Za Evropo $3.00.
V šoli presv. Marijinega Srca.
H. B.
h) Marija je trdno verovala.
Morda si kdo misli, da to za Marijo ni kaka posebna odlika, ker je imela začetnika naše vere pred seboj, ga gledala z lastnimi očmi, z lastnimi ušesi poslušala njegov božji nauk. To je že res, prijatelj, da je Marija z lastnimi očmi gledala začetnika naše vere in z lastnim ušesi poslušala njegov božji nauk. To da vera ne obstoji v gledanju in poslušanju. Ali niso judovski pismar-ji in farizeji tudi s telesnimi očmi gledali Gospoda in poslušali njegov nauk ? So mar radi tega trdno verovali? Hudiča ima, so dejali. Ne, tistega, kar je predmet naše sv. vere, Marija prav tako ni videla, kakor mi ne. Ko bi bila to videla, bi o veri sploh ne mogli govoriti, ker vera in gledanje se izključujeta. Zato se vera v tistem trenutku, ko blaženi v nebesih zagleda božje obličje, sto-P1 v ljubezni. Jaz pa pravim, ko bi bili mi vse videli na Jezusu kar je
gledala Marija, bi bili zgubili vero vanj.Marija jo ni.Ona ni niti najmanj dvomila o njegovem božanstvu, tudi takrat ne, ko še človeku ni bil podoben, kar že Bogu. Poglejmo malo, kake poskušnje je prestala njena vera, pa se bomo prepričali, da jo po pravici stavimo za vzor trdne vere. Recimo, da bi bila tebe prvo sveto noč pot vodila memo betlehemskega hlevčka. Iščoč zavetišča in nočnega počitka, bi bil stopil vanj v trenutku, .ko sta Marija in Jožef pokleknila pred novorojenega Odrešenika. Kaj bi naredil? Pogledal bi dete in ko bi videl, da leži v jaslih drobna stvarca, po vsem zunanjem taka kakor tisoč in tisoč drugih, bi kvečjemu vzdihnil: Vboga mati, ki ne moreš svojega deteta položiti v boljšo posteljico, potem se pa stisnil v dru-ki kot in zaspal. In ko bi te Marija in Jožef vzbudila ter povabila, da poklekneš tudi ti in moliš Boga, bi *ju morda pomilovavno pogledal, se
obrnil in zopet zaspal. Meniš da ne? Samo po tem sodeč, kar je betlehem-ski hlevček nudil očem, bi tvoje obnašanje ne bilo nič posebno čudnega. Slabotno dete, rojeno v čredni staji, položeno v zibko njenih jasli, v takem skrajnem vboštvu rojeno dete naj bo kralj-osvoboditelj, ne samo svojega ljudstva, ampak vesoljnega človeštva? Tega niso mogli verjeti ne Judje, ne pagani. Judje so ga pričakovali v kraljevskem sijaju, modri so ga najprej iskali na Herodovem dvoru. Marija pa ni niti za trenutek dvomila, da je ta njen, navidezno tako reven sin, obenem Sin božji. Ko ga je povila v plenice in ga položila v jasli, je pokleknila in ga molila. Huda preiskušnja Marijine vere je bila to, a ona jo je izvrstno prestala. Njena vera je bila pregloboka in pretrdna, da bi jo mogla na videz nasprotujoča ji zunanjost omajati.
Poglejmo jo v onih tridesetih letih,
List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci.
ŠTEV. (No.) II.
JUNE 1, 1922.
LETO (VOL.) XIV.
Naročnina za pol leta	za Ameriko $1.50.
Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50.
ki jih je preživela s svojim sinom v nazareški hišici! Ali kaj vemo o ka-kili izrednih znamenjih njegovega božanstva? Ničesar! Evangelist Luka je edini, ki nam nekaj poroča o njegovi mladosti. Razlagavci sv. pisma menijo, da mu je dotično Marija sama povedala. A mej tem ni ničesar, kar 1>i jo nekako sililo priznati : Resnično, ta je Sin božji! Njegova učenost, ki je z občudovanjem napolnjevala judovske pismouke v tepelju, je sicer kazala nekaj izrednega, a Marije takrat ni bilo zraven. O kakih čudežih ne vemo ničesar. Nasprotno! Sv. pismo izrecno pravi, da je njegov čudež v Kani galilejski prvi. Kot dober, recimo svetniški sin je preživel Jezus dobo svojega skritega življenja. A mej dobrim. svetniškim sinom in Rogom je neskončna razdalja. Samo trdna živa vera jo je mogla premostiti. Ker je Marija imela tafco vero ni nikoli dvomila,, da je mati božjega Sina.
Najhujšo skušnjo je pa prestala Marijina vera v dnevih njegovega trpljenja, zlasti na Kalvariji. Takrat so se vsi pohujšali nad njim, celo njegovi učenci. Kar niso mogli za-popasti, kako bi se mogel božji Si.i tako ponižati, da bj se dal za igračo najpropadlejšim dušam. Vse. kar so si mogle izmisliti, sb i^očele z njim, on se je pa vedel, kakor človek, ki je zgubil vsako upanje, da bi se mogel rešiti iz rok svojih sovražnikov. Njegovi učenci so mislili, da bo v odločilnem trenutku v prah potrl vso judovsko bando, ki ga je prišla aretirat. da ga popelje k sodbi in obsodbi na križ. A ko so videli, kako se je voljno grešnikom v roke dal. ki so ga zvezali, so prestrašeni zbežali od njega. Ko je po triurnem trpljenju, mej katerim so ga ostentativ-no izzivali naj pokaže, če je res to kar je dejal, da je, Sin živega Roga. mej razbojniki umrl. je bilo vse poparjeno. Dva njegovih učencev, ki sta šla v Emavs sta nam ovekove-čila to splošno malodušnost: Upali smo, tako sta dejala, da bo on Izrael rešil. Z drugimi besedami: Upali smo, do zadnjega smo upali, a zdaj
vidimo, da smo 7-astonj upali, Vera
in z njo upanje v njega se jim je omajalo. Le Marija tudi takrat ni obupavala, ker njena vera vanj ni niti za las klonila. Kakor boječi otroci okrog matere, tako so se zbirali apostoli po Gospodovi smrti okrok Marije, edine močne, edine neomajne v veri.
Poglejmo še njeno pot skozi življenje. Več kot polovica jo je s trnjem posute. Najnedolžnejša je postala Mati sedem žalosti. Kraljica mučencev. Svojega edinega sina je videla umirati strašne in sramotne smrti. Kako rada človeku v trpljenu klone vera, zlasti če v svojem življenju ne najde vzroka zanje. Trp-ljenje-nedolžnih je še vedno uganjka za človeka, naj si je še toliko prizadejal. jo popolnoma rešiti. Koliko jih je radi nje omahnilo v veri, koliko jo zgubilo! Marija, najnedolžnejša in vendar kraljica mučencev, je stala v veri močnejša kot cedra na Libanonu. Ceclra se viharjem prej da zlomiti, kot izruvati. Cedre Marijine vere vsi viharji trpljenja niso mogli ne izruvati, ne prelomiti, da niti vpogniti. Zato njo lahko imenujemo visoko šolo vere.
Kako je pa z našo vero? Ali je tudi ona trdna in neomajliva? Lahko bi bila in morala bi biti. Kdo bolj zasluži, da mu verjamemo, če nam kaj pove. kakor Rog. Noben vir ni tako verodostoj en. kot on, vir resnice. On nas ne le ne goljufa, ampak nas tudi ne more goljufati. Ko bi nas le mogel, četudi ne hotel, bi ne bil Rog. A kaj se godi okrog nas? Časopis, ki je že znan po svoji laž-njivosti, prinese vest s pripombo: Iz verodostojnega vira. Vse verjame. Od ust do ust gre kot čisto zlato resnice. Če pa jaz pravim, da je to ali ono iz veronajdostojnejšega vira iz katerega še ni kanila kapljica laži in ne bo, ker ne more, tega nekateri sploh ne verjamejo, drugi dvomijo, tretji morebiti verjamejo, a samo toliko časa, dokler jim kak "verodostojen" živ ali tiskan apostel kaj nasprotnega ne pove.
Splošno ima vera danes čuda slabe korenine. Vsaka sapica, naj pri-veje odkoderkoli, jo omaja. Jaz pra-
vim : Rog je, eden troedini. Nihče mi ne ugovarja. Pride drugi, pa pravi : Ni ga, ne enega, ne troedinega in navrže par navidezno učenih, v resnici pa praznih fraz. Vera je o-majana. Eden ali drugi bo rekel: Saj morebiti ga pa res ni. Jaz pridigam : Rog je naš najboljši oče, ki nam tudi takrat dobro hoče, ko nas tepe. Slab oče, ki svojih porednih otrok ne. kaznuje. Pride drugi, ki trdi: Ni res! Ko bi bil dober, bi ne gledal tako brezčutno gorja in solza svojih otrok. Že začne črv dvoma glodati ob korenini vere. Ne bom našteval nadaljnib posameznih slučajev. Poprečno lahko rečemo, da je današnja vera, kakor cvetlica v rast-ljinjaku, ki jo je pomladno solce toliko časa klicalo izpod gorke odeje, da je morala ven pokukati. Kako je to nežna stvarca. Zvečer, ko jo je nehalo solce objemati, jo malo ven postavi, pa bo po njej. Tako je z današnjo vero mnogih. Strašno so sprejemljivi za protiverske vplive.
Kajne kak razloček mej Marijino in našo vero! In vendar je vsem enako rečeno: Kdor ne veruje bo pogubljen. Kdor nima tiste žive, z ljubeznijo združene vere. ki je pripravljena žrtvovati rajši premoženje ui življenje, kakor se klanjati in kaditi katerimkoli malikom, ta je zgubljen. Ali vidite zdaj, kako potrebno je, da mi otroci-abecedarji pridno zahajamo v šolo b Devici verni? Naš čas še posebno potrebuje mož in žena vere, ne pa otrok, ki so pripravljeni pred vsakim malikom pasti na kolena, če se jih le s kakim bavbav malo postraši, ali kaj sladkega obljubi. Mi gremo mučeniški dobi nasproti. Doba nekrvavega mučeništva ie že nastopila. Rog ve, če nas ne čaka še krvava. Ne recite, da je to samo prazen strah, da je doba krvavega preganjanja danes izključena. Poglejte v Rusijo! Več krščanske krvi je preteklo v tej kratki dobi, odkar tam gospodarijo Neroni II., kakor jo je prelil Nero I. >Z občudovanjem moramo priznati, da je pravoslavna ruska cerkev to krvavo dobo dobro prestala, ker je ruska duša globoko verna. Jaz dvomim, če bi jo mi ta-
ko, ako hi bila na naš prišla taka pogkušnja. Ker pa pri sedanjih znamenjih, zlasti za Evropo, ni izključna, že naš katoliški ponos zahte-
M. Elizabeta.

Ze prvi dan srečnega svidenja z domačimi, je bil naši Marici, ki jo hočemo odslej imenovati Mary, ma-zagrenjen. Pred kosilom, ki je bi-seveda prazniško, je čakala, ke-^aj bo začel gospodar moliti, kakor bila od doma vajena. Zastonj je c<lkala. Njeni ljudje so se že tako °dvadili tega krščanskega običaja, ('a kaj tacega nikomur niti na misel n" prišlo. Vsak jc pograbil svojo žli-Co in z voščilom: Dober tek! začel otepavati svoj porcijon. Mary je skoraj nehote napravila križ, rekla: blagoslovi! in šele potem zače-Ko bi bila takrat opazovala o-stale obraze okrog mize, bi bila vi-
va, da se na njo za vsak slučaj pripravimo. Torej nov povod, da pridno obiskujemo šolo Device verne. Od nje se učimo tiste neomajlive
H. B.
dela, kako je njena sestra, gospodinja, osramočena zardela in še sama malo popraskala po čelu, moški so se pa s takim nasmehom spogledali, iz katerega bi vsak, ki take napred-njake pozna, lahko bral: Te bo že minilo, kakor je nas.
Že opustitev te lepe navade, ki je Mary prešla v meso in kri, jo je tako neprijetno obšla, da je bila celo kosilo nekam zamišljena. Njena duša ie bila doma, kjer nihče ni prijel za žlico, dokler ni eden ali drugi naprej molil, drugi pa za njim. Prvič ji je stopila pred oči obljuba, ki jo je dala pred odhodom teti: Če v verskem oziru ne bo zame, bom šla ta-
vere, ob kateri so se skrhali meči rimskih cesarjev in carjevih dedičev boljševikov, vere o kateri je pisano, da premaga svet.
koj drugam. Začetek slabo kaže, si je dejala, in to jo je delalo zamišljeno, da jo kar niso mogli spraviti v dobro voljo. Vedeli so zakaj ne, zato so imeli naslednje dni vsaj toliko ozira do njenega dosedanjega prepričanja in načina življenja, da so se mej tisto Češčeno Marijo, ki jo je gospodinja molila, vsaj tako zadržali, kakor pes, ko gospodar moli. Seveda le v upanju, da bo tega kmalu konec.
Prišla je -sobota, slučajno sobota pred prvo nedeljo v mesecu. Mary je imela kot dobra Marijina hči navado, vsako prvo nedeljo pristopiti k sv. zakramentom. To soboto se ji
Prisije dan.
Prisije dan . . . morda ni več v daljavi, ko te zagledam v večni slavi; ko v tihem blaženstvu oko se v tebi odpočilo bo; ko prvikrat bom pokleknila, pred tabo prvikrat molila: Moj Jezus!
Se kratek dan ! Naj solncc za oblak se skrije, naj pot se moja v noč zavije, naj reže trnje v dno srca, saj bo počitek vrh zvezda. Le še en dan—in v rajski slavi te duša prvikrat pozdravi: Moj Jezus!
Potekaj čas!
Brzite naglo zemski hipi, odbijte srčni vi utripi; poišči, ladja, svoj pristan, napoči skoraj zlati dan! Ti, Solnce moje, skoraj vzidi, o Ženin, po nevesto pridi! Moj Jezus!
Zopet pri Materi.
je zbudila še posebna želja po kruhu močnih, ker so prva znamenja kazala ,da ga bo še bolj potrebna, kot v starem kraju. A kako naj zadosti tej želji, ko ne razume besedice angleškega, da bi se mogla spo-vedati. Da bi brez spovedi pristopila k angeljski mizi, ji nežna vest zopet ni pustila, dasiravno ji ni kaj posebnega očitala. Seve, na tako dolgi, s tolikimi sitnostmi nastlani poti, se srce bolj ali manj zapraši in človeku globoke vere in nežne vesti zbuja dvome, ali je vreden ali ne. Da kot taka ni bila mej onimi, ki prej za vse prodajalne in zabavišča vedo, kot cerkev, mi ni treba praviti. Takoj prvi dan je vprašala, kje je cerkev in kako ji bo mogoče zadoščevati verskim dolžnostim. V soboto pa je prosila sestro, na bi jo v nedeljo spremila k sv. maši, da bo vedela kam.
"Jutri ne bove mogli obe z doma", ji pravi sestra, "pač pa ti jo danes, mejtem ko bodo šli otroci v šolo, lahko pokažem, ker imam v mestu opravka." In ste šli. Mej potjo jo Mary še o tem in onem, kar tiče cerkvene in verske navade v naselbini, spraševala, da bi se prej vživela v nove razmere. Toda sestra ji je na ta vprašanja tako nekako prisiljeno odgovarjala, kakor človek, ki se mu vidi, da mu ni ljubo o tem ali onem govoriti in komaj čaka, da se pogovor kam drugam zasuče. Mary je to zapazila in ni več silila v njo, ampak je umolknila in se zamislila. Žalost in strah sta se ji vjedla v dušo. Žalost radi sestre, strah radi sebe. Sestro je gledala pred seboj kot nekdaj navdušeno Marijino družbeni-co. .Zdaj pa? Bog vedi ima li še kaj vere? Kakor je videti, ne veliko. Oh, kako jo je to zabolelo, zabolelo- še posebno radi sebe. Možkih, si je dejala sama sebi, v tem oziru itak ni dosti prida. Če še v sestri ne bom imela opore, kaj naj počnem? Bom li mogla v versko tako mlačni in mrzli družbi ostati Bogu in Mariji zvesta? Da, Marija, je skoraj slišno skl^iila, to hočem za vsako ceno.
Drugo jutro je komaj čakala, da je pohitela v cerkev. Ni domača, to
je takoj začutila, ko je stopila vanjo. A se je s tem tolažila, da isti Jezus kraljuje v njej, kot v domači in kliče k sebi vse, ki so obteženi, da jih poživi. Tolažbe je bila pa tako potrebna, kot morebiti še nikoli v življenju. S zaupanjem mu je začela razkrivati svoje gorje in svojo bojazen glede prihodnjosti in čutila se je olajšano. Mejtem zabuče orgije, za njimi se oglasi pesem. Tuje besede, tuj napev. Zazeblo jo je pri srcu. Orgije utihnejo, pesem razzveni, nastopi pridigar. Niti besede, ne razume. Še nikoli ni tako globoko čutila,- kaj je materina beseda, kot v tem trenutku, ko je je bila tako potrebna. Zjokala bi se bila, ko bi se prizor na odru njene duše ne bil naenkrat spremenil. Spomini na sta-rokrajska nedeljska jutra so jo objeli, da se je kar zamaknila. Tako živo, kakor še pred par tedni, gleda domača dekleta, kako se v živahnem pogovoru, veselo in razigrano ter z lahkoto kakor srne, vspenjajo navzgor proti Marijinemu domu. Vidi, kako se na dekliškem prostoru pred cerkvijo zlivajo v vedno večjo gručo in čakajo, da skupaj zazvoni. Posluša, pije mile domače pesmice, sladko božjo besedo iz zlate skledice materinega jezika. Za obhajilo pozvoni. Dekleta se dvignejo, da gredo Ženinu naproti. Tudi ona hoče vstati in iti z njimi, a v tem trenutku se zdrami iz svoje zamaknjenosti. Plaho pogleda okrog sebe. Sami tuji obrazi se s povešenimi očmi bližajo angeljski mizi. Ko se zave, kje je in si v svoji nežni vesti ne upa za njimi, se je loti tako domotožje, da si zakrije obraz in krepko stisne u-sta, da bi na glas ne zahitela.
Popoldne se je zbrala v hiši njenega svaka, ki je bil tajnik krajevnega socialističnega kljuba, domala vsa slovenska naselbina. Ženske so hotele od nove naseljenke kaj nove-' ga zvedeti iz starega kraja, fantje so pa prišli novo nevesto gledat in se ji prikupovat. Dasi bi se bila ona najraje umaknila šumeči družbi in se v tihoti prepustila svojim domo-tožnim mislim, ki je kar niso hotele pustiti iz svojega objema, se je radi
sestre vendar premagala. Na dolgo in široko je morala pripovedovati, kako je bilo mej vojsko doma. Vse je napeto poslušalo in vmes klelo, zdaj Italijana, zdaj Srba, obenem pa pridno zalivalo grenkosti stare domovine. Se razume, da ne z vodo.
Ko je bila s svojim pripovedovanjem pri kraju in so se ga bili moški, pa tudi nekatere ženske, že precej nalezle, so začele drugačne padati. Kar kosali so se mej seboj v kletvi in umazanostih. Gori od papeža, pa doli do zadnjega kaplana so prekleli in jim naprtili vso kri iti vse gorje vojske. Ženske so pridno pritrjevale in pomagale. •
"Samo, da deklet niso pobili", se v pijanem tonu oglasi Španov Tone iz Mirnega dola na Dolejnskem.
"Teh pa lahko zdaj dobiš kakor Turek", pristavi Končanov Joža iz Podbukovja v Beli krajini.
"Ti John", pravi zopet prvi, "ti si nekje okoli Marije Pomagaj doma, piši ji, naj nam kaj dosti takihle deklet pošlje iz svoje družbe. Za vsako ji pošljemo deset maš."
"Pa ne smeš povedati", mu pade Končanov v besedo, "da jih bomd rdeče pofarbali, drugače ne bo nic biznesa."
Mary je bila kakor na trnju. Zdaj je sramu povesila oči in rdečica j° je oblila, zdaj se je zopet stresla od strahu, ko je kdo bruhnil kako strašno bogpkletno. Ko je pa čula, da j° mislijo, kakor hitro mogoče, poru-dečiti, jim ie z jokajočim, a odločnin1 glasom zaklicala: Ne boste me, se raj jutri vrnem. Nato je vstala i'1' ihte odšla v svojo sobo. Tam se je vrgla na posteljo in tako obupno zajokala, da jo je slišala celo kričeča, pijana rdeča družba. Čez nekaj časa se je umirila. Starokrajski spomini so jo zopet tako opojili, da je za nekaj časa pozabila na to, kar se je pravkar zgodilo. Nedeljski popoldnevi domače gorske vasi, so j° obiskali. Njena duša je zasanjala-Glej jih, ravno od nauka in njemt1 sledečega shoda Marijine družbe se vračajo, vse vesele in polne novega navdušenja za svoj vzor. Sicer tak0 samotna gorska pota so polna njiho-
Vega smeha, tistega srečo dihajoče-smeha, ki se sliši danes samo še P° odročnih hribih. Zdaj so posedle v senco. Živahni pomenki o tedenskih dogodkih vaškega okoliša in radostna pesem, nabožna, narodna, se razlega čez vas, ki počiva v nedeljskem miru. Vzdramljena za-Vest, da je vse to bilo, bilo še pred
par tedni, a zdaj ni več ji je znova stisnilo srce, da so se ji solze kar vsule po licih. Le trden sklep, da bodo prvi tolarji, ki jih bo zaslužila za pot nazaj mej poštene hribovce, ji je zadušil glasen jok.
Misel na vrnitev je bila naslednje tedne njena edina tolažba. Ni se sramovala povedati, kaj namerava. En
čas so menili, da se bo to njeno do-motožje kmalu uneslo. Ker je pa vedno le o tem sanjala in bila bolj v stari, kot v novi domovini, so se začeli bati, da zna res kaj tacega narediti. Bolj kakor njena sestra, ki jo ie pred vsemi vabila, naj pride za njo, se ie tega bal Jamnikov France.
(Dalje.)
Kaplja tolažbe je bilo za mater Marijo ,ko je nekega dne prišel Je-2us nazaj domov. Prisrčno ga je Marija pozdravila in mu postregla, kolikor mu je najbolje mogla. Je-?-Us je pa pripeljal seboj že tudi nekaj učencev, ki so mu sledili in pri-s'i na njegov dom. da bi se z njim natanjčneje, v tihoti doma pogovori o novem nauku, katerega začel oznanjati in o veliki nalogi, katero je prišel spolnit. Bil jim je skrivnostna oseba, ki se je naenkrat Pojavila na tak skrivnosten način in s tako veliko skrivnostno silo, ki jih ■'e gnala k njemu in za njim od pr-yega trenutka, ko so ga spoznali.
Ravno takrat je pa bila Marija Povabljena na ženitnino v Galilejsko K;uio. Njena prijateljica izza mladih 'et in soseda iz Nazareta se je pobila. Že izza mlada je imela silno Veliko spoštovanje do Marije in je ^"lela v nji višje bitje. Zato je tako velela, da bi bila na njeni ženitnini *lldi ta njena prijateljica. Prigovarja in prosila jo je toliko časa, da je slednjič obljubila, da bode šla. avno ko je Jezus prišel nazaj do-
mov iz puščave in s prvih svojih potov, se je odpravljala nevesta, da bo šla z doma. Prišla je še enkrat k Mariji, da se od nje poslovi in jo še enkrat poprosi, da bo gotovo prišla na ženitnino.
"Kaj ne, Marija, da boš gotovo prišla?" jo je ljubeče vprašala.
"Seveda bom, saj sem ti obljubila", ji je odgovorila Marija.
"O, tisočkrat ti hvala, dobra soseda! Toda kako bi nas zveselil vse, ko bi tudi ti, Jezus, prišel in nas počastil", je nagovorila nevesta Jezusa, ko sta vstopili v sobo in je tam nevesta zagledala Jezusa, ki je govoril s svojimi učenci.
V tistem času je bila navada med preprostim ljudstvom, da se je poroka vršila sicer popolnoma preprosto in brez posebnih slavnosti, vendar pa dostojno. Tudi je bila navada, da se nihče ni sirlel braniti priti na ženitnino, ako je bil povabljen. Posebno je bilo to v navadi med vsemi onimi, ki so se strogo držali postave Gospodove. V tistih časih razuzdanosti je namreč mlačnost v postavi Gospodovi in v spolnjewnju
njegovih zapovedi precej zašla tudi med preprosti narod. Zato so pa vsi oni, ki so čakali "na odrešenje Izraela" in klicali obupno proti nebu po Zveličarju, toliko trdnje skupaj držali in se smatrali kot neka posebna družinica za se. (Zato se je tudi Jezus ni mogel braniti povabila in obljubil nevesti, da pride z materjo in s svojimi učenci.
Povabljena je bila tudi druga Marija, mati Zebedejevih sinov, ki sta bila oba že učenca Jezusova. Jezus in njegovi učenci so bili tovariši ženina. Spremljali so ga, kakor je bila navada, ko je po ženitnini slovesno peljal nevesto na svoj dom.
Ko so prišli v Kano je bilo že vse pripravljeno. Ljubljene goste iz Nazareta je nevesta posadila na častno mesto poleg starega očeta in stare matere ženina, ki bosta blagoslovila zakon.
Kmalu se je začel obred. Nevesta, ovenčana z vencem cvetlic, oblečena v belo obleko in zagrnjena s pajčolanom, ki je bil preprosto vendar lepo vezen, je prišla v spremstvu svoje matere pred goste. Že-
nin je nastopil v spremstvu nekega svojega bližnjega sorodnika, ker ni imel več svojih starišev živih. Oblečen je bil v lepo obleko. Glavo je imel ovito s zlatim trakom. Zagrnjen je bil v pisan plašč, ki se je imenoval "zizit." Vsa slavnost se je vršila zunaj na vrtu, v senci figovih dreves. Ženin in nevesta sta se pozdravila. V tem so prinesli prijatelji s zelenjem okrašeno "nebo", to je bila dragocena preproga na štirih palicah in se postavili tako, da sta bila ženin in nevesta pod tem "ne-besom." Godba je igrala vesele pesmi. Stari oče ženinov je stopil nekoliko na stran pod košato drevo in tam počakal ženina in nevesto in vso družbo, ki je sledila tej procesiji in opravil slovesnost. Združil je roki ženinu in nevesti in cel zbor je pel besede: "Blagoslovljen bodi, ki prihaja v imenu Gospodovem!" Stari oče je govoril besede nad njima: "Naj bo Bog Izraela z vama! Naj vaju Bog blagoslavlja do tretjega in četrtega rodu. Daj vama, da bosta vživala srečo in veselje celo svoje življenje! Naj spremlja vsa vajina pota do konca življenja !"
Na to so prinesli kupico vina. Ženin je samo pokusil pijačo in jo dal
dalje vsem gostom. Sla je od rok do rok. Vsak je samo nekoliko kapljic pokusil od tega vina. Ko je šla čaša okrog vseh, jo je slednjič dobil v roke zopet ženin, ki jo je razbil ob deblu figovega drevesa, pod katerim se je vse to vršilo. To je bilo pa znamenje za otroke, da so prišli na vrsto in storili svoj del slavnosti. Za- • čeli so kričati na ves glas slavo ženinu in nevesti. Prinesli so košarico pšenice pred ženina in nevesto in pristopila je mati neveste, prijela za rob ženinovega plašča in pokrila z. njim glavo nevesti in pri tem dala nevesti poduk, kako naj bo možu podložna in pokorna, kako naj gospodinji v svojem novem domu, da bo osrečila sebe in svojo družino. Na to so pristopile tovaršice in vsaka je vzela pest pšenice, jo vrgla nad nevesto kviško proti nebu, da so zrnja padala na glavo nevesti in gcv vorile besede: "Naj vaju Bog blagoslovi in pomnoži, kakor pomnožuje to-le pšenico!"
Na to se je cela družba združila v slavnostno .ženitovanjsko pesem. Med tem so pa povabljeni pišači napisali ženitvanjsko pogodbo, katero sta ženin in nevesta podpisala.
S tem se je končal obred poroke. Mati neveste je odgrnila'nevesti njen
hhk
pajčolan, s katerim je bila do sedaj zagrijena, in vsi navzoči so pristopili in ji vsak posebej Častitali in izražali svoja voščila in svoje želje. Vsakdo je tudi prinesel nevesti svoj dar.
Ko je prišla vrsta na Marijo, je pristopila pred nevesto, izročila ji svoj dar in ji povedala svoje voščilo. Dar je bila krasna ženska obleka, katero je sama stkala in spletla. Rekla je: "Dete moje, želim ti, da bi dolgo nosila to obleko v veselju in s eči! Rodi ljubeznjiva do svojega moža! Bodi modra, kakor je bila Rebeka! Zvesta, kakor je bila Sara! In blagoslov iz nebes naj bo vsikdar nad teboj!" Nato je poljubila nevesto na čelo in jo objela. Nevesta je začutila nekak poseben čut, ko jo je objela ta skrivnostna žena. -^delo se ji je, kakor bi bila prenovljena in posebna pobožna čustva so jo obšla. Vrnila je poljub svoji prijateljici in sosedi in se ji lepo zahvalila. V tem so pristopili vsi navzoči možki k ženinu in mu enako vsak izražali svoja voščila in svoje želje in mu t -nako izročili vsak svoja darila. Pristopil je tudi Jezus in tudi on blagoslovil ženina.
Nato se je razvila živahna zabava.
Rev. P. Evstahij, OFM.:
Presvetemu	Srcu.
V svetišču tukaj bivaš,	Poživi našo vero,
— duhovi te časte! —	razplamti sveti žar,
lepote žarke skrivaš,	da src bo tisočero
preblaženo Srce!----ljubilo tvoj oltar!
I	& |	„ * *	*

& J * 1
TVOJ NEDEUSKI TOVARIŠ
Piše Rev. J. C. Smoley.


BINKOŠTNA NEDELJA.
Tolažnik pa, sv. Duh, vas bo čil in spominjal vsega, karkoli senn vam povedal.—Jan. 14, 26.
Danes imamo velik praznik, dragi moji! Spominjamo se onega dogodka, ko je na blaženo Marijo Devico apostole in druge vernike — 120 po številu —, ki so bili zbrani v skupni molitvi, prišel sv. Duh v podobi ognjenih jezikov.
Sv. Duh! To je ime, katero izgovarjamo pri vsakem križu in pri mnogih drugih priložnostih, katerih pomena morda ne razumete.
Dejanje apostolsko nam pripoveduje o Efežanih, ki so na Pavlovo vprašanje, ali so prejeli sv. Duha, začudeno odgovorili: "Niti slišali nismo, da je sv. Duh!" In lahko rečem, da tudi v današnjih časih sv. Duh nima ravno posebno gorečih častilcev. Premišljujmo danes o njem, morda najdete v premišljevanju tudi vi kaj novega, kar vas bo zanimalo.
* * *
Kdo je sv. Duh?
To je tretja oseba Najsvetejše Trojice, je pravi Bog.
Vi veste, da so v enem bitju, v enem Bogu tri različne osebe, in vsaka teh oseb je Bog: Oče, Sin in sv. Duh. Kaj pa imamo razumeti pod osebo? To bi vam znanstveno še razložil, ko bi me mogli umeti. A kaj je božja oseba, razmerje v katerem so si tri božje osebe mej seboj vse to vam tako razložiti, da bi za-popadli, tega ne morem ne jaz ne kak drugi človeški razum. To je in ostane skrivnost.
To moramo le verovati. . Sv. Duh je torej Bog. Kaj pa dela sv. Duh glede nas?
Sv. Duh nam daje sedmero darov, označenih od preroka Izaija v 11.
poglavju.
Daje nam dar modrosti, ki nas uči, da bi nebeške stvari višje cenili ko pozemske, da bi po njih hrepeneli in skušali, jih doseči. Dar razuma, ki nam da spoznati in razumeti razode-te skrivnosti in resnice, kolikor jih naš slab razum sploh more razumeti. Dar sveta, ki nam daje navodila, kako bj najložje dosegli naše posve-čenje in zveličanje. Dar moči, ki nas krepča v naših bojih proti strastem in skušnjavam. Dar pobožnosti, s katerim vceplja v naša srca češčenje in ljubezen do Boga in božjih slu-žeb. Dar strahu božjega, to je dar strahu pred božjimi kaznimi, da se človek varuje greha kot največjega zla.
Sedaj sj pa oglejmo dve vrsti kristjanov! Poznamo take, ki imajo sv. Duha, in poznamo take, ki ga nimajo.
Oni trgovec preko ceste živi edino le za svojo trgovino; misli vedno le na kupčijo, dnevne in tedenske trge. na denar in menjice, ne briga se pa za molitev, za sv. mašo, za pridige, za cerkev! Z eno besedo: Denar je njegov bog, živi le za ta svet, za nebesa se ne briga. Ta nesrečnež nima sv. Duha, nima daru modrosti.
Poglejte pa drugega trgovca; skrbi za svojo trgovino, spolnjuje pa tudi zraven svoje verske dolžnosti. Vedno ima časa dovolj, da gre zjutraj k sv. maši, redno sprejema zakramente, podpira cerkev in reveže. Glejte, on ima od sv. Duha dar modrosti ,ne živi samo za ta svet, ampak si nabira tudi zaklade za večnost.
Poglejte si tam ono-le ženo. Moli, hodi v cerkev, hodi k zakramentom, toda vedno jo bote slišali, prepirati se s sosedami, znana je kot obrekovalka, klepetulja, ona sicer v tem ne vidi nobenega greha. Ona
nima sv. Duha, nima daru' strahu božjega.
Poglejte si imenitnega profesorja, učenjaka. Slovi radi svoje znanosti, pozna leposlovje, zgodovino, astronomijo, zna razne jezike — toda kaj mu vse to pomaga, ko ne ve ničesar od vere? Ne ve, kaj je Bog, kaj duša, kaj večnost, kaj Jezus Kristus; ne ve, kaj je njegova cerkev, njeni zakramenti. Vse to se mu zdi smešno, neumno. Sv. Duh mu ni dal daru razuma. — Poglejte pa onega preprostega delavca, navadnega far-merja. Z molitveno knjižico pride v nedeljo v cerkev, posluša pridigo svojega župnika, ki ni Bog ve kak govornik, prebira svoj katekizem, in v vsem tem spoznava, da je vera krasna ko zvezdnato nebo. Sliši, rekli bj skoro, sliši in vidi svojega Boga, dušo, vidi življenje po smrti, možko odgovarja tem, ki sramote njegovo vero.
Koliko modrijanov je napravil sv. Duh!! Brez vsega proučavanja verouka, brez proučavanja moralke in estetike so se odlikovali v teh vedah, da je svet strmel nad njimi. To so bogoslovci sv. Duha. V frančiškan-• skem samostanu v Franciji je živel brat-laik; njegovo delo je bilo v kuhinji in na vrtu; Diego je bilo njegovo ime. Sv. Duh ga je poučil v največjih resnicah sv. vere, in naj-učenejši možje njegovega reda so ga strme poslušali in hodil i k njemu po svet. To je sv. Diego.
V drug frančiškanski samostan je vstopil dvajsetleten mladenič z dežele, ki je komaj znal pisati in brati. Pomagal je v kuhinji, bil je vratar, cepil je drva, toda če je govoril c Bogu, o Jezusu v Presv. Rešnjem Telesu, poklekali so profesorji bogoslovja, samostanski predniki, provin-cijali, general frančiškanskega reda, . pred njim, strmeči, od kod njegova
učenost. Ta teolog sv. Duha je bil sv. Paschal Baylon.
Jeden najslavnejših laških teologov je jezuit Suarez. Kot študent se je jako težko učil, in je že hotel opustiti študije. Eden njegovih profesorjev pa mu je svetoval, da naj moli za razsvetljenje k sv. Duhu. Molil je, sv. Duh ga je razsvetlil, in Suarez je postal eden najslavnejših jezuitov. Njegov spomin je obdržal vse, kar je slišal in čital, bil je tako rekoč pravcata knjižnica. Sv. Terezija je bila posebno obdarovana od sv. Duha. Duhovni, škofje, papež, svetniki so jo spoštljivo poslušali, in njene besede navajajo pridigarji iz prižnic, kakor navajajo sv. Bernarda ali Frančiška Šaleškega.
Naj bi sv. Duh tudi v vaše hiše, v vaše družine vlil v obilnosti svoje darove!
V	revni kočici, v palači bogataša molijo rožni venec. Posameznim se zdi to neumno, godrnjajo proti temu, gredo iz hiše, od doma. V teh ni sv. Duha, v njih ni daru pobož-nosti!
V	cerkvi je velika sv. maša. Vernikov je cerkev natlačeno polna. Nekaterim možem, nekaterim mladeničem pa vse le predolgo trpi; predolga je pridiga — gledajo okoli, zijajo okoli sebe, vsakih pet minut potegne kedo uro iz žepa, ozira se k durim, na okna,k stropu... Ti nimajo sv. Duha, nimajo daru pobožnosti. Ti pa, ki ga imajo, se radujejo, nad cerkvenimi obredi, veseli jih molitev, veseli jih pridan!
V	župniji je sv. misijon; vse hiti, da bi slišali misijonarja, vse hiti k spovedi. Prihajajo ljudje, ki že po io, 20, 30 in še več let niso bili pri spovedi. Kaj se je zgodilo? Sv. Duh se je usmilil te župnije, usmilil se te in one osebe. Ko bi ne bilo sv. Duha, bi bil marsikateri iz ozira na ljudi, iz strahu pred ljudmi, češ kaj bodo ti rekli, ostal doma. Toda kjer je sv. Duh, o ljudskih ozirih, o „strahu pred ljudmi" ni duha ni sluha. Sv. Duh in ti si nasprotujejo kakor o-genj in voda.
Češki škof Brynych je pripovedo-. val sledeči dogodek: Bil sem na vi-
zitaciji in istočasno sem imel podeliti sv. birmo v neki župniji. Med birmanci je bil tudi nek star, vpoko-jen general, ki je hotel biti birman. Želel je, — ker se je sramoval stati med otroci, — da bi bil birman v zakristiji. Ugodilo se je njegovi želji. Po končani birmi pa je stopil general pred me in rekel: "Vaša milost! Čutim nekaj posebnega v svojem srcu .. . nekako čudno toplo mi je . . . zdi se, kakor da bi bil v novem svetu . . ." Stopim na čelo birmancem in jih popeljem do župnišča. Župni-šče je bilo oddaljeno kakih 200 korakov od cerkve, general je korakal na čelu mladeži k župnišču, ljudje so vsi začudeni gledali ta prizor. In od tega dneva je bil general vsak dan pri sv. maši. Njegova visoka postava, njegova siva glava je bila pravi kras zbrane množice.
O sv. Duh, pridi tudi v srca mojih župljanov, ki so v gotovih ozirih pravi sužnji javnega mnenja, ki ne hodijo v cerkev, ne hodijo k zakramentom, in vse to iz strahu pred javnim mnenjem: Kaj bodo ljudje o meni mislili?
Prijatelj moji! Molite goreče k sv. Duhu! Zatekajte se k njemu v vseh vaših dvomih, v važnih trenutkih vašega življenja, ko si izbirate svoj stan, ko vas čaka kaka važna odločitev! Prosite ga, da vam podeli svoje darove! Veni sancte Spiritus '— Pridi sv. Duh — dodeli nam vse, kar je dobro za naše časno in večno življenje, dodeli nam pa posebno da bomo do konca trdni ostali v tvoji ljubezni. Amen.
PRVA NEDELJA PO BINKO-ŠTIH.
(Praznik Presv. Trojice.)
Učite vse narode in jih kr-ščujte v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.—Mat. 28, 18.
V starodavnem mestu Pompeji, katero jč zasul vulkan Vezuv z lavo in kamenjem, je stal na straži rimski vojak. Vse je drvelo in bežalo iz že na pol pokopanega mesta. Vsak do je skušal rešiti svoje življenje in svojo najdražjo lastnino. Ta vojak pa, zvest svoji dolžnosti, je ostal, in
po stoletjih našli so ga mrtvega na straži! To je bil pravi vojak! Ko so drugi bežali, ni on zapustil svojega mesta. Ni pozabil, kaj je njegova dolžnost. Kamor so ga postavili. tam je ostal. Niti za trenutek se ni ganil od svojega prostora; dim in lava sta ga zadušila na odkaza-nem mu mestu. Od njega ni ostalo drugega ko kostnjak, spomin na njega pa še živi. Kostnjak, njegovo o-rožje, kopje, meč in oklep kažejo v Neapolju v muzeju.
Prijatelji moji, želim, da bi se tudi vi vedno in povsod spominjali svojih dolžnostij, da bi bili pošteni ljudje, da bi se mogli drugi na vas v vseh okoliščinah zanašati. Želim, da bi bili vi vedno značajni ljudje.
Kje pa si bomo pridobili pravi značaj ?, me morda vprašate. So namreč ljudje, ki imajo vedno polna u-sta "značaja", v resnici pa niso — značajni. Je vse le pozlačeno, vse le na videz, prvi vihar, prva skušnjava odnese vse . . .
Kje torej si bomo zadiobili pravi značaj ? Povem vam to: V sv. križu, ki ga delate na čelu, na ustih in na prsih in rekate: "V imenu Očeta in Sina in sv. Duha." In h temu opominja današnji praznik Presv. Trojice.	,
Križ je šola, v kateri se vzgaja pravi značaj.
To naj bo predmet današnjega
premišljevanja.
* * *
Kaj pa je značaj? Značaj je ena največjih sil, ki vladajo svet. Vse, kar je dobrega na svetu, temelji na značaju, to je na nravni neupogljivosti in poštenih namenih. Če pravimo o kom: "To je značajen človek", dali smo mu s temi besedami največjo hvalo. Človek je tak, ka-koršno je njegovo mišljenje. Mišljenje, ugled, nazori človeka pa temelje na podlagi trdnih načel, na železni volji. O človeku, ki ravna po nravnih načelih pravimo: To je dober značaj! O drugem zopet, ki ravna po slabih načelih pravimo: To je grd, slab značaj!
Značajen človek si bo. vedno svest svojih dolžnosti. Ta se ne bo niko-
1' spraševal, če se mu treba odločiti za to ali ono: "Je li to težko, je li to lahko, je li to prijetno? Bom imel li sitnosti in težave?" Ne, on se kratko vpraša: "Ali je to dobro, ali je to Pravično, ali je to moja dolžnost?" In ko si je dal na ta vprašanja pravi odgovor, bo ravnal brez ozira na ljudi, brez strahu pred ljudmi, kaj bo ta ali oni rekel. Značajnega človeka Vsakdo spoštuje in čisla. Ni nikaka 'grača, s katero se svet igra, ni suženj svojih strasti, ni trst, ki ga maje veter sem in tja, ampak je 'hrast, ki stoji neupogibno sredi najhujših viharjev.
Ali je pa izobraženost in značaj-nost eno in isto? Ne! Človek je lahko najbolj izobražen, a kljub temu največji neznačajnež. "Pest dobrega življenja", pravi filozof Herbert, 'je boljši ko vreča učenosti." Ne smemo zaničevati učenosti, toda ta mora biti združena z nravnostjo. Človek je lahko največji učenjak, glede poštenja, resnicoljubnosti pa mnogokrat zaostaja za najzadnjim delavcem, ki zna komaj pisati in brati.
Mnogo ljudi je na svetu, o katerih lahko rečemo, da nimajo drugega ko svojo čast, svoje dobro ime. In to dobro ime je veliko premoženje. To je lastnina", ki jo tvori splošno cislanje in spoštovanje ljudstva. In take ljudi, ljudi značajne, ljudi dobrega imena, povsod iščejo, ti se na svetu nikoli ne izgube.
Sedaj me pa vprašate: Kje pa bomo našli prava načela,^ kje si bomo Pridobili nazore, po katerih moramo Vedno ravnati?
In tu moram priznati, da stojimo kakor Herkules na razpotju. Na eni strani stoji svet, ki nas vabi k sebi:
Pojdi za menoj!" Na drugi strani stoji Kristus s križem, resno upira svoj pogled na nas, njegova usta go-yore pomenljive besede: "Kdor hoče za menoj priti, naj zataji samega Sebe, vzame svoj križ in hodi za menoj !"
Premislimo, kaj nam eden in dru-svetuje, pa se bomo lahko odločili !
Svet se nam ponuja za voditelja in
nas vabi: "Vživaj, vživaj, vsaj si samo enkrat na svetu. In ko boš vsega sit, ko ti ne bo več mogoče sveta vživati, ko te bo morda gnal o-bup, pa vzemi revolver, strup, vrv, ali pa skoči v vodo, pa bo vsega konec. Ni Boga, ni duše, ni večnosti; s smrtjo se konča vse." Drugi zopet vpije: "Denar, to je vse. Kdor ima denar, ta je gospod. Če imaš denar, imaš vse." Tretji si zopet želi učenosti, četrti svetne slave, peti kriči: "Kaj bi se oziral na druge! Vsak je sam sebi najbližji! Ktlor ima moč, ima pa tudi pravico!" Tako svet, njegovi učitelji njegovih nazorov.
Na drugi strani pa stoji eden, tale ki ne sili v ospredje. Ponižno stoji zadaj, reven, ubog, s težkim križem na rami. Ljubeznjivo gleda na nas in pravi: "Kdor hoče za menoj priti, naj zatajuje samega sebe, vzame svoj križ na svoje rame in hodi za menoj. Jaz sem pot, resnica in življenje."
Za katerega, prijatelji moji, se bomo odločili? Ni dvoma!! Odločili se bomo za Kristusa! Kadarkoli smo ravnali po načelih, nazorih sveta, smo morali za to trpeti. Obtežili smo si vest z grehom, in pili potem iz keliha britkosti in usodne zmote. Svet nas ni rešil, on nas je zapeljal. Kristusova kri nam kaže pot k našemu pravemu prijatelju, in ta pravi prijatelj je on sam s križem, Kristus, ki je pot, resnica in življenje. On nas bo naučil pravega značaja. On je bil mož trdnih, neupogljivih, nravnih načel. "Učenik, vemo, da pot božjo v resnici učiš", pirznati s j morali celo farizeji. In kaj nas uči Kristus s svojimi nauki, s svojim življenjem ? Zatajevanje, premagovanje samega sebe. Iz evangelija naj navedem samo dva izreka, ta naj zadoščata: "Kdor ljubi očeta in mater bolj kakor mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa na sebe, ni mene vreden." (Mat. 10, 37). In na drugem mestu pravi: "Če te pohujša tvoja roka, odtrgaj jo in vrzi jo od sebe; če te pohujša tvoje oko, iztrgaj je in vrzi od sebe . . .", to pomeni, ako bi ti bilo kaj tako drago, ko tvoja roka, tvoje oko, pri-
nesi to žrtev, odreči se temu, da boš rešil svojo dušo!
In da je bilo Kristusovo življenje polno zatajevanja, o tem ne bo ni-kdo dvomil. Kristus je rekel sam o sebi: "Lisice imajo svoje jame, ptice svoja gnezda, Sin človeka pa nima, kamor bi položil svojo glavo." Vrhunec zatajevanja pa vidimo na križu. Poglejte na križ! Kaj vam govori zbičano in prebodeno Kristusovo telo? Zgled sem dal. Zgled sem vam dal, da storite, kakor sem storil jaz. Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj! Moj ljubi Odrešenik! Čemu si pač preživel celo svoje življenje v zatajevanju od jasli pa do križa? £gled sem vam dal. Kdor se ne zatajuje, ne friore biti moj učenec. Odrešenik moj! Čemu si bil tako ubog? Čemu si trpel lakoto in žejo? Čemu si bil tako ponižen, tako pokoren? Zgled sem vam dal, da delate tako, kakor sem delal jaz. Zato kdor ne vzame križa na se in ne hodi za menoj, ta ni mene vreden!
Vidite, življenjski program Jezusa Kristusa! Glavna načela, ki vzgajajo dobre značaje! Da, prijatelji moji, zatajevanje samega sebe daje človeku nravno silo in moč.
Strah vas je, noge se vam tresejo, da bi šli na to pot, zdi se vam trnje-va, kamnita? Vem, česa se bojite. V vaši duši vzbuja se misel: "In če prinesem vse te žrtve, bom li potem neupogljiv značaj ? Kristus je bil Bog, jaz sem krhka stvar. Mi bo li mogoče iti za Kristusom?"
Če že nočete verjeti mojim besedam, prijatelji moji, pa poglejte v življenje, kjer se vzgaja trden, neupogljiv značaj. Je li morda to plesna dvorana, gledališče, gostilne, pol-zki romani, lahkomišljena družba in igra, kjer se vzgajajo značaji? Ne in ne!
Stopite pa v bolnišnice, obiščite tam trpine, ki komaj čakajo na smrt, da jih reši trpljenja. Koga pa zapazite ob posteljah teh trpinov? Ali še niste slišali o angeljih ljubezni, ki čujejo noč in dan pri bolniku, ki žrtvujejo svojo mladost, svoje zdravje, svoje življenje za nje? Na tihem
delajo, svet o njih neve. Kje so se pa naučili te sile, tega zatajevanja samega sebe? V šoli križa. Križ nosijo na vratu ali pa ob strani na svojem rožnem vencu!
Pojdite v daljne kraje! Tiho, skromno delajo tam apostolki možje. Možje, ki so zapustili svojo domovino, svojega očeta, svojo mater, delajo kot misijonarji z nadčloveško silo, z zatajevanjem, ki se ne da opisati, (laM)i vpeljali pravo omiko med poganskim ljudstvom. Kdo je clal misijonarjem to silo, to moč, to železno voljo? Poglejte: V rokah misijonarja blišči se obraz Kristusa na lesenem križcu, in ta ti pove vse.
Vprašam vas, je li mogoče, da hi ta, ki pogosto gleda na križ ill o Kristusu premišljuje, ostal trdovraten,
zakrknjen? Ne!
Mislite, da bo ta, ki gleda razbiča-110 Kristusovo telo, še vedno živel le svojim strastem? Mislite, da bo nesrečnež, ki je zgubil vse, segel po revolverju, če se bo prej ozrl na križ. na Kristusa, ki je žrtvoval vse? Mislite, da se človek, ki gleda Kristusa na križu, kako je pokoren do smrti, ne bo brigal za svoje dolžnosti? Mislite li, da bo ostal človek, ki premišljuje Kristusovo ljubezen na križu, trdega, neusmiljenega srca?
Glejte, križ nas uči, kako zatajevati samega sebe, kako se bojevati, križ nas vzgaja v trdne značaje!
Sola križa — šola pravega značaja !
Legenda pripoveduje, da je sv. Pe-
ter ob času preganjanja kristjanov hotel skrivaj pobegniti iz Rima. Pred mestnimi vratmi, kjer stoji dandanes cerkvica: "Quo vadiš" imel je posebno prikazen. Videl je Kristusa, vsega žalostnega, kako nese križ in gre proti mestu. Začuden ga je vprašal Peter: "Quo vadiš Domine —Kam greš. Gospod?" In Gospod je rekel: ''Grem, da se dam za tebe še enkrat križati." Kakor strela zadele so te besede sv. Petra, sramoval se je svoje boječnosti, vrnil se v Rim in bil križan. Prijatelj moj! Če boš stal pred kakim delom, pred kakim podjetjem, ki se ti bo zdelo morda težko, če ti bo treba vršiti dolžnost, ki ti bo morda jako neljuba, poglej, ozri se na križ, tam najdeš moč in silo. Amen.
i 4
Konrad Bolanden:
Šentjernejska noč.
Zgodovinski roman. Prosto preložil:
Rev. J. C. Smoley.
Upam, da bom doživel dan, ko mi bo dana priložnost, da maščujem smrt svojega očeta, da maščujem Francijo vsled zločina, ki je bil izvršen nad zmagovitim vojskovodjem in slavnim junakom. "O moj oče, moj ubogi oče", vzdihnil je žalostno. "Če pomislim, kako je ležal v krvi, boreč se s smrtjo, kako so jokaje stali pri njem njegovi sobojevniki, kako je obrnil svoje umirajoče oči proti meni in mi med poslednjimi zdihljeji zašepetal zadnje pobožne nauke: "Henrik, ljubi moj sin, služi Rogu in zaničuj svet!" In če postavim v duhu zraven umirajočega junaka pro-kleto postavo njegovega morilca, tedaj gre kakor grom skozi mojo dušo glas: "Maščevanje, maščevanje!"
Pri poslednjih besedah je začel * Ralafre, kakor da bi bil brez uma,
naglo korakati po sobani £ori in doli. Neopisen srd ga je zgrabil. Čez nekoliko časa je stopil k oknu, srd se je jel polegati.
Autremont in Dubourg sta z nemirom opazovala velikansko razburjenost in srd Balafrov. Grof Artur si ni več upal braniti in zagovarjati Colignv-ja.
Grobna tišina je vladala v dvorani, samo sopenje razjarjenega vojvode je bilo slišati. Končno je prenehalo tudi to, in miren in resen je stopil vojvoda k mizi.
"Odpustite! Človek ni vedno gospodar nad svojimi čuti. Kar je prej iz mene govorilo in vpilo po maščevanju, ni bil vojvoda Lotarinški, ampak sin zavratno umorjenega očeta. O, vojvoda Lotarinški in etra ljubiti edino le Francijo in bi moral celo
Coligny-ja prositi, da naj ne mrcva-ri uboge Francije in da naj ji da mir. Morda hote slišali v bližnji bodočnosti, da je Henrik Lotarinški res kaj takega storil." .
Autremont in Dubourg sta še premišljevala, kaj pomenjajo te besede, ko je bilo naenkrat slišati vpitje in krik po hodnikih. Vrata dvorane so hitro odprli. Vstopil je kmet, ki je imel samo srajco in hlače na sebi; bil je ves prašen in poten. Obstal je za trenutek, težko sopihaje; ko je pa zapazil Dubourga, je padel pred njega in jokaje dvignil roke.
"Moj Rog, milostni gospod, kaka nesreča!"
Prestrašen je vstal baron iz stola.
"Kaj je, Jean? Kakšen pa si? Odkod pa prihajaš?"
"Grozno, gospod, grozno! Danes
po noči, ko smo spali, so nas napadli Normanci, poklali vse, vas pa zažgali. Kjer je stal Dubourg, krasni Dubourg, — tam ni danes drugega ko kri, mrtva trupla in črne, ožgane razvaline."
Plemiča sta skočila po koncu, jeza in strah sta'odsevala iz njunih o-brazov.
"In moj otrok, moj grad? Povej, ali so divjaki ubili tudi mojega o-troka?"
"I11 moj vnuk?" vprašal je prestrašen stari oče.
"Ne, to ne, milostna gospoda, to ne! Gradu niso mogli Ilugenoti zavzeti, zidovja niso mogli preplezati. Toda mojo ženo, moje otroke, vse ženske, vse otroke, vse možke so poklali! O, ti usmiljeni Bog!" Revež je sklepal roke in jokal. "Vstani, ubogi Jean! Umiri se, povej nam, kako je doma!" je rekel baron. "Izpij najprej kozarec vina; ves si izmučen."
Baron tudi v tem strašnem trenutku ni zatajil svoje dobrosrčnosti in je podal kmetu kozarec vina. . "Bog vam plačaj, gospod baron!" zahvalil se je kmet. "Tako le se je zgodilo vse: Danes po noči vdrli so Normanci istočasno v vsako hišo in podavili vse. O moj Bog, kako grozno je bilo zdihovanje in jok! Jaz sem skočil skozi okno in bežal čez moj travnik proti bližnjemu gozdu. Tam sem ležal in gledal, kako so Hugenoti morili in ropali, goreče hiše so jim svetile. Ko so bili s klanjem in ropanjem gotovi, zažgali so celo vas. Obkolili so jo in pobili še te, katere je ogenj pregnal iz njihovih skrivališč. Ko je pričel svi-tati dan, sem videl, da so zgnali vso živino vkup na travnik, da so tam ležale postelje, hišne oprave in druge stvari na kupu. Nato so pričeli tuliti Hugenoti grozovite pesmi, in predikant je govoril jako dolgo k njim. Nato so hiteli s sekirami v rokah v gozd. Drugi so tekli v vas in vlekli na pol ožgane lestvice k gradu.
"Proč. hitimo na pomoč!" vsklik-nil ie Dubourg. "Zverine bodo vder-le v moj grad, umorile bodo mojega
otroka!"
"Počasi, počasi, Reginald!" prosil je grof. "Koliko Hugenotov pa je tam zbranih?" vprašal je grof kmeta.
"Velikanska tolpa jih je, vse črno", odgovoril je kmet.
"Henrik", je ukazal grof slugi, "teci hitro v vas, bijte plat zvona! Kdor je sposoben za orožje, mora priti takoj sem!"
"Stoj!" ukazal je Balafre. "Kmetje so sedaj vsi pri delu na polju. Pred-no se zberejo, oboroženi in pripravljeni za odhod, bodo pretekle ure. V tem času je grad morda že zavzet. Niti trenutka ne sinemo izgubiti. Ovinek preko Dubourga na Armel ne bo ravno posebno zavlekel namena mojega potovanja. Jaz bom potipal morilce in požigalce s svojimi vitezi in oprodi za žilo."
"Pomislite, vojvoda, da jih je o-koli dvatisoč", pripomnil je Autre-mont.
"Radi mene tritisoč", odvrnil je smehljaje vojvoda. "Sto koštrunov, ki se ne znajo braniti, ne bo preveč za enega viteza. Markez", obrnil se je proti spremljevalcu, '"recite mojim hrabrim vazalom, da naj se pripravijo za odhod."
Markez je odšel takoj, da odredi odhod.
"Zahvaljamo se vam za vašo do-brotljivost, visokost!" dejal je Au-tremont. "Vi ste naš rešitelj v hudi stiski. Tudi moji vnukinji, grofici Blanki, ki se mudi na obisku v Dubourg, preti nevarnost. Dovolite, da se tudi mi oborožimo."
Vojvoda je prikimal z glavo. Au-tremont pa je prijel prijatelja za podpazduho in ga peljal seboj.
V dvorani sta ostala le vojvoda in kmet. Zamišljen je šel vojvoda nekolikokrat po dvorani gori in doli.
"Prokleta roparska zalega!" je mrmral sam pri sebi. "Povsod so si enaki, na jugu in na severu, na vzhodu in zahodu! Priti so morali ti za-vratni, krvoločni fanatiki prav iz pekla! Poravnava, — mir, — sprava — smešno! Gospodovati hočejo v Franciji sami, katoličani pa naj hlap-
čujejo! No, je že dobro!"
Stopil je k oknu in zrl proti vasi. Vojna trobenta je zapela, oprode in vitezi so hiteli k konjem. Obrnil se je h kmetu, ki je stal še vedno 11a istem mestu s sklonjeno glavo; grozna bol mu je bila videti na o-brazu. Sočutno je stopil vojvoda k njemu.
"Revež! Si li popolnoma uničen ?"
"Popolnoma!" ponovil je nesrečnež.
"Kaj pa si zgubil? Povej!"
"Vse! Hišo, — skedenj, — živino, pohištvo, — ženo in otroke!"
Vojvoda ga je sočutno pogledal.
"Vidi se, da si pravi kmet, prija- . telj! Najprej pride hiša, skedenj in živina, — potem še le žena in otroci ! Seveda težke skrbi vplivajo 11a srce kmeta!"
Segel je v svojo bogato vezeno mošnjo, ki je visela ob njegovem pasu.
"Tu, prijatelj! To bo zadoščalo za hišo, skedenj in živino! Našla se bo pa tudi ljubka žena, da ti nadomesti izgubo otrok."
Zlat denar, ki se je naenkrat zasvetil v kmetovi roki, dal mu je naenkrat novo življenje.
"Bog vam to tisočero poverni!" zaklical je za Gizom, ki je zapustil naglih korakov dvorano.
(Dalje prihodnjič.)
Izreki.
1)	Kar Bog vsadi, nikoli ne pozabi zaliti.
* * *
2)	Oq Boga se da marsikaj izprositi, ničesar pa ne izsiliti.
* * *
3)	Kdor ima Boga za zaveznika,, se lahko celi peklenski armadi smeje.
* * *
4)	Bog ne zapre nobenih vrat, da bi istočasno kakih drugih ne odprl.
5)	čim bližje Bogu, tim bližje miru, čini dalje od Boga, tim dalje od miru.

Glasnik Društev Najsv. Imena.
K.
SKUPNA SV. OBHAJILA MOŠKIH DRUŠTEV.
Društva Najsvetejšega Imena imajo mej drugim namen voditi može k pogostnemu svetemu obhajilu. Kolikor večkrat kako društvo gre, toliko bolje! Najboljša društva imajo mesečna sveta obhajila, to je desetkrat na leto, ker se meseca v vročini julij in avgust izvzameta.
Najmanj, kar se zahteva od vsakega društva je četrtletno sv. obhajilo.
i. Mesečna sveta obhajila prav toplo priporočamo vsem društvom. Ce tudi društvo kot tako ne gre vsaki mesec k svetemu obhajilu, vendar svetujejo vsi voditelji društev, naj bi duhovni voditelji gotovo deset društvenih svetih obhajil oznanili. V vsakem društvu imajo gotovo nekoliko mož in fantov, ki gredo veli-krat, nekateri vsaki mesec, nekateri vsaki drugi mesec, zopet drugi pa pogosto, kadar pač kaka prilika nanese.
Pri skupnih društvenih svetih obhajilih vemo, da ni nikdar in pri nobenem društvu vsikdar vseh. Vedno je kdo, ki je zadržan ,ali radi dela, ali radi bolezni, ali pozabi, ali pa tudi radi nemarnosti. Ali naj tak čaka prihodnjega četrtletnega svetega obhajila? Nikakor! Štirikrat na leto je dolžan iti, to je obljubil slovesno pri sprejemu.
Iz teh dveh vzrokov je pa jako priporočljivo, da se vrši mesečno društveno sveto obhajilo, da tako član, ki ni mogel iti ta mesec, čuje pa drugi mesec oznanilo društvenega sv. obhajila se pa spomni, da prejšni mesec ni bil. In to mu je v opomin, da gre ta mesec. In tako bi se dobilo vsaki mesec nekaj meseč-
nih in nekaj zakasnelih obhajancev, kar bo vsikdar v kredit in v spodbudo društva, ako se vrše na gotovo nedeljo, pri gotovi sv. maši.
Zato naj bi gotovo vsako društvo skrbelo za to,.da ima vsako drugo nedeljo v mesecu društveno sv. mašo za se, ali, kjer to ni mogoče, ako je samo en duhovnik pri župniji, to-raj v soboto preje ali v pondelek po tej drugi nedelji v mesecu. Ko se oznani ta sv. maša za društvene namene in oznani sv. obhajilo se vsikdar tudi nekoliko oglaša za društvo1. Mi Amerikanci verujemo v "advertisement", v oglaševanje. Kdor zna bolje oglašati, ta več proda. Naši nasprotniki so spretni v tem. Mi ne smemo biti slabši. Zato je mesečno oznanilo najboljše oglaševanje društva. Vsak faran tako ču-ie najmanj I2krat na leto klic k društvu !
* * *
Katero nedeljo naj si pa društvo izbere za društvena sv. obhajila? To ie stvar duhovnega vodje, gospoda župnika vsake župnije, da določi, katero nedeljo naj se vrše društvena sveta obhajila.
Mi prav močno priporočamo, da si vsa društva izbero drugo nedeljo v mesecu. Zakaj pa ravno to? Zato ker imajo skoraj vsa druga društva Holy Name ravno to nedeljo in je ta nedelja izbrana od glavnega odbora te milijonske organizacije za mesečna sveta obhajila. To naj se članom pogosto povdarja. Tako so društveniki vedno pod vpljivom velikanskega števila drugih mož po drugih župnijah in po celi Ameriki, ki tudi gredo isto nedeljo k mizi Gospodovi. "Možje, mislite si, prav sedaj kleči pri obhajilni mizi v najmanj 100.000 cerkvah, najmanj en
milijon mož, ki tudi sprejema Gospoda in se udeležuje z Vami nebe-š!:e gostije Jezusove!" Ta zavest bo imela gotovo velik vpljiv na vsako možko srce, ki se počuti dobro samo, ako je v velikem številu.
2. Četrtletna sveta obhajila. Četrtletna sveta obhajila so obvezna to je, vsak član, ki bi se četrtletnega svetega obhajila ne udeležil in bi se ne opravičil, se prvič opomni, drugič revio posvari, tretjič pa izbriše iz društva. Bolje je, da je malo članov, pa dobrih, kakor pa veliko, a mlačnih ali slabih. Društvo mož Najsvetejšega Imena mora biti cvetje katoliškega moštva. Tu ni mesta za kakega polovičarja, za kakega omah-ljivca, ki sedi na plotu.
Ta sveta obhajila naj bodo pa zopet redno na gotovo nedeljo. Manj ko se pri tem prestavlja in spreminja, bolje je. Mi hočemo s tem društvom našemu moštvu pridobiti navado pogostnega svetega obhajila, da se jim bo zdelo to nekaj tako potrebnega, kakor vsakdanji kruh. To bomo pa dosegli, ako ohranimo gotov dan, da se bo naše moštvo navadilo gotovega dne iti k svetim zakramentom tako, da ko bo prišla do-tična nedelja, če bi tudi prejšnjo nedeljo ne bil cerkvi, če bi tudi duhovnik pozabil oznaniti skupno sveto obhajilo, bo vsak mož član vendar vedel: "Aha, danes je druga nedelja, četrtletno sv. obhajilo je!" Poleg tega pa nekateri možje tudi naprej načrte delajo, kdaj bodo šli. Kolikrat čujemo, da žena koga sili k sv. obhajilu, pa ji odgovori: "Saj veš, kdaj je moja navada!" In šel bo takrat! Človek je bitje navade. Vsa vzgoja ni druzega, kakor navaditi se dobro delati, navaditi se slabega ne delati. Kdor je navajen dobro ne
slabo delati, je dobro vzgojen, je dober človek.
Zato na vsem društvom odločno svetujemo, naj si ne izbirajo na pr. pete nedelje v mesecu. Peta nedelja je kakor nekak privesek k mesecu, morda nekaj preveč. Tako je tudi potem sveto obhajilo preveč.
Če bi ta ugovor ne držal, potem je drugi tukaj: Nima vsak dotičnih mesec pet nedelj. Peto izbrati se tedaj pravi svojo dušo goljufati.
vZato v resnici najbolj kaže, da se izbere druga nedelja v marcu, druga nedelja v juniju, druga nedelja v septembru in druga nedelja v decembru.
Vsa društva, ki so vpeljala ta red so zadovoljna ž njim in se ga drže. Katera so morda preje poskušala kako drugo uredbo, so gotovo našla,
da imamo prav.
* * *
Kaj pa za 4ourno pobožnost?
Več društev ima odločeno, da gre k rednem četrtletnemu skupnemu svetemu obhajilu vsikdar o priliki 40urne pobožnosti.
Gotovo se spodobi za vsakega dobrega katolika, da gre za 40urn0 pobožnost k svetim zakramentom.
Vendar bi pa mi odločno odsvetovali, da bi to sveto obhajilo veljalo za redno četrtletno skupno sveto obhajilo.
Popolnoma lahko velja za posameznega člana, ki morda ni bil pri zadnjem četrtletnem skupnem svetem obhajilu, da gre potem ob tej priliki in se mu to sveto obhajilo potem ušteje v število letnih svetih obhajil. Vendar pa kot četrtletno obli-gatno sveto obhajilo naj to ne velja.
V zroki:
Kakor že enkrat povdarjano, ima
društvo Najsvetejšega Imena mož namen, može vabiti k pogostnem svetem obhajilu, zbuditi v njih čut potrebe, da, lakoto po tem angelj-skem kruhu. Kdor je lačen, išče kruha. Kdor čuti v srcu lakoto po an-geljskem kruhu, ta bo hitel tja, da ga sprejme. Ako želodec ne čuti lahkote, je znamenje, da je človek bolan. Naše moštvo'je duševno bolno, ako ne čuti potrebe po pogostnem tem angeljskem kruhu. Tak človek ki mu jed ne diši izbira teleseno, ako mu pa angeljska hrana ne diši izhi-ra dušno. .Zbuditi v naših možeh to lakoto, to je glavni namen teh društev.
Kakor pa učitelj ne uči samo z besedo, kako se kaka naloga naredi, temveč zahteva od učenca, da sam poskuša in pokaže, če zna svojo nalogo ali ne, tako je tudi tukaj. Naše društvo nikakor ne sme biti zadovoljno, da privede može štirikrat na leto k mizi Gospodovi. To je samo nazorni nauk. S tem jih samo uči, kakor mati uči otročiča kako naj dela. Ne, društvo mora pustiti članom tudi nekaj prostosti, da sami pokažejo, koliko so se naučili od društva. Zato treba imeti kake druge prilike, pri katerih naj se pazi, če so se člani res kaj naučili, če se jim je že kaj poželjenia po tem angeljskem kruhu vzbudilo, če že čutijo lakoto po Njem.
V to imamo pa zlasti tri prilike, katere bi odločno svetovali, da bi naj vsikdar bile samo poskušnja, ko bodo duhovni voditelji in odbori pazili .kak duh vlada v društvu in kako društvo napreduje v svojem duhu in namenu kolikokrat hoče moštvo samo, iz svoje volje sprejemali sv. obhajilo.
Te tri prijike so pa: :
a)	glavni društveni praznik Najsvetejšega Imena, ki je vsikdar prvo nedeljo v januarju. Ta nedelja pade vedno komaj tri tedne po četrtletnem svetem obhajilu v decembru. Vendar naj se člani pokažejo, ali so že pravi člani tega društva, ali že razumejo svoje društvo ali ne! Naj se jim da na prosto voljo! Naj sami glasujejo pri društvu, ali bodo šli, ali ne bodo šli. Sili naj se nikogar. Samo povabi se naj jih.
b)	40 urna pobožnost je drugi tak dan. Pri vsaki 40urni pobožnosti naj bi se vsikdar en dan določil za može. Jako lepa prilika,.da se društvo pokaže. Tudi za to priliko naj bi se nikdar ne sililo članov. Povabi se jih naj prav uljudno in mirno in se potem prepusti društvenikom, da pridejo, kolikor hočejo. Tu ob obhajil-ni mizi bi v takem slučaju vsak duhovnik 'lahko videl, kako je z društvom. To mu bo termometer, toplomer, ki mu bo zmeril toploto gorečnosti in pravega duha društva.
e) Sveti mišijon. To je zopet enaka prilika. Tudi tukaj naj se nikdar ne naredi rednega skupnega svetega obhajila, razun ako sv. misijon pade na nedeljo, ko ima društvo že itak svoje redno četrtletno sveto obhajilo.
* * *
Jako dobro bi bilo, ko bi se o tem še kak drugi voditelj društev Najsvetejšega Imena oglasil in povedal svoje misli. Mi ne mislimo vsiljevati svojili nazorov, češ, da je samo to in tako prav. Mi smo samo povedali svoje misli in jih podprli z vzroki. Morda ima pa kdo drugi še bolj pametne misli in vzroke. Prosimo zato vse voditelje, da se izrazijo.
i
AMERIŠKE NOVICE.
Našo šolo, pri sv. Štefanu v Chicagi, smo vendar začeli graditi. Dolgo smo čakali ugodnejših gradbenih razmer, da prihranimo župniji prevelike stroške. Dosti sumničenja od strani nasprotnikov je šlo na ta račun. Mislili, ali vsaj pisali so, kakor da bi bil g. župnik drugi Kristan, ki jo bo lepega dne pobrisal z nabranim denarjem. Kdor ima«malo več pameti, kot naši špijoni okrog cerkve, se je k vsemi temu smejal. Zdaj, ko smo kljub še vedno slabim gradbenim razmeram vendar začeli, ker nam ne kaže čakati, pa ti reveži zopet tako žalostni hodijo okrog parne lopate, kakor bi njim kopala grob. Sai nazadnje ie njih strah upravičen. Šola in hala jim boste zazvonili k pogrebu. "Cinklong" jim že zdaj žvoni. Mi na imejmo toliko usmiljenja z njimi, da jim ne bomo pustili se predolgo "mar-trati." Zato: Za šolo in dvorano vsi na piano!
Dobrodelnost v chicaški nadškbfiji.
Sredi aprila je bil v Chicagi shod združenih dobrodelnih društev nadškofije. Iz poročila posnamemo, da se je preteklo leto v ta namen zbralo $639,000, to je $122,000 več kot prejšnje leto. Vse se je razdelilo, pa je bilo še premalo. Treba je bilo $85,000 posojila vzeti. Podpora se ie daiala 35 dobrodelnim zavodom. Poleg tega je bilo pomagano v raznih stiskah 27,437 osebam. V štirih letih, kar obstoia organizirana in koncentrirana dobrodelnost v nadškofiji se je nabralo in porazdelilo dva milijona dolarjev. Raz-deljevavni odbor je imel vedno samo resnično potrebo pred očmi. Bodi Amerika-nec, bodi tujec, za to ni vprašal.
Za reformo movinga. V Chicagi se snuje filmska korporacija, ki hoče na ta način zajeziti kugo, ki se širi iz movin-gov. da bo skrbela ne samo za moralno neoporečne, ampak res vsestransko vzgojne filme. Snov hoče pred vsem zajemati iz zgodovine. Prva predstava bo "Fabiola". znana .genljiva povest kardinala Wisemana. Misel za vstanovitev te nrekoristnega podjetja je sprožil znani katoliški socialni delavec Mr. Anton Matre. Več drugih prominentnih mož, ki so njegovo idc.io takoj pograbili, jamči, da io bodo ttidi izvedli.
Jubilej sester Notre Dame. Letos obhajajo te sestre, ki vodijo, oziroma bodo vodile, tudi našo župnijsko šolo v Chicagi, 75 letnico, odkar so prišle v Ameriko. L. 1847. ie došlo prvih pet iz Monakovega. N.astanile so se v
Baltimoru. Danes i.majo po ccli Ameriki že štiri provinci ie. N/ih šele obiskuje 125,000 katoliških, otrok. Sestre so znane kot najboljše ui.il..-liice in so seveda ■ » -Do'tvwm amerikan izirane. Ne vi-•l'"io r-lni bi se rase slovenske šolske
it-e n • mogle sčasoma tako ukorcniti, da bi rv 1 z nji i konkurirati v šoli. Scve. da lo ne gre tako hitro. A bo šlo. _ Da bo :>-i ti;n pre'e šlo, poživljamo tu rojem slovtnska dekleta, ki mislijo na samostan, da vstopajo v njih kongrega-cijo 1 t j ■ naše gore list. C i m več tu rojenih ni vzgojenih učnih moči bodo dobil' tim nrei se 1) <1 • lahko opomogle in dvVnile. Ako bi katera ž.-lela vstopiti. • i se zglasi na naslov: Sisters of the 111. of St. Francis. 906 Broadway, Joliet,
1 llinois.
Vzccna mešana župnija. Tako vzornih mešanih župnij, kakor je župnija sv. Pa-trika v Cannonsburg, Pa., je malo. Irci, Slovenci, Slovaki in še nekaj drugih narodnih manjšip, tako lepo skupaj deluje, da nima župniia, čeravno ni stara, niti centa dolga. Zadnjih 2000 dolarjev so ored kratkim v teku enega tedna plačali. Največ zaslug za to ima g. župnik Rev. 'i'. Zacharski. On ie rodom. Poljak, a tukaj vzgojen. Ker ni nikak narodni pre-napetež, ampak skuša po zgledu sv. Pavla vsem biti vse, vedoč, da je veliki du-'' vnik lezus Kristus za vse enako umrl. ga ima vse rado. kar ima sploh kaj smisla za cerkev in sodeluje z njim. Ker župnija še nima svoje katoliške šole, a ;o bo v najbližjem času dobila, si je iz-mej vseh narodnosti izbral večje število katehistinj. ki otroke svoje narodnosti poučuiejo v krščanskem nauku. Tako noučuie slovenske otroke na Aleksandru Her ie središče slovenske naselbine, naša vneta sotriu'nica Miss Francka Mo-horič in menda še n-u- drugih. Ko bi bilo
-- '-srh mešanih župnijah tako. bi nn-i-oHnnstne manjšine ne bile taka rdeča ^"ezda. kakor so.
JUGOSLOVANSKE NOVICE.
Kulturobo'ne cvetke v naši vb-.'gi domovini vedno bujneje poganjajo. Zdaj i""ajo v delu načrt, kako bodo popaganili šole. Po. tem načrtu bodo odpravljena vsa katehetska mesta na vseh šolah, od ljudske do vseučilišča. V ljudskih šolah in nižji gimnaziji se bo sicer še poučeval nekak krščanski nauk, a ne od duhovnikov .ampak od laiikov. Ko bi bili to kaki navdušeni katehisti, kakor so po misijonskih deželah, bi nazadnje še nekaj bilo. Toda na to niti misliti ni. Sicer pa naj-

brž ni mišljen krščanski nauk v katoliš-h- 1 smislu, ampak kaka moderna verska meneštra in takozvana lajiška morala, ki so io taki ki jim rnrzi krščanski nauk tudi v čeških šolah vpeljali. Škofje so izdali skupno spomenico na vlado, v kateri jo v njenem lastnem interesu svare, naj se prej dobro premisli, predno preide do dejanj. Ako ne, naj si posledice sama pripiše, ker drugič ne bodo govorili z njo sami, ampak ljudstvo. Če je sedati ia vlada sploh še zmožna česa pametnega ne bo mogla memo tega protesta, kakor memo toliko drugih.
Narodna cerkev je zopet na obzorju.
Kmalu po prevratu, je peščica duhovnikov češke reformistične šole, hotela pod krinko narodne cerkve priti do svojega vzora-ženske. Takrat so druga važnejša politična vprašanja kulturnobojni načrt vlade malo v ozadje potisnila. Z njim je tudi vprašanje narodne cerkve za nekaj časa prešlo z dnevnega reda dasi se je na tihem tem intenzivnejše na to delalo. Zdaj pa. do je vlada svoj kulturobojni načrt zopet spravila na dnevni red, se je tudi to reformistično gibanje na novo in močneje pojavilo. Odločni nastop zagrebškega nadškofa ni nič pomagal. Sklicana je bila splošna škofovska konferenca, da se posvetuje, kaj treba storiti proti temu oojavu, ki je v teh časih, ko bi moralo vse katoliško posebno duhovni kakor en mož stati na straži za svoje pravice, tem večjega obžalovanja vreden. To so še grenki sadovi mažaronstva, ki je vrednost duhovnika merilo po kolikosti ma-žaronskega duha, ne pa po duhovniških lastnostih. Vladi so. kakor je videti, ti Tudeži dobrodošli. Z njih pomočjo upa lažje izvesti svoj kulturnobojni načrt. Zdi se. da gre vse čisto po češkem vzorcu.
Dr. Sušteršič se zagovarja. Ni dolgo tega. kar smo poročali, da se misli bivši voditelj Slovenske ljudske stranke, vrniti v Slovenijo in morda stopiti na čelo novi radikalno katoliški stranki. Tako so vsaj nekateri starokraiski listi namiga-vali. A v svoii obrambni knjižici, ki jo ie za piruhe podaril Slovencem, je pokazal. da ni mož za to. Po pravici povemo. da smo ga mi prej predno smo brali to njegovo knjižico, višje cenili, več zidali n&ni. 7. njo si je podrl most nazaj v naš tabor, ki so mu ga razmere že deloma popravile. Gotovo gonja, ki jo je stranka ob prevratu nasprbti njemu v prizorila, ne tvori najlepšega poglavja njene zgodovine. Umazano delo je bilo to. nevredno katol stranke, oziroma tistih strankarjev, ki so to gonjo vodili,
Iz katoliškega in neka-toliškega sveta.
Težka poskušnja je bila to za Dr. Šu-štcršiča, poskušnja, ki zahteva celega katoliškega moža. Teposkušnje pa on, kakor priča njegova obrambena knjižica, ni srečno prestal. Vrnil je nemilo za "edrago in sicer ne samo svojim političnim morivcem, ampak tudi svojim usmiljenim samarijanom, ki so mu v lastno skodo do zadnjega ostali zvesti. Ko bi bil molče nosil krivico in si jo izkoristil, ^a bi se dvignil nad sebe, bi se bil prej a'i slej s častjo vrnil. Te moči pa ni imel, ]e bil preveč jaz in jaz in zopet jaz. ka-,0r vsaka stran njegovega zagovora ka-2e- Da umije sebe, je celo stranko z Rll°jnico oplil. To ravnanje je, kakor če fant dekle, ki je zavrnilo njegovo ljube: 2e'i ustreli, češ, če ne boš moja, te pa tudi drugim ne privoščim. Tako Šušter-Če nisem in ko več nisem jaz vodja stranke je za nič, nima več eksistenčnega prava, v grob z njo. Delo, ki sloni 11a Pretirani veri in zaljubljenosti v se, še "'koli ni imelo trajnega vspeha. Navad-"o že dotičnega samega pokoplje pod Razvalinami. To je glavni vzrok Dr. Šu-steršičeve politične smrti za nas. Pravzaprav si je zadnji smrtni udarec sam 2adal, s svojo knjižico. S. L. S. naj pa njegovem grobu pregleda svoje vr-ste, če nima še kaj tacih malikovavcev Sv°jega "jaz" v svoji sredi, ki quae sua Sl"U quacrit, noil quae Jesu Christi. ki Spbe svoio čast išče, ne Kristusove. Čim prej kaka stranka vrže iz sebe take elemente, tim bolje.
Novi apostoljski nuncij pri jugoslovan-vladi ie postal monsg. Pelegrini, do-Sedanji upravitelj poljske nuncijature. ''■"ej.šnji nuncij v Belgradu. msg. Clieru-"'ni jc bil poklican k rimski kuriji.
Sogoslovci morajo k vojakom. Vojno "itnisterstvo jc kar na svojo roko odredilo, da morajo z augustom oni bogoslov-J-1' ki so končali svoje študije, k vojakom. Tisti, ki so že posvečeni, bodo priseljeni bolnišnicam, da napravijo cnolet-111 bolniški kurz, oni pa, ki še niso maš-J'ki, morajo k svojim kadrom, kjer jih 'odo kaki srbski analfabeti vojaško uri-j1. Kak udarec je to za duhovščino ve e tisti, ki pozna kasarniško življenje sP'oh in jugoslovansko posebej. Da ka-sariie niso božje hiše, kamor duhovnik sPada ,ampak hudičeve, te ve vsak četudi ni bil vojak. Kako je v srbskih vojašnicah na lahko razberemo iz raznih nr'tožb vojakov in poslancev v njih ime-Poslanec Žebot je v poslanski zbor-n,ci povedal, da morajo slovenski fantje Vse pravoslavne praznike praznovati, Sv°jih katoliških pa ne smejo in se jim ne da prilike, da bi zadostili svojim yerskim dolžnostim. Ker so jim tudi na-Sl 'isti prepovedani, se še z njimi ne mo-reJo krepiti svojega verskega prepriča-11Ja. Kateri izmej neposvečenih bogo-' '°vcev si bo v takem ozračju ohranil Sv°j idealizem, ta ima ne samo navaden, izreden poklic za duhovski stan.
^fednj poklici pa niso vsakdanji,
Lavantinski škof Dr. Mihael Napotnik — umrl. Že dolgo jc vedel sam in jc vedela javnost, da mu po naravni poti ni več pomoči. Imel je raka v črevesju, kar mu je provzročalo hude bolečine in sko-ro ničesar ni mogel več uživati. Dne 28. marca, popoldan ob dveh, je bila njegova križeva pot končana, potem, ko se je genljivo Jepo pripravil za zadnjo postajo. Prav za prav ni bila samo njegova dolga bolezen," ampak cela dolga doba, skoro 32 let odkar jc bil lavantinski škof, križeva oof. Lavantinski škof biti v Avstri-ii. ki je pod palirstvom Nemčije preko slovenske Štajerske že pridno gradila nemški most do Adrije, to pomeni za Slovenca izredno težak položaj. Na to so tisti, ki so rajnemu očitali nemčur-stvo. nremalo mislili in ga preslabo sodili. Ko bi se bil pokazal tacega izrazitega narodnjaka kakor so navadno obmejni narodni stebri bi najbrž ne bil toliko časa lavantinski škof. Mož na takih 'lasnih oostojankah se ne sme nikoli ■esoiati z ozkega osebnega stališča, če se mu hoče biti pravičen. Njegov osebni značai ie bil bolj vojaški, deloma radi bolezni, ki ie skrito že dolgo glodala ob njegovem zdravju, deloma morda tudi, ker je bil za časa bosanske okupacije vojni kurat. Zato so se ga bolj bali, kakor ga ljubili. A pod to na videz trdo skorjo, jc bilo plemenito srce skrbnega višiega pastirja, kar se je pokazalo posebno ob priliki njegovega slovesnega previden ia. Genljivo se je poslovil od svoje duhovščine, priznal, da je bil včasih malo pretrd in prosil vse prizadete, nai mu onroste. Pokopan jc bil v krasni frančiškanski baziliki Matere milosti v Mariboru, kier si je že takrat, ko se je trradila. v kripti pod velikim altarjem izgovoril grob, Bog mu bodi plačnik!
Iz celega srca se zahvaljujem Mariji in sv. Antonu, ker sem srečno- prestala nevarno operacijo in prejela še več drugih . milosti, za katere sem prosila. Prilagam $3 za razširjanje Marijine slave po njenem listu.
Mrs. Marija Pazdertz, Joliet.
Hvaležnega srca spolnujem s tem svojo obljubo, da se bom Kraljici maja javno zahvalila v njertem listu, ako mi izprosi ljubo zdravje. Hudo me je noga bolela, a na njeno priprošnjo se mi je obrnilo na bolje. Za razširjanje Marijine slave darujem $1.
Rosi Žnajder, Rothbury, Mich.
T,risrčna hvala Majniški Kraljici za 11 ?-lišane prošnje. Za razširjenje njene slave po Ave Mariji, darujem $1.
I. R., Aurora.
Pošljem $1 za eno sv. mašo. Že pred enim letom sem obljubila, da se bom Mariji javno zahvalila, ker je uslišala mojo prošnjo v veliki stiski. Na potu v Ameriko sem močno (»bolela. Že sem mislila, da me bodo na potu pokopali. Goreče sem prosila Presv. Srce Jezusovo, Marijo Pomočnico in sv. Antona, da bi vsaj na svoie mesto prišla. In res sem po božji dobroti zopet pokrevala. Prisrčna hvala Mariji in sv. Antonu, ki sta dobrote in ljubezni polno Srce Jezusovo h temu nagnila.
ZAHVALE IN PRIPOROČILA.
Kakor še nikoli, se tudi topot nisem zasloni obrnila v svoji bolezni na Mariio Sedem žalosti. Uslišala me je in izprosila linbo zdravje. Ker sem ji obljubila, da se ii bom javno zahvalila, s tem rada spol-nniem svoio obljubo in prilagam za list, ki širi nieno slavo $2.
Mrs. Angela Pristow, Johnstown.
Tisočera zahvala Kraljici majnika, za ozdravljenje moje matere, za kar sent jo prosila, z obljubo, da se bom* javno zahvalila. Naj s tem spolnim to prijetno dolžnost. Pošljem za majniški altarček $1. Mrs. Paulina Sebenik, Cleveland.
Zelo sem bila bolna. S polnim zaupanjem sem se obrnila na Kraljico maja, ki ima zdaj ključe do nebeških milosti. Res sem bila uslišana. Bodi .ii s tem izrečena naiprisrčnejša javna zahvala, ki sem io obljubila. Prilagam $2 v pomoč njenemu listu.	K. P.
Prisrčna hvala Presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, ter sv. Antonu za u-,slišano prošnjo v važni zadevi. Darujem za prospeh lista.
Mrs. Mary Kičič, Pueblo.
DAROVI ZA AVE MARIJO:
1.)	Agnes Hotujec, Ambridge je darovala $7.
2.)	Po $5 so darovali:
Rev. Al. Pirnat, Duluth, John Smaj-dek, Lakewood, Mary Tomcc, Johnstown.
3.)	Po $3 so darovali: Mary Pazdirtz, Joliet, Mary Klemcnčič, Collinwood.
4.)	Po $2 so darovali::
Mary Zore, Olyphant, Kati Permc, Cleveland, Mary Pristavec, Johnstown, Frank Sajovic, Cleveland.
5.)	Anton Mervar, Cleveland je daroval $1.40.
6.)	Po $1 so darovali:
Mrs. Starec, Lorain, Mary Rozman, Brooklyn, Mary Svete, Forest City, Jakob Vesel, Cleveland, Anton Kranjc, Barberton, Neimenovana, Milwaukee, M. Nemanich, Johnstown, Kati Pristopec, Staunton, Marija Dolenc, Cleveland, Agnes Kos, New York, John Pelhan, Alexander, Pa., Mary Kržišnik, Frances Stanger, Doglestown, Rosi Znajder, Rothbury. Mich., Ivana Račič, Aurora, Ivana fakopič, Rice, Helen Zore, Olyphant. Mary Pelhan, Houston, Pa., Ivana Kres. Forest Citv, Mary Kirkič, Pueblo, Pavlina Sebenik, Cleveland, Neimenovana, Milwaukee. Andrej Tomec. Johnstown, Mrs. Šustaršič, Lorain, Agnes Debevec, La Salle, Marjeta Zaletel, Lorain. Po 50c. ste darovali: Frances Jenko. Cleveland, Frančiška Vrabčič, Milwaukee. Rozi Russ, Dorset, O., je darovala 25c.
Canon City. Colo.
— Dragi stričck: — Naj parvo Vas lepo (' 1 avim; 111 o j a mama je naročena na vaše liste tudi jest berem Ave Maria pa se mi poseb-tno dopade otročji korner ko boys in girls vam pišejo jest sem stara 13 let, sem v 7 grade. Zadni mesec smo imeli 40 hours devotion. Father Peter Zupan iz Pueblo so bli tukaj je blo zlo lepo vam pošlem 50c v štempsih za 25c za list "Orlič" se naročim in kvoder nej bo za dar 'Ave Maria jest bi rada pršla na vaš korner pa ne znam dost slovensko pisat malo sem se naučila če bote mogli prebrat to je moj ta prvo pisem ga nej treba vrčt v koš vam želim lepo veliko nočne praznike in dosti pirhov. Good bye.	Jennie Sušteršič.
Dtraga Jennie: — Kako bi naj jaz vrgel kako pismo mojih "darlings" v koš, kc sem pa vesel, da mi kdo piše in ko vsi moji boys in girls tako radi čitajo ta pisma. Pa tudi veliki mi pišejo, da radi pogledajo na naš korner, kakose kaj i-mamo. Le še večkrat mi piši. Pozdravlja Te	Tvoj striček.
Cleveland, Ohio. — Dragi striček: — Že dolgo nisem na vaš korner pisal. Mi-nu je postni čas. Kmalu bo prišel mani-kov čas, bomo šli spel u cerkev zato imamo tako dobre duhovne ki se za nas tako trudijo da bi Marija dala zdravje in moja mama gre k maši in k svetemu obhajilu vsak dan in sprejme sv. obhajilo za vas. In tudi jaz bom eno obhajilo za vas darovala za Easter time. In vas zelo lepo pozdravim. Dragi striček.
Magdalena Tekaučič.
Dcaga Magdalena: — Kako sem se zveselil tvojega lepega pisma. Kako moraš biti Bogu hvaležen, da ti je dal tako dobro mamo, da gre vsaki dan k svetemu obhajilu. Kako moraš za njo pridno moliti. Taka mama je dar božji. Le povej ji, da se ji prav lepo zahvalim za njeno sveto obhajilo. Tudi tebi se zahvalim za to, da si še ti šla. Le še kaj mi
piši. Bog te blagoslovi in tvojo mamo.
Tvoj striček.
Valley, Wash. — Dragi striček: —Spet sem prišel na vaš korner ker me jako veseli, ko dobimo Ave Maria koj pogledam kaj ie novega naj prej pa pogledam korner. Vas lepo pozdravim, dragi striček se vam lepo zahvalim za vaše številke "Orlič" se mi jako dopadejo, če jih imate še kej mi jih še pošlite in Vam tudi pišem de boma šli za velikonoč moji bratci in sestrice k spovedi in k svetem obhajilu za vas in smo jako veseli ko bo sneg od nas slovo vzel. Zdaj Vam vo-šim vesele velikanočne praznike. Z Bogom, dragi striček. Andrew Tomsha.
Dragi Andrew: — Prav lepa Ti hvala za Tvoje sveto obhajilo. Tudi vsem Tvojim brateom in sestricam to sporoči. S tvojo dobro mamo sva že stara prijatelja in tvoja mama je že veliko storila za list Ave Maria. Bog vas vse skupaj blago slovi!	Tvoj striček.
ZAHVALE.
Na očeh sem obolela, da eno leto nisem mogla nič brati. Šest zdravnikov me je zdravilo, a nobeden me ni ozdravil. Zaupljivo sem se obrnila k Materi božji
111 sv. Luciji za' pomoč in sem jo tudi dobila. Zopet lahko berem. V zahvalo za to milost darujem $2 v podporo lista.
Ivanka Jakopič, Rice, Minn.
Lepo- se zahvaljujem Materi božji in sv. Družini za mnoge milosti in dobrote, ki smo jih jaz in moja družina že prijeli 11a njih priporošnjo. V ta namen darujem za dober tisek $3.	M. P.
V zahvalo za uslišano prošnjo pošljem $1 za eno sv. mašo. Za okrasitev majniš-kega altarja pa $5 da bi bila Marija še zanaprej moja varhinja in priprošnjica.
Neimenovana po Mr. F. S.
Cleveland.
Marijina Dolenc, Cleveland.
Vsem bravcem Ave Marije priporočam svojega sina, ki je ne samo naju z očetom, ampa kakor se zdi tudi cerkev, popolnoma zapustil. Ljuba nebeška Mati, Pribežališče grešnikov, naj se ga usmili in ga pripelje nazaj na pravo pot. •
I, K., Milwaukee,
Calumet. Mich. — Dragi striček: — Tukaj vam pošilam tolar za Mrs. Ana Brula za Glasnik presvetega Srca Jezusovega ona pravi, de ne ve komu dat pa sem jest rekla, da čem jaz poslat. Dragi striček le počakajte de bom jest večja bom jest kolektala Vi ste pisali, da ste poslali rožni venec moji mami ali oni ga niso dobili tudi vam dam znat da je mene nesreča zadela 24th sem šla v šulo in sem tako pala da mi je dohtar dal 2 stiches na nogo. Tako mlada komaj 12 let stara pa morem pokusit doh-tarske šivanke naj zadostuje vas % lepo pozdravem jest moj papa in mama.	Ana Klobuchar.
Draga Ana: — Kako se nam 1 smiliš, ko si imela toliko nesrečo. Vidiš nesreča nikjer ne počiva. Upam, da si sedaj že popolnoma zdrava, kaj ne? Vsi moji boys in girls so žalostni s teboj in ti vsi želimo, da bi ozdravela. Lepo se ti zahvalim, da si poslala naročnino in me posebno veseli, ko mi obetaš, da boš pomagala pri listih in jih boš razširjala. To kaže, da si dobro dekle. Naj te Bog blagoslovi.	Tvoj striček.
Willard, Wis. — Hello Striček! — Vi neveste, kako sem jest bla vesela, ko ste Vi mene pohvalili zdej sem pa korajža dobila bom pa še pisala. Zadja rajža sem rekla da bom plača dobila u šoli da bom mašne bukvice kopila zdaj vam pošlem en tolar ali tele bukvice bodo za mojga papa pa jih pošlite z velikim drukom jest sem jih za perhe kupila. Druga rajža jih bom pa za mene kupila pa ene bolj majhne. Pri nas je zdej lepa spomlad bodo kmaf rožce prišle ali bo zdaj lušno ki boma za majnik rošce naberal. Zdaj se pa še ve punčke oglasite, moje sestrične iz Springfielda, 111. Saj sem se jast tudi bala pisat ali zdaj sem pa korajža dobila zdaj pa rada pišem po krajnsko. Jest sem se že fajn naučila po krajnsko posebno brat res kira beseda ne znam ali mama uprašem koga pomeni pa gre. Pozdravem vas striček in uso našo družina. Te le bukvice precej pošlite bom pa-patu dala za Perhe. Good bye.
Frances Petkovšek.
P. S.—Dam vam vedet da smo dobi'1 vaše pismo če moremo dobit kaj naročnikov. Pa ne moremo dobit nobenega-Kdor če brat je že naročnik, kdor pa noče brat pa ne moremo ga prisilit.
Draga Frances: — Tako je prav. To se mi dopade, da si korajžo dobila. Kaj bi se človek bal? Saj se vsak človek lc počasi nauči vsake reči. Saj to ni sramota, če kak otrok tukaj v Ameriki ne zna dobro slovensko pisati ali čitati. Vidiš, kako dobro si se že ti naučila. Sedaj Pa pričakujem od tvojih sestričen iz Springfielda ,da se bodo oglasile. Pozdravi prav lepo Tvojega ata in mamo.
Tvoj striček.