TONE OBADIČ LIPICA PRI ŠKOFJI LOKI Lega vasi in prebivalstvo Lipica, v starih listinah imenovana tudi Mala 2abnica, je le nekaj kilometrov oddaljena od Skofje Loke in lezi na juznem robu Sorskega polja, na spodnji terasi levega brega reke Sore. Ta grucasta vas je v skofjeloski obcini, na ozemlju KS Trata. Od 1. 1975, ko je bila ustanovljena zupnija Suha, pripada tej zupniji, prej pa je bila pod zupnijo Skofja Loka. Vas je zelo majhna, njeno ime je pogosteje slisati od leta 1978 naprej, ko je bil tik nad vasjo svojemu namenu predano novo pokopalisce za Skofjo Loko in njeno okolico. V zvezi s tern so se tudi za vas samo zgodile nekatere spremembe, kot so: regulirali so potok, ki tece mimo vasi, razsirili in asfaltirali so pot, ki vodi iz Lipice mimo novega pokopalisca do glavne ceste Skofja Loka-Ljubljana, zveze z mestom pa je nekoliko olajsal mestni avtobus, ki vozi od Podlubnika do pokopalisca preko kolodvora. Kako se je gibalo stevilo prebivalstva v Lipici, prikazuje naslednja preglednica: leto st. preb. 1869 49 1880 49 1900 51 1910 44 1931 48 1948 36 1953 39 1961 32 1966 32 1980 37 1986 37 Vidimo, da je bilo stevilo prebivalstva v zadnjih desetletjih prejsnjega stoletja relativno konstantno, visek je doseglo leta 1900, ko je bilo v Lipici najvec prebivalcev v zadnjih sto letih. V prvi polovici tega stoletja je prebivalstvo z manjsimi odstopanji v stalnem padcu, najvecji padec belezimo v obdobju od zacetka tridesetih let do prvih povojnih let, ko se je stevilo zmanjsalo za dvanajst. Ce to izrazimo v odstotkih, to znasa natanko 25 %. Torej je izgubila Lipica v slabih dveh desetletjih cetrtino prebivalstva. Od sestdesetih let naprej prebivalstvo v Lipici pocasi narasca. Vzroki za upadanje ali rast stevila prebivalstva so naslednji: prvi padec prebivalstva v zacetku tega stoletja se kronolosko ujema z vecjim valom izseljevanja, predvsem kmeckega prebivalstva, v Ameriko. Tudi v Lipici se starejsi ljudje spominjajo svojih prednikov, ki so sli v tistem obdobju s trebuhom za kruhom. V spomin na odhod enega izmed njih v Ameriko leta 1907 so sredi vasi posadili danasnjo vasko lipo. Vzrok za drugo vecjo stagnacijo prebivalstva je druga svetovna vojna, ne samo zaradi vojnih zrtev, temvec tudi zaradi poslov, ki so nekdaj ziveli v vasi, ki pa so si v povojnih letih v dobi velikih druzbenih sprememb, mocno odrazenih tudi v kmetijstvu, poiskali drugacen nacin prezivljanja. Danes je v vasi vec ljudi kot v sestdesetih letih zaradi stevilne druzine, ki se je v tern casu priselila v Lipico. 37 Stara in nova Jurjeva hisa Lipa ob poti proti Suhi Casi, ko se je vecina prebivalstva Lipice ukvarjala s kmetijstvom, so minili. Danes lahko podatek iz Krajevnega leksikona Slovenije iz leta 1968, ki pravi, da je nekaj delavcev iz vasi zaposlenih na Trati in v Skofji Loki ter pri zeleznici v Ljubljani, kvecjemu popravimo in recemo, da sta v Lipici le se dve domaciji, katerih primarni vir preiivljanja je kmetijstvo. Ce vzamemo za kriterij poreklo prebivalcev, pa je slika naslednja: dve druzini sta v povojnem obdobju sem priseljeni, ostali so, z izjemo enega od zakoncev, »domacini«. Posli v Lipici Zaradi nepopolnih podatkov ne moremo govoriti o natancnem stevilu poslov, vendar na podlagi stevila bajt lahko sklepamo, da je bil njihov delez v celotnem prebivalstvu vasi razmeroma velik. Velikost kmetije in stevilo ter starost domacih otrok sta pogojevala, kdo in koliko je imel poslov. Najvecje kmetije so imele tudi po stiri ali vec hlapcev oziroma dekel, ki so, ce so zeleli in ce so izpolnili vse svoje obveznosti, vedno na god sv. Jurija menjali gospodarje. Po drugi vojni so ponekod se najemali posle, vendar je ta oblika zaposlitve hitro izginjala. Pac pa so znani primeri, ko so gospodarji, ki so bili hkrati tudi lastniki bajt, le-te oddajali v najem, in stanovalci, ki so bili sicer zaposleni drugje, so bili dolzni pomagati gospodarju pri delu na kmetiji. Taka oblika najemanja delavcev je v Lipici znana do druge polovice petdesetih let. 38 Katastrska mapa Franca Jenka (1844-1912) iz Lipice 39 Zunanja podoba vasi Natancnih podatkov o nastanku vasi nimamo, vendar lahko po listinah, v katerih so omenjene sosednje vasi, sklepamo, da segajo zacetki Lipice v cas ravninske kolonizacije, ki je bila koncana vsaj ob koncu 13. stoletja, verjetno pa se prej. Sosednja Suha je v listini omenjena ze ob nastanku loskega gospostva leta 973, o obstoju druge sosednje vasi Godesica pa prica listina iz casa med 1006 in 1039. Mozno je, da so ta naselja obstajala ze prej, nedvomno pa v casu prve kolonizacije loskega gospostva, ki je bila usmerjena na Sorsko polje. Zgodovinar Pavle Blaznik na podlagi urbarjev navaja podatke za stevilo hub in gostacev po posameznih vaseh. Lipica je stela leta 1291 le 5 hub. To stevilo se do sredine 18. stoletja ni spreminjalo. Tedaj sta navedena se dva gostaca. Leta 1817 pa je bilo v vasi osem his. Enako stevilo his navaja Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1968. Vmes pa je bilo v drugi polovici prejsnjega stoletja deset his. To je razvidno v Statusu animarum iz let 1835 do 1861 in iz 1880 ter iz skice katastrske mape, ki je bila izdelana za posestnika Franca Jenka (1844-1912), vulgo Korosca. V mapi sta oznaceni se Jurjeva in Bitencova kajza, torej je bilo v vasi pet gruntarskih his in pet kajz. Starejsi vascani se se spominjajo, kje so stali ostanki teh dveh kajz, ki jih v tern stoletju ni bilo vec. Lipica, ki stoji nekako osamljena v lepem naravnem okolju in ima blizu do ceste Ljubljana-Skofja Loka, do industrijske cone in do mesta, kljub tern ugodno- stim do zadnjega casa ni dobila novih his. Sele v zadnjih letih so zgradili tri nove stanovanjske stavbe v vasi poleg starih domacij. Lipica je zaradi kmetijske obdelovalne zemlje, ki jo obdaja, v svojem teritorialnem obsegu omejena. Nova stavba se sme graditi samo v vasi med domacijami, hlevi in gospodarskimi poslopji kot nadomestna stavba. Stare hise, ki ne ustrezajo vec sodobnemu nacinu bivanja, uporabljajo se starejsi ljudje, a jih ne vzdrzujejo vec in zato stavbe propadajo. Vas se torej prenavlja, a ne raste. V Lipici so se trije etnografski spomeniki - Korosceva in Stefanova domacija in vaska lipa, vendar to ni tista, po kateri ima vas ime, saj so jo vsadili ob odhodu domacina v Ameriko v prvem desetletju tega stoletja. V cem se Lipica razlikuje od sosednjih vasi? Nekdaj je vsaka vecja vas imela svojo igralsko skupino. Lipica je bila za kaj takega premajhna, zato so hodili drugam. Ob dnevih, ko so bile igre, so doma malo bolj pljunili v roke, da so prej koncali z delom, proti veceru pa so sli k igram ali na druge prireditve na Godesic, v Retece ali v Loko. V vasi nikdar niso imeli ne trgovine ne gostilne niti kaksnega vecjega znamenja ali cerkvice. Torej niso imeli prostora, kjer bi se lahko srecevali in ki bi bil center druzabnega zivljenja. V tern velja tudi iskati razlog za ugotovitve, ki so jih o sebi podajali vascani, ko so trdili, da kljub dobremu razumevanju, ce seveda odmislimo posamezna navzkrizja, vecinoma niso imeli nekega globljega obcutka pripadnosti vaski skupnosti, ampak so ziveli bolj »vsak zase«. Vas je vcasih imela svoje posebneze. K temu slovesu so najvec prispevali nekateri posamezniki, ki so bili dejansko izjemni. Med njimi velja omeniti osebo iz ne tako davne preteklosti, Stefanovo Tono, o kateri vseokrog krozijo stevilne zgodbe in anekdote, resnicne in izmisljene. V Lipici so bile nekdaj zelo mocne, dobro stojece kmetije. Seveda pa je zivljenje in delo na kmetiji ob dolocenih opravilih preprosto zahtevalo skupnost oziroma druzenje. V takih primerih so za Lipico znacilne stalne veze med posameznimi 40 gospodarji. Vendar so se ob posebnih dnevih tudi zabavali. Zlasti na pustni torek in veliki ponedeljek je pri Koroscu pela harmonika in mladina je plesala kar v hisi. Cim bolj so na pustni torek plesali, »toliko bolj je bila debela repa tisto leto«. Vaska znamenja Danes v Lipici razen pokopaliskih objektov ni nobene kapelice in tudi ne vemo, da je bilo v preteklosti tako znamenje. Glede na velikost naselja pa je bilo v vasi in njeni bliznji okolici sorazmerno veliko stevilo krizev, ki so jih ob nenavadnih in izrednih dogodkih na krajih, ki so bili z njimi povezani, postavljali vascani. Se pred drugo svetovno vojno je stalo najmanj pet krizev, za katere so skrbeli prebivalci Lipice. Zgodbe o teh znamenjih so se vedno zive in v pogovorih z razlicnimi informatorji so si povsem identicne. Zelo zanimiva je zgodovina najmlaj- sega kriza, ki je bil postavljen kmalu po koncu druge vojne: »Mama se je vracala domov, in ko se je spuscala proti domacemu vrtu, je v bliznjem gozdu nenadoma zapihal izredno mocan veter. Doma je povedala, kaj se ji je zgodilo na poti. Da pa je bilo vse skupaj se bolj skrivnostno, je istega dne in na istem mestu zaslisala nenaden in nerazumljiv sunek vetra tudi neka druga zena. Naslednji dan smo dobili telegram, da je moj brat padel v vojski. Takoj smo se spomnili maminega dozivetja in rekli, da je bil to »spomin«. Po koncani vojni smo na tistem mestu, kjer je mama slisala spomin, postavili kriz,« pripoveduje Bitencev Lojze. Dobro se tudi se spominja, odkod je dobil »boga«, to je Kristusov kipec, ki ga je potem ob postavljanju kriza pritrdil na les. »Petdeset mark in liter snopsa sem dal tistemu, ki ga je prinesel. Na rami je imel pusa, v rukzaku pa boga.« Vaski kriz z letnico 1876 Obcestni kriz, v ozadju avtobusna postaja v Lipici 41 Verjetno je imel najstarejsi kriz, ki se ga Ijudje se spominjajo, tudi najpomem- bnejso funkcijo. Stal je med njivami in travniki pod vasjo, ob poti, za katero pravi izrocilo, da so po njej nosili ali vozili umrle iz vasi na drugi strani reke Sore, ki pa so jih pokopavali v Skofji Loki, pred letom 1892 pa v Stari Loki. Ob tem krizu so pokojnika odlozili in pogrebni sprevod je tu pocival. Kriz je ob hudem dezevju leta 1926 odnesla narasla Sora. Dva kriza, Koroscev in Vodnikov, sta bila postavljena kot spomin na tragicno preminule sorodnike. Prvi nosi letnico 1876, tega leta se je pri hisi ubil otrok, drugi pa je stal na kraju, kjer je gospodinjo Vodnico z majhnim otrokom ubila strela. Pred nekaj leti je neurje to znamenje podrlo in domacini ga niso vec obnovili. Zadnji, torej tretji kriz, ki ga Lipica se ima, stoji tik ob cesti Skofja Loka-Ljubljana, zraven koncne postaje mestnega potniskega prometa. Tudi ozadje tega znamenja je zavito v skrivnost, saj naj bi na mestu, kjer je ta kriz prvotno stal, nekoc strasilo, ali natancneje »v mraku in ponoci je tarn gorela lucka, gor je bilo vedno bolj svetlo kot drugje po gozdu«. Krizu se je ze veckrat slabo pisalo, vendar je zaradi prizadevnosti posameznikov se vedno zelo dobro ohranjen. Poleg omenjenih znamenj jih je znanih se nekaj, ki so nekdaj krasila Lipico in okolico. Ob sklepu pregleda vaskih znamenj ne moremo mimo nekaterih stvari, ki smo jih na kratko ze omenili. Vzroki za postavljanje so bili dvakrat druzinska tragedija, enkrat »strasilo je«, v enem primeru pa je to nekaksna sinteza obeh prej navedenih vzrokov: »spomin« ob umiranju domacina. Za znamenja, ki ne stojijo vec, so stvarna ozadja neznana, zato lahko govorimo le o zgoraj nastetih. Kriz je varoval hiso in vas pred nesrecami in je bil hkrati spomin na umrle. Na skrivnostnih krajih je znamenje varovalo mimoidoce pred neznanimi in nerazumljivimi silami. Vsako znamenje je imelo in ima se danes svojega lastnika. Vecje kmetije so imele vec krizev in so se tudi tako razlikovale od manj premoznih. Seveda moramo imeti pred ocmi, da je znamenje kriza povezano predvsem s krscanskim verovanjem, vendar se na primeru Lipice lepo vidi, da so ljudsko verovanje v strahove, »spomine« itd. tudi upodabljali s krizem. Kaj pomenijo ta znamenja danasnjim prebivalcem Lipice? Odgovori so razlicni, kakor so razlicni Ijudje sami. Na splosno lahko recemo, da je zlasti med starejsimi vascani, ki od rojstva zivijo v vasi, in tistimi, ki so se sem priselili, velika razlika. Tudi osebno prepricanje ima pomembno funkcijo pri sprejemanju in razumevanju kriza kot vaznega dela krajevne preteklosti. Pomenljiva je ugotovitev, da ob zbiranju informacij o vaskih znamenjih nekateri Ijudje sploh niso vedeli, da ob njihovi vsakdanji ,poti stoji znamenje, ki je imelo nekdaj za vso vas ziv in stvaren pomen. Na drugi strani pa nekateri skrbno vzdrzujejo svoj kriz, vsako leto prebarvajo »boga«, ga redno krasijo s cvetjem, in ko gredo mimo znamenja, upocasnijo korak in se pokrizajo. Metje prosa Nekdaj so v teh krajih proso na veliko sejali. Obdelovanje njiv, ki so jih posejali s to kulturo, je bilo zelo naporno, ker so dela opravljali rocno. Danes ze tezko najdes kmeta, ki bi vsaj za svoje potrebe pridelal proso. Najbolj svojevrstno delo v pridelavi prosa je prav gotovo metje prosa. V zadnjih desetletjih je ta dejavnost skoraj izumrla, zato se mi zdi potrebno, da to delo podrobneje opisem, kakor se ga spominjajo v Lipici. Proso so navadno sejali sredi maja, najbolj poznega pa konec maja na njive, s katerih so tedaj pospravili rdeco deteljo. Okrog Medarda (8. junij) so mlado, zelenece 42 proso ogrebali, to je razredcili, da so imele mocnejse rastline vec prostora za rast. To so delali z vilami, z majhno motiko, znane pa so tudi posebne grebljice, ki so jih uporabljali le za to. Po Vidu (15. junij) so zaceli proso pleti. Plele so vedno samo zenske in to tudi po vec tednov. Ker so plele vecinoma klece na kolenih in je bilo delo zamudno, so za to opravilo potrebovali veliko delovne sile. Poleg domacih in poslov so na pomoc prihajali tudi sosedje in sorodniki. Pleli so vse dotlej, dokler ni bila njiva ociscena vsakrsnega plevela. Ce cez poletje ni bilo kaksne vecje toce ali druge naravne nesrece, je bila zetev po Malem smarnu sredi septembra. Najbolj zgodnje belo proso pa so pozeli ze ob zacetku tega meseca. 2ele so zanjice s srpi, potem ko se je posusila rosa. Morale so biti zelo pazljive, latje je moralo biti lepo poravnano. Snopi so bili vecji in tezji od psenicnih. Deset snopov je sestavljalo en stavek, deseti snop je bil obrnjen drugace kot prvih devet, da so lahko stavke lepo presteli. S koncano zetvijo je bilo narejenega sele pol dela tistega dne, saj so navadno proso meli se isti dan. 2e Valvasor takole opisuje, kako na Kranjskem proso manejo: »Na Kranjskem prosa ne mlatijo kakor drugo zito, temvec ga manejo, tj. ga z nogami teptajo in tarejo. In to delo opravljajo navadno ponoci pri luci. Ce je proso zmeto in delo v kraju, zaplesejo fantje z dekleti...« Tudi Vilko Novak v Slovenski ljudski kulturi pravi: »Oblika mlatve zase je metje prosa v nekaterih krajih na Dolenjskem in Gorenjskem, kjer je prav tako skupno delo, ki ga opravljajo brez placila. Manejo zvecer na podu, kjer poloze prosene snope na kope. Mend, mencevke se pri metju drzijo droga, pritrjenega v dveh nasprotnih stenah in z nogami mencajo, manejo po snopih.« Kako pa so meli proso se v prvih desetletjih po vojni v Lipici? Tudi tu so meli na podu. Najprej so morali narediti »nasad«, da pa je bilo to mogoce, so 4-6 vecjih snopov omeli z nogami. Ometim snopom so rekli »baba«. Okrog babe so potem polagali snope in pri tern pazili, da je bilo latje lepo obrnjeno navzgor. Ko je bil pod poln tako zlozenih snopov, so rekli, da so naredili nasad. Takrat se je zacelo metje. Opis metja po Valvasorju in Novaku velja seveda za Valvasorjev cas oziroma za prejsnje stoletje po Novaku. V tern stoletju, vsaj v Lipici, niso meli ljudje, ampak so za to uporabljali zivali, najpogosteje konja, kjer so imeli vola, pa vola, ker je zaradi vecje teze in povrsine stopal omel proso bolje od konja. Kjer so imeli oba, pa sta hodila po nasadu tudi oba hkrati. Gospodar ali drug odrasel moski je vodil zival po nasadu, da je hodila po vsej povrsini enakomerno. Drugo, veliko bolj nehvalezno nalogo je imel tisti, obicajno otrok, ki je »drekaril«. Ta je s posebno lovilno napravo stal pri vratih in v to posodo, rekli so ji »korca«, ki je bila narejena iz najrazlicnejsih posod, pogosto tudi iz starih vojaskih celad, lovil zivalske iztrebke. Ker so meli ponoci in je otrok, ki je drekaril, neredkokrat pri tern zaspal, zival se pa seveda na to ni ozirala, je pogostokrat prihajalo ob tem do zelo komicnih situacij. Ce so iztrebki koncali na slami, je bil otrok seveda tepen in se pobrati je moral nevsecne stvari. 2ival so dvakrat vodili po nasadu. Prvic je to trajalo priblizno dve uri, potem je sla zival pocivat. Medtem je bilo treba nasad obrniti. Babo so postavili na drugem koncu poda in obrnili snope v drugo smer. Ko je bilo to koncano, so meli drugic, tokrat precej manj casa kot prvic. Toda s tem delo se ni bilo koncano. Tedaj so ljudje proso se na roko stresli, tako da je odpalo se tisto zrnje, ki ga ni omela zival. Slamo so potem na poseben nacin zvezali, cemur so rekli, da »plasarja« delajo. V petdesetih letih niso vec plasarja delali, ampak so slamo le se stresali, da je slo vse zrnje od nje. Slamo so pospravili, v glavnem so jo uporabljali za krmo, zrnje pa so na velikem resetu presejali in spajklali na »pajklu«. Pajkl je poseben rocni »stroj«, 43 v katerega so stresali proso, nekdo ga je vrtel in na eni strani je iz njega prihajalo ocisceno proso, na drugi strani pa smeti in druga necistoca. Taksno zrnje so potem znosili na »dero«, posebno susilnico za proso, ki so jo ob lepem vremenu kot nekaksen strop potegnili iz gospodarskega poslopja. Priblizno za dlan na debelo so na deri natresli proseno zrnje in ga veckrat premesali, da se je enakomerno susilo. Ko je bilo proso suho, so ga spravili z dere s posebnim postopkom. Dera je imela majhno luknjo, ki so jo tedaj odmasili. Delavec je zlezel na dero in skrbel, da je bilo nad luknjo vedno dovolj zrnja, ki se je vsipalo ponovno v pajkl. Sele tako precisceno in suho zrnje je bilo pripravljeno, da ga odpeljejo v mlin. Nekje se se spominjajo, da so v mehu (kostrunovi kozi) vozili zito v mlin. Prosena kasa je bila pogostokrat na mizi. Kuhali so jo z mlekom, bila je sestavni del znacilne loske medle in godlje... Proso so meli vedno zvecer zato, ker je bilo treba cez dan proso pozeti in pripeljati domov, ce pa je proso dlje casa stalo, se je hitro sparilo, ker je bilo sveze. Sele med drugo svetovno vojno, ko zaradi policijske ure ni bilo mogoce meti ponoci, so zeli in meli proso dva dni. Po vojni so ponekod ponovno vse opravili v enem dnevu, odvisno od kolicine prosa in razpolozljive delovne sile. Proso in druga zita so izpodrinila druge donosnejse kulture, zlasti se je mocno razsirilo sajenje krompirja. Popolnoma so proso prenehali sejati v zacetku sestdesetih let. Takrat seveda tudi niso vec meli prosa tako, kot je zgoraj opisano, ampak so ga omlatili na mlatilnici. Ljudje pravijo, da tista kasa ni bila vec prava kasa, ker je mlatilnica zrnje prevec zmalicila. Zaradi sprememb v prehrani, ker je traktor zamenjal konja in se je zmanjsalo stevilo delovne sile na kmetih, je bilo proso redko in tudi bolj izpostavljeno zivalim in drugim skodljivcem, tako da so bile letine slabe. Tudi to so razlogi, da prosa danes na njivah ni vec. Dokler so meli z nogami, je bilo za proucevanje seg in navad ob dolocenih kmeckih opravilih metje prosa veliko bolj zanimivo. Vendar tega nacina metja v zadnjem stoletju niso vec uporabljali. Ceprav so za to uporabljali zivali, je bilo potrebno vec delovne sile kot obicajno. Ker v teh krajih nekdaj koruze pravzaprav niso pridobivali, lahko primerjamo metje prosa z lickanjem drugod po Sloveniji. Zbranih je bilo vec delavcev, delali so ponoci, vendar se kaksnih obicajev ob tern informatorji ne spominjajo. Ob zetvi drugih zit je bil obicajno poseben praznik, ki se je odrazal tudi v boljsi prehrani. Toda ob pospravljanju prosa ni bilo tako. Hrana ni bila nic boljsa in obilnejsa kot druge dneve, ceprav so takrat delali neprekinjeno skoraj 24 ur. Pac pa je ostalo metje prosa v spominu starejsih ljudi kot zelo trdo in garasko delo. V tekstu je bilo navedenih vec opravil in stvarnih predmetov, ki so se opravljali in uporabljali izkljucno ob metju. Delanje nasada, delanje plasarja, pajklanje, drekarjenje, baba, dera, pajkl so tako redki in specificni termini, da se mi zdi potrebno, da sem se enkrat posebej opozoril nanje. Ob tern velja omeniti se eno redkost. Pri Koroscu na drvarnici je moc najti se popolnoma dobro ohranjeno dero z luknjico in mehanizmom za premikanje. Obrt, nosa in prehrana Neke specificne obrti, ki bi bila znacilna za vas, v zadnjih sto letih verjetno ni bilo. Da se je Lscarjev, takrat se Maruscnikov, oce bavil s »tislarijo«, se najstarejsi informatorji se spominjajo, dalje pa spomin na obrt ne sega. O bolj razviti obrti pricajo nekateri predmeti. Kovasko ognjisce v kleti enega gospodarskih poslopij, v 44 Vhod v nekdanjo kovacijo kateri imajo danasnji lastniki savno, kale, da je nekdaj bila tu kovacija. To do neke mere potrjuje nekdanja pot, ki je bila drugje kot danasnja in je vodila pod vasjo, torej mimo kovacije, in stevilni ostanki kovaskega orodja in izdelkov, ki so jih nasli Havlinovi, ko so se priselili na nekdanjo Stefanijo. Te predmete tudi hranijo. Druga zanimiva sled je domnevna »cimpermanska truga,« ki so jo dolga leta cuvali pri Bitencu na podstresju kot spomin na domacina, ki je odsel v Ameriko. Te »truge« sicer ni vec, pac pa imajo pri hisi se danes ohranjeno tesarsko orodje: »cimrako« (dolga sekira), »puntako« (za tesanje) in kladivo (s spico). Za popolnejso in natancnejso sliko nekdanje obrti v Lipici bi bilo potrebno vec casa posvetiti zgodovinskim virom, verjetno bi nam o vrstah obrti se najvec povedale druzinske knjige. O nosi so zbrane le posamezne informacije. Nogavice so privezovali z vrvico, ker v ta namen se niso uporabljali elastike, iz sredine dvajsetih let pa je zanimiva naslednja izjava: »Takrat sem mami sama kupila njeneprve spodnje hlace.« Starejse zenice se zelo rade spominjajo dnevov v mladosti, ko so dobile nove »gvante«. To je bilo ob zegnanju, na nedeljo okrog 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik, ki je zavetnik cerkve na Suhi, in o veliki noci. Z novimi oblekami so se dekleta zlasti rade postavljale na veliko soboto, ko so nalispane nosile jedila k velikonocnemu zegnu. Takrat je veljalo, da se bo tisto dekle, ki bo po zegnu prva prestopila cerkveni prag, naslednjo pomlad gotovo porocila. Okrog vrat je bilo vedno najvec mladih deklet. O prehrani imamo vec posebnosti. V leksikonu Dravske banovine pise, da prihaja iz Lipice veliko mleka in presnega masla, kar prica, da so bili domacini usmerjeni v zivinorejo in da so imeh vec travnikov kot njiv. Danes je povsem drugace. Pri izdelavi masla so iz ostankov skuhali »maslunk«. Zeleli so si, da bi 45 bilo krompirjevih zgancev toliko, kot je Smarne gore, »maslunka« pa toliko kot Save. Druga jed, pri kateri je bilo vazno maslo, je bil »kruhovc«. Ostanke domacega kruha so dali v krop, ko so se zmehcali, so vodo odtocili, kruh pa so polili z maslom. Danes ni vec kruhovca na mizah zato, ker kruh iz pekarne nima »ta pravega« okusa. Domaci kruh so se pred petnajstimi leti ponekod doma redno pekli, danes pa le obcasno v zimskem casu, ko kurijo v krusnih peceh. Take peci imajo se vse stare hise in tudi v novih so taksne peci zelo zazelene. Loska »medla« je bila nekdaj zelo znacilna jed za te kraje, vendar jo le se redko vidimo na mizi. Ob zetvi je bila obicajna pijaca krhlova voda ali crna kava. Kava seveda ni bila prava, ampak je bil to prezgan jecmen, sladkan s saharinom. Tukaj je bila nekdaj zelo ziva navada, ki je bila razsirjena po vsej Sloveniji, da so na dan pred vsemi svetimi gospodinje spekle majhne hlebcke kruha - »presce«, po katere so potem hodili revnejsi otroci ali beraci. Za vsako presco naj bi zmolili po en ocenas za pokojne. Posamezne hise so spekle tudi po dvesto in vec presc. Gospodinja je za tiste, ki so vsako leto prihajali ponje, imela pripravljene vecje hlebcke. Najbolj vneti so kar s kosi na ramah ze v zgodnjih jutranjih urah trkali na vrata in prosili presc. Domace zdravilstvo Nekaj receptov iz stare lipiske domace lekarne: Razlicne bolezni, zaradi katerih je moral bolnik lezati v postelji, so zdravili z mesanico razlicnih zelisc, kase, pajcevine, ki je morala biti s cistega zraka, torej zunanja, v to so stresli se smeti izpod kapa. To zmes so dali na burklje in v pec. Ko se je zazgalo, so potegnili burklje iz peci in nad gostim dimom razgrnili rjuho, v katero so potem zavili bolnika. Naslednje jutro je bil ze zdrav. Zulje so premazali s cloveskim smrkljem. Proti glistam so jedli cesen, otrokom so okrog vratu obesili se cesnovo ogrlico. Pljucnico so zdravili s kislim mlekom, v katerega so namocili ciste krpe, ki so jih polagali na bolnikove prsi. Izmed cajev so v Lipici najpogosteje pili lipovega. Lipovega cvetja ni bilo treba iskati, saj je bilo lip okrog vasi veliko in lipovo cvetje so vedno trgali le ob nedeljah. Pokopalisce v Lipici Sedanje pokopalisce v Lipici je tretje v zgodovini Skofje Loke, drugo je bilo v Skofji Loki, prvo in najstarejse pa je bilo okrog cerkve v Stari Loki, ki je bila prafara in se omenja ze leta 973, ko je prislo losko ozemlje pod freisinsko oblast. Novembra 1988 je minilo deset let, ko so odprli pokopalisce. V zacetku so bile okrog tega stevilne polemike, da lokacija ni primerna, da tudi sam teren ni ustrezen, da je pokopalisce prevec oddaljeno od mesta ipd., vendar so se ljudje ze navadili na vse to. Spominjam se zacetkov pokopavanja v Lipici in tezav, ki so jih povzrocale pomanjkljivo zgrajene prve tri vezice in prostor, namenjen slovesu. Tudi te napake so odpravili in pri treh vezicah, ki so bile dograjene kasneje, teh tezav ni bilo. Zelo tehtni predpisi dolocajo urejenost in obliko posameznih grobov. Spomeniki so napravljeni po enotnih merah in v tern je simbolika neizogibnosti smrti za vse ljudi. Za koliko casa je nacrtovano pokopalisce v danasnjem obsegu, ne vemo, vendar je med domacini ze strah pred casom, ko naj bi se pokopalisce sirilo na drugo stran poti in se se bolj priblizalo vasi. Pokopalisce je prineslo spremembe prebivalcem Lipice. Reguhrali so potok, asfaltirali pot in uvedli mestni avtobus. Druga plat pa je tisto, kar ljudje sami dozivljajo in cutijo. Marija Pavlovic, vulgo Lscarca, zapisuje vse pokopane v Lipici. Zapise zaporedno stevilko, priimek in ime pokojnega in 46 odkod je doma. Ce je bil pokopan v zari, to posebej oznaci. Na vprasanje, zakaj to pocne, preprosto odgovori, da je s tern zacela in to pocenja se naprej. Pravi, da njen spisek ni povsem tocen in da ji nekateri umrli manjkajo. Zanimivo je, da so tudi pri Bitencovih dolgo casa vodili evidenco pokopanih v Lipici, vendar tega ne pocnejo vec. Domacini pravijo, da jim je bilo v zacetku zelo neprijetno, ko so delali na njivah nad vasjo, na pokopaliscu pa je bil ravno takrat pogreb. Umikali so se domov in z delom nadaljevali kasneje. Tega ne pocnejo vec, vcasih pa se le morajo umakniti, zlasti takrat kot v bliznjih hostah podirajo drevje in delajo drva. Vascani so se nekdaj ob »vahtanju« mrlica povezovali med seboj. Ta obicaj je v Lipici, podobno kot v drugih vaseh, dokaj pozno izumrl, ce ga primerjamo z mestom. Tudi na dezeli noben mrlic vec ne lezi doma, zato se ne »vahta« vec. Ko ze govorimo o casih, ko so to se poceli, je prav, da se spomnimo osebe, ki je imela tako v Lipici kot v vsej loski okolici pri tern vazno vlogo. Spominjam se majhne zenice, ki je na pogrebih nosila luc. Ob smrti v hisi so jo poklicali, pomagala je napraviti mrlica (obleci), in ves cas, ko je lezal na parah, je sedela pri vratih tistega prostora in vsakemu, ki je prisel kropit, se je zahvalila z »bohloni«. Medtem je tudi molila za pokojnikovo duso. Zaradi znacilne zahvale so ji rekli kar Bohloncki. Za to delo so ji dali nekaj denarja in hrano, vcasih pa tudi kaksno obleko. Viri in literatura Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. — Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga, Ljubljana 1968. — Almanahi obcine Skofja Loka za leto 1971, 1980 in 1986. — Seznam hisnih stevilk ob menjavi leta 1931. — Spisek gospodarjev, ledinskih imen in hisnih stevilk (verjetno sodni pripomocek za iskanje po katastrih). P. Blaznik, Skofja Loka in losko gospostvo (973-1803), Skofja Loka 1973. — F. Planina, Skofja Loka s Poljansko in Selsko dolino, Skofja Loka 1976. — 175 let zupnije Skofja Loka, Skofja Loka 1979. Informatorji: Polda Jenko, upokojenka, Lipica 1; Kocjan Jenko, v. Korosc, upokojenec, Lipica 2; Marjan Jenko, kmet, Lipica 2; Lojze Svoljsak, v. Bitenc, upokojenec, Lipica 3; Marija Pavlovic, v. Lscarca, upokojenka, Lipica 5; Irena Havlina, profesorica, in Peter Havlina, inzenir, Lipica 7; Toncka Klobovs, upoko jenka, Skofja Loka, Kidriceva 30; Marija Obadic, upokojenka, Skofja Loka, Mestni trg 13. Zusammenfassung LIPICA BEI SKOFJA LOKA Die Erforschung des Dorfes Lipica bezweckt vor allem, einen aufs Suchen nach den Ortseigenheiten ausgerichteten Beitrag zur ethnologischen Topographie in der Gemeinde Skofja Loka zu liefern. Der Autor erortert zunachst die Lage des Dorfes und seine Einwohnerschaft, die Betatigungen, das aufiere Bild des Dorfes und wodurch sich Lipica von den benachbarten Dorfern unterscheidet. Das groBte Interesse wird den Bildstocken des Dorfes und dem Abtreten der Hirse zugewendet, einer schon nahezu ganz aufgegebenen bauerlichen Arbeit. Zuletzt kommen Notizen iiber Gewerbe, Tracht, Ernahrungsweise und Volksmedizin. Im SchluBkapitel schneidet der Autor noch die Frage iiber das Verhaltnis zwischen dem neuen Friedhof und dem Ort in dessen Nachbarschaft an. 47