Kakor tekst, tako tudi slike dihajo tipičnost naših beneških  ljudi.                            Dr. Joža Lovrenčič
KNJIGE    KMETIJSKE    MATICE
Veliki koledar, V. letnik, je menda izmed vseh koledarjev najbolj smotrno urejen, kar pa ni posebno težko, ker je pač namenjen le enemu — kmetijskemu stanu. Poleg uvodne, ponatisnjene Aleksandrove »Kmečke pesmi« in kratke, a krepko pisane črte Toneta Gasparija »Ponedeljek«. ki se zdi, da je odlomek večje povesti, in še »Začaranega sveta«, premišljevanja o novih in starih čarovnikih, ki ga nekako v poljudnolepo-slovneui stilu podaja dr. Franc Derganc, prinaša Koledar zgolj informativne in strokovne sestavke. Tako piše A. Z. o »Novi Jugoslaviji«. š t i b 1 e r Miloš o »Kmetskih posojilih in Privilegirani Agrarni banki«, ing. j. Teržan razpravlja o »Soeijalni agronomiji, podlagi naprednemu kmetijstvu«, G r m F r a n »() pouku gluho-nenicev«, A. Inkret je prispeval »Kuncerejo« s slikami, Š. pa sestavek »O pridobivanju mleka«. nakar sledi še poročilo o »Zvezi slov. zadrug v Ljubljani na Zadružni razstavi 1. 1929.« in »Politični pregled«. Naslovno stran — Bled ob kmetijskem prazniku 8. septembra — in zglavja mesecev je opremil v svoji znani tehniki M. Gaspari.
J. B u ji i ji : Ponočni pomenek. Povesti. S pisateljevim dovoljenjem prevedel dr. N. Preobraženski. Str. 128. ¦ § težavo sem prebral devet »pomenkov« (Ponočni pomenek, Sanje, Moč, Janez lhtec, Poslednji dan, Pravljica, Jaz le molčim, Vsakdanjost in Zabota), v katerih naj bi Bunin »kot dovršeni poznavalec ruskega ljudstva prvi posvetil v viharno, maščevalno, obupano dušo ruskega kmeta, medtem ko so slikali poprej najrazličnejši pisatelji z L. Tolstim in Dostojevskim na čelu samo ubogo, a trpečo in tiho »sveto Rusijo«. Tako je označil P. Bunina in še povedal, da je svoj čas vzbudil »hrupno ogorčenje«, kar potrjuje pisatelj sam: »Vsi se bodo spominjali, kako so se takrat zavzemali nad mojimi .črnimi, sirovimi, neresničnimi' barvami, jih srdito obsojali, a svetlih, dobrih barv niso hoteli videti...« Naj bo tako ali tako: Buninova umetnost me v teh »pomenkih« ni zgrabila in ne prepričala o njegovi veličini. Bi nam moral dr. Preobraženski podati že kaj pomembnejšega kakor te slike, ki so bile napisane od 1. 1911—1913 na otoku Kapri. Z njimi nas Bunin ne bo osvojil kakor so nas njegovi tovariši iz »moderne«. Če je prevajalec računal s preprostimi bravci, se je tudi motil: dvomim, da bodo knjigo z veseljem in zanimanjem prebrali. p riznati moram dr. Preobraženskemu, da obvlada *- naš jezik v besednem zakladu, a njegovega duha, ki se očituje v skladnji, ni še doumel. Mogoče je baš to, kar povzroča, da je knjiga neprebavna in zabriše avtorjevo ceno. Nepregledno je število sintaksnih napak, tudi slovničnih in še germaniz-mov ali rusizmov na kupe, da bi jih mogel tu navajati. Čudim se uredniku, kako je mogel pustiti tako knjigo v svet! Da korektura ni bila vestna, priča  tudi  nekaj   mest,  kjer  se  vrste  ponavljajo.
*7 ivljenje   čebel.   Po   Maur.   Maeterlinckovi   knjigi L* »La   vie   des   abeilles«   priredil   Jo s.   Wester. (Zapiski, zv. II.) Str. 99. Knjiga, ki je bodo naročniki  veseli in jo  bo  z  zanimanjem bral  sleherni,
I
kateremu pride v roko. V »Predgovoru« nam W. govori o knjigi in pisatelju ter pove, kako je priredil slovensko izdajo »našemu preprostemu čita-telju«. Prav je, da spoznamo Maeterlincka tudi po tem rekordnem delu. To strokovno — ali stro-kovnjaško? — poetično filozofsko kramljanje, ki nas ne utrudi, poslušamo »Pred panjem«, ob »Roju«, »Novem domu«, »Mladi matici«, med »Svatbenim poletom« in ob »Pokolju trotov« in se čudimo in strmimo... Tudi prireditelju se čudimo, kako spretno se giba v »kraljestvu čebel«. Res se zahvaljuje prof. I. Verbiču, a vendar! — Je pač že 1. 1904. v Slov. čebelarju modroval po Bol-scheju o čebelah! Vkljub vsemu bi pripomnil prav radi »našega preprostega čitatelja«. da bi bilo dobro, ako bi prireditelj opustil ali vsaj vedno tolmačil tujke, dalje je nepotrebna označba »če-belni« panj (večkrat v prvi polovici knjige) in »živalni« panj. V apostro Kranju: narodič mali. tako resni in globoki (str. 23) je »mali« odveč, pri naslednjih pridevnikih pa bi rabil nedoločno obliko ali še bolje: zavisni stavek! Istotam bi »tiste« probleme in v »tistem« trenutku zamenjal z »one« in »onem«, potem »slaščičarno« s sladčičarno. »V katero se podajajo« (53) je pač tudi v iterativni obliki germanizem. »Skrajnje« za skrajno (str. 18 in 72). Malenkosti so to — ne bodo motile.
n ž. Josip Teržan: Kmetovalcev svetovalec. Str. 122. V »Predgovoru« beremo: »Kmetovalcev svetovalec« ne nudi celotnega nauka v nobeni panogi poljedelstva, daje pa najrazličnejše migljaje, kaže na stanje poljedelstva drugod in hoče navajati našega kmeta k razmišljanju in računanju.« 17" oledar, Nočni pomenek in Življenje čebel so tisk J. Blasnika nasl., Kmetovalcev svetovalec pa Učiteljske tiskarne.                           Dr. Joža Lovrenčič
KNJIGE CANKARJEVE DRUŽBE
I" judska književna družba, nelegitimno nazvana -*-J Cankarjeva, se je v vrsti že obstoječih predstavila najbolj klavrno in splošni nivo njenih publikacij pomeni najnižjo stopnjo, kar zadeva kvaliteto. Tudi če upoštevamo ljudsko-prosvetni namen in značaj podobnih ustanov, se ne moremo odreči najosnovnejši zahtevi, da mora namreč vsako kulturno prizadevanje, bodisi ideološko usmerjeno tako ali drugače, temeljiti na kvaliteti in to prav tako v človeško-etičnem kakor tudi oblikovnem pogledu. Tako zvane »naše« kulture ne priznamo ne tu ne tam in interesi kogarkoli za nas niso merodajni. In kulture v službi interesov že načelno ne poznamo in ne priznamo. To poudarjamo, ker se zdi, da usmerjenost Cankarjeve družbe po svojem kulturnem umevauju .prav temelji na tistih napačnih osnovah, na katere je — žal ne brez uspeha — skušal postaviti slovensko kulturno življenje predvsem naš družabno-politični razvoj. In če se danes proti osnovam vsega kulturnega reakcionarstva bori ne več samo poeclinec, marveč naša splošna sodobna kulturna zavest, ali ni potem obupno, če se naslanja nanje izobrazba enega dela slovenskega proletariata? Pri tem se spomniš nehote Cankarjevih besed: »Daleč je še dan, ko vstane ozdravljeno in razširjeno to pro-palo podjetje slovenske duševne kulture; ozdravilo in razširilo pa ga bo slovensko ljudstvo !«
]\T e pa pod novo firmo stari, preživeli duh meščanstva, ki se je v publikacijah Cankarjeve družbe razodel na naj očitnejših mestih, to je v ideološkem
119