Šolsko obzorje. Iz Konjic. Da sedanje š. postave o obiskovanju šolo kaj veljajo, se od dne do dne bolj kaže; toda kako trudapolno za šolska svetovalstva je izverševanje teb postav, nikdo ne dvomi. Da si naše krajno šolsko svetovalstvo v tej reči veliko prizadeva, je jasno; pa vse prizadevanje vendar ne more zaželjcnega sadu roditi. Pri nas je še precej otrok, ki bi po postavi mogli hoditi v šolo, pa ne hodijo; veliko jih je saino 1, 2 ali 3 leta v šolo bodilo, potlej pa izstopilo. V I. razredu imamo 129 otrok, v II. 90, v III. 70 in v IV. 37, vkup 326 — namesto 550. Učilnica I. razreda je prenapolnjena in za toliko učencev premajhna, v kteri je le 22 kratkih klopi. V vsaki klopi bi imeli le 4 učenci, k večemu 5 prostora, sedaj jih pa sedi v vsaki po 6. Kako težko v pisanji podučevati, če učenci tako natlačeni sedč, da se še gibati ne morejo, vsakdo lahko previdi. Blago misel je nekdo sprožil, da bi se napravila tukaj dekliška šola. Na vsako stran bode se tii moralo prej ali pozneje nekaj storiti. Naše najbližnje učiteljsko društvo je v Celji, fiigar delovanje je dovelj znano. V Celjsko učiteljsko društvo smo vpisani tudi nekteri učitelji iz konjiškega okraja. Pa to ni dovolj, da se vpišemo v kako društvo, temuč moramo tudi kaj delati in od tega dobička imeti; mi pa v tej zadevi malo storimo in tedaj tudi nikakoršnega dobička nimamo. Celje je za nas predaleč, in ko bi hoteli vsaki mesec k zborovanju učiteljskega društva iti, bi nas to preveč stalo, ker naša plača ni tako mastna. Kaj nam je tedaj storiti, da v izobraževanji ne zaostajamo? Osnujmo si učiteljsko društvo s sedežem v Konjicah! Kako potrebno bi nam to bilo, tega menda nihče ne dvomi. Naši bližnji sosedje iz Slov. bistr. okraja bodo se nam gotovo radi pridružili. Samo pomislimo: le z zedinjenimi močmi se more kaj tehtnega storiti. Sloga jači, nesloga tlači. Učitelji konjiškega okraja tedaj naprej 1 Še eno novico! Še ni dolgo, kar jeučitelj v n. v šoli nekega zelo ncmirnega dečka zlasal in ga stati pustil. Zategadelj se jame otrok močno jokati. Učitelj mu »apove moloati, da bi drugih ne motil, pa vse nič ne pomaga. Ko pride domti, ga prlme božjast, in v treh dneh — umerje. Sodnijska preiskava je razsodila, da je imel otrok neko skrito bolozen, ktera je božjast vzroeila in zarad ktere je tudi umerl. Čeravno je bil učitelj nekrivega spoznan, je imel vendar dovolj sitnosti. Taki dogodki tudi v drugih krajih kri vnemirijo in odgojo močno opovirajo, ker nespametni starši v pričo otrok kaj takega radi govore in še po učiteljili udrihajo. Tega smo se mi tukaj dobio prepričali. Neki učenec, ki je to novico doma slišal, in namrcč tako, da je učitelj učcnca ubil, jo je naznanil tudi svojim součencem in še pristavil: »Sej učitelji ne smejo kaznovati.« (!) To je sicer resnica, pa boljše bi gotovo bilo, ko bi starši otrok ne učili »učitelji vas no smejo kaznovati«, temuč jih sami strahovali in krivice ne podpirali. Taki dogodki kličejo učitelju: pozor! Jaz pa kličem staršem v imenu učiteljev: Delajmo z zedinjeuitni močmi, ako liočemo, da iz naše mladine kaj prida prirastel p j Iz Dolenskega. Kakor sem zadnjič naznanil, da bomo imeli 27. svečana t. 1. v Kerškem shod, da si bomo volili učitelja v okrajni šolski svet, kjer nas bode zastopoval, se je 27. prcteč. m. res zgodilo. Zbralo se nas je 13 učiteljev v Kerškem, in pričela se je volitev in glasovanje pod predsedstvom našega prečastitega in za blagor šolstva zelo vnetega, častnega kanonika in c. k. okrajnega šolskega nadzornika g. Edv. Polak-a. Od trinajst glasov, kteri so bili oddani, jih je dobil g. Florijan Kaliger, učitelj v Boštanji, osem; g. učitelj Šentjernejski 3, in Škocijanski in Šmarješki vsaki po enega. Z večino glasov, je torej izvoljen za uda v okrajni šolski svet g. Florijan K a 1 i g e r, da nas bo, kakor po vsi pravici od njega pričakujemo in tudi tirjamo nadomestoval, in se tudi, kedar bo potrebno za nas potegnil, nas izverstno branil, in zagovarjal, pa ne da bi v okrajnem šolskem svetu samo »figurilal«, in vse priterdil, kar bodo drugi sklepali in sklenili, naj bo že za učiteljski blagor, ali ne; zato ga nismo volili, ampak da bo ostal zvest svojim obljubam, in vse, kar bo od drugih tirjal, sam na tanko spoluoval. Po volitvi smo tudi začasno načertali »učni čertež« za naš šolski okraj, v kterem se je delo in število ur zopet ubogim nčiteljem pomnožilo, tako, da bo mogel vsaki učitelj, vsaki dan zjutraj po 3, popoldne pa po 2 uri podučevati, da bo tirjatvi nove šolske postave zadostoval. Vidi se torej iz tega zopet, da se učiteljem zmiraj več dela naklada; ali za njih slabo materijalno stanje, in za poboljšanje njihove prepičle plače se pa malo ali celo nič ne dela, deželni zbor snuje za nas le začasne postave, ktere pa vlada poterditi ne more, in tako nam ubogitn učiteljem samo z obljubami strežejo; nekteri teh gospodov, pa še cel<5 mislijo, da, če bi imel učitelj nekoliko boljšo plačo in bi ložeje dihal, bi se ne dal več tako krotiti, kakor do sedaj. Ali, dragi gospodje! ne prezirajte nas ljudskih učiteljev, ker, ako hočete, da se bo verli slovenski narod vedno bolje izobraževal in olikoval, morate pri pravem koncu, to je pri ljudski šoli začeti, in nam krnali naše revno materijalno stanje zboljšati; ako nam tega ne storite kmali, bomo primorani se drugam oberniti, ker nam bo popred zdatno pomagano. — Upajmo pa, dragi tovarši, da se bo nam vsaj naše slabo stanje za gotovo letos zboljšalo, in da bomo tudi mi kranjski učitelji, kakor naši bližnji sosedje iz Štajerskega, kmali mogli reči: Hvala Bogu! zdaj smo zadovoljni in se hočemo tudi zmiraj z večjim veseljem v svojem stanu izobraževati in tako naši dragi, mili domovini zmiraj bolje koristiti. j ggp^ Iz Bleda. Danes (11.1. m.) umerl je tukajšnji dekan g. Šimon Peharec (sin nekdanj. teržiškega učitelja). Eanjki je bil zvest šolski prijatelj in podpornik ljudskih učiteljev, kakoršnih je dan danes, le še malo. Naj njegov spomin živi med nami! Iz Ljllbljane. Ministerstvo za bogočastje in nauk deželnim odborom priporoča, da bi podpirali štipendije za učiteljske pripravnike. — Minister za bogočastje in nauk je podučiteljema Matevžu Močniku v Ljubljani in Karolu Dermelju podelil naslov «učitelj«. — Pri poslednjih učiteljskih večerih so bile na versti te-le stvari: »Slepec< deklam. gospodič. M. Z.; »zdravje, bolezen in smert«, gov. L. Belar; »estestika», gov. J. Zima; «Slovenec in Nemeo, filologični odlomek, gov. A. P.; kratkočasno berilo bral g. Gerkman; o zemljepisji in zgodovini, gov. Močnik; »šolstvo in učiteljstvo drugod in tod«, gov. A. P.; razlika o plači učiteljev v drugih deželah in v Avstriji, gov. Fr. Gerkman; »o godbi«, gov. J. Majer. ¦— Gosp. Dav. Terstenjak v »Zori« nasvetuje, da bi se osnovalo »društvo slovenskih pisateljev«, in predlaga, da bi se v jeseni vsi slov. pisatelji zbrali v prijazni pogovor, kako bi se vstanovilo to zanimivo društvo. Kdor je za oživotvorenje tega društva, naj svoj pristop pismeno naznani gosp. Davor. Terstenjaku (Ponikel, Stidbahnstation) do 30 maja t. 1., in naj tudi nasvetuje mesto, kje naj bi bil pervi občni zbor. To društvo bi bilo sedanjim potrebam in razmeram zelo primerno. — Prišel je na svetlo pervi zvezek »Slovanskega pedagoga« ali list za slovansko učiteljstvo in za šolske prijatelje, in obsega mnogo krasnega blaga iz slovanskih krajev v raznih jezikih. Tudi »slov. šolstvo« ima vversteno. — K slov. učiteljskemu društvu so pristopili gg.: Janez Kalig e r, učitelj v Šmarjeti na Dolenskem; Ivan K e r n c, učitelj na Černučah; Franc Lavrič, učitelj v Škocijanu; Jožef Traven, učitelj v Naklem; Janez GoršiC, učitelj v Vipavi; Ivan Dolinar in Kudolf Pibernik, učitelja v Terstu; Janko B e n k o, učitelj v Pasjej vasi pri Kopru; Lovro S e r aj n i k, učitelj v Žitarivasi na Koroškem; Janez Eobič in Bošt. Krajnc, učitelja v Ptujem; Fr. V u č n i k in Lenart V o g 1 a r , učitelja pri sv. Barbari v Halozib; Anton S t u h e c, učitelj v Polenšaku. Vstopnino so plačali gg.: Janez Kaliger, Ivan Kernc, Fr. Lavrič, Jož. Traven, Jan. Goršič, Janko Benko in Lovro Serajnik. Letnino za 1872 so plačali gg.: vitez Gariboldi, Fr. Lesjak (za 1871 in 1872), Kaliger, Kerm, Lavrič, Traven, Goršič, Kavšek, Fr. Praprotnik, Saje, Mandelc, Kovšca, Hiti, Ukmar in Putre (za 1871).