Kriminalna sociologija in etika.
225
Če se more z izrecnim dogovorom ustvariti tak učinek, da naj bo zastavljena le tista terjatev, ki bo ob uveljavljanju hipoteke slučajno podana, dočim pristoji prvemu dolžniku in upravičencu hipoteke pravica, da sme do takrat brez ozira na nadzastavnega upnika razpolagati z nastalimi terjatvami,132 se ta učinek ne da doseči z izvršilno nadza-stavno hipoteko. Saj ni predmet rubeža maksimalna hipoteka kot taka ali temeljno pravno razmerje, temveč le hipo-tekin substrat, iz temeljnega razmerja izvirajoče terjatve.
Kar pa je bilo terjatev pred zastavitvijo ali rubežem in niso bile zasežene (dogovorno, ali ker so že prenehale, bile plačane ali cedirane in s tem iz hipotečnega okvira izločene) in kar jih nastane potem preko okvira pridobljene nadza-stavne pravice, se nadzastavnega upnika nič ne tičejo.
Omeniti je še, da je moči osnovati maksimalno hipoteko tudi na drugi hipoteki kot nadzastavno pravico, bodisi da je temeljna hipoteka sama navadna ali tudi maksimalna hipoteka.
Kriminalna sociologija in etika.*
Univ. prof. Aleksander Maklecov.
§ 1. Uvod. Sistematična dela o kriminalni sociologiji so precej redek pojav v znanstveni književnosti. Prvi glasnik in utemeljitelj kriminalne sociologije je bil Belgijec Q u e 11 e t, avtor sloveče „Physique sociale" (1 1835).1 Toda šele 1. 1881. je italjanski kriminalist Enrico Ferri objavil prvi sistem kriminalne sociologije: Sociologia criminale." V njem se je zrcalila naturalistična in pozitivična usmerjenost tega učenca in idejnega naslednika C. Lombrosa.
132 To proglaša za načelo Exner (gl. op. štv. 129) in za njim drugi.
* Po predavanju v Društvu za pravno filozofijo in sociologijo v Ljubljani dne 50. aprila 1936.
1 Primerjaj: Dr. Evgenije Spektorski: Stogodišnjica Ketleove „Socialne fizike". „Arhiv za pravne i društvene nauke". 1935, oktober. — Franz E x n e r : Kriminalsoziologie. Čl. v Handw6rterbuch der Kri-minologie. II. Str. 26.
2 Naziv „Sociologia criminale" je Ferrijevo delo dobilo šele v tretji izdaji (Torino, 1. 1892). Prvotni očrt sistema je izšel 1. 1881 p. n.: 1 nuovi orizzonti del diritto e della procedura penale. Najnovejša (posmrtna) izdaja obsega dva zvezka: Enrico Ferri: Sociologia criminale. Quinta edizione riveduta ed empliata. Con note a cura di Arturo Santora. I—II. Torino. 1929—1930.
16
226
Kriminalna sociologija in etika.
Po dolgem presledku se je pojavil končno tudi v Nemčiji prvi sistem kriminalne sociologije. Zgrajen je na po-vse drugačni osnovi kot vsi doslejšnji ter predstavlja svojevrsten poskus utemeljiti kriminalno sociologijo na načelih etike. L. 1933. je znani nemški kriminalist in pravni filozof Wilhelm S a u e r , profesor na univerzi v Kbnigsbergu, objavil obširno delo p. n. Kriminalsoziologie.3
Avtor tega dela je izredno plodovit pisatelj. Poleg sistemov kazenskega prava in kazenskega postopka4 je napisal več filozofskih in pravno-filozofskih del. Naj navedemo le njegove knjige: Philosophie der Zukunft (prva izdaja iz 1. 1925, druga iz 1. 1926) in Grundlagen der Gesell-schaft. Eine Rechts-, Staats- und Sozialphilosophie (1. 1924). Izmed njegovih številnih razprav opozarjamo zlasti na njegov članek p. n.: Strafrechtliche Probleme in monadologi-scher Behandlung (Gerichtssaal, Bd. 100). Tu je namreč podan prvi očrt njegove metodologije, katere se poslužuje tudi v svoji „Kriminalni sociologiji".
Sauerjev kriminalno-sociološki traktat predstavlja ogromen volumen in quarto, ki obsega več kot 800 strani, vrh tega pa vsebuje še številne statistične preglede, tabele in druge priloge. Razdeljen je na štiri knjige: I. Metode in smeri (Osnove kriminalne sociologije). II. Kriminalne činje-nice in način njih obravnavanja vobče. Na to sledi III. knjiga, ki zavzema skoro dve tretjini vsega dela (str. 151—605) ter obsega poseben del kriminalne sociologije kot nauk o tipih kriminalitete. IV. knjigo označuje pisatelj kot drugi obči del kriminalne sociologije. Dočim obravnava prvi obči del splošno kriminalno - sociološko problematiko in tvori uvod v poseben del, imenuje avtor IV. knjigo „obči del posebnega dela " („der allgemeine Teil des besonderen Teils") (str. 655). Tu skuša zaokrožiti svoja izvajanja o poedinih tipih zločinov ter oblikovati neke kriminalno-sociološke zakonitosti. Obenem utemeljuje svoj socialno-etični nauk, ki ga označuje kot kriminalno-socialno, oziroma kriminalisti-
3 Prof. dr. Wilhelm Sauer: Kriminalsoziologie. Zugleich eine s\ stematische Einfiihrung in die Weiterentwicklung und in die Hilfs-vvissenschaften des Strafrechts. Mit zahlreichen Tafeln und statistischen rbersichten. Berlin. 1933. Verlag fiir Staatsvvissenschaften und Ce-schichte. Str. XXI + 818. V najnovejšem času je izšla v Nemčiji še ena kratka krimimilno-sociološka študija: Dr. Hans Schneickert: Einfiihrung in die Kriminalsoziologie und Verbrechensverhiitung. Jena. 1935.
4 Dr. Wilhelm Sauer: a) Grundlagen des Strafrechts nebst Umriss einer Rechts- und Sozialphilosophie. Berlin. 1921. b) Grundlagen des Prozessrechtes. Berlin. 1921. Iz prejšnjih Sauerjevih del omenimo še njegovi monografiji: Die Ehre und ihre Verletzung (1915), pa Frauenkriminalitat im Amtsbezirk Manheim (1912).
kriminalna sociologija in etika.
227
čno etiko (kriminalistische Ethik, kriminalistische Tugend-lehre).
V tem članku ni mogoče vsebinsko izčrpati tega zunanje monumentalnega sistema kriminalne sociologije. Za to se bomo omejili le na njeno splošno karakteristiko in oceno, upoštevaje zlasti metodološka vprašanja.
§ 2. Obči del kriminalne sociologije. Sauer opredeljuje znanstveno smer, h kateri se prišteva, kot sociološko orientiran neo-klasicizem, ki naglasa zahtevo po etizaciji kazenskega prava (die Ethisierung des Strafrechts). Smer, ki jo zastopa Sauer, poudarja pomen etičnega elementa mnogo močneje kot tzv. formalni klasicizem z njegovo teorijo o pravni kazni (Rechtsstrafe). Avtor izhaja iz ideje o tzv. kulturni državi (Kulturstaat), ki napolnjuje formalno-pravno obliko s kulturno vsebino (str. 109). V področju kazenskega prava se kulturna država ne omejuje le na zaščito pravnih dobrin, na vlogo nočnega čuvaja („Nachtwachterschutz"), temveč si stavi pozitivne tvorne naloge.
Sauer pojmuje kriminalno sociologijo kot nauk o socialnih činjenicah, ki so bistvene za poznavanje zločina in zločinca in za ravnanje ž njim. Vendar nima zločinec pomena za kriminalno sociologijo kot celokupna osebnost (Gesamt-personlichkeit), temveč le toliko, kolikor brez poznanja osebnosti ne moremo razumeti njenega dejanja.
Kakšen pa je odnos tako pojmovane kriminalne sociologije do kriminalne biologije na eni strani in do kazenskega prava kot pravne znanosti na drugi? Kriminalna biologija proučuje zločinca kot prirodno bitje (als natiirliches Wesen), dočim motri kriminalna sociologija zločin kot socialni pojav in zločinca kot njegovega povzročitelja. Kriminalna biologija hoče od vsega začetka dognati tipe zločincev. Kriminalna sociologija, pravi Sauer, izhaja od tipov zločinov ter prihaja le glede nekaterih skupin ali vrst zločinov do oblikovanja osebnostnih tipov storilcev.
Avtorjevo stališče o odnosu med kriminalno sociologijo in kazenskim pravom je na kratko to-le. Kriminalna sociologija obravnava iste probleme kot čisto-juridični nauk kazenskega prava: nepravo (Unrecht) in krivdo, kazen in druga sorodna sredstva. Toda, dočim je za kazensko pravo karakteristično juridično vrednotenje na osnovi veljavnih norm pozitivnega prava, proučuje kriminalna sociologija obstoječe in možne pojave le zaradi njih samih („nur um ihrer selbst willen").5 Tega stališča, ki ga lahko označimo
r' Gl. k temu: Dr. Hans W e 11 z e 1 : Naturalismus und Wertphilo-sophie im Strafrecht 1935. Str. 50 in nasl.
16*
228
Kriminalna sociologija in etika.
kot teoretično-kontemplativno ali indikativno, Sauer v resnici dosledno ne izvaja. Nasprotno je iz njegovih nadaljnih razmotrivanj razvidno, da stremi kriminalna sociologija za nekim vrednotenjem. Ona išče primernih norm, ki naj omogočajo v interesu občestva kot celote pravično odmerjanje m izvrševanje kazni. Raziskovanje laktov brez vrednotenja in ocenjevanja (wertfreie Tatsachenforschung) ne izčrpava naloge kriminalne sociologije.0 Ona se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo zla, temveč hoče naznačiti tudi metode in sredstva borbe zoper njega. Na ta način se v kriminalno sociologijo uvaja kriminalno-političen element. Kriminalna sociologija ima tudi neko višje poslanstvo kot predhodna stopnja socialne etike (str. 752).
Kakšne metode naj se poslužuje kriminalna sociologija!' Za znanstveno kriminalno-sociološko raziskovanje so važne le take socialne činjenice, ki imajo tipičen pomen. Svojo metodo označuje Sauer kot socialno-tipološko in monadološko. Socialno-tipološka je njegova metoda v tem smislu, da predmet proučevanja niso poedini zločini, temveč le vrste zločinov (nur die \erbrechensarten), vendar ne v tradicionalno-dogmatični obliki zakonitih tipov, marveč v nekih novih kombinacijah, ki jih oblikuje avtor kol sociolog.
Da si bomo na jasnem, zakaj imenuje Sauer svojo metodo monadološko, so potrebna posebna pojasnila. Že v svo-
6 Tu se vidi bistvena razlika med stališčem S. in drugih kriminalnih sociologov. Primerj. definicijo kriminalne sociologije, ki jo predlaga Exner: Exner odpredeljuje kriminalno sociologijo ,.als die VVissen-schaft, welche das Verbrechen als gesellschaftliche Erscheinung zu be-schreiben und in seiner gesellschaftlichen Bedingtheit zu begreifen sucht." V tem tiči njena razlika tako od kazensko-pravne dogmatike, kakor tudi od kriminalne politike: „Diese bevverten das menschliche Verhalten und entwickeln die Normen, die nach geltendem Recht darauf angewandt werden sollen oder nach kunftigen Recht darauf angewandt werden sollten. Die Kriminalsoziologie ist wertfrei — Franz Exner: Kriminalsoziologie v 11WB flir Kriminologie. TI. Bd.. str. 11. Gl. tudi Hans Schneickert: Einfiihrung in die Kriminalsoziologie und Verbrechenshiitung. 1955, str. 2 in nasl. V področju obče sociologije naglasa načelno razliko med sociologijo in politiko ter med sociologijo in etiko v zadjem času posebno prof. dr. Peter Struve: ..Sociologija... je nauka o tome, što je bilo, jeste i biče na osnovu nekih objektivnih nzajamnih odnosa, a ne o tome što bi moralo biti prema našim subjektivnim ciljevima, odnosno našim moralnim idea-lima. Sociologija nije ni politika, ni moralna filozofija (etika)". Ona je „čista, a ne ..primenjena" nauka"; „za nju kao takvu postoje samo fakta, koja se posmatraju, i jednoobraznosti, pravilnosti, koje se iztra-žuju. Ali ne postoje ni ideali ili vrednosti, niti ne objektivno bespravne metode za realizaciju onog, što se želi". Dr. Petar Struve: Predmet sociologije. ..Arhiv za pravne i društvene nauke". 1936, juni, št. 6. Str. 520. 521.
Kriminalna sociologija in etika.
229
jih prejšnjih delih se je pisatelj bavil s pojmom monade. ki nas spominja na Leibnizov nauk o monadah, kot o nedeljivih elementih narave („les veritables Atomes de la nature", ,.les Elements des choses").7 V „Grundlagen der Gesell-schaft" se peča Sauer s pojmom tzv. „Wertmonade". Kultura sestoji iz neskončnega števila neskončno malih delcev (Teilchen): to so vrednosti („Die Werte sind die kleinsten Teilchen, aus denen die Kultur zusammensetzt").8 Monada vrednosti ni realnost v naravnem smislu, — ona je bistvo stvari (,.das Wesen der Dinge"). V poglavju p. n. „Exkurs iiber die Leibnizsche Monade" ugotavlja pisatelj tako sorodnost, kakor tudi razliko med Leibnizovim in svojim lastnim pojmovanjem monade. V obeh primerih gre za najmanjše „punktuelle Einheiten" in za tvorno delujoče sile. Leibnizove monade tvorijo sestavne dele prirode („die Bestandteile der Natur"). Sauer jeva vrednostna monada pa sestoji iz človekove vrednostne sodbe in iz sposobnosti objekta za vrednotenje („aus Werturteil des Menschen und Wertfahigkeit des Objekts"). Oba elementa morata biti harmonično združena, sicer ne nastane nobena vrednost, nobena vrednostna monada. S tem je, po Sauerjevem zatrdilu, premagano nasprot-stvo med subjektom in objektom, med fenomenologijo in kriticizmom.9
V „Kriminalni sociologiji" se Sauer zopet poslužuje pojma monade. Tu govori o tzv. deliktični monadi (eine Delikts-Monade), ki predstavlja antitezo prej omenjene vrednostne monade. Deliktična monada je prvinski element vsega zločinskega, „das ureigentliche Wesen alles Verbrecherischen". Ta prvina je vsebovana v vsakem zločinu, le število in učinkovitost ali moč takih monad sta pri poedinih vrstah zločinov različna.
Deliktična monada je tisti najmanjši, ne več deljivi predmet („ein kleinster, nicht mehr teilbarer Gegenstand'*), ki tvori takorekoč praizvor in jedro vseh zločinov, kot njih povzročitelj. Deliktična monada vzpodbuja k zločinom, se združuje z drugimi podobnimi monadami ter ima veliko
Erivlačno moč. Struktura deliktične monade ni fizična, ka-or recimo struktura tuberkuloznega bacila, temveč psihična. Pojmovati jo je treba ne samo ontološko, marveč tudi normativno, ne samo psihološko, marveč tudi etično. Deliktična
7 God. Guil. Leibnitz: Opera philosophica. Pars prior. Berolini 1840. (La Monadologie). Str. 705 in nasl.
s Sauer: Grundlagen der Gesellschaft. Str. 54.
¦ ..Ihre Verbindung zur Einheit wird durch die Wertmonade her-gestellt, und die Wertmonade ist zugleich der Inhalt der Erkenntnis". Sauer, op. cit., str. 78.
230
Kriminalna sociologija in etika.
monada je to, kar je v človeku najbolj moralno zavržno.10 Ona je realno delujoča sila v človeku („reale wirkende Kraft im Mensehen"), ki je najbolj nevarna tako zanj, kakor tudi za družbo. Ona ima sposobnost in tendenco, ploditi zmeraj nove konkretne zločine.11 Njeno središče je človeška volja.
Karakteristično je, da imenuje Sauer ta svoj nauk kriminalna bakteriologija ali etiologija. Deliktična monada je zanj pravi povzročitelj kriminalitete, „Krimina-litatserreger". Nemški kriminalist podaja psihološko, sociološko, socialno-etično in pravno karakteristiko tega svojevrstnega kriminalnega „bacila". Deliktična monada s psihološkega vidika je posamično javljanje volje „eine einzelne Willensregung". Razvija se skrito in postopoma, se razmnožuje kronično-progresivno ter ima svojstvo nalezljivosti. S sociološkega in socialno-etičnega stališča ni treba opredeljevati težo zločina po veličini povzročene škode (usmrtitev) ali nevarnosti (požig); odločilna naj bo v tem oziru stopnja izoblikovanosti in učinkovitosti povzročitelja kriminalitete („der Grad der Ausblidung und Wirksamkeit des Krimina-litatserregers"), z drugimi besedami število in sposobnost razmnoževanja deliktičnih monad („die Zahl und Vermeh-rungsfahigkeit der Deliktsmonaden", str 791).
Ta nauk, v katerem vidi pisatelj neko znanstveno razodetje, je, po njegovem prepričanju, važen tudi za pravno dogmatiko, če se hoče le-ta povzpeti na neko višjo socialno-etično stopnjo.
Praktičen pomen socialno-tipološko-monadološke metode vidi Sauer med drugim v tem, da utegnemo ugotoviti z njeno pomočjo notranjo sorodnost med takimi zločini, ki z dogmatičnega stališča nimajo ničesar skupnega. K temu vprašanju se bomo vrnili še pozneje.
Sedaj pa še nekaj besed o socialno-tipološki metodi! Socialni tip je redno se ponavljajoča vez mnogih vrednostnih teženj (Werstrebungen), več ali manj različne kakovosti in moči, ki pa imajo v celoti sličen učinek in slično smer (str. 9). Elementi, ki so skupni slehernemu zločincu, so mo-nade. Z znanstveno-teoretičnega vidika pomeni tip diagonalo v paralelogramu teženj, ki so značilne za ta ali oni zločin. Podobno kot medicina se mora tudi kriminalna sociologija posluževati diferencialne diagnoze v svrho socialne
10 „Sie stellt den Inhalt dar, der sich am moralisch vervverflichsten erweist". Sauer: Kriminalsoziologie. Str. 773.
11 „Sie besitzt die Fahigkeit und die Neigung, fort und fort kon-krete Verbrechen zu erzeugen". Sauer: ib., str. 774.
Kriminalna sociologija in etika.
231
prognoze. To postopanje imenuje Sauer individualizirano-celotnostno (das individualisierend-ganzheitliche Verfahren, str. 11). Imamo predvsem poedini kriminalni slučaj. Ugotoviti je treba njegovo osebitost in ga razmejiti od drugih slučajev. To je diferencialna diagnoza. Vsak kriminalni slučaj je pa hkrati sestavljena celota („ein zusammenge-setzes Ganzes"), ki potrebuje zopet analize. Dognati je treba smer storilčeve volje, njegove smotre in cilje. Raziskovalec se mora poglobiti v zločinčevo dejanje, kakor če bi bilo njegovo lastno. Posebno važno je opredeliti tipičen pomen dejanja, njegovo sorodnost in zvezo z drugimi dejanji. Prodreti je treba z intuicijo do najfinejših prvinskih elementov, toda le toliko, koliko je to potrebno za uvrstitev v višjo kulturno celoto. Konkretneje povedano, gre tu za določitev pravilnih smernic glede ravnanja z zločinci, odmerjanja in izvrševanja kazni in vobče glede borbe zoper zločinstvenost (str. 40).
Storilec kot tak bodi predmet proučavanja le toliko, kolikor je dejanje njegov proizvod. Tudi tu priporoča Sauer monadološko-individualizirano postopanje, da se ugotovi centralna monada poedinega dejanja in centralna monada storilca.
V okviru svoje tipologije razlikuje Sauer te-le tipe: 1. normalne ali povprečne tipe dejanj in storilcev, s katerimi se bavita zakonodaja in kriminalna statistika; 2. i d e a ln e tipe, idealne ne s socialno-etičnega stališča, temveč idealne za kriminalno-sociološko izsledovanje; 3. osnovne tipe v razliko od sociološko nesamostojnih (hibridnih) tipov.
Socialno - tipološko raziskovanje ni končni cilj kriminalne sociologije. Dognati moramo še neke zakonitosti. Sicer kriminalna sociologija ne bi bila vobče znanost (str. 22). V razliko od naravnih zakonov služijo socialne zakonitosti praktičnim smotrom. Sauer govori v tej zvezi o nekem osnovnem sociološkem zakonu („das soziologische Grundgesetz" (str. 23). Avtor misli pri tem na osnovno nalogo kriminalno - sociološkega raziskovanja. To temeljno nalogo označuje kot sistematično deskriptivno spoznava-nje"a vseh bistvenih faktičnih življenskih pojavov zločin-stvenosti v svrho njih ocenjevanja in primernega ravnanja (str. 23).
11a Gleispach označuje ta opisni, deskriptivni del kriminologije kot kriminografijo: W. Gleispach: Die Erforschung der Verbrechens-ursachen. Z. f. die ges. Str. RW. 48. Bd. Str. 116.
232
Kriminalna sociologija in etika.
Posebno poglavje je posvečeno kriminalni statistiki kot gradivu za kriminalno sociologijo. Kriminalna statistika nudi le material za socialno tipologijo zločinstvenosti. Mno-žinsko opazovanje je treba združiti z opazovanjem posamičnih pojavov. Najvišji smoter kriminalno-statističnega izsle-dovanja je v tem, da nas orientira „iiber die Wertgrossen und Werttendenzen der Kriminalitat" (str. 59).
Osrednji pojem občega dela kriminalne sociologije je pojem zločina. Zločin je najvažnejša kriminalna či-njenica. Če hočemo sociološko opredeliti, kaj je zločin, je treba izhajati iz posamičnih življenskih primerov, ki so kazni vredni. To so dejanja, ki so posebno nevarna za družbo in vrhu tega še posebno socialno-etično zavržna (str. 65). Na ta način posega kazenski zakon v področje etike. Tn to je, po mnenju Sauerja, neizogibno. Kazenski zakon sme določati sankcijo kazni le, če je dejanje moralno zavržno (moralisch vervverflich). Tako pojmovanje, pravi Sauer, je v skladu tudi z ljudskim naziranjem. Zločin je potemtakem socialno nevarno dejanje, ki izvira iz so-cialno-etičnega zavržnega mišljenja („ein sozial-gefahrliches Wirken aus moralisch, sozial-ethisch verwerflicher Gesin-nung", (str. 66).12 Ta primat morale uveljavlja Sauer dosledno tudi v posebnem delu svoje kriminalne sociologije. Prepričali se bomo, da izvaja pisatelj iz tega naziranja tudi novo razdelitev zločinov v tipološke skupine in njih novo vrednotenje, ki se razlikuje od tradicionalnega. V tem vidi Sauer celo glavno nalogo svojega dela (str. 66). Kriminalna sociologija motri nepravo (Unrecht) predvsem s stališča njegove življenske vsebine in sicer socialno-tipološko. Opredelitev relativne teže zločinov ima večji pomen kot vse finese dogmatične analize.
Moralna zavržnost je prav tako bistveni znak krivde. S sociološkega stališča pomeni krivda nedostajanje interesa za tuje interese („Mangel am Interesse fiir fremde Interes-sen"), nek socialno-etični primanjklaj („ein sozialethisches Manko").13
Svoje naziranje glede svobodne volje označuje Sauer kot zmerni indeterminizem. Čisti determi-nizem pisatelj odločno zavrača. Trdi celo da deterministično
12 Antitezo tega stališča predstavlja Bindingovo naziranje: „Wir haben das Unrecht aus dem Recht zu erklaren, welches ruht auf der Souverenitat des Gesammtwillens gegeniiber Einzelwillen und konnen und diirfen es nicht aus der Sittlichkeit begreifen". K. Binding. Die Normen und ihre Ubertretung. Str. 184.
1:1 Gl. k temu: Sauer: Grundlagen des Strafrechts. Str. 563.
Kriminalna sociologija in etika.
233
naziranje kriminaliteto naravnost pospešuje. Kot zmeren karakterizira avtor svoj indeterminizem za to, ker priznava, da ima tudi svobodna volja svoje stopnje,14 počenši od pretežno svobodne odločitve do popolne nesvobode, kakor v primerih nevračunljivosti, skrajne sile in pod.. Za Sauerjev nauk je pomembna tudi teza, da dosega svobodna volja pri nekaterih skupinah deliktov (n. pr. pri nasilnih deliktih) večjo stopnjo kot pri drugih (n. pr. pri deliktih iz nuje ali iz koristoljubja).
Le na kratko se bomo dotaknili vprašanja o storilčevi osebnosti. Slednji Sauer namreč ne pripisuje takega pomena kakor sociologi, ki pripadajo naturalistični smeri (n. pr. Enrico Ferri). Tema o storilčevi osebnosti tvori prej središče kriminalne biologije, kot pa sociologije.
V zločinčevi osebnosti je treba razlikovati dve osnovni monadi: 1) splošno nagnjenje (die Anlage) in 2) usmeritev volje, v kateri se izraža konkretna odločitev. Poleg teh determinant ne smemo prezreti tudi vpliva okolja. Pomen teli determinant je različen. Kakor bomo videli pozneje, skuša avtor celo številčno izračunati njih pomen ali vpliv pri različnih tipih zločinov.
Zanimiva je pisateljeva trditev, da se tipi zločincev dajejo ugotoviti predvsem na podlagi deliktičnih tipov. O posebnem tipu zločinca utegnemo govoriti le, če postane zločinec vsled ponavljanja zločinov kroničen. Sicer pa tip zločinca ne vsebuje ničesar, kar ne bi vseboval že tip zločina kot tak (str. 88). V zvezi s tem naukom oblikuje Sauer še to - le skrajno sporno tezo: nevarno je v resnici vedno le posamično dejanje, nikoli pa človek v celoti, ker ima človek vedno tudi več ali manj pozitivna svojstva.
Označimo sedaj na kratko pisateljevo stališče glede kazni in drugih sredstev borbe zoper zločine. Kazen je povzročilo za storjeno nepravo in pokora za krivdo. Vendar je kazen združljiva tudi z drugimi smotri, zlasti z vplivanjem na obsojenca v smislu navajanja na zakonito vedenje. Kazen naj ustvari iz individa socialno osebnost („eine so-ziale Personlichkeit"). V tem je kulturno poslanstvo kazni. Kazen kot povračilo je zlo. Toda zlo ni pojmovati kot trpljenje, temveč kot omejitev pravnih dobrin in povečanje dolžnosti („die Schmalerung von Rechtsgutern und die Steige-rung von Pflichten", str. 105).
14 „Der Mensch entschliesst sich auch nach indeterministischer Auffassung niemals ganz frei aus sich heraus" ... (str. 120).
234
Kriminalna sociologija in etika.
Kot kriteriji za odmerjanje kazni prihajajo v poštev socialna nevarnost dejanja, v prvi vrsti pa moralna za-v r ž n o s t. Odmerjanje kazni se mora opirati na monadološko postopanje („das monadologische Veriahren", „die mo-nadologische Strafbemessung", str. 113). Tu se zlasti kaže skrajno abstraktni značaj avtorjevih konstrukcij. S kaznijo se morajo izpopolniti vrednostne inonade, ki manjkajo krivcu. Te manjkajoče monade se dajejo točno izračunati. Kako se to doseže, ostane žal nepojasnjeno. Izvrševanje kazni se mora prilagoditi ne toliko tipom zločincev, kolikor tipom zločinov7 (str. 153).
Zahtevo po strogih, eksemplaričnih kaznih utemeljuje Sauer s tem, da je treba računati z najhujšim, da ne bo razočaranj. Na drugi strani utegne le stroga kazen pozitivno vplivati na obsojenca.15 Različne ugodnosti in olajšave pri izvrševanju kazni kriminaliteto le pospešujejo. Pošteni ljudje izgubljajo zaradi tega zaupanje do državnega pravosodja. Konkretno priporoča Sauer pri izvrševanju kazni na prostosti naporno delo, le 5 ur za spanje ter pičlo in neokusno hrano, katere količina naj ustreza normam, ki veljajo za shujševalne kure (str. 169)10 Pisatelj je prepričan, da utegne le tak režim obsojenca moralno povzdigniti in moralno ozdraviti.
Socialno-politični ukrepi, s katerimi se država bori zo-
Eer vplive okolja na zločinstvenost, ne spadajo v področje riminalne sociologije. Očuvalna in poboljševalna sredstva smatra Sauer le za dopolnitve kazni („Straferganzungen"), kar seveda ni točno. Posebno ostro nastopa nemški kriminalist zoper humano smer v kazenskem pravu, ki po njegovih besedah, ščiti zločinca na škodo države in njenih organov.17
§ 3. Posebni del kriminalne sociologije. V posebnem delu svoje ;,Kriminalne sociologije" skuša Sauer pred-očiti praktičen pomen svoje socialno - tipološke in mona-dološke metode. Nekritična, naivna dogmatika jemlje de-
18 „Die Strafe ist eben ein Leid, keine Wohltat; und daher ist grundsiitzlich Harte, nicht Milde am Platze". (Str. 157). Neskladnost s prejšnjo avtorjevo trditvijo, da kazni ni pojmovati kot trpljenja, je očividna!
16 Na str. 172 oblikuje Sauer to-le zahtevo glede načina izvrševanja kazni: „Pritsche, kiirgliche und unangenehme Nahrung, schwere und ermiindende Arbeit und ein Mindestsmass von Ruhe". Pisatelj izraža prepričanje, da „solche Gevvaltkur vvird reinigen fiir das ganze Leben, vvirken vie ein Stahlbad, wie ein Gevvitter, wie ein Weltkrieg." (str. 169).
17 „Schutz des Tiiters, Schutz der Verfolgten, Schutz des Gefange-nen gegen den Staat und seine Beamten" (str. 128).
Kriminalna sociologija in etika.
235
janske stane, ki so oblikovani v vsakokratni pozitivni zakonodaji, kot nekaj, kar je dano. Izhajajoč iz določb pozitivnega prava, razvršča dogmatika poedine dejanske stane v sistemu posebnega dela. Ta sistem se naslanja predvsem na delitev pravnih dobrin kot objektov napada (življenje, zdravje, prostost, čast, imovina itd.). V taki delitvi tiči, po Sauerjevem mnenju, nevarnost združitve sociološko neenakih in ločitve sociološko sorodnih pojavov.18 Tradicionalni sistem posebnega dela je trd in negibčen, ter zgrajen pod vplivom civilističnega sistema (str. 181).
Kriminalna sociologija mora ravnati drugače. Kot ek-saktno raziskovanje faktov hoče kriminalna sociologija ugotoviti bistvo vsakega delikta. Upoštevaje notranjo vez in sorodnost poedinih deliktov, oblikuje kriminalna sociologija na to tipološke skupine, ki so važne za primerno ravnanje, to se pravi za kaznovanje in za uporabo drugih sredstev zoper zločine. Delitev dejanj z ozirom na objekt napada s sociološkega stališča vsaj primarno ni na mestu.
Vsak zakoniti dejanski stan ima svoje posebno socialno obeležje in strukturo. To socialno obeležje se ne da posneti iz dogmatike prava. Treba se je vživeti vanj s pomočjo intuicije ter ugotoviti socialno sorodnost dogma-tično različnih dejanskih stanov. Pravna monada izvršuje s tem svoje zadnje poslanstvo: ne razodeva le bistva poedinosti, temveč pomaga oblikovati socialni tip ali normalni stvarni tip te ali one skupine zločinov in zločina vobče.
Za normami prava in za dejanskimi stani pozitivnega zakona živi socialna stvarnost, ki edino opravičuje te umetne tvorbe. V dobi,pravne države so se dejanski stani smatrali kot Magna Charta zločinca. Naša socialna doba pa nastopa z zahtevo po socialnih tipih, ki naj ustrezajo življenski stvarnosti v svrho socialnega ravnanja z zločincem, v prvi vrsti pa v interesu kulturne celote, države in družbe. Sociološka delite v zločincev v skupine, ki jo oblikuje Sauer v posebnem delu svoje „Kriminalne sociologije, je v glavnem ta-le. Imamo predvsem dve skupini deliktov. med katere spada večina deliktičnih vrst. V prvi skupini prihaja osebnostni značaj do večje veljave kot v drugi sku-
18 Sauer posebno naglasa potrebo vpogleda „in die soziologische Zusammengehorigkeit von Delikten, die eine gekiinstelte Dogmatik in zahlreiche Stiicke zerissen hat". (Str. 398). Isto idejo je že mnogo prej naglašal Aschaffenburg. Primerj.: G. Aschaffenburg: Das V.er-brechen und seine Bekampfung. Dritte Auflage. 1923. Str. 12, 13.
236
Kriminalna socMJlogijft in fetika.
pini.  Prvo  skupino tvorijo  surovi in  nasilni  ali napadalni delikti (die Roheits- und Gewaltsdelikte, Angriffsdelikte). Drugi manj osebnostno pobarvani skupini pripadajo imovinski delikti, razen poškodbe imovine in razbojništva, pri katerih zopet prevladuje nasilni značaj; nadalje moramo v drugo skupino uvrstiti obrekovanje, so-vodstvo in sutenerstvo. kakor tudi delikte ponarejevanja ali falsifikacije (die Falschungsdelikte). Najbolj tipični delikti prve skupine so žalitev in telesna poškodba, poškodba imovine in primoranje. Najbolj tipični delikti druge skupine pa so tatvina in prevara, utaja, prikrivanje in po-tuha.
Obe navedeni skupini sta po svojem bistvu popolnoma različni. Delikti prve skupine izvirajo iz specifičnih osebnih nagibov in zasledujejo osebne, večji del enkratne, v tej obliki ne ponavljajoče se smotre. Odtod je njih izrazito osebnostno obeležje, osebnostna nota. Pri dejanjih te prve skupine je težko govoriti o tipih zločincev. Saj se tudi navadna govorica poslužuje za take delikte kot telesna poškodba, žalitev, poškodba imovine, primoranje le označbe tipov dejanj, a ne tipov storilcev.
Drugače je pri deliktih druge skupine. Le-ti izvirajo iz posebnih družabnih razmer in neugodnih vplivov okolja (str. 184). Te razmere in ti vplivi so pri velikem številu ljudi enaki. Spričo tega tu ni potrebna bolj fina individua-lizacija. V teh primerili govorimo lahko o tipih zločincev. Pa tudi ljudska govorica je s pravilnim sociolo-ško-psihološkim instinktom izoblikovala zanje primerne označbe, kakor tat, goljuf, oderuh, ponarejevalec denarja, prikrivatelj, obrekovalec, sutener, hazardni igralec in podobno. Pri prvi skupini deliktov prihajajo potemtakem v poštev tipi dejanj, pri drugi pa tipi storilcev.
Razliko med obema vrstama deliktov vidi Sauer tudi v tem. da imajo delikti prve skupine značaj deliktov, ki izvirajo iz blagostanja (Wohlstands- oder IJberflussdelikte), dočim so delikti druge skupine pretežno delikti iz pomanjkanja ali celo iz nuje. Prvi predpostavljajo bodisi izvesten kulturno privilegiran položaj ali blagostanje (n. pr. delikti iz pijanosti (?), nekatere žalitve in politična kazniva dejanja), bodisi prebitek telesne moči (n. pr. nasilni delikti), bodisi izobrazbo (politični delikt), bodisi visok socialen položaj (dvoboj). Povsem drugače je pri deliktih druge skupine! Tu pridejo do veljave nezadovoljstvo, zavist, koristoljubje. stremljenje za izboljšanjem gmotnega stanja (obogatitveni delikti). Način izvršitve teh deliktov je bolj prikrit (pona-
Kriminalna sociologija in etika.
237
reja, oderuštvo, obrekovanje, kriva prisega). Nasprotno imajo delikti prve skupine bolj odkrit značaj in izvirajo pogostoma iz častnih nagibov. („Man braucht sich ihrer weniger za schamen als bei Notdelikten", str. 184).
Pri čisto napadalnih deliktih (Angriffsdelikte) se kaže zgolj uveljavljanje storilčeve moči, pri kaznivih dejanjih iz koristoljubja in pomanjkanja (bei den Nutz- und Notdelikten) pa gre za neposredno korist, za dobiček na račun oškodovanca. Pri deliktih prve skupine ima torej glavni pomen poškodba, pri deliktih druge skupine pa korist.
Socialna nevarnost in moralna zavržnost deliktov iz ko-ristoljubja in nuje sta večji kot pri čisto-napadalnih deliktih. Stopnjevanje števila kaznivih dejanj iz koristoljubja kaže na oslabitev moralnega stanja in življenjske moči naroda. Tega pa ni moči reči o deliktih prve vrste.19 Napadalni delikti razodevajo pogostokrat moralne čednosti, ki «o samo napačno usmerjene: moč, hrabrost, resnicoljubnost, vernost prepričanju, dočim kažejo delikti iz koristoljubja in nuje tipične človeške slabosti: lažnjivost, zavist, sebičnost, strahopetnost, kovarstvo, pohlep po dobičku, spolno razuzdanost. Prvi spadajo v skupino, ki jo imenuje Sauer „gotische Delikte", drugi med „Geschafts- und Genussde-likte". Z etiološkega stališča so prvi v večji meri izraz svobodne odločitve, v drugih pa se vidi predvsem vpliv okolja. Iz vsega tega sklepa Sauer, da so napadalni delikti manj kazni vredni (w e n i g e r strafwiirdig) kot izkoriščevalni (str. 637).20
Poleg pravkar navedenih dveh glavnih skupin omenja Sauer še manj izrazite delikte druge skupine, ki jih imenuje „S c h w ac h e - D e 1 i k t e", „G e n u s s d e 1 i k t e". Med te spadajo nečistost, poklicno beraštvo, mnogi prekrški, kakor tudi delikti, storjeni iz malomarnosti. Delikti te vrste razodevajo etično neuravnovešenost in šibkost (die ethi-sche Haltlosigkeit und Sclrvvache) njih storilcev (str. 186).
Značilno je, da vidi Sauer notranjo sorodnost med delikti iz malomarnosti in kaznivimi dejanji izkoriščevalnega
19 „ ... Sie konnen oft als Zeichen von Wohlstand, Kraft und Ge-sundheit angesehen werden, wahrend ihre auffalende Abnahme viel bedenklicher im Hinblick auf die Volksgesundheit stimmt" (str. 186). Gl. k temu Georg Jellinek: Die sozialethische Bedeutung von Recht, Unrecht und Strafe. J-te Aufl. 1908. (Str. 83, 84).
20 Že G. Jellinek je opozarjal na to, da ocenjuje občestvo težo dejanja pogostokrat v prvi vrsti „nach dem Verhaltnisse" in dem sie (sc. die Handlung) zu dem Eli r p r i n z i p steht, das doch unter Um-stiinden durch den geringsten Diebstahl harter verletzt wird. als durch die Totnng eines Menschen". G. Jellinek, op. cit., str. 90.
238
Kriminalna sociologija in etika.
tipa. Malomarne storilce slika avtor kot sebičneže, ki mislijo predvsem na lastno komoditeto in zanemarjajo tuje interese. Nevarnost deliktov te vrste je, — tako trdi Sauer, — pogostokrat večja kot nevarnost naklepnih dejanj. Iz tega izvaja avtor, da malomarne delikte ne smemo smatrati vobče in nujno kot manj kazni vredne v primeri z naklep-• i-iii.ij 21
nimi delikti.21
Ena najvažnejših nalog kriminalne sociologije je, da odgovori na etiološko vprašanje o relativnem pomenu  križajočih  se  vzrokov  zločinov.  Odvisno od tega naj se ugotovi tudi stopnja moralne zavržno-sti in kaznivosti različnih deliktov, odnosno njih tipoloških skupin. V to svrho se pisatelj zopet poslužuje svoje mona-dološke metode. Kot vzroke zločinov pridejo v pošte v: 1. vpliv okolja; 2. vpliv nagnjenja in 3. pomen svobodne odločitve volje. Na posebni tabeli (str. 710, 711) podaja pisatelj številčne, v odstotkih izračunane podatke o relativ-  \ nem pomenu omenjenih vzrokov pri različnih skupinah zločinov. Kako pa pride do take številčne točnosti, ostane pač tajnost avtorja. Tako n. pr. je vpliv okolja pri telesnih poškodbah enak po Sauerju — 50%, vpliv nagnjenja — 30%, vpliv svobodne odločitve — 40%. Pri tatvinah znašajo zadevne številke — 50 — 20 —50, pri odpravi telesnega plodu — 60 — 55 —5 itd.
Na koncu svojega sistema kriminalne sociologije skuša Sauer razkriti življensko, sociološko vsebino temeljnih pojmov, s katerimi se je bavil doslej. Podaja predvsem mate-rialno-sociološko opredelbo pojma krivde. Gledana s tega motrišča, je krivda pretežno iz svobodne odločitve izvirajoče udejstvovanje  izkoriščevanja,   izdajstva, nepoštenosti ali nasilja vsled nedostajanja etične energije in odporne moči radi dobička ali zgolj zaradi oškodovanja drugih (str. 768). Ta pojem, pravi Sauer, nima nič skupnega z naivno-konstruktivno dogmatiko ter izhaja neposredno iz kriminalnega socialnega življenja. Prednost te definicije je v tem, da so v njej zapopadeni celotna vsebina posebnega dela kriminalne sociologije, kakor tudi osnovni kriteriji za določitev kazni, kolikor navaja ta definicija v vrstnem redu različne stopnje moralne zavržnosti: 1. izkori-ščevanje (Ausbeutung); 2. izdajstvo (Verrat); 5. nepoštenost (Enstellung) in 4. nasilje (Verdrangung, Gewalt, str. 769).
21 „ ... Das Fahrlassigkeitsdelikt ist keineswegs notwendig geringer strafvviirdig als das vorsiitzliche" (str. 580). V svojih ..Grundlagen des Strafrechts" je Sauer branil nasprotno stališče: (str. 587, op. 2).
Kriminalna sociologija in etika.
239
Materialni opredelbi krivde ustreza materialna opre-delba kazni. Kazen mora premagati krivdo kot moralno za-vržnost (str. 770).22 To se da doseči negativno s tem, da se obsojenec odvadi svojih moralnih nedostatkov in pregreh, pozitivno pa s tem, da se dvignejo njegova etična odporna moč in energija, spoštovanje do tujih interesov in zlasti do višjih kulturnih in nacionalnih vrednosti, čut za skupnost, iskrenost in obvladanje samega sebe.
V začetku svojega sistema je Sauer opredeljeval nalogo kazni kot povečanje dolžnosti zaradi njih izpolnjevanja (Pflichtsteigerung zvvecks Pflichterfullung''). Na koncu pa oblikuje socialno-etično vsebino teh dolžnosti. Štiri čednosti tzv. kriminalistične etike so hkratu temeljne čednosti etike vobče. To so: smisel za skupnost (Gemeinschaftssinn), zanesljivost (Zuverlassigkeit), iskrenost (Auf richtigkeit), ki je istovetna s poštenostjo (Redlicbkeit), in obvladanje samega sebe (Selbstbeherrschung) (str. 771). Z vzgojo teh čednosti bo zločin premagan v njegovem notranjem bistvu.
Jedro kriminalnosti potemtakem ni socialna škodljivost ali nevarnost, kakor trdijo nekateri kriminalisti-sociologi, n. pr. Franz v. Liszt. Saj sta socialna škodljivost in nevarnost lahko značilni tudi za dejanja kazensko neodgovornih, nevračunljivih oseb. Omenjeni kriteriji ne dajejo oporišča za razlikovanje zločina od bolezni (str. 776). Kriminalna psihologija vidi jedro kriminalnosti v egoizmu ali v nedo-stajanju altruizma. Toda Sauer zanika, da bi bil vprav egoizem specifično in temeljno kriminalno svojstvo („die spezi-fisch kriminelle Grundeigenschaft"). Egoizem je v izvestni meri potreben in tudi zdrav („Sacro egoismo"). Bistvo ali jedro vsega kriminalnega je, po Sauer ju, nagnjenje k izrabljanju ali izkoriščanju drugih, združeno z zvijačo in izdajstvom („betriigerische und verraterische Ausbeutungsnei-gung"). Osnovna kriminalna monada je svobodna volja subjekta, usmerjena na tako zvijačno, izdajalsko izkoriščanje. Tudi ljudstvo smatra, da je zloraba tuje stiske, slabosti, bolezni radi lastnega dobička ali koristi najbolj odurna in moralno zavržna. Zato prišteva Sauer med posebno zavržna in kazni vredna ona dejanja, v katerih so najbolj jasno utelešena vprav omenjena svojstva. To so prevara, utaja, prikrivanje in potuha, oderuštvo, izsiljevanje. Pisatelj omenja ob tej priliki zahtevo nekaterih nacionalno - socialističnih nemških kriminalistov, da naj se tzv. šiberji, oderuhi, izsiljevalci in izdajalci kaznujejo s smrtjo (str. 777).
22 „Die Strafe soli die Schuld als moralische Verwerflichkeit iiber-vvinden" (str. 770).
Kriminalna sociologija in etika.
V posebnem oddelku, ki zaključuje sistem kriminalne sociologije (Osnove kriminalistične spoznavne teorije, str. 797 in nasl.), skuša Sauer strniti svoje zaključke v kratke formule nekih zakonitosti ter označuje v splošnih potezah odnos med kriminaliteto in kulturo (str. 804—809).
§ 4. Zaključki. Po tem, ko smo podali pregled vsebine Sauerjevega dela, hočemo sedaj navesti nekaj kritičnih pripomb. Sistem kriminalne sociologije profesorja Sauerja v njegovi celoti se nam ne zdi posrečen. Vsebina njegovega dela ni adekvatna njegovi zunanji monumentalni arhitek-toniki. Če bi avtor ne bil tako gostobeseden, če ne bi na več mestih ponavljal istih misli v različnih varijantah, bi lahko skrajšal svojo knjigo vsaj na polovico. To ni samo naš osebni vtis! Tudi nemška kritika očita Sauer ju, da njegova izvajanja vobče in zlasti „pesniško vzvišen način izražania" (..poetisch gehobene Schreibweise") „nehmen Zeit und Ge-duld ungebiihrlich in Anspruch".2S
Sauer zastopa tzv. etično smer v kriminalni sociologiji. V tem pogledu ima številne predhodnike v nemški literaturi (n. pr. van Calker, F. W. Forster), kakor tudi v francoski (Joly, Proal) in v ruski (VI. Solovjev, prof. Vladimirov).24 Toda Sauer niti z besedo ne omenja avtorjev, ki so z večjo zmernostjo, a tudi z večjo prepričevalnostjo branili idejo o zbližanju kazenskega prava in etike.
Tudi Sauer jeva metodologija in njegovi stvarni zaključki povzročajo mnogo resnih pomislekov. Vprašanje o odnosu med kriminalno sociologijo in etiko je brez dvoma zelo važno. Vendar nas avtorjevo stališče glede medsebojnega odnosa kriminalne sociologije in etike ne more zadovoljili. Zelo sporna je predvsem njegova trditev, da tvori moralna zavržnost najgloblji vzrok sleherne   zločinstvenosti   („die innerste VVurzel a 11 e r Kriminalitat) ter da je zločinec vedno človek zavržnega mišljenja („Ein Verbrecher ist i m m e r nur ein Mensch mit moralisch verwerflicher Gesinnung". str. 85). Saj je splošno znano, da državna zakonodaja poleg moralno zavržnih dejanj penalizira tudi take, ki so v etičnem pogledu nevtralna.2"' V primerih kolizije med storilče-
23 Dr. Helmut v. Weber : poročilo o knjigi Sauerja v Zeitschrift f. die ges. Str. RW. 45 Bd. 1935. Str. 768.
24 Podrobneje gl. v naši razpravi: O pojmu in nalogah kriminalne politike. Zbornik znanstv. razprav. X. str. 145 in nasl. Gl. tudi: C u -binski: Etika in krivično pravosudje. Letopis Matice Srpske. Knj. 310, sv. 2—3.
25.....Certains actions, quoique en elles memes indifferentes a
la morale, sont prohibees par la loi penale, par une sorte de precaution legislative et de mesure de police generale"... Georges V i d a 1 : Cours de droit criminel. Pariš 1921. Str. 68.
Kriminalna sociologija in etika.
241
vim individualno-etičnim prepričanjem in interesi zaščite
Eravnega reda daje država prednost javnim interesom.26 Če i se storilec, v soglasju s svojo vestjo, skliceval na to. da je kršil kazensko-pravno normo, izpolnjujoč višjo socialno-etično dolžnost, se njegov izgovor praviloma ne bi upošteval.
Že prej, v svojem delu ,.Grundlagen des Strafrecbts", ki ga citira tudi v „Kriminalni sociologiji", je avtor obravnaval vprašanje o načelni razliki med moralo in pravom (Problem des Unterschiedes von Moral und Recht). V tem spisu je posebno naglašal, da je .Jnstanz der Wertung dort das Individuum (das Gevvissen), hier der Staat". (Str. 551). V „Kriminalni sociologiji" priznava prav tako, da se kazensko pravo le približuje etiki, ne da bi se z njo identificiralo. („Das Strafrecht nahert sich ... der Ethik, ohne sich mit ihr zu vermischen", str. 72). Na drugi strani pa vidi koren sleherne kriminalnosti v moralni zavržnosti storilčevega mišljenja in glavno poslanstvo kazni v vzgoji moralnih čednosti. V tem tiči neka notranja nedoslednost. In te nedoslednosti pisatelj, kljub vsem svojim prizadevanjem, ni odstranil.
Kot indeterminist pripisuje Sauer največji pomen v pogledu na krivdo in kazensko odgovornost svobodni odločitvi subjekta, da stori zločin. S tem pa ni v skladu njegova ocena nasilnih deliktov: na eni strani izvirajo omenjeni delikti, po njegovem lastnem zatrdilu, pretežno iz svobodne odločitve, na drugi strani pa se tretirajo kot taki, ki zaslužijo milejšo kazen celo v primeri z delikti, ki so storjeni iz nuje ali iz malomarnosti.
Svojo metodo označuje pisatelj na več mestih kot znan-stveno-eksaktno. Ali je temu res tako? Tzv. „monadološko postopanje", iskanje prvinskih elementov vsakega zločina je v resnici skrajno subjektivistično. Pisatelj se sklicuje na svojo intuicijo in na ljudski pravni čut. Toda kje je jamstvo, da je ta intuicija res nezmotljiva in da je sklicevanje na ljudski pravni čut vedno pravilno?
Sauer je nasprotnik naturalistične smeri v kazenskopravni vedi. In vendar njegova idealistična in spirituali-stična koncepcija ni prosta naturalističnih elementov. V tem oziru je najbolj karakterističen njegov nauk o tzv. krimi-
28 Obseg protipravnih dejanj določa država. V tem smislu je Sauer v svojih „Grundlagen des Strafrechts" (str. 536 in nasl.) pravilno naglašal: „Der strafrechtliche primare Begriff ist die Rechtswidrigkeit. Schuld ist in das Bewusstsein des Tiiters projizierte Rechtswidrigkeit" (str. 537, 538). Kazensko-pravna krivda je „ein spezifisch juristischer Begriff, wir wollen nicht die moralische Schuld, sondern die Rechts-schuld bestimmen". (Str. 535, 536). Gl. tudi Vidal, 68.
17
242 Kriminalna sociologija in etika.
nalni bakteriologiji. Videli smo, da ima tzv. deliktična monada ista svojstva kakor tuberkulozni bacil:   on  se  raz-možuje, je nalezljiv ter se da celo številčno izračunati. Sauer rad primerja poedine zločine z različnimi boleznimi, kakor tuberkuloza, rak, lues. Prav tako je značilno, da se nemški kriminalist v glavnem pridružuje čisto naturalistični teoriji, ki jo utemeljuje znani psihijater Kretschmer v svojem delu „Korperbau und Charakter". Sauer priznava med drugim pravilnost njegovega razlikovanja med tzv. ši-zotimnimi in ciklotimnimi tipi. Prvi so, po mnenju Sauerja, bolj nagnjeni k nasilnim in grobim deliktom, dočim kažejo drugi pretežno dispozicijo k storitvi deliktov iz koristo-ljubja, kot prevara, utaja, prikrivanje in podobno. Dvomimo, da ustreza ta vseskozi naturalistično-biološki in deterministični   nauk   načelno   indeterministični   koncepciji Sauerja.26a
Na drugi strani je za nas nesprejemljivo svojevrstno hi-postaziranje zločina, ki ga brani avtor „Kriminalne sociologije". Deliktična monada, v kateri Sauer vidi bistvo zločina, ima po njegovem pojmovanju neko samostojno življenje, neodvisno od storilčeve osebnosti. Kakor so se zdravniki v stari dobi bavili s pojmom „e n s m o r b i", tako tudi Sauer s svojo deliktično monado. Odtod je med drugim čudna ideja nemškega kriminalista, da utegne biti nevarno le dejanje, ne pa storilec.27 Sauer pripisuje deliktom kot takim neka dinamična svojstva. Tako n. pr. govori o nagnjenju nekaterih deliktičnih tipov k poklicnemu izvrševanju („die Eignung der einzelnen Deliktstvpen zur berufs-massigen Begehung", str. 97), ali pa k izvršitvi v povratku („ein Delikt neigt zum Riickfall, str. 127) itd.
Teorija nemškega kriminalista je abstraktno-atomisti-čna in aprioristična.28 Zanj kakor da ne eksistira empirično
26a Isto nedoslednost kaže Sauer kot zastopnik klasične šole v svoji pohvalni oceni vseskozi pozitivističnega Ferrijevega načrta italijanskega kz. iz 1. 1921: „11 Progetto di codice penale italiano del 1921 constituisce un modello luminoso per tutti i progetti dell'avvenire." Gl. F e r r i : Sociologia criminale. I, str. 79; II. str. 237.
27 Vobče prevladuje ravno nasprotno naziranje. Gl. n. pr. izvleček iz obrazložitve francoskega nkz. iz 1. 1934: „Ce n'est pas, en effet, le crime qui constitue un danger, mais aussi et surtout son auteur a cause des instincts antisociaux qui vivent en lui". (Str. 523).
28 Za Sauerjev sistem velja znana formula G. Jellineka: „Wer immer gewohnt ist, nur mit Begriffen zu operieren, das Leben nur mittelst der Brille des Begriffes zu betrachten, dem muss mit psvcho-logischer Notwendigkeit das Abstrakte zu einer immer konkreter wer-denden Existenz heranwachsen." G. Jellinek, op. cit., str. 100, 101. Gl. tudi poročilo dr. Engischa o Sauerjevi ..Kriminalni sociologiji". DJZ. 1934, H. 13, str. 866.
Kriminalna sociologija in etika.
243
življenje z njegovimi zapletenimi pojavi, temveč naravnost fantastičen svet monad, ki se gibljejo, se združujejo in imajo neko dinamično moč. Aprioristična je Sauerjeva teorija zato, ker presoja in ocenjuje življenske pojave zločin-stvenosti po neki že vnaprej določeni shemi. Njegova znanstvena eksaktnost je večinoma le navidezna. Ali naj res zaupamo njegovim zaključkom, ko skuša na posebnih tabelah percentualno izračunati vpliv okolja, nagnjenja in svobodne odločitve pri poedinih vrstah zločinov?20
Socialne zakonitosti, ki jih oblikuje pisatelj, so v najboljšem primeru navadne empirične ugotovitve, kakor, recimo, konstatacija, da kažejo moški večjo nagnjenje k nasilnim deliktom, a ženske k deliktom slabosti (Schvvaehe-delikte).
Ni da bi tu podrobno razpravljali o poedinih spornih trditvah avtorja. Omenimo na kratko le to, kar posebno bije v oči. Združitev v eni in isti tipološki skupini kaznivih dejanj iz koristoljublja in iz nuje se nam zdi neutemeljena. Prav tako je zgrešena idealizacija nasilnih deliktov in njih karakteristika kot neke „gotične skupine", ki je z moralnega stališča načelno vzvišena nad vsemi drugimi. Resne pomisleke povzroča tudi Sauerjeva ocena kaznivih dejanj iz malomarnosti, zlasti njegova teza, da načelno milejša kaznivost malomarnih dejanj v primeri z naklepnimi ni upravičena.
Avtor se zavzema za obligatorno milejše kaznovanje poskusa in za nekaznivost nesposobnega poskusa. To pa je v očitnem nasprotju z njegovim lastnim subjektivističnim in moralističnim pojmovanjem zločina, čigar bistvo je zločinska volja, a ne nastopivša posledica.
Sauerjeva zahteva, da naj se do skrajnosti poveča zunanja strogost kazni, je komaj v skladu z njegovim lastnim nazorom o nekem višjem kulturnem in etičnem poslanstvu kazni. Uresničitev njegovih zahtev glede izvrševanja kazni na prostosti bi utegnila pretvoriti obsojenca v pohabljenca in invalida, namesto da bi vzbudila v njem moralni čut in vzgojila moralne čednosti.
V obsežnem delu nemškega kriminalista najdemo seveda tudi nemalo zanimivih in uvaževanja vrednih misli. Naj navedemo n. pr. njegovo idejo o notranji sociološki sorodnosti dogmatično različnih deliktov, in deloma tudi njegov poskus, oblikovati socialno tipologijo zločinov. Pažnjo
29 „Wie Sauer zu diesen Zahlen kommt, bleibt sein Geheimnis", pripominja upravičeno k temu II. v. W e b e r , op. cit., str. 772.
17»
Dileme vsled amnestije.
zasluži njegova misel, da utegnemo le pri izvestnih zločinih govoriti o izoblikovanih storilčevih tipih. Prav tako je njegova kritika naturalističnega pravca v kriminalni sociologiji v mnogočem upravičena. Toda osnovna zamisel, zgraditi sistem kriminalne sociologije na podlagi nauka o delik-tičnih monadah, se nam zdi povsem umetna in neznanstvena. Vprašanje o odnosu med kriminalno sociologijo in etiko je ostalo slej ko prej nerazčiščeno. In veliki trud, naravnost pretirani napor, s katerim se je Sauer lotil svojega dela. žal ni obrodil pričakovanega sadu.
Dileme vsled amnestije.
Dr. Druškovič Andrej, Ljubljana. Niti pravdanje niti sojenje po zakonu o tisku pri nas nj enostavna stvar. Zakon ima toliko nejasnosti in vrzeli, da so si stranke in sodnik morali pomagati z analogijami po drugih zakonih, da so prišli do rezultata. Vendar smo pa po zakonu o tisku le prihajali do te ali one kazenske sodbe in smo imeli podlago za vprašanje civilne odgovornosti v eventualni odškodninski pravdi.
Ukaz o amnestiji z dne 6. januarja 1955 priznava sicer pravico na materialno odškodnino onemu, ki je bil oškodovan s kleveto ali žalitvijo s tiskom, ne pove pa ničesar o tem, v katerem zakonu naj iščemo kriterije za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov te vrste. Od amnestijskega ukaza semkaj je judikatura v odškodninskih pravdah zaradi škode iz tiskovnih žalitev in klevet popolnoma divergentna. Razlike v sodbah raznih sodišč države se nanašajo predvsem na dve točki: enkrat na obseg odškodnine, ki se ima priznati, potem pa na osebe, katerim se ima pripisovati odgovornost za škodo, ki je nastala vsled tiskovnih deliktov. V bistvu izvirajo vse razlike v raznih sodbah iz ene osnovne nejasnosti: ali se naj presojata odškodnina in odgovornost krivcev za škodo po normah zak. o tis. ali po normah o. d. z. Imamo sodbe, ki se pozivajo v razlogih na zak. o tisku, in sodbe, ki se pozivajo na o. d. z., tako kar se tiče obsega odškodnine kakor kar se tiče odgovornosti za škodo. Katero teh dveh naziranj je pravilno? V času, ko se je delal o. d. z., zakonodavec seveda ni mogel upoštevati v poglavju o pravici na odškodnino in zadoščenje škode, nastale iz tiskovnih deliktov. Imamo pa zakon o tisku in zato prihajajo tako sodniki kakor stranke lahko v skušnjavo, da se njega poslužujejo kot neke „lex specialis", da bi prišle do odgovora