Črtice o igri in nje važnosti za odgojo. Spisal A. Vranski. Igre, otročje igre, so pri odgoji jako važne. One so zrcala, v katerih more pazljivi odgojitelj zagledati svojib gojencev vse notranje živenje. Nikjer drugod se otrok tako resničnega ne kaže, nego pri igri. Tu se kaže tacega, kakoršen je, tii izliva vsa svoja čuvstva taka, kakoršna jih hrani v svojem mladem osrčji, kakoršna jih r e s čuti. Odgojitelj bo torej kaj rad opazoval igrajoče otroke ter pri tem opazovanji narejene opazke tudi vestno vporabil v svojo namero — v vzgojevanje! Raznotera so mnenja, do katerega časa naj se otroci po večem igraje vzgojujejo. Vsakako pa mislirao, da do tiste dobe, da jaraejo obiskavati javno šolo, kajti potera jira ni več le misliti na igrače, ampak vkvarjati se imajo vže z bolj resniini stvarmi. Pi\. Do šestega leta, t. j. do vstopa v šolo, pa naj otrok še ne misli na kako resno delovanje, nego veseli naj se svoje prostosti, ki jo bo moral itak prekmalu pogrešati, igra naj se, pri igrači naj mu bo odkazauo torišče njegovej delavnosti! In mar ni tudi igra delo? — Pri igri se pokaže pervi nagon, dejanstva, nagon, ki je prtiojen vsemu človeštvu; tu — pri igri — otrok že kaže, za ktero delo mu je zlasti srce vneto, po čem najbolj hrepeni. Pri igri se dostikrat že lahko vidi, h katerej stroki človeške delavnosti bode igralec cnkrat spadal, kako in s kakšno voljo se bo svojega dela poprijel. Igra torej povsem kaže na p r i h o d n j e živenje, ona pa za to tudi pripravlja. Igra je pervi izvor otroške domišljije, ona je sploh perva fantazija človeškemu živenju. Domišljavost otročja je tedaj vzrok, da deca vedno po igri hrepeni ter v tem hiepenenji tudi nikdar ne omaga. Naj se zato tudi nikdar ne stavijo ovire otročjej domišljiji! Naj imajo svoje veselje otročiči, naj se igrajo, naj dejansko izvrše, kar si tako lepo, veličastno domišljajo! — V nežnih letih perve otročje dobe smo le za vžitek, pameten človek v tej dobi od nas zahtevati ne more, da bi že komu kaj v korist naredili! Dolžnosti naše v tem času so le take, ki imajo vse svoj izvirek jedino v srcu, srce naše pa v srečnem tem detinskem času jedino le hrepenf po razveseljevanji, po vžitku one nedolžne radosti, ki se nam podeliti more le po igri. Pred šolsko dobo torej — kakor sruo to že omenili — uaj se otroci po večera odgojujejo igraje. Vsaj za resno delo še niso dozoreli, ampak v to še le dozorevajo! če se m o r a j o otroci prehitro resnega dela poprijeti — in za male je pač delo kmalu prerestio — potem to ne ovira le krepke, zdrave rasti telesa, marveč tudi razvitek možgan, ki so sedež vsemu dušnemu živenji! Torej otroci naj se igrajo, naj se zadostuje njih fantaziji! A če hoče igra postati za otroke dobrodejna, potem morajo tudi igrače v to sposobne biti! — Otrok kaže pri igrauji samodelavnost, pa se i veseli, da zamore sam kaj učiniti. da more kazati svojo samostojnost. Mi moramo torej skerbeti zato, da dobodo otroci takib igrač v last, ki jim bodo dopustile samodelavnost, ki bodo ugajale njihovej domišljiji. In baš teh lastnosti današnje igrače, ki se tolikanj ponujajo, nimajo. One so vstvarjene le po modi — iu ne vplivajo dobrodejno na fantazijo otročjo. — Otrokom naj se da, kolikor moči, prvotna, priprosta igrača, fantazija njihova jo bode že prevstrojila v popolno. Sicer si pa otroci sami vstvarjajo najboljše igrače, vsaj njih živa domišljija vsakakej stvari ve vdahniti življenja! Glavna reč je, da je igrača priprosta, kajti le potem spolnuje svoj nalog, ugaja svojemu namenu, namreč: vzbujati male v samodelavnost ter pripeljati je do lastnega premišlj evanja. Igra sama na sebi je torej že kaj važno vzgojilno sredstvo !  (Konec sledi.)