Shizofrenizaciia forme v službi re družbenih noros * F m • PI Forum Expanded - platforma razširjenega filmskega izraza. Berlinale 2012 All Divided Selves »Vselej lahko najdemo dobre razloge za ponovni premislek avantgardnih konceptov /.../Kaj eno delo loči od vseh drugih? Koliko je lahko film zares radikalen?« Kuratorka Stefanie Schulte Strathaus je zasnovala letošnjo sekcijo Berlinala Forum Expanded na podlagi premisleka dediščine političnih in umetniških avantgardnih impulzov. Dela, prikazana v tej sekciji (na projekcijah ali razstavah), tako s citiranjem, stilnim nanašanjem, kritično refleksijo arhiva ali obujanjem avantgardnega duha reflektirajo avantgardne postopke onstran značilno postmoderne skepse do teh praks in njihove asimilacije v institucije, večinske tokove in tržns dinamike. Avantgardne geste so tako soočene z aktualnimi dilemami sodobno- sti - z globalno finančno krizo, arabskimi revolucijami, vprašanjem izgube kulturnega spomina in pomena arhiviranja, vprašanjem psiho-socialnega nelagodja in modulacijo »psihosfere« (Franco' Bifo' Berardi) v poznem kapitalizmu {tem temam so bili posvečeni tudi pogovori in okrogle mize, ki so se zvrstile ob filmskem programu). Vstop v premislek avantgardnih filmskih postopkov, družbene kritike in vloge (filmskega) arhiva je ponudilo predavanje Haru-na Farockija; ob projekciji filma La verifica incerta (1965, Gianfranco Baruchello, Alberto Grifi) - zgodnjega primera italijanske alternativne kinematografije. Film sestoji iz (tedaj še ročne) de- in re-montaže kosov žanrskrh filmov (epskih spektaklov, roman- tičnih dram, vesternov itd.) in se odpoveduje kakršnikoli naraciji, da bi z namernimi »napakami« v montaži narativnega sosledja izpostavil holivudskeklišeje, ki reproducirajo (rasno, spolno, ideološko) dominantni način pogleda. Farocki je v svojem predavanju analiziral montažne postopke, ki jih uporabljata ali ironizirata avtorja (plan/kontraplan, ritmične repeticije, zrcalne reverzije itd.) in politične implikacije ter učinke teh postopkov. Ready-made logika, na kateri temelji ta zgodovinski primerek, tako kaže na dve močni tendenci avantgardne kinematografije: ideja, da avtorstvo leži predvsem v montaži, ter usmerjenost montažnih postopkov k dekonstrukciji formul filmske naracije in njenih ideoloških implikacij. Road Movie Kritike (in klinike) civilizacije se lotevajo tudi sodobna dela na osrednji razstavi z istoimenskim naslovom (Kritik und Klinik).Težko se ognemo aluziji na Deleuzovo istoimensko zbirko esejev o literaturi1, ki raziskuje postopke »shizofrenizacije« večinskega jezika s strani literatov, s čimer vzpostavljajo uporniško kliniko sočasne civilizacije. S prenosom tega koncepta v filmski in video medij lahko zasledujemo postopke »shizofrenizacije« filmske forme, s katerimi filmski ustvarjalci izpostavljajo psihološke in soc-ekonomske patologije sodobne družbe. Nekatera dela se neposredno soočajo s povezavo med družbenimi in psihološkimi »patologijami«, ta tematika je prišla na dan v anti-psihiatričnem gibanju v 60. in 70. letih, ki gaje spremljala tudi cvetoča produkcija eksperimentalnih filmskih tokov. Film All Divided Selves (2011, Luke Fowler) najbolj neposredno rezonira z naslovom razstave in z njegovo zgoraj izpeljano referenco. Dokumentarec o guruju anti-psihiatričnega gibanja v Veliki Britaniji, dr. R. D. Laingu, sestoji povečini iz montaže arhivskega televizijskega in drugega materiala. V odsotnosti kakršnekoli uokvirjajoče naracije, pripovedi v ozadju, govorečih glav in sorodnih pojasnjevalnih prijemov, ter s sporadičnimi avtorskimi intervencijami na ravni montaže in zvočne podlage, se Fowler ne spušča v razlagalno historizacijo ali sodbo 0 tej kontroverzni figuri in njegovem gibanju, ki je psihološke »motnje« obravnavalo kot nezmožnost prilagajanja »normalnosti« družbene alienacije, temveč gledalcu pušča v premislek teze, ki bi danes v luči vse bolj 1 Deleuze, Gilles: Kritika in kliniko. Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2010. razširjenih psiholoških nelagodij in njihove (ekonomsko profitabilne) obravnave (od uradne psihiatrije do newage priročnikov za samopomoč) vsekakor terjale poglobljeno refleksijo in evaluacijo. Norost kot eskapizemje očitno tehnika, ki nI omejena zgolj na post-industrializirani »prvi svet«, temveč je dostopna vsem subjektom v represivnih okoliščinah. V Indiji so to povečini ženske (pa tudi moški), ki ostajajo ujete v hierarhično, kastno in patriarhalno družbo. Vstop v njihov svet fantomov In glasov nam ponudi Iram Ghufran v observacijskem duhu in s poetično montažo zvoka in podob (polno odmevov, dvojnih ekspozicij, prelivov, ki ustvarjajo učinke de-reallzaclje) v svojem There Is Something in The Air (2011). Galerijska postavitev omogoča seveda tudi igranje z dispozitivom filmskega prikaza -dispozitiv simultane projekcije dveh videov se z lahkoto ponuja kot orodje za potopitev gledalca v izkustvo družbenih ali psiholoških razcepov. A Tale of Two Islands (2011, Steffen Kohn, Paola Calvo) prikazuje dva sestrska otoka, Mayotte, ki je 1.2011 postal departemet Francije (in je torej del EU), in Anjouan ob Afriški obali. Trk razvitega in tretjega sveta ne bi mogel biti uprizorjen bolj jasno, kot tudi vivisekcija zgodovinsko kolonialnih in neokolonialnih razmerij moči, kar poudarja raba enotne zvočne podlage in dialogov v obeh videih - potujitvena tehnika, ki razgalja absurde sodobnih polit-eko-nomsklh delitev. Medtem pa delo na dveh platnih z zgovornim naslovom O.G.B.I.P. [Our Global Behaviour Is Psychopathic II] (2011, Virlani Hallberg, Jennifer Rainsford) gledalca dobesedno ponese v svet tesnobe, strahu, čustvenega nasilja in terorja. Na videz nedolžna situacija izleta s čolnom še zaostri čustveni naboj s postavitvijo gledalca med obe platni, nad katerima ne more imeti varnega distanciranega pregleda, temveč se znajde ujet med obema ognjema. S tehniko deljenega pogleda se srečamo še na drugi razstavi iz iste sekcije. Road Movie kanadskega tandema Elle Flanders in Tamare Sawatzky je vse kaj drugega kot žanr, ki ga nakazuje naslov. Njuno delo, sestavljeno \z stop-motion animacije fotografij, evokativne zvočne krajine in napisov, ki nadomeščajo dialoge ali naracijo, spominja na potovalni esej. Cestno popotovanje postane oblika »kognitivne kartografije« (Jameson) diskriminatorne politike na Za- There Is Something in The Air hodnem Bregu, ki se materializira v logistiki cestnih omrežij: ceste se ločujejo na nove super-hitre avtoceste za izraelsko prebivalstvo in počasne drugorazredne cestice z neskončnim številom kontrolnih točk za palestinsko. Medtem ko sama naracija, tudi z besedilom, podaja zgolj pogled sopotnikov (z obeh strani konflikta), brez razlaganja ali sodbe avtoric, pa prostorska postavitev razstavi socialno in etnično razmejitev, ki jo obravnavata - projekcijska površina so trije zidovi sobnih razsežnosti, na obeh straneh zidov pa poteka projekcija potovanja po eni (na eni strani palestinski, na drugi izraelski) cestni mreži. Palestinsko-izraelski konflikt poetično reflektira tudi palestinski avtor Yazan Khalil v svojem »fotografsko/filmskem projektu v obliki knjige« On Love and Other Landscapes (2011). Z listanjem prek knjige, ki jo tvorijo fotografije prazne krajine (Palestine) in poetični zapisi pod njimi, se počasi izrisuje paralela med ljubezensko zgodbo in politično situacijo: fotografije krajine govorijo o ljubezni, ki je več ni, a kljub temu obrisuje celotno krajino, in o zidu, ki je vselej prisoten, tudi v svoji (vizualni) odsotnosti. »Kartografija stvarnosti« pa ni privilegij dokumentarnega pristopa - tudi fiktivni okviri omogočajo mapiranje psiho-so-cialne klime sodobnosti. Posamezne se-kvence anti-utopične filmske inštalacije whiteonwhite:alghoritmicnoir (2011, Eve Sussman in skupina Rufus Corporation) so popolna mimikrija žanrov noirin distopič-nih filmov, le da so tako njihovi deli (zvok, tekst, dialogi, podobe) kot njihovo sosledje zmontirani povsem naključno (prek računalniškega algoritma Serendipity, katerega operacije se izpisujejo na monitorju na steni). Film se tako poigrava s frustracijo gledalčevega poskusa interpretacije dogajanja in ustvarja absurdno, nadrealistično aluzivno naracijo (ki po vzdušju spominja na Lynchevefilme ali Pynchonove romane) o ameriškem geodetu v mestu post-sovjet-ske vzhodne Evrope, ki ga obvladuje neka obskurna naftna korporacija. Ironični stik forme in vsebine preigrava interpretativno (in družbeno) »paranojo«: tako kot celoten film ureja obskurni algoritem, tudi življenje junaka urejajo sile, katerih delovanja ne razume povsem. Trk med zvočno-narativno razsežnostjo in podobami vizualna umetnica Rosalind Nashashibi uporabi v svojem filmu Carlo's Vision (2011) za pomenski trk oz. sopostavi-tev dveh časovnih razsežnosti. V sodobnem Falgoosh (Blames and Flames) Rimu »rekreira« perspektivo pogleda protagonista iz Pasolinijevega romana Petrolio, s čimer izpostavi srhljive korespondence med pronicljivo družbeno kritiko izpred desetletij in sodobno italijansko družbo. Medtem drugi kratki filmi iz istega projekcijskega sklopa preiskujejo avantgardne tehnike, na katere se bodisi neposredno referirajo (349 (forSol LeWitt), 2011, Chris Kennedy), ali z njihovo rabo preiskujejo sodobne tematike {Austerity Measures [2011, Guillaume Caille-au, Ben Russell] o grški ekonomski krizi) ali zgodovinske topike (Falgoosh (Blames and Flames), 2011, Mohammadreza Farzad), o iranskih revolucijah). Letošnji Forum Expanded je ponudil tudi srečanje z uveljavljenimi velikani eksperimentalnega filma. Kanadska ambasada je gostila razstavo Stevea Reinea The Tiny Ventriloquist, omnibusa kratkih filmov v različnih tehnikah (risana animacija, home video, video-dnevnik itd.), ki prek razpoznavnega glasu podajajo avtobiografsko refleksijo o odraščanju, pomenu spomina in arhiva ter mehanizmih sodobne družbe. V okviru Kritike in Klinike pa smo si lahko ogledali tudi najnovejši film legendarnega predstavnika ameriškega undergrounda Kena Jacobsa Seeking the Monkey King {2012). Jacobs v tehniki stroboskopske animacije ustvarja abstraktne, vizualno impresivne bleščeče krajine čiste površine. Kakor da bi ideologijo, ki jo dekonstruira prek simultanih napisov {esejističnih refleksij in citatov o ameriški zgodovini in družbi), izčlstil do njenega »bistva« prek izčiščenja medija, ki pogosto uteleša to ideologijo - filma: bleščeča (samo)iluzija, ameriški sen kot čista površina, pripravna za projekcijo naših želja, ki jih spodbuja zvočna podlaga s svojimi (ironičnimi) aluzijami na žanrske (imperialistične) filme: vesterne, epske spektakle, avanturistične ekspedicije... Razmislek o »shizofrenizaciji« filmske forme z namero kritike in klinike naše civilizacije lahko sklenemo z razmislekom o drobnem video delu, ki pa s svojo rizomsko formo, s plastenjem vizualnih, glasbenih in nara-tivnih referenc na različne ženske družbene ikone {Maya Deren, Rosa Luxemburg, Virginia Woolf, Kate Bush itd.) pne gozd intertekstualnosti, neskončno bogastvo kritične in utopične misli. Eline McGeor-ge v svojem delu z zgovornim naslovom A World of Our Own (2011) ustvarja aluzivno nadrealistično podobo nekega utopičnega (ženskega) revolucionarnega subjekta, ki se ne zadovoljuje z »lastno sobo« (ta naposled ostaja podaljšek buržoazne oblike emancipacije), temveč želi ustvariti širše in obenem manj individualistično pojmovan »naš svet« z aktivnim posegom na družbeno polje in bolj radikalnim konceptom globalne emancipacije. Zdi se torej, da etos, ki ga lahko odkrivamo v zgodovinskih in drugih avantgardnih gibanjih {z modifikacijami), še živi v sodobni (bolj ali manj) eksperimentalni kinematografiji. Obravnavane filme lahko namreč ugleda-mo v luči tega, kar je Michael Foucault v spisu Kaj je razsvetljenstvo?2 označil za »držo moderne«, ki presega moderno dobo ali modernistična gibanja v smislu zgodovinskih klasifikacij. Gre za etos privilegiranega odnosa do sedanjosti, ki pa se izkazuje v njeni nenehni avtorefteksiji in želji, da bi si lahko sedanjost zamišljali drugače. 2 Foucault, Michel: »Kaj je razsvetljenstvo?« V: Filozofski vestnik, letnik 8., št. 1 (1987), str. 38-49.