146
Slovensko slovstvo.
* Prvi splošni shod Avstrijskih katoličanov in njegove resolucije (sklepi) in vaznisi govori (s potrebnimi razjasnili) na Dunaji meseca maja 1877, Poslovenil ia spisal dr. Lavosiav Gregorec, vrednik „SIov. Gosp." in podpredsednik kat.-polit. društva v Mariboru.
147
Preteklo je ravnokar leto in dan, kar je bil veliki zbor katoličanov na Dunaji, v katerem so se zbrali odlični možje iz mnogih dežel in katerega so se po izjavah svojih časnikov zel6 bali brezverci. „Novice" so ob slojem času govorile o tem zboru, katerega sklepe in govore veiečastiti gosp, dr. Gregorec v gladki slovenščini priobčuje v tej knjižici, ki jo toplo priporočamo našemu narodu.
Med drugimi predmeti obravnavalo se je v tem zboru s posebno iskrenostjo in temeljitostjo sedanje
brezversko šolstvo,
o kateri je nekdanji minister nauka in bogočaatja grof Leon Thun tehtne besede govoril. Ne moremo si kaj, da nekoliko bi tega govora ne podali bralcem „Novic" v pokušnjo, da sami sodijo veliko vrednost dr. Gre-gorčeve knjižice.
„Kako pa pridemo mi v katoliških deželah Avstrije — je med drugim rekel — do vredbe takih šol? Ako ljudje imenovanega duha hočejo iz svojega napraviti take šole za svoje otroke, je to umevno. A ne takisto so take šole pri nas nastaie. Pri nas so prišle se splošnimi vredbami; postava jih je vpeljala. Postava je na en hip vse naše katoliške šole spreobrnila v brezverske.
Kako se je to zgodilo? Z državnim šolskim monopolom (samoprodajo). Kako pa se je začel državni šolski monopol? Začetek tega v nekaki meri lahko iščemo pri luteranstvu; to je namreč naredilo deželnega kneza za najvišega škofa (summus episcopus) in po pravilu, da šola spada k cerkvi, je tudi on postal gospodar v šoli, ali namesto njega njegovi uradniki. Vendar se še celo v protestantovskih šolah ta misel ni precej popolnoma razvila, še tam so verske šole ostale dolgo časa pod nadzorstvom cerkvenih oblastnij. Popolnoma jasno je bilo postavljeno pravilo državnega šolskega monopola še le ob času Francoske prekucije, takrat namreč, ko je najhuje divjala. Tistega časa leta 1793. je bilo, ko je eden poslancev v zbornici (kon-ventu) rekel: „Otroci obojega spola naj se na državne stroške skupaj izrejajo pod sveto postavo jednakosti" in Robespierre je to misel sprejel in terjal, da odgoja v prihodnje nima več biti prosta. Dan ton jo je sprejel in naravnost rekel: „Otroci slišijo najprej ljudovladi in potem še le starišem." In na podlagi teh spodbudljejev je bil sestavljen osnutek postave tega zadržaja: „kdor odteguje svoje otroke javnemu poduku, temu naj se za ta čas vzamejo državljanske pravice". Državni monopol ravnokar razglašen je bil v najtesnejši zvezi z najbolj surovim bogotajstvom, razglašen je bil v tistem času, ko je boginja pameti imela svoj slavnostni sprevod po ulicah Pariškega mesta. Imenovani osnutek ni bil sprejet v postavo. Železna roka Napoleonova gaje prehitela in zatrla bogotajno revolucijo. On je hodil svojo pot, in leta in leta je zdihovala Evropa, zdihovala so ljudstva v nji; tisti, ki so se leta 1793. prestrašili nad gospodarstvom v Franciji, so tega pozabili zarad prigodkov, ki so se za njim vršili. A prekucija je po krtovo rila pod zemljo in naredila pota do vseh ljudstev. Vsi ljudje, ki so več ali manj zagazili v mate-rijelno posvetnost in zarad tega prišli ob vero, ki je edina pravo ravnilo v življenji, so se zoreli za take misli, ki so izvirale iz francoske revolucije, in ki so, prvikrat prikazavši se, svet tako prestrašile. In tako tedaj pride, da je prišla med ljudstvo misel državnega šolskega monopola; te misli ni vsililo razjarjeno ljudstvo v ljutem boji, ampak prišla je v do-stojnejši obliki, na videz v obliki pravnih postav. Tako smo tudi mi prišli do tega.
Pri nas državna šola ni postala vsled zapletenih praktičnih razmer, kakor v Ameriki ali na Angleškem;
i kaj še ! ne zarad tega, da ni bilo mogoče ustanoviti verskih šol zarad dejanskih razmer, ampak zgol iz uče-nostnih razlogov. Najprej so rekli: „vednost je prosta", a za tem: ,,državne službe so pristopne vsem brez razločka vere"; na to pa je prišel izrek: „šola je državna naprava", tedaj so vsi učitelji državni uradniki, tedaj so tudi vse učiteljske službe pristopne prosilcem, ne gledč na njih veroizpovedanje. Ako se danes pritožimo o zlu, ki izhaja iz tega, odgovarjajo nam pa s paragrafi te postave. Razlogov nihče ne ometuje, marveč — postave se ne sme nihče dotakniti. A, gospoda moja, katera postava je nedotakljiva? Le ena je, to je Božja postava, vse človeške postave so prenaredljive (wandelbar) in zlasti v ustavnih državah je prvotna misel, da so vse postave prenaredljive. In bile bi že prenarejene, ko bi ne bilo mnogo ljudi, ki niso iz hudobne volje, marveč iz zaslepljenosti nezmožni spregledati, kam nas stvar pelje. Le eden ni preslepljen pri vseh zmotnjavah sedanjega časa, in to je naš sveti oče, papež Pij IX. Tedaj je precej tačas, ko so se začenjale pri nas te obžalovalne postave, govoril o tem; obsega tega govora ne bomo pozabili, dasiravno teh besed ne navajamo.
Pri nas je pa vsled tega, kakor sem rekel, namreč vsled državnega šolskega monopola in brezverskega šolskega sistema, splošno in redno nastopilo stanje, ki je bil vpeljan s pomočjo državnega šolskega monopola, splošno in redno nastopilo stanje, ki ga vsi gledamo z globoko žalostjo, posebno zarad tega, ker smo nasproti njemu vsi, kakor da bi bili ohromeli. Ker je vsa administracija pri šoli postala birokratični državni stroj, prihaja iz tega, da je z ozirom na šolsko posamezno delavnost oslabljen vpliv tistih, ki stvari vidijo z lastnimi očmi, in ki bi bili pred vsem poklicani, gledati na to, da šola stori svojo dolžnost.
Precej razširjen liberalen list Dunajski je nedavno o našem shodu zapisal besede: ,,katoličani so pač čudni ljudje, obhajajo splošen shod sedaj, ko je nase liberalno postavodajalstvo v cerkvenih zadevah nekoliko obtičalo; bržčas jim je to papež ukazal". To ni resnično. Sv. oče Pij IX. niso ukazali našega shoda, pač so pa odobrili, pohvalili in blagoslovili namero tistih Dunajskih gospodov, ki so shod poklicati sklenili. Isti list očita nam katoličanom dalje, da kalimo javni mir. Pravi: ,,mi liberalci smo prenehali z nadaljevanjem liberalnih cerkvenih postav, mirujte torej, čemu dražite ljudi?" Čudno, liberalci so nam pograbili vse katoliške šole ter jih spremenili v šole, o katerih sedaj večletna skušnja jasno dokazuje, da se mora naša mladina v njih , če tudi po malem, vendar gotovo razkristijaniti; in če se sedaj temu po dolžnosti upiramo, nam še smelo ugovarjajo rokoč: „čemu kalite mir?" No, kosmati volk je tudi nekokrat grajal ovco, ki je precej niže od njega vodo iz potoka pila, ter se njej zarezal: zakaj mi vodo kališ? Sicer pa bodi liberalcem, naj posnemajo volka, nas katoličane ni nikakor volja posnemati ovco, nečemo se dati od liberalcev raztrgati in požreti. Katoličani se zavedamo svojih pravic, kedar se pripravljamo na obrambo; žalibog, da smo s tem le predolgo odlagali. Vkljub temu nas pa navdaja trdno prepričanje, da bo tudi brez verskem u, posilnemu šolstvu ob svojem času odklenkalo. Kakor je hvalisanemu go-spodarstvenemu razcvetu sledil strašanski polom (krach), tako stoji sedanjemu šolstvu cel6 blizo za petami — šolski polom ali „Schulkrach". Šolski polom je neizogiben (burno priznavanje in dobro-klici). Točno zato, ker liberalci že sami čutijo propad svojega šolstva, črnijo nas zveste katoličane kot rovarje in nepokojneže, kedar se poganjamo za svoje pravice ter hočemo izpolniti svojo dolžnost  in  zabraniti;   da   ne   propadejo   slednje
4
148
moralične podpore javnega reda in cesarskega prestola. Ce nam še kmetske ljudi potegaejo za novošegnim verskim dvomivanjem in omahovanjem , če se ti zgubijo vero v Boga, tedaj bodo trdno zaupanje in vero zgubili še v marsikaj druzega. Stotine let staroavstrijsko domoljubje na kmetib se bo porušilo in tedaj gorje za Avstrijo! (Tako je, res je!) Šolski polom ne bo izostal, toda pospešilo ga bo ali odložilo edino le obnašanje katoliškega prebivalstva samega*1.
Iz malega tega vidijo naši bralci, kako zanimiva, kako pa tudi koristna je ta knjižica, katera na 6 drobnih polah odkriva največe rane sedanjega socijal-nega življenja: slabo časnikarstvo, odrtijo, težave kmečkega stanu v liberalni dobi itd. itd. Naj bi našla pot v vsako slovensko hišo!