In sera ti se 'sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. ee se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija, Poljanska cesta h. štev. 32.
Po pošti prejemali veljst:
Za celo leto	.	.	15	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	8	„	—	„
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
Vredništvo
je na Poljanski cesti h. št. 32.
Političen lisi n ilmirti narod.
V	administraciji velja:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.
Posamezne štev. veljajo 7 kr.
Izhaja vsak dan, izvzemši nfrs.““ /'HjA delje in praznike, ob */«6 popoldne, v

V a razg ledu.
Novo paganstvo si ostane dosledno, kar je pri rojstvu, to hoče biti tudi ob smrti. Tak moderni Neron ostane si dosleden do groba, kakor živi, tako umrje. Moderni pagan noče pomoči cerkvene tudi tačas ne, ko stoji na pragu večnosti.
Na Francoskem in tudi drugej so posebne družbe, ki se zavežejo ubraniti, da bi prišel k umirajočemu udu duhoven. Take satanske družbe se imenujejo „zveze k svobodni smrti" (Union des freien Todes). To je tretje znamenje novodobnega paganstva. Taka zala družba ima namen zagotoviti svojim udom civilen pogreb brez duhovnega in brez kacega verskega znaka. Kdor pristopa k ti družbi, mora pismeno potrditi, da hoče biti civilno pokopan, in imenovati dvoje oseb, ki boste izvršili njegovo sporočilo. Tak misijon, ki brani umirajočim sprejemati svete zakramente, je posebno delaven v modernem Babilonu ob reki Seni. Postavodaja ga v tem podpira. Pred kakimi štirnajstimi dnevi smo brali po časopisih o novi postavi, ki prisojujejo občinam pravice do pokopališč, pogreb ni več cerkven, marveč občinski, kdor hoče biti cerkveno pokopan, mora več plačati pogrebnih stroškov. Po bolnišnicah so odpravili usmiljene sestre, dasiravno so zdravniki brez izjeme trdili, da bode to v veliko kvar bolnikom, v predmestji St. Antoine so bolniške strežnice, ktorim je poglavitni nalog ubraniti umirajočim prejemanje svetih zakramentov.
Da pri takih skazovanjih nevere no sme zaostati glavno mesto v državi „strahu Božjega in pobožne nravnosti", razume se nekako samo
ob sebi. Že 1. 1852 je pisal protestantovski „Halle’sehe Volksblatt", od 2353 mrličev spremljal je duhoven le 50.
Tako je bilo pred 30 leti. A dandanes! Da tam kjer mrliče sežigajo, ni misliti o cerkvenem pogrebu, se tako razume in vendar se je za sežiganje mrličev oglasil tudi bližnji Trst.
Imamo še četrto sliko novodobnega poganstva, ki se pri nekterih da izgovarjati z revščino, a najčešče je pa izrodek novodobnega poganstva. Stari Spartani so metali slabe otroke precej po rojstvu v brezno ob gori Tajget, ker država potrebuje le močnih in krepkih ljudi. Vendar prej je mogoče izgovarjati pagane Spartane, kterim ni svetila luč svete vere, kakor take zavržene osebe novodobnega poganstva, ki malim otrokom ude lomijo, kterim je umor otrok dober zaslužek.
V Londonu je svoje dni zasačila policija tovarno, kjer so za gotovo svoto otrokom kvarili roke in noge, da so jih potem lože pošiljali na beračenje. Ravno tako strahovita, kakor ta tovarna, je tako imenovana „oprava z angeljčki", ki lepe denarce nese. Grozovito dejanje, dasiravno je beseda „angeljček“ vmes, Kdor bi se rad znebil otroka, a ga noče umoriti, izroči ga takim osebam v izrejo. Manjša ko je plača, prej pride tak otrok med angelje. Take osebe ne more otrok šiloma, a zanemarjajo jih, da umrjo za lakoto. Se ve, da pravijo, otrok je umrl za to ali uno boleznijo pri otrocih navadno, potem je zastonj pokopan in hudodel-nica zdihuje: ljubi Bog je angeljčka k sebi vzel. Na mesto umrlega nastopi drug in predno mine mesec, storjeno je drugo hudodelstvo. Pred 10 leti so obsodili v Londonu na smrt tako baburo, ki je v 4 letih tako preskrbela samo 40 otrok.
Ravno sedaj časopisi govore v ,,vranjih\^.J'A^ gnjezdih" v Londonu. Ta vranja gnjezda so stanovanja revežev, dostikrat tudi poštenih in pridnih delavcev. Po kletih, po ozkih zatuhlih prostorih, pod streho v razpadlih hišah, žive skupaj na ozkem prostoru stari in mladi, možki in ženske, zdravi med bolnimi in umirajočimi, vse natlačeno in nagnjeteno kupoma.
Krščansko srce mora žalosti poginiti glede take revščine in s strahom zre vsakdo v nravno spridenost, ki je neizogibljiva tukaj, kjer se zbira vsa sodrga iz kaznilnice, ves izmeček človeštva med pridne delavce, ki pri vsi svoji revščini raji delajo, kakor kradejo, a si še toliko ne morejo prislužiti, da bi se mogli pošteno preživeti in v takih prebivališčih umirajo počasne smrti. A taka vranja gnjezda niso samo v Londonu, marveč po vseh večih mestih po Evropi, kjer je delavcev mnogo, zaslužka pa malo, in kjer trgovci bogate s krvavimi žulji ubogih delavcev. Res da, naš vek si spleta hud bič pri takih razmerah.
Ako vse to pomislimo, ne bodemo tako slepo hvalili in občudovali omike in napredka našega stoletja, marveč spoznali, da v marsi-kterih stvareh ni bolje, kakor je bilo pri pa-ganih.
A nismo še gledali vseh slik novodobnega paganstva. Ko je staro paganstvo do vrha pri-kipelo v svoji spridenosti in gnjusobi, je kupčevalo z dečki in deklicami. A tudi naše stoletje je začelo tako duše prodajati. Zopet so veča mesta, po kterih so taka društva, ki kupčujejo z ženskami in imajo povsod svoje oprav-nike, ki se zvežejo z bogom novodobnega paganstva, s hudobnim duhom, da izročujejo njegovim vernim neumrjoče duše. Zares bolj bujno ni cvetelo nravno spridenje v paganstvu, kakor dandanes. A ravno po tistih mestih, ki se ime-
Popotne črtice iz domačije.
(Konce.)
V Lescah sem zopet. Ali vlak jo je bil odpihal, toraj nekoliko posedim in pišem prijateljem; „dopisnie“ na pošti nisem mogel dobiti, ker------- jih ni bilo. Se mora na Go-
renjskem že veliko pisati po svetu, da še celo dopisnice poidejo. Čudno pri vsem tem je pa vendar to, da se tu okoli vidi tako malo slovenskih časnikov. Nemški „Weltblatt“, to staro čenčo, vidiš še kje, — menda zato, ker ga o poletnem času bero tujci; potlej pa zmrzuje tukaj, ker videl sem več neprerezanih listov, kterih zdaj gotovo ni bral še nihče; videl pa sem, da je kletarica v tak prav deviški še list zavila nekaj, menda je bilo kaj za zobe.
Pa kaj bom čepel tu! Mar grem proti
Begunjam in potem pa morda še kam drugam, saj vlak mi ne bo odpihal, toliko časa je že še. In če bi ne sedel na voz v Lescah, saj Podnart tudi ni daleč! Le toliko je pa za trdno zapisano in zapečateno v zvezdah, da ponočni hlapon me bo potegnil v Ljubljano, ker sem to novico že z Bohinja po telegrafu „dol spustil".
Begunje (po nemški „Vigaun“, kar Slovenec bere „Figa ven") so lepa vas, od Lesee je za količkaj hodnega človeka to le sprelet, da si pripravi svojega trebuha notraj-nost poželjivo za kosilo. Jaz sem bil pa lakomnost svojega želodca že zadelal s pohlevnim kosilom, toraj ste mi nogi toliko rajše in urnejše stopali proti gorenjskim Snežnikom ali vsaj sivcem.
Kaj bi pisal o Begunjah! Najbolje nič druzega, ko da je tam kaznilnica — za ženske, se ve da. Malo sem šel po vasi, potlej pa nazaj, in stopil v gostilnico, kjer sem dobil pitnega vina pa jako zgovorno krčmarico. Pri-
jetno je nekoliko posedeti, če imata jezik in uho tudi kaj opraviti. In je bilo vsaj nekoliko, potem pa sem jo vkrenil na desno proti domii ranjcega mojega znanca Sturma. On je pač že na levi tam pri tisti kapelici pod zemljo, pa hiša njegova stoji še in kako! Pa tam se nisem dolgo mudil, ker je skoz okna začel gledati že večerni mrak. Par kozarcev dobrega vina, pa sem šel. — Tudi tukaj, v glavnem taborišči tujcev o poletnem čase, je zdaj vse tiho, kakor v šoli, kedar so učenci in učenke odšli. Vedi Bog, kako zaspano more biti v teh krajih, ki so tako obširno pripravljeni za tujce, zimski čas! Samota in strahovi — to menda biva tu.
Solnce je bilo ravno zdrknilo za gore in noč je razvijala svoj plašč, da ga pogrne čez vso to stran. 0 takem mi toraj no kaže druzega, ko napotiti svoji nogi proti Lescera nazaj. Storil sem to. Nič posebnega, le par psov, ktere pa sem po navodu gospoda Matije gledal kakor minister, namreč z zaničevalno-
nujejo svitle luči novodobne omike, dozoreva najbolj strupeni sad. Tako je že pred več leti bilo dokazano, da se v Berolinu živi več uego 50.000 ljudi o tatvini, goljufiji, ropu in nesramnosti.
Toda dosti tega, nam se gabi, še dle časa brskati po ti smradljivi luži brezbožnosti in nravne zavrženosti, ki nam kaže, kam zaide človeštvo, kedar zapusti stvarnika, pa hoče častiti samega sebe. Pa ko bi ljudje take vrste vsaj nas katolike v miru pustili in ne ponavljali tega, kar je bilo tisočkrat in tisočkrat o vrženo, da cerkev ljudi trapa in razširja prazno-verstvo in vraže. Tako očitanje je smešno, brez-pametno, a tudi hudobno.
Politični pregled.
V Ljubljani, 80. novembra.
Avstrijske dežele.
Bel,‘tor Wedl, ki je se svojim malomarnim postopanjem letošnje dijaške nemire nasproti profesorju dr. Maassenu odobraval — se je častnemu mestu odpovedal. Za vzrok je mož svojo visoko starost navedel, češ, da ako se ima že 70 let, se pokoj v varnem zatišji, kamor ne seže šum sveta, tudi dobro prileže. Rektor AVedl je bil na častnem mestu dva meseca, toraj bi bil mož že tedaj lahko vedel, ali je za rektorat še zadosti trden ali ne. Dva meseca v človeški starosti še nobenega prevrata ne napravita, ako gre sicer vse drugo po redu. Vzrok, da je Wedl rektorat odložil, mora se poiskati drugje in ta tiči v dijaških kravalih. Vedi je s tem jasno dokazal, da so mu škandali po volji, ker ga ves čas ni bilo blizo, ko so dijaki univerzo prevrniti skušali. Ako bi bil on mož na svojem mestu, moral bi bil storiti, kar bi bil na njegovem mestu storil prof. Lorene, kar je našim čitateljem gotovo še v spominu. To je morda Vedi sam sprevidel, da ni za to častno mesto, mogoče je pa tudi, da so mu iz naučnega ministerstva namignili, naj odstopi in sposobnejemu prostor napravi, sicer je mogoče, da bi šla dunajska univerza pod nič. Škodoval ji je po svojem neizgovornem postopanji v dveh mesecih več, kakor ji bo ves čas svojega življenja, kar mu ga še ostane, koristiti zamogel!
Poljski list „Nova reforma “ obsodila je, kakor vsak mora obsoditi resolucijo nemških Peničev zaradi razkroju kraljevine Češke na dva upravna dela, ter pravi, da je to be-b arij a.
Iz Dunaja se naznanja, da sta poslanca velikoposestnika na Moravskem voljena meseca septembra v državni zbor, grof Ltitzov in baron Badenfeld odložila
prezirajočim očesom. V Lescah je bilo že tako tema, da sem komaj ognil se kočiji, ki je pri-drdrala proti meni.
Gostilna ,pri Triglavu" je moje zavetje, zaletim se tje in dobim zopet družbo. Zabavali smo se dolgo, da bi bil vlak skoro vnovič odpihal proti Ljubljani brez mene.
Zdaj pa le brž na kolodvor/ Hop, komaj je še čas. Že žvižga hlapon nekoliko prehlajen z doline dol, toraj smuk čez vojnico in po šinah tje na kolodvor, če prav me moj prijatelj, hrabri Janko, postajni načelnik, zapre. Pa ta golobradec se mi smeja, ko prisopiham skoro vštric z vlakom, brž dobim karto, stečem proti vlaku in hlop! v vozu sem.
Sem v vozu, da! Ali — no, pa saj je človek vsak, kdor si na železnici karto kupi. To so ljudje, nekaj kmetje, nekaj morda kaj druzega. Skonca ni bilo nobene besede, skoro sem mislil, da se jim zdim kak preiskovalni sodnik ali državni pravdnik, ko pa mi je prišel v oči zaspanec, so se jeli gibati in zginil je
svoje poslanstvo. Treba bode novih volitev. Iver še ni 10 dni od zadnje volitve, vršile se bodo nove volitve na podlagi zapisnikov meseca septembra rabljenih. Med tem se je vendar le nekaj spremenilo, med drugim je kupna pogodba zastran grada Sponau podpisana. Ker sta izvoljena poslanca odložila svoja mandata, zbornica ne bode imela nič več posla z verifikacijami teh volitev. Levici tedaj odpade lepa prilika, ktere se je mislila poslužiti za napad na vlado. Vendar, kakor pravijo, prizanesla ne bode vladi, pri ti priliki mora priti tudi na dan razgovor o razglasu, v kterem je bilo prepovedano sodnijskemu vradniku biti prvomest-niku v okrajni skupini „deutscher Sehulverein". Tedaj velja levičarjem zares prislovica: ako ni vzroka za napad, ga pa iščejo, dokler ga ne najdejo.
Poročali smo svoje dni o brezverskem pokopališči v Brnu, ki se je otvorilo meseca novembra t. 1. — Katoliki niso deli rok križem, stopili so v odsek, v kterem so juristi, a ti so izrekli, da ima katoliško prebivalstvo brezdvomno pravico terjati, da občina napravi katoliško pokopališče. Ako občinski svet tega ne stori, potem bodo začeli pravdo in ako ne bode drugače, pojdejo do najvišega upravnega sodišča. Ako pa tudi najviše sodišče razsodi zoper katolike, potem hočejo si napraviti svoje pokopališče.
Dogovori o drzavljenji železnic se nadaljujejo 28. t. m. dogovarjali so se zastopniki upravnega odbora cesar Franc Josipove železnice z vlado, če tudi se še niso zjedinili. Vlada je obetala 10x/2 goldinarjev delnične rente, zastopniki so je pa po 11 gl. zahtevali. 29. t. m. dogovarjala se je vlada z zastopniki Rudolfove železnice. Zastopniki so sprejeli del-nično rento po 9x/2 gld. in bodo 80. novembra upravnemu odboru v tem smislu poročali.
Hrvaški ban bode nadžupan v Gjuru (Raab) grof Khuen-Hedervary, tako poroča ,.Agram. Zeitg." V kratkem času bode namreč imenovan in rešeno bode to Hrvatom silo imenitno vprašanje.
Iz Budapešte. Postava z ar a d kr-ščansko-judovskega zakona je bila sprejeta, in veljavna ima postati s 1. marcijem 1. 1884, da dobi vlada potrebnega časa dovolj, vrediti, kar je za nje izpeljavo potrebnega. Jutro pridejo v obravnavo §§ 65, 66, 67 in 68, ki so se vrnili pravosodnemu odseku. V petek je na dnevnem redu davkarska predloga.
.V« Ogerskem hočejo zopet davke zvišati. Denarstveni odsek je že dle časa pretre-soval dotične predloge in danes 80. t. m. je to na dnevnem redu v državnem zboru. Opozicija (zmerna in skrajna levica) se pripravlja napasti vlado. Brez besedi ne bode, a konec bode menda navaden vsem debatam v oger-skem zboru. Vlada bode dosegla, kar hoče ali potrebuje. — Pravosodni odsek, kteremu so se bili vrnili nekteri paragrafi krščansko-judov-
sum. Ali zaspi, ako moreš, če ti tolčejo tak jezik, da hrastove trske, pesek, žaganje ni nič proti njemu. Naj bo pila še tako skrhana in škrbasta, coldja ali zavora pri vozu še tako grapava na izvoženi ostri cesti, za moje uho ne more to biti tako neprijetno, zoprno in škripavo, kakor je bilo to pogovarjanje; to je ravno tako, kakor če sediš pod lesenim stropom, pa ti vedno buta nad glavo ali kdo hodi s podkovanimi čevlji. Ob takem ropotu ni mogoče dremati, marveč kaj pozoren mora biti človek, ki Jezike grize". In to je bilo res, da bi bil dal zobat kaki čveteronogati živali. Bog vedi, od kod so bili ti ljudje! Gorenjci so morali biti, pa ne prav kmetje, to se je poznalo. Kdor nisi slišal še najgrsega, popačenega »kranjskega jezika" ali marveč »kranjske Šprahe", prišel bi bil k nam; toča ne bije tako neprijetno, raglja je godba proti takemu jeziku; ti ljudje so morali biti v zemlji zakopani vsaj trideset let in zdaj prikobaeati ven kakor kebri. Pa še nič sram jih ni tega
skega zakona, je nasvetoval nektere premembe. Med vnajnosti se prišteva to, da mora vradnik, ki poroča, prašati navzočne, ali jim ni znan kak zakonski zadržek. Za dostavek k § 65 zastran zakonov, ki se sklepajo v inozemstvu, je nasvetoval odsek ta pododstavek: 1. Civilni zakon, kterega sklene katoliška stranska v inozemstvu, velja toliko časa nerazrešljiv, dokler le-ta ne pristopi k drugi veri; 2. da velja, je pri teh zakonih za vzrok ločitve tudi nejed-nakost v veroizpovedanji, ako ni govorjenja o zakonu med judi in kristjani.
Vnanje države.
Na Srbskem je mir po vsi deželi, vsaj na videz se lahko to trdi, kajti četovodje so ali Čez mejo ali pa v — ječi, zapeljani kmetje so pa takoj po prvem uporu kraljevim vojakom orožje izročili in se podali. Upor se je zadušil zaradi pomanjkanja najpotrebniših reči v takem slučaji in to je sposoben vojskovodja. Dalje pa med radikalci tudi ni prave edinosti in kjer te ni, gre vse na nič! Kljubu temu pa vendar ni misliti, da je že vse v redu, ako se je upor zadušil. Na tihem bo nezadovoljnost med radikalci še dalje kakor žrjavica pod pepelom tlela in že prvi ugoden veter jo lahko zopet do plapojočega plamena razpiše in to tim laglje, ker si Milan ne da dopovedati, kljubu temu, da že cela država za vjete vpornike milost prosi.
Kolovodje srbskih radikalcev, ki so se na Bolgarsko rešili in sicer Pašič, Stojanovič, Milenovič in še šest drugih, prosili so bolgarsko vlado, naj jih pusti v Viddinu. Prošnja se jim je dovolila s pogojo, da se ne bodo nikdar približevali srbski krajini, da ne bodo zapustili mesta Viddin in da se bodo mirno zadržali.
Polkovnik Kaulbars, ki je iz Petrograda na Bolgarsko popotoval, da razmere ruskih častnikov v bolgarski vojski vravna, se še vedno ondi bavi. Ker nihče pravega vzroka ne pozna, se o njem razno sklepa. So, ki trdijo, da se bode Kaulbars na stol bolgarskega vojnega ministra vsedel; drugi zopet hočejo ve-diti, da bode Kaulbars sedaj pozimi, ko je ravno dosti časa, bolgarsko vojno nekoliko v roke vzel in jo za vojsko pripravljal, ktera se bode bodočo spomlad pričela. Tretji pa pravijo, da ima polkovnik še to nalogo, da bode podpihovalca Jonina zopet s knezom sprijaznil.
Ali bo vojska? Ne! Nemški cesar je govoril! Kakor znano, popotoval je ruski vojni minister Wanowski po Nemškem in .se je posebno z višjimi in odličnejimi vojaškimi krogi mnogo pečal. Na to je pa nemški cesar predsedništvu državnega zbora ob priliki sprejema povedal, da je mir sedaj popolnoma zavarovan, kajti razmere med Nemčijo in Rusijo so se zdatno poboljšale. Toraj vendar le ni vse v redu bilo, na kar smo naše čitatelje čestokrat opozorovali.
jezika! —»Kdaj pridemo v Lajpoh?" —praša ženska, kteri bi jaz za to dal precej najmanj dva dni »ričeta".
»Ob golber cene" — odgovori možak z druzega predala.
»Lajpoh" iz kmetiških ust! Zamaši si ušesi, blaga slovenska Vila, kakor jih zamašim jaz. Ko pa mi le zopet in vnovič butne beseda »Lajpoh" na uho, ne morem, da bi se ne spel, ter rečem:
»Ljudje božji, govorite no vsaj slovenski! To, kar vi govorite, je tako, da rajši poslušam vso noč mlinsko žago, če bi bila prav zraven moje postelje."
„A, tak oni ne znajo nemški?" — se oglasi tam zadej v kotu nekaj, ozrem se in vidim neko žensko.
»Ne, tako ne, ko vi" — rečem jaz — »pa kaj je to, kar govorite vi?“
»Vse sorte. Mi na tiste Šprahe nič ne damo, že vemo, kaj je to. Ni nič za jesti, pa tudi za v žep spraviti ne."
V Parizu prav nestrpljivo pričakujejo naznanil iz vzhodne Azije, je li vojska s Kitajskim ali ne? Tudi ministri niso mogli nič gotovega povedati o tonkinskem po-rnirji, zato so odložili povišanje kredita dotlej, da dobodo naznanila od Coubert-a. Ta je, kakor je že večkrat povedano, šel proti Bac-Ninh, a kitajski cesar je odločno zapovedal, da se ima ta kraj v bran stavititi francoski vojski. Vojaški minister zahteva, da se ima postaviti v Tonkiuu dovolj močna armada, ki se bode mogla braniti Kitajcem. Govore o armadi 20.000 mož, ki se ima tam zbrati.
Spanj sl'i kralj Alfonz pogovarjal se je z nekim bivšim poslanikom, ter mu je menda rekel: „Znano vam je, kaj sta se menila maršal Serrano in predsednik francoske republike Grevj. Nadjam se, da nas bodo Francozi sedaj na miru pustili. Po vsem, kar se je med nami in njimi zgodilo, morali bi jako malo političnega razuma imeti, ako mislijo, da se bom jaz z Nemčijo zvezal. Tako dobro, kakor vsakemu Španjoicu, je tudi meni znano, da je za nas velike važnosti francosko prijateljstvo. Ako pa Francoska še dalje ognjišče ostane, kjer se dan na dan sovražne zarote proti državam in dinastijam kuhajo, je mogoče, da se bode večina vladarjev združila, da svoje prestole in zadeve svojih podložnih strupenega duha obvarujejo, ki od ondod izhaja. Videi bom, videl bom, kaj mi je storiti. Toliko pa vam povem, da je jako hudo, dan na dan po časnikih sosednje dežele zasramovanemu biti, in človek se še braniti ne more. Vrh tega pa naj bi še dobri prijatelji ostali!“
Izvirni dopisi.
Iz Celovca, 27. nov. (O šolah. — Naše razmere.) Vaši članki o šolah so bili prav dobri. Prav je, da razganjate škodljive predsodke o potrebi nemškega jezika, kakor solnce razganja jesenske megle. Kakor gosta megla so nas dosti dolgo nadleževali ti predsodki. Mi smo vendar bližnji sosedje Lahov, pa nikdo ni čenčal v potrebi laškega jezika, ktera bi segala tako daleč, da bi se morali dečki in deklice že v ljudski šoli laškega in skor samo laškega in to v laščini učiti! Zdaj smo vendar enkrat prišli do spoznanja, kako so nas nemškutarji za nos vodili s to »potrebno" nemščino! Zdaj vemo in spoznamo, da ljudska šola nima haska, če ni narodna, da kmetu le koristi, ako se je v svojem jeziku naučil pisati in brati, da se zamore potem v tem jeziku sam naprej izobraževati s knjigami in časniki, dočim, ko mu je nemško branje brezkoristno, kakor vidimo tu na Koroškem, kjer ljudje pač znajo brati nera-
Tako se je odrezala ženska in drugi so ji pritrdili. Kaj hočeš, človek s slovenskim uhom v taki družbi ? Ce bi bila vrata odprta, kar ven bi skočil. Pa to ni, zato se naslonim, da bi zadremal, in posreči se mi to. Kar me zbudi krik: „V Lajpoh smo, zdej ven!"
„V Ljubljani" — rečem jaz nehote — „ne pa v Lajpoh.“
„Ej“ — se oglasi zadej ženska — „ta gospod gotovo še niso večerjali nocoj.“
„Zakaj ne?“ — praša nekdo.
»Zato, ker vsako besedo pregriznejo11 — odgovori ženska.
„Bim biin bim fiiiiji!“ pozvoni in zažvižga in v Ljubljani smo.
„V Lajpoh" — pravi ženska, jaz pa skočim
hud z voza in------------mojega potovanja je
konec.
Hvala, pozdrav, poklon vsem, ki smo se videli na tem meni prelepem potu!
J. A.
ško knjigo, pa je vendar ne razumejo, ker toliko nemščine se niso naučili!
Še bolj bedaste so nemške šole za deklice! Ali je mar namen žene to, da bi se po svetu okoli klatila, kjer bi nemščino potrebovala? Ali pa doma, postavimo v Ljubljani, potrebuje nemščine? Ali morda kmetice na trgu, trgovci v prodajalnicah ne znajo slovenskega, da bi se morala zavoljo teh nemškega učiti? Smešno! Ali mar slovenska literatura nima toliko vsebine, da bi zamogla izobražiti slovensko gospodinjo? Tudi prazna! Kar pridna gospodinja učenosti potrebuje in kolikor njej časa ostaja za branje, toliko literature že imamo. Ce bodo gospodične in gospodje bolj segali po domačih knjigah, se bodo te tudi bolj množile! Kaj pa, če bi dobila Nemca za moža, bi bilo vendar dobro, da se prej nemško nauči? Ako pa to hočemo, potem bi se morale deklice vseh jezikov učiti; tako dobro kakor Nemec, zna tudi Lah po njo priti, ali Hrvat, ali Rus ali celo Anglež! Saj ima še pozneje čas, se tistega jezika učiti, če bo z možem na tuje šla. Ako pa on tukaj ostane, naj se pa on slovenskega nauči. Tako tirja dolžnost in poštenost.
Resnica je tudi, kar ste povedali o obrtnih šolah. Zastran srednjih šol nekteri še zmirom mislijo, da morajo nemške biti. Tudi teh predsodkov se bomo znebili. Hrvatje niso kdo ve koliko bogatejši od nas v literaturi, imajo pa narodne srednje šole in celo narodno vseučilišče, pa se nič ne sliši, da bi zdihovali po zgubljeni nemščini. Ako bi te potrebni bili, gotovo bi se bilo že kaj slišalo. Tudi o Ma-djarih in Srbih dalo bi se isto reči. Resnica je nasprotno ta, da se bo naša literatura hitro množila, ko bodo naši izobraženci slovenščino bolje umeli mimo nemščine in ko bodo rajši slovenske knjige kupovali, med tem, ko zdaj nemške bukvarje podpirajo. Takih pa, ki bodo znali dobro nemško, laško in francosko, se nam nikoli ne bo manjkalo, in ti bodo posredovali našo duševno zvezo z omikanim zapadem.
Zdaj še nekoliko o naših koroških zadevah ! V celovški čitalnici se bodo pričele pevske vaje, tudi gledališke poskušnje se nam obetajo. Dobro srečo! — Prihodnje leto je lOOletnica Urbana Jarnika. Da bi se ta slovesno in z narodno veselico praznovala, o tem se pletejo že razgovori; dokler pa ni še nič gotovega, hočem tudi jaz molčati.
Prošnje za slovenske šole pripravljajo na več krajih: če bodo kaj izdale, je drugo vprašanje. Pomoči pričakujemo od slovenskih poslancev na Dunaji. Seveda, dokler je Konrad minister, tako dolgo je vse zastonj. Taaffe, Konrad in Pretiš, kako se to vjema? Sploh nam je sedajna vlada v marsičem nerazumljiva. Korošci, Stajarci in Primorci smo čisto pozabljeni, skoraj da še več; vlada je bolj proti nam, ko za nas.
Vi na Kranjskem dobivate vendar košček za koščekom, a mi ničesar. Res je, da oprsje in osrčje zasluži največo pozornost, ali kar je slovensko, je vendar slovensko in bi se moglo tudi za tako pripoznati. Srebrno oprsje pa na glinastih nogah, koliko moči in koliko delavnosti bo razvijalo?
Iz Goriškega, 25. novembra. Nektere naše občinske poti so v zelo slabem stanu, nasproti pa so koj v tolminskem okraji izvrstne. Vidi se tu povsod red in so poljske poti lepše nego marsiktera vozna občinska pot v naših krajih. Tudi na krasu so pota v prav lepem stanu, poskrbelo se je tam tudi za kažipote na kri-
žiščih. Gotovo vse hvalevredno! Pri nas se občinska pot, ki že iz začetka ni kaj pridna, naenkrat upijani, to je, izgubi se v kako mlako ali v kako obraščeno planjavo. Zdaj hodi! Tudi se nahajajo na njej po več kil težki kamni ali pa štrle iz nje cele skale. Bodi mu Bog usmiljen, kdor se po njej vozi ali hodi. Gg. župani, na noge! Tako lepa dežela, pa tako slabe poti!
Naše občine so v vednem konfliktu z bolnišničnimi stroški. Po pravici tudi. Marsikdaj znašajo stotine za občine, ki nimajo, da bi svoje reveže saj nekoliko preskrbele. V Trstu je ta moloh. Zgodi se, da domači človek biva tam 40 let, rokodeli v tem mestu, vse prislužke v njem odda, toraj koristen mu je; kadar pa oboli, mora — hvala štatutom tržaškega mesta! — stroške plačati rojstni kraj, kteromu ni še cempera koristi izročil. Ali ni to v nebo vpijoče? Marsiktera glavica se je razgrela, da bi kako pomoč znašla; neki naših doktorjev celo je to stvar ,.študiral". Zaman! Poskusimo!
Rojstna občina mora plačati, pri tem ostane, ona pa nima nobene garancije, v tem ko jo Trst ima — po postavi. Tu ni ravnotežja, toraj pravice ne v tem slučaji. To ravnotežje mora biti napravljeno. Ona stranka, ki nima garancije, mora jo dobiti, in to so naše občine. Ker pa same ne morejo pomagati, ima država ali skupnost dolžnost, jim pomoči. Zakoni, če niso zdatni, se lahko prenarede, posebno, če niso pravični. Vekovitost zakonov poznamo samo v naravi, v človeških navedbah ne. Toraj ima tudi ona stranka, ki v gotovosti živi, v državi dolžnost, da oni, kteri zmerom škoda in tedaj nevarnost preti, po zakonitem naročilu pomore. Vem, da stroški bolnika vselej ne zadenejo občine; če te ne, zadenejo pa nedolžno družino , ter jo marsikdaj vkončajo. V tem razmerji so občine takorekoč zunaj države, ne v njej; so v stanu samosilja, nevza-jemne pomoči. Same si ne morejo pomoči, drugi jim nočejo. Potem pa kriče, da se pre-skrbljevanje domačih uboščekov zanemarja. Je li to doslednost?
Toda k stvari. Ako že Trst noče tujcem domačiustva priznavati, ki so mu po 30, 40 in več let koristni, naj bi od tacih davek moral zahtevati, ki bi imel v svotah dohajati dotič-nim občinam. Zrno do zrna pogača. Najbolj logično je, da Trst ljudem, ki so v njem de-lalni, domovinstvo dodeli. To bi bilo pravično. Društvenik, sodelavec, ki nosi teže z mestom in v mestu, naj uživa tudi pravice in dobrote, če pa Trst noče domovinstva dajati, naj se zakon ustvari, po kterem ima Trst pravico in dolžnost od tujcev poseben davek zahtevati, kterega bi občine od časa do časa prejemale. Ljudje, ki pse rede, pasji davek odrajtujejo; ljudem, ki hote biti preskrbljeni v bolnišnici, bodi naložen za časa davek, s kterim bo moč bolne oskrbeti. Ali je kaj bolj pravičnega? Iskrica je, naj se ogenj vname!	—ic.
Domače novice.
(Miklavžev večer) v čitalnični dvorani, ki ga bode društvo ,.Sokol" priredilo, bode letos kaj posebnega, kajti v dotičnem odboru so strokovnjaki, ki so nam porok za najboljši vspeh. Ker bo vstopnina, kakor čujemo, primerno nizka, opozorujemo že danes na ta slovanski običaj prijatelje našega lista.
(Imenovanji’.) Deželni odbor potrdil je v svoji današnji seji za službo laboranta na tukajšnji veliki realki enoglasno g. Skaljo, kojega
je mestni odbor že začetkom t. m. predlagal. Tako je prav. G. Skalja je za narodno reč več storil, kot svojo dolžnost in povsem pravično je, ako se je pri oddajanji domačega na-nj ozir jemalo. Svoji k svojim.
(Dve nadlogi v mtstu.) Blata je še vedno precej, to pripovedujejo posebno tujci in uuanjei, ki pridejo v mesto, delavcev, ki bi ga pospravljali, ni videti veliko; gospod njihov nadzornik ima čevlje z dolgimi „štembali“, toraj že lajši gazi blato, kakor drugi, ki nimajo takih čevljev. — Tudi „štankolenarji“ še zrairaj razgrajajo, da se otroci in še celo psi strašijo. Nekoliko bi jih že smeli „pošlatati“.
(Neprijetno noč,) ali pa tudi prijetno, je imel neznan človek v kleti pri „belem volku“. Splazil se je bil namreč zvečer ob osmih v klet, gotovo z namenom, da bi se ga dobro nasrkal, morda si še kako posodo napolnil, pa odšel tiho, kakor je prišel. Toda natakarci je ta večer prišlo na misel, da klet zaklene prej ko druge dneve, ker ni pričakovati pivcev, vina pa je zgoraj še dosti za večer. Kako pa se prestraši zjutraj, stopivši v klet, ko nekaj plašnega s človeškimi nogami urno memo nje šine, po stopnicah gor zleti ter proti „zvezdi“ steče! Postreščki pred mostom so pač videli neko človeško bitje ven skočiti ter ubirati pot v daljavo, pa poznal tega bitja ni nihče, tudi se je zgubilo kakor duh. V kleti ni naredil ta čudni prenočevalec tudi nikake škode, sodom se ni nič poznalo; godilo se mu je menda tako, kakor tistemu volku, kteri je bil v hlev med ovce zaprt, pa se je stisnil plašno v koti
Razne reči.
— Odlikovanje. Gosp. J. Martinjak, okrajni sodnik v Velikih Lašicah, prejel je od presvitlega cesarja za izredne zasluge pri vredjenji novih zemljiščnih knjig vitežki križec Franc-Jožefovega reda. Gospod Martinjak je narodnjak. Čestitamo! — Ravno tak križec prejel je tudi dr. Adalbert Grčar (Gertscher), okrajni sodnik v Mariboru, iz istih vzrokov.
— Zavetišče slaboumnim otrokom v Biedermansdorfu pri Duuaji je bilo otvorjeno 28. t. m. Svitli cesar so dali za to zdatno svoto iz svojega, potem so naklonili 20.000 gold. iz loterije in 2000 gold. vsakoletne podpore iz tako zvanega zaklada „za idiote". Nadvojvodinja Štefanija, vzvišena soproga cesarjeviča, je pokroviteljica temu zavodu. Kmalo ko odbije ura 9, začela je prihajati slavna gospoda iz Dunaja; ministerski predsednik grof Taaffe, poučni minister baron Konrad, nadškof dunajski dr. Celestin Jožef Ganglbauer i. dr. Med župani jo bil navzoč tudi dr. Uhl iz Dunaja. Ob 10. uri sta se pripeljala cesarjevič in nadvojvodinja Štefanija z odličnim spremstvom. Prevzvišeni dunajski nadškof je blagoslovil poslopje, in je potem primerno govoril o razvoji dušnih in telesnih moči pri zdravem otroku, zahvalil se presvitl. cesarju in slavnima cesarjevičema in blagoslova prosil iz nebes. Govoril je predsednik društvu pl. Hie. Omenil je slavnih dobrotnikov temu zavodu in zaklical slava presvitlemu cesarju in prestolonasledniku. Govoril je še potem cesarjevič, ter je rekel da sta on in njegova soproga rada prevzela pokroviteljstvo temu društvo, ki si je postavilo tak blagi namen.	Kakor vsak čas,	se	je	tudi tukaj najdel
slavni	mož iz Dunaja,	ki	je	blagodušno podprl to	povzetje. Nato	se	je	zahvalil v imenu
ubogih sirot vsem dobrotnikom in vdeleževal-eem pri izvršenji tega dobrodelnega zavoda. Njini	c. kr. Visokosti	ste pogledali vso na-
pravo in potem se odpeljali. Tako je bila otvorjena ta dobrodelna naprava — s cerkvenim blagoslovom, drugim enakim svečanostim v dober izgled.
— Dobri sin. „Dva sina sem imel, pripoveduje star „tič“, ki je ob enem prebrisan kmet in živinski barantač, in oba sta mi pomrla. Stareji je bil tepec vseskozi, kajti vedno je tičal v knjigah, pa le ni ječmena od ovsa razločil. Pri vsaki kupčiji dobil je po grbi. Stal me je že jako mnogo novcev, in pred dvema mesecema je umrl. Moj drugi pa, pravi kmetič ihteč se, to vam je bil pa ves drug tič. Tako je vam bil prebrisan, da je vsakega prevari], na posled že nihče več ni hotel z njim barantati. Začel je bolehati. Pred boleznijo je pa veleum še dokazal, kaj da zna. Zavaroval je svoje življenje za 10.000 gold. in je kmalo potem umrl. To vam je bil dober sin!“ Žali-bog, da dandanes je takih dobrih — očetov in sinov!
— Ob rekiCongo. Naslednje zanimive črtice zvemo o teh naselbinah, kakor jih pripoveduje nek misijonar. L 1877 je prišel Amerikanec Stahley ob izlivu reke Conge na zahodnem bregu južne Afrike; na vzhodnih bregovih Afrike iz Zanzibara je šel proti velikim jezerom v sredo Afrike pod ravnikom, popisal in narisal je jezeri Taganjika in Njanza in je šel od tod proti Lualaba, po ti reki je šel do nje ustja in je tako pokazal, da je Congo in Laulabajedna in ista reka. Dežele, po kterili je hodil, so zelo obljudene in silno rodovitne. Po reki Congo, ki je za Amazonsko reko prva, je bila pot odprta v deželo poprej neznano in osnovala so se razna društva, ki hočejo preiskovati in nositi omiko v te kraje, najbolj znano je mednarodno afrikansko društvo, kte-remu je predsednik belgijski kralj Leopold. Za vodjo preiskavam pri tem društvu je bil imenovan Stanley, ta si je dal napraviti pet raz-ložilnih vaporjev in podal se je zopet v Afriko k reki Congo, ki ima blizo izliva mnogo slapov. Osemdeset milj od izliva je postaja Stanleypool in od tod do morja ob spodnjem teku Congo več postaj. — Med tem je pa Francoz de Brazza šel po reki Ogove, ki teče na severju reki Congi in prišel od severa preko vodnega povesja prej kakor Stanley v Stanleypool. Pri tem kraji se reka Congo na široko razteka kakti jezero in Stanley je ta kraj po sebi imenoval. De Brazza se je pogodil v imenu francoske vlade s tamošnjim oblastnikom, ki mu je odstopil nekaj zemlje in de Brazza je razvil v zamorski vasi Ntanu francoski prapor in je kraj imenoval Brazzaville. L. 1880 se je povrnil na Francosko nazaj, naj ga vlada nadalje podpira, da izpelje, kar je začel. Med tem pa je prišel Stanley s svojimi vaporji, ktere so vse razložene po suhem prenesli do Sanleypoola in sedaj se je pričelo njegovo delovanje. Od Stanlevpoola navkreber je reka plovna noter v sredo Afrike tudi za največe barke in tako se pomika Stanlev naprej s svojimi vaporji med tem, ko ob bregovih nareja postaje, od tod pa tržijo komisarji mednarodne afrikanske družbe z murini. Brazza je dobil od francoske vlade 1,300.000 frankov, ima s sabo malo orožnico in je skušal zopet priti v Stanleypool, da se potegne za pogodbo narejeno pred štirimi leti. Kakor francoska poročila pravijo, stavi mu Stanley vse mogočne zapreke, drugi pa to zopet zanikujejo. Najnovejše dopeše naznanjajo, da je Brazza vendar dospel v Štanlevpool. Koliko je s tem pridobil, gre vendar le počakati, ker je glavar, s kterim je Brazza občeval, pregnan in njegov naslednik baje, da ni naklonjen ter noče nič vedeti o predaji zemljišča, sicer bodo tudi evropske velevlasti vso to stvar zarad vravnave vožnje po reki v roke vzele. Da se polajša občenje med Stanleypoolom in morjem, ker po reki zarad brzic in vodopadov ni mogoče voziti — štejejo jih menda nad 60 — hočejo napraviti najprej vožno pot, pozneje pa železnico do morja. Brazza pa skuša odpreti vodno pot med reko Ogove in nje pritoki s pritoki reke Congo.
— Čistost zraka. Profesor Freuden-reich iz Brna preiskava! je po Švici zrak in prišel do posledice, da je najčistejši zrak 2000 do 4000 metrov nad morjem.
Telegrami „Slovencu“
Dunaj, 30. nov. Vojne ladije kapitan Manfroni imenovan je za pomorske orožnice poveljnika v Polji, vojne ladije kapitan Schroder za poveljnika brodarskega polka.
Zemun, 29. nov. Prvi in drugi razred rezerve poklical se je v orožje. Za-držaj okoli Kragujevca jc silno nevaren. Po Belemgradu so vsi javni kraji, kakor večje gostilne, kavarne itd. opustošeni.
Pariz, 29. novembra. Clemenceau (Klemenso) interpeliral je v kamori (zbornici) o Tonkingu. Na zahtevanje Fer-ry-evo je kamora s 308 glasovi zoper 195 sklenila, o interpelaciji posvetovati se ob enem s tonkinskimi krediti. Feny izrekel je, da je kitajski memorandum' novim obravnavam začetek.
London, 29. nov. Državni pravdnik dolži socijalista Wolfa in Francoza Bon-duranda zarote, da bi naznanila neki, nameravano razbitje nemškega poslani-šča s strelivom ter dobila za to kako plačo, kar sta storila.
Kairo, 30. nov. Od 600 egipčanskih žandarjev, odposlanih včeraj v Suakim, jih je včeraj na vožnji med Kairom in Suecem pobegnilo 268.
Tujci.
28. novembra.
Pri Maliči: Baumgarten, Schafranek, Fincel, in Buchreiner, kupci, z Dunaja. — Mirosl. Bolieim, agent, z Dunaja. — T. Hoiašek, kupec, iz Maribora. — Deisc-h. kup. potovalec, iz Trsta.
Pri Slona: Karl Klinger, stacijski načelnik, s soprogo, iz Lokve. — Karl Hieber, kup. potovalec, iz Gradca. — Luka Baučarie, kupec, iz Dalmacije. — Janez Rumpresch, s Krškega.
Dunajska borza.
28. novembra.
Papirna renta po 100 gld. .	78 gl. 95 kr.
Sreberna „	,,	.,	.,	.	.	79	„	35	„
4 % avstr, zlata renta, davka prosta .	98	„	40
Papirna renta, davka prosta	.	93	„	40	„
Ogerska zlata	renta 6%	.	.	.	120	„	15	,.
.	„	, 4%	.	.	.	87	„	05
,, papirna renta 5%	...	84	„	95	„
Kreditne akcije .	. 160 gld. 281 „ 20	„
Akcije anglo-avstr. banke 120 gld.	107	„	—	„
„ avstr.-ogerske banke	.	. 837	„	—	„
„ Liinderbanke	.	.107	„	70	„
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu .	609	„	—	„
„ državne železnice .	. 310 „ 50	„
„ Tramway-društva velj. 170 gl. .	216	„	75	„
državne srečke iz 1.1854 250 gl.	119	„	50	„
4%	„	„	., ,, 1860 500 „	133 „ 40	„
Državne srečke iz 1. 1864	100	., 169	„	75	„
,,	„	„ „ 1864	50	„	169	„	75	„
Kreditne srečke	.	.	100 „	172 „ 25	„
Ljubljanske srečke .	tlO	„	23	„	—
Rudolfove srečke	.	.	10 „	19 „ —	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obligae.	104	„	—
Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice	102	„	80	„
.,	„ Ferdinandove sev. .,	104 ,, 50	,,
London.................................. 120	,,	55	,,
Srebro.....................................—	„	—	„
Ces. cekini................................5	„	70	,,
Francoski nupoleond. .	.	.	9 „ 58	„
Nemške marke..............................59	„	15	„
•♦♦»♦♦■K* a&a^ačR**®?**^**?«**«
* Ha prodaj je
na Gorenjskem v cerkljanski župniji pet oralov zemlje obsegajoče posestvo s trdo-zidanim gospodarskim poslopjem. Zemljišče obstoji iz lepega in velikega sadnega vrta, treh zaraščenih gozdov, nekaj polja, travnika iu pašnika. Ker je v vasi tudi cerkev, bilo bi posestvo posebno za kakega vpokojenega duhovnika pripravno.
Natančneje se poizve pri vmlništvu „Slovenca“.	(8) ~