254
kmetijstvo.
Gnojišče.
Kako naj je urejeno in kako je ravnati z gnojem na gnojišču? Kar je jedi dobra zabel, to je našem mnenju že silno izsesanemu polju dober gnoj. Pa vsak gnoj ni dober. Dober je le masten gnoj, to je takšen, ki ni izsušen ali izpran, ki ni pregorel ali pa preplesnel. Takšen gnoj pa le dobiš, ako imaš gnojišče prav urejeno in če gnoju na gnojišči primerno strežeš.
Gnojišče napravi blizu hlevov, da ne zamudiš preveč časa, ko spravljaš gnoj nanj. Ako mogoče, postavi ga na senčno stran hlevov, da ne pripeka solnce na gnoj in ti ga ne izsuševa. Če ti pa ne kaže, da ga napraviš na senčni strani, nasadi okoli njega košato rastočih dreves, na pr. divjih kostanjev, topolov in lip, da ti ga osenčajo in branijo pekočih solnčnih žarkov. Kjer hočeš napraviti gnojišče, računaj na glavo velikega goveda ali konja povprek pet kvadratnih metrov. Kotljovino izkoplji tako, da bode dno nekoliko viselo na eno stran. Na najnižjem mestu gnojišča, to je na robu tiste strani, na katero je nagnjeno dno, naredi globoko jamo za gnojnico. Da bo jama vodo držala, nateptaj na dno ilovice in naphaj v njo kamenja. Stene pa založi z debelimi deskami ter jih zatlači na notranji strani z ilovico. Še boljša ko z deskami založena je zidana jama, ker zid delj časa drži, troški zanj pa tudi  niso  preveliki,  ker je  zid
255
lahko tanek. Na jamo naredi močan pokrov, da ne pada gnoj nanjo, a na strani napravi luknjo, okrog katero bo gnojnica tekla v jamo.
Robe na gnojiščni kotlovini napravi položne, ne strme, da prideš brez ovire z vozom v kotlovino. Dno in robe obloži na 2 do 3 decimetre debelo z ilovico, a v ilovica natolči vsakovrstnega, debelejega in drob-nejega kamenja, da ti kotlovina vodo drži in da se ti robi ne porušijo. Okoli gnojišča naredi drago, da se ti ne steka deževnica z obližja v kotlovino. Deževnica gnoj izpira in jemlje iz njega najboljše snovi. Tudi kapnice s hlevske strehe ne pusti na gnojišče, odvajaj jo po strešnih žlebih na stran proč od gnojišča. Dež in sneg s podnebja pa gnoju ne škodujeta, še dobro je zanj, da ga včasih porosita.
Dobio urejeno gnojišče samo  ti  pa   še  ne  na pravi dobrega gnoja, gnoju še moraš  prav  streči, da ti postane takšen, kakoršen mora najbolje služiti polju.
Od konjev se spravlja gnoj navadno vsak dan na gnojišče. Pri govedu, ovcah, kozah in svinjah pa se pušča delj časa v hlevu pod živino. To je dobro in koristno, zakaj če se pusti živini pod nogami, se trdi odpadki tesno zmešajo s steljo, voda pa vseskozi premoči gnoj in se enakomerno razdeli po njem. Vrhu tega od živine trdo steptani gnoj pomalem prepereva in ne zgubi preveč gnojilnih snovij, ker nima zrak prostega pristopa v njega. Seveda morajo biti za ta slučaj hlevi dovolj prostorni in primerno visoki, da se hlevski zrak preveč ne okuži z ostrim sopuhom, odhajajočim iz gnoja. Tudi korita, jasli in gare morajo biti tako urejene, da se dado v tisti meri povzdigniti in višje postaviti, kakor narašča gnoj pod živino.
Ko pride čas, da mora pod živino nakupičeni gnoj iz hleva, izkida in spravi se na gnojišče. Zdaj se naj konjski, goveji, ovčji in svinjski gaoj mtd seboj zmeša, ker se na ta način slabši svinjski gaoj zboljša, žgoči konjski pa ohladi in kmetovalec dobi prav dober mešan gnoj, kateri je za vsako zemljo in za vsako rabo. Gnojišče naj se pokrije in obloži z gaojem le polagoma, ne vse naenkrat. Koliko pa ga pokriješ tisti čas, tam naloži gnoja ll/a m visoko, ne višje, ker gaoj v previsokem kupu rad pregovori in preplesni. Nakidani kup trdno poteptaj s konji ali voli, katere si nekoliko časa po kupu tem ter tja gonil. Od strani pa kup obmeči z blatom, ki si ga nalašč za to naredil iz rahle prste in gaoj niče, da ti veter gnoja ne prepihuje in ne kvari. Kakor si napravil prvi kup na gnojišču, tako naredi drugega, tretjega in vse sledeče.
Gnojnico vse leto skrbno zbiraj v jami gnojniš-niči, niti za eno žlico se ti je ne sme pogubiti. Kdor ve, koliko je vredna gnojnica, se pač mnogokrat, le premnogokrat jezi in hkrati žalosti, ko vidi, koliko toli koristne gnojnice steče in se pogubi na kmetih, kjer nimajo prav vrejenega gnojišča, tja po dvorišču,
ven no notih in castah. Kar so aidovi ali koruzni žganci brez začimbe, to ip. gnoi brez gnojnica, rod ni malovredan.
Da ti gnoinica redno odteka iz bleva in se zhira v gaoinišnici, nikoli ne čakai, da se ti dracra zamaši Kakor iz gnoja, odhajajo tudi iz gnoinice prekoristne snovi v zrak. Da to zabraniš, vlij včasih v gnojnico žveplene ali solne kisline ali natrosi v njo pepela, drobnih odpadkov iz apnenic ali opekarnic, apnenčevega ali laporjevega prodca.
V gaojnišnici nabrana gnojnica služi ti naj pred vsem za polivanje in zamakanje gnoja na gnojišču da ga ohraniš vlažnega in ga varuješ škodljivega pre gorevanja in preplesnevanja. Pri tem delu ti posebno dobro služi nalašč za to narejena sesalka, s katero molzeš in vlečeš gnojnico na gnoj. Če pa nimaš se. salke, zajemaj gnojnico z zajemalcem (žehtarjem), ka. terega si nasadil na dolg kol in polivaj z njo gnoj^ Bolj ko boš pridno gnoj z gnojnico polival, in ga zamakal, mastnejši in boljši bode postajal. Takšnega gnoja pa je en voz več vreden, kakor pregorelega ali preplesnelegi ali izpranega trije vozovi.
Ko voziš gnoj z gnojišča na polje, zaukaži ki-dačem, naj ga jemljejo s kupa vedno od vrha navzdol do tal, da se razen gaoje vrste in plasti še bolj pomešajo.