Listek.
5'
Zanimiv je »pripomenek«, zlasti pa še njega konec; ondi se označuje načelo, po katerem je radi enotnosti uravnal pravopis po Pleteršnikovem slovarju — gospod profesor Leveč. Priporočali bi prav živo tak postopek vsem  bodočim izdajateljem   »zbranih  spisov«  in   »poezij«.   —
Vsebina prvega zvezka je ta-le: I. Ivan Slavelj. Povest. — II. An-tonio Gledjevič. Zgodovinska podoba. — III. Bolna ljubezen. Noveleta v pismih. — IV. Gospa Amalija. Noveleta. — V. Mlada leta. Noveleta. — VI.  Med gorami.  Slike (12) iz loškega  pogorja.
Slovenske večernice. Izdala in založila družba sv. Mohorja. 49. zvezek. Menda najbolj priljubljena knjiga med preprostim slovenskim narodom so »Večernice«. Tudi 49. zvezek »Večernic« se izvestno priljubi nerazvajenim kmetiškim čitateljem, saj je poln zanimivih in zabavnoukovitih spisov. Vvodna, najobširnejša povest je ,,Vas Kot", katero je spisal Žaljski. Cital sem jo z veseljem in pozorno, saj kaže pisatelj, da pozna do cela srce in dušo našega kmeta. Slog je lehak, pripovedovanje zanimivo, dialog naraven in gibčen. Vsekakor je g. Žaljski vrlo usposobljen za pripovestnika Mohorjeve družbe.  Naj  se je oklene ter ji  poda še kaj  boljšega !
Kakor pa se izražam na to stran pohvalno o tej povesti, ki bo brez dvoma narodu prav ugajala, tako mu moram prerekati dvoje. Prvič je povest pravzaprav le jako spretno v beletristično obliko zavita zbirka —-narodnogospodarskih člankov, kakršne prinašajo „Novice" in ,,Kmetovalec". Dočim se je potezal pisatelj v svoji obširnejši povesti „N a krivih potih'-za — Kneippove uke ter pobijal — socijalizem, se navdušuje v tej povesti za hranilnice, zavarovalnice in za novejše iznajdbe v prid poljedelstva i. t. d. Drugič kvari povest — recimo — nje prozornost. Naj pojasnim to svojo misel z zgledom! Včasih se mi pripeti, da poslušam v gledališču n. pr. dramo, v kateri že po zvršitvi prvega ali vsaj drugega dejanja vse natanko vem, kakšno bo zavozlanje, kakšno razvozlanje, in kakšen bo zvršetek drame. Poslej me torej ne zanima več vsebina igre, nego le pisateljeva tehnika in umetnost igralcev. Za stvar samo pa sem brezbrižen. Tako je tudi pri tej povesti. Jedva sem dočital deseto stran, sem že vedel natanko, da se oba parčka koncem koncev navzlic vsem navideznim zaprekam izvestno najdeta pri — poroki. Takisto sem radi prigovarjanja idealno slikanega kmeta Mravlje, naj se lahkomiselni Veseljak in skopi Grabež (sama : nomina omina!) zavarujeta zoper točo in požar, z gotovostjo slutil, da do-spemo še do viharja s točo in do požara. In nisem se varal! — Prigovarjal bi pa tudi temu, da je podal g. pisatelj v svojih treh kmetih le tri tipe, ne pa značajev. Tako delajo pisatelji ,,delavci", ne pa umetniki, katerim je poleg lepote norma resnica, življenje. Povest g. Z. je torej napisana ,ad usum delphini' — t. j. v pouk kmetom — ni pa resničen umotvor. — Izrazi: dopadati, k srcu jemati, storiti si iz česa kaj, podati se, kapa i.  t.  d.  so pač nepotrebne tujke, in imamo za-nje  lepših svojih.
Kodrovo povestico „Zaklad" kazi, zlasti — neverjetnost. Takih kmetov, takega nedvignjenega zaklada in takih inženirjev nima realni svet. Pisatelj sploh meni, da podaje čitateljem kmetiško snov, kmetiške značaje, če postavi svojo povest v — vas; toda za pristno slikanje naših kmetov treba poleg   slovenskih   vraž in slovenskih   kletvic še   — nekaj  bistvenega:
4*
S 2
Listek.
treba namreč   temeljito   poznati srce in glavo   naših kmetičev. Brez tega je vsaka taka povest narejena,  skovana na  — papirju.
Snov J. Klemen čiče ve povesti: ,,Kako se je Klančnik z železnico spri in zopet sprijaznil" je že precej obrabljena. Nu, pisatelj jo je menda pisal po resnični dogodbi ter porabil za zvršetek svojemu spisu znano junaško delo železniškega čuvaja, ki je ob času ljubljanskega potresa ustavil vlak ter tako rešil smrti in škode toliko ljudi. Povest je pisana gladko in narodno.
Poslednja povest „Grajski lovec", ki jo je spisal Pankr. Gre-goreč je romantično zmašilo brez stilistične spretnosti in s plesnivo vsebino. Spis, katerega nam je bilo že davno treba, in katerega pozdravljamo zato z iskrenim veseljem, pa je: „81^0venci govorimo čisto slovenščino!" Spisal ga je Fr. Svetilko. V zanimivi, poljudni razpravi podaje g. pisatelj najprej zgodovino našega jezika (od sv. Cir. in Met. do danes); zatem navaja poti, po katerih so se zatrosile v slovenščino tujke (t j. po uradnikih, vojakih, kupčevalcih, popotnikih, knjigah in pridigarjih); potem uči, kako treba skrbeti za lep jezik, katerega morejo širiti in utrjevati zlasti stariši, duhovniki, učitelji na kmetih, pisatelji in pa dijaki. Končno navaja na petih straneh najgrše in najbolj znane tujke, pristavljaje poleg teh dobra domača nadomestila.  Temu spisu želimo vsekakor največ   čitateljev!
Pod naslovom „Kaj nas učijo narodni pregovori o Bogu in človeku" je spisal J. Štrukelj v prav spretni zvezi in zanimivi obliki neštevilo domačih rekov in pregovorov, J. S t. pa šopek zgodovinskih povestic.
Ako dostavim še, da sta v knjigi tudi dve pesmi: ,,Plug" (Ant. Medved) in „Mejnik" (L. Črne j), tedaj sem povedal o ,,Večernicah" vse,  kar je bilo opombe vredno.                                            Jos.   Golob.
Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1897. obsega poleg navadne koledarske vsebine ter celih 109 drobno tiskanih strani imenika družabnikov v prvem oddelku še »Glasnik«. Temu posnemamo veselo dejstvo, da je naraslo število članov na 75.227, da ne razpiše odbor poslej nič več daril za spise, nego da se obrača „na rodoljubnost vseh zavednih pisateljev," kateri dobe nagrade po dogovoru, in da je prejel za 1. 1898. v presojo okolo 40 spisov, izmed katerih pa je obdaril le peterico: povest v pesemski obliki, zložil A. Medved, zgodovinsko povest iz Kristusovega časa, spisal Fr. S. Segula, znanstveno-zabavna spisa prof. Majcigerja in prof. Koprivnika ter Hausenbtichlerjev življenjepis, spisal Iv. Kaš. Razen koledarja in jubilejnega zvezka (50.) ,,Večernic'' izda družba še: Zgodbe sv. pisma, IV. sn., Sv. rožni venec, poučno in molitveno knjigo, Poljedelstvo, spisal V. Rohrman, in posebno zanimivo krajepisno knjigo „Srbi in Bolgari", sestavil prof. A. Bezenšek. — V drugem delu letošnjega koledarja je izredno veliko leposlovnega io znanstvenega gradiva. Očitno je, da stori odbor vse, da bi podal naročnikom, zlasti preprostemu narodu čim najraznovrstnejšega in najprimernejšega štiva Ako se mu tudi to pot njegova namera ni obnesla povsem, 30 krivi le — naši pisatelji. Kakor povsod, se opaža i pri tej družbi, da so se odtegnili prezgodaj naj-spretnejši pisatelji, in da mora radi tega uredništvo biti zadovoljno s tem, kar prejme,   bodi si tudi manjše vrednosti. P. Bohinjec  je bil svoje dni