svrhe. Naslednjega dne (26. novem* bra) je obtoženka pri dobrohotnem zaslišanju svoje »priznanje« potrdila in dejanje obžalovala. Toda že 27. no* vembra je obtoženka to priznanje pre* klicala, češ da je sodnik priznanje s torturo izsilil. Nato jo je dal sodnik ob desetih dopoldne znova posaditi na stol. Po peturnih mukah (ob treh po* poldne) je obtoženka svoje »dejanje« »nova priznala. Tajno in javno sodišče jo je nato dne 29. novembra 1673 ob* sodilo na smrt. Nato je bila obtoženka še istega dne zadavljena in sežgana. (Objavljeno v časopisu »Hoch vom Dachstein« iz 1. 1862, št. 21 in 23, str. 241, 263 i. dr., Bvloff, str. 48—49). 1674. 25. Tega leta je bila pri deželskem sodišču v Gornji Radgoni na smrt ob* sojena in usmrčena čarovnica Marija Kren. Natančnejši podatki niso znani. (Byloff Fr. P.) 1676. 26. Iz tega leta so nam znani na* slednji čarovniški procesi: Pri deželskem sodišču v Ljutomeru je bila obsojena na smrt in usmrčena kot čarovnica Marija Zimmer, vdova ljutomerskega zdravnika Davida Zim* mer (Kovačič: Ljutomer str. 176; v opombi: Graški arhiv). 27. Iz procesa zoper Uršo Lastavec (gl. t. 28.) izhaja, da so bile pri dežel* skem sodišču v Ormožu obsojene in sežgane sredi I. 1676. naslednje čarov* niče iz velikonedeljske okolice: Maru na Hergulja, neka Plohlca, neka Šnaj■ derca, neka Kovačička, neka Finkovica in neka Petrinka (Kovačič, Središče str. 407.) 1677. 28. V začetku 1. 1677. je bila pri de* želskem sodišču v Ormožu obtožena čarovništva neka Urša Lastavec, 40Iet* na kmetica (velikonedeljska podložni* ca) iz Cvetkovec. Deloma prostovolj* no, deloma z mukami prisiljena jc ►priznala«, da je v družbi s čarovnica* mi, omenjenimi pod t. 27 letela petkrat na Donaško goro, kjer so jedle, pile in plesale v satanski družbi. Gostil jih jc hudobni duh Janže, s katerim je tudi trikrat nečistovala in mu zaoblju* bila svojo dušo. V to svrho se je za* bodla z iglo v srčni prst (»Herzfin* 'gor«) desne roke, nakar ji je hudič se« sal kri. S svojimi tovarišicami je več* krat kuhala na Donaški gori točo. Po* sebno so povzročile neurje, ki je pred tremi leti (1675.) napravilo toliko ško* dc na Hrvatskem. Sodišče jo je obso* dilo na smrt. Ker pa je bila noseča, so morali čakati na porod. Dne 15. maja 1677 je poročal sodnik Janez Jurij Franc pl. Will notranje*avstrijski vla* di, da je obsojenka že pred šestimi tedni porodila in da je vzel njen mož otroka k sebi, tako da se more obsod* ha izvršiti. Kmalu nato je krvnik Uršo Lastavec zadavil, truplo sežgal in po* kopal njen pepel (Kovačič; Središče str. 407—408; Byloff; Fr. P.) 29. Pri deželskem sodišču Podgrad ali Grad (pri Sv. Juriju ob j. ž.) je bila zadavljena in sežgana beračica Urša Vešik (Ueschikin). Imela je možička iz ilovice. Če je hotela povzročiti kaki osebi bolezen, je zabodla možička z iglo; čc pa ga je zabodla v glavo, je dotična oseba umrla. (Kopija v dež. arhivu v Gradcu 1677 — VIII — 76; priobčil K. Reiterer v »Grazer Tages* post« od 25. 12. 1928 št. 335). 30. Istega leta bi se morala zagovar* jati pri deželskemu sodišču v Šmiren* bergu zaradi magije neka Magdalena Cerlinc. V tem času je zbolel namreč Martin Lorber na mrzlici. Zato se je obrnil na tri vedeževalce, ki so znali s pomočjo kristalov izslediti zločince, Ti so mu povedali, da mu je začarala mrzlico Magdalena Cerlinc. Nato je šol Lorber k čarovnici in zahteval od nje, naj ga ozdravi. V to svrho mu jc dala Cerlinčeva kupico vina, kamor je primešala nekaj ledu sličnega. Lorber jc moral stopiti z vinom pod strešno kap ter izliti vino tako, da ga je vrgel reko druge roke in pri tem gledati višku. Ostanek vina pa je spil v treh požirkih. Nato je Lorber hipoma ozdravel. Na sličen način je ozdravila Cerlinčeva sodarja Jakoba Kolarja, ki je bival v gradu. Ko je hotelo sodišče Cerlinčevo zaslišati kot obdolženko, se je napravila baje nevidno. Očividno ie obdolženka pravočasno ušla. (Puff II str. 152). 31. Iz procesa zoper Dorotejo Bedo (gl. t. 32) izhaia, da se je vršilo v tem letu pri deželskem sodišču v Ormožu kazensko postopanje zoper neko Mravljakovo (staro 40 let) in še neka* tere druge ženske, ki so bile osumljene hudodelstva čarovništva. Vse tc žen* ske pa so ušle iz sodnih zaporov. Pogostitve umrlih Skoraj vsi narodi imajo določene dneve v letu, ob katerih se spominjajo svojih umrlih. Zanimivo urejen kult mrtvih najdemo v nekaterih kitajskih pokrajinah, kjer obstoji posebno društvo z imenom »Družba zapuščenih kosti«. Člani te družbe očistijo na določen dan v letu yse zapuščene grobove. Ko dovrše to delo, se razpršijo po vasi, da naberačijo potrebnih jedi in pijače. Nato postavijo sredi pokopališča mizo, ki jo oblože z naberačenimi darovi. Na določeno znamenje se postavijo prireditelji v dve vrsti pred mizo in pozovejo duše umrlih na gostijo. Molče stoje delj časa pri mizi in čakajo, da se nahranijo duše. Na dano znamenje se priklonijo pred dušami, ki so se vrnile v svoje grobove, prisedejo sami k mizi ter zaužijejo vse naberačene jedi in pijače. Japonec gre na določen dan v letu na pokopališče, da povabi duše umrlih svojcev na svoj dom, kjer jih gosti tri dni z rižem, kolači in s čajem. Večina narodov je mišljenja, da zapu-ste duše umrlih določenega dne grobove in pridejo na zemljo. Ta dan je navadno ob novem letu ali pa tudi ob bin-koštih. Katoliška cerkev je določila kot dan vernih duš 2. november. V noči med prvim in drugim novembrom, od 11. do 12. ure so po ljudskem mnenju duše proste. Ponočno zvonenje za verne duše je seveda paganskega izvora in nas spominja na to, da so nekoč naši predniki poskušali z ropotanjem odvrniti duše umrlih. Na nekdanje pogošče-vanje mrtvih nas spominja posObno pleteno pecivo, ki se peče o Vseh svetih in pa dejstvo, da v nekaterih krajih Kranjske in Koroške še dandanes nastavijo dušam umrlih razna okrepčila pred hišni prag ali pa naravnost na grob. Isti pomen ima tudi navada postavljati na sveti večer na grob božično drevesce. Poseben način pogoščenja mrtvih obstoji v žalnem postu, to je, da se sorodniki mrtvih vzdrže nekaterih jedi. Načini žalnega posta so različni. V Novi Zelandiji je sadje dreves, ki rasto na grobovih, »tabu« ali z drugimi besedami, prepovedano je, ga uživati. Na Irskem ne smejo otroci od sv. Mihaela naprej uživati kopinšnic, ker so_ te namenjene dušam umrlih otrok. Na Češkem ne sine 498 — in pogrebne pojedine mati, kateri je umrl otrok, od Jurjevega dalje do sv. Ane uživati nobenih jagod. Te deli med otroke sv. Ana in mati bi lahko prikrajšala svojega lastnega otroka. Pri nekaterih plemenih se postijo vsi sorodniki, dokler ne pokopljejo mrliča, pri drugih pa je prepovedano uživanje posameznih jedi, posebno tistih, ki so jih radi uživali umrli. Na Malajskih otokih posekajo drevesa, ki so bila last umrlih, da jim s tem zasigurajo hrano, drugod jim prepuščajo cele žetve, ali pa celo polja, da si jih mrtvi sami obdelajo. Splošno prevladuje, kakor smo videli, mnenje, da rabijo mrtvi pijače in hrane, vendar so pa nekateri nasprotnega mnenja. Mislijo namreč, da se mrtvi zabavajo na veselih gostijah in da jim ne manjka jedi in pijače. Seveda velja to le za duše krepostnih ljudi, dočim dobivajo nevredni le slabo, ali pa celo neužitno hrano, kakor prah in blato. Mrtvi seveda ne použijejo hrane, ki jim je bila nastavljena, pač pa mnogokrat razne živali. Ni čudo torej, da so pri mnogih plemenih mnenja, da prihajajo duše umrlih v obliki raznih živali kakor ptic, rib, mravelj, psov, muh, konj itd., ali pa tudi v podobi beračev, katerim se navadna jedila razdelijo. Celo pri nas se je ohranila navada metati pticam, ribam in mravljam drobtine ter gostiti berače ob priliki smrti. Tudi drobtine, ki jih mečejo na ogenj, naj pridejo v korist umrlim. Kot velik greh smatrajo v nekaterih krajih, če kdo hodi po drobtinah, češ da muči s tem duše v vicah. Na Tirolskem pečejo kruh v obliki zajcev, konj in kokoši ter ga razdelijo med otroke. Ta kruh imenujejo še dandanes dušni kruh (Sselstiicke). Bogate hiše na Češkem napečejo ob smrtnem primeru 500 do 600 komadov štručk (Seelwecken), ki jih podarijo beračem. Označbe tega kruha nam pričajo, da je bil ta kruh prvotno namenjen za hrano dušam umrlih. Ta darila v obliki jedi in pijače, prvotno namenjena mrtvim, so se tekom časa spremenila v darila siromakom in otrokom, ki naj molijo za duše umrlih. Iz teh daril so nastale ustanove za razne dobre namene, kakor za maše, za cerkev, za uboge itd. H kultu mrtvih spadajo tudi pogrebne pojedine ali pogrebščine, ki se vršo pred, neposredno po pogrebu ali pa nekoliko dni, tednov in mesecev pozneje. Smisel teli pojedin je pri raznih narodih različen. Nekateri mislijo, da se duše umrlih udeleže teh pojedin. Tu in tam jih naravnost z besedami povabijo k pojedinam, ali odlijejo par kapljic pijače in vržejo nekaj drobtin na ogenj. Pri drugih zopet so bile te pojedine prvotno namenjene žrtvam, ki so jih poklali na grobu umrlega, da bi imel Jake spremljevalce na potovanju v večnost. Mnogokrat je vzrok teh pojedin strah pred umrlim. Tudi največji skopuh ne skopari ob takih prilikah, da se ne zameri dušam, ki bi zaradi tega ue imele miru in bi ga nadlegovale. Približno isti pomen, ki se ga pa seveda ljudje ne zavedajo več, imajo pri nas na kmetih še vedno običajne mrliške straže, na katerih se zbira navadno vsa vas. Po dovršeni molitvi za dušo rajnkega, se prepevajo nekaj časa pobožne pesmi, katerim sledijo kmalu posvetna. Vse navzoče kropilce pogoste z boljšim kruhom, žganjem ali vinom in tobakom. Žalovanje se kmalu spremeni v veselo zabavo z igrami in petjem. V mnogih Spomenik mrtvim Paul Bartholome, avtor slovitega spomenika »Monument aux mortsin njenega življenja. . . Ko se človek vozi po takem ozemlju, se mu često vidi, da gleda pred seboj lagune. Toda slana jezera so strogo ločena in odrezana od morja. Med njimi in morjem ležijo peščene dune. Včasi se ni mogoče ubraniti vtisa, da so sebše delci večjega pasu, ki ga je nekoč opljuskavalo morje, čigar gladina pa .ie sedaj upadla, tako da ne namaka več peščenih tal. Se nekaj trdega smo preizkusili na tej vožnji. S seboj smo imeli dovolj živil, a nič vode. Pač, tudi vode nam ni manjkalo, a pil je ni nihče, ker je vsak vedel, kaj to pomeni za njegovo zdravje. In tako smo v obmejnem kraju Ben Gardanu spekli pečenko in jo použili brez požirka vode. ki bi nas prijetno osvežil. Bilo nam je strašno. Šele nekaj ur pozneje smo prišli na svoj račun. Od-jcrili smo bili restavracijo in smo se založili ne samo z vinom in mineralno vodo, ampak celo s čašami, da so pile iz jijih dame, ki so se sramovale lokati te-ikočino naravnost iz grla steklenice. »Plavajoča oaza« Stkal se je božanstveni večer iz zlata iti sinjine. Sinje je morje med otokom in celino, sinji je tudi otok sam, ki se mu počasi bližamo. Belo pa se bliskajo in svetijo hiše v Adžimu, kjer čaka na nas trajekt. Ne traja dolgo, pa smo na suhem. Sedemo v avto, ki nas pelje v ravni črti v Houmt es Soukh, gla\^ni kraj na otoku. Ze ta večerna vožnja vzdolž bogatih vrtov ob obeh straneh ceste, je nepozaben doživljaj. Preko zidov in meja gledajo oljke in palme. Profili zidov in okopov pa so podobni kameljim hrbtom. Opuncije, agave in aloe kronajo in podpirajo te zaščitne ograje, ki služijo tudi za nabiranje vode in kot obramba proti vetru. V sto in sto vrtovih stoje povsod vodnjaki, ki napravljajo na popotnika vtis, kakor da se po njih šetajo človeške postave. Zemlja v vrtovih je rumena. Nikjer ne prekriža naše poti reka. Nikjer se ne dviga cesta, zakaj otok ni gorat, ampak raven. Na njem ni točke, ki bi bila 50 m višja od najnižjega mesta. Vse je lepo izenačeno. Ampak odkod to zelenilo, odkod ta rodovitnost? To skrivnost hranijo vodnjaki v svojih globinah. Po večini se zbira v njih deževnica. Artezičnih vodnjakov je manj, toda vsi, kar jih je, vsebujejo grenko vodo. In ta voda ustvarja čudeže, ki se jim naše oči ne morejo dovolj nadiviti in načuditi. To so komponente, ki so dale otoku ime »plavajoči otok«. Solnce se naglo nagiba proti obzorju, a preden izgine, smo že na mestu, v pravem pravcatem pravljičnem mestu. Med belimi hišami se bočijo lepo zaokrožene kupole in sločijo vitki minare-ti. Kje smo, v rnestu svetnikov ali v trdnjavi muslimanske vere? čarobno, kakor lilije, stoje druga poleg druge džamije in hiše, belo na belem na plavem ozadju, mesto pa stoji nad morjem kakor še neraziprti čudežni cvet, neumlji-va morska roža, kakor lotosov cvet roža. ki ne pozna jeseni... Grem po cesti, ki se zdi, kakor da drži v gorečo večerno zarjo. Rad bi videl kako zaide solnce. Toda premajhen sem, zemlja, na kateri stojim, je prerav-na. Vrtovi z okopi in drevjem stoje med menoj in obzorjem. Skočim na vodnjak, ves vesel, da vidim po treh tednih zopet solnčni zaton na kopnem. In peščeno ozračje dežele zažari pred menoj, palme stoje črne in molčeče, dvojne postave vodnjakov se sklanjajo še niže, somrak se potaplja v morje, večer se krade čez vrtove kakor nevidna poplava — nekaj naprej težečega je prišlo v ta svet, nastaja noč, zapeljiva, molčeča noč, podobna tisti, ko — — ko se je skušal Odisej s svojimi tovariši, truden in zbit od dolge vožnje, po viharjih in bojih z morskim elementom, zasidrati in izkrcati na tem otoku, kjer ga je sprejela božanska Kalipsa. Poslal je na otok poizvedovat može, s čim se otočani hranijo. In možje so prinesli odgovor, da so jim dali Lotofagi pokusiti lotos. A ker je tisti, ki je okusil sladkost tega cveta, pozabil na domovino in hotel ostati na veke pri Lotofagih, je Odisej velel veslati dalje ... Kakšen sad je, ki ob njem človek lahko pozabi na dom, ki stori, da se mož oiueči? Morda smokva? Grkom menda ni bila neznana. Ali pa datelj? Mislim, da so to bili datlji, zakaj Džerba neguje danes pet tisoč dreves, ki rode datlje. Ampak še omamljiveje nego datlji je moral učinkovati yes ta otok. ki je s svojimi krasotami, s sladkim zrakom ia eitronovimi drevesi onemogočal smrt, kakor so izraža Flaubert v »Salambo*. Mesec vstaja iz morja liki Afrodita, ki je bila rojena iz pen, kakor otrok tega mlačnega, sinjega morja. Sveti se in blišči ponoči nad hišami in vrtovi, da je človeku težko pri duši, ko se domisli krepostne Artemide in si zaželi njene bližine. Naslednji dan smo prevozili otok, ogledali smo si čudovito sinagogo Haro Sriro z dragocenimi zakladi. Zvečer srno obiskali soukhein trgovine, katerih drobnarije omenja že Plinij v svojih spisih. Videli smo volno in težko svilo in se pogajali za preproge. Ko smo se pa hoteli ločiti od kraja, smo videli, da nas Kalipsa ne pusti od sebe. Peljali smo se nazaj v Adžim, toda vihar na morju nas je zadrževal, da se nismo mogli vkrcati na trajekt. Ves božji dan smo čakali brez diha na bregu, a boginja je bila bolj zvita od nas. Pridržala nas je še za eno noč in nam .ie postregla z dragocenim vinom, tako da smo se navzeli prepričanja, da je ta kraj tudi otok pozabljenja. V naslednjih treh tednih smo še marsikaj videli in doživeli. Pripovedoval bi lahko o ljudeh, oblečenih v krpe, pa so dostojni in dostojanstveni; popisoval bi lahko nosilke vode in jamske krasotice s pogledi biblične Rebeke, o nenavadnih človeških bivališčih, o slavnih svetiščih in starinah, o Kairouanu in Karta-gi. Pisal bi lahko o vseh mogočih rastlinah, predvsem o datljevih palmah, ampak to so storili že drugi, ki imajo bolj vešča peresa od mene. Moj čas je minil. Odreči se moram opisu pokrajine v južnem Tunisu in orisu vzhodnega Atlasa in komaj z imenom se morem dotakniti pravljičnega jezera Kelbije, čigar dno je kakor prevlečeno z biserno matico; tudi trope flamingov ne bom opisoval — najrajši lete čez južni Tunis, ki je zelo, zelo podoben Libiji. In zdaj obračam pogled od Tunisa, ozrem se še enkrat nazaj proti Libiji, tej pustinjski in stepni deželi, ter mislim na veliko horizontalo, na horizont brez uleknjenja. na morje iz zemlje, na brezpokrajinsko pokrajino, na ravnico brez konture in silhuete ... In na koncu koncev mislim na puščavo samo, na katerokoli puščavo. Na tisto puščavo, ki njen doživljaj napolnjuje človeka s takšnim občutkom brezmoč-nosti, neznatnosti in zavistnosti, ki pri-tisne nanj s takšno težo večnosti ter ga vsega prevzame, da pade pred njo na obraz. To puščavo imam v mislili, zakaj puščava je zibel religij in tudi zibe! pojma o večnosti. Na njenem robu so nastala vsa verstva, vanje so se umaknili vsi utemeljitelji religij, zakaj v puščavi je koncentracija, tam se je mogoče zbrati, in kjer je tako, je doma Bog... Da, puščava — kaj je to drugega nego Bog v svoji samoti, svoji večnosti in neposrednosti? Kaj je puščava drugega nego Bog brez ljudi —? Današnja umetniška priloga Grofija v Celju po originalu Iva Erhartiča »ŽIVLJENJE IN SVET« slane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljcva ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do* /ar/a na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikai. — Z« »Narodno tiskamo d.