Pavel Vozlič Življenje v brigadi predstavlja prav gotovo neki poseben mik in čar. Starejši brigadirji, ki so se udeleževali zveznih mladinskih delovnih akcij po koncu vojne, v času obnove, se gotovo s posebnimi občutki spominjajo tistih vznemirljivih dni svoje mladosti, ki so jih prostovoljno in zavestno prebili pri gradnji prog, cest in drugod, da bi se domovina čimprejpostavila na noge, se izkopala iz gospodarske zaostalosti in nerazvitosti. Današnja mladina ima znova vedno več možnosti, da se seznani z brigadirskim življenjem, saj so mladinske delovne akcije ponovno zaživele in se razmahnile po naši ožji in širši domovini. Reči pa moramo, da so jih posebej priklicale v življenje nekatere hude naravne katastrofe, kot sta bila npr. pri nas potresa na Kozjanskem in v Posočju. Ob teh hudih nesrečah kot da se je prebudil miš nekoliko uspavani solidarnostni čut, da smo tolikokrat zgolj opevani socialistični humanizem spremenili v živo resničnost: pomagati je treba zdaj in takoj! Potresa sta po ironiji usode namreč udarila prav tam, kjer so se naši ljudje najbolj otepali z zaostalostjo in nerazvitostjo. V nekaterih odročnih vaseh kot da je razvoj obstal, nikjer ni bilo sledu o družbeni blaginji, ki se v nekaterih razvitih območjih našeAomo-vine prav bohoti. Trideset let in več je minilo, pa nismo vedeli, da tam nekje na skrajnem robu na naši zahodni meji životarijo vasi brez vsakršne perspektive, da sp-praz.nijo in postajajo žalostne vasi ostarelih ljudi, vasi brez otroškega joka, brez otroškega živžava in smeha mladih ljudi. Potem so prišle mladinske delovne brigade tudi v te in podobne vasi, in mladi ljudje so začutili utrip življenja teh vasi, soočili so se s težavami in nadlogami, ki tarejo ljudi, zlasti še, če jih je zadela nesreča. Kot je potres. Neka brigadirka je zapisala v svoj dnevnik: Prišli smo, da ljudem pomagamo, da jim pokažemo, da je nekje nekdo, ki misli nanje, ki ne živi le za denar in druge dobrine, ampak tudi zato, da pomaga ljudem ne le z ■ delom, ampak tudi s toplo besedo, z razumevanjem. Poglavitni razlog, da smo v brigado šli, je bil, da pomagamo ljudem v nesreči, da jim s svojim delom in s svojo pripravljenostjo pomagati jim, vlijemo vero v življenje. iz ten besed razberemo, kako neizčrpne možnosti za vsestransko vzgojo socialistično osveščenega mladega človeka ponujata življenje in delo v brigadi. Prav gotovo je eno temeljnih spoznanj mladega človeka v brigadi, da je treba sočloveku v nesreči pomagati, da torej ne gre v brigado predvsem zaradi veselega življenja ob prostem času in zabave, ampak zaradi nekih globljih, dragocenejših smotrov. Brigadirska šola je prav gotovo dobra življenjska šola in koristi njenih vzgojnih prijemov so nedvomne, vsestranske in največkrat neizmerljive. Učinek fizičnega dela je izmerljiv, toda žlahtnejši je tisti del, ki ostane v mladem človeku kot neko trajno pridobljeno spoznanje, kot trden zidak v zgradbi njegove osebnosti. Prav zato bi bilo dobro, da bi šel skozi brigadirsko šolo vsak človek, zlasti vsak učenec srednje šole. Organizirati bi bilo treba take oblike delovnih akcij, ki bi se jih lahko udeležilo čimveč mladih ljudi, saj vemo, da se zveznih in republiških akcij v poprečju udeleži malo od številnega našega mladega Podu. Želo posrečeno obliko dela v brigadi je ob koncu preteklega šolskega leta uveljavila npr. gimnazija Poljane v Ljubljani. V dogovoru s štabom za odpravljanje posledic po potresu v Tolminu je organizirala nekakšne »žepne« brigade. Osem takih brigad je v treh izmenah na Tolminskem v prizadetih vaseh. Brigade vseh tretjih razredov gimnazije so delale po naročilu in željah posameznih krajevnih skupnosti. Sodelovanje s krajevno skupnostjo je bilo v večini primerov nadvse uspešno, skupna ocena te akcije pa je bila, da so mladi ljudje v pretežni večini dosegli nadpovprečne uspehe in presenetili strokovnjake in domačine, ki niso pričakovali, da mladina, ki se šola, toliko zmore. Toda treba je vedeti, da je mladi rod delal s srcem, z radostjo, z resnično zavzetostjo in da je svoje brigadirske občutke ne enkrat izrazil v svojih dnevnikih z besedami: Srečni smo, da smo tukaj! Srečni smo, da lahko pomagamo! Vzgojitelj, ki spremlja brigadirski vrvež, v taki »žepni« brigadi, ki se fizično in duhovno vključuje vanj, ima nešteto možnosti, da tako rekoč do obisti spozna svoje učence, da vidi, kako se brusijo in klešejo, kako razpada vase zagledanost, individualizem in sebičnost, kako pod pritiskom kolektivnega življenja na delu in ob prostem času popušča, kar je temu ali onemu našarila naša malomeščanska miselnost, opazuje svetle točke, ki pobliskavajo zdaj iz tega, zdaj iz onega in ki jih v razredu največkrat nima priložnosti zagledati, saj vsi preveč le dirkamo iz razreda v razred, od ure do ure, iz meseca v mesec, iz leta v leto, prave, pristne duhovne podobe mladega človeka pa nimamo časa odkriti, največkrat jo samo površno ocenimo. Tu, v brigadi, pa presenečeni ugotavljamo, da je brigadirsko življenje nekakšno ogledalo, v katerem se vsakdo kaže tak, kakršen je, da pa mu to ogledalo tudi ponuja možnost, da se sooča s samim seboj, s svojimi problemi, ki nato naenkrat niso več problemi. Mlad človek je dovzeten za vse lepo, pristno in pnviacno. In prav gotovo je tudi delo v brigadi in brigadirsko življenje nadvse privlačno. V brigadirskem okolju mlad človek delo vzljubi. Ob njem postaja srečen in zadovoljen, zlasti če dela s spoznanjem, z nekim odnosom do dela, ki je navsezadnje, čeprav je fizično, lahko tudi ustvarjalno. Mladi brigadirji, ki so tako razumeli svoje poslanstvo med prizadetim prebivalstvom, so resnično obogateli za nekatera žlahtna spoznanja in prav nič čudno ni, da jih srce vleče vedno znova v kraje, kjer so morda prvič v življenju dali na preizkušnjo podobo svoje mlade osebnosti. ... Vsak dan bolj pogrešam tisto zakotno vasico nad Breginjem, piše mlada brigadirka, še dolgo bom pogrešala to enkratno življenje. Ugotavljam, da pravo lepoto našega dela v brigadi spoznavam šele zdaj, ko sem se vrnila v svojo vsakdanjost. Šolanje otrok jugoslovanski! delavcev, zaposlenih v tujini Izkušnje in spoznanja tlakujejo pot . N. Ob podatku, da imajo kai+dva do tri milijone otrok tujih delavcev (Italijanov, Turkov, Špancev, Jugoslovanov), so morale evropske države priznati, da je šolanje teh otrok postalo problem številka ena. Vse pa so s spoznanji na tem področju še precej na začetku. Nekatere kažejo veliko razumevanja za dopolnilni pouk v materinščini, druge pa se temu vprašanju zelo izogibajo. Organizirana pomoč in skrb za otroke jugoslovanskih delavcev se je začela leta 1970. Otroci naj bi imeli v tujini enake pravice šolanja kot otroci države gostiteljice. Naš otrok obiskuje njihovo šolo, uči se njihovega jezika in se poskuša v tem jeziku izobraziti, hkrati pa ga domoljubje obvezuje, da ne pozabi materinščine. Premagovati mora torej dvojni napor, to pa pomeni, da je v neenakopravnem položaju z vrstniki v tujini in v domovini. Izvedenci pri Unescu so na sestanku v Parizu leta 1973 predvideli za otroke migrantov najmanj 4 do 5 ur pouka materinščine. Toda to število je povečini ostalo le na papirju. Države gostiteljice se pri ustanavljanju dopolnilnih šol sicer načelno strinjajo s tem; s problemi, ki nastajajo zaradi prostorov in financiranja pa ne žele imeti opravka. Problem šolanja jugoslovanskih otrok, je postal skrb naših najvišjih političnih organov. Republike in pokrajine usklajujejo dopolnilno šolanje otrok naših delavcev prek medrepubliške komisije. Komite za znanost in kulturo daje temeljne smernice izobraževalne politike in sodelovanja s tujimi partnerji. Mednarodno sodelovanje poteka prek Zveznega zavoda za medna- * rodno znanstveno, prosvetno in tehnično sodelovanje, pri katerem je ustanovljen tudi Odsek za dopolnilno šolanje v inozemstvu. Skrb za jugoslovanske državljane, ki so na začasnem delu v tujini in za šolanje njihovih otrok, je začrtana tudi v najvažnejših dokumentih naše družbe: v sklepih predsedstva SFRJ in ZKJ ter v resoluciji X. kongresa ZKJ. Povsod se čuti pripravljenost, da bi rešili probleme izobraževanja za okrog 50.000 jugoslovanskih otrok osnovnošolske stopnje v desetih evropskih državah. Diplomatska predstavništva SFRJ v tujini se še posebno trudijo, da bi imeli otroci naših delavcev pouk v materinščini. Pri desetih predstavništvih so odprta delovna mesta strokovnih sodelavcev za šolstvo. Jugoslovanska družba daje zelo veliko denarja z^ dopolnilni pouk, da bi s tem olajšali prilagajanje naših zdomskih otrok ob vrnitvi v domovino. Žal pa, kot že rečeno, pri tem trudu malokje najde pomoč držav gostiteljic; pobude za ustanavljanje dopolnilnih šol, iskanje prostora in učencev so torej vedno v rokah staršev, učiteljev in klubov jugoslovanskih delavcev. Vsi pa vemo, in to po dveh ali celo tretji generaciji Jugoslovanov v tujini, da je dopolnilni pouk poleg truda staršev edini način, ki lahko ohrani znanje materinega jezika in poznavanje dosežkov naših narodov v NOB in sedanjosti, poznavanje geografskih posebnosti in lepot Jugoslavije. Le tako bodo namreč otroci teh generacij čutili kam spadajo, kje je njihova domovina. Pri nas posvečajo temu problemu veliko pozornost tudi časopisi in druga sredstva javnega obveščanja. Države, ki imajo podobne težave, se zelo zanimajo za jugoslovanske izkušnje. In teh izkušenj imamo že veliko. Jugoslovanski učitelji v tujini so dosegli pri svojem delu velike uspehe, čeprav so morali šele orati ledino, saj ni ne vzorca, ne priročnika za tovrsten pouk, pri katerem je zelo malo učnih ur, v posameznih skupinah pa so učenci od prvega do osmega razreda. V vseh teh letih svojega »raziskovalnega« dela so učitelji dokazali, da znajo prenašati smernice naše politike ne samo na svoje učence, temveč tudi na starše, klube jugoslovanskih delavcev in vse to pravilno razlagati tudi na tujem — v okolju, kjer je ureditev povsem drugačna kot pri nas. ORGANIZACIJA POUKA IN FINANCIRANJE Jugoslovanski otroci obiskujejo osnovne šole držav gostiteljic. Pouk v materinščini imajo takrat, ko je to mogoče. Pri nas se je za ta pouk uveljavilo ime »dopolnilna šola«. V različnih državah pa je različno organiziran, različno je tudi financiranje in število ur pouka. Imamo tri načine organizacije pouka: pouk zunaj rednega šolskega sistema pod pokroviteljstvom SFRJ, pouk v okviru šolskega sistema države gostite- Kulturno sodelovanje ■ Letošnjega 27. avgusta je gostoval v Ljubljani nemški moški pevski zbor Singgemeinschaft 67 iz Piittlinga-Kollerbach. Nemški pevci so vrnili obisk Učiteljskemu pevskemu zboru Emil Adamič, s katerim zgledno sodelujejo že od leta 1961. Goste je sprejel v domu sindikatov predsednik republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Geza Čahuk. Po prisrčnem sprejemu, ki se ga je udeležil tudi sekretar republiškega odbora Sindikata delavcev energetike in premogovništva Jože Leskovar in tako še posebej počastil pevce-rudarje, je zbor še isti večer pripravil izbran koncert. Povejmo še to, da opravlja ta nemški pevski zbor v Nemčiji plemenito kulturno poslanstvo, saj i svojo pesmijo navdušuje tudi naš,'zdomce. Zato smo bili obiska gostov še posebno veseli. prisvetii delavec List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom -^TJreja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 70 din za posameznike, za šele in druge ustanove 120 din. St. tek. računa 50101-601-16915. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list prosvetni delavec44 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). V______________________________________________________y Ijice in pouk v rednem razporedu šolskih ur učenca. Največ jugoslovanskih šoi v evropskih državah je izključna skrb SFRJ. Pouk je enkrat ali dvakrat tedensko, tedaj ko so otroci popoldan prosti. Avstrija je sklenila leta 1975-76, da bo dopolnilni pouk v okviru šolskega sistema, prav tako Švedska, ki ima to lepo urejeno in sicer tako, da imajo jugoslovanski otroci dvakrat tedensko pouk v materinem jeziku namesto nekaterih drugih predmetov. Idealna oblika pouka, ki pa je organizirana samo v ZR Nemčiji, je pouk v rednem razporedu šolskih ur učenca. V ZR Nemčiji je zaposlenih največ jugoslovanskih delavcev, pri dopolnilnem pouku pa so dosežki najboljši. Na nekaterih območjih je zajeto v pouk več kot 70. % otrok. Pouk je vključen v redne šolske ure. Na Bavarskem poteka eksperimentalni pouk, kjer imajo učenci dve tretjini pouka v materinščini, tretjino pa v nemščini. Tudi financiranje pouka je različno: ponekod je vsa skrb prepuščena SFRJ, drugod plačujeta stroške obe državi, v nekaterih deželah pa financira vse država gostiteljica. V pouk še vedno ni zajeto dovolj otrok. Razmere so se sicer v primerjavi s prejšnjimi leti zelo izboljšale, vendar si bo še nadalje treba prizadevati za vključevanje otrok naših delavcev v jugoslovanske dopolnilne šole. Ponekod nastajajo težave zato, ker je eden od staršev tujec in ni zainteresiran za naš pouk. Dogaja se tudi, da skušajo posamezniki zmanjševati ugled naši šoli in omalovaževati naša prizadevanja; okrog sebe zbirajo somišljenike in nočejo pošiljati otrok v jugoslovansko šolo, ki ni obvezna. Kljub vsemu pa lahko rečemo, da je bilo že veliko doseženega. V zadnjem času z uspehom odpiramo tudi predšolske oddelke; oddelek odpremo, če je prijavljenih vsaj deset malčkov. Tudi za izobraževanje odraslih je veliko narejenga. To skrb prevzemajo klubi jugoslovanskih delavcev, ki s pomočjo pooblaščene organizacije v domovini urejajo vse pod vodstvom strokovnega organa pri ambasadi. BILATERALNO SODELOVANJE Razumljivo je, da problema izobraževanja otrok migrantov ne more rešiti samo ena država, ker se tu, pa čeprav v najman jši možni meri, srečujeta dva izobraževalna sistema . Potrebno je poznavanje obeh sistemov, treba je ustvarjati možnosti sodelovanja in uresničevati skupne smernice. Le tako sodelovanje lahko zagotovi kontinuiran napredek otroka, ki je v osnovnošolskem obdobju prisiljen menjati eno ali dve državi z različnima izobraževalnima sistemoma. Samo dobro bilateralno sodelovanje lahko omogoči uspešno organizacijo dopolnilnega pouka, način financiranja, angažiranja učiteljev, preskrbo z učbeniki in podobno. Najpogostejša oblika takega sodelovanja je ustanovitev mešane komisije strokovnjakov, ki rešujejo probleme , dajejo priporočila in predloge. Naša država je storila na tem področju zelo veliko. Najdalj sodeluje s Švedsko. Leta 1972 je bila pri vrhovni šolski upravi Švedske ustanovljena jugoslo-vansko-švedska delovna skupina za probleme šolanja jugoslovanskih otrok, ki se je izmenično že večkrat sestala v Jugolsaviji in na Švedskem. Na sestankih so obravnavali najaktualnejše probleme, izdelana sta bila tudi predmetnik in učni načrt — prilagojena glede na zmanjšano število ur pouka. Po načrtu kulturno-prosvet-nega sodelovanja med Jugoslavijo in ZR Nemčijo je bila leta 1974 ustanovljena mešana jugo-slovansko-nemška komisija, ki je proučila predlog za nekatere nove oblike dopolnilnega pouka; uspehi so se že pokazali. Leta 1974 je bila ustanovljena taka komisija z Avstrijo, pa tudi dogovori o ustanavljanju takih komisij s Holandijo, Dansko in Francijo so bili uspešni. Bilateralno sodelovanje pomaga izboljšati položaj šolanja jugoslovanskih otrok, je pa hkrati tudi pot do boljšega medsebojnega spoznavanja in razumevanja. UČITELJ V TUJINI Dopolnilne šole v tujini so ustvarile novo vrsto pedagoškega delavca -— učitelja dopolnilnega pouka. Pojavila se je potreba po učitelju, ki bi bil kos odgovornemu in tako zelo potrebnemu poklicu vzgojitelja v tujini. V vseh teh letih, odkar obstajajo dopolnilne šole v tujini, so učitelji občutili , da je to delo nekaj novega. Odvreči je bilo treba vse kalupe iz stare prosve-tarske prtljage. V tistih največ 130 urah v šolskem letu je treba popeljati otroka v svet materinščine, ga seznaniti z lepotami domovine, njeno zgodovino, kulturo, tradicijo in njeno dinamično resničnostjo. Učitelj v tujini bi moral biti izreden. Njegovo delo se ne konča pri pouku. Otroku mora slediti tudi pri pouku v šoli države gostiteljice, imeti mora zelo izkristaliziran občutek do države, v kateri gostuje, in biti pro-pagator prijateljstva in razumevanja med Jugoslavijo in njo. To pa pomeni, da mora imeti nenehen stik z domovino in da mora spremljati vsa dogajanja v njej, da bi bil lahko njihov prevajalec. Praksa je pokazala, da mora biti učitelj sproti seznanjen z vsemi aktualnimi dogodki in da bi bilo treba učitelje pošiljati iz domovine, jim dati posebno pripravo za njihovo poučevanje v tujini. To naj bi bilo omejeno na določeno obdobje, ki bi mu omogočilo uresničitev izobraževalnega projekta. Učitelji po dolgem bivanju v tujini izgube stik z aktualnimi problemi pouka in prakse v domovini. Sedaj sodeluje v raznih obli- kah dopolnilnega pouka približno 400 jugoslovanskih učiteljev, od tega jih je 120 poslanih ,iz Jugoslavije, drugi pa so izbrani izmed Jugoslovanov, ki so že bili v tujini. Vsi učitelji, ki poučujejo v tujini, razen v Švedski, morajo imeti soglasje jugoslovanskih prosvetnih oblasti. Imamo tri vrste učiteljev: — učitelje, poslane iz Jugoslavije — učitelje, ki so jih angažirale države gostiteljice s soglasjem jugoslovanske strani — učitelje, angažirane v državi gostiteljici brez soglasja SFRJ. Položaj učiteljev je zelo neenak. Niso rešeni problemi delavne varnosti. Potrebna bo še boljša organizacija nenehnega strokovnega izpopolnjevanja. Pokazalo se je, da so seminarji, ki potekajo vsako leto v domovini, zelo dobri in strokovni. Na mednarodnih srečanjih, posvečenih problemom migrantov, so obravnavani tudi problemi učiteljev, ki poučujejo otroke migrantov. Povsod je poudarjena pomembnost njihovega dela in potreba po ustvarjanju najustreznejših možnosti in uresničevanju dopolnilnega pouka. Treba bo torej najprej urediti problem njihovega de-lavno-pravnega statusa in jim tako omogočiti, da bodo lahko svoje odgovorno delo kar najbolje opravljali. Podatki so povzeti po referatu Vinka Zidariča, šefa Odseka za šolanje jugoslovanskih otrok v inozemstvu pri Zveznem zavodu za mednarodno znanstveno, prosvetno-kulturno in tehnično sodelovanje. MARJETA DE REGGI-KOBE, članica Sveta za prosveto pri ambasadi SFRJ Bern — Švica Z \ N Jubilej v zamejstvu 20 let slovenske gimnazije v Celovcu_________________________________________ Letos obhaja Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu pomemben jubilej: dvajseto obletnico ustanovitve. Jubilej, pomemben zato, ker je ta slovenska gimnazija morala previhariti hude viharje, da se je obdržala. Leta 1957 je izdal avstrijski prosvetni minister dr. Drimmel odlok o ustanovitvi te tedaj poskusne gimnazije. Že ob ustanovitvi so si mnogi želeli, da bi razpadla, toda gimnazija se je močno zasidrala med slovenskim koroškim življem. Leta 1957 je pomenila ustanovitev slovenske gimnazije veliko pridobitev za več kot sto dijakov, ki so imeU dotlej samo nemški učni jezik. Sprva je delalo na gimnaziji osem profesorjev samo v popoldanskem času. Leta 1963 je izročil deželni glavar VVedenig zrelostna spričevala prvim sedemnajstim dijakom — maturantom. Leta 1973 je maturiralo že 334 maturantov. Leta 1972-73 je poučevalo 30 profesorjev v 16 razredih 424 učencev. V letošnjem jubilejnem letu obiskuje gimnazijo 493 dijakov, gimnazija ima 16 razredov in 33 profesorjev. Brez dvoma pomeni Zvezna gimnazija za Slovence več kot avstrijska gimnazija s slovenskim učnim jezikom, saj bolj poglobljeno prispeva k oblikovanju narodne zavesti in krepi slovensko jezikovno korenino. Smoter Zvezne gimnazije za Slovence je, da bi se še tesneje povezala z vsemi slovenskimi organizacijami in omogočila, da bi se lahko v njej šolali tudi socialno šibkejši otroci. Ob jubileju zasluži vodstvo gimnazije iskreno pohvalo. Priznanju pa je treba dodati tudi najlepše želje za uspešen razvoj te slovenske šole tudi v prihodnosti. MIROSLAV SLANA-MIROS Simpozij v Beogradu Pred nedavnim je bil v Beogradu simpozij na temo Preventiva in rehabilitacija razvojnih motenj, ki ga je organizirala beograjska defektološka fakulteta. V plenarnem delu simpozija je imel uvodni referat prof. dr. Danilo Markovič, obravnaval pa je mesto in vlogo defektologov v procesu rehabilitacije. Sledila sta referata prof. dr. V. Stančiča: Ali je specialna psihologija mogoča in potrebna, in prof. dr. G. Zovka: Otroci z lažjimi poškodbami v osnovni šoli. O stanju zavodov za usposabljanje duševno prizadetih otrok v Sloveniji je govoril prof. Albin Podjavoršek. V glavnem pa je delo simpo- zija potekalo v tehle sekcijah: surdopedagoška, tiflopedago-ška, oligofrenopedagoška, logo-pedska, za telesno invalidnost ter sekcija za preventivo in resocializacijo vedenjskih in osebnostnih motenj. Vsaka od sekcij je imela obširen in zanimiv program predavanj, ki so obravnavala najbolj aktualna vprašanja ožjega strokovnega področja. Ob simpoziju je bila tudi razstava pomagal, učil in knjig. Referati ter drugi prispevki in sklepi simpozija bodo objavljeni in na voljo vsem, ki jih ta problematika zanima. MIHA PAJK Zavzeto o usmerjenem izobraževanju Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje Slovenije je na svoji zadnji seji pred začetkom šolskega leta obravnaval predlog začasnih učnih načrtov za usmerjeno izobraževanje pedagoških delavcev v 3. in 4. letu in z dopolnitvami sprejel skupne in posebne programe pedagogike, naravoslovne usmeritve (za predmetne učitelje), razvojne psihologije, pedagogike in predšolske pedagogike (za vzgojitelje predšolskih otrok). Poudarili so, da je treba znanje vedno povezovati s prakso in vsebino, ki je razporejena po poglavjih, dodati praktične napotke za izbor snovi. Slišali smo informacijo o predlogu programske zasnove srednjega usmerjenega izobraževanja, ki naj bi bila pobuda za jesensko sejo. Izbrali so delovno skupino strokovnega sveta in zavoda, ki bo do jeseni poskušala rešiti dileme in odločiti o skupnih programskih zasnovah. V pripravi je programska struk tura za prve poklice na začetni poti usmerjenega izobraževanja z močnim poudarkom na proi-zvodno-tehničnem področju in z drugačno razporeditvijo ur. Ker še ni nove nomenklature, so poklici razvrščeni po dosedanji nomenklaturi. Strokovnjaki so izdelali deset modelov predmetnikov in globalno programsko strukturo. V pripravi so osnutki učnih načrtov za poklice, v dogovoru z gospodarsko zbornico, s številnimi delegati iz delovnih organizacij, z 11 izobraževalnimi skupnostmi in delegati v zborih uporabnikov. V novih učnih načrtih bo torej prispevek: republiške izobraževalne skupnosti, visokošolskih TOZD,TOZD po panogah in strokovnih sodelavcev. Izhodišče za delo skupin je v skladu s programsko zasnovo komisije Izvršnega sveta in republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Gradivo že obravnavajo na vseh ravneh. Nadalje so se dogovorili za ustanovitev štirih skupin strokovnjakov, ki bodo sodelovali pri pripravi zakona o usmerjenem izobraževanju. — Skupine bodo zajele strokovnjake s Filozofske fakultete, Pedagoškega inštituta in Zavoda SRS za šolstvo. Izobraževanje odraslih bo obdelano posebej. V zavzeti razpravi so člani sveta med drugim poudarili pomen izbora ustreznih metod in pravilnega poklicnega usmerjanja. Jasno je, da si bodo pri izpeljavi začetne faze usmerjenega izobraževanja in pri reševanju kadrovskih in materialnih problemov Izobraževalna skupnost Slovenije in posebne izobraževalne skupnosti razdelile delo. Razprava je ponovno poudarila, da je treba ugotoviti kadrovske potrebe ali bolje, število kadrov, ki so na voljo in njihovo preusmerjanje. Člani so se zavzeli za to, da je treba primanjkljaj kadrov v Sloveniji načrtno reševati, zlasti za proizvodno tehnično I področje. Dogovorili se bodo o metodi dela v prehodnem obdobju, dokler ne bo izdelan in sprejet zakon o usmerjenem izobraže- j vanju. V obsežnem dnevnem redu seje so člani strokovnega sveta namenili pozornost tudi predlogu o spremembi predmetnika za osnovno šolo, sprejeli pa so tudi več predmetnikov in učnih načrtov za različne poklice. T. D. Obvestilo šolam V mesecu septembru vam bomo poslali po 1 izvod knjige VZGOJNOIZOBRAŽEVALNA FUNKCIJA ŠOLSKIH EKSKURZIJ, ki bo dobrodošel priročnik za strokovno pripravo potovanj, izletov in ekskurzij vaših šolarjev. Prosimo, da znesek din 40 nakažete po povzetju na naš žiro račun: 50100-601-16915. UREDNIŠTVO J l I l I J i i I 1 i t a D li U a i- a o h N Dopolnilni pouk med počitnicami in popravni izpit_______________ Pri pouku v višjih razredih osnovne šole in v srednjih šolah naj bi smotrno potekal tudi pro-ces vzgoje za samostojno delo in kritično razmišljanje. Če pa učenec ne'postaja vedno bolj samostojen, potem lahko trdimo, da je bil v prejšnjem vzgojnoizobraže-valnem procesu oviran v svojem normalnem razvoju. Kajti sedaj, ko naša družba že več kot desetletje omogoča ugotavljanje otrokovih sposobnosti pred vstopom v osnovno šolo. in ko je toliko raznovrstnega preverjanja sposobnosti (testiranja) razvijajočih se otrok v osnovni in srednji šoli, se ne bi smelo dogajati, da se učencu nenadoma čisto »zaustavi« — razen, če se niso pojavile Posebne razvojne motnje, ki pa bi jih morali poleg drugih ugotavljati tudi učitelji in šolske svetovalne službe. Razumljivo je, da šola ne more Poznati vseh spodbujevalnih in Zaviralnih dejavnikov, ki vplivajo tia učenčev razvoj. Vzrok za to sta odmerjen prostor in čas, veliko pa je tudi drugih omejitev. Zato se Pojavljajo pri učencih zapleti. Res je tudi, da bi šola morala sproti spoznavati otrokovo občutljivost tia različne pozitivne in negativne dejavnike, mu pomagati prek ovir in sproti vrednotiti njegov razvoj. Ponavadi rečemo, da takšno individualno delo pri 30 ali 40 učencih v razredu ni mogoče. Res je težko, vemo pa tudi, da se pri vseh učencih takšna nihanja ne Pojavijo hkrati. Podatki za evropskega normalnega otroka, kažejo, da je večja ali manjša posebna skrb za nadpoprečno nadarjeno in nadpoprečno moteno tnladino potrebna le tridesetim, največ štiridesetim odstotkom učencev. Praksa je pokazala, da se tudi °b dveh »ocenjevalnih« in dveh »opozorilnih« (orientacijskih) konferencah v šolskem letu po- javljajo posebni problemi, posebna nihanja v učnih uspehih. Ti pa ne pokažejo vselej stopnje otrokove rasti, ki poteka tudi ob negativni oceni iz posameznega predmeta. Tako marsikdaj in marsikje dobijo posamezni učenci kljub vestnemu obisku rednega pouka in dopolnilnega pouka ob koncu leta negativno oceno s perspektivo, da bodo po dopolnilnem pouku v počitnicah in uspešno opravljenem popravnem izpitu lahko napredovali v višji razred. Formalno — po zakonu o osnovni šoli je sicer vse prav, v spletu otrokove motivacije in uveljavljanja pa se nemalokrat marsikaj poruši. Katerokoli obdobje bi izbral (najbližji nam je letošnji čas dopolnilnega pouka in popravnih izpitov), bi lahko dokazoval, da so na popravnih izpitih zdrsnili tudi učenci, ki zorijo in ki so se v prejšnjem šolskem letu razvili iz otrok v dekleta in mladeniče, ki bi radi mislili s svojo glavo in se čimprej opredelili za življenjsko, poklicno delo. In morda še kdo, ki ga učitelji opredeljujemo kot preotročjega za to stopnjo šolanja. Prav temupa smo storili že ■ drugo krivico. Ocenjevalci menijo, da je treba take učence uvrstiti v mlajšo generacijo. Njihov neuspeh med šolskim letom, ponovni dopolnilni pouk, ki je zagrenil ne samo počitnice učencev, marveč tudi počitnice njihovih staršev, padec na popravnem izpitu in s tem doživetje ponovne nesposobnosti (vprašal bi se le-koga) ter še nalepka »ponavljalec« v naslednjem šolskem letu, vse to prav gotovo ne deluje spodbudno. Tudi učitelji smo prepričani, da doživi vsak mlad človek prej ali slej neuspeh, ki naj bi mu bil v poduk. Odrasli se izgovarjamo: iz napak se učimo. Sodim, da se morda res kaj naučimo iz prve ali Tekmovanje za najboljši kulturni razred in posameznike Tekmovanja imajo za učence veliko privlačnost in vzgojnoizo-braževalno vrednost. Bralna značka, Vesela šola, Vegova priznanja ipd. so pritegnili že celo vojsko tekmovalcev. Na nekaterih šolah izvajajo šolske skupnosti tudi tekmovanja za najboljši razred v disciplini in učnem uspehu, šolska športna društva pa razglašajo najboljše razrede v športnih panogah na šoli. ko se nam je pred dvema letoma na slavističnem zborovanju v Postojni predstavila s programom kulturno najuspešnejša razredna skupnost gimnazije, sem začela razmišljati, kako bi tudi na osnovne šole uvedli podobno tekmovanje. Na obeh šolah v hrastniški občini namreč že več let uspešno delujeta kulturni društvi Mladost, ki zajemata pevske zbore, literarni krožek, likovnike itd. Vseh dejavnosti na kulturnem področju je sedaj 18. Odločili smo se za sistem točkovanja. Zajeli smo tudi vse tiste aktivnosti, ki niso v kulturnem društvu Mladost: knjižnica, bralna značka, gledališki abonma, dejavnosti v krajevni skupnosti ... _ Točkovanje pri vsakem krožku vsebuje v glavnem dva elementa: — redno obiskovanje — uspehi, ki jih dosegajo (objavljeni prispevki, nastopi,...) Dejavnosti, ki niso »cvetele« smo bolj stimulirali (razredni časopisi, samostojni nastopi razredne skupnosti...) Prvi osnutek smo dali v razpravo učencem. Imeli so tehtne Pripombe in dopolnitve. Živo razpravljanje je dokazovalo, da So ga sprejeli za svojega. Dopolnjeni pravilnik smo izdali kot posebno prilogo šolskega časopisa IZRAZI. Ker pa se porajajo vedno nova vpraša-nja in problemi, lahko vsak sodeluje s pismenimi pripombami, ki jih bo posebna komisi- ja, sestavljena iz delegatov razredne skupnosti in mentorjev, proučila in upoštevala za naslednje tekmovalno obdobje. Vsaka razredna skupnost je izvolila tudi komisijo, ki bo zbrala točke vseh posameznikov, potrjene s podpisi mentorjev. Zbrali bodo tudi točke, ki si jih je pridobila posamezna razredna skupnost. Točke posameznikov in razredne skupnosti bodo sešteli, delili s številom učencev in tako dobili dosežene točke za svoj razred. Po številu točk posameznikov bomo ugotovili tudi najaktivnejšo učenko in učenca na kulturnem področju. Prvega razreda še nismo vključili v tekmovanje. Prvake bomo razglasili posebej na razredni in predmetni stopnji. Seveda pa si bo vrstni red doseženih točk uredil tudi vsak razred posebej. Razredne skupnosti bodo morale razmišljati, kam in kako vključiti tiste, ki so si pridobili najmanj točk. In kakšni so uspehi tega tekmovanja? Navedla jih bom le nekaj: — Ker točkujemo tudi rednost pri obiskovanju krožkov, se je le-ta izboljšala. — Učenci si bolj prizadevajo za uspehe v javnosti, ker si pridobijo več točk. — Razmahnile so se samostojne prireditve. Učenci sestavljajo recitale in z njimi nastopajo pri uri slovenskega jezika ali na razrednem sestanku. Vodijo tudi krajše nastope v krajevni skupnosti. — Čez noč nastajajo uredniški odbori razrednih glasil s pestrimi rubrikami, naslovnimi stranmi in imeni: Klopotci, Žarki, Iskrice, Zrnje, 19 mladih, Informatko, Izrazi najmlajših itd. Morali pa bomo paziti, da ne bi pretiravali v kvantiteti na posameznih področjih kulturne dejavnosti in pozabili na kakovost. FANČI MOLJK še druge napake, če pa se te kar vrstijo, postanemo apatični.^ Od takšnih ljudi pa ni veliko koristi. Mlademu človeku je prvi neuspeh največja kazen. Zato je dolžnost odraslih, da mu pomagajo odkriti napake in ga navajajo na uspešno delo. Učenec, ki je redno obiskoval pouk in opravljal naloge tudi v počitniškem času, pa doživi ob neuspešnem popravnem izpitu dvojni udarec. Prvega za trud, da bi v izjemnem času popravil morebitno malomarnost, drugega pa za poizkus, ko se je po dopolnilnem pouku želel znova uveljaviti na popravnem izpitu. To je pa že dokaj resna zadeva. Izpraševalec in morda še kak član komisije gubajo čelo — kot dokončni sodniki. »Preotročji« se ob tem običajno spomni svojega očeta, ki se je ob njegovem neuspehu prav tako namrščil. Zato velikokrat vztrepeče in odneha. Nekateri pravijo, da za mladega človeka izguba enega leta ne pomeni nič. To pa seveda ni res. In še koliko pomeni! Najhuje je, da se mora mlad človek za spodrsljaj pri enem predmetu pokoriti vse šolsko leto, ob mnogih zbadljivih pripombah vrstnikov in marsikdaj ob nespodbudnih opazkah učiteljev. Če pomislimo na to, da je imel učenec težave pri kakem predmetu že med šolskim letom in da je že takrat obiskoval dopolnilni pouk, moramo domnevati, da se učitelji niso mogli ah niso hoteli poglobiti v njegove težave. Smoter dopolnilnega pouka pa je prav v tem, da neuspešnemu učencu pomaga prek vrzeli, zavor itd. — ne glede na to, ali je bila negativna ocena posledica njegove lenobe, izrazne nemoči, trenutnih družinskih razmer ali celo šokov. Če dopolnilni pouk ne more vsakemu učencu (saj teh je vendar veliko manj kot je bilo »uspešni-kov« v razredu) odkriti hib, težav in pokazati rešitev, potem tak pouk sploh ni potreben. Učencu bi mora! omogočiti, da okrepi zaupanje v svoje moči, svojo samozavest in jo pozneje na popravnem izpitu potrdi — kot rezultat svojih in učiteljevih naporov. Zato naj ima učitelj, ki je učenca v šolskem letu negativno ocenil, tudi dopolnilni pouk in naj preverja uspehe na popravnem izpitu. Le če ravnamo tako, sta pouk in vzgoja (ki pa je je tudi. pri dopolnilnem pouku premalo) iskanje, odkrivanje in odpravljanje vzrokov za prejšnji neuspeh ter zmaga ali dokončni poraz učenca. Popravni izpit naj bo tudi dokaz upravičenosti dodatnega dela in potrditev učiteljeve sposobnosti, da je z dopolnilnim poukom dosegel uspehe. Na njem sodelujeta oba dejavnika v vzgoj-noizobraževalnem procesu: učenec in učitelj, zato morata oba občutiti uspeh kot zmago, neuspeh pa kot poraz. IVAN BERCE Filmsko gledališče in pionirski kino Ne zamudimo priložnosti Reforma osnovnega šolstva je zenačila pomembnost nekaterih predmetnih področij, ki so bila io tedaj nekako zapostavljena, slo je za tehnično, likovno, telesno, gospodinjsko in glasbeno /zgojo. Sedaj so se ti predmeti že povsem uveljavili in čudno se iam zdi, da smo jim tako pozno pdmerili ustrezno mesto v vzgoj-poizobraževalnem procesu. Po-Joben ali natančneje precej slabši položaj ima filmska vzgoja, spet zato, ker se premalo zavedamo njene pomembnosti. Res, da je filmska vzgoja dobila družbeno potrditev in priznanje, ko je bila leta 1973 uradno uvrščena v učne načrte kot del pouka slovenskega jezika, vsi pa vemo, da v praksi še ni prav zaživela. V Celju je prizadevanje za tovrstno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij že kar tradicionalno. Filmska vzgoja poteka v obliki filmskega gledališča za mladino in pionirskega kina na dveh stopnjah. Temeljni namen take organizacije je, da si mladi skupaj ogledajo film, po predstavi pa se o njem pogovorijo. Vse drugo mora biti podrejeno temu temeljnemu smotru. To pomeni dobro organizacijo pouka ali čas predstave ob spremstvu učiteljev, kulturno vedenje v kinema- tografski dvorani in organiziran pogovor z učenci. Kakorkoli so že filmi izbrani, v tem primeru jih izbirajo filmski mentorji na svojih sestankih. Vsak film obravnava kako plat življenja in daje tako bogate možnosti za pogovor. Različnost filmske tematike pa tudi sama kultura vedenja ljudi v skupini v kinematografu dajeta veliko možnosti za sodobno vzgojo. Zato se motijo tisti, ki menijo, da je za mladino filmsko gledališče in pionirski kino škoda časa. In tudi to ni res, da filmi s sodobno socialno tematiko niso za mladino, češ, da prikazujejo predvsem temne plati življenja v nekaterih družbenih okoljih. Toda, če vzgajamo za življenje, se od njega ne smemo ograjevati. Seveda spremlja tako obliko filmske vzgoje še veliko težav — skoraj vse pa je mogoče premagati. Da je tp res, potrjuje zgled Osnovne šole 1. celjske čete v Celju. Učenci te šole se že od začetka šolanja privajajo na tako gledanje filmov, v kinematografu pa je njihovo vedenje na zavidanja vredni kulturni ravni, kakršne nismo vajeni niti pri odraslih gledalcih. Vsekakor: dosežek prizadevanj učiteljev te šole in zgled, ki ga je vredno posnemati. MAJDA UMNIK ; ; i i i j t i i i i i t 1 ! i i ) 5 j h V umetniškem paviljonu v Zagrebu so bili do začetka letošnjega septembra v gosteh umetniki naivci iz tistih držav, ki so se prijavile po Programu o kulturnem sodelovanju, razstava NAIVI 77 pa je tako podala soliden vpogled v sedanje mednarodno dogajanje na področju tovrstne umetnosti. Priznati je treba, da je bila še pred nekaj desetletji naivna umetnost področje posameznih poznavalcev, saj ji ponekod sploh niso hoteli priznati umetniške veljave. In če so se pogledi na naivno umetnost spremenili, ima prav gotovo veliko zaslug za to tudi razvoj jugoslovanske naive. Med prvimi in najboljšimi je bila Hlebinska šola. V zadnjem desetletju pa se je naivna umetnost pri nas in po svetu bogato razcvetela. Eden od vzrokov za to je tudi potreba preprostega človeka, da se, čeprav nešolan na tem področju, spontano likovno izrazi, tako kot zmore s svojega vsebinskega in formalnega vidika. Tudi odpor proti dolgo vladajoči abstraktni umetnosti ali nasploh »visoki« umetnosti je pospešil figuraliko, prav naiva pa je najbolj očitno nasprotje brezpredmetnega slikarstva. NAIVA 77 pa daje še posebno priložnost: soočiti je mogoče domačo naivno umetnost, kot se kaže v jugoslovanskem prostoru, in dosežke v-svetovnem merilu. Ob trezni presoji lahko ugotovimo, da je prikazala zagrebška razstava sicer lep delež te umetnosti, nikakor pa ne toliko slik in kipov, da bi to napolnilo vse bistveno —tisto, kar bi bilo treba upoštevati od naive petih celin. Jugoslovanski narodi imajo pri tej razstavi bogat delež, likovno zanimiv, povečini navezan na kmečko okolje. Lahko trdimo, da naša naiva po kakovosti ne zaostaja za tovrstnimi deli drugih narodov, celo več: ponekod in s posamezniki tudi vidno prednjači. Zagreb ni bil letos prvič gostitelj mednarodne razstave naivne umetnosti. Lahko pa rečemo, da je letošnja razstava omogočila soliden prerez tistega, kar se je porajalo kot -značilnost naive sedemnajstih držav (brez Jugoslavije) v sedanjem času. Prireditelji so zbrali poleg Tunizije in Japonske le evropske naivce, v glavnem predstavnike srednje generacije, pri drugih pa je več mlajših umetnikov kot starejših. Poleg tega, da večina razstavljenih del slikarsko ustreza naivi, pa je treba upoštevati še tisti, ne tako majhen delež naivcev, ki kažejo drugačne težnje in jim je pogosto mogoče določiti drugačne pobude, vplive, vse od abstrakcije-(!) (Raima Reinikainen, Finska, pa do nadrealizma (F. Hall). Za marsikoga, tudi za umetnostnega strokovnjaka, je kajpak tako povezujoča vplivnost pri naivi dvomljiva, utegnili bi pomisliti na amaterizem, ki je oplojen s konkretnimi vplivi te ali one smeri. Vsekakor pa je to vprašanje, ki ga ni možno obiti, čeprav se za silo zadovoljimo s pojasnilom o prevladujoči tipiki naivnega izražanja, kjer vplivnih dejavnikov ni mo- Robert Mothenvell (ZDA) »Kretnja«, 1976, barvna akvatinta Delo je razstavljeno na 12. bienalu grafike, ki so ga zaradi izjemnega zanimanja podaljšali do 18. septembra goče izbrisati. Na razstavi so bile močno zastopane Avstrija, Nizozemska, Madžarska, Poljska, Švedska in Švica. Razlike so vidne ne le v vse-binsko-formalnem pogledu, ampak tudi glede na eksistenčne preoku-pacije posameznega umetnika. Tako npr. ohranjajo vso klasiko naive ne glede na podeželske ali mestne motive S. L. Kratohwil iz Avstrije, Bernardo Pasotti iz Italije, Jozsef Csimin iz Madžarske, Stanislaw Dela iz Poljske, Petru Mihut iz Romunije in še kdo. Dekorativni element je pri posameznikih izrazit in nikakor obrobnega značaja, npr. pri Erichu Gramsu iz ZRN, začuda pa ne pri Tunizijcu Baghdadiju Chinterju, kjer bi dekorativnost pričakovali in ima v fabulativni zasnovi celo »balončke« stripa. Ponekod se gibljejo motivi od čiste fantazije, mitologije, pa do naivne nadrealistične obdelave, npr. pri Poljakih Eugeniuszu Baku in Teofilu Osiepki, še posebno nadrealno učinkuje Anglež Fergus Hall. Ob tolikšni razširjenosti naive doma in na tujem je spričo nasičenosti začelo upadati zanimanje za naivno umetnost. To pomeni, da bo le konkurenčna prečiščenost ohranjala vredna dela, kajti očitno je, da je tako pri nas kot na tujem marsikaj pri naivi postalo konjunkturno, modno za slikarja in odjemalca, celo stereotipno. Ob zagrebški razstavi Pa nehote pomislimo, ali je običajna kodifikacija vsebine in stila naive še vzdržna ali pa jo bo treba dopolniti z novim vedenjem. IGOR GEDRIH Koroški akademski oktet, ki je v svojem 20-letnem smotrnem delu opravljal veliko kulturno in kulturno politično poslanstvo ob meji, bi moral slaviti svojo 20-letnico že lani, saj je bil ustanovljen leta 1956, zaradi nekaterih ovir pa so se člani okleta/>dločili, da bodo proslavili ta jubilej letos. Njihovo praznovanje se je podaljšalo kar na več mesecev, saj so proslavljali jubilej s številnimi koncerti po Sloveniji in med za-•rnejci. V svojem uspešnem 2 0-letnem delovanju — ves ta čas ga je vodil Ciril Krpač —je Koroški akademski oktet pel po različnih celinah sveta. In •povsod je požel priznanja in pohvale. Praznični koncerti so potekali poleti pa vse do jeseni ob srečanju pod naslovom Od Pliberka do Traberka. Jubilanti so pripravili posebne koncertne programe za nastope med koroškimi zamejci in tudi v Celovcu. Častnemu odboru za proslavo obletnice predseduje tovariš Mitja Ribičič, organizacijski odbor pa je pripravil osrednjo proslavo ob 20-letnici delovanja Koroškega akademskega okteta sredi letošnjih počitnic v Slovenj Gradcu. Pripravljena je tudi jubilejna plošča s slovenskimi pesmimi. Ta bo, s prejšnjima ploščama, sestavljala trilogijo najboljših pevskih dosežkov tega okteta. Grafično opremo plošče dopolnjuje reprodukcija slike iz cikla o Uršlji gori akademskega slikarja Karla Pečka. MIROSLA V SLANA-MIROS Bogata kulturna srečanja v Ptuju Tudi namen letošnjih petih kulturnih srečanj v Ptuju, ki so se začela 4. avgusta, je približati kulturo čim širšim krogom, zlasti podeželju. Letošnja ptujska srečanja imajo mednarodni pečat. Taka so postala po zaslugi ptujske kulturne skupnosti in pokrajinskega muzeja, ki sta organizirala to peto srečanje pod pokroviteljstvom podružnične mariborske kreditne banke v Ptuju. Peta ptujska kulturna srečanja, na katerih sodelujejo gostje iz tujih držav in iz domačih republik, so se začela z odprtjem retrospektivne razstave del pokojnega likovnega pedagoga Janeza Meža na. Več kot 200 razstavljenih eksponatov priča o izredni likovni nadarjenosti tega ustvarjalca. Na slovesnosti ob začetku srečanj so se predstavili člani folklorne skupine Kolo iz Beograda, 15. avgusta je nastopil operni ansambel iz ZDA s Težavami iz Ta-gitija, 17. avgusta pa grški ansambel Medenic Chorodrama s tremi kratkimi grškimi dramami, 25. avgusta je bil v dvorani glasbene šole večer partizanskih pesmi. Nastopili so: pianistka Zdenka Lukec, sopranistka Vanda Gerlovič, tenorist Rudolf Franci in baritonist Marce! Osta-ševski. Naslednji dan je bil deveti Barva je beseda festival domače zabavne glasbe, na katerem se je predstavilo petindvajset ansamblov. V prvih septembrskih dneh smo poslušali Avtostop Milene Zupančičeve in Borisa Cavazze in občudovali folklorno skupino iz Donje Du-brave z nastopom v domu krajanov v Cirkovcih na Dravskem polju. 9. septembnra bo nastopil duo Pahor-Slana s koncertom za čembalo in flavto v ptujski glasbeni šoli, 15. septembra pa bo tradicionalna slikarska kolonija na Borlu. V petek, 16. septembra si bodo občani lahko ogledali satirični kabaret Metla, 17. septembra pa Državnega lopova v izvedbi zagrebškega satiričnega gledališča Jazavac. Za konec se bodo 23. septembra predstavili domači amaterski gledališčniki z Veliko ljubeznijo, 27. bo literarni večer domačih literatov, 30. pa bo v kulturnem domu v Grajeni sklepna slovesnost petih kulturnih srečanj 5 folklorno skupino Ivo Miklavc iz Varaždina. V razstavnem paviljonu Dušan Kveder bo v času srečanj odprta razstava del lanskih udeležencev slikarske kolonije. Obiskovalci se bodo lahko seznanili z uspehi ptujskih arheoloških izkopanin, predviden pa je tudi-posvet o vlogi Ptuja v slovenski kulturi. MIROSLA V SLANA-MIROS Likovni svet nas spremlja od zgodnjega otroštva. Že od takrat, ko se otrok zateka k likovnemu izrazu, da bi izpovedal svoja najintimnejša čustva, ki jih ne more ali noče izraziti z besedami. Zaupa jih z vso svojo iskrenostjo papirju, tlaku ali zidu — z linijo ali barvo. Barva je njegova beseda. Otrok se aktivno odziva na konkreten svet, na vsakdanje življenje. V njegovih izdelkih lahko preberemo njegov odnos do okolja, njegovo tesno povezavo z naravo, vpliv okolja na otrokovo doživljanje in domišljijo. Pokaže nam svoj odnos do soljudi in do dogodkov v svetu. S pomočjo mentorjev v šoli in zunaj nje raste otrokovo obvladovanje različnih vrst likovne tehnike, hkrati rasteta njegovo notranje bogastvo in estetski smisel. Pri likovni vzgoji se otroci navajajo k vztrajnemu delu, razvijajo svojo ustvarjalnost in širijo svojo likovno kulturo. Taki otroci se kasneje razvijejo v skladne, bogate osebnosti z razvitimi kulturnimi navadami in potrebami. Nekaterim postane likovno ustvarjanje edini možni način življenja. Odrasel človek, ki je v življenju spremljal likovne razstave in doživljal to zvrst umetnosti kot užitek, kot dopolnitev svoje notranjosti, bo našel v likovnih delih mojstrov svoje misli, svoja hotenja, upe in dvome, nenehno iskanje resnice. V današnjem času, ko poudar- jamo geslo — kulturo delovnemu človeku, postaja vse tesnejša vez med nami in likovno umetnostjo. Dokaz za to so prizadevanja, ki tudi v vročem poletju niso zamrla. V tem času so se namreč zvrstile številne razstave likovnih umetnikov, ki so privabile širok krog obiskovalcev. Nekak uvod v počitniški čas je bila razstava otroških slikarskih in grafičnih del likovnega oddelka Pionirskega doma, ki sta jo pripravila vodja slikarskega ateljeja Lado Pengov in vodja grafičnega ateljeja Drago Hrvac-ki. V Kranju smo si lahko ogledali: razstavo slik s partizansko tematiko akademskega slikarja Ive Šubica, pregled tridesetletne ustvarjalnosti v črno-beli fotografiji Janka Skerlepa, fotografije Oskarja Dolenca, tretjo razstavo del likovnih skupin Slovenije in del likovnikov iz pobratenega mesta Rivolija. V Radovljici se je predstavil s svojimi deli akademski slikar France Godec, izrazit krajinar na razstavi pod skupnim naslovom Letni časi, v Novem mestu in Ljubljani smo se seznanjali z deli akademskih slikarjev Franca Curka in Sama Kovača, v Kranju sta razstavljala slikarja Marin Berovič in Viljem Jakopin, v Radovljici smo občudovali razstavo umetno kovaških izdelkov Uka Krope, pa tudi drugod po Sloveniji so bile številne likovne razstave. T. D. Iz likovnega sveta Utrinki z 12. mednarodnega grafičnega bienala Morda še kdo, ki je nameraval obiskati to veliko razstavo, odprto v ljubljanski Moderni galeriji do 18. septembra, še do danes ni mogel odločiti. Vsekakor zahteva srečanje s tolikimi raznoterimi av-tor ji mnogo več časa ter duševnega in telesnega napora, kot bi ga zahtevali enako obsežna razstava enega samega mojstra. Terja nenehno preklapljanje iz enega v drugi duhovni svet, saj si avtorji niso različni samo po narodnosti, temveč tudi po življenjskih interesnih področjih, likovnem in svetovnem nazoru, slogu in tehniki ter še po čem. V pletežu tako raznolikih optičnih senzacij si lahko le polagoma ustvarimo sodbo o celoti. Potreben je že sistem ogledovanja. Najprej gledamo vse, beremo tudi podatke in se navadno ne utegnemo dolgo zadrževati pri enem delu, da pridemo do konca. Potem se vračamo, istikrat ali kdaj pozneje; izpuščamo eksponate, ki nam nič ne povedo, ker z njimi ali nimamo nič skupnega, ali ne razumemo njihove govorice, ali ker čisto objektivno nimajo kaj povedati. Največ se navadno zadržujemo pri delih, ki prispevajo našemu dosedanjemu življenjskemu izkustvu. Čutimo, da postajamo trdnejši in bogatejši. Ponovno bi se želeli srečati z deli takih avtorjev na prihodnjih bienalih, kot si želimo srečanja s človekom, s katerim smo se nekoč prav dobro pogovorili; radovedni smo, kako je rešil začete probleme in kako se je odzival na nova dogajanja. Med deli, ki lahko govore mnogim s svojim čitljivim in prepričljivim podajanjem ter z obče človeško, vedno sodobno vsebino, so gotovo grafični listi nagrajenega urugvajskega umetnika starejše generacije Luisa Solarija. Vse njegove podobe nosijo nepretenciozne naslove »Kompozicija«. Tu reproducirana predstavlja glavo fantastične orjaške živali, ki pa s svojimi prevezanimi usti deluje obenem tragično nemočno. Daje vtis, kot da se pomika skozi prostor. Izpolnjujejo prizor, kjer nastopajo osebe z živalskimi glavami, upodobljene tako duhovito in sugestivno, da se nam zde povsem naravne. Prizor je čaščenje osebe, ki sedi spredaj. Umetnikov odnos do dogajanja je delno kritičen', še bolj pa prizanesljivo dobrohoten, saj prikaz v celoti učinkuje kot ljudska pravljica. Leteči trobentač nas spominja na angele pri raznih upodobitvah Kristusovega rojstva ali na poetične Chagallove spomine na domovino ter njegove ljubezenske scene; zdaleč pa se ob tem delu tudi lahko spomnimo na sočno-jedko jedkanico kritičnega Francisca Goye, kjer opica brenka sedečemu oslu, pričujoči pa odobravajoče ploskajo. Vendar je v Solarijevi grafiki več liubezni kot kritičnega obsoianja. Kakor je Luis Solari očividno zrela umetniška osebnost, tako je dovršen tudi v načinu izražanja, vešč v risbi in tehniki. Ponatisnjena grafika je v tehničnem pogledu kombinacija suhe igle in mezzotinte. Suha igla je najbolj neposredna tehnika globokega tiska. V kovina-sto cinkovo ali bakreno ploščo ustvarjalec gravira podobo z jekleno iglo. Čim močneje pritisne, tem globlja in širša je potem črta. Ob njej ostajajo še pričvrščeni opilki z iglo odstranjene kovine. Ko pri tiskanju vtremo barvo v globino in jo zbrišemo s površine, ti opilki zadržijo nekaj barve, ki daje vsaki črti mehak soj. Glavna značilnost suhe igle je torej v tem, da so njene linije sočne, mehke; podobne so Reprodukcija iz kataloga str. 396:LUIS SOLARI: »KOMPOZICIJA«, suha igla in mezzotinta črtam, ki jih potegnemo s peresom po pivniku. —S suho iglo se radi izražajo grafiki impulzivne narave, ki ne ljubijo dolgotrajnih kemičnih postopkov (Picasso, mladi Jakac in Pilon); dostikrat pa rabi ta tehnika za izpopolnitev že dokončane jedkanice (Rembrandt). Reproducirana Solarijeva grafika ni samo črtna, temveč ima tudi svetlejše in temnejše ploskve. Te so izdelane v tehniki mezzotinte, ki je redko uporabljana in težka tehnika globokega tiska; poteka kakor suha igla brez kemičnih procesov. Površina plošče se z drobno zobatim rezilom v obliki loka v vseh smereh različno globoko narezlja. Če v tako pripravljeno ploščo vtremo barvo, jo zbrišemo s površine in odtisnemo na papir, dobimo zares globoko, žametno temino, saj je barva zaradi različno globokih zarez v več smereh izrazito plastična. Tako smo torej dosegli najtemnejši ton, svetlejše pa dobimo s primernim poliranjem narezljane plošče, pri čemer uporabljamo kovinsko strgalo, polirno jeklo, vodobrusni papir, polirno oglje in sploh gladčila, ki jih premoremo. Mezzotinta zahteva mnogo napora in vztrajnosti, zato ni naključje, da so največji mojstri v tej tehniki prav potrpežljivi Japonci. Kakor suha igla pa je tudi ta tehnika zelo občutljiva za tisk; z ene plošče dobimo prav malo sočnih odtisov. Obstaja možnost, da ploščo matrico osvežimo Z dodatnim rezljanjem, kakor tudi lahko poglobimo že izrabljene črte suhe igle. TINCA STEGOVEC IZBER ITeMedNoVIM I KlMJIGAM I Mitja Mejak Portreti CANKARJEVA ZALOŽBA, ZBRAL, UREDIL IN SPREMNO BESEDO NAPISAL FRANCE VURNIK Literarni eseji, ki jih je izdala Cankarjeva založba, zbral, uredil in spremno besedo napisal France Vurnik, zajemajo obdobje 1926—1975, literarne kritike pa poznamo iz dveh zbornikov, ki sta izšla 1961 in 1966. Mitja Mejak je mnoga literarna besedila priredil za radio in televizijo. Sredi neumornega snovanja ga je ohromila zahrbtna bolezen. Ni nam bil znan samo kot novinar, kritik, esejist, pač pa predvsem kot dolgoletni urednik literarne revije Sodobnost. V Paternujevi zgodovini slovenskega slovstva so pregledno razloženi postopki in metode, etična in kritična izhodišča, metodologija ter svetovni nazor, ki sta vodila Mejaka pri njegovem ustvarjanju. Pripadal je generaciji, ki je šele po vojni, zrela in prekaljena, razmahnila svoje polne moči. Literarno-kritični pristop Mitje Mejaka je po mnenju nekaterih kritikov temeljil na intimizmu, sozlitju s svetom in umetnino. V zapisu o Šmitovi liriki nam spregovori: » Vojna je zasejala nemir in disharmonijo, povojni čas je sicer povrnil mir, nikoli več pa občutka harmonične uglašenosti s svetom in samim seboj,... groza pred uničenjem sveta, slutnja o temni prihodnosti, razpetost med iluzijo in realnostjo, razpadanje moralnih vrednot, osebna razočaranja, duhovna muka v svetu, ki je izgubil vero, log:ko in smisel za urejeno btumje...« Harmonija ustvarjalnega ::::s::.iš:.\, jc bila vizija, ki ji je Mejak posvetil jedro ustvarjalnih let. V dobi, ki je pričujoča, se porajajo nove literarno-teoretične teorije, generacije, ki jih je zajela vojna vihra, so se za vrednote klasičnega humanizma borile v imenu polnega, čistega in urejenega sveta. Mejak je vsekakor predstavljal eno osrednjih osebnosti tega obdobja. S svojo pronicljivo humanostjo je vzgajal mnoge sodelavce v reviji Sodobnost, ti letniki dihajo njegovega duha. Pričujoča knjiga je pomemben mejnik v razvoju slovenske literarne kritike. CI Ivo Svetina Dissertationes, 1. delf ekonomija emblemov 1975-1977 Zbirka 100 romanov Na tiskovni konferenci Cankarjeve založbe smo zvedeli zanimive podatke: izšlo je 144 zvezkov v 1,871.800 izvodih. Naročnikov je bilo v začetku okrog 25.000. Posebno veliko je bilo srednješolcev in študentov. Prav ti so ob koncu tudi izrekli priznanje: spremne besede k romanom so pogosto prerasle v prave študije, ki so pisce prikazale vključene v njihovo domačo literaturo; prav tako pa tudi pomen te literature za širšo kulturno stvarnost in za nas. Študirajoča mladina bi celo želela, da bi študije izšle v posebni knjigi. Zbirka je zajemala iz francoskega romanopisja, angleškega, ameriškega, ruskega, nemškega in avstrijskega, skandinavskega, poljskega, grškega, latinsko-ameriškega, italijanskega, klasično japonskega in indijskega literarnega sveta. Posebna vrednost je odbiranje starejših pa T oni Roggeri: Mati z malim Harlekinom—z razstave naivne umetnosti v Zagrebu Pred seboj imam pesniško zbirko (izdala jo je Cankarjeva založba), —-ki prinaša in žari neke vrste pijanost. Seveda je to pijanost višje vrste in vanjo tem lažepronikaš, čim dlje si živel tisto nujnost, ki jo je živel avtor do trenutka, ko je nesel rokopis v tiskarno. Že v preludiju nas avtor popelje v organizem, nabit z žarčenjem, močjo, utripi. Pokloni se magiji pisave kot sredstvu za sporazumevanje: »Iz plitkih pisavinih sledi, svežih kot bosonogi ples rosne gazele, seva najvišja energija; najstrmejša in najgladkejša stena se dviga iz njenih sledi; stena, na kateri se dokončno ustavijo naše oči v svatbenem letu.« Ivo Svetina črpa iz vzhodnjaškega izročila, niso mu tuji Hafis, helenistične in starogrške prvine, ki jih opljusnejo arabske klinopisne pisave; gre do samega nastanka pisave, semiotike, poigra se s semantiko in je ves poln in nabit. Ena od prvin je zavzeta resnobnost, ki je v njegovih prejšnjih delih ni toliko opaziti. Prevrela spoznanja podaja v jeziku, ki je označljiv: misli so izražene v stavkih, notranji ritem je podan v dolgem verzu in spominja na Homerjeve epe: O čem naj ti spregovorim to noč, ko boš vzeta v zrak (ti južna snov, spajajoča se z mlekom device) in se boš pomešala med modre račke zvezd... Kompozicija je premišljena: v osmih delih, ki so vklenjeni med Predgovor in Zagovor, se radost nad odkrivanjem čiste, sveže, nove besede, prepleta z ljubeznijo (MIA). V sodobni slovenski poeziji po šestdesetih letih še nisem zasledil polnejšega in ubranejšega cikla! Pisanje je Svetini magija, sveto opravilo, v skrivne dvorane pomenov vstopa kot pošten, iskriv in razgledan bojevnik, ki je sposoben ujeti vse nianse, in poodmeve spremeniti v trajanje. Kdor ne čuti magije besede, ta v njegovih pesmih ne bo našel zanosa:».. .razprta velika vrata, ki vodijo skoz abecedo, skoz labirint slovnice, skoz sintakso in debele slovarje, odprla velika vrata , ki vodijo na ono drugo stran.« Brezmejni prostor govora, kjer je vse mogoče (ne le nesporazum!) se odpre avtorju in bralcu s silovito prvinskostjo. Zbirka je vsekakor avtorjev zenit. Motijo nekatere preobložene sen-tence, ponekod pleonazmi in sintagme, ki kopičijo zgodovino, da bi bila sedanjost razvidnejša. Svojevrstnost Svetinovega sveta pa nas poboža s presenečenjem. IVAN CIMERMAN Vlad mr Koch F. V. Mumau Jugoslovanska Kinoteka v Ljubljani je natisnila monografsko študijo Vladimira Kocha o enem največjih režiserjev nemškega nemega filma Friedrichu Wilhelmu Murnautu. Pri nas docela neznani režiser je v zgodovini filma pomembno ime, za nemško filmsko umetnost pa verjetno nepogrešljivo. F. W. Murnaua so sorazmerno pozno odkrili, čeprav so daleč nazaj z uspehom predvajali »Fausta« in več njegovih drugih filmov. Kljub temu, da so v Nemčiji in Franciji v novejšem času natisnili nekaj pomembnih analiz filmskega dela Murnaua, pa nemške monografije do danes ne poznamo. Tako je opravil Vladimir Koch nelahko nalogo in združil vse znano v monografsko zaokroženo podobo. Upošteval je nekatere primerjalne vidike, npr. ekspresionizem, vpliv Maxa Reihardta ipd. Skoda da ob koncu ni povzel poglavitnih estetskih in kritičnih spoznanj v kratko avtorsko dognanje. Za bralca bodo mikavni prevedeni zapisi Murnaua. Ob koncu je W. Koch navedel filmografijo in bibliografijo. Skrbno pripravjena študija je dopolnjena s fotografskim gradivom iz filmov. Če k temu dodamo spoznanje, da so na Slovenskem knjige s filmsko tematiko kar izjemen pojav, je tembolj razveseljivo, da namerava ljubljanska Kinoteka načrtno izdajati obsežnejša filmološka dela. 1. G. tudi najsodobnejših del. Merilo je bila literarna vrednost. S pomočjo zbirke 100 romanov smo Slovenci pogledali v življenje te literarne zvrsti in se z njo tudi obogatili. Več kot 70 del je bilo prvič prevedenih v slovenščino; prevajalo je 50 sodelavcev, eseje pa je pisalo 34 komparativistov. V tem je druga velika vrednost zbirke: spodbudila je mnogo mladih, sposobnih ljudi, da so poglabljali svoje znanje in ga posredovali bralcem. Vodilna trojica so bili profesorji: dr. Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec in Janko Kos. Od začetka do zdaj je ostalo 6.300 zvestih naročnikov, kar je za naše razmere lepo število. Gotovo je tudi zmerna cena pripomogla, da so si lahko ljudje oskrbeli tako dragoceno zbirko. Precej ljudi pa je naročalo knjige prav zaradi spremnih esejev. Znano je, da v svetu kot pri nas zavzema beletristika vse manjši odstotek; poljudnoznanstvene knjige in znanost pa pridobivajo. V teh romanih je bilo domiselno združeno leposlovno delo z znanstveno opremljenostjo. In kaj zdaj? Cankarjeva založba bo do jeseni ponatisnila 10 najbolj iskanih romanov v 15 zvezkih. Računajo, da bo te imela res vsaka slovenska javna in prh (itiut knjižnica. Seveda tudi šohke knjižnice. Sicer je po 13 letih (toliko časa je 100 romanov izhajalo) založba pred dilemo glede nove zasnove. Upoštevala bo želje bralcev (saj so to kupci knjig), sočasno pa poskušala dati slovenskemu narodu najpotrebnejše in najboljše na literarnem področju po dostopnih cenah. N. MAURER Troje domačii del in prevod pri DZS Državna založba Slovenije je 8. junija priredila tiskovno konferenco in predstavila troje slovenskih novitet ter prevod iz nemščine. Med tremi domačimi leposlovnimi deli je pesniška le zbirka Milana Jesiha »Kobalt«, z zelo uspešno opremo Matjaža Vipotnika in naslovno fotografijo Igorja Antiča. Poudariti je treba, da kaže Jesihov »Kobalt« trezen povratek k prizadeti izpovednosti brez eksperimentalne tveganosti. Pesnik se ni odrekel modernim oblikovalnim prijemom; z umirjeno skepso odstira spo: nanjo v sebi v razmerju do sveta, kakršen se mu razodeva pod videzom zunanjih znakov navzkriž:; časa. Plodovit pisatelj, kakršen je Leopold Suhodolčan, nas je s knjigo novel »Med reko in zemljo« prijetno presenetil; zbirka osmih novel nam odkriva pisatelja r no\ i luči. Slogovni prijem je precej drugačen, kot smo ga vajeni; nadrealne stilne komponente "o po-^zane z zgoščeno običajno leposlovno sintakso. Tako postanejo nedeljiv delež poglobljenega tematičnega navezovanja na nekaj bistvenih problemskih krogov, kot jih pisatelj dojema in zrcali iz sodobnega sveta. Tu se pnejo življenjski impulzi malega, vsakdanjega človeka, vendar mislečega in čutečega, med pričakovanji in ustaljenostjo, med sanjskim svetom in neposredno resničnostjo, kjer ne najdemo vedno vidne ruzldčnice. Čeprav Suhadolčanovo pero skeptično, nikakor ni brez vitalLtičr.cga vzgona. Karel Hrovatin je poskrbel za preprosto, a čedno knjižno opremo. Ivo Zorman z romanom »Stric Benjamin« nadaljuje novodobno »forsytsko kroniko« domačih razmer in problemov in v kroniki nekega rodu prikazuje širše zasnovano delo. V »Stricu Benjaminu« je skozi Življenje posameznih oseb opisal vaško in meščansko življenje. Knjigo je opremila Nadja Furlan. Pri nas že znani švicarski pisatelj Max Frisch je dobil v Vitalu Kla-busu zvestega prevajalca za » Montauk«, ki ga je pisatelj sam označil kot pripoved. Glede na literarno vrsto je težko označiti delo, ki ima tudi v Frischevem delu novostni stilni in kompozicijski značaj. Vsebina govori o posamezniku in njegovem doživljanju med življenjem in smrtjo, med pričakovanjem in (nezmožnostjo, ne brez avtobiografskih potez, Z izrazitim modernim pisanjem in vsebinskem sporočilu, kjer ob ljubezenskem srečanju avtor skrajno strnjeno premišlja o smislu življenja. Brez dvoma: Max Frisch v vzponu. Preprosto, a učinkovito knjižno opremo je napravil Peter Kordiš. Novo v zbirki Rdeči atom _____________■ ^ 'i Partizanska knjiga je z zbirko »Rdeči atom« zakoračila v drugi letnik te zbirke; prvi paket prinaša troje raznovrstnih del, ki imajo eno samo skupno potezo: demokratično-napredno tendenco. Vsa dela izvirajo iz sedanjosti (ali kvečjemu polpreteklosti) in iz zdajšnjih konkretnih razmer. Vse drugo, kot je način sporočan ja, stilizacija, oblikovna osnova, vsebina ipd. je heterogeno; zbirka zasleduje tista živa pričevanja, ki i j z angažiranostjo motrijo družbene in socialne pretrese, politične in i vojaške spremembe, kjer ne gre za posameznika, ampak za kompleksne rešitve, reforme ali revolucionarna dejanja, ki zadevajo narode in države. Naj seže pričevanje v polpreteklost vojne in osvobodilnega gibanja, J naj gre za povojni čas in družbene procese, ki odmevajo znotraj naro- ; do v in držav ali pa v večjem prostoru in širši razsežnosti, vsebina »Rdečega atoma« kot zbirka želi ohraniti vsebinsko-idejne temelje. Pri tem ' ni pomembno, ali je delo čisto leposlovno ali pa gre za reportažo, spomine, dokumentarno pisanje ipd. Vse te prvine zasledimo tudi pri sedanjem paketu, ki prinaša »Smrt v duši« Jeana Paula Sartrea, »Avtobiografijo« Angele Davis in »Partizanski dnevnik« Ade Gobetti. Jean Paul Sartre je predstavljen s tretjim delom trilogije »Pota svobode«, t. j. z romanom »Smrt v duši«. Eksistencialistična filozofija, kot jo je uveljavil Sartre tako v dramskih delih kot v romanih, še posebej pa v filozofskih spisih, je v mnogočem zrasla v preizkušnjah vojnega časa. Kot udeleženec francoskega odporni- [ škega gibanja je znal pisatelj izkustveno povezati miselnost z dejanjem. \ Temu izkustvu sledi Sartre tudi v romanu »Smrt v duši«, ki ga lahko jemljemo kot celoto, čeprav bi bilo zaželeno, da po prvem delu trilogije (pri Nobelovcih) dobimo v prevodu še drugega. »Avtobiografija« Angele Davis prikazuje probleme, ki pretresajo današnje ZDA, hkrati ! pa je soočanje z lastno osebnostjo, v poteku revolucionarno-političnega boja. Če so nekateri očitali Angeli Davis, da je zamolčala delež tega, kar jo povezuje s sodnim procesom, so spregledali, da je avtorica kot • komunistka hotela prikazati protislovja ameriške družbe, izkoriščanja in rasizem, da je na temelju marksistične analize hotela priti do globljih korenin in revolucionarne zavesti in akcije, kot je to izviralo iz njene Življenjske vsebine. »Partizanski dnevnik« Ane Gobetti je zanimiv iz več razlogov. Avtorica ni bila politik, že pred vojno pa je bila njena hiša zbirališče antifašistov, sama je bila blizu Gramscijevemu delavskemu gibanju. Vojni čas jo je po hudih osebnih preizkušnjah in ogroženosti privedel med partizane. Njen »Partizanski dnevnik« je trezno pričevanje, ki ne dopušča sentimentalnosti, ne retorike; usoda znanih in neznanih ljudi ni fiktivna. Avtorica ostaja zvesta temu, kar je izkusila v vojnem času. Poleg j tega je ohranila demokratičnega duha in skrb za usodo malega človeka. I. G. Charles Baudelaire Rože zla Knjižnica Kondor prinaša izbor pesniških prevodov Charlesa Bau-delairea pod naslovom »Rože zla«, ob sodelovanju prevajalcev Ceneta Vipotnika, Jožeta Udoviča, Andreja Capudra, Boža Voduška in Pavla Karlina. Marjeta Vasič pa je poskrbela za prevode iz kritik, esejev in dnevnikov in za spremno besedo ter opombe. Prav na njeno študijo kaže opozoriti, saj smo po dolgem času dobili tehtno delo o Baudelai-reu in njegovem delu, široka osvetlite\ pesnikovega pojava ostaja vse skozi razumljiva. Marjan Kravos (Italija) »Cunja in steklenica«, 1976, barvni vemis* mou in akvatinta Prva učna ura prometne vzgoje Šolskih počitnic je konec. Učenci in učitelji smo se ponovno zbrali v šolskih klopeh pri novih učnih urah. In spet se bomo iz dneva v dan — še preden bomo prestopili šolski prag — srečevali s prometom in prometnimi nevarnostmi, ki so prav lahko vzrok za to, da do šole sploh ne bomo prišli. To niti ni pretirana predstava o prometnih nevarnostih,'če upoštevamo, da se je ponekod tako že zgodilo prav na prvi šolski dan. Prometnih nevarnosti je danes mnogo več kot pa jih je bilo nekoč. Če hočemo, da bo šolsko leto nemoteno potekalo, da učenci ne bodo ^ žrtve prometa, potem je treba že na začetku pripraviti otroke, da se bodo znali varno vesti na poti v šolo in domov, starše pa seznaniti z nevarnostmi današnjega prometa in z dolžnostmi, ki jih imajo v zvezi s potrebno varnostjo otrok. Posebno skrb je treba nameniti varnosti prvošolcev. O tem se je treba temeljito pogovoriti s starši. Zelo koristno bi bilo, da bi šole že prve dni šolskega leta pripravile pogovore med starši in prometnimi strokovnjaki komisij za preventivo in vzgojo v cestnem prometu; taki pogovori so bili doslej zelo uspešni. Storimo vse, da bo otrokov korak v prometu varen. Le tako bomo lahko učenca nemoteno vzgajali in učili — brez bojazni za njegovo zdravje in življenje. MARJAN METLJAK t / \ OBVESTILO Rdeči križ Slovenije poziva občane in delovne ljudi navedenih občin, naj se odzovejo na krvodajalske akcije, ki bodo v mesecu SEPTEMBRU 1977. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist, odgovoren za krvodajalstvo. Dajanje krvi je dokaz človečnosti, zato pričakuje RKS, da se bodo odvzema krvi udeležili vsi zdravi občani. September LJUBLJANA-BEŽIGRAD SLOVENSKA BISTRICA VELENJE ILIRSKA BISTRICA SEŽANA RDEČI KRIŽ SLOVENIJE REPUBLIŠKI ODBOR V_________________________________________________ \1. 15. in 16. 20. in 21. 22. in 23. 27., 28., 29. in 30. Svet OSNOVNE ŠOLE SAVO KLADNIK SEVNICA razpisuje za nedoločen čas delovno mesto — učitelja razrednega pouka, PRU za poučevanje v oddelku podaljšanega bivanju učencev Nastop dela je 1. 9. 1977. Pismene vloge pošljite v 15 dneh po objavi delovnega mesta na naslov: Osnovna šola »Savo Kladnik« Sevnica — razpisna komisija. K vlogi priložite dokazilo o izobrazbi. Kandidati bodo pismeno obveščeni o izbiri. Samsko stanovanje zagotovljeno. Svet delovne skupnosti ZAVODA ZA GLASBENO IN BALETNO IZOBRAŽEVANJE, LJUBLJANA, VEGOVA 7 razpisuje delovni mesti: v GLASBENI ŠOLI 1. učitelja kitare za določen čas in v SREDNJI GLASBENI ŠOLI 2. učitelja za komorne vaje — godala — za nedoločen čas Pogoji: podi. srednja, višja ali visoka izobrazba ustrezne glasbene smeri pod 2. visoka izobrazba oddelka za godala AG Kandidati naj pošljejo vloge, kolkovane z 2,00 din in dokazila o iz-polnjevanju pogojev v 15 dneh od objave razpisa Zavodu za glasbeno tn baletno izobraževanje, Ljubljana, Vegova 7, svetu delovne skupnosti. O izbiri bodo obveščeni v 20 dneh po poteku razpisnega roka. Samoupravljanje kot pedagoško načelo Zaostrena zahteva po socialistični, safnoupravni, marksistično zasnovani vzgoji otrok in mladine se zdi nekaterim pri nas nasilen poseg družbe v samostojno vzgojno ravnanje učiteljev in v svobodno rast mladih. Toda katera družba se je odpovedala vzgojnemu vplivanju na mlade? Toliko manj se mu sme odpovedati naša socialistična in samoupravna družba, ki ji delovni ljudje krojijo družbeni in gospodarski razvoj. Prav zato je potrebno, da se vsak njen član razvije v nosilca naprednih socialističnih idej; da postane sleherni marksistično razgledan in samoupravno dozorel ustvarjalec in upravljalec vseh družbenih zadev. Takšnega človeka lahko oblikuje samo angažirana socialistična vzgoja; zanjo pa smo odgovorni vsi. Naši otroci so mnogo bolj usposobljeni, razgledani, kritični in samozavestni pa tudi socialno osveščeni, kot so bile generacije pred njimi; zato naraščajo potrebe po mnogo boljših možnostih za njihov nadaljnji socialni, idejni in kulturni razvoj. Kakšna je pri tem oblikovanju mladih osebnosti vloga druzbenomo-ralne vzgoje pn pouku, menda ni treba posebej poudarjati. Usposabljati jih moramo, da bodo kot prihodnji samoupravljavci mnogo laže premagovali nasprotja, ki se porajajo v razvoju družbe, da bodo mnogo bolj učinkovito lomili stare in preživele odnose. Vendar pa ne mote samoupravna šola uresničevati vzgojnih smotrov in svojih nalog samo z vidika družbe. V tem primeru bi iz šole napravili ustanovo, ki bi oblikovala tip poslušnega in »uporabnega« državljana. Naloga samoupravne šole je, da natančno opredeli samoupravna načela m prizadevanja naše socialistične družbe in jih prevede v pedagoški jezik, da bi se tako oblikovale svobodne in kritične osebnosti, samostojni in odgovorni ljudje. Ljudje, ki znajo odločati, hkrati pa odgovarjati za svoje sklepe in ravnanje. Samoupravna socialistična šola utrjuje stare in ustvarja nove humanistične vrednote. S svojo strukturo vzgojno-izobraževal-nega dela in z organiziranjem omogoča, da se uveljavi izvirnost vsakogar. Glede na stopnjo samoupravnih in demokratičnih odnosov, v katerih naj bi se otrok vzgajal, osnovna šola še ni rešila vprašanja, kako zagotoviti bistvene elemente samoupravne vzgoje pa tudi položaja učenca kot vzgojnega subjekta. Učenec je še vedno preveč le objekt vzgoje, njegova vloga je preveč zreducirana na to, da opravlja dolžnosti, ki so mu naložene. To stanje se iz dneva v dan bistveno izboljšuje, saj daje šola možnost za zavestno sodelovanje in soodločanje ter za učenčevo aktivnejšo vlogo v delovnem procesu (pri prostovoljnih dejavnostih, v pionirski ali mladinski organizaciji itd.). V zvezi s tem bi bilo treba opozoriti na pomen, ki ga pridobiva učenec kot udeleženec v delovnem procesu povsod tam, kjer si prizadevamo doseči, da bi se učiteljeva vloga skrčila na mentorstvo ali organizacijo dela. Taka oblika dela bi morala zaživeti posebno v krožkih, klubih in društvih, kjer naj bi učenci povsem uveljavili svojo samostojnost, določali programe in izbirali vodje. Učitelj naj bo tedaj le mentor, v nobenem primeru pa ne izvajalec programa. Le tako se bo samoupravljanje kot pravica in načelo organsko vraščalo v vzgojni proces. Učenci želijo biti taki soustvarjalci. Željo mladih po ustvarjalnem delu v učnem procesu lahko uvrstimo v tisto poglavje samoupravljalske didaktike, ki pravi, naj bo učenec subjekt vzgojnega dela. To pa hkrati pomeni, da učenec določa in odloča. Vse to povečuje njegovo skrb za uspeh in kritični odnos do dela. Menim, da je za tak spremenjen, a - tudi bolj smotrn način dela dovolj možnosti. Dokler ne bomo v praksi začeli uresničevati novega spoznanja o spremenjenem učenče-vem položaju v vzgojnem procesu, bo osebnost posameznika bistveno okrnjena. »TOVARNA IZOBRAŽEVANJA«? Osnovna slabost naše šole, z njo pa so povezane še mnoge druge, je, da je še vedno šola izobraževanja, pojmovanega precej enostransko. Nekateri to ČASOPISNO ZALOŽNIŠKO PODJETJE PROSVETNI DELAVEC razpisuje prosto delovno mesto — direktorja in glavnega urednika Pogoji: — visoka izobrazba pedagoške smeri — 10 let izkušenj s področja prosvetno-kulturne in družbeno-poli-tične dejavnosti, od tega najmanj 5 let dela v novinarstvu — moralna in politična neoporečnost Kandidati naj pošljejo prijave v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Razpisna komisija CZP Prosvetni delavec, Ljubljana, Poljanska 6 Prijavi je treba priložiti: dokazila o strokovnosti in dosedanji zaposlitvi ter kratek življenjepis. Kandidate bomo obvestili o izbiri v 30 dneh po poteku razpisa. KOMISIJA ZA VOLITVE, IMENOVANJA IN KADROVSKA VPRAŠANJA SKUPŠČINE OBČINE KAMNIK RAZPISUJE prosta delovna mesta — DIREKTORJA SREDNJEŠOLSKEGA CENTRA V IZGRADNJI V KAMNIKU, — VODJO GIMNAZIJE »RUDOLFA MAISTRA« V KAMNIKU, — VODJO DELAVSKE UNIVERZE V KAMNIKU. KANDIDATI MORAJO IZPOLNJEVATI TELE POGOJE: — visoka šolska izobrazba, — vsaj pet let delovnih izkušenj na področju vzgojnoizobraževalnega dela — zaželen je koncept pogledov na organizacijo dela na delovnem mestu in glavne smeri vodstvenega delovanja. Zagotovljeni sta stanovanji. Komisija bo sprejemala ponudbe z dokazili o izpolnjevanju pogojev, življenjepisom in s konceptom pogledov na organizacijo dela na delovnem mestu od dneva objave razpisa do zasedbe delovnih mest. poenostavljajo in pravijo šoli »tovarna izobraževanja«. Pri izobraževalni funkciji šole smo že tako pretiravali, da smo zlasti v preteklih obdobjih zašli v inte-lektualizem, faktografijo in enciklopedizem. Učencem smo dajali množico starih in najnovejših spoznanj, namesto da bi v njih razvijali tiste sposobnosti, s katerimi bi zmogli razumeti in obvladati zakonitosti, razVoja družbe, narave in človekovegs mišljenja. Zaradi pretiranega poudarjanja izobraževalne funkcije šole smo pozabljali na njeno vzgojno nalogo, zlasti na tisti njen del, katerega naloga je oblikovati človeka, ki se bo sposoben po končanem šolanju vključiti v samoupravne odnose v naši družbi. Treba se je zavedati, da temelji naša družba na nekaterih psiholoških, etičnih in socialnih temeljih, ki jih občanu nikakor ni mogoče vsiliti, marveč jih je mogoče le razviti, privzgojiti. Tc pa je razmeroma dolg proces. Prav šola naj gradi na omenjenih temeljih. Uresničevati mora družbeno poslanstvo in dati mlademu človeku možnost, da si oblikuje znanstveni pogled na naravo, družbo in človeka. Če pa to želimo, mora postati naša šola šola mišljenja. Kljub temu lahko v praksi še vedno ugotavljamo, da je vpliv družbe na mladega človeka preskromen. Šola in okolje mlade ljudi premalo vzgajata k oblikovanju in uresničevanju poglavitnih socialističnih vrednot. zamisel socialistične idejno, in družbeno angažirane šole, je ena temeljnih in najbolj odgovornih nalog pedagoških delavcev. Da pa se bo samoupravljanje mladih v šolah uspešno razvijalo, je nujno določiti, katera so njihova temeljna • interesna področja samoupravne aktivnosti. Samoupravljanje bi bilo treba razvijati predvsem na področju urejanja medsebojnih razmerij učitelj — učenec pri organiziranju prostovoljnih dejavnosti učencev, dopolnilnega pouka in dopolnilne pomoči šibkejšim učencem, pri iskanju najboljših načinov učenja, povezovanju šole z okolico itd. Pripravo za ustvarjalno vključevanje v samoupravne družbene odnose lahko dobi mlad človek samo na taki šoli, ki je s svojo socialistično angažiranostjo zares aktivno vtkana v vse družbeno življenje. Marsikje pa današnja šola ni dovolj samoupravno povezana z drugimi področji združenega dela. Ugotavljamo, da družbedi vpliv na šolo ni dovolj neposreden, nekatere šole se celo zapirajo vase. Treba bo odstraniti sedanje toge in neživljenjske okvire in se vključiti v celcifno družbeno samoupravljanje in združeno delo. Šola ne bi smela biti ustanova, ki samo govori o življenju, temveč ustanova, ki uči za življenje in predstavlja življenje samo. Ali povedano drugače: šola ne sme samo razlagati sveta, temveč mora dejavno pripomoči k njegovemu spfeminjanju. ZOFIJA GREGORC Majda Ban Komaj smo se dobro razšli ob koncu šolskega leta, že nas je vznemirilo žalostno sporočilo o Majdi. Prevzela nas je skrb in bojazen za njeno mlado življenje. Dopovedovali smo si, da mora živeti za svojo družino, za svoja otroka, za nas, za naše učence. Živo se je spominjamo, ko je pred dvema letoma prišla v našo šolo učit angleški jezik. Mlada, zavzeta, polna želje dati čim več svojega znanja naši mladini. Hitro se je znašla med številnimi učenci in našim kolektivom . S svojo delavnostjo, vedrino in neposrednostjo je našla pot med otroke in nas. Vzljubili smo jo in cenili. Njeno delo z učenci je bilo veliko razdajanje ne samo znanja, temveč tudi ljubezni. Iskala je pot do vsakega učenca, se veselila vsakega uspeha pri posamezniku in v razredu. Potrl jo je neuspeh prenekaterega otroka, a kmalu je našla način, da ga je znova pripravila k delu in ga pripeljala do znanja. S svojim delom ni bila nikoli zadovoljna. Vedno je želela dati še več in še boljše. Prav zaradi te delavnosti in zagnanosti si je v kratkih dveh letih zaslužila ugled med kolegi in učenci. Neizmerno težko nam je ob tem slovesu. V našem velikem kolektivu je nastala vrzel. Majdo bomo pogrešali in žalovali za njo. Spomin nanjo bo ostal drag in nepozaben. Osnovna šola Valentina Vodnika MAGDA JUVAN Franjo Veselko »Čejevke« iz leta 1953 je v letošnjih počitniških dneh presunila vest, ia je umrl naš nekdanji razrednik profesor Veselko. Spomini in razmišljanja se vrstijo. Vodil nas je v maturantskem letniku starega štiriletnega učiteljišča. Prihodnje leto bi ga povabile na 25, obletnico mature. Povabilu se je odzval za 20. obletnico. Zbrali smo se v kavarni Evropa. Prišel je med prvimi; vsake posebej se je spomnil. S svojim značilnim nasmeškom, preporostim nastopom in z nepozabno, nekoliko »profesorsko vzvišeno« govorico s poudarjenim narečjem je brž vzpostavil staro razredno ozračje. Občudovale smo njegov spomin. Zgodovinar. (Saj smo se še me —sošolke s tremo opazovale: življenje je zarisalo ali zabrisalo marsikatero potezo naših obrazov). Ko smo se razšli, nam je bilo borih 18 ali 20 let...). Bili smo vojna generacija. Z vseh vetrov. Brez pravih osnovnih šol in iz nižjih gimnazij, kjer so nas morali učiti celo poštevanko in pismeno seštevanje. Bili pa smo izbranci. Prosvetna politika po vojni je vedela, da potrebuje dobre in predane učitelje, zato so po vsej Sloveniji izbirali najboljše, ne po znanju (tega nismo mogli imeti), temveč s »poklicem v sebi« in z visoko moralno devizo —biti učitelj v novi domovini. Taista prosvetna politika je tudi izbirala za učiteljišče najboljše pedagoge, ki jih je takrat premogla Slovenija. Zato je bila tp dobra šola. Profesor Veselko je bil udeleženec revolucije, zato jd je kot zgodovinar še globlje doživljal in razumel. Poskrbel je tudi za mnoge temeljne podatke za kasnejše rodove zgodovinarjev. Naj mu v naših srcih ostanejo stkani spomini: bij ie napreden učitelj in \elik domoljub; bil je delaven učitelj (se spomnite, takoj po zvonjenju je stopil v razred, na vsako učno uro je bil pripravljen); bil je kritičen učitelj (na srečanju ob 20-letnici mature je v nagovoru navajal citate iz Velike didaktike in nas zaprosil, naj mu oprostimo kakšen učni spodrsljaj, ker se je moral sam še veliko naučiti). In še nas je opozoril na ta ali oni članek ali spis, ki ga bere in ki ga naj preberemo tudi me. Tudi kot upokojeni profesor je bil intelektualno svež in občutljiv za resnično napredno misel. Dober človek si bil, razrednik —profesor Veselko! V imenu 4. č.: MAJDA MENCINGER-VUJOVIČ ELAN ' ELAN PROIZVAJA REKVIZITE ZA ŠPORT IN REKREACIJO, UVELJAVIL PA SE JE TUDI Z IZDELAVO PROIZVODOV, KI KOMPLETIRAJO OPREMO ŠPORTNIH OBJEKTOV IN PRISPEVAJO K POVEČANJU FUNKCIONALNOSTI PROŽNA TALNA OBLOGA ZA ŠPORTNE DVORANE » J U L A N « Prednosti JU LANA: — nedrseča površina zmanjšuje možnost poškodb in daje pri gibanju prijeten občutek — VARNOST — ODPORNOST — poliuretanski zgornji sloj zagotavlja, da je pod izredno odporen proti obrabi in poškodbam — je dober ZVOČNI in TOPLOTNI izolator DVIŽNA PREGRADNA STENA ZA TELOVADNICE Izdelana je iz umetnega usnja. S steno pregradimo športno dvorano v dva,-funkcionalno enakovredna prostora. Stene izdelujemo do razpona 30 m in do višine 10 m. PREDNOSTI: - optična predelitev - lahko čiščenje - zvočna izolacija - preprosto - odporna na udarce žoge vzdrževanje . OPREMA ZA TELOVADNICE Izdelujemo kompletno nepremično orodje, ki ga je mogoče vgraditi na steno ali v strop, konstrukcije za košarko na mehanski ali na električni pogon. Po načrtih posamezne telovadnice določimo razmestitev orodij in izdelamo načrt razporeda. OTROŠKA IGRIŠČA — igrala za javna igrišča in igrišča pri vzgojnovarstvenih ustanovah ZA OBVESTILA IN NAROČILA UPORABITE NASLOV: »ELAN« TOVARNA ŠPORTNEGA ORODJA 64275 BEGUNJE NA GORENJSKEM telefon (064) 75-010, 75-014 • telex »ELAN« 34518 Illlllllllll scena p.O. - Ljubljana, Cigaletova 8a, tel. št. 312-577 R- 500 R-1000 R - 2000 RS-1000 HH-1000 SK-100/1 TRSP-20/2 Vse šole v SR Sloveniji seznanjamo z našim proizvodnim programom gledališke elektro opreme. Reflektor R-500/1, 500 VV/220 V s plankonveksno lečo 0 150 mm z nastavkom za barvne filtre. Primeren za osvetlitev scen z razdalje do 5 m cena 2.890.— Reflektor R-1000/1, 1000 W/220 V s plankonveksno lečo 0 150 mm, z nastavkom za barvne filtre. Primeren za osvetlitev scen z razdalje do 5 m cena 3.290.— Reflektor R-2000/1, 2000 VV/220 V s plankonveksno lečo 0 180 mm, z nastavkom za barvne filtre. Primeren za osvetlitev z razdalje dolOm cena 3.700.— Reflektor za spremljavo RS-1000/1, 1000 VV/220 V z objektivom, z iris zaslonko in z nastavkom za barvne filtre. Primeren za spremljavo oseb z razdalje do 8 m cena 3.950,— Halogena horizont svetilka HH-1000/3,1000 VV/220 V s cilindrično paraboličnim ogledalom za cevasto halogeno žarnico 1000 VV/220 V. Nastavek za steklene filtre v 4 osnovnih barvah + beli. Primeren za splošno scensko luč in za osvetlitev horizonta do razdalje 10 m cena 3.240,— Sofitna svetilka SK-100/1, 5 x 100 - 150 VV/220 V. Pet predelkov z nastavki za barvne filtre. Svetilka je prirejena za postavitev na pod odra ali za obešanje nad odrom. Primerna za osvetlitev v koloni s prednjega roba odra ali s stropa odra cena 2.750.— Trinožno zložljivo stojalo STZ-2 m za reflektorje. Višina od 1 m do 2 m cena 2.510.— Tiristorski regulator svetlobe TRS-1 za ročno regulacijo enega kanala moči do 2000 W cena 4.000.— Tiristorski regulator svetlobe TRSP-10/2 za ročno regulacijo 10 kanalov, moči po 2000 W. Možnost vnaprejšnje priprave kompletne svetlobne situacije. Ločeni komandni pult z linijskimi potenciometri cena 61.080.— Tiristorski regulator svetlobe TRSP-20/2 za ročno regulacijo 20 kanaiov moči po 2000 W. Driige značilnosti kot pri TRSP-10/2. Za podrobnejše tehnične podatke smo vam vedno na voljo. Illlllillllllllllllllllllllil!llllllllilllll!lll||!lllllllll!l|||||||||||||||||||||||||||||||||il||||||||||||||||||l!l|||||||||||||||||||||||||||||||||| Predstavljamo vam najprimernejša odrska svetila, ki jih bodo šole lahko uporabile na različnih internih prireditvah. Da bi orgapizatorjem olajšali izbi-■ ro, posebno še tedaj, ko nimajo z odrsko razsvetljavo dovolj izkušenj in ko denarne možnosti ne dovoljujejo večjega nakupa, bomo v pričujočem sestavku zelo na kratko obdelali osnovne pojme o odrski razsvetljavi. 1. Vsaka prireditev zahteva primerno osnovno osvetlitev, tako imenovano razpoloženjsko luč, ki mora dati vsemu prizorišču pravilno izbran psihološki učinek. Dosežemo ga z enakomerno razvito svetlobo, ustrezne barve in intenzitete. V ta namen je treba namestiti nad prizoriščem ustrezno število petdelnih sofitnih korit TSK-150-1), strnjenih v kolono. V tej so posamezni predelki z istim barvnim filtrom spojeni v en tokovni krog, tako daje mogoče sočasno prižgati in ugašati vse žarnice z isto barvo svetlobe (modra ali rumena, ali rdeča ali bela). Namesto sofitnih korit rabijo lahko enako dobro tudi halogene svetilke (HH-1000-3), vendar je treba barvne filtre sproti menjavati. Obe vrsti svetil sta primerni tudi za osvetljavo horizonta (navpično ozadje), čeprav bo treba pri večjih površinah izbrati halogene svetilke. 2. Ko je scena (prizorišče) že »razpoloženjsko« osvetljena, pride na vrsto osvetljevanje detajlov, s čimer sproti poudarjamo posamezne elemente dogajanja, tako kot zahteva narava predstave. S to vrsto svetlobe dandanes nadomestimo večino nekdanjih kulis in podobnega dekora. Izbrali bomo dve vrsti svetil. Za osvetlitev ozadja so najprimernejši reflektorji s plankonveksno lečo (R-500 do R-2000), ki dajejo mehke svetlobne prehode na robovih osvetljenih površin. Prednji del prizorišča bomo osvetljevali z reflektorji, katerih svetlobni snop je na robovih ostreje začrtan. Z njimi se da uravnavati širina snopa, imajo pa tudi nastavke za vlaganje barvnih filtrov. Poleg iris zaslonke za zoževanje in širjenje svetlobnega snopa imajo še kotne zaslonke za modulacijo preseka svetlobnega snopa v poljubnih geometrijskih likih. S steklenimi diapozitivi (toplotno odporno steklo) lahko projiciramo na odre slike dekora, kar predstavo popestri z majhnimi stroški, saj s tem prihranimo izdatek za kulise itd. Reflektorje montiramo tako, da osvetljujejo dogajanje na odru pod kotom okrog 45 stopinj v navpični ali vodoravni smeri. Praktično je, če so med predstavo dostopni zaradi menjave barvnih filtrov in zaradi usmerjanja. 3. Uravnavanje svetlobe je pomemben dejavnik svetlobne inscenacije. Šele ko je jakost svetlobe posameznih svetil pravilno dozirana, zaživi odrsko dogajanje polno. Zato reflektorjev ni mogoče neposredno prižigati in ugašati, ker bi s tem razbijali odrsko dogajanje na grobo ločene sekvence, obenem pa vsak reflektor lahko tako sveti le s polno močjo, kar ponavadi ni zaželeno. Regulatorji svetlobe rabijo za zvezno spreminjanje svetilnosti žarnic v reflektorjih od O do 100 %. Z njimi lahko prižigamo in ugašamo reflektorje počasi ali hitro, posamično ali v skupinah (kadar lahko reguliramo več kanalov). Končno jakost posameznega reflektorja lahko posebej vnaprej določimo. Večji regulator daje tudi možnost, da vnaprej pripravimo posamične programe kompletne svetlobne.scene z zveznimi prilivi iz tekočega v naslednji svetlobni program. Poleg naštetih ima regulacija tudi to prednost, da se nekajkrat poveča življenjska doba sorazmerno dragih reflektorskih žarnic. SCENA, Ljubljana IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM Iskra prispeva k opremi šol za sodoben pouk Napajalni aparati, elektronske naprave, merilni instrumenti. Audiovizualna sredstva in ročno električno orodje za obdelavo. Pogled na razstavni prostor Iskre na sejmu »Učila 76« v Beogradu. Ko se znova odpirajo šolska vrata, zbirajo prosvetni delavci glede na možnosti in potrebe vzgojnoizobraže-valnih zavodov podatke za sklepanje pogodb iz programa Vega, Ročno orodje in ,Oprema' fizikalnih, kemijskih in bioloških kabinetov, ki bo predstavljen na sejmu učil v Beogradu letošnjega oktobra. Kupec lahko izbira med izdelki domače proizvodnje. Program Vega predstavlja dejavnost enega izmed številnih TOZD Iskre. Podjetje Vega že več let zalaga prosvetno tržišče s svojimi kakovostnimi izdelki, med katerimi so: — pisalni projektorji (grafoskopi) — diaprojektorji — episkopi in epidiaskopi — zvočni kinoprojektorji 8 mm (videotopi) — razna učila — laboratorijska steklovina Program merilne tehnike, merilne elektronike in urnih naprav obsega izdelke, ki jih šole pri svojem delu ne morejo pogrešati. V merilni tehniki proizvaja Iskra napajalne naprave in regulacijske transformatorje, merilne instrumente, specialno izdelane za šole. Pri tem je posebna pozornost posvečena varnosti instrumentov in delovni zaščiti. Te na- prave so urejene za izmenični in enosmerni tok. Pri tem je upoštevano posebno to, kar potrebujejo šole pri pouku. Elektronska merilna tehnika proizvaja RC generatorje, osciloskope, elektronske voltmetre, megaohmmetre, spremenljive upore itd. Za nemoten potek šolskih dejavnosti izdeluje Iskra tudi samostojne ure in ure s programatorjem, s katerim lahko objavimo odmore in trajanje pouka. Združeno podjetje Iskra povezuje v svojem delu tudi TOZD Električno ročno orodje, ki proizvaja izdelke širokega programa: Klip Klap električno orodje za hobi; orodje za industrijo in obrt ter orodje za gradbeništvo. Klip Klap program se uveljavlja po svoji funkcionalnosti pri domačih opravilih, ker dopolnjuje delo s klasičnim ročnim orodjem. Ker sega ta program tudi v tehnično vzgojo osnovnih šol, smo sodelovali s prodajnim inženiringom podjetja Slovenijales za opremo šol in pri seminarjih za učitelje tehnične vzgoje na osnovnih šolah, ki jih je pripravil zavod SR Slovenije za šolstvo v Mariboru, v Velenju in v Domžalah. Ob koncu seminarjev smo zaprosili vodjo predmetne skupine za tehnično vzgojo v osnovnih šolah tov. Marjana Tomšiča, naj nam pove svoje vtise o uporabnosti Klip-Klap orodja: »Vsebina omenjenih seminarjev je bila določena glede S seminarja za učitelje tehnične vzgoje na osnovnih šolah, na katerem so preizkusili in ocenili Iskrino orodje kot primerno za opremo šolskih delavnic. na nove vsebine in metode, ki jih prinaša predlog za nov učni načrt tehnične vzgoje v osnovnih šolah. Seminarjev se je udeležilo okrog 600 učiteljev, ki poučujejo tehnično vzgojo v slovenskih osnovnih šolah. Sprememba učnih načrtov za tehnično vzgojo v osnovnih šolah narekuje tudi spremembo opreme šolskih delavnic. Tehnična vzgoja se po novi zasnovi podreja potrebam proizvodnje v naši družbi in delavcev, ki morajo postati subjekt v proizvodnih procesih. Otrok si mora v vzgojnoizo- braževcalnem procesu na osnovnih šolah pridobiti znanje, spretnosti in lastnosti, ki naj bodo značilne za delo v socialistični proizvodnji združenega dela. Poudarek je na ustvarjalnih procesih, ki naj prevevajo ves delovni ciklus. Učencu je treba dati na voljo vse materialne možnosti glede na varnostne norme in razvojne sposobnosti učencev, da doseže cilj: hitro in obenem tudi primerno kakovost izdelka. V tehnični vzgoji je pomembno, da uvedemo v šolske delavnice primerne obdelovalne stroje. Tečajniki so se v praktičnem delu seminarjev seznanjali tudi z uporabnostjo električnih ročnih obdelovalnih strojev — izdelkov Iskre, jih preizkusili in ocenili. Orodje, ki ga izdeluje Iskra, so sprejeli kot primeren pripomoček za izvedbo učnih vsebin, saj ustreza razvojni Prikaz uporabe povratne žage PZ 135-02 stopnji osnovnih šol tako glede varnosti kot številnih obdelovalnih možnosti, ki jih daje bogat program orodja oziroma priključkov za električne vrtalne stroje. Prispevali so tudi veliko izboljševalo ih predlogov, ki jih bodo strokovnjaki iz razvojnega oddelka Iskre upoštevali pri nadaljnjem razvoju orodij. Za mnenje smo povprašali tudi udeleženca seminarja, učitelja tehnične vzgoje v osnovni šoli Slandrove brigade v Domžalah, tov. Stefana Seifrida in Zdravka Smerdelja, ki sta se opredelila za skupno izjavo: »Orodje, ki ga izdeluje Iskra, je nedvomno primerno za opremo šolskih delavnic, zlasti še, ker bo Iskra to ročno orodje posebej prilagodila šolski tehnični vzgoji.« Ker je anketa podala ugodno oceno o uporabnosti Klip Klap orodja, navajamo osnovne tehnične oznake tega orodja. 1) Posebnost tega orodja je tako imenovani Klip Klap sistem priključevanja, ki omogoča zelo hitro in enostavno menjanje priključkov. Osnova tega orodja je vrtalni stroj, na katerega lahko pritrdimo priključke — krožno žago, povratno žago, vibracijski brusilnik, brusilnik, vrtne škarje — ali ga pritrdimo na mizo za žaganje. Lahko ga uporabljamo tudi z navpičnim stojalom, vodoravnim držalom in kot lesno stružnico. 2) Električni vrtalni stroj VS-110 Ali je osnova sistema Klip-Klap. Ima 370 W moči in 1900 vrtljajev na minuto pri nazivni obremenitvi. Stroj je dvojno izoliran. Največji premer izvrtine v jeklo je 10 milimetrov, v trd les 25 milimetrov. Masa stroja je 1,55 kg. 3) Električni vrtalni stroj VS-910 Ali ima enake lastnosti kot VS-110 Ali in prav tako možnost uporabe različnih priključkov sistema Klip-Klap. Ima pa vgrajeno elektronsko stikalo, ki omogoča zvezno naravnavanje hitrosti od 0 do 1900 vrtljajev na minuto pri nazivni obremenitvi. 3a) Vibracijski vrtalni stroj VV A-11 je novost v Klip-Klap programu. Moč stroja je 370 W, število vibracij znaša 38.000 na minuto. Hitrost vrtenja dosega 1900 vrtljajev na minuto. 4) Krožna žaga KZ-113-02. Uporabljamo jo za žaganje lesa in lesnih polizdelkov, debelih do 35 mm; omogoča žaganje pod kotom 45 stopinj in izdelovanje utorov do širine 8 mm. 5) Povratna žaga PZ-135-02 je namenjena za žaganje lesa in lesnih polizdelkov, plastik, barvastih kovin v ravnih in krivuljnih rezih do debeline 45 mm. 6) Vibracijski brusilnik VB-102-03 uporabljamo za površinsko brušenje ravnih ploskev različnih materialov, kot so les in lesni polizdelki, kovine, plastične mase z ustreznim brusnim papirjem. 7) Brusilnik BR-115-01 uporabljamo za brušenje nožev, svedrov, delavniškega in kmetijskega rezilnega orodja. 8) Vrtne škarje SV-134-01 uporabljamo za obrezovanje žive meje in okrasnih grmovnic. 9) Miza za žaganje RM-110, na katero pritrdimo vrtalni stroj, krožno žago ali povratno žago. Tako dobimo stabilne stroje, ki omogočajo žaganje oziroma obdelavo lesa, lesnih polizdelkov, plastičnih mas in barvastih kovin. 10) Navpično stojalo SVS-111 je prirejeno za pritrditev vrtalnega stroja, kar omogoča hitro, preprosto in natančno vrtanje najrazličnejših izvrtin. 11) Lesna stružnica SL-106-01 je sestavljena iz štirih delov: vodoravnega držala, konjička, vodila in spon. Omenjeni deli zagotavljajo uspešno obdelavo lesa ali struženje poljubnih dolžin, kar omogoča s spono nastavljivi konjiček. 12) Horizontalno držalo DR-110 rabi za vpenjanje vrtalnih strojev v vodoravnem položaju in omogoča priključitev brusnega koluta, ščetke, gumijastega koluta z brusnim papirjem itd. 13) Pribor. Z vrtalnima strojema VS-110 Ali in VS-910 A-11 lahko uporabljamo še tale pribor: spiralne svedre, krožno ali čelno žično ščetko, brusni in gumijasti kolut z vpenjalnim trnom, brusni papir in brusno platno, klobučevinasti kolut in krzneno polirno prevleko, liste žage za KZ-113-02 in PZ-135-02, kronsko žago in to posamezno ali v garnituri. J TEksiilNi ko M bi NAT koMbiNAii i TEksiiliT mm&m Tekstilni kombinat Gnjilane, Socialistična republika Srbija, SAP Kosovo, tel. št. (038) 82-126 ponuja iz svojega proizvodnega programa za šole,ki jih na novo opremljate in preurejate, tele izdelke svojih TOZD: ® taftison preproge po meri v raznih barvah in natisnjene na juti in gumirani podlagi ® kakovostne rachel in tkane bele, enobarvne in potiskane zavese iz voala, markizeta in šantunga modno trikotažo za otroke in odrasle Izdelke prodajamo v trgovinah po vsej Jugoslaviji, preproge iz taftisona po meri pa v več kot 50 poslovalnicah. Če je faktura vplačana v 15 dneh, vam za neposredno dobavljeno blago takoj odobrimo 5-odstotni popust. Obvestila o pogojih in cenah dobite pri podjetju Tekstilni kombinat Gnjilane, ulica Bojanina št. 15 tel. št. (038) 82-126, Socialistična republika Srbija, SAP Kosovo. /V 7»t>. - ^ »velana« velana tovarna zaves Smartinska 52 61001 Ljubljana, tel. 313-188 Iz svojega proizvodnega programa vam priporočamo bogato izbiro pletenih in tkanih zaves. „ f