Kristina Menih

IZPOLNITEV OBLJUBE

Pravljičarija je čarna dežela v zadnji dolini pod Triglavom, v kateri prijateljujejo vile, škrati, Krivopete in gozdne živali. Z njimi se je nekaj časa družila mestna pitbulka, ki je tjakaj zahajala skoraj vsak konec tedna. Deželica se je začela oblikovati, kdo bi vedel kdaj, in zagotovo bo obstajala, vse dokler bo tako hotel gospod Čas ...

Sicer pa: gospodična se je z morja, kjer je živela med tednom, vsak prosti petek odpravila v svojo hišico pod Triglavom. Z avtom je spretno vijugala med ovinki in hitela planinskemu raju naproti. Z njo se je polnih štirinajst let vozila tudi njena zvesta tovarišica, pitbulka Dixie.

Ko je psička zaradi starosti zapustila ta svet, je obupana gospodična dolgo žalovala za njo, sčasoma pa je ob ogledovanju fotografij in nizanju slikovitih spominov v gospodični dozorela ideja.

»Napisala bom knjigo zgodb o Dixie,« se je domislila in jih res začela ustvarjati. Nekaj teh je zdaj pred vami, drage bralke in bralci, in skupaj z gospodično upava, da vam bodo božale srce.

Zapišem naj še, da si s temi pravljičnimi zgodbami iz planinskega sveta želim vsaj malce omiliti slab sloves psov pitbulov, o katerih se, pogosto zelo neupravičeno, širijo stigme o nevarni rasi, ki bi jo bilo treba kar črtati s seznama psov.

Na podlagi lastnih izkušenj vem, da pitbul ni prav nič bolj nevaren kot katera koli druga pasma, zelo nevarni pa lahko postanejo njegova nevzgojenost, ščuvanje k boju in slaba skrb zanj.

Želim si, da tudi s to knjigo, namenjeno otrokom in odraslim, pripomorem k pravičnejšemu odnosu do teh ponosnih in inteligentnih psov, znanih po svoji privrženosti gospodarju.





Anka Rudolf

PRAVLIČARIJI NA POT

Kot boste mladi in malo manj mladi radovedni bralci spoznali, v zadnjo dolino pod Triglavom prihajamo ljudje le na obisk. Skozi številna podobna »vrata« na robu visokogorja vstopamo v divji svet. Tu življenje teče svojo pot, v največji meri ga oblikuje le narava s svojimi spodbudnimi, blagimi in malo manj blagimi vplivi. Ta divjina se nam je nekoč zdela zelo skrivnostna, prebivalce pod gorami je navdajala s strahom, predvsem pa s spoštovanjem. Verjeli so, da v visokih gorah domujejo bogovi, da se tam rojevajo vetrovi, bliski, gromi in da od tam prihajajo uničujoče nevihte.

Ravno tu, v zadnji dolini pod Triglavom, se končuje človeku poznano življenje in se začenja domišljijski svet sanj. Ne glede na število let ga zaznajo le otroške raziskovalne duše. Kot srečnežem, ki se jim v kresni noči nevede v žep nasuje praprotnega semena, se razkrivajo skrivnostne, pravljične povezave, kjer je mogoče veliko več, kot je zmožno videti navadno obiskovalčevo oko.

In zakaj ne? Že res, da se z boljšim razumevanjem narave razblinja tudi strah in je nerazloženega in neznanega vedno manj, a pridiha skrivnostnosti ne more potlačiti še tako utemeljen znanstvenikov »hladni razum«. Legende se prenašajo iz roda v rod že tisočletja, duh gorskih bitij je prisoten vedno in povsod. Zakaj bi zatrli domišljijo in hrepenenja, ki nas vznemirjajo in nam radostijo življenje? Zakaj ne bi verjeli, da se lahko »vkup vzamejo« tudi ti, ki so si drugače v laseh, le zato, ker nas o tem prepričujejo stereotipi? Nič ni nemogočega – pa skujmo nove! V svetu drugačnih zgodb se ne glede na razlike pletejo povezave poštenih duš, ki mislijo dobro. Kot boste spoznali, so prijateljstva med hišno ljubljenko Dixie, medvedom Demom, ježkom Pleškom, vilami, škrati in drugo visokogorsko in obmorsko druščino še kako mogoča, zanimiva in tudi poučna.

Spoznali boste, da v tem svetu niso vsi vragi hudobni in tudi ne vse vile dobre. Največjo moč pa imajo odgovornost, predanost in ljubezen! Z njimi se premagajo vse ovire, izpolnjujejo sanje in rišejo prave poti. Verjemite, veliko »polomij« bi se na svetu ne zgodilo, če bi bili vsi sprejeti, spoštovani in ljubljeni. Svetal zgled je »strašna« pitbulka Dixie. Z do vrha in še čez napolnjenim košem ljubezni v srcu je lahko tam v zadnji dolini pod Triglavom do vrhov sejala le srečo in radost, katerih topline so se nalezli vsi njeni prebivalci.

In ne skrbite, če se vam ob branju porodi vprašanje: Kaj pa če je vse res? Saj je!





Sredi nekega pasje vročega poletnega popoldneva, ko se nikomur ne ljubi iz prijetno hlajenega stanovanja na razbeljeno trato pred hišo, šestletni Tadej s svojim vprašanjem že stotič zavrta v mamico. Tadej skupaj s svojo mamico vse od rojstva živi v Kranju. Pozimi, spomladi in tudi jeseni mu je tamkaj čisto všeč, poleti pa ne. Tadej namreč obožuje morje. A kaj, ko njegova mamica kar naprej dela in ima tako zelo malo časa za morske dogodivščine …

»Mami, zakaj v Kranju ni morja?«

»Zato, ker ga je že davno izpil velikan pod Triglavom,« mu še stoprvič dokaj potrpežljivo znova pojasni mama, zatopljena v delo na računalniku.

»Zakaj pa ga je izpil?« se Tadej ne pusti peljati žejnega čez vodo.

»Zato, ker je bil žejen.«

»Zakaj pa je bil žejen?« se ne da mali radovednež.

»Joj, Tadej, daj mi malo miru, no! Če boš priden in tiho kot mišek, da dokončam svoje delo, ti bom pred spanjem povedala pravljico o planinskem pramorju.«

Čeprav je Tadejeva mama punca, je vedno mož beseda, zato fantek komaj čaka noči, da se z mamico in njeno pravljico skupaj odpravijo njegovemu spanju naproti.

Tadej stopi v dnevno sobo, kjer v košari spi majhen mladič. Pravzaprav mladička – komaj poldrugi mesec stara pitbulka Dixie. Mamica jo je pred nekaj dnevi našla v košari pred vrati. Okoli vratu je imela zavezan rdeč trakec in na njem zapisano svoje ime. Ker domači muc ni prav nič navdušen nad pasjo najdenko, mamica mrzlično išče psički novi dom.

Tadej končno leži v poletno ogreti postelji. Oči ima zaprte, da si bo laže predstavljal, kar mu bo pripovedovala mama. Mama namreč premore tako neznansko bujno domišljijo, da ji sin lahko sledi le zaprtih oči …

… Na začetku vseh začetkov, ko v deželi pod Triglavom še ni bilo niti ljudi, niti živali, niti rastlin, so tam živeli velikani Megani, pripoveduje mama. Ti velikani so naseljevali zelo pust svet, kjer razen kamenja in puste ravnine ni bilo ničesar. Zato ni čudno, da so se velikani neznansko dolgočasili, saj niso imeli kaj početi. Živeli so iz dneva v dan in tarnali, kako prazno je njihovo življenje. Vse, kar so znali, je bilo buljenje v neskončno nebo, ki se je širilo nad njihovimi glavami. Nekega dne, ko so se po nebu podili puhasti beli oblaki, pa se je najbolj zdolgočasenemu Meganu utrnila briljantna zamisel. S svojima neznansko dolgima rokama je segel po prvem nabreklem oblaku, ki ga je zmogel doseči. Previdno ga je snel z neba in ga spustil predse. Najprej ga je kar nekaj časa samo ogledoval in se čudil, potem pa ga je, kar tako, za šalo, močno stisnil med dlanema. Neverjetno, ampak iz oblaka je velikan kot za šalo iztisnil za manjši bazen vode.

»Huuuu, glej, glej, to pa je nekaj novega! Kako tekoča in osvežujoča je ta reč,« je bil zadovoljen Megan, ki še nikoli ni videl in občutil vode. Brž je segel po še večjem oblaku in iz njega iztisnil za kar dva plavalna bazena vode.

Megan je z neba pobiral oblak za oblakom in jih ožemal kot limone … To početje ga je končno prikrajšalo za dolgčas in ker je dolgočasje nadomestilo kratkočasje, se orjak ni pritoževal. Nasprotno: z velikim zadovoljstvom je tako dolgo nabiral oblake po nebu in iz njih iztiskal vodo, da se je slednjič znašel do vratu v njej. Še sreča, da je ravno tedaj zmanjkalo oblakov, sicer bi velikan utegnil še utoniti! Ko je spoznal, kaj je storil, se je ustrašil in se začel cmeriti kot mila jera. Jokal je in jokal, njegove močno slane solze pa so tako izdatno zasolile vodo, v kateri je stal, da je iz nje nastalo Triglavsko pramorje …

»Kam so se zaradi tistega širnega Triglavskega pramorja preselili velikani, nimam pojma, vem pa, kaj se je zgodilo s pramorjem,« zagnano nadaljuje mama. Tadej zaverovano miži v tišini, mama pa nadaljuje svojo izmišljijo.

Triglavsko pramorje je zaživelo čisto po svoje. Kolikor daleč je segalo oko velikanov, tako daleč in še in še naprej se je slana voda razprostirala v svoji neskončnosti. V njej so se prav zlagoma začeli pojavljati majceni rakci, polžki, alge in tudi kakšna ribica se je znašla med njimi. Življenje se je vse bolj bujno prebujalo in pramorje, polno živih bitij, je radostno valovilo sem in tja.

Nekega dne pa se je vse zasukalo v drugo smer. Po svetu je tistikrat lomastil nepridiprav, megavelikan Zlodej, hudobec, da malo takih, in vsaj trikrat večji od največjega velikana Megana. Kamor je stopila njegova orjaška noga, se je zemlja udrla vsaj sto metrov v globino, da je za seboj puščal strašansko globoke sledi. Zlodej je hodil in hodil. Ves dan je že koračil in prekoračil že vsaj pol Zemlje, zato ni čudno, da je zlagoma začutil utrujenost, za povrhu pa ga je začela pestiti še neznanska žeja. O, kako žejen je postal! O, kako zelo si je želel popiti kaj osvežujočega in ravno prav slanega. Kajti Zlodej je bolj kot katerokoli pijačo na svetu oboževal slanico.





»Kako srečen bi bil, če bi našel kakšno kotanjo s slano vodo,« je brundal sam zase in upal, da jo najde.

Glej ga, zlomka! Zlodej se je v tistem hipu znašel na obali Triglavskega pramorja. Najprej se mu je obraz razpotegnil v velikanski nasmeh, potem pa je v vodo previdno namočil palec. Potegnil ga je ven in ga, čisto mokrega in slanega, obliznil s svojim velikanskim jezikom.

»Odlično slano je!« je navdušeno vzkliknil Zlodej in se spustil na vse štiri. Celo glavo je pomočil v slastno slanico in začel pogoltno srkati. Pil je in pil, pil, pil, pil …

Pramorje je tako dolgo vlekel vase, da ga je slednjič izpil. Namesto vode se je pred njim pokazalo kamnito dno. Iz njega so visoko pod nebo zlagoma začele poganjati kamnite gore. Druga za drugo so pred megavelikanom Zlodejem nastajali Triglav, Škrlatica, Mangart, Jalovec, Razor, Prisojnik, Kanin, Kanjavec, Skuta, Stenar, Ozebnik, Bovški Gamsovec in še vse polno drugih gora, ki namesto pramorja še danes krasijo tiste kraje. Zato tudi v Kranju nimamo niti pramorja niti morja, imamo pa vse polno jezerc, potokov in rek. Na pramorje nas spominjajo previsne pečine, v gorskih stenah pa se še vedno skrivajo okamnele lupine zavitih polžkov, amonitov. Megavelikan Zlodej je zapustil naše kraje in nihče ne ve, kam je odšel, je zaključila mama in utihnila, saj ji je zmanjkalo domišljije. Nič hudega, kajti Tadej je že zadremal. In prav je tako, saj ga jutri čaka nov dan.

Zatem mamica, ki vedno rada načrtuje vnaprej, pomisli, da bi se v soboto odpravili v osvežujočo dolino Vrat.

»Ampak moj sinek si vendar želi na morje in prav bi bilo, da mu izpolnim željo. Hkrati bi obiskala tisto gospodično, ki se je včeraj zanimala, da bi posvojila Dixie,« z odprtimi očmi sanjari mama, medtem ko Tadej že prav sladko spi in skoraj zagotovo sanja o Triglavskem pramorju.





Pitbulka Dixie se valja na travi pred planinsko hišico. Sonce greje njen puhasti kožušček in komaj tri mesece stara pasja dojenčica zadovoljna uživa.

»Ti debelinka, ti, kako si srčkana,« je nad debeluško navdušena njena skrbnica, gospodična. Pa ni navdušena le nad svojo novo družabnico, ampak tudi nad planinami, ki se kot na dlani drenjajo pred njo. Že od zgodnje mladosti se bolj ali manj redno vrača v čarobno deželo pod Triglavom, kjer je pred nekaj leti podedovala hiško svojih staršev. Še posebno imenitno ji gre, odkar je z njo mala pitbulka, ki jo je posvojila pred kratkim. Ponjo se je odpeljala v Kranj k Tadejevi mami in ta si je končno oddahnila, saj je vedela, da gre najdenka v dobre roke.

A vendar odločitev ni bila lahka. »Ta pasja vrsta je nevarna,« se je ustrašila gospodična, ko je izvedela, da to ni »kar ena vsakdanja pasja mešanica«, temveč čistokrvna pitbulka z rodovnikom.

Gospodična, znana po svoji preudarnosti, si je vzela ves ljubi teden časa za razmislek. Prelistala je več knjig, prebrala kar nekaj člankov, prečesala svetovni splet in slednjič povzela: »Pitbul ni prav nič bolj nevaren pes kot katerakoli druga pasja vrsta. Le dovolj časa in ljubezni ji moram nameniti, jo naučiti discipline in obnašanja, pa bo vse v redu.«

Tako je tudi bilo. Gospodična in Dixie sta skoraj poldrugo desetletje zgledno krmarili na skupnem čolnu. Pitbulka je sicer tu in tam ušpičila tudi kakšno nerodnost, a roko na srce, skoraj vedno bi njena skrbnica lahko naprej predvidela neljubi dogodek in ga preprečila. Ljubezen med njima je bila, kot se za vsako pravo ljubezen spodobi, obojestranska. Kdor ju je poznal, je opazil, da tudi pitbulka vidi samo svojo skrbnico, le gospodična pa je vedela, da pasjo ljubezen tu in tam omaje kakšen kos dobrega mesa ali velika slastna kost ...

Dixie se torej od čistega ugodja in veselja nad komaj začetim življenjem valja na travi, ko mimo nje nekaj glasno zabrenči.

»Bzzzz, bzzzz, bzzzz,« brenči brenčač, ki mu ljudje pravimo čmrlj, Dixie pa ga vidi prvič.

»A te kaj boli, da tako brenčiš, brenčilo brzilo?« zanima malo radovednico.

»Bz, bz, bz, ti si pa res hecna! Jaz sem čmrlj Bombus! Čmrlji vendar brenčimo,« ji odvrne dotlej neznanec, čmrlj čokatega telesa, odet v črno rumeno oblačilo.

»Aha, psi lajamo, čmrlji pa brenčite,« pametno ugotovi pitbulka in brž vstane. Otrese si kožušček, z repkom zamahne kot nihalo na metronomu, ušesa postavi visoko navzgor in se zazre v brenčača čmrlja.

»O, Bombus, kako si ti lep! Škoda, da se ne moreva igrati, ker si tako majhen. Če bi se te dotaknila s šapico, bi te gotovo poškodovala,« glasno razmišlja mladička, medtem ko čmrlj čmrljasto lebdi v zraku nad njo, ogledujoč se za kakšnim cvetom v bližini.

»Bzzz, bzzz, bzzz … Oprosti, ampak meni se mudi, veš! Čas tako hitro beži, bzzz, bzzz, jaz pa moram nujno nabrati še nekaj hrane, sicer me čaka lakota v praznem želodcu … Bzz, bzzz, bzz,« zabrenči obiskovalec in odbrenči na cvetoči malinjak ob robu sosedovega travnika.

Psička obsedi in še nekaj časa opazuje novega znanca, ki brzi s cveta na cvet in poskuša nabrati čim več hrane, nato pa se spet zlekne na tla, pretegne sprednji tački in zadrema.

Preden je gospodična pometla dvorišče, je mladička že trdno spala, njeno telesce pa je tu in tam trznilo.

»Le o čem sanja, da tako močno premika tačke?« se je začudila gospodična.

Dixie je v sanjah divjala kot za stavo. Sredi temnega gozda jo je preganjal velikanski rjavi kosmatinec, ki očitno ni imel dobrih namenov z njo. Dixiejine nožice niso mogle tako hitro teči kot tace odraslega psa, zato se ji je žival, za katero ste gotovo že uganili, da je bila medved, risala tik za petami.

»Čisto malo še manjka in zgrabil me bo za vrat,« je spreletelo Dixie, zato je v smrtnem strahu glasno zajavkala: »Vau, au, vau, au, vau.«

»Hej, zbudi se. Saj samo sanjaš, nič se ne boj!« se je psički počasi približala gospodična in jo nežno pobožala po glavici.

Dixie je zlagoma odprla oči in zmedena, kot je bila, sprva sploh ni doumela, kaj se dogaja.

»Kje je medved Dem, s katerim sva ravnokar sklenila prijateljstvo, in kje mala veverica nagajivka, ki mi je metala storže na glavo?« se je spraševala.

… Hja, takrat sta se ji medved in veverica res prvič prikazala v sanjah, sčasoma pa sta postala njena prijatelja. Enako kot ježek Pleško, svizec Zvis, vrtni palček, gozdni škrat in gorska vila. ... No, o teh prigodah boste brali v naslednjih zgodbah …





Ta psička s kožuščkom srnje barve in belim »ovratnikom«, s črno obrobljenimi očmi in visokima, pokončnima uhljema, je imela velikansko pasjo srečo, saj je vse svoje življenje udobno preživela med hribi in morjem. Škoda je bila le v tem, da je čas tako hitro tekel. Komaj se je gospodična dobro navadila na pasjo družbo, je psička že odrasla v postavno, ponosno psico. Odrasla Dixie je večkrat hotela uveljaviti svojo voljo in gospodična se je morala močno potruditi, da jo je ubogala. Ampak, kadar jo je gospodična na morju vprašala: »A greva v Trento?«, se je Dixie iz trmoglavke v trenutku prelevila v najbolj poslušno psico na svetu. Bliskovito se je dvignila s svojega ležišča in se postavila pred vrata. Tam je stražila, dokler ni gospodična spakirala vse prtljage, potem pa se je skušala prva zriniti skozi vrata. Vendar ji navadno ni uspelo, saj sta bili gospodična in njena krama hitrejši od Dixie, ki se je drenjala iz strahu, da ne bi ostala doma. Tako je ostajala nemirna vse do tistega najsrečnejšega trenutka, ko je gospodična odprla vrata prtljažnika in izrekla psički najljubši stavek: »Dixie, skoči noter!«

Ko je gospodična pripeljala do križišča za dolino pod Triglavom, je ustavila avto, izpustila Dixie iz prtljažnika, ji nadela nagobčnik in začel se je pitbulkin lov na avtomobil. No, resnici na ljubo je bila psica tako in tako vedno hitrejša od avta, saj ga je prehitela že na prvem ovinku. Galopirala je proti hiški in se, zadihana do obisti, navadno ustavila ob potoku. Napila se je hladne potočnice in pritekla pred vhod sočasno z avtom, ki ga je gospodična parkirala pod visokim kostanjem. V bližini je stala drvarnica in v njej drva, ki jih je gospodična nasekala, da bi jo grela v mrzlih zimskih dneh.

Nekega popoldneva je gospodična pripeljala z morja v hribe še posebno veliko prtljage in tako vneto prenašala stvari iz avta v svoj planinski dom, da je čisto pozabila na Dixie. Končno je bilo vse na svojem mestu in gospodična se je nameravala malo odpočiti na klopi pred hišo. Tedaj pa se je domislila, da nekdo manjka. Seveda, le kje je Dixie, jo je spreletelo. Pogledala je v hišo, prečesala zadnje dvorišče, stopila na zgornji pašnik, pokukala na travnik pred hiško, ampak pitbulke ni bilo nikjer.

»Dixie, Dixie, Diiiiixiiii,!« je slednjič tako glasno zavpila gospodična, da bi jo še gluhi lahko slišali, če bi le malce napeli ušesa. Gospodična je obmirovala v poslušanju, a ker o Dixie še vedno ni bilo ne duha ne sluha, se jo je odpravila iskat po stezi v dolino.

»Še nikoli ni pobegnila. Le kaj je zavohala, da jo je tako premamilo?« ni šlo v glavo vse bolj zaskrbljeni gospodični.

Slavček je že odpel svojo večerno pesem, ko je gospodična utrujena in zelo v skrbeh pristopicala nazaj k hišici upajoč, da bo pred njo zagledala skesano Dixie. Vendar pred hiško razen vrtnega palčka ni bilo nikogar. Gospodičninim skrbem se je tedaj pridružila še žalost. Stala je na pragu svoje koče, v očeh so se ji nabirale solze, v tistem pa jo je ob pogledu na drvarnico obšlo upanje. Urno se je podvizala k lesenim vratom.

»Čudno, sploh se ne spomnim, da bi jih zaprla,« jo je prešinilo med odpiranjem vrat. Za njimi je na betonskih tleh ponižno sedela njena pitbulka in pohlevno povešala pogled.

»O, ti reva, ti. A sem te zaprla v drvarnico?« je izdavila pretresena gospodična.

»Ja, ko si odložila zadnje naročje drv, si čisto pozabila name, ki sem ti zvesto sledila, in si me zaprla sem noter. V to temo temasto.«

»Zakaj pa nisi lajala, ko sem te klicala?« ni mogla razumeti gospodična.

»Zakaj, zakaj. Zato, ker sem mislila, da si me za kazen zaprla, ker sem se ti motala pod nogami,« ji je odvrnila psica.

»Še dobro, da je mimo švignila drobna poljska miš in si vzela čas za klepet z menoj, sicer bi se res počutila čisto zapuščeno,« je po pasje razpredala Dixie.

Gospodična žal ni razumela njene govorice, zato si je mislila svoje. Brž je zaklenila drvarnico in z Dixie odšla v kočo, kjer jima je pripravila slastno večerjo, ki ji je sledila pot v Miževo deželo, kjer domujejo sanje in sen.

Ob vračanju iz hribov na morje, se je spet ponovil enak prizor kot pri odhodu z morja v planine. Ko je gospodična izustila: »Dixie, greva na morje,« je kužka sedla pred vhodna vrata, od koder se ni premaknila, da se pozabljiva gospodična ne bi morda odpeljala brez nje. Oddahnila si je šele, ko je varno čepela v svojem prtljažniku in štela ovinke, ki so avto peljali slani prostranosti naproti …





Nekega čudovitega dne je v dolini Zapotoških slapov družina planinskih ježev priredila veliko ježjo veselico. Njihova številna rodbina se je povečala za novega člana. Jedlo se je, pilo, pelo in bilo je res neznansko veselo! Nad mičkenim puhastim ježkom sta bila še posebno navdušena njegova mama in očka. Mamica ga je v silni radosti tako močno stiskala k sebi, da ga je vsega popikala s svojimi bodicami, očka pa se je objema k sreči vzdržal. No, ježek je vse mamino pikanje junaško prenašal in ni niti enkrat zajavkal, saj se je rodil z veliko mero potrpežljivosti. Ta lastnost mu je v življenju, ki ga je čakalo in o katerem mali jež ob rojstvu ni imel niti najmanjšega pojma, še kako prav prišla ...

Čas je bežal in hitel kot pač leti čas, ježek pa je rasel. Ampak namesto z bodicami je bil še vedno porasel zgolj z nežnim puhom. O bodicah, v katere so bili oblečeni vsi njegovi sorodniki, prijateljčki in znanci, ni bilo ne duha ne sluha, zato se je ježka sčasoma prijelo ime Plešek. Saj je bil res plešast kot glava kakšnega postaranega profesorja! Ježek je bil zaradi tega zelo nesrečen. Tudi on si je želel biti enakomerno poraščen z bodicami. Tudi on si je želel imeti oklep, ki bi ga branil pred sovražniki. Tudi on si je želel na ostre bodice natakniti slasten sadež in ga prinesti domov za večerjo in sploh: želel si je biti tak kot vsi drugi ježki. Seveda je mamica kmalu opazila ježkovo nelagodje, zato ga je vsak dan znova bodrila.

»Plešek moj, ti si pač nekaj posebnega! Bodi ponosen, da si drugačen od drugih. To ni kar tako, biti jež in ne imeti bodic. Saj te bomo mi branili, če ti bo kdaj pretila nevarnost, zato se nič ne boj in bodi vesel, da si živ in zdrav,« mu je šepetala med pestovanjem.

Tako mu je prigovarjala njegova mama, a ga je s svojim bodrenjem spravljala v le še večji obup. Plešek je zaradi svoje drugačnosti postajal vsak dan bolj potrt. Pa še njegovi prijatelji so se mu za nameček pogosto posmehovali. So mu pravili, da je navaden mehkužec, bolj podoben alpskemu svizcu kot ježu. Ko so se igrali ježje igrice, se je vsak ježek zlahka zvil v kepico in se ob tem prelevil v bodičasto kroglico, le ježek Plešek je spominjal na žogico za tenis. In spet so se vsi smejali njegovi drugačnosti …

Ježek Plešek se je začel umikati družbi. Najraje je mirno ždel skrit v kakšnem grmu, od koder je opazoval naravo. Včasih je odhlačal do katerega izmed Zapotoških tolmunov in občudoval igrive, zale vile, ki so se ogledovale in plavale v kot led hladni vodi. O, kako prelestne so bile! Lahkotno so poplesavale in se vrtele v kolu. Njihova prozorna krilca so se lesketala v mavričnih barvah, s svojimi zvonkimi glasovi pa so Pleška spominjale na spomladansko žuborenje gorskih izvirov. O, kako je užival v njihovi družbi in takrat mu je bilo prijetno pri srcu, čeprav je bil sam.

»Hov, hov, hov,« je Plešek nekoč zaslišal pasji lajež. Uh, kako se je prestrašil, ko se je obrnil in pred seboj zagledal velikanskega psa.

»Če bi imel bodice, bi se brž zvil v klopčič in prav nič se ne bi bal,« je mislil sam pri sebi ježek Plešek, ko je togo obstal pred pasjo zverino. Skoraj gol se je v svojem puhu tresel kot šiba na vodi in čakal, kaj bo.

»Hov, hov, hov. Kdo si?« se je slednjič oglasil tako kot Plešek presenečen pes.

»Jjjjaaaazzzz sssem jeeeeežek Plešek,« je jecljajoč izdavil ježek.

»Ha, ha, ha, ti si ježek, ja. Ma kakšen ježek neki, saj nimaš bodic?! Ravno včeraj me je eden zbodel v gobček. Poglej, še zdaj je otekel, a vidiš?« mu je odgovoril pes in mu pokazal svoj nabuhli smrček.

Ker ga je zverina prijazno gledala, ji je Plešek prijazno pokimal, se opogumil in jo vprašal: »Kdo si pa ti?«

»Oh, saj res, sploh se nisem predstavila. Jaz sem pitbulka Dixie. Ampak nikar se me ne boj, ker nisem zlobna in tudi popadljiva ne. Veš, mene se vsi bojijo, čeprav še nikoli nisem nikogar ugriznila, zato sem pogosto osamljena in brez družbe. Če si za, lahko midva postaneva prijatelja.«

Res sta se sčasoma spoprijateljila, ježek brez bodic in pitbulka. Dixie se Plešku nikoli ni rogala, nikoli se ni norčevala iz njegove drugačnosti, ampak je bila celo navdušena nad njo. S puhastim ježkom se je namreč lahko igrala kot z žogo. Žival se je zvila v klopčič, psička pa ga je s smrčkom kotrljala sem in tja, da sta se smejala in zabavala oba. Ampak nekoč se je pripetila tudi manjša nezgoda. Na gozdni poseki, kjer sta se igrala, so ležala debla debelih smrek in borovcev. Ježek se je ravno stisnil v klobčič, Dixie pa ga je kot po navadi dregnila s smrčkom, da je smejoč se, poletel visoko v zrak. Frčal je tja gor, visoko in še više, in če bi imel krila, bi kar poletel od radosti nad svobodo, ki jo je občutil v zraku. Toda ob padanju navzdol se je revež tako nerodno ujel na velikem smolnatem madežu, ki ga je izpustilo eno od posekanih debel, da ni mogel ne naprej ne nazaj.





»Ojojoj, ujel sem se v smolo, Dixie, pomagaj mi,« je zavpil, upajoč na prijateljičino pomoč.

K sreči sta potem imela srečo oba: ježek zato, ker so ga pitbulkini močni zobje brez težav izvlekli iz smolnega lepila, ona pa, ker se ni še sama s smrčkom nalepila nanj.

Med takimi in drugačnimi prigodami in pustolovščinami sta ježek Plešek in pitbulka Dixie skupaj preživela svoje otroštvo in tudi najstniška leta. Ježek je sčasoma sprejel svojo drugačnost in za povrh postal tudi zelo pogumen in samozavesten, pitbulka pa je bila zadovoljna, da je končno našla tako zabavno družbo.

Ampak ker življenje nikoli ne počiva in nenehno teče dalje, se je nekoč primerilo, da je Dixie na enem od morskih sprehodov z gospodično spoznala imenitnega pasjega lepotca, pitbula Arona, in se tako noro zaljubila vanj, da se je, kot bi odrezal, vse spremenilo … Ves svoj čas je pitbulka namenila pasji ljubezni in mladičkom, ki so se skotili, in ob tem čisto pozabila na planinskega prijatelja ježka. Plešek je kar čez noč ostal sam. Pestila ga je huda žalost, ki se ji je pridružilo še razočaranje nad prezaposleno prijateljico. Prepustil se je toku življenja in sčasoma odkril novo veselje. Plešek je začel zahajati v gore in planinariti. Čedalje pogosteje se je odpravil proti Kriškim podom, pa do Luknje, na Ozebnik in nazaj dol v Trento. Tudi proti Lepeni je pogosto odhlačal in se včasih ustavil na planini, kjer se je pasla čreda krav in kjer so mu pastirji ponudili skodelo polnomastnega sladkega mleka.

Leto se je obrnilo. Dixiejini mladički so odšli od doma in ona je spet našla čas za svojega planinskega prijatelja. Sestajala sta se ob mraku na robu gozda ali pred gospodičnino planinsko hišico ter obujala spomine na skupne dogodivščine.

Plešek pa je tudi sam še vedno pogosto planinaril. Čeprav ni imel posluha, si je včasih zabrundal kakšno otožno melodijo in sanjaril z odprtimi očmi. Veliko prijetneje bi bilo, če ne bi sam samcat kolovratil naokoli, je pomislil, a že hip zatem izklopil melanholične misli, saj mu je bilo jasno, da bo do konca življenja ostal sam. Namesto da bi si poiskal družico, je raje ubiral samotne steze planinskih brezpotij, prečil gorske senožeti in se vzpenjal na vrhove najvišjih gora …

Nekega jutra je ravno koračil čez manjši ledenik, ko je pod seboj zaslišal zares zelo obupan glasek:

»Na pomoč! Na pomoč! Pomagajte mi, prosim, pomagajte!«

Stisnjen v kepico se je brž pognal po ledeni ploskvi navzdol in se ustavil tik pred lastnico prestrašenega glasu. Ježek se je znašel pred manjšim kupčkom obupa. No, resnici na ljubo je bila v ta kupček stisnjena mlada ježevka Nežika, ki se je s svojimi gostimi bodicami tako močno zapičila v sneg, da se sama nikakor ni mogla izkopati iz mrzlega objema. Ko pa jo je za šapice povlekel pogumni Plešek, je bila hitro rešena! No, rešena je bila res, ampak kaj, ko se je ob padcu poškodovala in si zvila zadnjo tačko. Še dobro, da je bil Plešek močan jež, zato je Nežiko, ki je svoje ime dobila zaradi izjemne nežnosti, kot za šalo dvignil v zrak in jo odnesel na varno v svoj brlog. Položil jo je na slamnato ležišče, ji pripravil nekaj slastnega za pod zob, potem pa jo oddrobil na plan po zdravilo za zvito šapico. Pleško je na svojih planinskih izletih vedno opazoval naravo in rastlinje. Še posebno so ga zanimale zdravilne zeli, zato ni čudno, da je z leti postal pravi ježji strokovnjak za zelišča. No, tokrat je na planinskem travniku nabral ozkolistnega trpotca, ga malo pomečkal, zamešal z glino in s tem obložil Nežikino tačico. Obkladke je redno menjaval in Nežika si je precej hitro opomogla.

Ranocelnik Plešek in okrevajoča Nežika sta se v tistem času veliko pogovarjala. Drug drugemu sta zaupala svoje najbolj vesele in tudi najbolj žalostne izkušnje, smejala sta se skupaj, spala sta skupaj in počela še marsikaj … Recimo: Nežika je s svojimi bodicami enkrat tako požgečkala Pleška, da bi se skoraj polulal od smeha. Pleška pa je vsakič, ko se je močno zazrl v Nežikine lepe oči, spreletela takšna vročica, kakršne še nikoli ni občutil. Še dobro, da se je zaupal svojemu očetu, ki mu je namignil, da je najbrž kriva ljubezen. In res je bila! Plešek se je zaljubil v Nežiko! In Nežika je bila do ušes zaljubljena v Pleška. Zato boste zdaj brez težav uganili nadaljevanje. Res se je zgodilo točno tako, kot si zdajle mislite: ker sta se Plešek in Nežika zaljubila, ni preteklo veliko planinske vode do takrat, ko sta naznanila, da se bosta vzela. Na poroko sta poleg vseh svojih sorodnikov povabila tudi Dixie, Arona in njune živahne mladiče. Jedlo se je, pilo in pelo, da je bilo zares veselo, kot se za pravo ohcet tudi spodobi …

Za konec pa naj vam prišepnem, da sta Plešek in Nežika kmalu po poroki postala starša. Njuni otroci so bili nekaj posebnega. Vsak od njih je namreč podedoval očetov pogum in potrpežljivost in mamin gosti bodičasti kožušček, za povrh pa srce, polno veselja do življenja.





Vglobeli pod Kriškimi podi je gorsko tišino tu in tam presekal ropot. Slišalo se je nabijanje kladiva, žaganje, piljenje in vijačenje. Trentar Vlado je tisti čudoviti s soncem nasmejani dan izkoristil za delo na svoji bajtici. Hlev, ki so ga njegovi predniki nekdaj namenjali ovcam in kozam, je že dolgo preurejal v hišico, kjer je nameraval uživati zadnje dni svojega življenja. Čeprav je bil že v pokoju, je ostal poskočen, čil in žilav, zato je upal, da bo še dolgo občudoval gore v bližini novega doma …

Na drugi strani, tam ob potoku, ki so mu nekateri pravili Beli, se je iz gozda prikazal lisjak. Odkar je pomnil, je živel med bukvami in smrečjem, kjer si je bil izkopal svoj brlog. Najbolj je bil zadovoljen, če se je pod večer zbudil, se pretegnil in imel srečo, da je brez večjega napora naletel na kaj slastnega za pod zob. Ampak tistega dne je bil lisjak lačen že drugo noč, saj nikjer ni našel nobene hrane. Pošteno ga je črvičilo po praznem želodcu in ni čudno, da je bil zelo slabe volje, ko ga je lakota kar sredi belega dne nagnala na plan.

»Le kje naj najdem kaj užitnega, le kje? Nikjer ni niti zanikrne žuželke, niti ene suhe miške, da bi jo snedel,« se je pridušal lačni lisjak ob prečkanju presušene struge Belega potoka. V bližini je pred počitniško hišico pasla dolgčas pitbulka Dixie. Gospodična se je sončila na ležalniku za hišo, psica s kožuščkom srnje barve pa ni imela kakšnega pametnega dela, zato se je strašansko dolgočasila. Komaj je čakala, da se bo njena gospodinja dvignila na noge in jo bosta skupaj mahnili na popoldanski sprehod čez drn in strn. Dixie je zelo rada pohajala po gozdnih brezpotjih in planinskih stezah, saj je kar prekipevala od silne pasje energije. Cele dneve bi lahko divjala, skakala, dirjala, hodila, se podila za žogo in nebrzdano tekala sem ter tja, a njeni skrbnici niti na konec pameti ni padlo, da bi si vzela ves dan samo za Dixiejino veselje. Zato je psica potrpežljivo poležavala na svoji odeji, zdolgočaseno lizala prednjo desno šapo in, kot se za pravo pasjo čuvajko spodobi, hkrati nenehno opazovala okolico.

»Hov, hov, hov, kaj pa je zdaj to? Hov, hov, hov … Kaj se premika tam spodaj po strugi? Ma ne me hecati, saj to je ena žival!« se je zelo glasno razburila Dixie, ko je v daljavi zagledala lisjaka. Ampak gospodična ni razumela pasje govorice, zato se niti premaknila ni. Kar ležala je tam na tistem ležalniku, oblečena samo v kopalke, in svoje telo nastavljala soncu.

Privezana na vrv je psica še nekajkrat nemočno zarenčala proti bežečemu lisjaku in ga namesto pozdrava še enkrat oblajala. Ko pa ji je žival izginila izpred oči, se je vdala v usodo in znova zadremala.

Vlado je meril deske, jih žagal, nosil v hišo in z njimi oblagal nastajajoči strop. Pribijal jih je z žeblji, mestoma pa jih je tudi privijačil. Užival je v tem delu in si predstavljal, kako bo že jeseni užival na klopi pred svojin novim domom ter opazoval hribe in doline pred seboj.

Izmenoma je hodil v hišico in ven, kjer je imel pripravljene deske. Ko se je znova prikazal na pragu, ga je zagledal. Prav zlagoma, brez kakršnegakoli strahu je junaško prečil travnik, saj Vlada še opazil ni.

»Glej, glej, če to ni lisjak, naj me koklja brcne!« je polglasno izdavil mož, ki skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Kako tudi ne: bilo je sredi dneva, za lisjake pa je splošno znano, da vsaj v poletnem času podnevi ne kolovratijo naokoli.

»Le kaj ga je zagrabilo, da je ob tej uri zapustil svoj brlog in meni nič tebi nič stika tod? A se me nič ne boji? … Ampak: saj me še opazi ne,« je ugotavljal Vlado, ogledujoč lisjaka.

Lisjakovo vitko telo so nosile kratke tačke, njegov košati rep, zašpičen v kot sneg belo konico, pa je bil vsaj za polovico daljši kot polovica njegovega telesa z glavo vred. Hecna pojava, tale lisjak!

Lisjak je slednjič le zavohal neznani vonj in se tako začudeno zazijal v Vlada, kot da bi res še nikoli ne bil naletel na človeka.

»A prvič vidiš človeka, da tako buljiš vame?« je žival nagovoril vse bolj radovedni Vlado, ki je tudi prvič v življenju tako od blizu zijal v živega lisjaka pred seboj. Seveda niti približno ni pričakoval, da bi mu živalca lahko odgovorila.

»Ja, prvič vidim človeka in sploh nisi videti tako strašen, kot mi je pravil moj oče, ko sem bil še majhen lisjaček,« mu je v svoji lisičji govorici odvrnil lisjak.

Vlado odgovora seveda ni niti slišal niti zaznal. Je pa opazil, da lisjak, ki se je bil tako nepričakovano prikazal pred njim, ni rejen. Nasprotno! Prav mršav je bil! Najbrž ne tehta niti sedem kilogramov, je razmišljal Vlado in si še kar ogledoval nepovabljenega prišleka, medtem ko je žival motrila človeka.





»Moj oče je vedno pravil, naj se bojim človeka in njegove bližine. Ampak tale tu je res videti čisto v redu. Mogoče mi bo dal celo kaj hrane, če ga bom še naprej gledal naravnost v oči,« si je mislil lisjak in ob tem svoja usta raztegnil v nasmeh.

In res: človek je očitno uganil, kaj si žival želi! Lisjaku sploh ni bilo treba dolgo čakati, saj je Vlado stopil v hiško in iz nje prinesel velik kos klobase.

Ko je Vlado nastavil klobaso na najbližji štor, je lisjaka prešinilo: »O, kako to božansko diši.«

Zver se je rahlo prihulila k tlom in ni minilo dolgo, ko se je začela zlagoma in zelo previdno pomikati slastnemu grižljaju naproti. Vlado je opazoval lisjakov rdečkasto rjavo sivi kožuh na hrbtu in z umazano belo dlako poraščeni trebuh. Oči in uhlje je imel temno rjavo obrobljene.

»Ti si pa res lepotec svoje vrste. Pravi pravcati lisko si, ni kaj! Če boš večkrat prišel k meni v vas, te bom hitro tako poredil, da se bodo vse lisičke zaljubile vate, boš videl,« je lisjaku, ki je ravnokar dobil ime Lisko, strokovno razlagal Vlado.

Lisko je medtem že snedel ponujeno. Zatem si je s svojim, hrapavim jezikom izdatno obliznil smrček, se pretegnil in sedel. Tačke je po mačje ovil s svojim košatim repom in spet začel motriti Vlada.

»Je bilo fino, a? Si se končno malo nahranil?« je še kar govoričil Vlado.

»Ja, res sem ti hvaležen za tole nepričakovano pojedino,« mu je odvrnil Lisko.

Vlada je čakala obilica dela, zato je spet poprijel za žago, lisjak pa ga je nepremično opazoval.

Tako je, kot bi mignil, minilo popoldne in ko se je začelo večeriti, je mož končal z delom. Pretegnil se je in pogled uprl v gore pred seboj. Triglav, Pihavec in Kriški podi so se bleščali v sončni pozlati, ki pa je z neverjetno hitrostjo spreminjala svoje barvito okrasje: sprva iz rumene v zlato, zatem v škrlatno, pa v vijoličasto in nazadnje, ko je sonce zašlo, se je gorski svet ovil še v sive tone. Le gozdovi pod skalami so vztrajali v svojem zelenilu.

»Zdaj bo pa treba kaj dobrega pojesti,« si je zamrmral Vlado in ošinil Liska, ki je še vedno kot kip sedel v njegovi bližini in se ob slišanem obliznil.

»Pa saj me ti razumeš,« se je začudil Vlado, a spet ni razumel, ko mu je Lisko v istem hipu po lisičje pritrdil: »Itak!«

Iz hiške je Vlado prinesel same dobrote: domač trentarski ovčji sir, skuto, polento in kozarec mleka. Mleko je moral kupiti v trgovini, saj takrat v vsej Trenti niso premogli niti ene krave.

No, Lisku je tokrat ponudil košček mesa in surovo jajce za povrh. O, kako se je Lisko potem mastil! Sprva sploh ni mogel verjeti, da se mu je nasmehnila tako neverjetna lisičja sreča, sčasoma pa se je povsem privadil, udomačil in tudi razvadil …

Dnevi so tekli kot pač tečejo dnevi: drug za drugim ... Poletje se je prevešalo v jesen, ko je Vlado zaključeval gradnjo svoje hišice. Lisko mu je v vsem tem času zvesto stal ob strani kot pes in mu delal družbo. Na žalost pa se je zaradi Vladovega vsakodnevnega hranjenja tako razvadil, da se mu ni nič več ljubilo tekati po gozdu in stikati za mrhovino. Raje je posedal v človekovi bližini in čakal, da je Vlado iztegnil roko s slastnim grižljajem na dlani. Povsem udomačeni in tudi porejeni lisjak se mu je brez strahu približal in prav nežno s sprednjimi zobki vzel ponujeno. Zadovoljna sta bila oba: Lisko, ker je končno imel hrane v izobilju, in Vlado, ki ni bil nič več sam in osamljen, saj je lisjak izkopal nov brlog prav blizu Vladovega doma. Tako sta živela skupaj podnevi in ponoči.

Je pa lisjak kljub udomačenosti in domačnosti vseeno ohranil nekaj divjega v sebi. Ob vsaki polni luni se je postavil pred svoj brlog. Lajal je, lajal, lajal in kot obseden tu in tam zatulil v luno. Takrat se je tudi Vlado prebudil. Čez pižamo si je oblekel debelo jakno, saj je bilo zunaj že pošteno mraz, in sedel na klop pred hiško. Občudujoče je zrl v planinsko pokrajino, oblito s pravljično mlečno mesečino, obujal spomine na svojo mladost in poslušal prvinski napev živalskega prijatelja Liska.





Lea je kar poskakovala od čistega veselja. Prav danes je dopolnila šest let in to točno en dan pred prvim šolskim dnevom.

»Očka, zakaj imam rojstni dan samo en dan pred začetkom šole?« je zanimalo Leo.

»Zato, ker si se rodila enaintridesetega avgusta, meseca, ki se imenuje po rimskem cesarju Avgustu,« ji je pragmatično razložil očka.

Lein očka je bil velik učenjak in za veleume se ve, da svoje znanje neznansko radi širijo med čisto navadnimi ljudmi, ob tem pa za povrh pogosto uporabljajo tako učene izraze, da jih marsikdo sploh ne razume. A pustimo to ob strani. Lein očka ni bil zgolj učen mož. O, ne! Njen oči je bil tudi velik ljubitelj potovanj in gorskih vrhov. Ko Lee še ni bilo na Zemlji, je pogosto kolovratil po svetu in hribolazil. Tudi njena mamica je bila navdušena planinka, zato res ni bilo naključje, da sta se spoznala prav v gorah.

Tistega dne je očka s prijatelji dosegel vrh Triglava s Kredarice, mamica pa je s prijateljicami prisopihala z Doliča. Prav pred Aljaževim stolpom sta se prvič srečala. Ampak neverjetno: v tistem trenutku se je dotlej jasno nebo povsem pooblačilo in iz težkih oblakov se je ulilo kot za stavo. Leina mamica je z grozo v očeh opazovala okoliške vrhove, kako jih v svoj objem jemala megla, zatem pa je zagledala tudi zalega mladeniča.

Neznanec se ji je hudomušno nasmehnil in jo dregnil: »Pa te menda ja ni strah?«

»Ne, prav nič me ni strah, le bojim se,« se je hudomušno odrezala mamica.

V tistem sta vsak pri sebi začutila svetlo zvezdico, ki se je utrnila v njunih srcih, da sta vzdrhteli v dotlej neznanem, pravljično čarobnem občutju …

»To je bilo znamenje! Zgodila se nama je ljubezen na prvi pogled,« sta očka in mamica navadno hkrati vzkliknila, ko je beseda nanesla na njuno prvo srečanje. Ob tem sta se vedno objela in se nežno poljubila.

Leini lički sta takrat nehote tako zardeli od sramu, da sta se zdeli kot dva rdeča paradižnika.

Mamica je Leo brž prižela k sebi in ji zašepetala: »Veš, srčica moja, ljubezen je nekaj najlepšega, kar se lahko primeri človeku.«

Očka je Lei že zdavnaj obljubil, da se bodo povzpeli na Triglav, ko bo dopolnila šest let. In ker je obljubo vedno treba izpolniti in ker je bil Lein očka zmeraj mož beseda, ji je tistega dne dejal: »Ljuba moja Lea, danes si stara šest let, jutri greš prvič v šolo, pojutrišnjem pa se skupaj z mamico odpravimo na Triglav!« Lea je bila presrečna. Danes je njen rojstni dan, jutri gre prvič v šolo, pojutrišnjem pa na Triglav! Saj je skoraj neresnično, da se ji bodo v treh dneh izpolnile kar tri srčne želje, se je radostila. Za povrh so jo prijateljice presenetile s kupom imenitnih darilc, starša pa s sočno torto, umetelno okrašeno s srčki, sončki in šestimi prižganimi svečkami. Lea je pogumno pihnila vanje in upihnila vseh šest hkrati.

»Bravo, Lea,« so bile navdušene njene prijateljice.

*

Ob morju, na drugem koncu dežele, je pitbulka Dixie na preprogi sredi kuhinje ležerno molela vse štiri tace od sebe in sanjala. Dočakala je šesti rojstni dan in gospodična je k sebi povabila svoje prijateljice. Na mizi je stala velikanska torta s šestimi svečkami, na torti pa je pisalo: »Vse najboljše, draga Dixie!« Okoli mize so klepetale prijateljice in čakale na slavljenko, da bo upihnila svečke. Dixie je sicer do zadnjega upala, da bo namesto torte deležna velike kosti, ki je bila njenim ostrim zobem veliko ljubša kot sladkobna slaščica. Zdaj pa je pred njo stala torta in počutila se je zelo nelagodno, saj se je bala, da ne bo znala upihniti svečk.

»Dixie, zbudi se, greva na sprehod,« jo je zbudila gospodična, ki se je vrnila iz službe.

»Pa sem se spet zadnji hip izmazala iz zadrege,« je bila zadovoljna pitbulka.

Brž je vstala in z gospodično odkorakala skozi vrata morskemu sprehodu naproti …

*

V četrtek zvečer ura v Leini sobi ni prav nič čakala, ampak je strumno tiktakala. Odštevala je sekunde, minute in ure. Ko je veliki kazalec dosegel dvanajstico, mali pa osmico, je polna pričakovanja legla v posteljo. Kajti jutri bo vendar prvi september in z njim težko pričakovani prvi šolski dan!

Nekaj bodočih sošolk in sošolcev je Lea že dobro poznala, saj so skupaj hodili v vrtec. Ampak vrtec je vrtec, šola pa šola, zato je malo Leo kar malce skrbelo, kako bo minil prvi dan v čisto pravi šoli.





Naslednje dopoldne je res prebila v razredu, kjer ji je bilo zanimivo, zato je sklenila, da bo šolo z veseljem obiskovala prav vsak šolski dan.

Poleg šole pa jo je v petek veselila tudi misel na soboto, ko se bo skupaj s starši odpravila Triglavu naproti. O slovenskem najvišjem gorskem očaku, ki naj bi svoje ime dobil po slovanskem bogu s tremi glavami, je Lea pogosto poslušala pripovedovati starše, saj sta se tako očka kot mamica in tudi oba skupaj večkrat povzpela nanj. Lea si je strašansko rada ogledovala fotografije, ki sta jih posnela in jih spravila v album. V računalniku pa se je skrivalo še veliko več posnetkov planinskih pohodov in tudi potovanj. Leina mamica in očka sta namreč zelo rada planinarila in tudi potovala po domačih in tujih tleh.

V soboto zarana, ko se noč še ni povsem poslovila in je še vladala trda tema, so se vsi trije brž spravili pokonci. Pojedli so zajtrk in se zbasali v avto. V prtljažniku so se gnetli trije nahrbtniki: največji za očka, srednji za mamico in najmanjši za Leo. Očka je že nekaj dni pred odhodom napovedal: »Vsak od nas bo nosil svoj nahrbtnik, tudi ti, Lea. V planinah mora vsak poskrbeti zase!«

Danilo se je, ko so se pripeljali v dolino Zadnjice in kmalu za odcepom parkirali avto. Vsak si je oprtal svoj nahrbtnik in krenili so navzgor. Makadamska pot jih je vodila mimo Kopiščarja in po Metojevem klancu, tik ob zaklenjeni hišici gospodične, ki je takrat imela delo na morju, oni pa so pešačili naprej vse do Utra, kot tistemu mestu pravijo domačini. Na ovinku je očka Lei pokazal zaraščeno stezo v gozd. Komaj dvajset let poprej se je tamkaj očem jasno kazala steza na planino Zajavor, zdaj pa je bilo vse naokoli zaraščeno in neprepoznavno.

»Ko sem bil približno v tvojih letih, me je oče nekoč vzel s seboj tja gor. Nikoli ne bom pozabil vonjav dehtečega cvetja, še posebno po čokoladi dišečih murk,« je pripovedoval očka med hojo proti betonskemu mostu, ki so ga postavili italijanski vojaki med prvo in drugo svetovno vojno. Od tam naprej se je cesta zožila v pot in Lea je v svojih pljučih ta dan prvič začutila svežino pravega gorskega zraka, ki ga je veter prinašal naravnost izpod sedla, imenovanega Luknja.

»Vidiš, na tej strani je Primorska, na drugi pa Gorenjska,« je Lei namignila mamica.

Lea je med hojo popolnoma onemela občudovala okolico – predvsem rožnate odeje gorskega sleča po melišču – in se čudila neznanski tišini.

Kot kača se je vila pot malo po meliščih, pa spet skozi gozd in rušje navkreber. Vzpenjanju kar ni bilo videti konca. Tako so stopali debele štiri ure, potem pa vendarle dosegli planjavo in planinsko kočo sredi nje. Prišli so na Dolič.

»Zdaj pa je čas za malico,« je napovedal očka in nikomur ni bilo treba dvakrat reči, saj so bili že pošteno lačni. Brž so sneli nahrbtnike in pomalicali. Popili so topel planinski čaj, potem pa je očka Lei poveznil čelado na glavo. Tudi mama in očka sta si jo pripela. Pomahali so oskrbnici Eriki in se odpravili naprej.

Lea je občudovala skalnat svet pred seboj. Le tu in tam je iz skalovja poganjala najbolj odporna rastlinica in se trudila preživeti gorskim viharjem in ujmam navkljub. Med nizko travo in mahom so se v vetru pozibavale še zadnje Zoisove zvončice, lučaj stran pa tudi žametne sivo srebrne planike.

Kra, kra, kra, so nenadoma zaslišali krakanje črnih krokarjev, ki so prav grozeče krožili nad njimi.

»Lačni so, pa so glasni,« je ugotavljala mamica.

Zožena pot je postajala prav vrtoglava in očka je Leo za vsak primer navezal na vrv. Ko so se znašli pod Triglavsko steno, so vsi trije pogumno zaplezali vanjo. Še sreča, da je tu in tam iz nje molel kak klin, na katerega so lahko stopili in se ga oprijeli, mestoma pa jim je bila v veliko oporo tudi jeklenica.

Po debeli uri plezanja so dosegli vrh. Triglavski vrh! Stali so kar 2864 metrov nad morjem in vse naokoli so se bohotile gorske verige. Veličastno. Leo je najprej navdušil Aljažev stolp, ki si ga je končno lahko ogledala v živo. Ampak, v njem ni bilo čisto nič zanimivega, zato se je raje vrnila na plano. O, kako nepopisno čudovit občutek svobode jo je prevzel ob pogledu na širno, modro nebo! In tudi razgledi so bili v tistem jasnem zgodnjem popoldnevu prekrasni: očka in mamica sta ji pokazala mogočne gore – Kanjavec, Škrlatico, Prisojnik, Razor, Rjavino, Pihavec in Zadnjiški Ozebnik, Jalovec in celo Martuljško skupino. Starša sta glasno ugibala, katere evropske vršace še vidita. Morebiti celo avstrijski Grossglockner? V daljavi na jugu pa je imenitno panoramo zaokrožalo svetlikajoče se morje.

Dolgo so vsi trije občudovali svet pod in pred seboj. Tam gori, na najvišji slovenski gori, kjer jo je božal hladen gorski zrak, je Lea prvič začutila, da spada tja. V tistem trenutku je preprosto vedela, da bo odslej pogosto hrepenela po brezpotjih, gorskih vrhovih in planinskih dogodivščinah. Deklica je namreč globoko v svojem mladem srcu začutila ljubezen do gorskega sveta, za katero je vedela, da jo bo spremljala vse življenje …





Nekoč je visoko v skalah gorskega kraljestva živela številna rodbina svizcev. Vsaka družina je imela svoj rov, vodeč v podzemni dom, najbolj znana in čislana familija pa so bili Zvisovi. Vsi drugi svizci so jih namreč občudovali zaradi njihovega praprapradedka, ki mu je uspelo ukaniti najbolj prekaljenega šakala, da ga ta ni požrl.

»Brrrrrrrrr …. Kako grozzzzno me zzzeeebbbeee!« je drgetajoč po vsem telesu vzkliknil mali svizec Zvis. Prav tisti nemarni mraz ga je namreč prebudil iz sladkega zimskega spanja. In to seveda v najbolj neprimernem trenutku, sredi imenitnega sanjarjenja o zeleni poljani, prepredeni z labirintom rovov, ki so jih izkopali njegovi sorodniki. Malček Zvis je s svojimi tovariši med dričanjem, skakljanjem in dirjanjem po toplih, dehtečih travnikih na ves glas vriskal od veselja.

Ves prepoten in pregret od toplega sonca in divjega igranja si je zaželel požirka hladne studenčnice, to mu je močno vtisnjeno kljuvalo v spominu, preden ga je zlagoma začenjalo zebsti. Sprva je mislil, da sanja o mrazu, saj sredi poletja nikoli ne zebe! Ko pa si je s premrlima tačkama pomel okrogli očesci, se je hitro prepričal, da je še preveč buden. Razkrit je ležal v svoji posteljici, ki mu jo je mamica postlala z lubjem in suho travo, in se oziral naokoli. Naprej je zatipal odejo in se brž prekril z njo, zatem pa z olajšanjem zaznal, da je doma. Čeprav je v prostoru vladala mračna tema, mu je bilo jasno, da je med svojimi, kar je ugotovil po smešnih glasovih, ki so jih spuščali speči sorodniki. V domači izbi je bilo preklemano mraz, kar je mali Zvis občutil predvsem na občutljivem smrčku. Ob vsakem izdihu se je zrak spremenil v rahlo meglico in če ga ne bi tako zeblo, bi se svizec temu pojavu gotovo začel smejati na ves glas. Tako pa je smrček raje potisnil pod toplo prekrivalo in skušal ponovno zaspati. Saj je bila vendar zima! No, vsaj morala bi biti. Razen, če … Razen, če ni dežele že obiskala pomlad.

Ko so se Zvisove oči privadile temi, je jasno razločil obrise na posteljah: očka in mamico v njuni, njegove štiri bratce, dedka, pradedka, praprababico, teto, starega strica in strino pa vsakega v svoji postelji … Vsi so spali kot ubiti. Starejši so tu in tam tudi malo pogodrnjali, smrknili, hrknili, zasmrčali in zavzdihnili, da jih je bilo prav smešno poslušati.

»Iiii, iiii, iiiiiiiiiiiiii,« je kot gasilska sirena začel zavijati Zvisov najmlajši bratec ob očitno zelo slikovitem sanjanju, saj se je ob cviljenju divje premetaval po postelji in krilil s prednjima šapicama.

»O, ko bi se vsaj še on prebudil,« si je zaželel Zvis, »potem bi oba vstala in se šla igrat. Ali pa bi pokukala skozi vrata, saj mogoče je pa res že pomlad in bi se lahko počasi vsi prebudili, se pretegnili in vstali. Dovolj je bilo tega zimskega lenuharjenja. To je čisto navadno zapravljanje časa, saj tako in tako spimo vsako noč vse leto,« je sam zase v mislih modrijanil Zvis.

Ampak njegov bratec se je umiril, obrnil se je na bok in se znova zazibal v tih, globok sen, zato Zvisu ni preostalo drugega, kot da ostane sam v svoji družbi. Dobro je namreč vedel, da spečih nikakor ne sme zbuditi, ker bi se starša zelo razjezila. Kajti red je red in zimsko spanje je zimsko spanje.

Zunaj se je obetal imeniten, sončen dan. Visokogorsko skalovje je bilo tistega januarskega dne sveže pobeljeno s snegom, česar pa Zvis seveda ni vedel, saj je čepel v svoji postelji in tuhtal, kaj naj naredi. Toda bolj ko je poležaval in hlastal za spancem, bolj se je ta nevljudno odmikal od njega. Za povrh se je prebudil tudi Zvisov želodec. Svizec je postal tako strašansko lačen, da je moral vstati. Tiho kot maček se je odplazil v kuhinjo in začel stikati po predalih. V enem od njih je naletel na skodelico lešnikov in se do sitega mastil z njimi. Zaužito je poplaknil s kozarcem vode, s tal pobral mrtvo mušico in jo snedel za poobedek, potem pa ga je začela najedati čista radovednost.

»Kaj, če bi splezal po rovu in samo za ped odškrnil vhodna vrata?« ga je v mislih nagovarjal tanek notranji glas. »Samo ven bi pokukal, da vidiš, ali je že pomlad,« je še naprej drezal vanj isti glasek.

»Saj bi res lahko skočil do vhoda in se prepričal, kakšno je zunaj. Mogoče je celo že poletje, mi pa še kar spimo. Še dobro, da sem se vsaj jaz prebudil,« je razmišljal Zvis in se brž prepustil navdihu.

Po rovu je zdirjal do vhoda, na stežaj odprl vrata in … in vanj je z vso ledeno silovitostjo hušknil mraz. Kamor je segalo svizčevo oko, povsod je bilo vse zasneženo. O, v kakšno idilično podobo je bila ujeta visokogorska pokrajina, uokvirjena v svetlo modro nebo nad njo.

»Samo mičkeno odskakljam, tja do najbližjega rušja, da se nadiham svežega zraka, potem pa jo brž ucvrem nazaj na toplo,« si je rekel Zvis in kot za stavo zdirjal na prosto.





Močan veter je bril okoli njegovih ušes, ko je drvel navzdol proti temno zelenemu rušju, ki se je, neverjetno ampak resnično, kar naprej odmikalo njegovim očem in tačkam. Bolj ko se je spuščal navzdol, bolj se mu je umikalo …

»Hej, kam bežiš?« je Zvisa iznenada ogovoril svizec, ki je bil še mlajši od njega.

»Oj, saj to si ti, sestrična Mična,« se je razveselil Zvis in ji brž zaupal vse, kar se mu je bilo primerilo do tedaj. Tudi Mična mu je postregla z zelo podobno zgodbo, zato sta jo kar preveč budna svizca skupaj mahnila naprej.

Dričajoč se po belih zasneženih zaplatah med sivim skalovjem sta se režala od zadovoljstva in piskala, kot znajo piskati samo najbolj izurjeni svizci, da se ju je slišalo do doline in neba …

Kar na lepem pa se je dotlej sončno, modro nebo pooblačilo. Pa kaj pooblačilo, čisto je potemnelo. Kot da bi ravnokar nastala noč. Ko sta svizca pogledala navzgor, sta oba hkrati v smrtnem strahu kriknila: »Iii, iii, iiiiiiiiiiii … Na pomoč! Orel je nad nama! Iii, iii, iiiiiiiiiii …«

Nad njima je z razprtima kriloma res krožil velikanski planinski orel in se ravno odločal, katerega naj si najprej privošči za kosilo. Malima svizcema bi se res zelo slabo pisalo, če se ne bi oba brž domislila istega: zdrvela sta vsak v svojo smer in s tem tako zmedla orla, da je samo začudeno mežikal s svojima ostrima očesoma, opazujoč, kako mu oba plena uhajata dobesedno izpred kljuna. Zvis se je zatekel pod skalo na levi, Mična pa je našla zavetje v skalovju na desni strani. Orel je torej ostal s praznim želodčkom in ni mu preostalo drugega, kot da se obrne in začne iskati drugo žrtev za svoje kosilo.

»Uf, tole je bilo pa smrtno nevarno,« sta z razbijajočim srcem drug drugemu priznala bratranec in sestrična, tlesknila s šapicama in se po svoji sledi v snegu zapodila proti domu. No, vsaj mislila sta, da sta se zapodila proti domu. A sta se uštela. Kajti v vsem tistem času, ki sta ga preživela na prostem, sta s svojimi šapicami v puhasto belino zarisala toliko sledi, da jih je bilo nemogoče razvozlati, zato sta se malčka nenehno zapletala zdaj v ene, zdaj v druge, poti domov pa nista našla … Sprva se jima je iskanje zdelo še kar zabavno, ko pa ju je začenjalo zebsti v tačke, sta se ustrašila.

»Ojoj, kako bova pa zdaj našla pot do domačega rova?« ju je vse bolj skrbelo.

»Stopiva tja do rušja, potem pa samo naravnost navzgor in bova doma,« je menil Zvis.

Res sta odskakljala do bližnjega rušja, zelenega kot sredi poletja. Le storžev ni bilo na njem, zato si nista mogla napolniti že lačnih želodčkov. Ucvrla sta jo naravnost navzgor proti gorskemu skalovju. A veter je bil medtem zametel vse sledi in o kakšnem vhodu v domači rov ni bilo ne duha ne sluha. Vendar si nista pustila vzeti poguma, saj sta vedela, da morata priti na varno. In sta vztrajala, cikcakajoč mimo skal, poljan in kamnov navzgor, pa na desno in v levo, vendar vhoda v svoj dom kljub temu ni našel niti Zvis niti Mična …

Veter pa je še močneje bril in s Triglava prinašal posamične snežinke. Začenjalo se je večeriti in na čedalje bolj temno nebo je priplula bledolična polna luna. Mala svizca, stisnjena drug k drugemu, da sta se vsaj malo pogrela, bi se že skoraj vdala v svojo žalostno usodo, ko je mimo njiju iznenada prismučalo dekle. Kot se je nenapovedano prikazalo, tako je brž tudi izginilo v oblaku snežnega pršiča. Za njo pa je pritekel pes. Velika zverina s kratko dlako srnje barve.

»Hov, hov! Saj to sta vidva, Zvis in Mična. Kaj pa ob mraku počneta zunaj sredi januarja, v tej hladni zimi, hov, hov, hov?« ju je ogovoril pes, v katerem sta svizca prepoznala svojo trentarsko prijateljico, pitbulko Dixie.

»Zbudila sva se in nikakor nisva mogla nazaj zaspati, potem pa naju je radovednost prignala ven in sva se slednjič izgubila. Zdaj pa ne najdeva poti nazaj. Najbrž bova kar zmrznila tu sredi skalovja. Potem bo najina žalostna zgodba v poduk mlajšim svizcem, da ne bodo ponovili najine napake. Radovednost je pogosto zelo slaba prijateljica,« sta tožila in se samopomilovala Zvis in Mična.

»Oh, dajta no, hov, hov, nikar ne bodita taki cmeri! Saj vama bom jaz pomagala,« ju je opogumljala Dixie.

Velela jima je, naj ji sledita, in potem so se drug za drugim postavili v vrsto. Dixie je bila seveda prva, za njo Zvis, zadnja pa najbolj prestrašena Mična. Pitbulka je svoj smrček prislonila na tla in začela slediti znanim vonjavam po Zvisu in Mični. Ni trajalo dolgo, da je razvozlala vse štrene sledi in z lahkoto poiskala najkrajšo pot do domovanj svojih prijateljev. Najprej sta Dixie in Zvis pospremila pred vhod v domači rov Mično, zatem pa je pitbulka do doma pripeljala še Zvisa. Oba svizca sta, vsaj kolikor je bilo Dixie znano, potem mirno prespala preostanek zime in nihče od njunih domačih nikoli ni izvedel za njuno zimsko avanturo.

No, Dixie pa zime seveda ni prespala, ampak je veselo tekala po snegu, se valjala po njem ter tu in tam zajela kot sladoled hladno sneženo kepico tudi v svoj gobček. Najbolj je uživala ob gospodičninem sankanju, kajti takrat ji ni bilo treba biti pripeta na pas, ampak je prosta kot ptiček na veji svobodno dirjala za sanmi in z veliko žlico uživala pasje radosti.





Celo tako znanemu medvedu, kot je bil Dem, ki je v deželi pod Triglavom preživel že štiri zime, se je nekoč primerila strašansko nerodna reč. In to ravno v času, ko se je komaj prebujala pomlad in so bili vsi planinski prebivalci neverjetno radovedni …

V zadnjo dolino pod Triglavom se je po dolgi zimi nazadnje le naselila pomlad. Na južni strani visoke planine je pod leskovim grmom v nižavi prvi pretegnil svoje zimzelene liste črni teloh. Svoje rožnato rjavo stebelce je junaško in zelo pokončno iztegnil proti soncu. Ni trajalo dolgo, ko se je popek na njegovem vrhu sredi najtoplejšega dela dneva razprl v snežno bel cvet s pridihom rožnate ob robovih. Ker je pod telohom še vztrajala tanka zaplata snega, se cveta skoraj ni videlo, kar pa njegovega lastnika ni prav nič motilo. Nasprotno: čisto zadovoljen je bil, da ga nihče ne opazi, saj si je želel še malo miru, preden bodo okoli njega zabrenčale glasne čebele in druge pogosto prav nadležne žuželke.

Vse toplejši sončni žarki so sčasoma zvabili na plan še trobentice, vijolice, žafrane in najpogumnejše avriklje, ki jim mnogi pravijo lepi jegliči. Planinski travniki so ozeleneli in vzcveteli. Vse je brstelo v gozdovih, po livadah in planjavah.

Ko je prvič zakukala kukavica, je nastopilo tisto jutro, ki ga je medved Dem že dolgo načrtoval za prvi spomladanski pohod iz domače votline. Čez zimo je bil pošteno shujšal in lačnega, kot je postal, ga je neugnano gnalo na prosto, da si čim prej poišče kaj uporabnega za pod zob. Pred zimskim spanjem si je sicer privoščil hrane v izobilju. Toliko je pojedel, da se je njegova teža več kot podvojila. Postal je natanko tako okrogel, kot se za povprečnega rjavega medveda spodobi. Med zimskim spanjem pa je pokuril skoraj vse svoje maščobne zaloge. Postal je vitek kot kuna zlatica na shujševalni dieti, zato je tistega dne kožuh visel z njega kot podbradek kakšne postarane gospe …

Dem je v svojem dolgem medvedjem življenju preživel kar nekaj zim, a le zadnje štiri v dolini, imenovani Zadnjica. No, seveda pozimi ni spal kar na prostem! O, ne! V primerno prostorni jami, ki jo je ob enem svojih pohajanj odkril v gori Pihavec, sta si z njegovo (zdaj že nekdanjo) ženo uredila prav prijeten dom. Kamnita tla sta družno prekrila s prhlim vejevjem in suhim listjem, kar je postalo udobna, mehka in topla podlaga za ležanje. Ampak vsemu udobju navkljub je Dem že celo leto preživel sam s seboj. Nič narobe, saj medvedi so po naravi samotarji, ampak njega je lansko pomlad zapustila žena.

Zakaj?

»Zaradi tvojega glasnega smrčanja in prepogostega nerganja,« je obelodanila medvedka. Potem ga je s svojimi čudovitimi temno rjavimi očmi še poslednjič strogo pogledala izpod nagubanega kosmatega čela, se zadnjič ozrla po njunem domovanju, še zadnjič jeznorito zaloputnila z vrati in posvarila Dema: »Grrrr … Le glej, da ne boš stikal za menoj in da me slučajno ne bi iskal. Ker tudi če me najdeš, se ne bom nikoli več vrnila, si razumel?« Tako mu je zabrundala namesto zadnjega pozdrava in, ne da bi se ozrla, strumno odhlačala v neznano.

Dem je razumel in upošteval njen nasvet, a je vseeno dolgo žaloval za ženo in se jezil sam nase, na svoje smrčanje in na nerganje. Toda, ker mu lastna jeza in kes nista nič pomagala, se je vdal v usodo in se spet začel veseliti življenja. Samski stan mu je postal celo všeč, saj je zdaj končno lahko počel, karkoli in kadarkoli je hotel. Ni mu bilo treba pospravljati brloga, tudi umiti se mu ni bilo treba, če se mu ni ljubilo, in smrčal je lahko po mili volji prav vsako noč in še čez dan, če se mu je tako zahotelo … Ja, Dem je znova odkril čare samskega življenja in užival v njih. Ta medved sicer ni bil ravno dolge pameti, zato je kar hitro pozabil na družinsko življenje. Kajti nikogar ni bilo, ki bi mu vestno pridigal, da mora pospraviti za seboj, da si mora umiti zobe, da si mora preobleči smrdljive spodnjice … Še več: če se je v njem prebudila potreba po čiščenju, si je nadel predpasnik in vzorno očedil svoj brlog, kadar pa ga je popadla živa lenoba, se je predal neredu in umazaniji. Takrat ga ni bilo, ki bi se nad tem zmrdoval, in Demu je to nadvse ugajalo!

Medved Dem je resnično užival v svoji samoti. Užival je, dokler ni tistega spomladanskega dne tako močno zahrepenel po družbi, da se je začudil sam nad seboj, ko mu je po njegovih medvedjih možganih zavrtala misel: »Meni ni prav nič prijetno, da sem kar naprej sam. Skrajni čas je že, da si poiščem družbo.« Pritrdil je notranjemu glasu, ki ga je usmerjal ven, na plan, medtem ko je vse štiri šape, kosmato glavo in tudi repek še molel od sebe, udobno zleknjen na mehki listnati preprogi sredi votline.

»Samo lakote se moram čim prej otresti, potem si bom poiskal družbo,« je zabrundal, ko se je le postavil na vse štiri, se lenobno pretegnil in lagodno odšvedral na prosto. Prav takrat je na bližnjo smreko priletel glasen planinski vrabec.





»Čiv, čiv, čiv, sem še živ, sem še živ! Brž našpičite ušesa vsi, ki jih imate, in prisluhnite! Prinašam vam polno svežih vesti! Čiv, čiv, čiiiiiiiiiiiiiiiv … Sveže novice, sveže novice! Čiv, čiv, čiv, čiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiv,« je čivkala ptičica.

Radovedni Dem je pozabil na svojo lakoto in se, željan družbe in novic, ozrl proti klepetavki na drevesu. Tedaj je v smrečju opazil vse polno radovednežev – predvsem ptice, med njimi pa tudi poskočno zvedavo veverico, ki je, polna radovednosti, dobesedno priletela s sosednjega drevesa. Živali niso sedele le na smreki! O, ne, posedle so tudi pod njo. Kot najboljši prijatelji so volk, lisica, zajec, svizec, gams, kozorog in pitbulka Dixie z nagobčnikom čisto onemeli od gole zvedavosti, posedli v krog okoli smreke in čakali svežih vesti. Pod zeleno smreko so v krogu sedele divje živali skupaj z udomačeno pitbulko, ki je živela v eni od hišic v dolini in bila resnici na ljubo čisto dostojna, prijazna in crkljiva psička. Prav nič podobna strašnim popadljivim pitbulom, o katerih tako radi govorijo in strašijo mnogi, ki pitbula še videli niso, temveč so bili le slišali praviti o njem … No, kljub temu je Dixie bila pes, zato jo je njena skrbnica pustila v naravo le z nagobčnikom.

Živali so torej družno pričakovale svežih vesti in imele so kaj slišati!

»Najlepša srna, čiiiv, tista, ki je lani postala mis, čiiiiiv, je včeraj povrgla mladička. Dva mladička, čivčivčiv! In kozorog Pohajavec, tisti izpod Prehodavcev, ki nenehno postopa po Lepoču, bo kmalu postal dedek, čiv, čiv, čiv,« je vrabec hitel stresati novice, da so se kot debeli lešniki trkljale med navzoče.

Dema slišano ni kaj prida zanimalo, zato se je nameril naprej, svojemu kosilu naproti. Takrat pa je vrabec začel še bolj predirljivo vreščati: »Čivčivčivčiv, čakaj Dem, čakaj, čiv, čiv, čiv, čiv! Imam vest tudi zate, tudi zate, čiv, čiv, čiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiv.« Tako je vpil neugnanec na veji. Dem je postal in napel ušesa. Prvič iz gole radovednosti, drugič pa zato, ker so se vse živali zastrmele vanj pričakujoč, da se bo ustavil in prisluhnil.

»Dem, tvoja nekdanja žena si je našla novega moža, novega moža, novega moža! Čiv, čiv, čiv! Zdaj živi na drugi strani Alp, poročena z medvedom iz Bosne, čiv, čiv. Oba sta migranta in menda že pričakujeta potomstvo, čiv, čiv … Sami tujci na drugi strani Alp, sami tujci! A so jih domačini baje kar lepo sprejeli. Čipirani medvedi menda smejo prosto hlačati, kjer jim je drago, le druge živali morajo pustiti na miru,« je poznavalsko oznanjala ptica tako glasno, da so slišali vsi.

Demu je ob tem postalo strašansko vroče v kožuhu, nerodno pa tako, da bi se najraje nekam skril. A se ni imel kam, zato je kar stal tam kot lipov bog, živali pa so buljile vanj, kot da bi bil tujec in ne znani, dobri medved Dem.

Prav takrat je skozi podrast stopal lovec Lojz. Prešerno razpoložen si je brundal znani napev in opazoval okolico, ko je tam sredi gozda pod smreko ugledal svizca, lisico, zajca, volka, gamsa, pitbulko Dixie, ki jo je dobro poznal, medveda in kozoroga, na smreki pa celo ptičjo jato in veverico v zapik.

»Naj me šment, saj to ne more biti res,« je zamrmral v svoj brk in se podvizal proti smreki. Hitel je, da bi jo čim prej dosegel. V žepu je že stikal za telefonom, da bo posnel edinstveno fotografijo. Lojz je tako brezglavo divjal svojemu cilju naproti, da se je spotaknil in pogrnil na tla, kolikor je bil dolg in širok. Njegov padec je pospremil glasen ropot in prestrašil vse živali. Brž so se plašno spogledale, potem pa urno odvršale vsaka na svojo stran. Celo neustrašna Dixie je spodvila rep in presenečeno dvignila desno tačko, preden se je podvizala domu naproti!

Kaj pa Dem? Njemu se ni mudilo prav nikamor. Kar stal je tam kot kip in mlel, kar je bil slišal od vrabčka. Negibno je stal in razmišljal … Slednjič ga je prešinilo modro spoznanje: »Saj je tako, kot se je zasukalo, res še najbolje za vse! Ona je končno srečna, meni pa tudi ni hudega.«

Medtem se je lovec Lojz prav zlagoma dvignil in se postavil na noge. Poravnal si je svoj lovski klobuk, otresel prhko zemljo z oblačil in se zazrl proti smreki. Buljil je in buljil, a tam ni bilo nikogar. Le drevo je stalo, ravno, čisto samo, samotno in tiho, kot se za drevo spodobi. Nikjer nobenega sledu za kakšno živaljo. Razočaran je krenil proti dolini in zašepetal: »Če bi včeraj izpustil gostilno, se mi zdaj ne bi bledlo pri belem dnevu in ne bi videl sedeti pitbulke z bokom ob volkovem boku in tudi ne zajca ob lisici …«

Tako je mislil lovec Lojz, mi pa poznamo drugačno zgodbo, mar ne!?





Uf, kako je vroče!« se je tiho pritoževal vrtni palček. Čeprav je z nogama stal na zeleni trati pred hiško v zadnji dolini pod Triglavom, mu je pot kar polzel s čela, saj je bil obut v visoke zimske škornje. In to sredi poletja, ko je tudi v gorah znalo biti peklensko vroče … Razbeljena sopara je puhtela naokoli in meglila pogled, on, vrtni palček, ki je podnevi moral stati povsem negibno, pa je bil oblečen v toplo jopico in debele hlače. Z gostimi belimi kodri las preraščeno lasišče mu je poleg sonca grela še rumena kapica.

»Uf, uf, uf, ko bi se vsaj od kod prikazala gospodična,« si je zaželel palček pred hiško z zaprtimi naoknicami.

Lastnica hišice pa je takrat uživala v toplem morju. S pitbulko Dixie sta plavali sem in tja, se potapljali in lovili druga drugo. Obe sta oboževali poletno plavanje in uživali v morskih valovih in sončnih žarkih. Med plavanjem se je gospodični čisto iznenada, se pravi povsem nepričakovano, začelo kolcati.

»Hik, hik, hik,« se je kot pijanki kolcalo gospodični v morju.

Sprva je skušala zadržati zrak v pljučih in nič dihati, saj naj bi ta trik pomagal proti neprijetnosti, ki jo je zadela. A ni nič pomagalo. Gospodični se je še kar naprej kolcalo.

Dixie je radovedno priplavala do nje in jo dregnila s tačko, kot bi jo hotela vprašati: »Ej, kaj se dogaja?«.

Še pitbulki je bilo jasno, da se dogaja nekaj čudnega … Začela je krožiti okoli gospodične. Slednjič sta se obe ločili od morske vode in se preselili na peščeno obalo. Gospodična je potem popila nekaj požirkov osvežujoče vode in začela brskati po spominu.

»Le kdo lahko tako močno misli name, da se mi kolca?« je razglabljala. Spomnila se je na kar nekaj ljudi, ki bi jo znali pogrešati, a kolcanja niti s tem ni ustavila. Potem pa je pomislila na svojo gorsko hišico, na zeleno trato pred njo in na palčka, ki naj bi stražil kočo, ko nje ni. Še isti trenutek je kolcanje, tako iznenada, kot se je bilo začelo, tudi izginilo.

»Dixie, mislim, da se bova proti večeru odpeljali v Trento. Tam je gotovo manj vroče in … no, vsaj ponoči bo veliko prijetneje kot v tem razbeljenem obalnem loncu,« je svoji psički razlagala gospodična.

Dixie je zgolj modro prikimala z glavo in se po pasje nasmehnila (gospodični se je vedno zdelo, da se ji zna prav prisrčno nasmehniti).

Popoldne je gospodična brž vse spakirala, do vrha napolnila avto s hrano in z drugimi potrebščinami, izklopila elektriko, vodo in plin, zaklenila obmorsko stanovanje in že sta brzeli hribom in Trenti naproti. Gospodična za volanom, pitbulka v prtljažniku ...

Končno se je vroče popoldansko sonce odločilo za spanje in svoje mesto prepustilo svežemu večeru. Palček pred hiško si je zdaj oddahnil. Nič več mu ni bilo tako neznansko vroče in tudi potne srage na njegovem čelu so se začele sušiti. Prav prijetno je postalo, zato je palček kar oživel.

»To noč bi se lahko odpravil do gozdnega škrata Tarka, da se malo poveseliva skupaj,« je razmišljal palček, ko ga je presvetlil močan svetlobni žarek. Zasrepel se je proti snopu in prepoznal avtomobilske žaromete pred hišico.

»Juhuhu, gospodična se je vrnila!« se je razveselil palček.

Gospodična, ki ni slišala njegovega navdušenega krika, je hitela odnašati stvari iz avta v hiško, Dixie pa se je ustavila ob palčku. Ovohala ga je in ga z velikim navdušenjem obliznila s svojim hrapavim jezikom.

»Ej, fuj, kaj pa počenjaš? Takoj me nehaj oblizovati, saj nisem lizika,« se je pritožil palček.

»Hov, hov, hov, ti sitnoba, ti! Saj sem te hotela samo pozdraviti,« mu je odvrnila Dixie.

»Oh, oprosti za mojo tečnobo, ampak saj veš, da ne maram lizanja! Še posebno v tej vročini, ki sem ji bil priča danes! Vseeno sem zelo vesel, da si spet tu in da mi boš delala družbo. Tako dolgo te ni bilo, da mi je postalo že pošteno dolgčas,« se je Palček hitel dobrikati Dixie, toda ona je že izgubila zanimanje zanj, saj je stekla do grma ob robu travnika. Tam je spustila veliko lužo, ker jo je po skoraj treh urah vožnje že močno tiščalo lulat.

»Dixie, njami njami! Pridi jest!« se je iz hišice zaslišal gospodičnin glas. Dixie je odbrzela, kot bi ji gorelo za petami, saj je vedno komaj pričakala večerjo.

V zadnji dolini pod Triglavom je zavladala noč. Gospodična in Dixie sta že trdno spali, ko se je palček pred hiško, poln sveže energije, prav lagodno odlepil s tal in prečil travnik. Z drobcenimi koraki je zakoračil v gozd in ne da bi se mu kam mudilo, počasi stopicljal vse globlje v goščavo. Vsake toliko se je malo ustavil, povohal zrak, se obrnil, pogledal na desno in levo, da se prepriča, ali mu ne grozi kakšna nevarnost, potem pa se spet podvizal naprej. Kar nekaj časa je hodil, se ustavljal, oprezal in stopal naprej, preden je na obronku gozda zagledal deblo mogočne bukve. Kakšen meter globoko je med koreninami stala le malokaterim človeškim očem vidna hišica palčkovega prijatelja, gozdnega škrata Tarka. Štel je nekaj več kot tristo let, kar bi v človeško starost prevedeno pomenilo, da je lahko računal še na veliko let življenja, saj povprečen gozdni škrat doživi vsaj štiristo škratovskih let.





Vrtni palček je potrkal na škratova vrata: »Trk, trk, trk …«

Počakal je trenutek, počakal je dva, pa še malo in še mičkeno za povrh, a ker ni bilo nobenega odziva in so vrata še vedno ostajala trdno zapahnjena, je na ves glas zavpil: »Taark, Taark, tvoj prijatelj vrtni palček sem, daj, odpri mi!«

Toda vrata so palčkovemu vpitju navkljub ostala zaprta in ker iz domovanja ni bilo nobenega glasu, niti šuma, se mu je nazadnje posvetilo, da Tarka očitno ni doma.

»Le kam jo je popihal?« je postal radoveden palček.

Začel je ovohavati okolico. Sklonil se je in svoj precizni nos prislonil na tla, prekrita z mahom. Ni minilo dolgo, ko je na njih prepoznal vonj po znoju Tarkovih vedno prepotenih nog. Potem je vse steklo kot po maslu. Sledil je vonjavam po mešanici čemaža, divje čebule in kozjega mleka ter se znašel pred domovanjem gozdne škratovke Ejni. Iz njene hiške so se poleg ne ravno prijetnega vonja po prepotenih Tarkovih nogah vile predvsem božanske vonjave po zajtrku. Gozdni škratje, ki spijo podnevi, takoj ko se znoči, vstanejo, se okopajo, oblečejo in si pripravijo zajtrk. Še bolj zadovoljni so, če jim ga pripravi kdo drug, posebno navdušeni pa, kadar jih na zajtrk kdo povabi. Tudi palček je bil presrečen, kadar ga je k jedi povabil kateri od gozdnih škratov. Ker se to ni zgodilo velikokrat, se je pogosto povabil kar sam. Kajti v vsej dolini pod Triglavom razen njega ni bilo niti enega vrtnega palčka, zato se je tudi spoprijateljil z gozdnimi škrati.

Torej: vrtnemu palčku ni bilo treba dvakrat razmisliti, saj se je že iz prve odločil in strumno potrkal na Ejnina vrata.

»Kar naprej, kar naprej, vrtni palček,« je iz tople kuhinje zvonko zaklicala škratovka, saj ji je njen šesti čut prišepnil, da v goste prihaja palček gospodične z morja.

Okoli Ejnine mize, pogrnjene z rdečim prtom, posutim z belimi kockicami (ali pa je bilo ravno narobe – da je bil prt bel in kockice rdeče?), so sedeli štirje škratje. Poleg Tarka še njegov brat dvojček in Ejnin mož Trak, ob njima pa oče in sin, škrat Nakvadrat in škratek Kvadratek, ki sta se, skrita v gospodičninem prtljažniku, pripeljala na obisk iz mesta.

»O, glej ga, glej, koga se vidi! Zdaj, ko je gospodična spet tu, si se vendarle odlepil od njene hiške in prenehal stražiti, a?« se je na palčkov račun pošalil Tark.

Palček ga je grdo pogledal, škratje pa so navdušeno zacepetali s svojimi tankimi nožicami. Kajti za škrate ni nič zabavnejšega kot namrgodeni vrtni palčki.

Beseda je zatem dala besedo in ni manjkalo veliko, pa bi se vseh pet znašlo v enem tipičnih jutranjih škratovskih pretepov.

»Miiiiir!« je zavpila škratovka, ki se je bližala mizi s pladnjem, polnim dobrot. Škratje in palček so v trenutku umolknili in mirno obsedeli za mizo vsak pred svojim krožnikom, obkroženim z vilicami in nožem.

Ejni je na mizo položila trpotčev namaz, zeliščno pogačo, sladko brusnično marmelado, kašo iz travnih semen, mravljinčja jajčka v regratovi omaki in vrč metinega čaja.

»Dobrodošla spet med nami, Nakvadrat in Kvadratek! Kako je kaj v mestu?« ju je nagovorila Ejni.

»Uh, vroče je, vroče … Tako vroče je, da smo vsi mestni škratje zbežali, kamor smo vedeli in zmogli. Še sreča, da živiva pri gospodični. Kar njen prtljažnik sva uporabila za prevoz, sicer bi se še skuhala v tisti obmorski sopari. Zdaj si bova končno lahko malo oddahnila … Saj bova smela ostati pri vas, dokler vročina ob morju malo ne odjenja, a ne?!« je klepetal in spraševal Nakvadrat.

»Seveda, seveda, kar tukaj ostanita. Naše noči tu pod Triglavom so prijetno hladne, zato bosta tudi vidva uživala v naših zabavah. Sem vama že pripravila postelji za čez dan, zato nič skrbeti,« je odvrnila Ejni.

»Kako pa kaj ti, vrtni palček?« je zanimalo škrate.

»Uf, zmešalo se mi bo od te vročine. Medtem, ko vi podnevi spite, jaz stražim hiško moje gospodarice. No, zdaj, ko je končno spet tu, si obetam, da me bo prestavila v senco, sicer se bom še stopil na soncu,« je razlagal palček.

Okoli dveh ponoči je moralo biti. Gospodična, utrujena od poti, je trdno spala, ko jo je za rokav z gobčkom pocukala Dixie.

Gospodična je dobro poznala svojo pitbulko, zato je celo sredi noči vedela, da si žival želi ven. Nadela ji je nagobčnik, ji odprla vrata in ji naročila, naj se čim prej vrne. Dixie je pokimala, veselo pomahala z repom in se podala za svojim smrčkom. Sredi gozda je naletela na domačega palčka. Tokrat je bil prav dobre volje, le jezik se mu je malce zapletal, kajti bojda je spil preveč rumenega regratovega vina.

»Hiiik, saj to si tiiiiiiiiiiiiii, Diiiiiiiiiiiiiiixie, hiiik,« se je zasmejal palček in objel pitbulko okoli njene tačke.

»Jaz sem, ja. Še dobro, da sem prišla! Se mi je kar zdelo, da boš spet pretiraval z veseljačenjem. Zdaj pa brž na moj hrbet, da te odnesem domov,« mu je velela pitbulka in palček jo je brez oporekanja ubogal.

Avgust se je nagibal h koncu, ko je gospodična spet vozila z morja k svoji planinski kočici v gorah. Tako dobre volje že dolgo ni bila. Vse odkar se je bila vrnila iz Trente, jo je namreč že ves mesec spremljala sama sreča. Vse se ji je odvijalo gladko. Nobenih neprijetnosti, nobenih zoprnij, nobenih »škratovskih coprnij«, kot je imela navado reči, kadar ni šlo vse tako, kot bi moralo … Česarkoli se je lotila, vse je zlahka opravila.

Niti na kraj pameti ji ni padlo, da sta njeni sreči dejansko botrovala škrata. Kajti odkar sta Nakvadrat in Kvadratek dopustovala pri svojih škratjih sorodnikih pod Triglavom, od zadovoljstva nista zganjala škratovskih norčij v gospodičninem domu na morju …





Zima tistega leta nikakor ni hotela prepustiti svojega mesta sestri Pomladi. Ob morju je besneča burja tako močno vršala, da je pometla vse odpadlo listje in tanko nakodrala morske valove. Ti so se ob plimi dvigali visoko v zrak in morje je pogosto poplavilo obalo. Celo marec se je že skoraj poslovil, visoko v gorah pa je tu in tam še kar naprej naletaval sneg. Veter nagajivec se je poigraval s snežnimi odejami in gradil visoke zamete. Triglav, Kanjavec, Kriški podi in Pihavec so se iz doline Zadnjice zdeli kot ogromni beli velikani. Do njihovih vrhov so se v tistih hladnih dneh lahko prebijali le najdrznejši med pogumnimi planinskimi ptiči, ki so poleg neustrašnosti premogli tudi tako široka krila, da jim niso bili kos niti najmočnejši sunki severnih vetrov.

V dolini je čas tekel veliko počasneje kot poleti. Tako se je vsaj zdelo večini domačinov, naveličanih snega in mraza, ledu in vetrov, pa tudi prekratkih dni in pomanjkanja sončnih žarkov. Zdelo se je, kot da bi se čas ustavil in da se dogaja le nič. Vse je mirovalo, čakajoč Pomladi in njene poživljajoče zelene rasti.

V dolino pod Pihavcem se je vsak konec tedna pripeljala gospodična s svojo pitbulko Dixie. Gospodična je bila neporočena in dobrovoljna, zato ni čudno, da se je brez dlake na jeziku včasih pošalila na račun svojega samskega stanu. Pravila je, da sta z Dixie imeniten in predvsem ubran par, saj jo žival vedno posluša, ji nikoli ne ugovarja, jo zvesto spremlja od jutra do večera in če je treba celo ponoči, nič ne godrnja in tudi pritožuje se ne nad ničemer. Tako je govorila gospodična in veselje jo je bilo pogledati, ko se je sladko zasmejala na svoj račun. Gospodična in pitbulka sta se resnično dobro razumeli in se imenitno imeli v zadnji dolini pod Triglavom. Živeli sta v majhni koči tik ob potoku s pogledom na sosedov hlev in na okoliške gore. Obe sta radi pohajali naokoli in niti najhujša zima ju ni mogla ustaviti. Enega tistih mrzlih dni, ko se sončni žarki še niso prebili po dolini navzdol, se je gospodična odločila za malo daljši sprehod. Toplo oblečena je pitbulki nadela njen modri plašček in povodec, odprla vrata in že sta stopali po utrjeni gazi navzgor.

Na obe strani poti so se bohotili snežni okopi. Tam, kjer so se poleti pretegovali zeleni travniki, se je zdaj v nedogled raztezala snežna belina. Ja, prava zimska idila je vladala vse naokoli! Dolino sta pustili že globoko pod seboj, tudi gozd se je začenjal redčiti, onidve pa sta strumno koračili naprej po utrjeni snežni gazi. Ob poti je raslo grmovje, ki pa je bilo v tistih zimskih razmerah golo in pomrznjeno. Zaledenele vejice so se bleščale kot biseri na ogrlici in v gospodični zbujale pravljične občutke. V tistem se je Dixie z bokom obregnila v eno od vej in ne ona ne gospodična nista opazili, da se je pitbulki ob tem utrgal eden od gumbov na njenem plaščku. Kuža je hitel naprej, gumb pa je obležal na pobeljenih tleh.

Ni minilo dolgo, ko se je na bližnjem macesnu prikazala veverica Radovednica, vsem znana po svoji radovednosti, zaradi katere je tudi dobila tako prepoznavno ime. No, Radovednica je z golega macesna mežikala v belino. Oprezala je okoli sebe in opazovala okolico, dokler ni slednjič na tleh zagledala nekaj temno modrega.

»Le kaj je to?« je postala radovedna Radovednica. Odskočila je z veje in poletela tako spretno po zraku, da je pristala na tleh tik ob gumbu. Prijela ga je med šapici in si ga ogledovala z vseh strani.

»Le kaj bi to bilo?« je spraševala samo sebe, ki česa podobnega še nikoli ni videla.

»Mogoče pa je kaj finega?« se je domislila in brž vtaknila gumb med svoje zašiljene zobke.

Zagrizla je vanj, a predmet je bil tako trd, da ni mogla odškrniti niti drobca. Še dobro, da ni vztrajala, sicer bi si spet polomila kakšen zobek. Enkrat se ji je to že primerilo, zato je bila zdaj previdnejša kot takrat, ko jo je prevelika požrešnost stala zobka. Kriv je bil velikanski oreh, s tako trdo lupino, da je Radovednica izgubila najbolj bel zob – tretjega desno v zgornji čeljusti.

»Nikoli več ne bom pretiravala,« si je obljubila in se svoje obljube tudi držala.

Ker gumb v njenem gobčku ni imel nobenega okusa, ga je brž izpljunila v šapico in se po veji podvizala naravnost do svoje mame Anke Manke.

»Mami, mami, povej mi, kaj je to, kar sem našla,« je mamico vprašala Radovednica.

Anka Manka je prevzela gumb in si ga ogledala z vseh strani. Obračala ga je in se čudila, potem pa vsem svojim življenjskim izkušnjam navkljub izdavila, da česa podobnega še nikoli ni videla, zato ne ve, kaj bi tisto bilo …

»Najbolje bo, da se odpraviš po odgovor k ježku Plešku. On bo gotovo vedel, kaj je to,« je hčerko spodbudila mama.





Radovednica je vzela gumbek in z njim oddrvela naravnost k ježku Plešku. Ta je poznavalsko prikimal, vzel veliko lupo in z njo učenjaško ogledoval temno modri predmet. A naj je še tako napenjal svoje ježje možgane, ni imel pojma, kaj bi tisto bilo in čemu je namenjeno. Zato je gumb vrnil Radovednici in jo napotil k srni Drni, ki naj bi bila pametnejša od njega in celo večja poznavalka neznanih predmetov kot on.

Veverica Radovednica se je zahvalila za nasvet in odskakljala naprej. Narediti je morala približno petsto triindevetdeset poskokov, preden ji je v gozdu uspelo ujeti vedno urno srno Drno, znano tudi po svoji plašnosti, zaradi česar se je tistega zimskega dne skrivala globoko v goščavi …

»Hm, le kaj bi to utegnilo biti?« se je spraševala srna Drna med ogledovanjem predmeta.

A naj je še tako napenjala svoje srnje oči in brskala po spominu, imena in uporabe predmeta nikakor ni poznala. Zato je priznala svojo nevednost in gumb vrnila čedalje bolj radovedni Radovednici.

»Povej mi, kdo bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?« je Radovednica vprašala srno Drno.

»Kaj, ko bi počakala noči in povprašala vsevedno sovo Vedo?« se je domislila srna Drna, preden sta se poslovili in je Drna izginila s svojim čopastim repkom na ritki globoko v gozd.

Gumb je končno navdala drobna iskrica upanja.

»Oh, morda pa bo sova Veda vedela, kdo sem in kam spadam? Mogoče pa se bom le lahko vrnil na moj modri plašček,« je razmišljal temno modri gumb.

Veverica Radovednica je skakljala in hitela proti sovinemu domovanju. Sova Veda ni bila vsakdanja sova, temveč mogočna, stara, a še vedno sila živahna in modra sova uharica. Njena uhlja sta bila nekaj posebnega, saj je vanju ulovila tudi najtanjše glasove planinskih živali. Kadar je postala lačna, je našpičenih ušes posedala na veji, dokler se ni slabo končalo za tistega, ki ga je zaslišala. Nikomur ni bilo pomoči, vsak, ki je bil dovolj majhen, je končal svojo pot v njenem nikoli sitem želodcu, zato so se je mnogi zelo bali. Sova Veda, sloveča po svoji vsevednosti, je tisto popoldne, ki se je počasi prevešalo proti večeru, trdno spala.

Veverica Radovednica je slednjič prisopihala pod njeno duplino na visokem drevesu in čeprav se še ni stemnilo, je njena radovednost premagala razum, zato je, polna samozavesti, glasno zaklicala: »Tetka Veda, tetka Veda, zbudite se! Imam nekaj za vaaaas!« je vpila Radovednica s svojim predirljivim glaskom, da se jo je slišalo daleč naokoli.

»Hu, huuu, hu, huuuuu ... Le kdo je tuuuu? Kdo si drzne me buditi, kdo si upa me zbuditi? Huhuuuuu, huuuuu, kdo je torej tuuuuu?« je zlovešče zahukala sova Veda.

Zdaj prestrašena dotlej neustrašna Radovednica se je v silnem strahu tiho prihulila k zasneženim tlom in se prav ponižno predstavila: »Jaz sem, veverica Radovednica, ki ne zna brzdati svoje radovednosti. Oprosti mi, tetka Veda, ker sem te zbudila, ampak veš, prepričana sem, da boš zadovoljna, saj sem ti prinesla nekaj res nevsakdanjega.«

Klepetava Radovednica je upala, da se ji posreči priklicati vsevedno sovo Vedo iz njenega domovanja.

Tišino in mir je tedaj res presekal šum prav počasi odpirajočih se duri in na vhodu se je prikazala od spanja razmršena sova Veda.

Sova si je pretegnila peruti, globoko zazehala in zarepenčila: »Trdno upam, da imaš zelo tehten razlog za moje bujenje, sicer se ti slabo piše. Hu, huuuu, huuuuu! … Nekaj nevsakdanjega, praviš? No, pa pokaži, da vidim, ali je bilo res vredno mojega bujenja?« je še kar čemerila napol prebujena sova in s svojimi okroglimi očmi bolščala v nič več prestrašeno in spet razigrano veverico.

»No, poglej, kar sama poglej! Tole sem našla na zasneženi poti in niti moja mama, niti ježek Plešek, niti srna Drna nimajo pojma, kaj je!« je goreče razlagala Radovednica in sovi pod kljun pomolila temno modri gumb.

»No, tale sova se pa zdi pristna učenjakinja. Ona me bo gotovo prepoznala in mi pomagala poiskati moj modri plašček,« si je ob poslušanju sove in veverice mislil temno modri gumb.

Sova Veda je napela svoje sovje oči in tudi možganske vijuge. Napenjala jih je in napenjala, odgovora pa ni poznala. Niti velika modra sova Veda še nikoli ni videla nobenega gumba.

»Žal mi je, ampak še sanja se mi ne, čeprav sem budna, kaj bi to lahko bilo in čemu bi služilo. Vsekakor ga je naredil človek … Zakaj, verjetno ve samo on,« je razumno zaključila modra Veda in gumb vrnila Radovednici.

»Joj, tetka Veda, gotovo je še kje kdo, ki bi mi lahko pomagal? Daj no, povej mi, na koga naj se obrnem?« je Radovednica še naprej gnjavila sovo.

»Hu, hu, hu … Ne vem, ne vem, ne vem! V tem trenutku vem samo, da sem strašansko zaspana, da grem pri tej priči nazaj spat in da me ne bi spet kdo zmotil, ker ga bom prijela za vrat! Huuuuuuu …,« je bentila sitna neprespana sova, preden je zelo neolikano kar brez pozdrava izginila v duplini ter pred veveričko zaloputnila svoje duri.

V tistem je gumb popolnoma obupal. »Le kako je mogoče, da me nobena žival v tem planinskem svetu ne prepozna? Kaj tukaj res še noben gumb ni izgubil svojega plašča ali srajce?« se je spraševal ves nesrečen.

Tudi Radovednica je izgubila vse upanje, saj ni več vedela, na koga bi se sploh še lahko obrnila.

Veverica in gumbek sta ostala sama sredi utrjene gazi. Živalca je bolščala v gumb, on pa vanjo in oba sta molčala. Nazadnje je Radovednica odložila gumb na tla in razočarano odskakljala proti domu.

Tudi gospodična in pitbulka Dixie sta se obrnili nazaj proti koči.

Gumb ju je že od daleč zagledal in se neznansko razveselil: »Juhuhu! Moj modri plašček se vrača! Moj modri plašček se vrača! Ni pozabil name ... Spet bom prišit na svoj modri plašček kolovratil naokoli! Juhuhu!«

»Glej glej, Dixie, saj to je gumb s tvojega plaščka! Le kdaj si ga izgubila?« se je začudila gospodična, ko je na tleh zagledala znani temno modri gumb. Dixie jo je pogledala izpod čela in na kratko komentirala z laježem in z mahajočim repom. Gospodična je gumb vtaknila v žep, kjer si je končno lahko oddahnil in spokojno zaspal, saj je vedel, da bo prav kmalu spet zgledno prišit na svoj plašč.

Veverica Radovednica, ki je prizor spremljala z golega macesna, je od navdušenja zaploskala s tačkama.

»Zdaj končno vem, da je to gumb, ki je izgubil svoj plašč, in je zdaj srečen, ker ga je spet našel,« je pozneje povedala mami Anki Manki.

Naslednjega jutra se je Radovednica odpravila do ježka Pleška, srne Drne in sove Vede. Poznavalsko jim je razložila, da je neznani predmet gumb. Izvedeli so, da v človeškem svetu obstajajo gumbi, ki jih ljudje šivajo na plaščke.

»Gumb je očitno najbolj srečen, ko stoji na pravem mestu svojega plaščka,« je zaključila veverička, potem pa radoživo odbrzela domov, saj se je bližala ura kosila.





Svojčas so visoko v gorskih previsih v bližini Triglava živela bajna bitja – bledolične žene. Namesto da bi hodile naprej, so pot zaradi krivo postavljenih pet vedno ubirale nazaj, zato ni čudno, da so jim ljudje v dolini pravili Krivopete. Te izredno sloke in visoke ženske snežno bele polti je človek le redkokdaj ugledal. Kdor pa jih je, se jih ni ustrašil, saj so bile zelo prijazne in srečnež je vse preostalo življenje ostal pod njihovo zaščito. Toda srečali so jih le moški in še to samo tisti najbolj krepostni in dobrega srca. Nihče ni vedel, zakaj, a tako je pač bilo! In veste, res je ni bilo nevarnosti, nezgode ali nesreče, ki bi lahko zadela Krivopetinega varovanca! Vedno in povsod je imel vsega najboljšega na pretek, predvsem pa sta ga spremljala veselje in sreča. Krivopete so bile dobrosrčne in prijazne z dobrimi, slabe ljudi, tudi ženske, pa so pri priči spremenile v skalo. Stari domačini so šepetali, da je v dolini pod Triglavom toliko skal zato, ker so se Krivopete skozi čas večkrat maščevale svojim zasmehovalcem. Tako naj bi nekoč kar celo vojsko spremenile v skale, iz katerih še dandanes pogledujejo izklesani obrazi predrznih vojščakov, ki so si drznili posmehovati se Krivopetam.

Bledoličnice so po gorskih travnikih pasle neizmerne trope kozorogov, saj so se preživljale z njihovim mlekom. Poleg njih pa so v pravljični deželi pod Triglavom prebivali tudi škratje in vile. Te so bolj kot podnevi uživale ponoči. Velike ponočnjakinje vesele narave so se najraje družile prav z gorskimi škrati in skupaj z njimi veseljačile do zgodnjih jutranjih ur, ko jih je do naslednje noči utrujenost zazibala v globok spanec.

Ena izmed gorskih vil, Aliv po imenu, pa je bila zelo drugačna. Svoj čarni domek si je ustvarila na obronku gozda v bližini družine škratovke Ejni. Ja, natanko tiste Ejni, pri kateri sta pred nekaj leti kar vse poletje preživela mestna škrata, oče Nakvadrat in njegov sinek Kvadratek. Žal pa Aliv tam ni bila najbolj zadovoljna, saj jo je zelo motilo škratovsko nočno veseljačenje, njihovo nenehno brkljanje in rogoviljenje. Aliv je namreč najraje spala ponoči in bila budna podnevi. Neznansko ji je prijalo v svoji družbi, za povrh pa je bila tudi strašanska sladkosnedka. Zelo rada je grizljala sladke koreninice, cvetove trobentic in vijolic, najbolj pa je uživala v sesanju mleka.

Za povrh si je bila Aliv izredno všeč in odkar je v bližnjem tolmunu prepoznala zrcalo, se je nenehno ogledovala v vodi in občudovala svojo zalo podobo. O, kako je bila ponosna na videno! Njeno mlado, peresno lahko telo je bilo ustvarjeno iz najtanjših, kot jutranja sapa nežnih zelenih kopren. Njena gracilna prosojna krilca so še najbolj spominjala na krila kačjega pastirja. Ta krila so jo zgolj z močjo njenih misli ponesla, kamorkoli si je zaželela. Zaradi njene lepote bi slehernemu človeku, ki bi jo ugledal, zastal dih. Še sreča, da je človeško oko nikoli ni moglo zaznati! Njeni zeleni lasje, po barvi še najbolj podobni zgodnjespomladanskemu bukovemu listju, so bili nakodrani v svedrčke, ki se jih ne bi sramovala niti kraljična z zrna graha. Segajoči do kolen so poudarjali njen vitki stas in sloke, dolge noge.

»Jaz sem zelo lepa gorska vila! Pa kaj lepa, najlepša gorska vila sem! Najlepša, najlepša, najlepša!« je pogosto sama sebe tako glasno hvalila mlada Aliv, da je njeno hvalisanje bučno odmevalo od gora in se le počasi razblinjalo na vse strani.

»Presneta važička, nehaj se dreti! Še kozoroge nam boš splašila, če boš tako glasna,« so se pogosto hudovale Krivopete. Dolge bele dlani so pritiskale ob svoja občutljiva ušesa, prestrašene, da jim bo počil bobnič.

Aliv pa si ni dala nič dopovedati. »Le zakaj bi molčala, ko pa je moja lepota tako neznanska, da mora zanjo izvedeti ves gorski svet?« je še naprej jezikala mala samovšečnica in ponovno s posmehom zavpila: »Jaaaaz sem najlepša! Najlepša, najlepša!«, da je eho njenih besed premetavalo po okoliških gorah kot čolnič po razburkanem jezeru blizu Triglava.

Najstarejša in najmanj potrpežljiva Krivopeta je nekoč že nameravala izgovoriti strašni urok in malo trmoglavko spremeniti v najtršo skalo, pa so jo zadnji hip njene preudarnejše sestre prepričale, naj še malce potrpi.

»Aliv je vendar še skoraj otrok! Počakaj, da odraste, potem se bo gotovo unesla,« so ji prigovarjale in jo mirile. Najstarejša bledoličnica si je res premislila in še malo potrpela.

Aliv pa je rasla in končno odrasla. Jezikanje in hvalisanje jo je k sreči res minilo, uživanje sladkega mleka pa ne. Najbolj ji je ugajalo kozje, zato ga je pogosto hodila krast čredam Krivopet. Ko so te med opoldansko vročino utrujene zaspale sredi gorske jase, je neslišno, kot pač znajo vile, do tropa priletela lačna Aliv. Izbrala si je žival z najbolj nabreklim vimenom in se prisesala na njen sesek. Sesala je kozje mleko in se sladkala z njim do onemoglosti, potem pa enako neslišno, kot je bila priletela, tudi odletela.





Nekoč, ko je Aliv sesala sladko kozje mleko in mižala od ugodja, se je pred njo prikazal kozji poglavar Zok.

»Hej, Aliv, kaj pa počneš?« se je razjezila žival in sklonila glavo, da bi z mogočnim rogovjem odgnala tatico.

Aliv je odprla svoje velike oči, se zagledala v Zoka in se bliskovito odzvala. Nič mu ni odgovorila, le svoja krila je razprla in z njimi, kolikor je zmogla hitro, odletela daleč proč ...

Odtlej si Aliv ni več upala krasti mleka pri kozorogih, zato je Krivopete nikoli niso zalotile, sicer bi jo prav gotovo uročile v skalnato skulpturo.

Pravljično življenje v gorah pod Triglavom je teklo naprej, Aliv pa želja po mleku ni minila, zato ga je odtlej hodila krast kmetom v dolini. Mnogi so se pritoževali, da njihove krave, koze in ovce ne dajejo več toliko mleka kot poprej, nihče pa ni vedel, da je tako zaradi Aliv, ki ga skrivaj sesa pri njihovih živalih v hlevu in na pašnikih.

No, tudi življenje ljudi v dolini je teklo naprej in vse je potekalo tako, kot je bilo namenjeno.

V zadnjo dolino pod Triglavom sta se po dolgem času spet pripeljali gospodična in njena pitbulka Dixie.

»Presneta reč, že spet ni vode!« se je razjezila gospodična, ko je odprla pipo v kuhinji in iz nje ni pritekla niti kaplja.

Čeprav se je že mračilo, se je odločila: »Dixie, pridi, greva na zajetje uredit vodo!« je vzkliknila gospodična.

Dixie ni bilo treba dvakrat reči, brž se je ubogljivo postavila pred svojo skrbnico in jo bistro pogledala v oči.

»O, ti moja živalca, ti! Ti pa res vse razumeš,« se je razveselila gospodična, pograbila ročno svetilko, si oprtala nahrbtnik z vsemi potrebnimi rečmi za ukrotitev vode in že sta jo mahnili navkreber po poti, speljani k potoku. Znočilo se je, ko sta končno prisopihali nad vodno zajetje. Od potoka je vel hlad in sopotnici sta se podvizali navzdol proti strugi.

»Hov, hov, hov!« je tedaj kot obsedena začela lajati Dixie.

»Zakaj pa lajaš?« jo je vprašala gospodična in s svetilko osvetlila psico.

»Vau, vauu, vauuu,« je zatem še zatulila pitbulka. Zastrigla je z uhlji, navpično dvignila rep, potem pa se prihulila k tlom.

»Le kaj te je tako vznemirilo? Menda ja ni medved v bližini?« je zaskrbelo gospodično. Presvetlila je okolico, vendar ni videla prav nič nevsakdanjega. Potok je kot vedno tekel navzdol, gozd nem in samoten, skalovje obsijano s prvimi luninimi žarki. Gospodična se je pomirila in stopila k zajetju, da popravi iz vode štrlečo cev, ob tla prihuljena psica pa je obtičala tam zgoraj in opazovala. Kajti ona je videla! In to zelo razločno. Nad potokom se je resda vila čisto navadna nočna meglica, nad njo pa je lebdelo čudno prosojno bitje z utripajočimi krilci in se skušalo prebiti do vodne gladine. Slednjič mu je uspelo; za več trenutkov je obmirovalo nad vodo in se očitno ogledovalo v njej.

»Hoj, kdo si?« je zanimalo Dixie.

»Hej, kdo me straši?« se je odzvalo čudno bitje.

»Jaz sem pitbulka Dixie in v spodnji hiški živim, kadar nisem na morju,« se je predstavila Dixie.

»Jaz pa sem najlepša gorska vila Aliv. Nikar ne reci, da še nisi slišala zame,« je kar malce užaljeno odvrnila samovšečna vila. Kajti prav ona se je znašla pred Dixie.

»Vila? Kaj pa je to? In ja, res še nikoli nisem slišala nobene besede o tebi, čeprav sem stara že deset let,« ji je tako glasno odlajala Dixie, da jo je gospodična vprašujoče pogledala.

Vila je od potoka poletela proti psici in se ustavila tik ob njenem smrčku.

»Deset let si stara, praviš!? Že deset let? Hi, hi! Ti misliš, da je to dolga doba? Jaz živim osemsto triinpetdeset let, pa sem komaj dobro odrasla, hi, hi, ti pa že deset let, hi, hi?! To je komaj kakšen dan mojega življenja,« se je še naprej važila vila.

»Ma bejži, bejži, saj ni pomembno, kako dolgo živiš, ampak, da ti je ob tem prijetno,« je modrovala Dixie. »Raje mi povej, kaj pomeni biti vila. Nič ne vem o vas.«

»Vile smo pravljična bitja – ene živijo v gozdu, druge v gorah, tretje v vodi, vse pa imamo čarobno moč. Če hočeš, ti izpolnim eno željo,« je obelodanila Aliv.

»Ti mi lahko izpolniš eno željo?« se je razveselila Dixie.

Nagrbančila je čelo in začela tuhtati. Le kaj bi si zaželela?

Novo, udobnejše ležišče? Mah, to ji bo tako in tako kmalu kupila gospodična.

Polno vrečo briketov? Mah, tudi za to vedno znova poskrbi gospodična.

»Veš kaj, če mi res lahko izpolniš željo, potem te prosim za eno tako srednje veliko kost, ki je ne bom nikoli do konca zgrizla. Tako kost bi rada imela, ki jo bom lahko vedno znova mlela med zobmi, ki jo bom lahko zakopala na vrtu in jo izkopala in jo glodala in grizljala, kadarkoli se mi bo zahotelo,« se je domislila Dixie in svoje oči upajoče uprla v viline.

»Všššš, žžžžž, ččččč in čirole, čarole, tule je, na!« je le s kazalcem in kar brez čarobne paličice po zraku zavihtela Aliv in pred Dixie pričarala čisto pravo pravcato kost, da je psička kar obnemela od začudenja.

Gospodična je popravila vodno cev in se vrnila do Dixie.

»Ja, kje si pa našla to kost?« je vprašala pitbulko. Ona pa je molčala in trdno stiskala kost med zobmi.

Ko sta se vrnili v hiško, se je gospodična z užitkom oprhala, Dixie pa je tako dolgo glodala podarjeno kost, da je nazadnje ob njej od utrujenosti trdno zaspala. In veste, tista kost je bila res čarobna. Kajti Dixie jo je lahko po mili pasji volji glodala, kadarkoli se ji je zahotelo. Grizljala jo je in mlela med zobmi, kost pa se je vedno znova obnavljala in jo razveseljevala vse do konca njenih pasjih dni.





Kristina Menih, samostojna ustvarjalka na področju kulture – pisateljica, publicistka, pripovedovalka in pravljičarka, je podpisana pod številnimi ustvarjalnimi projekti. Na njeno pobudo je v Trenti potekal umetniški projekt TrentaArs, z njenim podpisom so v Sloveniji izšle prve strokovne publikacije o ekologiji za najmlajše in o sproščanju otrok. Poleg strokovnih publikacij je v zadnjem letu postala prepoznavna tudi po Lešnikovi torti usodnih vezi, odlično branem romanu za odrasle. Doslej je objavila kar nekaj pravljičnih zgodb za otroke in mladino: slikanico Skrivnostna Bela golobica, zbirko istrskih zgodb Golobica in Rex, avtorski zgoščenki s pravljicami za najmlajše Škratek Kvadratek in Riba, Raca, Rak. Zgodbe za otroke objavlja na radiu Trst A, na Radiu Slovenija in tudi v Planinskem vestniku. Pestro bero odslej zaljša še Pravljičarija pod Triglavom. Več o njenem ustvarjanju je na voljo na www.primorci.si.





Zakaj v Kranju ni morja

Dixie v planinskem svetu

Ježek Plešek in ježka Nežika

Vlado in lisjak Lisko

Lein prvi vzpon na Triglav

Januarske prigode svizca Zvisa in njegove sestrične Mične

Spomladanske težave medveda Dema

Vrtni palček in gozdni škrat

Zgodba o izgubljenem gumbu

Gorska vila in Krivopete





Kristina Menih

PRAVLJIČARIJA POD TRIGLAVOM

ILUSTRACIJE Jernej Kovač Myint

UREDNICA Anka Rudolf

UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan

LEKTORIRANJE Milojka Mansoor

TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec RECENZIJA Ana Suhadolnik

OBLIKOVNA ZASNOVA Mojca Dariš

OBLIKOVANJE IN PRELOM Mojca Dariš

TISK Grafika Soča d. o. o. / Nova Gorica

IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30a / SI-1001 Ljubljana

www.pzs.si / info@pzs.si

Ljubljana, 2020

EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE 483

ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan

Elektronska izdaja

Dostopno na: https://www.biblos.si/


Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.


Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani


COBISS.SI-ID=304026880


ISBN 978-961-6870-49-8 (epub)