Metka Furlan O imenu škoromdt
Čedajska glosa iz 14. stoletja (in habitu) Scaramatte kaže, cla je brkinsko ime škoromati romanska izposojenka s področja Furlanije, kot je pokazal etnolog Niko Kuret. V nasprotju z njegovo interpretacijo pomena glose Scaramatte, ki jo je razložil z ‘'nočni čuvaj-, je v prispevku pokazano, da je ta romanska beseda verjetno označevala maškaro z obrazno krinko nasploh, pa tudi samo obrazno krinko. Tudi ime škoromdt je bilo prvotno (tako kot še danes) splošna oznaka za katerokoli maškaro (z obrazno krinko ali brez nje), zato je v množinski obliki škoromati tudi lahko označevala skupino maškar različnih likov.
The word (in habitu) Scaramatte was in 14"' century attested in archives of Italian town Cividale and indicates that the Slovene dialectal name škoromati ■»,a group of different maskers from the area of Brkini« is a Romance borrowing from the area of Friuli as was allready shown by ethnographer Niko Kuret. In opposite to Kuret’s interpretation that the meaning of Scaramatte is»the nihgt-guard-, it is shown that this Romance word probably denoted the masker with a mask (in general) and also the mask itself. The Slovene dialectal name škoromdt originaly denoted (and still does) any masker (with or without the mask) and only therefore the plural form škoromati could have denoted a group of different maskers.
1	Niko Kuret je v članku La maschera di Scaramatte tra friulani e sloveni' pokazal, da je bilo slovensko ime škoromati (m. pl.), ki je pri nas znano na ožjem območju Brkinov in tam označuje skupino pustnih šem (Kuret 1989: 1 23; Fikfak 1999: 58),2 izposojeno iz
1 Slovenski prevod članka je objavljen v Kuret 1997: 93-98.
1 Nekoliko drugače predstavlja rabo imena Fikfak 1999: 58, češ da je eden od stalnih likov v skupini škoroma-tov označen z edninsko obliko škoromat. Ta maškara je oblečena v bele hlače in kožuh, nosi koničasto pokrivalo, okrašeno s papirnatimi rožami in trakovi, okrog vratu pa ima obešene zvonce, v Hrušici pa nosi tudi leseno obrazno krinko (Fikfak 1999: 58). Za isti lik maškare Kuret 1987: I 60, pravi, da je označen le z besedno zvezo spobertnom, Cek - Volk, 1996: 136, pa s škoromat .sez zguoncl (Hrušica). Slednja zveza kaže, da edninska oblika škoromat označuje maškaro nasploh in je torej sinonimna knjiž. maškara.
romanskega jezikovnega področja. V 14. stoletju je namreč v čedajskem besedilu o prepovedi maškar izpričan izraz (in habitu) Scaramatte. Kuretova razlaga o romanskem izvoru brkinskega imena škoromati je popolnoma prepričljiva, drugače pa je z njegovo nadaljnjo, etimološko razlago tega slovenskega pustnega termina.
2	Kuret je poznal razlago, v kateri je Vidossi srednjeveški glosi Scaramatte in sgaravatte obravnaval kot dva različna romanska izraza, ki sta tudi različnega izvora.-1 Kljub temu je pomen, ki ga je ob sobesedilu glose sgaravatte implicirala tudi Vidossijeva razlaga o izposoji iz srvn. scharwallte »obhodna straža z več čuvaji«, kratkomalo pripisal tudi besedi Scaramatte in sklepal, da je ime škoromcit prvotno označevalo le lik nočnega čuvaja, ki je med škoromati še razpoznaven v škopitu, enem od stalnih likov brkinskih škoromatov. Kuret je nadalje še izvajal, da se je ime za lik nočnega čuvaja kasneje po poimenovalnem vzorcu pars pro toto preneslo na označevanje celotne skupine brkinskih pustnih šem, ker naj bi ime škoromcit za lik nočnega čuvaja pri tej maškari izpodrinilo mlajše ime skopit (Kuret 1997: 97).
2.1 Oprava brkinske maškare škopit je taka, da dopušča v njem razpoznati tri različne like, in sicer najstarejši zoomorfni lik (zaradi zajčje kože, ptičjega perja, vrane ali katere od ptic ujed), mlajši lik nočnega čuvaja (zaradi velikega črnega dežnega plašča ali cerade, na verigi viseče ene ali dveh latern) in najmlajši lik kastratorja (zaradi velikih lesenih klešč). Vprašanje pa je, ali to vmesno stopnjo Kmetove morfološke analize lika maškare škopit (Kuret 1997: 96 s.) potrjuje tudi ime škoromati.
2.2 Zanesljivih jezikovnih in jezikoslovnih znakov, ki bi potrjevali, da bi edninska oblika škoromcit oz. čedajski zapis Scaramatte sploh kdaj pomenila »nočni čuvaj«, namreč ni. Kureta je ob sklepanju prvotnega pomena = etimologije besede škoromati oz. pomena glose Scaramatte zavedal pomen besede sgaravatte, ki z besedo škoromati oz. Scaramatte ni sorodna, ampak samo njen pomen sproža asociacijo na eno od značilnosti lika v skupini škoromatov. Razlaga prvotnega pomena besede škoromati z »nočni čuvaj« je jezikoslovno enako nesprejemljiva, kot če bi npr. imenu pustne šeme zgončar pripisali prvotni pomen »kožuhar« in to utemeljevali s podobo tega pustnega lika, za katerega je značilen tudi ovčji kožuh.
2.3 V čedajskem arhivskem gradivu je Valentino Ostermann našel zapis o maškarah iz leta 1340 in ga skupaj s stoletje mlajšim zapisom iz videnskega arhivskega gradiva objavil v knjigi La Vita in Friuli. V Čedadu je namreč 12. februarja leta 1340 mestni magistrat objavil prepoved, da se brez dovoljenja gastalda in mestnega sveta nihče ne sme pokazati in habitu Scaramatte aut Sibilie, ant alterius insueti habitus uncle non appareat in facie manifeste. Prestopek je bil kaznovan z denarno globo, če pa našemljenec denarja ni imel, je bil na tri semanje dneve privezan za sramotilni steber, scaramatta pa so razbili, je poročal Ostermann 1940: 495. Stoletje mlajši zapis pa - po Ostermannovem poročanju - pravi, da so se februarja leta 1422 zbrali poslanci in razglasili, da nihče ne sme nastopati v liku sgaravatte, tj. v liku maškare z orožjem (Ostermann 1940: 486).
' Povsem drugače, jezikoslovno nesprejemljivo je ravnal Doria 1987: 579, ki Vidossijeve razlage srednjeveških glos scaramatte in sgarauattu očitno ni poznal in pri tržaškem scaramala - kot da hi sledil Kuretu -opozarja tako na furl. scaragnčUta, kar je najbolj verjetno tiskarska napaka za scarctguället, kot tudi it. scaramuccta -prepir, hoj« poleg »neapeljska gledališka maska«. Skupno vzglasje scant- še ni dovolj za oceno, da hi bile te tri besede med seboj tudi sorodne. Glej tudi op. 7.
2.3.1 Pomembna vsebinska razlika med zapisoma, ki pustno šemljenje iz varnostnih razlogov prepovedujeta, je ta, da prvi prepoveduje maškare z obrazno krinko, drugi pa maškare, h katerim je kot del oprave spadalo tudi orožje. Iz konteksta, kjer se čedajska glosa Scaramatte pojavlja, njenega pomena ni mogoče natančno določiti. Latinski pasus, kjer se Sccimmatte pojavlja, je namreč skladenjsko večinterpretativen zaradi rabe ločnega veznika aut "ali". Člen Scaramatte je do Sibilie in do alterius insueti habitus lahko v prirednem ločnem skladenjskem razmerju, lahko pa v prirednem pojasnjevalnem. Vsako od skladenjskih razmerij pa dopušča tudi drugačno razumevanje pomena glose Scaramatte. Prvo skladenjsko razmerje bi se v slovenskem prevodu glasilo »v opravi ali Scaramatte ali Sibilie ali v kateri drugi nenavadni opravi, katera jasno ne kaže obraza« in tu glosa Scaramatte označuje vrsto maškare z obrazno krinko. Drugo skladenjsko razmerje pa bi se glasilo »v opravi Scaramatte, in sicer ali Sibilie ali v kateri drugi nenavadni opravi, katera jasno ne kaže obraza« in tu bi pomen glose Scaramatte bil »maškara z obrazno krinko nasploh«. Kot pa poroča Ostermann, se v čedajskem besedilu ista glosa pojavi še enkrat, zapisana z malo začetnico, ko se govori, da so »scaramatta« razbili (Ostermann 1940: 485). Tokrat isti izraz ni uporabljen niti v pomenu »vrsta maškare z obrazno krinko« niti v pomenu »maškara z obrazno krinko«, ampak v pomenu »obrazna krinka = maska«. Ker je soobstajanje pomenov •maškara z obrazno krinko« in »obrazna krinka« tudi jezikoslovno utemeljeno s poimenovalnim vzorcem pars pro tolo, bi se sama - tudi na podlagi glosine etimologije
-	bolj nagibala k razlagi, da čedajski izraz označuje maškaro z obrazno krinko nasploh, pa tudi obrazno krinko.
2.3.2 Vidossi, ki je uredil drugo izdajo Ostermannovega dela, je čedajsko gloso Scaramatte povezal s srlat. besedo scaramancum »široko oblačilo, ki pokrije vse telo« (Ostermann 1940: 485, op. 20) srednjegrškega izvora (Meyer-Lübke 1911: 7659). Ker se je scaramatta dala razbiti, čedajska glosa Scaramatte ni označevala oblačila pustne šeme, ampak obrazno krinko. Že Vidossi je o svoji povezavi dvomil. O tem priča njegov pripis »če se za obleko sploh lahko reče, da se razbije« (Ostermann 1940: 485, op. 20). Vidossijeva povezava scaramatta s srlat. scaramancum pa tudi v formalnem oziru ne prepričuje, saj sta besedi fonetično različni in jezikoslovno nezdružljivi. Čedajska glosa Scaramatte je glede izvora in etimologije še vedno nerazložena, čeprav je na dlani, da jo smemo povezati s tržaškim izrazom iz Skednja scaramatci, ki označuje vrsto maškare, odete v cunje in s cedilom na glavi (Doria 1987: 579), torej maškaro, ki za razliko od čedajske glose označuje maškaro brez obrazne krinke. Istočasno naj poudarim, da je glosa (in habitu) Scaramatte le po kraju zapisa furlanska. Jezikoslovno pa beseda avtohotno ni furlanska, ker z vzglasnim zlogom sc a- kaže, da je furlanska palatalizacija velarov ni zajela, npr. it. scatola: furl, s’ciätule.
2.3.3 Nasprotno pa je izvor videnske glose Sf>aravatte znan. Vidossi jo je povezal s srlat. scaraguaita »skupinska straža«, vse pa izvajal iz nemške predloge: »ted. skanvahta« (Ostermann 1940: 485, op. 20). Zaradi romanskega vzglasnega sc- [sfe-J je bilo rom. *scaraguahta'1 izposojeno že iz stvn. fonetične ustreznice *scar-wachta za srvn.
1 Prim. srlat. scaraguaita »skupinska straža», ki potrjuje, da je bil stvn. w prevzet kot ,1;y in se je nato v furl, lahko asimiliral v y, npr. srlat. i>uerru, it. guerra (furl, feuere in uere) iz stvn. uvrm »prepir, boj« (Kohlfs 1966: 230 s.). Kom. substitut za stvn. konzonantno skupino d it je bil verjetno 'lit. Asimilacija v geminato tt v Videnški glosi slamnat te ni furlanska. Glej tudi op. 5.
scharwachte - obhodna straža z več čuvaji« < srvn. schar(L) »skupina; skupina 4, 10 ali več mož« + wachte (f.) »straža«.5 Iz sobesedila k obliki sgaravatte je razvidno, da je glosa označevala oboroženo maškaro, iz Vidossijeve razlage izvora pa, da je to maškara z likom stražarja. Posredni znak, da je Vidossijeva razlaga glose sgaravatte pravilna, lahko vidimo tudi v furl, scaraguäita, ki označuje vrsto militantne maškare (Doria 1987: 579)-fi
3	V Alasijevem italijansko-slovenskem slovarju iz leta 1607, ki vsebuje bogato narečno gradivo s slovenskega skrajnega zahodnega območja, je izpričana slovenska glosa fcaramata, ki jo Alasija razloži z italijansko ustreznico mafchera, torej s splošnim izrazom za maškaro. To Alasijevo gloso je na začetku šestdesetih let Šavli razložil takole: »Nel dialetto del Carso la parola italiana mascarata ha dato, per metatesi, škaramat(a).-(Šavli 19Ö0/61: 104) Podobno je že leta 1940 Ribarič v Golcu zabeleženi samostalnik škaramut (m.), g. -a v pomenu »maska« in glagol škaramutati se »maskirati se« razložil takole: »Jamčano uslijed metateze od maškariit...«(Ribarič 1940: 196)7Oba avtorja sta neodvisno drug od drugega menila, da sta izraza po metatezi m - šk — r> šk — r- m nastala v slovenščini, in sicer iz romanske izposojenke * maškarata oz. * maškariit. Ker je Kuret lepo pokazal na zvezo med imenom škoromati in čedajsko gloso Scaramatte, ki še živi v škedenjskem scaramata, je očitno, da je do metateze prišlo že v romanski predlogi in ne šele v slovenščini, kot sta menila Ribarič in Šavli.
3.1	Čedajska glosa (in habitu) Scaramatte in tržaško scaramata sta torej lahko preprosti »premetanki« iz romanske besede * mascaratta, ki je bila izpeljana iz pustnega termina mascara »pustna obrazna krinka; pustna šema«. Slednji je kot ljudska kulturna beseda prešel v večino evropskih jezikov, tudi v slovenščino. Beseda je v slovenščini ob knjižni obliki maškara znana tudi v narečjih, kjer tako kot termin škoromati v množinski obliki označuje tudi skupino pustnih šem, npr. mdčkorez Banjške planote, dobrepoljske mačkare z narečno ojačano artikulacijo -čk- [-/-šfe-] iz prvotnega -šk-.
3-2 Podvojeni tl v zapisu Scaramatte kaže, da v predmetatetni obliki *mascaratta ne bi smeli prepoznati romanske kolektivne tvorbe mascarata »skupina pustnih šem« k mascara »pustna šema«. Kolektivni sufiks v mascarata bi se v severnoitalijanskih govorih realiziral z leniranim dentalom kot mascarada in sled lenizacije bi se gotovo dosledno ohranjala tudi v ljudskih izposojenkah v slovenščino. Besedotvorno razmerje med predpostavljenim rom. * mascaratta in mascara pojasnjuje furlanski par mascare (f.) »maškara« : mascaräte, kjer ima druga oblika pomen slabšalnice k prvi (Pitona 1935: 577). S furlanskim sufiksom -«te soroden tržaški -ata ima prav tako slabšalno funkcijo, prim. robata »krama, navlaka» : roba »stvar«, canzonata »prostaška pesem« : canzon »pesem« (Rohlfs 1966: 455). Lahko bi torej sklepali, da je beseda *mascaratta, iz katere je po metatezi nastalo scaramatta, maškaro označevala slabšalno. Ne bi si upala trditi, da je sled take konotacije razpoznavna tudi v glosi Scaramatte, pa čeprav gre tu za maškaro z obrazno krinko, ki je prepovedana, tj. v družbi negativno konotirana. Bolj verjetno se zdi, da se je prvotni slabšalni pomen v * mascaratta ali izgubil pred metatezo ali pa po njej, ko se je občutek o povezanosti z osnovno besedo mascara povsem
' Prim. turi. tuhta (i.) »straža« poleg guatte »isto* iz stvn. 'ivachla, srvn. wachtu «straža«.
c’ Pri Doria, 19H7: 579, je beseda najbolj verjetno napačno zabeležena kot scaragnitita z 11.
7 Skok: II, 3H1, omenja obliko Skaramüt iz Golcu in pravi, da mu je tvorbeno nerazumljiva, a hkrati zavrača, da bi bilo it. scaramucclo z njo v kakršnikoli zvezi, ker ima it. beseda drugačen pomen in tudi drugačen izvor.
izgubil. V jeziku se namreč pogosto dogaja, da se slovnična razmerja osnovna beseda : slabšalnica o?, manj.šalnica oz. povečevalnica ipd. degramatikalizirajo in pomen obeh besedotvorno različnih besed postane enak. Tako degramatikalizacijo ponazarja furlansko mascarot (m.) »v pustno masko našemljen moški« (Pirona 1935: 577), ki moškega v pustni opravi povsem nevtralno konotira, čeprav ima sufiks -ot v furlanščini predvsem povečevalno funkcijo, npr. cianöt »velik pes«: ciän »pes«.
3.3	Slovensko škoromati ima danes status etnološkega termina, ki označuje posebno skupino pustnih šem, značilno le za Brkine oz. za južno obrobje Brkinov in Matarsko podolje (Fikfak 1999: 58). Termin so v knjižno slovenščino posredovali etnologi. Tudi redke ljudske variantne oblike, ki niso le z ožjega brkinskega področja, so zapisali nejezikoslovci. Ker natančnih zapisov narečnih oblik za škoromati nimamo, je težko natančno presoditi, kolikšni standardizaciji je bil termin dejansko podvržen. Najstarejši zapis fcaramata pri Alasiju kaže, da je bil izraz v slovenščino prevzet s prvima a-jevskima in ne o-jevskima vokaloma, ki ju ima knjižni termin. Enako stanje vokalizma potrjuje tudi primorsko škaramata »pustna šema« in škaramatat »šemiti«, ki je bilo zabeleženo v govoru Svetega Antona (Jakomin 1995: 121). Substitucija tujega kratkega nenaglašenega a s slovenskim oje namreč znak starejše izposoje pred 10. stoletjem, npr. kostanj : castanea, Kobarid : *Caboreclu. Alasijeva glosa in svetoantonsko gradivo nadalje kažeta, da je bila romanska predloga scaramatta prevzeta kot fl-jevski samostalnik. Torej ga je šele ljudska standardizacija preoblikovala v slovenski samostalnik moškega spola *škaramät. Verjetno zato, ker je bilo pustno šemljenje prvotno izključno moško, fantovsko opravilo. Prva dva a v obliki *škaramät sta bila nenaglašena in podvržena redukciji. Pojav izkazuje zapis škarmate (Boljunec; Cek - Volk 1996: 133), ki je bil ■standardiziran iz narečnega izgovora * škarmate (m. pl.), če upoštevamo drugo boljunško leksiko, npr. bardavl.ca »bradavica«, kapüat»kapot« (Gradivo za SLA). Povsem zvezanih rok pa človek ostane pri zapisu škuoromatiHrušica), ki pomeni »posamezni našemljenec v skupini škoromatov« in »nenavadno ali slabo oblečen človek« (Cek - Volk 1996: 133 z op. 8). Jezikoslovno povsem nepredvidljivo se tu naglas pojavi na vzglasnem zlogu in namesto dveh prvotnih «-jevskih vokalov imamo sedaj dva o-jevska in prvi, zapisan kot «o, kaže na sekundarni naglas na o-ju, prim. pi/oZ/e»potle/potem«(Hrušica). Zapis oblike iz Hrušice in standardizirana oblika Skoromäti iz prvotne slovenske *škaramat ne odražata kontinuiranega, sistemsko pogojenega narečnega razvoja, kot ga poznamo iz narečnih opisov notranjskih govorov, ki vključujejo tudi Brkine. Fonetični razvoj oblike *škaramat je sicer lahko »zmotila« ljudska etimologija. Ljudska razlaga namreč pravi, da so škoromati skoro mati »skoraj mati/nori« (Jurij Fikfak, ustno). Prav ta ljudskoetimološka interpretacija je verjetno botrovala obliki z nepričakovanim naglasom vzglasnega zloga, ki jo ponazarja zapis škuoromat iz Hrušice. Vprašanje pa je, ali je ta ljudskoetimološka interpretacija sprožila tudi sam nastanek dveh nenaglašenih o-jevskih vokalov namesto prvotnih a-jevskih. Iz poročanja, da se na prostoru od Boljunca do Podgrada poleg osnovne oblike imena, tj. škoromati, slišijo tudi različice kot npr. ška rma te ( B o I j u n c), škoromadi (Slivje) ... (Cek - Volk 1996:133), bi sklepali, da standardizirana oblika škoromdtiverno ponazarja večinsko ljudsko izgovorjavo z o in da zapis škuoromat ponazarja obliko *škoromat, ki je po ljudski etimologiji nastala iz *škoromat in ne iz 'škaramat.
3.3.1	Sistemski prehod nenaglašenega a v o je sicer v južnonotranjskih govorih znan, a le v bližini Ilirske Bistrice, v Jasenu in Harijah, kjer z izjemo izglasnega o zajame vsak a. Rigler, ki je ta pojav raziskoval, je opazil, da se tovrstne labializacije a > o sporadično
pojavljajo tudi izven ozkega območja Harij in Jasena, predvsem v Kilovčah in Kosezah (Rigler 1963: 104). Ljudski izgovor škoromati, kjer sta vokala o gotovo sekundarno nastala iz a, bi torej lahko kazal, da je bil prehod nenaglašenega a v o, ki je danes kot sistemski fonetični pojav izpričan le na majhnem območju iz okolice Ilirske Bistrice, v preteklosti vendarle širši.
3.3.2	Tudi v tem ljudskem pustnem terminu je že v prvotni edninski obliki škoromat < ' škaramčit prišlo do t. i. slovenske analoške sonorizacije tipa regrad (iz regrat), škržadiiz škržat), šenfed-podstrešje« (ob šon/it-isto«, šofit< it. sofittd). Tako kot npr. pri kraškem škržad se je oblika *škorotnad po analogiji prenesla tudi v množinsko obliko, kot pričata zapisa škoromadi (Slivje) in škoromade (Brezovica). Primera z analoško sonorizacijo tipa regrad torej potrjujeta prvotno edninsko rabo obravnavanega pustnega termina.
3.4	Daigačno od zgoraj prikazanega je čiško gradivo iz Golca: škaramiit (Ribarič 1940: 196) in Poljan pri Podgradu: škaramuti(Cek - Volk 1996: 133). Tu trni substitut za romanski dolgi a, ampak za romanski kratki o v naglašeni poziciji kot npr. v sin. skuta: it. scotta, furl, scöta, scuete < lat. *ex-cocta »skuhana, zvarjena«. V slovenščino sta bila torej prevzeta dva različna romanska samostalnika. Oblika *škaramdta (= Jcaramata (Alasia)) je bila izposojena iz predloge scaramatta, ki je metatetična varianta iz * mascaratta, ohranjajočega se v furl, slabšalnici mascaräte k mäscare »maškara«. Toda oblika *škaramiit (= škaramiit (Golac)) je bila izposojena iz predloge *scaramotto, metatetične variante iz *mascarotto, ki se ohranja v furl, mascaröt »v pustno masko našemljen moški*.
4 Tu predlagana etimološka razlaga slovenskega škoromati in škaramiit ter čedajske glose (in habitu) Scaramatte in tržaškega scaramata sloni na aplikaciji metateze, ki spada med sporadične in nesistemske jezikovne pojave. Vzroki, da se v besedi konzonanti prekozložno »premešajo«, ostajajo pogosto prikriti, čeprav je verjetno, da povzročajo metatezo zlasti dolžina in težja izgovorljivost besed, izoliranost besed pa tudi jezikovni tabu. Kakorkoli že, metateza spada med stalne spremljevalce divergentnega jezikovnega razvoja, pred katerim ni imun noben jezik. Ne nazadnje je botrovala tudi it. pustnemu terminu carnevale »pust«, ki je nastal iz zloženke *carne-leva *»mesopust« < čarne »meso« + levare »odvzeti, odstraniti« in se razširil po vsej Evropi (frc. carnaval, agl. carneval, n. Karneval, sin. karneval...).
5 Naj povzamem. Kuretova interpretacija, da naj bi ime škoromat prvotno označevalo le lik nočnega čuvaja in se šele kasneje po principu pars pro toto preneslo na označevanje celotne skupine brkinskih pustnih šem, kjer je lik nočnega čuvaja tudi nastopal, metodološko ni sprejemljiva. Lik nočnega čuvaja, ki ga je mogoče identificirati v liku škopita, ni v nikakršni zvezi z imenom škoromat(i). Romanska predloga scaramatta, od koder izvira ime brkinskih škoromatov, je bila verjetno splošni termin za maškaro z obrazno krinko, ki je lahko označeval tudi le obrazno krinko. Beseda pa je najverjetneje po metatezi m-sc- r> sc- r- m nastala iz rom. * mascaratta, tvorjenke k mascara. Ime škoromat je bilo prvotno (tako kot še danes) splošna oznaka za katerokoli maškaro (z obrazno krinko ali brez nje), zato je v množinski obliki škoromati lahko označevala tudi skupino maškar različnih likov. Ne nazadnje je slabšalni pomen variante škuoromat, ki se v Hrušici uporablja tudi za oznako nenavadno ali slabo oblečenega človeka, iz
prvotnega pomena »maškara« besede škoromat neprimerno bolj razumljiv, kot pa bi ga implicirala Kuretova razlaga iz pomena «nočni čuvaj«. Enak slabšalni pomen ima namreč tudi knjižni sinonim maškara, ki ob »z masko zakrit in v posebno obleko oblečen človek« pomeni tudi »neprimerno, smešno oblečen človek«.
Viri in literatura:
Cek - Volk, 1996: Danijel Cek-Romeo Volk, Brkinski škoromati - Kraški koledar 1996, Sežana, str. 128—153-
Doria, 1987: Mario Doria, Grande Dizionario del Dialetto Triestino, Trieste.
Fikf'ak, 1999: Jurij Fikfak, Škoromati - Enciklopedija Slovenije 13 (Š-T), Ljubljana, str. 58.
Gradivo za SLA: Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Jakomin, 1995: Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst.
Kuret, 1972: Niko Kuret, La maschera di Scaramatle tra friulani e sloveni - Drammatica popolare nella Valle padana. Atti del 4° Convegno di studi sul folklore padano, Modena, str. 523-531.
Kuret, 1989: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev. Starosvetne šege in navade od pomladi do zime I- II, druga izdaja, Ljubljana.
Kuret, 1997: Niko Kuret, Opuscula selecta. Poglavja iz ljudske kulture, Razred za filološke in literarne vede, Dela 43, Ljubljana.
Meyer-Lübke, 1911: Wilhelm Meyer-Liibke, Romanisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg.
Ostermann, 1940: Valentino Ostermann, La Vita in Friuli. Usi - costumi - credenze popolari. Ristampa della seconda edizione, riordinata, riveduta e annotata da Giuseppe Vidossi, Udine.
Pirona, 1935: Giulio Andrea Pirona-Ercole Carletti-Giov. Batt. Corgnali, II Nuovo Firona. Vocabolario Friulano, Udine.
Ribarič, 1940: Josip Ribarič, Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri
-	Srpski dijalektološki zbornik, knjiga IX, Beograd.
Rigler, 1963: Jakob Rigler, Južnonotranjski govori. Akcent in glasoslovje govorov med Snežnikom in Slavnikom, Ljubljana.
Rohlfs, 1966: Gerhard Rohlfs, Grammatica Storica della Lingua Italiana e dei Suoi Dialetti. Fonetica, Torino.
Skok: Peter Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I—IV, Zagreb 1971-1974.
Šavli, 1960/61: Giovanni Šavli, Contributi alia conoscenza del Vocabolario italiano e schiavo di Alasia da Sommaripa. Tesi di laurea, Universitä degli studi di Roma, Roma.
Summary
About the Word ŠKOROMAT
Niko Kuret's interpretation that the Brkini word škoromat originaly denoted the masker of the night-guard, and only secondarily on the account of the semantic model pars pro toto the plural form škoromati became a denotation for the whole group of different Urkini maskers, in which
the image of the night-guard could be identified in the masker, named skopit, is to be corrected. It is shown that the image of the night-guard is not related in any way to the word skoromätOi). The Romance word (in habitu) Scaramatte was probably a general expression for the masker with or without the mask and also for the mask itself and the medieval Latin passus in habitu Scaramatte aut Sibilie, aut alterius insueti habitus unde non apparent in facie manifeste could be translated as »in the costume of Scaramatte, i. e. or Sibilia or in another unusual costume, in which the face does not appear clearly«. The Romance word was also attested in the speech of Triest as scaramata -the masker, dressed in tatter, and with colander on the head« and is probably a metathetical variant of the Romance word *mascaratta, the derivation from the well known word mascara »masker«. The Slovene dialectal word škoromat was originaly (as it is nowadays) the general expression denoting a masker (with or without the mask) and only therefore the plural form škoromati could have meant »a group of different special maskers from the area of Brkini«. The pejorative function of the form škuoromat from Hrušica, which is also used to denote the unusual or poorly dressed man, is in fact more understandable from the original meaning »masker» of the word skoronuit us it could be from the meaning »nihgt-guard« according to Kuret’s explanation. The same pejorative function is namely also attested in the Slovene literary synonym maškara which means »masker« but also »unsuitably, funnily dressed man«.