Igo Gruden / V mesečini
prašičeve glave. Vse oči so se boječe ozirale na uro, da bi zamuda ne oznevoljila hišnega gospodarja, ki je široko postopal po dvo* rišČu in priganjal hlapce, naj se pražnje oblečejo.     (Dalje prih.)
Igo Gruden / V ihesectni     ^ n/^^t
Molče mesečina
nad mestom razpela je bele, golobje peroti:
globoke so sence ... a misli še globlje na poti
do tebe, ti daljna, ti sveta,
ki v vence tožba in želja orošenih
te človek opleta
v polnočni samoti.
V tenčice začarana daljna tišina
zveni od obzorij mehko z valovi j enih,
drhti iz višin,
šumi iz globin vseh neznanih daljin —
in pesem se s pesmijo čudežno spleta:
o, bova midva
nad brezdni sveta
se kdaj vravnovesila v pesem soglasja,
med ritmiko večno brezčasja
pobožno zamaknjena, verno zajeta,
ti daljna, ti sveta?
O vonj, ki iz kelihcv sanj in spomina
zamamljaš, zapredaš v zatišja brezdanja
duha vseobsežnega:
je v tebi rešitev,
v ljubavi izpolnitev
iskanja brezbrežnega?
Si slutnja onstranstev?
sen daljnih poslanstev?
grenkoba spoznanja,
kesanja neubežnega? —
Vsa daljna daljina
v golobji čistoti
nad mestom, nad svetom molče je razpeta:
kot velika, nema izpoved med nama
in kot odpuščanje, deleče tolažbo z rokama,
zvenečima tiho v polnočni samoti
med nama obema, ti daljna, ti sveta...
22